–

za Contship Italia SpA F. d’Ayala Valva, avvocato,

–

za italijansko vlado G. Palmieri, agentka, skupaj z G. De Bellisom, D. G. Pintusom in F. Urbanijem Nerijem, avvocati dello Stato,

–

za Evropsko komisijo W. Roels in P. Rossi, agenta,

1

Predloga za sprejetje predhodne odločbe se nanašata na razlago člena 18 PDEU v povezavi z načelom svobode ustanavljanja, določenim v členu 49 PDEU.

2

Ta predloga sta bila vložena v okviru dveh sporov, katerih dejansko stanje je enako, razen zadevnih davčnih let, in sicer davčno leto 2005 v zadevi C‑433/21 in davčno leto 2004 v zadevi C‑434/21, med družbo Contship Italia SpA (v nadaljevanju: Contship) kot prevzemno družbo in pravno naslednico družbe Borgo Supermercati Srl ter Agenzia delle Entrate (davčna uprava, Italija) v zvezi z uporabo davčne ureditve o preprečevanju izogibanja davkom za slamnate družbe.

3

Člen 30(1) legge n. 724 – Misure di razionalizzazione della finanza pubblica (zakon št. 724 o ukrepih za racionalizacijo javnih financ) z dne 23. decembra 1994 (redni dodatek h GURI št. 304 z dne 30. decembra 1994) je v različici, ki se uporablja za spora o glavni stvari (v nadaljevanju: zakon št. 724/1994), določal:

„Delniške družbe, komanditne delniške družbe, družbe z omejeno odgovornostjo, družbe z neomejeno odgovornostjo in komanditne družbe ter nerezidenčne družbe in subjekti vseh vrst, s stalno poslovno enoto na ozemlju države, se štejejo, če ni dokazano nasprotno, za slamnate družbe, če je skupna vrednost prihodkov, povečanja zalog in dohodkov, razen izrednih, kot izhajajo iz izkaza poslovnega izida, če je ta predpisan, manjša od vsote zneskov, izračunanih z uporabo: a) 1 % vrednosti blaga, navedenega v členu 53(1)(c) decreto del Presidente della Repubblica n. 917 – Approvazione del testo unico delle imposte sui redditi (uredba predsednika republike št. 917 o potrditvi enotnega besedila o davku od dohodkov) z dne 22. decembra 1986 (redni dodatek h GURI št. 302 z dne 31. decembra 1986), čeprav ti pomenijo stalna finančna sredstva, povečana za vrednost posojil; b) 4 % vrednosti osnovnih sredstev, ki jih predstavljajo nepremična sredstva in blago, navedeno v členu 8a(1)(a) decreto del Presidente della Repubblica n. 633 – Istituzione e disciplina del’imposta sul valore aggiunto (uredba predsednika republike št. 633 o uvedbi in ureditvi davka na dodano vrednost) z dne 26. oktobra 1972 (redni dodatek h GURI št. 292 z dne 11. novembra 1972, str. 2), kakor je bila spremenjena, vključno s finančnim zakupom; c) 15 % preostalih osnovnih sredstev, vključno s finančnim zakupom.

[…]

Zgoraj navedene določbe se ne uporabljajo za: […]

5) družbe in subjekte, z vrednostnimi papirji katerih se trguje na italijanskih reguliranih trgih; […]“

4

Člen 1(109) legge n. 296 – Disposizioni per la formazione del bilancio annuale e pluriennale dello Stato (legge finanziaria 2007) [(zakon št. 296 o določbah za oblikovanje letnega in večletnega proračuna države (finančni zakon iz leta 2007)] z dne 27. decembra 2006 (redni dodatek h GURI št. 299 z dne 27. decembra 2006) je v različici, ki se uporablja za spora o glavni stvari (v nadaljevanju: zakon št. 296/2006), z učinkom od davčnega leta, ki je teklo 4. julija 2006, razširil področje uporabe izjeme iz člena 30(1), točka 5, zakona št. 724/1994 „na družbe in subjekte, ki nadzorujejo družbe in subjekte, z vrednostnimi papirji katerih se trguje na italijanskih in tujih reguliranih trgih, na družbe in subjekte, ki so sami kotirali, ter na družbe in subjekte, ki jih zadnjenavedene nadzorujejo, čeprav posredno“.

