–

za nemško vlado J. Möller in R. Kanitz, agenta,

–

za Evropsko komisijo A. Azema, L. Grønfeldt in G. Wils, agenti,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 33(2)(d) v povezavi s členom 2(q) Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (UL 2013, L 180, str. 60).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med SI, TL, ND, VH, YT in HN na eni strani ter Bundesrepublik Deutschland (Zvezna republika Nemčija) na drugi v zvezi z zakonitostjo odločbe Bundesamt für Migration und Flüchtlinge – Außenstelle Boostedt (zvezni urad za migracije in begunce, izpostava v Boostedtu, Nemčija) (v nadaljevanju: urad), s katero so bile njihove prošnje za mednarodno zaščito zavržene kot nedopustne.

3

Člena 1 in 2 Protokola (št. 22) o stališču Danske, priloženega Pogodbi EU in Pogodbi DEU (v nadaljevanju: Protokol o stališču Danske) določata:

„Člen 1

Danska ne sodeluje pri sprejemanju ukrepov Sveta, predlaganih na podlagi naslova V tretjega dela Pogodbe [DEU]. Soglasje članov Sveta, razen predstavnika danske vlade, je potrebno za tiste sklepe Sveta, ki morajo biti sprejeti soglasno.

Za namene tega člena se kvalificirana večina določi v skladu s členom 238(3) [PDEU].

Člen 2

Za Dansko niso zavezujoče niti se zanjo ne uporabljajo določbe naslova V tretjega dela Pogodbe [DEU], ukrepi, sprejeti na podlagi navedenega naslova, določbe mednarodnih sporazumov, ki jih je [Evropska] [u]nija sklenila na podlagi navedenega naslova, niti odločbe Sodišča Evropske unije glede razlage takšnih določb ali ukrepov oziroma ukrepov, ki so bili spremenjeni ali se lahko spremenijo na podlagi navedenega naslova. Takšne določbe, ukrepi ali sklepi v ničemer ne vplivajo na pristojnosti, pravice in obveznosti Danske. Prav tako te določbe, ukrepi ali odločbe, kolikor se uporabljajo za Dansko, v ničemer ne vplivajo na pravni red Skupnosti in Unije niti niso sestavni del prava Unije. Zlasti akti Unije na področju policijskega sodelovanja in pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah, sprejeti pred začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe, in ki so spremenjeni, so za Dansko zavezujoči v nespremenjeni obliki in se zanjo uporabljajo prav takšni.“

4

V uvodnih izjavah 6 in 51 Direktive 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite (UL 2011, L 337, str. 9) je navedeno:

[…]

5

V skladu s členom 1 te direktive je njen namen določitev standardov glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite.

6

Člen 2 navedene direktive, naslovljen „Opredelitve pojmov“, določa:

„V tej direktivi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

[…]“.

7

Člen 2(b), (e) in (q) Direktive 2013/32 določa:

„V tej direktivi:

[…]

[…]

[…]

8

Člen 10(2) te direktive določa:

„Pri obravnavanju prošenj za mednarodno zaščito organ za presojo najprej presodi, ali prosilci izpolnjujejo pogoje za status begunca, in če jih ne, presodi, ali so upravičeni do subsidiarne zaščite.“

9

Člen 33(1) in (2) navedene direktive določa:

„1.   Poleg primerov, v katerih se prošnja ne preučuje v skladu z Uredbo (EU) št. 604/2013 [Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (UL 2013, L 180, str. 31)], se od držav članic ne zahteva, da preučijo, ali prosilec izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito v skladu z Direktivo [2011/95], kadar se prošnja šteje za nedopustno v skladu s tem členom.

2.   Države članice lahko štejejo prošnjo za mednarodno zaščito za nedopustno le, če:

10

V skladu s členom 48, prvi odstavek, Uredbe št. 604/2013 (v nadaljevanju: Uredba Dublin III) je bila s to uredbo razveljavljena Uredba Sveta (ES) št. 343/2003 z dne 18. februarja 2003 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 6, str. 109), ki je v skladu s svojim členom 24 nadomestila Konvencijo o določanju države, odgovorne za obravnavanje prošenj za azil, vloženih v eni od držav članic Evropskih skupnosti, podpisano v Dublinu 15. junija 1990 (UL 1997, C 254, str. 1).

