–

za MCM on sam,

–

za švedsko vlado H. Eklinder, C. Meyer-Seitz, A. M. Runeskjöld, M. Salborn Hodgson, R. Shahsavan Eriksson, H. Shev, J. Lundberg in O. Simonsson, agenti,

–

za dansko vlado J. Nymann-Lindegren in M. Søndahl Wolff, agenta,

–

za avstrijsko vlado A. Posch, E. Samoilova in J. Schmoll, agenti,

–

za Evropsko komisijo P. Carlin in B.-R. Killmann, agenta,

–

za norveško vlado E. S. Eikeland in T. H. Aarthun, agentki,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 45 PDEU in člena 7(2) Uredbe (EU) št. 492/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. aprila 2011 o prostem gibanju delavcev v Uniji (UL 2011, L 141, str. 1).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med MCM in Centrala studiestödsnämnden (nacionalna komisija za pomoč študentom, Švedska) (v nadaljevanju: CSN) v zvezi s pravico osebe MCM, da se ji dodeli finančna pomoč švedske države za študij v Španiji.

3

Člen 7 Uredbe št. 492/2011 v odstavkih 1 in 2 določa:

„1.   Delavec, ki je državljan države članice, na ozemlju drugih držav članic zaradi njegovega državljanstva ne sme biti obravnavan drugače kot domači delavci v zvezi z zaposlitvenimi in delovnimi pogoji, predvsem glede plačila, odpustitve in, če postane brezposeln, glede vrnitve na delovno mesto ali ponovne zaposlitve.

2.   Delavec uživa enake socialne in davčne ugodnosti kot domači delavci.“

4

Člen 10(1) te uredbe določa:

„Otroci državljana države članice, ki je zaposlen ali je bil zaposlen na ozemlju druge države članice, imajo pravico dostopa do splošnega izobraževanja, vajeništva in poklicnega usposabljanja pod enakimi pogoji kot državljani te države, če ti otroci prebivajo na njenem ozemlju.“

5

V skladu s členom 23, prvi odstavek, iz poglavja 3 Studiestödslag (1999:1395) (zakon 1999:1395 o finančni pomoči za študij, v nadaljevanju: zakon o finančni pomoči za študij) je pravica študenta do prejemanja finančne pomoči za visokošolski študij zunaj Švedske pogojena s tem, da je ta v zadnjih petih letih pred vložitvijo prošnje za pomoč vsaj dve leti neprekinjeno prebival na Švedskem (v nadaljevanju: pogoj prebivanja).

6

Vendar lahko vlada ali organ, ki ga vlada določi, sprejme posebne določbe, ki omogočajo odstopanje od pogoja prebivanja in določitev dodatnih pravil za finančno pomoč, ki se dodeljuje študentom, ki se šolajo v tujini.

7

Tako je bilo področje uporabe zakona o finančni pomoči za študij natančneje določeno s Centrala studiestödsnämndens föreskrifter och allmänna råd om beviljning av studiemedel (CSNFS 2001:1) (navodila in splošne smernice za CSN o odobritvi financiranja študija, v nadaljevanju: navodila in splošne smernice za CSN). Ta navodila in splošne smernice v členu 6 svojega poglavja 12 določajo, da se pogoj prebivanja, določen v členu 23 iz poglavja 3 tega zakona, ne uporablja za osebo, ki je izpolnjevala ta pogoj, kadar je začela študirati v tujini s pomočjo za študij v smislu navedenega zakona ali s pomočjo štipendije za doktorski študij, in ki s tako podporo študira brez prekinitve. Člen 6 a iz tega poglavja 12 določa, da se pogoj prebivanja ne uporablja tudi za švedskega državljana, ki prebiva v tujini zaradi bolezni, če je pred tem prebival na Švedskem. Nazadnje, člen 6 b iz navedenega poglavja 12 določa, da se lahko študentu pomoč za študij, če to upravičujejo posebne okoliščine, dodeli, tudi če ne izpolnjuje pogoja prebivanja.