5

Borgo Supermercati je bila družba z omejeno odgovornostjo italijanskega prava v 100‑odstotni lasti družbe Eurokai KGaA, ki kotira na borzi v Nemčiji. V davčnih letih 2004 in 2005 je bila družba Borgo Supermercati „čisti holding“, njena dejavnost pa je bila izključno upravljanje njene kapitalske udeležbe v družbi Mika Srl, katere edina delničarka je bila.

6

Davčna uprava je z odločbama o odmeri davka za davčni leti 2004 in 2005 na podlagi člena 30 zakona št. 724/1994 menila, da je družba Borgo Supermercati izpolnjevala merila za to, da bi jo bilo mogoče šteti za slamnato družbo, in je v skladu s tem členom določila obdavčljivi dohodek za davek od dohodkov pravnih oseb (IRES) te družbe, pri čemer ga je sestavila na podlagi edinih sredstev navedene družbe, in sicer 100‑odstotne udeležbe v kapitalu družbe Mika.

7

Družba Borgo Supermercati je zoper ti odločbi o odmeri davka vložila tožbi pri Commissione tributaria provinciale di Genova (pokrajinsko davčno sodišče v Genovi, Italija), ki je ti tožbi v celoti zavrnilo.

8

Družba Borgo Supermercati je zoper ti odločbi pokrajinskega davčnega sodišča v Genovi o zavrnitvi vložila pritožbi pri Commissione tributaria regionale della Liguria (deželno davčno sodišče za Ligurijo, Italija), ki je tema pritožbama delno ugodilo.

9

Commissione tributaria regionale della Liguria (deželno davčno sodišče v Liguriji) je razsodilo, da dejstvo, da je bila družba Borgo Supermercati v zadevnem davčnem letu v lasti družbe, ki kotira na borzi v Nemčiji, omogoča, da se na družbo Borgo Supermercati razširi razlog za izključitev uporabe davčne ureditve o preprečevanju izogibanja davkom za slamnate družbe, določen v členu 30(1), točka 5, zakona št. 724/1994, katerega področje uporabe je bilo na dan dejanskega stanja v postopku v glavni stvari omejeno na družbe, ki kotirajo neposredno na italijanskem reguliranem trgu. Ta razširjena razlaga naj bi veljala na podlagi načela, v skladu s katerim je razlog za izključitev v zvezi s kotiranjem na borzi razumno in primerno razlagati v skladu z načelom prepovedi diskriminacije, čeprav naj bi zakonodajalec tako razširitev področja uporabe člena 30(1), točka 5, zakona št. 724/1994 predvidel šele po reformi, uvedeni z zakonom št. 296/2006.

10

Davčna uprava in družba Contship, ki je medtem prevzela družbo Borgo Supermercati, sta zoper odločbi Commissione tributaria regionale della Liguria (deželno davčno sodišče v Liguriji) vložili pritožbo pri Corte suprema di cassazione (kasacijsko sodišče, Italija), ki je predložitveno sodišče.

11

Družba Contship v utemeljitev pritožb v bistvu trdi, da bi morala biti družba nemškega prava, ki je 100‑odstotna delničarka družbe Borgo Supermercati, na podlagi skladne razlage zakonodajnega svežnja izenačena z „družbami in subjekti, z vrednostnimi papirji katerih se trguje na italijanskih reguliranih trgih“, navedenimi v členu 30(1), točka 5, zakona št. 724/1994, v različici, ki se ratione temporis uporablja za dejansko stanje v postopku v glavni stvari, in se zato za hčerinsko družbo navedene družbe nemškega prava ne bi smela ex lege uporabljati davčna ureditev o preprečevanju izogibanja davkom za slamnate družbe. Po mnenju družbe Contship bi namreč razlaga člena 30(1), točka 5, zakona št. 724/1994 v različici, ki je veljala pred zakonom št. 296/2006 in ki naj ne bi sledila zgoraj navedenemu opisanemu pristopu, povzročila diskriminacijo glede na državljanstvo nadzornega subjekta ter posegla v svobodo ustanavljanja in svobodo gospodarske in poslovne pobude v Evropski uniji.

12

Po mnenju družbe Contship njeno razlago potrjuje sprememba člena 30(1), točka 5, zakona št. 724/1994 z zakonom št. 296/2006, s katero naj bi bila zadevna nacionalna ureditev nekako usklajena z načeli pravnega reda Unije.