11

V poglavju II Uredbe Dublin III, naslovljenem „Splošna načela in zaščitni ukrepi“, člen 3, naslovljen „Dostop do postopka za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito“, v odstavku 1 določa:

„Države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki prošnjo vloži na ozemlju katere koli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju. Prošnjo obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.“

12

Člen 18(1) te uredbe določa:

„Odgovorna država članica po tej uredbi, je zavezana, da:

[…]

13

Sporazum med Evropsko [unijo] in Kraljevino Dansko o merilih in mehanizmih za določitev države, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, vložene na Danskem ali v kateri koli drugi državi članici Evropske unije, in o „Eurodacu“ za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Dublinske konvencije (UL 2006, L 66, str. 38, v nadaljevanju: Sporazum med Unijo in Dansko) je bil v imenu Unije odobren s Sklepom Sveta z dne 21. februarja 2006 (2006/188/ES) (UL 2006, L 66, str. 37).

14

Člen 2 tega sporazuma določa:

„1.   Določbe Uredbe [št. 343/2003], ki je priložena temu sporazumu in tvori njegov sestavni del, skupaj z njenimi izvedbenimi ukrepi, sprejetimi na podlagi člena 27(2) Uredbe [št. 343/2003], ter – v zvezi z izvedbenimi ukrepi, sprejetimi po začetku veljavnosti tega sporazuma – prenesene s strani Danske […], se po mednarodnem pravu uporabljajo za odnose med [Unijo] in Dansko.

2.   Določbe Uredbe [Sveta (ES) št. 2725/2000 z dne 11. decembra 2000 o vzpostavitvi sistema „Eurodac“ za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Dublinske konvencije (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje, 19 zvezek 4, str. 26)], ki je priložena temu sporazumu in tvori njegov sestavni del, skupaj z njenimi izvedbenimi ukrepi […] ter – v zvezi z izvedbenimi ukrepi, sprejetimi po začetku veljavnosti tega sporazuma – prenesene s strani Danske […], se po mednarodnem pravu uporabljajo za odnose med [Unijo] in Dansko.

3.   Namesto datuma iz člena 29 Uredbe [št. 343/2003] in člena 27 Uredbe [št. 2725/2000] se uporablja datum začetka veljavnosti tega sporazuma.“

15

Sporazum med Unijo in Dansko se ne nanaša niti na Direktivo 2011/95 niti na Direktivo 2013/32.

16

Člen 26a Asylgesetz (zakon o azilu; BGBl. 2008 I, str. 1798), naslovljen „Varne tretje države“, v različici, ki se uporablja za dejansko stanje iz postopka v glavni stvari (v nadaljevanju: AsylG), določa:

„(1)   Tujec, ki je vstopil na zvezno ozemlje iz tretje države v smislu člena 16a(2), prvi stavek, ustave (varna tretja država), se ne more sklicevati na člen 16a(1) ustave. […]

Varne tretje države so države članice [U]nije in države, navedene v Prilogi I. […]

[…]“.

17

Člen 29 AsylG, naslovljen „Nedopustne prošnje“, določa:

„(1)   Prošnja za azil ni dopustna, če:

[…]

5.   v primeru naknadne prošnje na podlagi člena 71 ali druge prošnje na podlagi člena 71a ni treba nadaljevati azilnega postopka. […]

[…]“.

18

Člen 31 AsylG, naslovljen „Odločba [zveznega urada za migracije in begunce] o prošnjah za azil“, določa:

„[…]

(2)   V odločbah o dopustnih prošnjah za azil […] je treba izrecno ugotoviti, ali se tujcu prizna status begunca ali subsidiarne zaščite ter ali se mu prizna pravica do azila. […]

[…]“.