8

CSN v posebnih primerih, v katerih meni, da pogoj prebivanja ni združljiv s pravom Unije, odobri odstopanje od tega pogoja, pri čemer pa zahteva, da je oseba povezana s švedsko družbo. Centrala studiestödsnämndens rättsliga ställningstaganden dnr 2013-113-9290 samt dnr 2014-112-8426 (interna navodila CSN št. 2013-113-9290 in št. 2014-112-8426) tako določajo, da pogoj prebivanja, določen v prvem odstavku člena 23 iz poglavja 3 zakona o finančni pomoči za študij, zaradi člena 7(2) Uredbe št. 492/2011 ne velja za osebe na Švedskem, ki jih CSN šteje za delavce migrante ali njihove družinske člane. Vendar morajo biti te osebe, razen otrok, povezane s švedsko družbo, da se dodeli finančna pomoč za študij.

9

MCM, švedski državljan, od rojstva prebiva v Španiji.

10

MCM je marca 2020 pri CSN vložil prošnjo za finančno pomoč za univerzitetni študij v Španiji. MCM je navedel, da je njegov oče, prav tako švedski državljan, ki na Švedskem prebiva in dela od novembra 2011, približno 20 let delal kot delavec migrant v Španiji.

11

CSN je prošnjo zavrnila z obrazložitvijo, da MCM ne izpolnjuje pogoja prebivanja na Švedskem iz prvega odstavka člena 23 iz poglavja 3 zakona o finančni pomoči za študij in ne izpolnjuje nobenega od meril iz določb o odstopanju iz členov 6, 6 a in 6 b iz poglavja 12 navodil in splošnih smernic za CSN, na podlagi katerih bi mu bilo mogoče dodeliti tako pomoč. Poleg tega je menila, da MCM ne more zahtevati te pomoči s sklicevanjem na pogoj družinskega člana, ki je delavec migrant, saj njegov oče zdaj opravlja poklicno dejavnost na Švedskem, ki je njegova država članica izvora, in ne izpolnjuje alternativnega pogoja vključenosti v švedsko družbo, ki omogoča odpravo pogoja prebivanja.

12

MCM je zoper to odločbo vložil tožbo pri Överklagandenämnden för studiestöd (odbor za spore glede finančnih pomoči za študij, Švedska), ki je predložitveno sodišče. CSN je v svojem stališču vztrajala pri svoji presoji. Navedla je tudi, da bi zavrnitev dodelitve finančne pomoči za študij MCM njegovega očeta lahko odvrnila od tega, da bi se preselil v Španijo, in zato pomeni oviranje prostega gibanja njegovega očeta. Vendar se je v zvezi s tem spraševala, ali zadevni položaj še naprej spada na področje uporabe prava Unije, saj je oče MCM od leta 2011 prenehal uresničevati svojo pravico do prostega gibanja kot delavec migrant. Prav tako je dvomila, da se lahko delavec migrant, ki se je vrnil v svojo državo izvora, v razmerju do te države brez časovnih omejitev sklicuje na jamstva, ki jih on sam in njegovi družinski člani uživajo na podlagi Uredbe št. 492/2011.

13

Predložitveno sodišče navaja, da se finančna pomoč za študij lahko dodeli švedskim državljanom in državljanom drugih držav članic za visokošolski študij v tujini.

14

Opozarja, da je v skladu s prvim odstavkom člena 23 iz poglavja 3 zakona o finančni pomoči za študij pravica do take pomoči, ki ni odvisna niti od dohodkov staršev prosilca niti od drugih socialnih razmer, pogojena s tem, da je študent prosilec v zadnjih petih letih vsaj dve leti neprekinjeno prebival na Švedskem. Če pogoja prebivanja ni mogoče izpolniti, je pomoč vseeno mogoče dodeliti, kadar obstajajo posebne okoliščine v smislu člena 6 b iz poglavja 12 navodil in splošnih smernic za CSN.

15

Predložitveno sodišče dodaja, da v skladu s členom 7(2) Uredbe št. 492/2011 pogoj prebivanja ne velja za delavce migrante in njihove družinske člane. Vendar CSN, razen če je prosilec otrok delavca migranta, na podlagi svojih internih navodil za upravičenost do finančne pomoči za študij zahteva obstoj povezanosti s švedsko družbo.

