–

za SIA „Rodl & Partner“ J.-C. Pastille, Rechtsanwalt, in L. Rasnačs, advokāts,

–

za latvijsko vlado I. Hūna, K. Pommere in V. Soņeca, agentke,

–

za Evropski parlament J. Etienne, O. Hrstková Šolcová, M. Menegatti in L. Ruppeka-Rupeika, agenti,

–

za Svet Evropske unije D. Ancāne, M. Chavrier, I. Gurov in K. Pleśniak, agenti,

–

za Evropsko komisijo L. Havas, A. Sauka in T. Scharf, agenti,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 13(1)(c) in (d), člena 14(5), člena 18, člena 60(1) in (2) ter točke 3(b) Priloge III k Direktivi (EU) 2015/849 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 2015 o preprečevanju uporabe finančnega sistema za pranje denarja ali financiranje terorizma, spremembi Uredbe (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive 2005/60/ES Evropskega parlamenta in Sveta in Direktive Komisije 2006/70/ES (UL 2015, L 141, str. 73) ter na veljavnost člena 14(5) in člena 18(1) in (3) te direktive.

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med SIA „Rodl & Partner“ in Valsts ieņēmumu dienests (državna davčna uprava, Latvija) (v nadaljevanju: VID) zaradi finančne sankcije, ki je bila družbi Rodl & Partner naložena zaradi kršitev nacionalnih določb o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma.

3

V uvodnih izjavah 1, 22, 30, 43 in 66 Direktive 2015/849 je navedeno:

[…]

[…]

[…]

[…]

4

Člen 1(1) in (2) te direktive določa:

„1.   Cilj te direktive je preprečiti uporabo finančnega sistema Unije za namene pranja denarja in financiranja terorizma.

2.   Države članice zagotovijo, da sta pranje denarja in financiranje terorizma prepovedana.“

5

Člen 5 navedene direktive določa:

„Države članice lahko na področju, ki ga ureja ta direktiva, za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma ob upoštevanju omejitev prava Unije sprejmejo ali v veljavi obdržijo strožje določbe.“

6

Člen 7(1) Direktive 2015/849 določa:

„Vsaka država članica sprejme ustrezne ukrepe za prepoznavo, oceno, razumevanje in blažitev tveganj pranja denarja in financiranja terorizma, ki jim je izpostavljena, pa tudi vseh zadevnih pomislekov glede varstva podatkov. To oceno tveganja redno posodablja.“

7

Člen 8(1) in (2) te direktive določa:

„1.   Države članice zagotovijo, da pooblaščeni subjekti sprejmejo ustrezne ukrepe za prepoznavo in oceno tveganj pranja denarja in financiranja terorizma ob upoštevanju dejavnikov tveganja, vključno s tistimi, ki so povezani z njihovimi strankami, državami ali geografskimi območji ter proizvodi, storitvami, transakcijami ali distribucijskimi potmi. Ti ukrepi so sorazmerni z naravo in velikostjo pooblaščenih subjektov.

2.   Ocene tveganj iz odstavka 1 se dokumentirajo, redno posodabljajo ter dajo na voljo ustreznim pristojnim organom in zadevnim samoregulativnim organom. Pristojni organi se lahko odločijo, da posamezne dokumentirane ocene tveganj niso potrebne, kadar so specifična tveganja, ki so neločljivo povezana s sektorjem, jasna in razumljena.“

8

Člen 11 navedene direktive določa:

„Države članice zagotovijo, da pooblaščeni subjekti uporabljajo ukrepe skrbnega preverjanja strank v naslednjih okoliščinah:

[…]

[…]“.

9

Člen 13(1) in (4) Direktive 2015/849 določa:

„1.   Skrbno preverjanje strank vključuje:

[…]

[…]

4.   Države članice zagotovijo, da lahko pooblaščeni subjekti pristojnim ali samoregulativnim organom prikažejo, da so ukrepi ustrezni glede na tveganja pranja denarja in financiranja terorizma, ki so bila prepoznana.“

10

Člen 14(5) te direktive določa:

„Države članice zahtevajo, da pooblaščeni subjekti ukrepe skrbnega preverjanja strank uporabljajo ne le za vse nove stranke, ampak v primernem času in z upoštevanjem tveganja tudi za obstoječe stranke, tudi v času spremembe relevantnih okoliščin stranke.“

11

Člen 18, od (1) do (3), navedene direktive določa:

„1.   V primerih iz členov 19 do 24 in pri obravnavi fizičnih oseb ali pravnih subjektov s sedežem v tretjih državah, ki jih Komisija opredeli kot tretje države z visokim tveganjem, kot tudi v drugih primerih večjih tveganj, ki jih kot takšne opredelijo države članice ali pooblaščeni subjekti, države članice od pooblaščenih subjektov zahtevajo, da za ustrezno obvladovanje in blažitev navedenih tveganj uporabljajo okrepljene ukrepe skrbnega preverjanja strank.

[…]

2.   Države članice od pooblaščenih subjektov zahtevajo, da raziščejo, kolikor je to razumno mogoče, ozadje in namen vseh kompleksnih in nenavadno velikih transakcij ter vseh nenavadnih vzorcev transakcij, ki nimajo nobenega očitnega gospodarskega ali zakonitega namena. Pooblaščeni subjekti zlasti okrepijo stopnjo in naravo spremljanja poslovnega odnosa, da ugotovijo, ali so te transakcije ali dejavnosti videti sumljive.

3.   Države članice in pooblaščeni subjekti pri oceni tveganj pranja denarja in financiranja terorizma upoštevajo vsaj dejavnike za situacije s potencialno večjim tveganjem iz Priloge III.“

12

Člen 40(1), prvi pododstavek, Direktive 2015/849 določa:

„Države članice od pooblaščenih subjektov zahtevajo, da za preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje morebitnega pranja denarja ali financiranja terorizma s strani [finančne obveščevalne enote (FIU)] ali drugih pristojnih organov hranijo naslednje dokumente in informacije v skladu z nacionalnim pravom:

13

Člen 60(1) in (2) te Direktive določa:

„1.   Države članice zagotovijo, da pristojni organi sklep o izreku upravne sankcije ali ukrepa zaradi kršitev nacionalnih določb za prenos te direktive, zoper katerega se ni mogoče pritožiti [ni bilo vloženo nobeno pravno sredstvo], objavijo na svojem uradnem spletnem mestu takoj, ko je sankcionirana oseba o tem sklepu obveščena. Objavijo vsaj informacije o vrsti in naravi kršitve ter identiteti odgovornih oseb. Državam članicam tega pododstavka ni treba uporabljati za sklepe o izreku ukrepov preiskovalne narave.

[…]

2.   Kadar države članice dovolijo objavo sklepov, zoper katere je mogoča pritožba, pristojni organi na svojem uradnem spletnem mestu objavijo tudi te informacije in vse morebitne poznejše informacije o izidu takšne pritožbe. Poleg tega se objavi tudi vsak sklep, s katerim se razveljavi predhoden sklep o izreku upravne sankcije ali ukrepa.“

14

Priloga III k navedeni direktivi vsebuje „neizčrpen seznam dejavnikov in vrst dokazov morebitnega večjega tveganja iz člena 18(3)“, pri čemer ta seznam vsebuje tri kategorije, ki so „dejavniki tveganja v zvezi s strankami“ (točka 1), „dejavniki tveganja v zvezi s produkti, storitvami, transakcijami ali distribucijskimi potmi“ (točka 2) in „dejavniki geografskega tveganja“ (točka 3). Med zadnjenavedenimi dejavniki tveganja so v točki 3(b) iste priloge navedene „države, za katere je na podlagi zanesljivih virov ugotovljeno, da imajo znatno stopnjo korupcije ali drugih kaznivih dejanj“.