13

Predložitveno sodišče uvodoma navaja, da je namen davčne ureditve o preprečevanju izogibanja davkom za slamnate družbe, določene v členu 30 zakona št. 724/1994, odvračati od uporabe določene pravne oblike za druge namene od tistih, ki poganjajo običajno dinamiko kolektivnih poslovnih subjektov. To sodišče pojasnjuje, da se ta davčna ureditev uporablja samo za pridobitne gospodarske družbe, vključno s stalnimi poslovnimi enotami tujih družb in tako imenovanimi „offshore“ podjetji.

14

Navedeno sodišče poudarja, da se družbe, za katere velja navedena davčna ureditev, identificirajo z uporabo tako imenovanega „preizkusa poslovanja“, ki temelji na oceni produktivnosti sredstev, ki jih te družbe imajo, glede na parametre minimalnega dohodka, ki so vnaprej določeni z zakonom. Če torej družba za zadevno davčno leto prijavi dohodek, ki je nižji od zneska, ki bi izhajal iz uporabe teh parametrov minimalnega dohodka, se domneva, da ta družba ne posluje, kar vodi do določitve obdavčljivega dohodka na podlagi zakonsko domnevanega minimalnega dohodka.

15

Predložitveno sodišče dodaja, da člen 30 zakona št. 724/1994 določa tudi razloge za izključitev uporabe te davčne ureditve. Med temi razlogi za izključitev je tudi razlog iz člena 30(1), točka 5, zakona št. 724/1994, ki je v različici, ki se ratione temporis uporablja za dejansko stanje v postopku v glavni stvari, določal, da se ureditev o preprečevanju izogibanja davkom za slamnate družbe ne uporablja „za družbe in subjekte, z vrednostnimi papirji katerih se trguje na italijanskih reguliranih trgih“.

16

To sodišče poudarja, da je bilo področje uporabe člena 30(1), točka 5, zakona št. 724/1994 z zakonom št. 296/2006 z učinkom od davčnega leta, ki je teklo 4. julija 2006, razširjeno „na družbe in subjekte, ki nadzorujejo družbe in subjekte, z vrednostnimi papirji katerih se trguje na italijanskih in tujih reguliranih trgih, na družbe in subjekte, ki so sami kotirali, ter na družbe in subjekte, ki jih zadnjenavedene nadzorujejo, čeprav posredno“. Vendar Corte suprema di cassazione (kasacijsko sodišče) meni, da se ta sprememba ratione temporis ne uporablja za dejansko stanje v postopku v glavni stvari in da besedilo člena 30(1), točka 5, zakona št. 724/1994, kot je obstajalo pred to spremembo, ni omogočalo sprejetja razlage, v skladu s katero bi se razširitev področja uporabe razloga za izključitev, ki ustreza hčerinskim družbam družb, ki – v Italiji ali tujini – kotirajo na borzi, lahko uporabljala že v času teh dejstev.

17

V tem okviru se predložitveno sodišče sprašuje o skladnosti člena 30(1), točka 5, zakona št. 724/1994 v različici, ki se uporablja za dejansko stanje v postopku v glavni stvari, z načelom prepovedi diskriminacije v povezavi z načelom svobode ustanavljanja, določenima v členu 18 oziroma členu 49 PDEU.

18

Po mnenju tega sodišča namreč po eni strani člen 30(1), točka 5, zakona št. 724/1994 lahko povzroči diskriminacijo v ožjem pomenu med družbami, ki izdajajo vrednostne papirje, s katerimi se trguje na italijanskih reguliranih trgih, in družbami, ki kotirajo na tujih trgih. Po drugi strani bi nerazširitev zadevnega razloga za izključitev, ki bi lahko prinesel davčno ugodnost, na matične družbe, ki kotirajo na italijanskih in tujih reguliranih trgih, lahko povzročila omejitev svobode ustanavljanja z odvračalnim učinkom, ki iz tega izhaja za družbe, ki – čeprav so nerezidentke in brez stalnih poslovnih enot – vseeno nameravajo izvajati svobodo ustanavljanja sekundarne poslovne enote v Italiji z nadzorom družb rezidentk te države.