19

Člen 71 AsylG, naslovljen „Naknadna prošnja“, določa:

„(1)   Če tujec po umiku ali dokončni zavrnitvi predhodne prošnje za azil ponovno vloži prošnjo za azil (naknadna prošnja), se azilni postopek nadaljuje samo, če so izpolnjeni pogoji iz člena 51, od (1) do (3), Verwaltungsverfahrensgesetz [(zakon o upravnem postopku) (BGBl. 2013 I, str. 102)]; za presojo je pristojen zvezni urad za migracije in begunce […].

[…]“.

20

Člen 71a AsylG, naslovljen „Druga prošnja“, določa:

„(1)   Če tujec po neuspešnem zaključku azilnega postopka v varni tretji državi (člen 26a), za katero veljajo predpisi [Unije] o pristojnosti za izvajanje azilnih postopkov ali s katero je Zvezna republika Nemčija o tem sklenila mednarodno pogodbo, na zveznem ozemlju vloži prošnjo za azil (drugo prošnjo), se azilni postopek nadaljuje samo, če je Zvezna republika Nemčija pristojna za izvajanje azilnega postopka in če so izpolnjeni pogoji iz člena 51, od (1) do (3), zakona o upravnem postopku; za presojo je pristojen [zvezni] urad [za migracije in begunce].

[…]“.

21

Tožeče stranke iz postopka v glavni stvari, gruzijski državljani, so 10. novembra 2020 pri uradu vložile prošnje za azil.

22

Iz predložitvene odločbe je razvidno, da so tožeče stranke iz postopka v glavni stvari ob obravnavanju teh prošenj izjavile, da so leta 2017 zapustile Gruzijo in odšle na Dansko, kjer so živele tri leta in kjer so vložile prošnje za azil, ki so bile zavrnjene.

23

Kraljevina Danska je z dopisom z dne 31. marca 2021 v odgovor na zahtevo za informacije, ki jo je podal urad, potrdila, da so tožeče stranke iz postopka v glavni stvari 28. novembra 2017 vložile prošnje za mednarodno zaščito, ki so bile 30. januarja 2019 zavrnjene. Ker so bile tožbe, ki so jih tožeče stranke iz postopka v glavni stvari pri danskih sodiščih vložile zoper odločbe o zavrnitvi njihovih prošenj, 27. aprila 2020 zavrnjene, so te odločbe postale pravnomočne.

24

Urad je zato prošnje tožečih strank iz postopka v glavni stvari za azil preučil kot „druge prošnje“ v smislu člena 71a AsylG in jih z odločbo z dne 3. junija 2021 na podlagi člena 29(1), točka 5, AsylG zavrgel kot nedopustne. Urad je ugotovil, da so tožeče stranke iz postopka v glavni stvari že vložile prošnje za azil, ki so bile pravnomočno zavrnjene na Danskem, ki jo je treba v skladu s sodbo z dne 20. maja 2021, L.R. (Prošnja za azil, ki jo je Norveška zavrnila) (C‑8/20, EU:C:2021:404), šteti za „varno tretjo državo“ v smislu člena 26a AsylG. Urad meni, da pogoji za utemeljitev novega azilnega postopka niso bili izpolnjeni, saj iz dejanskega stanja, ki so ga tožeče stranke iz postopka v glavni stvari navedle v utemeljitev svojih prošenj, ni razvidna nikakršna sprememba dejanskega položaja glede na položaj, na katerem je temeljila njihova prva prošnja, ki so jo danski organi zavrnili.

25

Tožeče stranke iz postopka v glavni stvari so pri predložitvenem sodišču zoper odločbo urada vložile tožbo.

26

Predložitveno sodišče pojasnjuje, da je v nemškem pravu „naknadna prošnja“ v smislu člena 71 AsylG nova prošnja za azil, ki je bila v Nemčiji vložena po zavrnitvi prve prošnje za azil, ki je bila prav tako vložena v Nemčiji. „Druga prošnja“ v smislu člena 71a AsylG naj bi bila prošnja za azil, vložena v Nemčiji po zavrnitvi prošnje za azil, vložene v varni tretji državi v smislu člena 26a AsylG, to je med drugim v drugi državi članici Unije. Ti vrsti prošenj naj bi bili predmet postopka, ki se razlikuje od postopka, ki se uporablja za prvo prošnjo za azil. Smisel in namen člena 71a AsylG naj bi bila izenačitev „druge prošnje“ z „naknadno prošnjo“ in s tem izenačitev odločbe, ki jo je sprejela tretja država, ki je odločila o prvi prošnji prosilca za azil, ki je vložil drugo prošnjo v Nemčiji, z odločbo nemških organov o prvi prošnji za azil.