15

Noziedzīgi iegūtu līdzekļu legalizācijas un terorisma un proliferācijas finansēšanas novēršanas likums (zakon o preprečevanju pranja denarja ter financiranja terorizma in širjenja jedrskega orožja) z dne 17. julija 2008 (Latvijas Vēstnesis, 2008, št. 116) je bil spremenjen zlasti za prenos Direktive 2015/849 v latvijski pravni red.

16

Ta zakon v različici, ki se uporablja za dejansko stanje iz postopka v glavni stvari (v nadaljevanju: zakon o preprečevanju), v členu 6(1) in (12) določa:

„(1)   Pooblaščeni subjekt glede na svojo vrsto dejavnosti opravi in dokumentira oceno tveganj pranja denarja in financiranja terorizma, da bi prepoznal, ocenil, razumel in obvladoval ta tveganja, ki so neločljivo povezana z njegovimi dejavnostmi in njegovimi strankami, ter na podlagi te ocene vzpostavil sistem notranjega nadzora, namenjen preprečevanju pranja denarja ter financiranja terorizma, vključno z razvojem in dokumentiranjem ustreznih politik in postopkov, ki jih odobri njegov upravni odbor, če je zadnjenavedeni bil imenovan, ali po potrebi drug upravljalni organ pooblaščenega subjekta.

[…]

(12)   Pooblaščeni subjekt pri oceni tveganj pranja denarja in financiranja terorizma ter oblikovanju sistema notranjega nadzora upošteva vsaj naslednje okoliščine, ki vplivajo na tveganja:

17

Člen 8(2) navedenega zakona določa:

„Pooblaščeni subjekt redno, vendar najmanj enkrat na 18 mesecev, oceni učinkovitost delovanja sistema notranjega nadzora, zlasti s preučitvijo in posodabljanjem ocene tveganja pranja denarja in financiranja terorizma, povezanega s stranko, državo njenega prebivališča (sedeža), z gospodarsko ali osebno dejavnostjo stranke, z uporabljenimi storitvami in proizvodi in z njihovimi dobavnimi verigami ter opravljenimi posli, in po potrebi izvaja ukrepe za izboljšanje učinkovitosti sistema notranjega nadzora, vključno s [tistimi, ki se nanašajo na] ponovno pregledovanje in pojasnitev politik in postopkov za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma.“

18

Rodl & Partner je gospodarska družba s sedežem v Latviji, ki opravlja računovodske in revizijske storitve ter storitve davčnega svetovanja. Ima status „pooblaščenega subjekta“ v smislu zakona o preprečevanju.

19

VID je v družbi Rodl & Partner med 3. aprilom in 6. junijem 2019 v okviru preprečevanja pranja denarja opravila inšpekcijski nadzor, na podlagi katerega je bilo 3. aprila 2019 sestavljeno začetno poročilo, nato pa 6. junija 2019 končno poročilo. V poročilu z dne 3. aprila 2019 je bilo ugotovljeno, prvič, da sistem notranjega nadzora, ki ga je uvedla družba Rodl & Partner, da bi izpolnila zahteve, določene z zakonom o preprečevanju, vsebuje nekatere nepravilnosti, in drugič, da družba Rodl & Partner kot pooblaščeni subjekt v zvezi z dvema od njenih strank, to sta fundacija IT izglītības fonds in družba RBA Consulting SIA, ni opravila in dokumentirala ocene tveganj pranja denarja in financiranja terorizma, s čimer je kršila zahteve iz člena 6(1) tega zakona. VID je namreč menila, da ti stranki pomenita visoko tveganje pranja denarja in financiranja terorizma ter da bi zato družba Rodl & Partner v zvezi z njima morala sprejeti okrepljene ukrepe skrbnega preverjanja.

20

Tako je VID glede fundacije IT izglītības fonds navedla, prvič, da je ta fundacija nevladna organizacija (NVO), ki je kot taka posebej ranljiva in bi se lahko nezakonito uporabila za financiranje terorizma, kot naj bi izhajalo iz poročila, ki ga je objavila Noziedzīgi iegūtu līdzekļu legalizācijas novēšanas dienests (služba za preprečevanje pranja denarja, Latvija); drugič, da je bil vodstveni delavec, zaposlen pri tej fundaciji, ki je 7. marca 2017 podpisal njen identifikacijski dokument, državljan Ruske federacije, ki je tretja država in ki pomeni visoko tveganje korupcije, in tretjič, da je navedena fundacija kot dejanskega lastnika navedla latvijsko družbo kot celoto, kar je v nasprotju z veljavno nacionalno zakonodajo.

21

Glede družbe RBA Consulting je VID ugotovila, da je ta izvajala finančne transakcije z družbo, ki je v večinski lasti družbe s sedežem v Ruski federaciji. Poleg tega, čeprav je VID od družbe Rodl & Partner zahtevala, naj ji predloži kopijo pogodbe, ki je podlaga za te transakcije, naj pooblaščeni subjekt tej zahtevi ne bi ugodil, pri čemer naj bi zgolj pojasnil, da se je seznanil z izvirnikom navedene pogodbe v prostorih družbe RBA Consulting.

22

Direktor VID je s sklepom z dne 11. julija 2019 družbi Rodl & Partner naložil plačilo globe v višini 3000 EUR zaradi kršitev zakona o preprečevanju pri poslovanju s fundacijo IT izglītības fonds in družbo RBA Consulting. Ker pa je bilo v končnem poročilu o inšpekcijskem pregledu z dne 6. junija 2019 ugotovljeno, da so bile nepravilnosti v sistemu notranjega nadzora popravljene, v zvezi s tem ni bila ugotovljena nobena kršitev. VID je 11. avgusta 2019 na svojem spletnem mestu objavila informacije o kršitvah, ki jih je storila družba Rodl & Partner, kot so bile ugotovljene v tem sklepu.

23

Po upravni pritožbi, ki je bila vložena zoper navedeni sklep, je bil ta 13. novembra 2019 potrjen s sklepom generalnega direktorja VID.

24

Družba Rodl & Partner je 13. decembra 2019 pri administratīvā rajona tiesa (upravno sodišče prve stopnje, Latvija), ki je predložitveno sodišče, vložila tožbo, s katero je zahtevala odpravo sklepa z dne 13. novembra 2019 in naložitev VID, naj umakne informacije, ki so objavljene na njenem spletnem mestu v zvezi z naloženo sankcijo.