19

V teh okoliščinah je Corte suprema di cassazione (kasacijsko sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje tako v zadevi C‑433/21 kot v zadevi C‑434/21:

„Ali člen 18 (prej člen 12 PES) in člen 49 (prej člen 43 PES) PDEU nasprotujeta nacionalni ureditvi, kot je člen 30(1), točka 5, [zakona št. 724/1994], v različici, ki se uporablja ratione temporis, veljavni pred spremembami, sprejetimi z [zakonom št. 296/2006], ki iz davčne ureditve o preprečevanju izogibanja davkom za slamnate družbe – ki temelji na določitvi minimalnih standardov za prihodke in dobičke iz poslovanja, povezane z vrednostjo določenega premoženja podjetja, ki, če niso doseženi, kažejo, da družba verjetno ne posluje, obdavčljivi dohodek pa se določi na podlagi predvidevanja – izključuje samo družbe in subjekte, z vrednostnimi papirji katerih se trguje na italijanskem reguliranem trgu, ne pa tudi družb in subjektov, z vrednostnimi papirji katerih se trguje na tujih reguliranih trgih, ter družb, ki nadzorujejo ali so pod (tudi posrednim) nadzorom teh družb in subjektov, ki kotirajo na borzi?“

20

S sklepom predsednika Sodišča z dne 3. septembra 2021 sta bili ti zadevi združeni za pisni in ustni del postopka ter za izdajo odločbe Sodišča.

21

Italijanska vlada se sklicuje na nedopustnost predlogov za sprejetje predhodne odločbe zaradi hipotetičnosti vprašanja, postavljenega v vsaki od združenih zadev.

22

Ta vlada trdi, da se razlog za izključitev uporabe davčne ureditve o preprečevanju izogibanja davkom za slamnate družbe iz člena 30(1), točka 5, zakona št. 724/1994 v času dejanskega stanja v postopku v glavni stvari uporablja le za družbe in subjekte, z vrednostnimi papirji katerih se trguje na italijanskem reguliranem trgu, in da ker družba Contship ni nikoli izdala vrednostnih papirjev niti na italijanskem trgu niti na tujem trgu, ne more trditi, da je nacionalna ureditev iz postopka v glavni stvari v razmerju do nje pomenila diskriminacijo.

23

Glede tega je treba opozoriti, da lahko le nacionalna sodišča, ki odločajo o sporu in ki morajo prevzeti odgovornost za sodbo, ki jo izdajo, glede na posebnosti zadeve presodijo, ali za izdajo sodbe potrebujejo predhodno odločbo in ali so vprašanja, ki jih predložijo Sodišču, upoštevna. Kadar se predložena vprašanja nanašajo na razlago prava Unije, je Sodišče torej načeloma dolžno odločati (sodbe z dne 18. oktobra 1990, Dzodzi, C‑297/88 in C‑197/89, EU:C:1990:360, točki 34 in 35; z dne 13. novembra 2018, Levola Hengelo, C‑310/17, EU:C:2018:899, točka 27 in navedena sodna praksa, in z dne 28. aprila 2022, Caruter, C‑642/20, EU:C:2022:308, točka 28).

24

V skladu z ustaljeno sodno prakso namreč za vprašanja v zvezi z razlago prava Unije, ki jih nacionalna sodišča zastavijo v pravnem in dejanskem okviru, ki so ga pristojna opredeliti sama in katerega pravilnosti Sodišče ne preizkuša, velja domneva upoštevnosti. Sodišče lahko odločanje o predlogu nacionalnega sodišča zavrne samo, če je očitno, da zahtevana razlaga prava Unije nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora v postopku v glavni stvari, če je problem hipotetičen ali če Sodišče nima na voljo pravnih in dejanskih elementov, da bi lahko na zastavljena vprašanja dalo koristne odgovore (sodbe z dne 5. decembra 2006, Cipolla in drugi, C‑94/04 in C‑202/04, EU:C:2006:758, točka 25; z dne 13. novembra 2018, Levola Hengelo, C‑310/17, EU:C:2018:899, točka 28 in navedena sodna praksa, in z dne 28. aprila 2022, Caruter, C‑642/20, EU:C:2022:308, točka 29 in navedena sodna praksa).

25

V obravnavanem primeru je iz predložitvenih odločb razvidno, da čeprav družba Contship nikoli ni izdajala vrednostnih papirjev niti na italijanskem niti na tujem trgu, bi lahko diskriminatornost razloga za izključitev iz člena 30(1), točka 5, zakona št. 724/1994 izhajala iz različnega obravnavanja hčerinskih družb družb, z vrednostnimi papirji katerih se trguje na italijanskih reguliranih trgih, in hčerinskih družb družb, z vrednostnimi papirji katerih se trguje na tujih reguliranih trgih.