27

Predložitveno sodišče zato meni, da je treba za odločitev o sporu, o katerem odloča, razjasniti vprašanje, ali je mogoče člen 33(2)(d) Direktive 2013/32 v povezavi s členom 2(q) te direktive uporabiti, če je bila v drugi državi članici izdana dokončna odločba o predhodni prošnji za mednarodno zaščito.

28

Poleg tega predložitveno sodišče opozarja, da se Direktiva 2013/32 ne sklicuje na pojem „druga prošnja“ in med drugim v členu 33(2)(d) in členu 2(q) Direktive 2013/32 uporablja le pojem „naknadna prošnja“. Zato naj bi bilo mogoče iz tega sklepati, da se člen 33(2)(d) te direktive uporablja le v primeru naknadne prošnje, vložene v isti državi članici, kot je tista, v kateri je bila vložena prva prošnja zadevne osebe za mednarodno zaščito in v kateri je bila ta zavrnjena. To naj bi lahko bilo podprto s predlogom uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi skupnega postopka za mednarodno zaščito v Uniji in razveljavitvi Direktive 2013/32 (COM (2016) 467 final), v katerem je bilo predvideno, da se v zadevno uredbo vključi določba, v kateri je izrecno navedeno, da mora odgovorna država članica po zavrnitvi predhodne prošnje s končno odločitvijo vsako nadaljnjo prošnjo istega prosilca v kateri koli državi članici šteti za naknadno prošnjo.

29

Predložitveno sodišče navaja, da – čeprav se Bundesverwaltungsgericht (zvezno upravno sodišče, Nemčija) v sodbi z dne 14. decembra 2016 ni opredelilo glede vprašanja, ali je mogoče govoriti o „naknadni prošnji“ v smislu Direktive 2013/32, če je bil prvi postopek, v katerem je bila zavrnjena prva prošnja zadevne osebe za mednarodno zaščito, izveden v drugi državi članici – iz poznejše sodne prakse nižjih nemških upravnih sodišč izhaja, da je treba na to vprašanje odgovoriti pritrdilno, kar se zdi, da je predložitveno sodišče potrdilo.

30

Če bi tak pritrdilen odgovor podalo tudi Sodišče, se predložitveno sodišče sprašuje, ali to lahko velja tudi, če se po tem, ko pristojni organi Kraljevine Danske zavrnejo prvo prošnjo za azil, vloži nova prošnja za mednarodno zaščito v drugi državi članici. Predložitveno sodišče v zvezi s tem opozarja, da je Kraljevina Danska sicer država članica Unije, vendar pojasnjuje, da na podlagi Protokola o stališču Danske za to državo direktivi 2011/95 in 2013/32 nista zavezujoči. Kot pa naj bi izhajalo iz opredelitev v členu 2 Direktive 2013/32 in iz sodbe z dne 20. maja 2021, L.R. (Prošnja za azil, ki jo je Norveška zavrnila) (C‑8/20, EU:C:2021:404), naj bi bilo mogoče novo prošnjo za mednarodno zaščito kot „naknadno prošnjo“ v smislu te direktive opredeliti le, če je namen predhodne prošnje istega prosilca pridobitev statusa begunca ali subsidiarne zaščite na podlagi Direktive 2011/95.

31

V teh okoliščinah predložitveno sodišče meni, da je treba pojem „država članica“ v smislu Direktive 2013/32 razlagati ozko, tako da se nanaša le na države članice, ki sodelujejo v skupnem evropskem azilnem sistemu, ker sta zanje direktivi 2011/95 in 2013/32 zavezujoči. To naj ne bi veljalo za Kraljevino Dansko, ki na podlagi Sporazuma med Unijo in Dansko sodeluje zgolj v sistemu, uvedenem z Uredbo Dublin III.