25

Predložitveno sodišče na prvem mestu navaja, da niti zakon o preprečevanju niti Direktiva 2015/849 ne določata, da NVO po svoji pravni obliki pomeni večje tveganje glede pranja denarja in financiranja terorizma in da mora biti že zaradi tega predmet okrepljenega skrbnega preverjanja s strani pooblaščenih subjektov. Prav tako naj se med merili, na podlagi katerih je mogoče opredeliti večje geografsko tveganje in ki so v smernicah določena za pristop, ki temelji na tveganjih za računovodsko stroko [Guidance for a Risk-based Approach for the Accounting Profession], ki jih je objavil FATF, nobeno od njih ne bi nanašalo na državljanstvo zaposlenega pri stranki. Tako bi se po mnenju navedenega sodišča, če bi VID kot nacionalni nadzorni organ menila, da mora pooblaščeni subjekt okrepljeno skrbno preveriti stranke vsakič, ko je stranka NVO ali ko je eden od njenih zaposlenih – pri čemer to ni dejanski lastnik navedene stranke v smislu te direktive – državljan tretje države z visokim tveganjem korupcije, postavilo vprašanje, ali ni taka zahteva, ki v zakonu ni določena, pretirana in nesorazmerna in zato neskladna z načelom sorazmernosti, kot je določeno v členu 5 PEU.

26

V tem okviru predložitveno sodišče navaja, da Ruska federacija ni država z visokim tveganjem, saj ni navedena niti na seznamu držav z visokim tveganjem, ki ga je objavila FATF, niti na seznamu tretjih držav, ki se ne borijo dovolj za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma, ki ga je pripravila Evropska komisija. Ob tem navedeno sodišče navaja, da je Rusko federacijo na podlagi Priloge III, točka 3(b), k Direktivi 2015/849 mogoče šteti za državo ali ozemlje z visokim tveganjem korupcije, kar sicer trdi NVO Transparency International.

27

Na drugem mestu predložitveno sodišče meni, da lahko država članica v skladu s členom 5 Direktive 2015/849, kot ga je razložilo Sodišče v sodbi z dne 10. marca 2016, Safe Interenvíos (C‑235/14, EU:C:2016:154), sprejme strožje predpise za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma, če po mnenju te države članice tako tveganje obstaja. Vendar se navedeno sodišče sprašuje, ali ni VID v obravnavani zadevi, ker je menila, da je okoliščina, da je družba RBA Consulting poslovna partnerica hčerinske družbe, ki je v večinski lasti družbe s sedežem v Ruski federaciji, dejavnik visokega tveganja nesorazmerno uporabila zakona o preprečevanju, ker niti ta zakon niti Direktiva 2015/849 ne določata takega dejavnika tveganja.

28

Prav tako se navedeno sodišče sprašuje, ali ni VID s tem, ko je od družbe Rodl & Partner zahtevala, naj ji predloži kopijo pogodbe, ki je bila sklenjena med družbo RBA Consulting in to hčerinsko družbo, prekoračila svojih pooblastil, saj naj niti zakon o preprečevanju niti Direktiva 2015/849 ne bi zahtevala, da pooblaščeni subjekt pridobi kopijo takih dokumentov o transakcijah.

29

Na tretjem mestu predložitveno sodišče navaja, da je VID menila, da je družba Rodl & Partner kršila člen 8(2) zakona o preprečevanju, v skladu s katerim pooblaščeni subjekt redno, vsaj enkrat na 18 mesecev, med drugim ocenjuje tveganje pranja denarja in financiranja terorizma, ki je povezano s stranko. Vendar ko je VID ocenila položaj družbe Rodl & Partner, družba RBA Consulting še ni bila stranka že 18 mesecev. Tako naj bi se postavljalo vprašanje, ali določbe Direktive 2015/849, zlasti njen člen 14(5), pooblaščenemu subjektu nalagajo, naj uporabi ukrepe skrbnega preverjanja za obstoječe stranke, tudi če ni mogoče prepoznati pomembnih sprememb njihovega položaja, in, glede na okoliščine primera, ali so taki ukrepi razumni in sorazmerni ali pa se ti ukrepi uporabljajo samo za stranke, ki pomenijo visoko tveganje pranja denarja ali financiranja terorizma.

30

Na četrtem in zadnjem mestu predložitveno sodišče navaja, da so informacije v zvezi s kršitvami, ki jih je storila družba Rodl & Partner in ki jih je VID objavila na svojem spletnem mestu, vsebovale netočnosti. Navedeno sodišče se tako sprašuje o razlagi člena 60(1) in (2) Direktive 2015/849.

31

V teh okoliščinah je administratīvā rajona tiesa (upravno sodišče prve stopnje) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo naslednja vprašanja:

32

Predložitveno sodišče s prvim in tretjim vprašanjem, ki ju je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 18(1) in (3) Direktive 2015/849 v povezavi s Prilogo III, točka 3(b), k tej direktivi razlagati tako, da pooblaščenemu subjektu nalaga, da stranki samodejno pripiše višjo stopnjo tveganja in v zvezi s to stranko posledično sprejme okrepljene ukrepe skrbnega preverjanja, kadar je ta stranka NVO, kadar je eden od zaposlenih navedene stranke državljan tretje države z visokim tveganjem korupcije, ali kadar je poslovni partner te iste stranke – ne pa stranka sama – povezan s tako tretjo državo.

33

Najprej je treba navesti, da je glavni cilj Direktive 2015/849, kot izhaja iz njenega naslova ter njenega člena 1(1) in (2), preprečevanje uporabe finančnega sistema za pranje denarja in financiranje terorizma (glej po analogiji v zvezi z Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 2005/60/ES z dne 26. oktobra 2005 o preprečevanju uporabe finančnega sistema za pranje denarja in financiranje terorizma (UL 2005, L 309, str. 15) sodbo z dne 2. septembra 2021, LG in MH (Lastno pranje denarja), C‑790/19, EU:C:2021:661, točka 68 in navedena sodna praksa; glej v tem smislu sodbo z dne 6. oktobra 2021, ECOTEX BULGARIA, C‑544/19, EU:C:2021:803, točka 44).

34

Namen določb Direktive (EU) 2015/849, ki so preventivne narave, je na podlagi pristopa, ki temelji na tveganju, vzpostaviti vrsto preventivnih in odvračalnih ukrepov za učinkovit boj proti pranju denarja in financiranju terorizma (glej po analogiji sodbo z dne 2. septembra 2021, LG in MH (Lastno pranje denarja), C‑790/19, EU:C:2021:661, točka 69 in navedena sodna praksa), da bi se, kot izhaja iz uvodne izjave 1 te direktive, izognilo možnosti, da bi nezakoniti denarni tokovi škodovali celovitosti, stabilnosti in ugledu finančnega sektorja Unije ter ogrozili njen notranji trg in mednarodni razvoj.

35

Kot je generalni pravobranilec navedel v točki 33 sklepnih predlogov in kot izhaja iz členov od 6 do 8 Direktive 2015/849, je pristop, ki temelji na tveganju, pogojen z oceno tega tveganja, ki se v okviru sistema, vzpostavljenega s to direktivo, izvaja na treh ravneh, in sicer najprej na ravni Unije, kjer ga izvaja Komisija, nato na ravni posamezne države članice in nazadnje na ravni pooblaščenih subjektov. Kot izhaja iz uvodne izjave 30 te direktive, je ta ocena tveganja pogojena zlasti s tem, da ti subjekti sprejmejo ustrezne ukrepe skrbnega preverjanja zadevne stranke. V skladu s sodno prakso Sodišča namreč brez take ocene niti zadevna država članica niti, glede na okoliščine primera, zadevni subjekti ne morejo odločiti, katere ukrepe uporabiti v posameznem primeru (glej po analogiji sodbo z dne 10. marca 2016, Safe Interenvíos, C‑235/14, EU:C:2016:154, točka 107).