26

Poleg tega želi predložitveno sodišče izvedeti tudi, ali bi nacionalna ureditev iz postopka v glavni stvari imela odvračalni učinek za družbe, ki kotirajo na tujih reguliranih trgih, ki kljub temu, da so nerezidentke in brez stalnih poslovnih enot, vseeno nameravajo izvajati svobodo ustanavljanja sekundarne poslovne enote v Italiji z nadzorom družb rezidentk te države.

27

Tako ni očitno, da zaprošena razlaga prava Unije nima nikakršne zveze z dejanskim stanjem ali predmetom sporov o glavni stvari.

28

Iz zgoraj navedenega izhaja, da sta predloga za sprejetje predhodne odločbe dopustna.

29

Najprej je treba opozoriti, da se v skladu z ustaljeno sodno prakso člen 18 PDEU samostojno uporablja le v položajih, urejenih s pravom Unije, za katere Pogodba DEU ne določa posebnih pravil o prepovedi diskriminacije. Načelo prepovedi diskriminacije pa je bilo na področju pravice do ustanavljanja uvedeno s členom 49 PDEU (sodbi z dne 29. februarja 1996, Skanavi in Chryssanthakopoulos, C‑193/94, EU:C:1996:70, točki 20 in 21, z dne 5. februarja 2014, Hervis Sport- és Divatkereskedelmi, C‑385/12, EU:C:2014:47, točka 25, in sklep z dne 22. oktobra 2021, O in drugi, C‑691/20, neobjavljen, EU:C:2021:895, točki 20 in 21).

30

Ker se dejanske okoliščine iz postopkov v glavni stvari nanašajo na italijansko družbo, ki jo nadzira družba s sedežem v drugi državi članici, je člen 49 PDEU upoštevna določba za presojo skladnosti zadevne nacionalne ureditve s pravom Unije (glej po analogiji sodbi z dne 13. novembra 2012, Test Claimants in the FII Group Litigation, C‑35/11, EU:C:2012:707, točka 91, in z dne 3. marca 2020, Tesco-Global Áruházak, C‑323/18, EU:C:2020:140, točka 52).

31

Zato ni treba podati razlage člena 18 PDEU, ampak izključno razlago člena 49 PDEU.

32

Predložitveno sodišče z vprašanjema v bistvu sprašuje, ali svoboda ustanavljanja, določena v členu 49 PDEU, nasprotuje ureditvi, kakršen je člen 30(1), točka 5, zakona št. 724/1994 v različici, ki se uporablja za dejansko stanje v postopku v glavni stvari, ki upravičenost do razloga za izključitev iz uporabe davčne ureditve o preprečevanju izogibanja davkom za slamnate družbe omejuje samo na družbe, z vrednostnimi papirji katerih se trguje na nacionalnih reguliranih trgih, pri čemer se s področja uporabe tega razloga za izključitev izločijo preostale – nacionalne ali tuje – družbe, z vrednostnimi papirji katerih se ne trguje na nacionalnih trgih, ki pa jih nadzirajo družbe in subjekti, ki kotirajo na tujih reguliranih trgih.

33

Na prvem mestu, treba je opozoriti, da člen 49 PDEU določa odpravo omejitev glede svobode ustanavljanja za državljane ene države članice na ozemlju druge države članice. Ta svoboda za družbe, ki so ustanovljene v skladu z zakonodajo posamezne države članice in ki imajo sedež, glavno upravo ali glavni kraj poslovanja v Uniji, v skladu s členom 54 PDEU zajema pravico, da svojo dejavnost opravljajo v drugih državah članicah prek hčerinske družbe, podružnice ali agencije (glej v tem smislu sodbi z dne 21. septembra 1999, Saint-Gobain ZN, C‑307/97, EU:C:1999:438, točka 35, in z dne 20. januarja 2021, Lexel, C‑484/19, EU:C:2021:34, točka 33 in navedena sodna praksa).

34

Namen svobode ustanavljanja je zagotoviti, da so v državi članici gostiteljici državljani druge države članice in družbe iz člena 54 PDEU deležni nacionalne obravnave, v zvezi z družbami pa je prepovedana vsakršna diskriminacija na podlagi kraja njihovega sedeža (sodbi z dne 12. decembra 2006, Test Claimants in Class IV of the ACT Group Litigation, C‑374/04, EU:C:2006:773, točka 43, in z dne 3. marca 2020, Tesco-Global Áruházak, C‑323/18, EU:C:2020:140, točka 59 in navedena sodna praksa).