32

Če bi bil odgovor na vprašanje predložitvenega sodišča iz točke 30 nikalen, to sodišče meni, da je potrebno pojasnilo v zvezi s tem, ali bi bilo mogoče, da bi se, če so danski organi prošnjo tožečih strank iz postopka v glavni stvari za azil že zavrnili na podlagi preučitve, ki v bistvu temelji na enakih merilih, kot so tista, ki so za priznanje statusa begunca določena z Direktivo 2011/95, izvedla le delna odprava odločbe urada, ki je predmet spora o glavni stvari, kar bi pomenilo obveznost, da se prošnja tožečih strank iz postopka v glavni stvari ponovno pregleda le v zvezi z možnostjo, da se jim prizna status subsidiarne zaščite. Čeprav je namreč z danskim pravom za begunce in osebe, ki bi lahko bile na podlagi prava Unije upravičene do subsidiarne zaščite, določen sistem zaščite, podoben tistemu, ki ga določa pravo Unije, se predložitveno sodišče nagiba k mnenju, da ni mogoče izvesti take delne odprave odločbe, ki se izpodbija pred njim.

33

V teh okoliščinah je Schleswig-Holsteinisches Verwaltungsgericht (upravno sodišče dežele Schleswig-Holstein, Nemčija) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

34

Najprej je treba ugotoviti, da se spor o glavni stvari nanaša na odpravo odločb o zavrženju prošenj gruzijskih državljanov za mednarodno zaščito, katerih predhodne prošnje za mednarodno zaščito je Kraljevina Danska zavrnila.

35

Kot pa opozarja predložitveno sodišče, ima Kraljevina Danska v zvezi z naslovom V tretjega dela Pogodbe DEU, v katerega spada med drugim politika glede mejne kontrole, azila in priseljevanja, na podlagi Protokola o stališču Danske poseben status, zaradi katerega se razlikuje od preostalih držav članic.

36

Zato za koristen odgovor predložitvenemu sodišču zadostuje, da se postavljena vprašanja analizirajo le v delu, v katerem se nanašajo na primer predhodne prošnje za mednarodno zaščito, ki so jo zavrnili danski organi, ne da bi bilo treba upoštevati primer, v katerem bi podobno prošnjo zavrnili organi druge države članice (glej po analogiji sodbo z dne 20. maja 2021, L.R. (Prošnja za azil, ki jo je Norveška zavrnila), C‑8/20, EU:C:2021:404, točka 30).

37

Zato je treba šteti, da predložitveno sodišče z vprašanji, ki jih je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 33(2)(d) Direktive 2013/32 v povezavi z njenim členom 2(q) in členom 2 Protokola o stališču Danske razlagati tako, da nasprotuje ureditvi države članice, ki ni Kraljevina Danska, s katero se določa možnost, da se kot delno ali v celoti nedopustna zavrže prošnja za mednarodno zaščito v smislu člena 2(b) te direktive, ki jo je v tej državi članici vložila oseba, ki je državljan tretje države ali brez državljanstva in katere predhodno prošnjo za mednarodno zaščito, vloženo v Kraljevini Danski, je zadnjenavedena država članica zavrnila.

38

V skladu s sodno prakso Sodišča so v členu 33(2) Direktive 2013/32 izčrpno našteti položaji, v katerih lahko države članice prošnjo za mednarodno zaščito štejejo za nedopustno (sodba z dne 20. maja 2021, L.R. (Prošnja za azil, ki jo je Norveška zavrnila), C‑8/20, EU:C:2021:404, točka 31 in navedena sodna praksa).

39

Člen 33(2)(d) Direktive 2013/32 določa, da lahko države članice prošnjo za mednarodno zaščito zavržejo kot nedopustno, če gre za naknadno prošnjo, ne da bi se pojavili novi elementi ali ugotovitve v zvezi z vprašanjem, ali prosilec izpolnjuje pogoje kot upravičenec do mednarodne zaščite na podlagi Direktive 2011/95, oziroma ne da bi prosilec navedel take nove elemente ali ugotovitve.