36

V zvezi s tem Direktiva 2015/849 v oddelkih od 1 do 3 Poglavja II, naslovljenega „Skrbno preverjanje strank“, določa tri vrste ukrepov skrbnega preverjanja, in sicer standardne ukrepe, poenostavljene ukrepe in okrepljene ukrepe. Kot izhaja iz sodne prakse Sodišča, je namen teh ukrepov preprečiti ali vsaj kolikor je le mogoče omejiti pranje denarja in financiranje terorizma, tako da se v ta namen v vseh fazah, ki jih navedene dejavnosti lahko vključujejo, vzpostavijo ovire za osebe, ki se ukvarjajo s pranjem denarja in ki financirajo terorizem (glej po analogiji sodbo z dne 2. septembra 2021, LG in MH (Lastno pranje denarja), C‑790/19, EU:C:2021:661, točka 69 in navedena sodna praksa).

37

V zvezi z okrepljenimi ukrepi skrbnega preverjanja, ki so edini predmet prvega in tretjega postavljenega vprašanja, je treba navesti, da so v členu 18(1) Direktive 2015/849 navedeni nekateri primeri, ki pomenijo večje tveganje pranja denarja in financiranja terorizma, v katerih države članice od pooblaščenih subjektov zahtevajo, da za ustrezno obvladovanje in blažitev tega tveganja uporabljajo take ukrepe skrbnega preverjanja strank. Tako morajo ti subjekti take okrepljene ukrepe skrbnega preverjanja uporabljati, prvič, v primerih iz členov od 19 do 24 te direktive, drugič, pri obravnavi fizičnih oseb ali pravnih subjektov s sedežem v tretjih državah, ki jih Komisija opredeli kot tretje države z visokim tveganjem, in tretjič, v drugih primerih večjih tveganj, ki jih kot takšne opredelijo države članice ali pooblaščeni subjekti.

38

Iz tega sledi, da razen v posebnih primerih iz členov od 19 do 24 Direktive 2015/849 in primerih, ki vključujejo obravnavo fizičnih oseb ali pravnih subjektov s sedežem v tretjih državah, ki jih Komisija opredeli kot tretje države z visokim tveganjem, iz člena 18 te direktive uporaba okrepljenih ukrepov skrbnega preverjanja v skladu s pristopom, ki temelji na tveganju, predpostavlja, da država članica ali pooblaščeni subjekt predhodno prepozna večja tveganja pranja denarja in financiranja terorizma. Tako – razen v teh posebnih primerih – pripis višje stopnje tveganja stranki in posledično sprejetje okrepljenih ukrepov skrbnega preverjanja v zvezi z njo nista samodejna.

39

V obravnavani zadevi iz spisa, ki je na voljo Sodišču, izhaja, da poslovni odnosi, ki jih je družba Rodl & Partner vzpostavila s fundacijo IT izglītības fonds oziroma z družbo RBA Consulting, niso zajeti s členi od 19 do 24 Direktive 2015/849. Poleg tega Ruska federacija ni navedena med tretjimi državami z visokim tveganjem, ki so navedene v Delegirani uredbi Komisije (EU) 2016/1675 z dne 14. julija 2016 o dopolnitvi Direktive (EU) 2015/849 Evropskega parlamenta in Sveta z opredelitvijo tretjih držav z visokim tveganjem, ki imajo strateške pomanjkljivosti (UL 2016, L 254, str. 1).

40

Iz zgornjih preudarkov izhaja, da je treba člen 18(1) in (3) Direktive 2015/849 v povezavi s Prilogo III, točka 3(b), k tej direktivi razlagati tako, da pooblaščenemu subjektu ne nalaga, da stranki samodejno pripiše višjo stopnjo tveganja in posledično v zvezi s to stranko sprejme okrepljene ukrepe skrbnega preverjanja, zgolj zato, ker je ta stranka NVO, ker je eden od zaposlenih navedene stranke državljan tretje države z visokim tveganjem korupcije ali ker je poslovni partner te iste stranke – ne pa stranka sama – povezan s tako tretjo državo.

41

Ob navedenem pojasnilu predložitveno sodišče navaja, da lahko država članica v skladu s členom 5 Direktive 2015/849 za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma sprejme strožje določbe, če po mnenju te države članice obstajajo dejavniki tveganja iz prejšnje točke te sodbe. Navedeno sodišče se kljub temu sprašuje, ali je mogoče s to možnostjo utemeljiti sklep, ki ga je VID v obravnavani zadevi sprejela glede družbe Rodl & Partner.

42

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, ali določbe Direktive 2015/849 nasprotujejo temu, da pravo države članice pooblaščenemu subjektu nalaga obveznost, da pri oceni nujnosti sprejetja okrepljenih ukrepov skrbnega preverjanja v zvezi s stranko upošteva take dejavnike tveganja.

43

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da lahko poslovni odnosi, kakršni so ti, ki jih je družba Rodl & Partner vzpostavila s fundacijo IT izglītības fonds in družbo RBA Consulting, spadajo med „druge primere večjih tveganj, ki jih kot takšne opredelijo države članice ali pooblaščeni subjekti“ iz člena 18(1) Direktive 2015/849.

44

Za opredelitev teh „drugih primerov večjih tveganj“ iz odstavka 1 v povezavi z odstavkom 3 tega člena 18 izhaja, da morajo države članice in pooblaščeni subjekti v okviru ocene tveganj, ki jo morajo opraviti, upoštevati vsaj dejavnike in vrste dokazov morebitnega večjega tveganja, ki so navedeni v Prilogi III k tej direktivi. Na neizčrpnem seznamu dejavnikov in vrst dokazov takega tveganja, ki je vsebovan v tej prilogi, pa so med drugim dejavniki tveganja v zvezi s strankami, dejavniki tveganja v zvezi s transakcijami in dejavniki geografskega tveganja.

45

Iz besedila člena 18(1) in (3) Direktive 2015/849 ter iz neizčrpnosti seznama iz Priloge III k tej direktivi tako izhaja, da imajo države članice pri prenosu te direktive široko polje proste presoje glede ustreznega načina za izpolnitev obveznosti določitve okrepljenih ukrepov skrbnega preverjanja in glede določitve tako okoliščin, v katerih je podano tako večje tveganje, kot tudi ukrepov skrbnega preverjanja (glej po analogiji sodbo z dne 10. marca 2016, Safe Interenvíos, C‑235/14, EU:C:2016:154, točka 73).

46

V tem okviru je treba na prvem mestu spomniti, da se z Direktivo 2015/849 uresničuje le minimalna harmonizacija, saj člen 5 te direktive državam članicam dovoljuje, da ob upoštevanju omejitev prava Unije sprejmejo ali v veljavi obdržijo strožje določbe, če je cilj teh določb okrepiti boj proti pranju denarja in financiranju terorizma.