35

V zvezi s tem niso prepovedane le očitne oblike diskriminacije na podlagi kraja sedeža družb, ampak tudi vse prikrite oblike diskriminacije, ki z uporabo drugih razlikovalnih meril dejansko povzročijo enak rezultat (sodbe z dne 5. februarja 2014, Hervis Sport- és Divatkereskedelmi, C‑385/12, EU:C:2014:47, točka 30; z dne 3. marca 2020, Tesco-Global Áruházak, C‑323/18, EU:C:2020:140, točka 62, in z dne 25. februarja 2021, Novo Banco, C‑712/19, EU:C:2021:137, točka 31).

36

Nacionalna ureditev, ki za določitev obdavčljivega dohodka razlikuje glede na kraj trgovanja z zadevnimi vrednostnimi papirji, lahko spada pod tako prepoved.

37

Vendar so v obravnavanem primeru v skladu s členom 30(1), točka 5, zakona št. 724/1994 v različici, ki se uporablja ratione temporis za dejansko stanje v postopku v glavni stvari, do razloga za izključitev uporabe davčne ureditve o preprečevanju izogibanja davkom za slamnate družbe upravičene samo „družbe in subjekti, z vrednostnimi papirji katerih se trguje na italijanskih reguliranih trgih“.

38

Zato je treba ob upoštevanju področja uporabe te določbe ugotoviti, da iz nacionalne ureditve iz postopka v glavni stvari ne izhaja nikakršno različno obravnavanje družbe, ki je v lasti matične družbe, ki kotira v Nemčiji, kakršna je družba Contship, in družbe, ki je v lasti matične družbe, ki kotira na borzi v Italiji. Ker je namreč s to ureditvijo upravičenost do razloga za izključitev uporabe davčne ureditve o preprečevanju izogibanja davkom za slamnate družbe, določenega v členu 30(1), točka 5, zakona št. 724/1994, dodeljena le družbam, ki same kotirajo na italijanskem reguliranem trgu, dejstvo, da je neka družba hčerinska družba matične družbe, ki kotira v Italiji ali tujini, ni pomembno.

39

Iz informacij, ki so na voljo Sodišču, pa, nasprotno, izhaja, da družba Contship ni nikoli izdala vrednostnih papirjev na italijanskem reguliranem trgu in zato ni bila upravičena do razloga za izključitev uporabe davčne ureditve o preprečevanju izogibanja davkom za slamnate družbe, določenega v členu 30(1), točka 5, zakona št. 724/1994, tako kot katera koli druga italijanska družba, ki ne kotira na borzi. Če bi torej družbo Contship, namesto da bi jo nadzirala družba, ki kotira v Nemčiji, nadzirala družba, ki kotira v Italiji, se družba Contship tudi ne bi mogla sklicevati na razlog za izključitev iz te določbe.

40

V teh okoliščinah iz uporabe člena 30(1), točka 5, zakona št. 724/1994 ne more izhajati nikakršno različno obravnavanje družbe, ki je v lasti matične družbe, ki kotira na tujem trgu, in družbe, ki je v lasti matične družbe, ki kotira na italijanskem trgu.

41

Na drugem mestu, iz ustaljene sodne prakse izhaja, da člen 49 PDEU nasprotuje vsakemu nacionalnemu ukrepu, ki bi – tudi če se uporabi brez razlikovanja glede na državljanstvo – državljanom Unije lahko oteževal uresničevanje pravice do ustanavljanja, ki je zagotovljena s PDEU, ali zmanjšal privlačnost tega uresničevanja, in da se taki omejevalni učinki lahko pojavijo takrat, kadar lahko nacionalna ureditev družbo odvrne od ustanavljanja podrejenih subjektov, kot je stalna poslovna enota, v drugih državah članicah in od izvajanja dejavnosti prek takih subjektov (sodba z dne 3. septembra 2020, Vivendi, C‑719/18, EU:C:2020:627, točka 51, in sklep z dne 22. oktobra 2021, O in drugi, C‑691/20, neobjavljen, EU:C:2021:895, točka 23).