40

Pojem „naknadna prošnja“ je v členu 2(q), Direktive 2013/32 opredeljen kot nadaljnja prošnja za mednarodno zaščito, podana po izdaji dokončne odločbe v zvezi s predhodno prošnjo.

41

V tej opredelitvi sta tako povzeta pojma „prošnja za mednarodno zaščito“ in „dokončna odločba“, ki sta prav tako opredeljena v členu 2 te direktive, in sicer v točki (b) oziroma v točki (e) tega člena.

42

Na prvem mestu, pojem „prošnja za mednarodno zaščito“ ali „prošnja“ je v členu 2(b) Direktive 2013/32 opredeljen kot prošnja državljana tretje države ali osebe brez državljanstva za zaščito, vložena v državi članici, ki jo je mogoče razumeti tako, da se z njo želi pridobiti status begunca ali subsidiarne zaščite v smislu Direktive 2011/95.

43

Vendar, čeprav je prošnja za mednarodno zaščito, vložena pri pristojnih organih Kraljevine Danske v skladu z nacionalnimi določbami te države članice, nesporno prošnja, vložena v državi članici, pa ne gre za prošnjo, s katero „[se želi pridobiti] status begunca ali subsidiarne zaščite“ v smislu Direktive 2011/95, ker se ta direktiva v skladu s Protokolom o stališču Danske za Kraljevino Dansko ne uporablja, kot je poleg tega opozorjeno v uvodni izjavi 51 te direktive.

44

Na drugem mestu, pojem „dokončna odločba“ je v členu 2(e) Direktive 2013/32 opredeljen kot odločba o tem, ali se državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva prizna status begunca ali subsidiarne zaščite na podlagi Direktive 2011/95, zoper katero ni več možno pravno sredstvo v okviru poglavja V Direktive 2013/32.

45

Iz istih razlogov, kot so navedeni v točki 43 te sodbe, odločba, ki jo Kraljevina Danska sprejme glede prošnje za mednarodno zaščito, ne more biti zajeta s to opredelitvijo.

46

Glede na te elemente in brez vpliva na ločeno vprašanje, ali se pojem „naknadna prošnja“ uporablja za nadaljnjo prošnjo za mednarodno zaščito, vloženo v državi članici po tem, ko je druga država članica, ki ni Kraljevina Danska, z dokončno odločbo zavrnila predhodno prošnjo, iz povezane razlage točk (b), (e) in (q) člena 2 Direktive 2013/32 izhaja, da prošnje za mednarodno zaščito, vložene v državi članici, ni mogoče opredeliti za „naknadno prošnjo“, če je ta vložena po tem, ko je Kraljevina Danska zavrnila podobno prošnjo istega prosilca.

47

Zato to, da obstaja prejšnja odločba Kraljevine Danske, s katero je bila zavrnjena prošnja za mednarodno zaščito, ki je bila v tej državi članici vložena v skladu z njenimi nacionalnimi določbami, ne omogoča, da bi se prošnja za mednarodno zaščito v smislu Direktive 2011/95, ki jo je zadevna oseba vložila v drugi državi članici po sprejetju te prejšnje odločbe, opredelila kot „naknadna prošnja“ v smislu člena 2(q) in člena 33(2)(d) Direktive 2013/32.

48

Niti Sporazum med Unijo in Dansko niti možnost, da bi danski predpisi za priznanje mednarodne zaščite določali pogoje, ki so enaki ali podobni tistim iz Direktive 2011/95, ne moreta pripeljati do drugačne ugotovitve.

49

Na prvem mestu, v skladu s členom 2 Sporazuma med Unijo in Dansko sicer tudi Kraljevina Danska izvaja Uredbo Dublin III. Tako lahko v položaju, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, v katerem so zadevne osebe vložile prošnjo za mednarodno zaščito v Kraljevini Danski, druga država članica, v kateri so te osebe vložile novo prošnjo za mednarodno zaščito, če so izpolnjeni pogoji iz točke (c) ali točke (d) člena 18(1) te uredbe, od Kraljevine Danske zahteva, da navedene osebe ponovno sprejme.