47

V zvezi s tem je Sodišče že pojasnilo, da se lahko izraz „strožje določbe“ iz tega člena 5 nanaša ne samo na okoliščine, za katere Direktiva 2015/849 predpisuje določeno vrsto skrbnega preverjanja strank, ampak tudi na druge okoliščine, za katere države članice ocenjujejo, da pomenijo večje tveganje (glej po analogiji sodbo z dne 10. marca 2016, Safe Interenvíos, C‑235/14, EU:C:2016:154, točka 77). Ker je navedeni člen 5 v oddelku 1, naslovljenem „Predmet urejanja, področje uporabe in opredelitev pojmov“, poglavja I, naslovljenega „Splošne določbe“, Direktive 2015/849, se namreč uporablja za vse določbe, ki spadajo na področje, ki ga ureja ta direktiva, vključno z določbami iz oddelka 3, naslovljenega „Okrepljeno skrbno preverjanje strank“, poglavja II navedene direktive.

48

Iz povezane razlage člena 5 ter člena 18(1) in (3) Direktive 2015/849 pa izhaja, da lahko države članice v okviru polja proste presoje, ki jim ga pušča ta člen 18, med drugim prepoznajo druge primere, ki pomenijo večje tveganje (glej po analogiji sodbo z dne 10. marca 2016, Safe Interenvíos, C‑235/14, EU:C:2016:154, točka 106).

49

Na drugem mestu, ker člen 5 Direktive 2015/849 določa, da morajo države članice delovati „ob upoštevanju omejitev prava Unije“, morajo države članice v okviru polja proste presoje, ki jim je priznano s členom 18 te direktive, spoštovati zlasti splošna načela prava Unije, kot so načela zakonitosti, pravne varnosti, sorazmernosti in prepovedi diskriminacije (glej po analogiji sodbo z dne 10. marca 2016, Safe Interenvíos, C‑235/14, EU:C:2016:154, točka 96).

50

Poleg tega je treba v tem okviru navesti, da iz uvodne izjave 66 Direktive 2015/849 izhaja, da morajo države članice v skladu s členom 21 Listine o temeljnih pravicah, ki prepoveduje vsakršno diskriminacijo na kakršni koli podlagi, zagotoviti, da se ta direktiva, kar zadeva ocene tveganj v okviru skrbnega preverjanja strank, izvaja brez diskriminacije.

51

V zvezi s tem, prvič, kot je generalni pravobranilec v bistvu navedel v točkah 55 in 56 sklepnih predlogov, glede na dinamičnost tako gospodarskih odnosov kot tudi kaznivih dejanj pravo Unije, zlasti načeli zakonitosti in pravne varnosti, ne nasprotuje temu, da nacionalni zakoni ne določajo izčrpno vseh možnih dejavnikov večjega tveganja pranja denarja in financiranja terorizma, če se ti dejavniki podrobneje opredelijo naknadno v aktih, ki niso nujno zakonski akti, vendar jih je treba ustrezno objaviti.

52

Drugič, dejavniki večjega tveganja pranja denarja in financiranja terorizma ne smejo na eni strani presegati tega, kar je potrebno, da se doseže cilj boja proti pranju denarja in financiranju terorizma, na drugi strani pa ne smejo povzročiti diskriminacije.

53

Na tretjem mestu, iz člena 7(1) Direktive 2015/849 izhaja, da so države članice zaradi okoliščin, ki so zanje specifične, izpostavljene različnim tveganjem pranja denarja in financiranja terorizma. Tako mora vsaka država članica določiti stopnjo zaščite, za katero meni, da je primerna glede na stopnjo tveganja pranja denarja ali financiranja terorizma, ki je bila ugotovljena (glej po analogiji sodbo z dne 10. marca 2016, Safe Interenvíos, C‑235/14, EU:C:2016:154, točka 105).

54

V obravnavani zadevi v zvezi z dejavnikom, ki lahko pomeni tveganje in je povezan s pravno obliko stranke, iz predložitvene odločbe izhaja, da člen 6(12) zakona o preprečevanju določa, da je med okoliščinami, ki jih mora pooblaščeni subjekt upoštevati pri oceni tveganj pranja denarja ter financiranja terorizma v zvezi s stranko, „tveganje, ki je povezano s pravno obliko“ stranke. Poleg tega je latvijska vlada v pisnem stališču navedla, da je bilo s poročilom, ki ga je leta 2019 objavila služba za preprečevanje pranja denarja, pokazano, da so NVO posebej ranljive za pranje denarja in financiranje terorizma, saj 94 % NVO, vpisanih v latvijsko evidenco podjetij, ni navedlo svojega področja delovanja oziroma je navedlo, da to spada v kategorijo, imenovano „združenje ali fundacija, ki ni uvrščena drugam“, iz česar je mogoče sklepati, da bi bilo treba za pravno obliko NVO v okviru ocene tveganj šteti, da lahko pomeni dejavnik visokega tveganja.

55

V zvezi z dejavnikom, ki lahko pomeni tveganje in je povezan z obstojem povezave med stranko pooblaščenega subjekta in Rusko federacijo, kot je v pisnem stališču in na obravnavi poudarila latvijska vlada, iz nacionalnega poročila, ki je objavljeno na spletnem mestu VID, in objavljenih smernic izhaja, da je Latvija zaradi svoje geografske bližine s to tretjo državo in njenih pomembnih gospodarskih odnosov s to tretjo državo v praksi izpostavljena tveganju, da bo njeno gospodarstvo uporabljeno za pranje denarja iz navedene tretje države, za katero organizacija Transparency International meni, da pomeni visoko tveganje korupcije.

56

V tem okviru je treba spomniti, da je v skladu s Prilogo III, točka 3(b), k Direktivi 2015/849 med geografskimi dejavniki, ki kažejo na morebitno večje tveganje, dejstvo, da je za zadevno državo na podlagi zanesljivih virov ugotovljeno, da ima znatno stopnjo korupcije ali drugih kaznivih dejanj.

57

Zato se zdi, da se v latvijskem pravu šteje, da sta pravna oblika NVO in obstoj povezave med stranko pooblaščenega subjekta in Rusko federacijo dejavnika morebitnega večjega tveganja, ki ju mora ta subjekt upoštevati v okviru analize tveganja, ki jo mora izvesti v zvezi s strankami, kar pa bo moralo preveriti predložitveno sodišče, ki je edino pristojno za razlago in uporabo nacionalnega prava. Po potrebi bo moralo navedeno sodišče preveriti, ali je družba Rodl & Partner te dejavnike upoštevala v okviru ocene tveganj za zadevne stranke.

58

Poleg tega je treba najprej poudariti, da Priloga III, točka 3(b), k Direktivi 2015/849 ne razlikuje glede na to, ali se dejavnik geografskega tveganja, na kateri se nanaša, zadeva stranko ali njene poslovne partnerje. Dalje, iz člena 8(1) v povezavi s členom 18(2) in v povezavi s Prilogo III k tej direktivi izhaja, da morajo pooblaščeni subjekti v okviru ocene tveganj, ki jo morajo opraviti, zlasti upoštevati dejavnike tveganja v zvezi s transakcijami svojih strank. Nazadnje, v teh določbah je pojasnjeno, da je za vsako kompleksno in nenavadno veliko transakcijo ter vse nenavadne vzorce transakcij, ki nimajo nobenega očitnega gospodarskega ali zakonitega namena, mogoče šteti, da pomenijo morebitno visoko tveganje.