42

Glede tega je treba poudariti, da morajo države članice na podlagi načela davčne avtonomije držav članic ob neobstoju harmonizacijskih ukrepov, sprejetih na ravni Unije, določiti davčno ureditev, ki se uporablja za domnevne slamnate družbe. Vendar je treba tako pristojnost izvajati ob upoštevanju prava Unije in zlasti določb Pogodbe DEU na področju svobode ustanavljanja (glej po analogiji sodbi z dne 30. junija 2011, Meilicke in drugi, C‑262/09, EU:C:2011:438, točki 37 in 38, ter z dne 19. decembra 2019, Brussels Securities, C‑389/18, EU:C:2019:1132, točka 48 in navedena sodna praksa).

43

Vendar v obravnavanem primeru iz ureditve iz postopka v glavni stvari izhaja, da kadar matična družba kotira na italijanskem reguliranem trgu, njena hčerinska družba ne more biti upravičena do razloga za izključitev uporabe davčne ureditve o preprečevanju izogibanja davkom za slamnate družbe, določenega v členu 30(1), točka 5, zakona št. 724/1994, če ta hčerinska družba sama ne kotira.

44

Iz tega izhaja, da za nobeno ugodno davčno obravnavanje hčerinskih družb ne velja pogoj, da matične družbe kotirajo na nacionalnem borznem trgu.

45

Ker ureditev iz postopka v glavni stvari ne daje prednosti družbam, ki so v lasti matičnih družb, ki kotirajo na nacionalnem reguliranem trgu in ki želijo biti upravičene do razloga za izključitev uporabe davčne ureditve o preprečevanju izogibanja davkom za slamnate družbe, ta ureditev za matične družbe, ki kotirajo na tujih trgih, ne more imeti nobenega odvračalnega učinka.

46

Poleg tega je treba poudariti – kot je storila Evropska komisija – da se je razlog za izključitev, določen v členu 30(1), točka 5, zakona št. 724/1994, uporabljal le za domnevne slamnate družbe, z vrednostnimi papirji katerih se trguje na italijanskih reguliranih trgih, in je tako izključeval slamnate družbe, ki kotirajo na tujih trgih, vključno s tistimi iz držav članic, ki niso Italijanska republika. Vendar zadnjenavedeni položaj ni tisti, ki izhaja iz okoliščin postopkov v glavni stvari, zato odgovor Sodišča na vprašanje, ali bi bilo treba tako razlikovanje šteti za diskriminacijo v zvezi s svobodo ustanavljanja, presega postavljena vprašanja in predložitvenemu sodišču ne bi koristil pri odločanju o sporih o glavni stvari.

47

Zato omejitev osebnega področja uporabe razloga za izključitev uporabe davčne ureditve o preprečevanju izogibanja davkom za slamnate družbe, določenega v členu 30(1), točka 5, zakona št. 724/1994, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, ne ovira ustanavljanja matične družbe, ki kotira na tujem reguliranem trgu, na italijanskem ozemlju in ne zmanjšuje privlačnosti tega ustanavljanja.

48

Glede na vse zgornje preudarke je treba na postavljeni vprašanji odgovoriti, da je treba člen 49 PDEU razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni ureditvi, ki uporabo razloga za izključitev iz uporabe davčne ureditve o preprečevanju izogibanja davkom za slamnate družbe omejuje na družbe, z vrednostnimi papirji katerih se trguje na nacionalnih reguliranih trgih, pri čemer se s področja uporabe tega razloga za izključitev izločijo preostale – nacionalne ali tuje – družbe, z vrednostnimi papirji katerih se ne trguje na nacionalnih trgih, ki pa jih nadzirajo družbe in subjekti, ki kotirajo na tujih reguliranih trgih.

49

Ker je ta postopek za stranki v postopkih v glavni stvari ena od stopenj v postopkih pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (osmi senat) razsodilo:

Člen 49 PDEU je treba razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni ureditvi, ki uporabo razloga za izključitev iz uporabe davčne ureditve o preprečevanju izogibanja davkom za slamnate družbe omejuje na družbe, z vrednostnimi papirji katerih se trguje na nacionalnih reguliranih trgih, pri čemer se s področja uporabe tega razloga za izključitev izločijo preostale – nacionalne ali tuje – družbe, z vrednostnimi papirji katerih se ne trguje na nacionalnih trgih, ki pa jih nadzirajo družbe in subjekti, ki kotirajo na tujih reguliranih trgih.