16

To sodišče pojasnjuje tudi, da se pogoj prebivanja odpravi tudi za osebe, vključno s švedskimi državljani, ki ne prebivajo na Švedskem in ki zaprosijo za finančno pomoč za študij v drugi državi članici Unije. V tem primeru CSN dodelitev take pomoči pogojuje s povezavo s švedsko družbo, pri čemer se opira na sodbo Sodišča z dne 18. julija 2013, Prinz in Seeberger (C‑523/11 in C‑585/11, EU:C:2013:524, točka 38).

17

To sodišče se sprašuje, ali se lahko pogoj v zvezi z obstojem povezanosti z državo članico izvora naloži otroku, ki prebiva v Uniji in je otrok delavca migranta, ki je zapustil državo članico gostiteljico, v kateri je opravljal poklicno dejavnost, da bi živel v svoji državi članici izvora. Po mnenju tega sodišča bi bil namreč tak pogoj lahko v nasprotju s členom 7(2) Uredbe št. 492/2011 in bi lahko nekatere od staršev ali bodočih staršev odvračal od tega, da bi uresničevali prosto gibanje delavcev v smislu člena 45 PDEU.

18

Meni, da mora biti mogoče omejitev prostega gibanja delavcev utemeljiti z razlogi, povezanimi s finančnimi interesi države članice izvora. Vendar se sprašuje, ali je treba v obravnavanem primeru po analogiji uporabiti sodno prakso, s katero je mogoče upravičiti omejitve prostega gibanja državljanov v smislu členov 20 in 21 PDEU.

19

V teh okoliščinah je Överklagandenämnden för studiestöd (odbor za spore glede finančnih pomoči za študij) prekinil odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložil to vprašanje:

„Ali lahko država članica (država članica izvora), da bi zaščitila svoje finančne interese, v zvezi z otrokom delavca migranta, ki se je vrnil v državo izvora, ne glede na člen 45 PDEU in člen 7(2) Uredbe št. 492/2011, določi zahtevo, da mora imeti otrok povezavo z državo izvora, da se temu otroku dodeli finančna pomoč za študij v tujini v drugi državi članici Unije, v kateri je starš tega otroka pred tem delal (država članica gostiteljica), če

20

Predložitveno sodišče z vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 7 Uredbe št. 492/2011 in člen 45 PDEU razlagati tako, da nasprotujeta ureditvi države članice, ki za to, da se otroku osebe, ki je zapustila državo članico gostiteljico, v kateri je delala, da bi se vrnila v prvonavedeno državo članico, katere državljanka je, dodeli finančna pomoč, namenjena študiju v državi članici gostiteljici, določa pogoj, da je otrok povezan z državo članico izvora, pri čemer gre za položaj, v katerem, po eni strani, otrok od rojstva prebiva v državi članici gostiteljici in, po drugi strani, država članica izvora za druge državljane, ki ne izpolnjujejo pogoja prebivanja in ki zaprosijo za tako finančno pomoč za študij v drugi državi članici, določa pogoj obstoja povezanosti.

21

Najprej je treba opozoriti, da člen 45 PDEU prepoveduje vsakršno diskriminacijo na podlagi državljanstva delavcev držav članic v zvezi z zaposlitvijo, plačilom ter drugimi delovnimi in zaposlitvenimi pogoji. Poleg tega, ker je člen 7(1) Uredbe št. 492/2011 le poseben izraz navedenega načela prepovedi diskriminacije na posebnem področju zaposlitvenih in delovnih pogojev, ga je treba razlagati enako kot člen 45 PDEU (sodbi z dne 5. decembra 2013, Zentralbetriebsrat der gemeinnützigen Salzburger Landeskliniken, C‑514/12, EU:C:2013:799, točka 23 in navedena sodna praksa, ter z dne 12. maja 2021, CAF, C‑27/20, EU:C:2021:383, točka 24).

22

Prav tako člen 7(2) Uredbe št. 492/2011, ki določa, da delavec, ki je državljan države članice, na ozemlju drugih držav članic uživa enake socialne in davčne ugodnosti kot domači delavci, na posebnem področju dodelitve socialnih ugodnosti povzema načelo enakega obravnavanja iz člena 45 PDEU (glej v tem smislu sodbi z dne 20. junija 2013, Giersch in drugi, C‑20/12, EU:C:2013:411, točka 35, in z dne 2. aprila 2020, PF in drugi, C‑830/18, EU:C:2020:275, točka 29).