59

Tako je mogoče okoliščino, da stranka pooblaščenega subjekta izvaja transakcije, ki imajo povezave s tretjo državo z visokim tveganjem korupcije, v skladu z Direktivo 2015/849 šteti za dejavnik, ki kaže na morebitno večje geografsko tveganje. Predložitveno sodišče bo moralo preveriti, ali latvijski pravni red določa tak dejavnik tveganja, in če je tako, ali bi morala družba Rodl & Partner to okoliščino upoštevati v okviru ocene tveganj, povezane z družbo RBA Consulting.

60

Zato so lahko glede na polje proste presoje, ki ga Direktiva 2015/849 priznava državam članicam, pravna oblika NVO, obstoj povezave med stranko pooblaščenega subjekta in Rusko federacijo ali poslovne transakcije, ki jih ta stranka izvaja s poslovnim partnerjem, ki je povezan s to tretjo državo, glede na okoliščine primera – ob upoštevanju omejitev prava Unije, na katere je bilo opozorjeno v točki 49 te sodbe, in zlasti načel sorazmernosti in prepovedi diskriminacije – dejavniki, ki kažejo na morebitno večje tveganje.

61

Vendar se zdi, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 86 sklepnih predlogov, da zgolj dejstvo, da ima posameznik, ki je zaposlen pri stranki ter ki ni dejanski lastnik te stranke in v navedeni stranki nima funkcije, na podlagi katere bi lahko opravljal dejavnosti, ki bi lahko bile povezane z dejavnostjo pranja denarja, državljanstvo tretje države z visokim tveganjem korupcije, ne pomeni, da gre za položaj, ki pomeni morebitno večje tveganje pranja denarja ali financiranja terorizma.

62

Prav tako načelo sorazmernosti zahteva, da se samo za poslovne transakcije, ki so pomembne ali kompleksne ali ki so nenavadne in ki jih je stranka pooblaščenega subjekta sklenila s poslovnim partnerjem, ki ima sedež v tretji državi z visokim tveganjem korupcije, lahko šteje, da so dejavnik, ki kaže na morebitno večje geografsko tveganje, ki ga morajo pooblaščeni subjekti upoštevati v okviru svoje ocene tveganj, ki jo morajo opraviti v zvezi s strankami.

63

V teh okoliščinah člen 18(1) in (3) Direktive 2015/849 v povezavi s členom 5 in Prilogo III k tej direktivi ne nasprotuje temu, da država članica prepozna druge dejavnike morebitnega večjega tveganja, ki jih morajo pooblaščeni subjekti upoštevati v okviru svoje ocene tveganj, ki jo morajo opraviti v zvezi s strankami, pri čemer so ti dejavniki tveganja lahko povezani s pravno obliko stranke, kot je pravna oblika NVO, ob upoštevanju načela doslednega spoštovanja temeljnih pravic iz uvodne izjave 43 Direktive 2015/849, ali s povezavo stranke oziroma njenega poslovnega partnerja s tretjo državo z visokim tveganjem korupcije, če so ti dejavniki določeni v pravnem redu te države članice, so bili ustrezno objavljeni in so skladni s pravom Unije ter zlasti z načeli sorazmernosti in prepovedi diskriminacije.

64

Glede na vse zgornje preudarke je treba na prvo in tretje vprašanje odgovoriti, da je treba člen 18(1) in (3) Direktive 2015/849 v povezavi s členom 5 in Prilogo III, točka 3(b), k tej direktivi razlagati tako, da pooblaščenemu subjektu ne nalaga, da stranki samodejno pripiše višjo stopnjo tveganja in v zvezi s to stranko posledično sprejme okrepljene ukrepe skrbnega preverjanja zgolj zato, ker je ta stranka NVO, ker je eden od zaposlenih navedene stranke državljan tretje države z visokim tveganjem korupcije ali ker je poslovni partner te iste stranke – ne pa stranka sama – povezan s tako tretjo državo. Vendar lahko država članica take okoliščine v nacionalnem pravu opredeli kot dejavnike, ki kažejo na morebitno večje tveganje pranja denarja in financiranja terorizma, ki jih morajo pooblaščeni subjekti upoštevati v okviru ocene tveganj, ki jo morajo opraviti v zvezi s svojimi strankami, če so ti dejavniki skladni s pravom Unije ter zlasti z načeloma sorazmernosti in prepovedi diskriminacije.

65

Drugo vprašanje je bilo postavljeno v primeru pritrdilnega odgovora na prvo vprašanje. Zato ob upoštevanju nikalnega odgovora na prvo vprašanje na to drugo vprašanje ni treba odgovoriti.

66

Predložitveno sodišče s četrtim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 13(1)(c) in (d) Direktive 2015/849 razlagati tako, da pooblaščenemu subjektu nalaga, da pri skrbnem preverjanju strank od zadevne stranke pridobi kopijo pogodbe, sklenjene med to stranko in tretjo osebo.

67

V skladu z ustaljeno sodno prakso lahko Sodišče, da bi sodišču, ki mu je predložilo vprašanje za predhodno odločanje, podalo koristen odgovor, upošteva določbe prava Unije, ki jih nacionalno sodišče v svojem vprašanju ni navedlo (sodba z dne 24. februarja 2022, Glavna direktsia Pozharna bezopasnost i zashta na naselenieto, C‑262/20, EU:C:2022:117, točka 33 in navedena sodna praksa).

68

Člen 11 Direktive 2015/849, ki je v oddelku 1, naslovljenem „Splošne določbe“, Poglavja II te direktive, določa primere, v katerih morajo pooblaščeni subjekti uporabljati standardne ukrepe skrbnega preverjanja strank, saj se za te primere šteje, da pomenijo tveganja pranja denarja ali financiranja terorizma (glej po analogiji sodbo z dne 10. marca 2016, Safe Interenvíos, C‑235/14, EU:C:2016:154, točka 60). Pooblaščeni subjekti morajo torej uporabljati te ukrepe, kadar v okviru svoje ocene tveganj, povezanih s stranko, prepoznajo običajno stopnjo tveganja.

69

Glede samih ukrepov skrbnega preverjanja, ki jih morajo izvajati pooblaščeni subjekti, v členu 13(1) navedene direktive jih je navedeno nekaj, med katerimi sta ocena in po potrebi pridobivanje informacij o namenu in predvideni naravi poslovnega odnosa (točka (c)) ali stalno spremljanje poslovnega odnosa, vključno s pregledovanjem transakcij, ki se izvajajo v času odnosa, s čimer se zagotovi, da so opravljene transakcije v skladu s poznavanjem stranke s strani pooblaščenega subjekta, poslovnega profila in profila tveganj, po potrebi tudi s poznavanjem izvora sredstev, ter zagotavljanje, da se listine, podatki ali informacije redno posodabljajo (točka (d)).

70

Poleg tega morajo v skladu z Direktivo 2015/849 ti subjekti spoštovati nekatere zahteve po predložitvi dokazov in dokumentacije v razmerju do pristojnih nacionalnih organov, kar zadeva tako oceno tveganj za njihove stranke, ki jo izvedejo, kot ustreznost ukrepov skrbnega preverjanja, ki jih glede na prepoznano stopnjo tveganja uporabljajo za te stranke.