50

Vendar iz tega ni mogoče sklepati, da ima, če tak ponovni sprejem ni mogoč ali do njega ne pride, zadevna država članica pravico šteti, da nova prošnja za mednarodno zaščito, ki jo je ista oseba vložila pri njenih organih, pomeni „naknadno prošnjo“ v smislu člena 33(2)(d) Direktive 2013/32 (glej po analogiji sodbo z dne 20. maja 2021, L.R. (Prošnja za azil, ki jo je Norveška zavrnila), C‑8/20, EU:C:2021:404, točka 44).

51

Čeprav namreč Sporazum med Unijo in Dansko v bistvu določa, da Kraljevina Danska izvaja nekatere določbe Uredbe Dublin III, navedeni sporazum ne določa, da se za Kraljevino Dansko uporabljata Direktiva 2011/95 ali Direktiva 2013/32.

52

Na drugem mestu, če se predpostavi, kot to trdi predložitveno sodišče, da organi Kraljevine Danske prošnje za priznanje statusa begunca, vložene v tej državi članici, obravnavajo na podlagi meril, ki so v bistvu enaka tistim iz Direktive 2011/95, ta okoliščina ne more upravičiti zavrženja – tudi če bi bilo to omejeno na del v zvezi s pridobitvijo statusa begunca – prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je v drugi državi članici vložil prosilec, čigar predhodno prošnjo za pridobitev tega statusa so danski organi zavrnili.

53

Poleg tega, da nedvoumno besedilo upoštevnih določb Direktive 2013/32 nasprotuje taki razlagi člena 33(2)(d) te direktive, uporaba zadnjenavedene določbe ne more biti odvisna od presoje konkretne ravni zaščite prosilcev za mednarodno zaščito v Kraljevini Danski, saj bi to lahko ogrozilo pravno varnost (glej po analogiji sodbo z dne 20. maja 2021, L.R. (Prošnja za azil, ki jo je Norveška zavrnila), C‑8/20, EU:C:2021:404, točka 47).

54

V zvezi s tem je treba poudariti, da Direktiva 2011/95 ne določa le statusa begunca, kot je uveden v mednarodnem pravu, to je v Ženevski konvenciji, kot je opredeljena v členu 2(c) Direktive 2011/95, temveč določa tudi status subsidiarne zaščite, ki, kot je razvidno iz uvodne izjave 6 te direktive, dopolnjuje pravila o statusu begunca.

55

Glede na vse zgoraj navedene preudarke je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člen 33(2)(d) Direktive 2013/32 v povezavi z njenim členom 2(q) in členom 2 Protokola o stališču Danske razlagati tako, da nasprotuje ureditvi države članice, ki ni Kraljevina Danska, s katero se določa možnost, da se kot delno ali v celoti nedopustna zavrže prošnja za mednarodno zaščito v smislu člena 2(b) te direktive, ki jo je v tej državi članici vložila oseba, ki je državljan tretje države ali brez državljanstva in katere predhodno prošnjo za mednarodno zaščito, vloženo v Kraljevini Danski, je zadnjenavedena država članica zavrnila.

56

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (deseti senat) razsodilo:

Člen 33(2)(d) Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite v povezavi z njenim členom 2(q) in členom 2 Protokola (št. 22) o stališču Danske, priloženega Pogodbi EU in Pogodbi DEU,

je treba razlagati tako, da

nasprotuje ureditvi države članice, ki ni Kraljevina Danska, s katero se določa možnost, da se kot delno ali v celoti nedopustna zavrže prošnja za mednarodno zaščito v smislu člena 2(b) te direktive, ki jo je v tej državi članici vložila oseba, ki je državljan tretje države ali brez državljanstva in katere predhodno prošnjo za mednarodno zaščito, vloženo v Kraljevini Danski, je zadnjenavedena država članica zavrnila.