23

Pojem „socialna ugodnost“ v smislu člena 7(2) Uredbe št. 492/2011 zajema vse ugodnosti, ki so, ne glede na to, ali so vezane na pogodbo o zaposlitvi ali ne, na splošno priznane domačim delavcem predvsem zaradi njihovega objektivnega statusa delavca ali zgolj zaradi njihovega prebivališča na nacionalnem ozemlju (sodba z dne 6. oktobra 2020, Jobcenter Krefeld, C‑181/19, EU:C:2020:794, točka 41).

24

V skladu z ustaljeno sodno prakso pomoč, dodeljena za vzdrževanje in usposabljanje zaradi opravljanja univerzitetnega študija za pridobitev poklicne usposobljenosti, pomeni socialno ugodnost v smislu te določbe (glej v tem smislu sodbo z dne 10. julija 2019, Aubriet, C‑410/18, EU:C:2019:582, točka 25 in navedena sodna praksa).

25

V obravnavanem primeru ni sporno, da je zadevna dajatev socialna ugodnost v smislu člena 7(2) Uredbe št. 492/2011.

26

Vendar je treba poudariti, da tako iz besedila člena 7 Uredbe št. 492/2011, na podlagi katerega delavec migrant na ozemlju „drugih držav članic“ ne sme biti obravnavan drugače, kot iz člena 10 te uredbe, v skladu s katerim se otroci delavca migranta obravnavajo na ozemlju „druge države članice“ pod enakimi pogoji kot državljani te države, izhaja, da je namen teh členov varstvo pred diskriminacijo, s katero bi se delavec migrant in njegovi družinski člani lahko srečali v državi članici gostiteljici.

27

Kot je v bistvu navedla tudi generalna pravobranilka v točkah 56 in 57 sklepnih predlogov, se lahko delavec migrant in njegovi družinski člani sicer sklicujejo na pravico do enakega obravnavanja pred organi države članice gostiteljice, vendar to ne velja, kadar se položaj, pri katerem bi lahko šlo za diskriminacijo, nanaša na državo članico izvora delavca.

28

Ker pa se v postopku v glavni stvari pravica do enakega obravnavanja uveljavlja v razmerju do organov države članice izvora, se člen 7 Uredbe št. 492/2011 ne uporablja.

29

Vendar je treba ne glede na to, da položaj iz postopka v glavni stvari ne spada na področje uporabe člena 7 Uredbe št. 492/2011, ta položaj preučiti glede na člen 45 PDEU, ki prepoveduje ne le vsakršno diskriminacijo na podlagi državljanstva delavcev držav članic, ampak tudi vse druge ukrepe, ki bi lahko pomenili oviro za prosto gibanje delavcev.

30

V zvezi s tem je treba opozoriti, da vse določbe Pogodbe DEU o prostem gibanju oseb in določbe Uredbe št. 492/2011 državljanom držav članic poskušajo olajšati opravljanje poklicnih dejavnosti vseh vrst na ozemlju Unije in nasprotujejo ukrepom, ki bi lahko te državljane postavili v slabši položaj, kadar bi želeli opravljati dejavnost zaposlene osebe na ozemlju druge države članice (sodba z dne 10. oktobra 2019, Krah, C‑703/17, EU:C:2019:850, točka 40 in navedena sodna praksa).

31

V tem okviru imajo državljani držav članic neposredno na podlagi Pogodbe zlasti pravico, da zapustijo svojo državo članico izvora in gredo na ozemlje druge države članice ter na njem prebivajo, da bi tam opravljali dejavnost. Člen 45 PDEU torej nasprotuje vsem nacionalnim ukrepom, ki bi lahko državljane Unije ovirali pri uresničevanju temeljne svoboščine, ki je zagotovljena s tem členom, ali zmanjšali privlačnost uresničevanja te svoboščine (sodba z dne 10. oktobra 2019, Krah, C‑703/17, EU:C:2019:850, točka 41 in navedena sodna praksa).

32

Kot je namreč generalna pravobranilka opozorila v točki 47 sklepnih predlogov, se lahko na člen 45 PDEU v zvezi z državo članico sklicujejo njeni državljani v zvezi z ukrepi, ki bi lahko tem državljanom preprečevali, da bi zapustili svojo državo izvora, ali jih od tega odvračali.

33

V postopku v glavni stvari se je zadevni delavec, potem ko je zapustil državo članico izvora, da bi delal v drugi državi članici in tam prebival z družino, vrnil živet in delat v svojo državo članico izvora. Njegov otrok pa ni nikoli prebival v tej državi članici, ampak od svojega rojstva živi v državi članici gostiteljici. Na podlagi ureditve države članice izvora lahko ta država članica otroku takega delavca v tej državi članici finančno pomoč za študij v državi članici gostiteljici dodeli le, če je povezan z državo članico izvora.

34

V zvezi z vprašanjem, ali lahko taka ureditev zadevnega delavca ovira pri uresničevanju njegove pravice do prostega gibanja, ki je temeljna svoboščina, zagotovljena s členom 45 PDEU, ali zmanjšuje privlačnost uresničevanja te pravice, je treba ugotoviti, kot je v bistvu navedla generalna pravobranilka v točkah 49 in 50 sklepnih predlogov, da če bi ta delavec želel uresničevati to svoboščino, dodelitev finančne pomoči za visokošolski študij v tujini ne bi bila odvisna le od njegove odločitve, ampak tudi od morebitne odločitve njegovega otroka v prihodnosti ter od vrste hipotetičnih in negotovih prihodnjih dogodkov, zlasti od tega, ali bo delavec v prihodnosti dejansko imel otroka, ali se bo njegov otrok odločil, da ostane v državi članici gostiteljici, čeprav se njegov starš odloči, da se bo vrnil v izvorno državo članico, ali se njegov otrok ne bo vključil v družbo zadnjenavedene države članice in ali se bo v danem trenutku odločil za visokošolski študij.

35

Zato tak položaj, ki temelji na sklopu okoliščin, ki so preveč negotove in posredne, ne more vplivati na odločitev delavca, da uresničuje svojo pravico do prostega gibanja, in zanj ni mogoče šteti, da bi lahko oviral prosto gibanje delavcev (glej v tem smislu sodbo z dne 13. marca 2019, Gemeinsamer Betriebsrat EurothermenResort Bad Schallerbach, C‑437/17, EU:C:2019:193, točka 40 in navedena sodna praksa).

36

Iz navedenega izhaja, da za ureditev iz postopka v glavni stvari ni mogoče šteti, da pomeni oviro za prosto gibanje delavcev, ki je prepovedana na podlagi člena 45 PDEU.

37

Glede na vse zgoraj navedeno je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člen 45 PDEU in člen 7(2) Uredbe št. 492/2011 razlagati tako, da ti določbi ne nasprotujeta ureditvi države članice, ki za to, da se otroku osebe, ki je zapustila državo članico gostiteljico, v kateri je delala, da bi se vrnila živet v prvonavedeno državo članico, katere državljanka je, dodeli finančna pomoč, namenjena študiju v državi članici gostiteljici, določa pogoj, da je otrok povezan z državo članico izvora, pri čemer gre za položaj, v katerem, po eni strani, otrok od rojstva prebiva v državi članici gostiteljici in, po drugi strani, država članica izvora za druge državljane, ki ne izpolnjujejo pogoja prebivanja in ki zaprosijo za tako finančno pomoč za študij v drugi državi članici, določa pogoj obstoja povezanosti.

38

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo:

Člen 45 PDEU in člen 7(2) Uredbe (EU) št. 492/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. aprila 2011 o prostem gibanju delavcev v Uniji

je treba razlagati tako, da

ti določbi ne nasprotujeta ureditvi države članice, ki za to, da se otroku osebe, ki je zapustila državo članico gostiteljico, v kateri je delala, da bi se vrnila živet v prvonavedeno državo članico, katere državljanka je, dodeli finančna pomoč, namenjena študiju v državi članici gostiteljici, določa pogoj, da je otrok povezan z državo članico izvora, pri čemer gre za položaj, v katerem, po eni strani, otrok od rojstva prebiva v državi članici gostiteljici in, po drugi strani, država članica izvora za druge državljane, ki ne izpolnjujejo pogoja prebivanja in ki zaprosijo za tako finančno pomoč za študij v drugi državi članici, določa pogoj obstoja povezanosti.