71

Najprej, v členu 8(2) Direktive 2015/849 je namreč pojasnjeno, da morajo biti ocene tveganj, ki jih morajo izvesti pooblaščeni subjekti, dokumentirane, redno posodobljene ter dane na voljo ustreznim pristojnim organom in zadevnim samoregulativnim organom. V zvezi s tem je v uvodni izjavi 22 te direktive navedeno, da pristop, ki temelji na tveganju, ni prekomerno permisivna možnost za države članice in pooblaščene subjekte, ampak vključuje učinkovitejše sprejemanje odločitev na podlagi dokazov za boljšo ciljno usmeritev na tveganja pranja denarja in financiranja terorizma, s katerimi se soočajo Unija in tisti, ki v njej delujejo.

72

Dalje, člen 13(4) Direktive 2015/849 določa, da mora biti pooblaščenim subjektom omogočeno, da pristojnim ali regulativnim organom prikažejo, da so ukrepi skrbnega preverjanja, ki jih uporabljajo, ustrezni glede na tveganja pranja denarja in financiranja terorizma, ki so bila prepoznana.

73

Nazadnje, člen 40(1), prvi pododstavek, točka (a), te direktive, ki je v poglavju V te direktive, naslovljenem „Varstvo podatkov, hranjenje evidenc in statistični podatki“, pooblaščenim subjektom nalaga, da pet let po koncu poslovnega razmerja s stranko hranijo kopije dokumentov in informacije, ki so potrebne za izpolnjevanje obveznosti skrbnega preverjanja strank iz poglavja II navedene direktive.

74

Iz določb, navedenih v točkah 71 in 72 te sodbe, izhaja, da mora pooblaščeni subjekt, kadar v okviru ocene tveganj prepozna morebitno večje tveganje zaradi kompleksne in nenavadno velike transakcije ali transakcije, ki nima nobenega očitnega gospodarskega ali zakonitega namena, ki jo je njegova stranka sklenila s poslovnim partnerjem, povezanim s tretjo državo z visokim tveganjem korupcije, pristojnemu nacionalnemu organu pri nadzoru, ki ga ta opravi, predložiti ustrezno dokumentacijo, ki dokazuje, da je to transakcijo analiziral in jo ustrezno upošteval pri sprejemanju odločitve glede stopnje tveganja, ki ga pomeni ta stranka.

75

Vendar, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 107 sklepnih predlogov, v določbah, navedenih v točkah od 71 do 73 te sodbe, ni natančno predpisano, kako lahko pooblaščeni subjekti izpolnijo zahteve po predložitvi dokazov in dokumentacije pristojnim nacionalnim organom. Ta podrobna pravila torej spadajo na področje nacionalnega prava, ob upoštevanju prava Unije in zlasti ob upoštevanju načela sorazmernosti, poslovne skrivnosti in varstva osebnih podatkov.

76

Kot je Komisija navedla v pisnem stališču, obveznost dokazovanja in dokumentiranja, ki je naložena pooblaščenim subjektom, tako ne pomeni nujno, da je treba predložiti kopijo pogodbe v fizični obliki, saj obstajajo druga ustrezna dokazila, kot je priprava poročil o oceni tveganja, izvedeni v zvezi s to pogodbo, ki vsebujejo informacije, ki so potrebne za oceno tveganja, povezanega z zadevno transakcijo in zadevnim poslovnim razmerjem.

77

V obravnavani zadevi, kot je bilo navedeno v točki 21 te sodbe, družba Rodl & Partner VID ni predložila kopije pogodbe, sklenjene med družbo RBA Consulting in tretjo družbo, ki je v večinski lasti družbe s sedežem v Ruski federaciji, pri čemer je pooblaščeni subjekt zgolj pojasnil, da se je z izvirnikom te pogodbe lahko seznanil v prostorih družbe RBA Consulting. Poleg tega iz spisa, ki je na voljo Sodišču, ne izhaja, da bi družba Rodl & Partner dokazala ali vsaj zatrjevala, da je VID predložila ustrezne dokaze v zvezi z oceno tveganj, povezanih s tem poslovnim razmerjem, in s transakcijami, sklenjenimi v okviru tega razmerja, ali o ukrepih skrbnega preverjanja, sprejetih v zvezi s tem.

78

Glede na zgornje preudarke je treba na četrto vprašanje odgovoriti, da je treba člen 13(1)(c) in (d) Direktive 2015/849 v povezavi s členom 8(2), členom 13(4) in členom 40(1), prvi pododstavek, točka (a), te direktive razlagati tako, da pooblaščenemu subjektu ne nalaga, da pri skrbnem preverjanju strank od zadevne stranke pridobi kopijo pogodbe, sklenjene med to stranko in tretjo osebo, če lahko ta subjekt pristojnemu nacionalnemu organu predloži drugo ustrezno dokumentacijo, ki dokazuje, prvič, da je analiziral transakcijo in poslovno razmerje, ki sta bila sklenjena med to stranko in to tretjo osebo, in drugič, da ju je pri sprejetju potrebnih ukrepov skrbnega preverjanja glede na prepoznana tveganja pranja denarja in financiranja terorizma ustrezno upošteval.

79

Predložitveno sodišče s petim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 14(5) Direktive 2015/849 razlagati tako, da mora pooblaščeni subjekt uporabiti ukrepe skrbnega preverjanja strank v zvezi z obstoječimi strankami, in to tudi, če ni bilo mogoče ugotoviti nobene spremembe položaja te stranke in se rok, ki je v nacionalnem pravu določen za novo oceno tveganja, še ni iztekel. Poleg tega navedeno sodišče sprašuje, ali ta obveznost velja le za stranke, ki pomenijo večje tveganje pranja denarja in financiranja terorizma.

80

Če je odgovor na ti vprašanji pritrdilen, se predložitveno sodišče sprašuje, ali bi bila taka razlaga skladna z načelom sorazmernosti.

81

V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba pri razlagi določbe prava Unije upoštevati ne le njeno besedilo, ampak tudi sobesedilo in cilje, ki jih uresničuje ureditev, katere del je (sodba z dne 2. septembra 2021, LG in MH (Lastno pranje denarja), C‑790/19, EU:C:2021:661, točka 47 in navedena sodna praksa).

82

V zvezi z besedilom člena 14(5) Direktive 2015/849 je treba navesti, da ta določba od pooblaščenih subjektov zahteva, da ukrepe skrbnega preverjanja strank uporabljajo ne le za vse nove stranke, ampak v primernem času in z upoštevanjem tveganja tudi za obstoječe stranke, zlasti kadar pride do spremembe upoštevnih okoliščin stranke.

83

Tako iz samega besedila te določbe izhaja, da morajo pooblaščeni subjekti na podlagi pristopa, ki temelji na tveganjih, uporabiti ukrepe skrbnega preverjanja ne samo svojih novih strank, ampak tudi – če se izkaže, da je čas primeren – svojih obstoječih strank. V navedeni določbi je pojasnjeno, da je primeren čas lahko takrat, kadar se relevantne okoliščine zadevne stranke spremenijo. Poleg tega ta ista določba te obveznosti, ki jo imajo pooblaščeni subjekti, ne omejuje zgolj na stranke, ki jim je bila pripisana visoka stopnja tveganja.

84

V zvezi s tem je treba opozoriti, da morajo v skladu s členom 8(2) Direktive 2015/849 pooblaščeni subjekti zlasti redno posodabljati ocene tveganj pranja denarja in financiranja terorizma, ki so jim izpostavljeni.

85

Iz navedenega izhaja, da člen 14(5) Direktive 2015/849 v povezavi s členom 8(2) te direktive pooblaščenemu subjektu nalaga, naj na podlagi posodobljene ocene tveganja glede obstoječe stranke sprejme ukrepe – po potrebi okrepljene – skrbnega preverjanja, kadar se to zdi primerno, zlasti če se položaj te stranke pomembno spremeni.

86

Tako razlago potrjuje splošna sistematika, v katero je umeščen člen 14(5) Direktive 2015/849.

87

V zvezi s tem je treba navesti, da je ta določba v oddelku 1, naslovljenem „Splošne določbe“, poglavja II te direktive, ki se nanaša na skrbno preverjanje strank. Iz tega sledi, da obveznost pooblaščenih subjektov v skladu z navedeno določbo velja za vse stranke, ne glede na stopnjo tveganja, ki jim je bila pripisana.

88

Poleg tega je iz besedila člena 13(1)(d) Direktive 2015/849 razvidno, da morajo pooblaščeni subjekti redno spremljati svoje stranke in transakcije, ki so jih zadnjenavedene sklenile. Iz tega sledi, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 119 sklepnih predlogov, da mora pooblaščeni subjekt, kadar se seznani z upoštevnimi okoliščinami v zvezi z eno od svojih obstoječih strank, kot so poslovne transakcije, ki bi morebiti lahko vplivale na oceno tveganja te stranke, te elemente obvezno upoštevati ter – kadar se to zdi primerno – revidirati analizo tveganja in po potrebi pregledati raven ukrepov skrbnega preverjanja, ki jih uporablja za zadevno stranko.

89

Nazadnje, z razlago člena 14(5) Direktive 2015/849, kot je navedena v točki 85 te sodbe, se zagotavlja uresničevanje glavnega cilja te direktive, ki je, kot je bilo navedeno v točki 33 te sodbe, preprečevanje uporabe finančnega sistema za pranje denarja in financiranje terorizma.

90

V obravnavani zadevi mora predložitveno sodišče preveriti, ali so transakcije, sklenjene med družbo RBA Consulting in družbo, ki je v večinski lasti družbe s sedežem v Ruski federaciji, za katero ni sporno, da je družba Rodl & Partner zanjo vedela, v skladu s členom 14(5) Direktive 2015/849 upoštevne okoliščine, zaradi katerih je na podlagi pristopa, ki temelji na tveganjih, sprejetje ukrepov – po potrebi okrepljenih – skrbnega preverjanja družbe RBA Consulting ustrezno, ne glede na to, da se rok, ki je v nacionalnem pravu določen za izvedbo nove ocene tveganja, povezanega s to stranko, še ni iztekel.

91

Glede na zgornje preudarke je treba na peto vprašanje odgovoriti, da je treba člen 14(5) Direktive 2015/849 v povezavi s členom 8(2) te direktive razlagati tako, da morajo pooblaščeni subjekti na podlagi posodobljene ocene tveganj sprejeti ukrepe – po potrebi okrepljene – skrbnega preverjanja obstoječe stranke, kadar se to zdi primerno, zlasti če se položaj te stranke pomembno spremeni, in to ne glede na to, da se najdaljši rok, ki je v nacionalnem pravu določen za izvedbo nove ocene tveganja, povezanega z navedeno stranko, še ni iztekel. Ta obveznost ne velja samo za stranke, ki pomenijo večje tveganje pranja denarja in financiranja terorizma.

92

Ob upoštevanju zgoraj navedenega ni treba preučiti podrednega vprašanja, ki ga je predložitveno sodišče postavilo v okviru tega petega vprašanja, navedenega v točki 80 te sodbe.

93

Predložitveno sodišče s šestim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 60(1) in (2) Direktive 2015/849 razlagati tako, da mora pristojni nacionalni organ ob objavi sklepa o naložitvi sankcije, sprejetega zaradi kršitve nacionalnih določb, s katerimi je bila prenesena ta direktiva, zagotoviti, da se objavljene informacije ujemajo z informacijami iz tega sklepa.

94

Latvijska vlada meni, da to vprašanje ni dopustno.

95

Na prvem mestu naj bi bilo namreč navedeno vprašanje hipotetično, saj se člen 60(1) Direktive 2015/849, za razlago katerega tako prosi predložitveno sodišče, nanaša na položaj, v katerem je objavljen sklep, zoper kateri ni bilo vloženo nobeno pravno sredstvo, in ne na položaj, v katerem je – kot v obravnavani zadevi – objavljen sklep, zoper kateri je vloženo pravno sredstvo, pri čemer je zadnjenavedeni položaj zajet s členom 60(2) te direktive.

96

Na drugem mestu naj predložitveno sodišče ne bi ugotovilo nobene netočnosti informacij, objavljenih na spletnem mestu VID, tako da naj šesto vprašanje za predhodno odločanje ne bi imelo nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom postopka v glavni stvari in naj torej objektivno ne bi bilo potrebno za rešitev spora o glavni stvari.

97

V zvezi s tem iz predložitvenega sklepa izhaja, prvič, da je Republika Latvija v nacionalno pravo prenesla člen 60(2) Direktive 2015/849 in da zato dovoljuje objavo sklepov, zoper katere je vloženo pravno sredstvo. Ta določba pa s tem, da določa, da pristojni organi „tudi“ na svojem uradnem spletnem mestu takoj objavijo informacijo, da je zoper zadevni sklep vloženo pravno sredstvo, pojasnjuje, da morajo ti organi to informacijo objaviti poleg informacij, ki so naštete v odstavku 1 tega člena 60, pri čemer ta zadnji stavek določa, da „objavijo vsaj informacije o vrsti in naravi kršitve ter identiteti odgovornih oseb“. Iz tega sledi, da zgolj dejstvo, da se Sodišču postavlja vprašanje, ki se nanaša na razlago tako odstavka 1 kot odstavka 2 navedenega člena 60, ki naj bi bila glede na besedilo zadnjenavedenega odstavka povezana, ne pomeni, da je šesto vprašanje hipotetično.

98

Drugič, predložitveno sodišče meni, da je objava sklepa o naložitvi sankcije družbi Rodl & Partner na spletnem mestu VID v času sprejetja predložitvenega sklepa še vedno vsebovala netočnosti.

99

Iz zgoraj navedenega izhaja, da je šesto vprašanje dopustno.

100

V zvezi z objavo sklepov, zoper katere je bilo vloženo pravno sredstvo, je treba glede njihove vsebine poudariti, da so v skladu s povezano razlago odstavka 1 in odstavka 2 člena 60 Direktive 2015/849, ki sta bila v bistvu navedena v točki 97 te sodbe, na spletnem mestu pristojnega nacionalnega organa objavljene le informacije iz teh sklepov. Zato so iz objave izključene informacije, ki niso v skladu z informacijami iz navedenih sklepov.

101

Glede na zgornje preudarke je treba na šesto vprašanje odgovoriti, da je treba člen 60(1) in (2) Direktive 2015/849 razlagati tako, da mora pristojni nacionalni organ ob objavi sklepa o naložitvi sankcije, sprejetega zaradi kršitve nacionalnih določb, s katerimi je bila prenesena ta direktiva, zagotoviti, da se objavljene informacije natančno ujemajo z informacijami iz tega sklepa.

102

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo: