1.

Ali je mogoče od tožeče stranke, ki zahteva odškodnino zaradi omejevalnih sporazumov, pričakovati, da bi v primeru delnega uspeha morala plačati polovico stroškov postopka, ali to pretirano omejuje uresničevanje pravice do odškodnine zaradi omejevalnih sporazumov? In ali sme nacionalno sodišče ocenjevati višino škode zaradi omejevalnih sporazumov, če sta imeli tožeči stranki dostop do podatkov, na katerih je temeljilo mnenje tožene stranke glede škode, in če se odškodninski zahtevek nanaša na blago, ki sta ga tožeči stranki pridobili pri udeležencih kartela, ne pa pri toženi stranki?

2.

To so bistvena vprašanja, o katerih naj odloča Sodišče v obravnavanem predlogu za sprejetje predhodne odločbe. Postavljajo se ob upoštevanju tako imenovanega „kartela proizvajalcev tovornjakov“, ki je zlasti v Španiji privedel do številnih odškodninskih tožb in s katerim se je Sodišče ukvarjalo ali se še bo ukvarjalo tudi v drugih postopkih ( 2 ).

3.

Obravnavana vprašanja so povezana z znanimi osnovnimi težavami pri odškodninah zaradi omejevalnih sporazumov, ki se nanašajo zlasti na asimetrijo informacij med oškodovanci in udeleženci kartela ter težave pri pridobivanju dokazov o obstoju škode in oceni njene višine. Te težave naj bi reševala Direktiva 2014/104/EU o nekaterih pravilih, ki urejajo odškodninske tožbe po nacionalnem pravu za kršitve določb konkurenčnega prava držav članic in Evropske unije (v nadaljevanju: Direktiva 2014/104) ( 3 ). Upoštevne določbe te direktive se uporabljajo v obravnavani zadevi in jih je zato mogoče uporabiti pri odgovorih na vprašanja za predhodno odločanje.

4.

V obravnavanem primeru tvori Direktiva 2014/104 poleg člena 101 PDEU okvir prava Unije.

5.

Uvodni izjavi 14 in 15 Direktive 2014/104 se nanašata na težave pri dokazovanju v postopkih uveljavljanja odškodnine zaradi omejevalnih sporazumov na podlagi zasebnega prava:

6.

V uvodnih izjavah 45 in 46 Direktive 2014/104 je pojasnjena težava pri oceni višine individualne škode zaradi omejevalnih sporazumov:

7.

Člen 5(1) Direktive 2014/104 ureja sodno odreditev razkritja dokazov:

„1.   Države članice zagotovijo, da lahko nacionalna sodišča v postopkih v zvezi z odškodninsko tožbo v Uniji na zahtevo tožnika, ki predloži utemeljeno obrazložitev z dejstvi in dokazi, ki so dostopni pod razumnimi pogoji in zadostno podpirajo verjetnost odškodninskega zahtevka, tožencu ali tretji osebi odredijo razkritje ustreznih dokazov, s katerimi razpolagajo, v skladu s pogoji iz tega poglavja. Države članice nacionalnim sodiščem zagotovijo tudi možnost, da na zahtevo toženca tožniku ali tretji osebi odredijo razkritje ustreznih dokazov. […]“

8.

Člen 17 Direktive 2014/104, naslovljen „Ocenjevanje višine škode“, v odstavku 1 določa:

„1.   Države članice zagotovijo, da dokazno breme ter dokazni standard, ki sta potrebna za ocenitev višine škode, ne moreta v praksi onemogočiti uveljavljanja pravice do odškodnine ali ga pretirano otežiti. Države članice zagotovijo, da so nacionalna sodišča v skladu z nacionalnimi postopki pristojna za ocenjevanje višine škode, če se dokaže, da je tožnik utrpel škodo, vendar natančne ocene višine utrpele škode na podlagi razpoložljivih dokazov v praksi ni mogoče podati ali je to pretirano oteženo.“

9.

Člen 22 Direktive 2014/104 ureja njeno časovno uporabo:

„1.   Države članice zagotovijo, da se nacionalni ukrepi, sprejeti na podlagi člena 21 za uskladitev z bistvenimi [materialnopravnimi] določbami te direktive, ne uporabljajo retroaktivno.

2.   Države članice zagotovijo, da se vsi nacionalni ukrepi, sprejeti na podlagi člena 21, ki niso ukrepi iz odstavka 1, ne uporabljajo za odškodninske tožbe, ki so bile predložene nacionalnim sodiščem pred 26. decembrom 2014.“

10.

Člen 394(1) in (2) Ley 1/2000 de Enjuiciamiento Civil (zakon 1/2000 o civilnem postopku, v nadaljevanju: LEC) z dne 7. januarja 2000 (BOE št. 7 z dne 8. januarja 2000, str. 575) v različici, upoštevni za obravnavani primer, določa:

„1.   V ugotovitvenih postopkih stroške na prvi stopnji nosi stranka, katere vsi tožbeni predlogi so bili zavrnjeni, razen če sodišče presodi in ustrezno utemelji, da v zadevi obstaja resen dvom o dejanskem stanju ali pravu. […]

2.   V primeru ugoditve ali delne zavrnitve tožbenih predlogov vsaka stranka plača stroške, povezane z njenim postopkom, in nosi polovico skupnih stroškov, razen kadar so podani upravičeni razlogi za naložitev stroškov samo eni stranki zaradi njene neresnosti v postopku.“

11.

27. maja 2017, torej pet mesecev po poteku roka za prenos Direktive 2014/104 27. decembra 2016, je zaradi prenosa te direktive v špansko pravo začela veljati Real Decreto-ley 9/2017, por el que se transponen directivas de la Unión Europea en los ámbitos financiero, mercantil y sanitario, y sobre el desplazamiento de trabajadores (kraljeva uredba-zakon 9/2017 o prenosu direktiv Evropske unije na finančnem, trgovinskem in zdravstvenem področju ter o gibanju delavcev) z dne 26. maja 2017 (BOE št. 126 z dne 27. maja 2017, str. 42820).

12.

Prenos Direktive 2014/104 je med drugim privedel do uvedbe člena 283a LEC, ki ustreza členu 5 Direktive.

13.

M. Ignacio in španska družba Tráficos Manuel Ferrer, S.L. (v nadaljevanju: tožeči stranki) sta 11. oktobra 2019 proti družbi Daimler AG (v nadaljevanju: Daimler ali tožena stranka) vložila odškodninsko tožbo na podlagi civilnega prava, ki temelji na členu 101 PDEU ter členu 1902 španskega Código Civil.

14.

Razlog za to tožbo je kršitev konkurenčnega prava v obliki usklajenega ravnanja tožene stranke z drugimi evropskimi proizvajalci tovornjakov v obdobju od leta 1997 do 2011 (tako imenovani „kartel proizvajalcev tovornjakov“), ki je bilo ugotovljeno v sklepu Komisije z dne 19. julija 2016 ( 4 ). Šlo je za dogovarjanje s ciljem, da se določijo in zvišajo bruto cene za nekatere vrste tovornjakov in prenesejo stroški za uvedbo novih tehnologij za preprečevanje emisij onesnaževal.

15.

Tožba tožečih strank temelji na tem, da sta med obstojem kartela kupili tovornjake znamk Mercedes, Renault in Iveco, na katere se je nanašalo ravnanje proizvajalcev tovornjakov, ki ga je sankcionirala Komisija. Tožena stranka v sporu o glavni stvari proizvaja tovornjake znamke Mercedes.

16.

Tožeči stranki trdita, da jima je zaradi protikonkurenčnih dogovorov o cenah nastala škoda v obliki cenovnih pribitkov za kupljena vozila. To potrjuje izvedensko mnenje, ki sta ga predložili in v katerem je ocenjena nastala škoda. Temu mnenju tožena stranka nasprotuje z lastnim izvedenskim mnenjem, iz katerega izhaja, da so podlaga, predpostavke in metodologija mnenja tožečih strank nepravilne. Tožena stranka je tožečima strankama nato zagotovila dostop do vseh podatkov, ki so bili upoštevani v mnenju tožene stranke. Nato sta tožeči stranki predložili nadaljnje „tehnično mnenje“ o rezultatih, ugotovljenih na podlagi dostopa do podatkov tožene stranke, pri čemer pa nista preoblikovali lastnega izvedenskega mnenja.

17.

Dalje, sodišče je zavrnilo predlog tožene stranke, naj v pravdo kot nujni intervenientki vključi družbi Renault Trucks SAS in Iveco SPA (proizvajalki preostalih tovornjakov, ki sta jih kupili tožeči stranki), z obrazložitvijo, da niso izpolnjeni zakonski pogoji za nujno intervencijo, postopek pa se je nadaljeval le proti družbi Daimler.

18.

Ob upoštevanju tega je Juzgado de lo Mercantil no 3 de Valencia (gospodarsko sodišče št. 3 v Valenciji, Španija) postopek prekinilo in Sodišču z odločbo z dne 10. maja 2021, ki jo je to prejelo 19. maja 2021, predložilo ta vprašanja za predhodno odločanje:

19.

V postopku pred Sodiščem so tožeči stranki, družba Daimler, Španija in Evropska komisija predložili pisna stališča.

20.

Pred vsebinsko presojo predloga za sprejetje predhodne odločbe (B) se je treba opredeliti do ugovorov Španije glede njegove dopustnosti (A).

21.

Španija nasprotuje tako pristojnosti Sodišča za odgovor na vprašanja za predhodno odločanje (1) kot tudi njihovi dopustnosti (2).

22.

Na eni strani Španija trdi, da Sodišče ni pristojno za odgovor na prvo vprašanje za predhodno odločanje, saj to ne spada na področje uporabe prava Unije. Člen 394(2) LEC na splošno ureja delitev stroškov v sporih, z njo pa se ne prenašajo določbe prava Unije. Pri tem pa ničesar ne spremeni to, da se spor meritorno nanaša na pravo Unije, saj člen 101 PDEU ne more vplivati na pravila o stroških v nacionalnem pravu.

23.

Ta ugovor nima možnosti za uspeh.

24.

Tako je sicer zaradi neobstoja poenotenja civilnega procesnega prava s pravom Unije ureditev uveljavljanja civilnopravnih zahtevkov v skladu z načelom procesne avtonomije stvar nacionalnih pravnih ureditev držav članic. ( 5 ) Poleg tega Direktiva 2014/104 ne vsebuje konkretnih pravil o naložitvi plačila stroškov.

25.

Vendar pa postopkovna pravila, ki naj zagotovijo varstvo pravic posamezniku, ki izvirajo iz prava Unije, čeprav so na podlagi načela procesne avtonomije stvar nacionalne pravne ureditve vsake države članice, spadajo na področje uporabe prava Unije, če morajo zadostovati načelu enakovrednosti in načelu učinkovitosti. ( 6 ) Zato je Sodišče pristojno predložitvenemu sodišču podati navodila, s katerimi nacionalnemu sodišču omogoči, da odloči, ali so zadevna nacionalna pravila v skladu s temi načeli. ( 7 )

26.

Ker gre v postopku v glavni stvari za odškodninske zahtevke, ki temeljijo na členu 101 PDEU, je namen tožbe v postopku v glavni stvari uveljavljanje zahtevkov iz prava Unije, pravila za njihovo uveljavljanje v nacionalnem pravu pa morajo biti primerljiva z načeli prava Unije o enakovrednosti in učinkovitosti. Pravni položaj v postopku v glavni stvari je torej zajet v pravu Unije. ( 8 )

27.

Na drugi strani Španija meni, da Sodišče ni pristojno niti za odgovor na drugo in tretje vprašanje za predhodno odločanje, saj je le predložitveno sodišče pristojno, da razlaga nacionalne določbe o predložitvi dokazov in presoja, ali obstaja med strankami asimetrija informacij in ali so bile možnosti pridobivanja dokazov v zadostni meri izčrpane.

28.

Tudi tega ugovora ni mogoče sprejeti. Drugo in tretje vprašanje za predhodno odločanje se namreč prav tako nanašata na zahteve prava Unije glede učinkovitosti uveljavljanja pravice do odškodnine, ki izhaja iz člena 101 PDEU. Poleg tega se drugo in tretje vprašanje za predhodno odločanje nanašata na razlago člena 17(1) Direktive, ki ga je v nasprotju z domnevo Španije v obravnavanem primeru mogoče uporabiti, kot bom pojasnila v naslednjem oddelku.

29.

Španija trdi, da sta drugo in tretje vprašanje za predhodno odločanje nedopustni, ker naj bi se nanašali na pristojnost za ocenjevanje višine škode iz člena 17 Direktive 2014/104. Te določbe pa naj ne bi bilo mogoče uporabiti v okviru postopka v glavni stvari.

30.

Predložitveno sodišče se sicer v besedilu svojih vprašanj za predhodno odločanje ne sklicuje na člen 17 Direktive 2014/104, a se nanj sklicuje v obrazložitvi predložitvene odločbe. Poleg tega mora Sodišče tako in tako upoštevati relevantne določbe prava Unije, da bi predložitvenemu sodišču dalo koristen odgovor. ( 9 )

31.

Uporaba ratione temporis člena 17 Direktive 2014/104 izhaja iz njenega člena 22. V skladu s členom 22(1) nacionalni predpisi, ki so bili sprejeti zaradi prenosa materialnopravnih določb te direktive, ne smejo učinkovati retroaktivno. Na podlagi odstavka 2 pa je mogoče v okviru tožb, ki so bile predložene po začetku veljavnosti navedene direktive 26. decembra 2014, za prenos te direktive uporabiti predpise, ki niso zajeti v odstavku 1.

32.

Kot je pojasnil generalni pravobranilec M. Szpunar v sklepnih predlogih v zadevi PACCAR in drugi, iz sistematike člena 22 Direktive 2014/104 izhaja, da se „nacionalni ukrepi […], ki niso [materialnopravne določbe]“, v smislu člena 22(2) Direktive nanašajo na postopkovne določbe“. ( 10 )

33.

Sodišče je v sodbi v zadevi Volvo in DAF Trucks pojasnilo, da je treba (v nasprotju s stališčem Španije v obravnavanem postopku, ki pa je bilo podano pred izdajo te sodbe) vprašanje, katere določbe te direktive so materialnopravne in katere to niso, presojati z vidika prava Unije, in ne z vidika nacionalnega prava, ki se uporablja. Člen 22 Direktive namreč ne napotuje na nacionalno pravo. ( 11 )

34.

Poleg tega je Sodišče v tisti sodbi na eni strani odločilo, da je člen 17(1) Direktive 2014/104, ki se nanaša na možnost ocenjevanja višine škode in za katerega gre v obravnavanem primeru, postopkovne narave. ( 12 ) Na drugi strani je Sodišče ugotovilo, se ta določba ratione temporis uporablja za odškodninsko tožbo, ki je bila vložena po 26. decembru 2014 in po prenosu Direktive 2014/104 v nacionalno pravo. Zadnjenavedeni trenutek je upošteven, ker bi bila uporaba določb navedene direktive zaradi neobstoja nacionalnih določb o prenosu v razmerju do posameznikov vsaj pred potekom roka za prenos te direktive težavna. ( 13 )

35.

Tako se v postopku v glavni stvari v skladu s členom 22(2) uporabijo nacionalne določbe za prenos člena 17(1) Direktive. V tem postopku je bila tožba namreč vložena 11. oktobra 2019, torej po 26. decembru 2014 in po datumu za prenos Direktive v špansko pravo 27. maja 2017 (glej točki 11 in 13 zgoraj).

36.

Časovna uporaba drugih določb navedene direktive, ki bi lahko bile v obravnavnem primeru upoštevne, se po potrebi lahko presoja v okviru vsebinske presoje vprašanj za predhodno odločanje.

37.

Predhodno je glede tega treba pripomniti, da se, če določbe Direktive povsem deklaratorno kodificirajo načela, ki jih je sodna praksa že pred tem priznavala, ( 14 ) ta načela še naprej uporabljajo, ne da bi bilo pomembno, ali je treba ustrezne določbe te direktive opredeliti kot materialnopravne v smislu člena 22(1).

38.

V preostalem so vprašanja za predhodno odločanje neodvisno od uporabe Direktive v vsakem primeru dopustna. Tudi če se namreč nekatere določbe Direktive ne bi časovno uporabljale, je treba v skladu s členom 101 PDEU v povezavi z načelom učinkovitosti odgovoriti na ta vprašanja.

39.

V nasprotju s stališčem Španije o upoštevnosti vprašanj za predhodno odločanje za postopek v glavni stvari tudi ni mogoče podvomiti z argumentom, da je tožba v postopku v glavni stvari zastarala.

40.

Sodišče je v sodbi v zadevi Volvo in DAF Trucks člen 10 Direktive 2014/104, ki določa zastaralni rok za vlaganje odškodninskih tožb zaradi kršitve pravil o konkurenci in glede tega določa minimalni zastaralni rok petih let, opredelilo kot materialnopravno določbo. ( 15 ) Dalje, Sodišče je ugotovilo, da začne zastaralni rok teči praviloma v trenutku objave povzetka sklepa Komisije, s katerim se ugotovi kršitev, v Uradnem listu. ( 16 )

41.

Poleg tega je Sodišče odločilo, da je mogoče v členu 10 Direktive 2014/104 določen zastaralni rok petih let uporabiti v okviru odškodninske tožbe, ki se sicer nanaša na kršitev konkurenčnega prava, ki je prenehala pred veljavnostjo te direktive, a je bila vložena po začetku veljavnosti določb za prenos te direktive v nacionalno pravo. To vsekakor velja v primeru, v katerem se zastaralni rok, ki je za to tožbo veljal na podlagi starih določb, ni iztekel pred potekom roka za prenos navedene direktive in je celo po začetku veljavnosti nacionalnih pravil za prenos začel ponovno teči. ( 17 )

42.

Po navedbah Španije je pred prenosom Direktive 2014/104 zastaralni rok v nacionalnem pravu znašal eno leto. V obravnavanem primeru je bil povzetek sklepa Komisije, s katerim je bila ugotovljena kršitev, objavljen v Uradnem listu 6. aprila 2017. ( 18 ) Izhajati je mogoče iz tega – kar mora preveriti predložitveno sodišče – da sta tožeči stranki v tem trenutku pridobili nujno potrebne informacije za vložitev tožbe in je enoletni zastaralni rok pričel teči v tem trenutku. Tako se ta rok ni iztekel niti pred potekom roka za prenos Direktive 2014/104 27. decembra 2016 niti pred začetkom veljavnosti španskih pravil za prenos 27. maja 2017 (točka 11 zgoraj). Tako se – kar mora preveriti predložitveno sodišče – člen 10 Direktive in v okviru njegovega prenosa v Španiji uvedeni petletni zastaralni rok uporabita za tožbo v postopku v glavni stvari.

43.

Ker je bila tožba v postopku v glavni stvari vložena 11. oktobra 2019 in torej manj kot pet let po začetku teka zastaralnega roka, ta tožba torej ni zastarala in so vprašanja za predhodno odločanje pomembna za odločitev.

44.

Iz vsega navedenega izhaja, da je predlog za sprejetje predhodne odločbe dopusten.

45.

Tri vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je postavilo gospodarsko sodišče št. 3 v Valenciji, se v bistvu nanašajo na dva tematska sklopa. Na eni strani gre za vprašanje, ali splošna španska ureditev na področju stroškov postopka, ki tudi pri delnem uspehu tožeče stranke določa enakomerno delitev stroškov postopka, pretirano otežuje uveljavljanje pravice do odškodnine zaradi omejevalnih sporazumov (1). Na drugi strani gre za vprašanje, pod kakšnimi pogoji lahko nacionalno sodišče uporabi možnost, da oceni obseg uveljavljene škode zaradi omejevalnih sporazumov (2).

46.

Ureditev na področju stroškov v členu 394(2) LEC lahko tožečo stranko odvrne od uresničevanja in uveljavljanja njenih pravic, saj nosi tveganje, da bo morala tudi v primeru delnega uspeha nositi vse svoje stroške ter polovico skupnih stroškov (a). Vseeno pa se postavlja vprašanje, ali se lahko ta ureditev v povezavi s členom 394(1) LEC razlaga v skladu s pravom Unije tako, da ne pomeni pretirane ovire za učinkovito uveljavljanje pravice do odškodnine zaradi omejevalnih sporazumov (b).

47.

S prvim vprašanjem želi predložitveno sodišče izvedeti, ali so pravila za delitev stroškov iz člena 394(2) LEC skladna s členom 101 PDEU v povezavi z načelom učinkovitosti in pravico do popolnega nadomestila za škodo, ki je nastala zaradi kršitve konkurenčnega prava.

48.

V skladu s sodno prakso Sodišča glede člena 101 PDEU v povezavi z načelom učinkovitosti, ki je bilo deklaratorno kodificirano v členu 4 Direktive 2014/104, postopkovna pravila držav članic za uveljavljanje pravice do nadomestila za škodo, nastalo zaradi kršitev konkurenčnega prava, tega uveljavljanja ne smejo praktično onemogočiti ali čezmerno otežiti. ( 19 )

49.

V skladu s členom 394(2) LEC nosi tožeča stranka tudi pri delnem uspehu svoje stroške in polovico skupnih stroškov.

50.

Ta določba je bila predmet sodbe v zadevi Caixabank und Banco Bilbao Vizcaya Argentaria (v nadaljevanju: sodba Caixabank) ( 20 ), ki jo navaja predložitveno sodišče. Sodišče je v tej sodbi odločilo, da Direktiva 93/13/EGS o nedovoljenih [nepoštenih] pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju: Direktiva 93/13) ( 21 ) v povezavi z načelom učinkovitosti nasprotuje ureditvi v členu 394 LEC, kolikor ta omogoča, da se potrošniku naloži del stroškov postopka glede na njegov delni uspeh. Pri tem je šlo za primer, ko se v celoti ugodi tožbi za ugotovitev ničnosti nepoštenega pogodbenega pogoja, ki jo je vložil potrošnik, a se tožbi za povrnitev zneskov, ki so bili na podlagi tega pogoja le delno plačani, le delno ugodi. Po mnenju Sodišča sporna ureditev v takem primeru ustvari precejšnjo oviro, ki lahko potrošnike odvrača od tega, da uresničujejo pravico do učinkovitega sodnega nadzora nad morebitno nepoštenostjo pogodbenih pogojev, ki jim jo zagotavlja Direktiva 93/13.

51.

Ali je mogoče v obravnavanem primeru to ugotovitev prenesti na zadevno področje uveljavljanja odškodninskih zahtevkov na podlagi prava Unije zaradi kršitev konkurenčnega prava?

52.

Očitno je, da obstajajo strukturne vzporednice med problematiko nepoštenih pogojev in tisto, ki označuje področje odškodnine zaradi omejevalnih sporazumov. Na obeh področjih namreč obstaja možnost strukturnega neravnotežja v škodo ene stranke.

53.

To neravnotežje je splošno znano v razmerju med prodajalci ali ponudniki, ki pogosto uporabljajo standardizirane tipske pogodbe, na eni strani in potrošniki na drugi strani. Zato je cilj Direktive 93/13, kot izhaja iz njenih uvodnih izjav, da zavaruje državljane v njihovi vlogi potrošnikov in krepi njihove pravice.

54.

Kot trdita tožeči stranki v obravnavanem primeru in kot izhaja iz uvodnih izjav 14, 15, 45 in 46 Direktive 2014/104, je tudi za pravico do odškodnine zaradi omejevalnih sporazumov značilno strukturno neravnotežje med oškodovano tožečo stranko in toženim povzročiteljem škode. To neravnotežje izhaja zlasti iz asimetrije informacij v škodo tožeče stranke ter težav pri predlaganju dokazov in oceni škode, ki jih s svojimi pravili o razkritju dokazov in ocenjevanju višine škode (členi 5, 6 in 17) skuša rešiti Direktiva 2014/104.

55.

Tudi če tožeče stranke v odškodninskih postopkih zaradi omejevalnih sporazumov večinoma niso potrošniki, pa je njihov položaj strukturne podrejenosti v zadostni meri primerljiv s položajem potrošnikov v smislu sodbe Caixabank.

56.

Kot tožeči stranki dalje trdita, v primerih, kot je obravnavani, in drugih odškodninskih postopkih na podlagi kartela proizvajalcev tovornjakov zadevo dodatno otežuje, da so oškodovanci tu pogosto majhna ali srednja podjetja, medtem ko gre pri toženih strankah za multinacionalne skupine. Tak položaj v odškodninskih postopkih zaradi omejevalnih sporazumov sicer ni nujen, je pa pogost. ( 22 ) To pojasnjuje tudi širitev modelov za financiranje postopkov na tem področju. K učinkovitemu uveljavljanju pravic zaradi omejevalnih sporazumov pa naj se opogumijo prav tisti, ki svoje pravice uveljavljajo, ki so (absolutno, čeprav ne nujno individualno gledano) utrpeli sorazmerno majhno ali celo razpršeno škodo.

57.

Pri tem obstoji nadaljnja strukturna in teleološka vzporednica med področjem ureditve Direktive 93/13 in področjem odškodnine zaradi omejevalnih sporazumov v tem, da na obeh področjih tožeče stranke z uveljavljanjem lastnih pravic prispevajo k uresničevanju ciljev Unije, kot je delovanje notranjega trga ali varstvo poštene konkurence. V nasprotju z navedbami Španije namreč Direktiva 93/13 ni namenjena le odškodnini za zadevnega potrošnika, temveč tudi celovitemu prenehanju uporabe nepoštenih pogojev. Prav tako naj pravica do odškodnine zaradi omejevalnih sporazumov ni namenjena le povračilu škode, temveč tudi odvrnitvi in s tem učinkoviti uveljavitvi konkurenčnega prava. ( 23 ) Tako funkcijo tožeče stranke kot „zagovornika“ ali „tistega, ki uveljavlja“ interese Unije, je mogoče najti tudi pri tožbah konkurentov na področju prava o državni pomoči ali javnih naročilih ali pri tožbah, ki jih vložijo združenja, na področju okoljskega prava.

58.

Kot navaja družba Daimler, pa se je sodba Caixabank nanašala na primer z dvema predmetoma spora (ugotovitev nepoštenosti zadevnega pogoja in vračilo zneskov, ki so bili plačani na podlagi tega pogoja), od katerih je le prvi privedel do popolnega uspeha, drugi pa le do delnega uspeha. ( 24 ) V nasprotju s tem pa gre v obravnavanem sporu v glavni stvari za enotni odškodninski zahtevek.

59.

V nasprotju s stališčem družbe Daimler zaradi tega primerljivost obeh položajev načeloma sicer ni vprašljiva. Kljub temu to lahko privede do tega, da je treba v obravnavanem primeru rešitev sodbe Caixabank podrobneje opredeliti. Pri tem je treba upoštevati te preudarke.

60.

Prvič, ne zdi se izključeno, da se tudi v primeru, kot je obravnavani, upošteva uspeh po temelju. S priznanjem dela zahtevka tožeče stranke se priznava, da je temu zaradi obravnavane kršitve konkurenčnega prava nastala škoda. S tega zornega kota je obravnavani položaj primerljiv s tistim v sodbi Caixabank, v kateri je bilo ugodeno glavnemu zahtevku za ugotovitev nepoštenosti zadevnega pogoja.

61.

Vendar je treba družbi Daimler, drugič, priznati, da je pri odškodnini zaradi omejevalnih sporazumov – tako kot na splošno v odškodninskih postopkih – izračun višine odškodnine osrednjega pomena. Pri priznanju odškodninskega zahtevka po temelju se praviloma ne prizna kar pavšalni znesek, ki nima nič s konkretnimi okoliščinami. Prav nasprotno je sistem Direktive 2014/104 glede predlaganja dokazov in ocenjevanja višine škode ( 25 ) namenjen temu, da omogoči čim natančnejšo oceno škode. Tudi izpodbojna domneva iz člena 17(2) Direktive 2014/104, na podlagi katere se šteje, da kršitve v obliki omejevalnih sporazumov povzročajo škodo, v skladu z uvodno izjavo 47 te direktive ne sme zajemati konkretne višine škode. Zato se v tožbenih postopkih o odškodninah zaradi omejevalnih sporazumov ne zdi napačno, če se pri presoji uspeha glede odločitve o stroških upošteva delež zahtevka, ki se prizna tožeči stranki.

62.

Tretjič, delitev stroškov v primeru, v katerem obe stranki deloma uspeta, deloma pa ne, je odraz postopkovne pravičnosti. ( 26 ) Kot pripominja družba Daimler, je taka delitev določena tudi v členu 138(3) Poslovnika Sodišča. Taka ureditev bi morala preprečiti ravno to, da bi tožeče stranke v odškodninskih postopkih postavljale pretirane zahtevke, ki niso sorazmerni s škodo, ki so jo utrpele.

63.

Četrtič, za odškodninske postopke v zvezi s kršitvami konkurenčnega prava pa je značilno, da je ocenjevanje višine škode tu posebej težavno in lahko zato pomeni precejšnjo oviro za uveljavljanje učinkovitih odškodninskih zahtevkov (glej točko 54 zgoraj). To je razlog, iz katerega morajo imeti nacionalna sodišča v skladu s členom 17(1) Direktive možnost, da ocenijo višino škode.

64.

Petič, na podlagi teh težav pri oceni točne višine škode in možnosti za ocenjevanje je tveganje delnega neuspeha v odškodninskih postopkih na področju konkurenčnega prava posebej veliko. Poleg tega je lahko priprava ekonomskih poročil, ki so potrebna za ocenjevanje višine škode – kot priznava uvodna izjava 45 Direktive 2014/104 in kot pripominjata predložitveno sodišče in tožeči stranki – zelo draga. Kot poudarja predložitveno sodišče, se tako lahko dejansko prejeto nadomestilo bistveno zniža zaradi naložitve polovice stroškov.

65.

Iz kombinacije teh dejavnikov izhaja, da v odškodninskih postopkih na področju konkurenčnega prava tveganje, da je tudi pri delnem uspehu treba plačati lastne stroške in polovico skupnih stroškov, kot je tveganje delnega neuspeha v sodbi Caixabank, „ustvarja bistveno oviro, ki lahko [tožečo stranko] odvrača od uveljavljanja pravice [do odškodnine zaradi omejevalnih sporazumov, ki izvira iz člena 101 PDEU]“. ( 27 )

66.

Šestič in zadnjič, to pa ne pomeni, da mora tožena stranka v vsakem primeru, v katerem tožeča stranka delno uspe, nujno nositi celotne stroške tožeče stranke. Kot trdi družba Daimler, namreč pravica do popolne odškodnine za škodo, nastalo zaradi kršitve konkurenčnega prava, ki je priznana v sodni praksi ( 28 ) in kodificirana v členu 3 Direktive 2014/104, nujno ne pomeni tudi, da uveljavljanje te pravice ne sme povzročiti čisto nobenih stroškov. Merilo, po katerem je treba za osebo, ki je utrpela škodo, vzpostaviti stanje, v katerem bi bila, če ne bi bilo kršitve konkurenčnega prava (člen 3(2)), ne pomeni, da je treba za to osebo v vsakem primeru vzpostaviti stanje, kot da postopka za uveljavljanje te odškodnine ne bi bilo.

67.

V tem smislu je Sodišče v drugem postopku glede Direktive 93/13 priznalo, da načelo učinkovitosti ne izključuje, da potrošniku nastanejo določeni stroški postopka, če vloži tožbo za ugotovitev nepoštenosti pogodbenega pogoja. Glede tega je Sodišče štelo, da je v skladu z načelom učinkovitosti, če se potrošnikom stroški odvetnika, ki so jim nastali, ne povrnejo nujno v celoti, ampak le do ustrezne višine, dokler povrnjeni stroški v primerjavi z višino spornega zahtevka niso tako nizki, da potrošnika odvračajo od uveljavljanja njegovih pravic. Sodišče je to v bistvu utemeljilo tako, da za višino nagrade, ki jo potrošnik dogovori s svojim odvetnikom, odgovarja potrošnik in toženemu prodajalcu ali ponudniku ni treba nositi tveganja, da bo moral plačati pretirane, za zadevo neustrezne potrošnikove stroške postopka. ( 29 )

68.

Iz tega je mogoče, mutatis mutandis, za odškodninske postopke zaradi omejevalnih sporazumov izpeljati, da je mogoče od tožeče stranke ob delnem neuspehu pričakovati, da nosi svoje stroške ali vsaj njihov del ter del skupnih stroškov, če je odgovorna za nastanek teh stroškov. Tako bi na primer lahko bilo, če je razlog delnega neuspeha postavljanje pretiranih zahtevkov ali postopanje tožeče stranke.

69.

Če pa je razlog delnega neuspeha splošno priznana, strukturna pretirana težavnost ali celo praktična nemožnost ocene škode, ki je nastala zaradi kršitev konkurenčnega prava, potem tožeča stranka ni odgovorna za ta delni neuspeh in ni upravičeno, da bi se ji naložili stroški uveljavljanja njenih odškodninskih zahtevkov. Sicer bi to pretirano oteževalo ali praktično onemogočalo uveljavljanje teh zahtevkov in bi lahko tožečo stranko odvrnilo od učinkovitega uresničevanja in uveljavljanja njene pravice do odškodnine zaradi omejevalnih sporazumov.

70.

V tem primeru je primerneje, da za tveganje delnega neuspeha tožeče stranke odgovarja tožena stranka, ki je storila prepovedano kršitev konkurenčnega prava. Za postopek po temelju odgovarjajo tožene stranke, ker so oblikovale kartel. Tak kartel za dogovarjanje cen je vsaj tako huda kršitev kot uporaba nepoštenih pogojev. Poleg tega je prepoved takih kršitev znana in so tožbe oškodovancev zaradi omejevalnih sporazumov ter s tem povezani stroški postopka za udeležence kartela predvidljivi. Tudi težava pri oceni škode zaradi omejevalnih sporazumov je splošno znana. Tveganje delnega neuspeha oškodovancev zaradi omejevalnih sporazumov je za povzročitelje tako v zadostni meri predvidljivo. ( 30 )

71.

Zato se zdi upravičeno in pošteno, da se pri odškodninskih tožbah na področju konkurenčnega prava odstopa od splošnega načela delitve stroškov postopka pri delnem uspehu in delnem neuspehu obeh strank, če delni neuspeh tožeče stranke izhaja iz pretiranih težav pri oceni škode ali nemožnosti te ocene in tako zanj ni odgovorna. Sodišče, ki vodi zadevni postopek, mora na podlagi konkretnih okoliščin posamičnega primera presojati, ali gre za tak položaj.

72.

Iz vsega tega izhaja, da pravila o stroških v členu 394(2) LEC v obravnavanem primeru tako kot tudi na področju Direktive 93/13 niso v skladu z načelom učinkovitosti, če v primeru delnega neuspeha tožeče stranke zaradi pretiranih težav pri oceni škode ali nemožnosti te ocene privedejo do tega, da mora tožeča stranka vseeno nositi lastne stroške in polovico skupnih stroškov.

73.

V skladu z ustaljeno sodno prakso bi moralo predložitveno sodišče nacionalne določbe iz postopka v glavni stvari razlagati čim bolj ob upoštevanju prava Unije ter, natančneje, besedila in cilja člena 101 PDEU, ne da bi opravilo razlago nacionalnih določb contra legem. ( 31 )

74.

Vprašanje, ali neka nacionalna postopkovna določba onemogoča ali čezmerno otežuje uporabo prava Unije, je treba poleg tega preizkusiti pred različnimi nacionalnimi sodišči ob upoštevanju položaja te določbe v celotnem postopku, poteka postopka in njegovih posebnosti. ( 32 )

75.

Po podatkih predložitvenega sodišča španska sodišča člen 394(1) LEC, na podlagi katerega se stroški naložijo stranki, katere zahtevki so bili v celoti zavrnjeni, razlagajo tako: tudi v primerih, v katerih je bilo zahtevkom tožeče stranke „v pretežni meri“ ugodeno („estimación sustancial“/„accueil substantiel des conclusions“) in v katerih obstaja le majhna razlika med tem, kar je bilo zahtevano, in tem, kar je bilo priznano, je možno, da se toženi stranki naloži plačilo stroškov.

76.

Po podatkih predložitvenega sodišča in navedbah družbe Daimler pa ta sodna praksa temelji (vsaj tudi) na „kvantitativnem“ in ne na „kvalitativnem“ uspehu. Posledično jo je očitno mogoče uporabiti le tedaj, ko je mogoče zahtevke, glede katerih je bila tožeča stranka neuspešna, šteti za akcesorne glede na predmet postopka in njegovo celotno ekonomsko vrednost. Tako ni jasno, ali se lahko to pravilo „pretežnega uspeha“ uporabi le v primerih, v katerih se prvotnim odškodninskim zahtevkom tožeče stranke po višini skoraj 100 % (ali vsaj več kot 70–80 %) ugodi. Vprašljivo je, ali se uporabi tudi v primerih, v katerih se ta uspeh po višini nanaša na manj kot 70 % ali celo manj kot 50 % prvotnega zahtevka (kar bi sicer moralo privesti do uporabe člena 394(2) LEC), če ta delni neuspeh izhaja iz čezmernih težav pri oceni škode ali praktični nemožnosti te ocene.

77.

Poleg tega je španska sodna praksa po podatkih družbe Daimler priznala možnost, da se tožeči stranki tudi pri delnem neuspehu v celoti povrnejo stroški, če svoj zahtevek tekom postopka prilagodi. Predložitveno sodišče mora presojati, v kakšnem obsegu bi lahko ta sodna praksa v položaju, kot je obravnavani, privedla do tega, da se tožeči stranki tudi pri delnem uspehu prizna povrnitev stroškov. Tu bi bilo treba zlasti preizkusiti, ali bi dolžnost prilagoditve zahtevka med postopkom praktično onemogočala ali čezmerno otežila uveljavljanje pravice do odškodnine zaradi omejevalnih sporazumov. Tako bi bilo na primer nesprejemljivo, če bi bila tožeča stranka na podlagi tveganja, da bo nosila polovico stroškov postopka, prisiljena, da svoje prvotno primerne zahtevke zniža na neprimerno raven. V nasprotju s tem bi bilo možno, da tožeča stranka te zahtevke prilagodi na podlagi presoje dokazov in ocene višine škode, ki jo opravi pristojno sodišče.

78.

Dalje, družba Daimler navaja, da so španska sodišča v odškodninskih postopkih zaradi kršitev konkurenčnega prava priznala možnost, da se tožečim strankam tudi pri popolnem neuspehu ne naloži plačilo kakršnih koli stroškov.

79.

Nejasno ostaja, ali bi člen 394(2) LEC morda tudi omogočal, da se tožeča stranka zaveže le k temu, da nosi le del (in ne celoto) svojih stroškov in skupnih stroškov, če bi to bilo upravičeno na podlagi okoliščin primera, zlasti pretiranih težav pri oceni škode ali nemožnosti te ocene na eni strani in procesnega ravnanja strank na drugi strani.

80.

Predložitveno sodišče mora glede na te elemente preizkusiti, ali je mogoče člen 394(1) in (2) LEC v skladu s pravom Unije razlagati tako, da je mogoče v primeru delnega neuspeha tožeče stranke zaradi pretiranih težav pri oceni škode ali praktični nemožnosti te ocene celotne stroške naložiti v plačilo toženi stranki oziroma se tej lahko glede na okoliščine primera naloži vsaj plačilo ustreznega dela stroškov tožeče stranke.

81.

Iz vsega tega izhaja, da je treba člen 101 PDEU v povezavi z načelom učinkovitosti razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni ureditvi, ki v določenih primerih tudi pri delnem uspehu tožeče stranke določa delitev stroškov na polovico. Vendar je pogoj za to, da je to ureditev mogoče razlagati v skladu s pravom Unije tako, da pride v primeru delnega neuspeha tožeče stranke zaradi pretirane težavnosti pri oceni škode ali praktične nemožnosti te ocene do tega, da celotne stroške nosi tožena stranka oziroma jo je mogoče glede na okoliščine primera zavezati k temu, da nosi vsaj ustrezen del stroškov tožeče stranke.

82.

Predložitveno sodišče želi z drugim in tretjim vprašanjem izvedeti, ali lahko v primeru, kot je obravnavani, uporabi možnost, da oceni višino individualne škode zaradi omejevalnih sporazumov. Pri tem poudari dve posebnosti tega primera: prvič, da so bili podatki, na katerih je temeljijo izvedensko mnenje tožene stranke, razkriti tožeči stranki (a); drugič, da je tožeča stranka svojo tožbo usmerila proti udeležencu kartela, pri katerem je kupila le del blaga, ki je bilo predmet omejevalnih sporazumov (b).

83.

Predložitveno sodišče v drugem vprašanju za predhodno odločanje navaja pojem „asimetrija informacij“ med strankama. Iz te besedne zveze ter ob upoštevanju dostopa do podatkov, na katerih je temeljilo mnenje tožene stranke o škodi, je mogoče sklepati, da želi predložitveno sodišče izvedeti, ali sme ocenjevati višino škode, če je imela tožeča stranka dostop do teh podatkov, s čimer je bila asimetrija med strankama morda delno zmanjšana.

84.

Obstoj „asimetrije informacij“ na podlagi člena 17(1) Direktive 2014/104 ni pogoj za to, da se lahko ocenjuje višina škode.

85.

V uvodni izjavi 46 te direktive so navedene asimetrije informacij med strankama in splošno znane težave pri ocenjevanju višine škode v povezavi nujnostjo, da se predvidi možnost ocenjevanja škode. Na podlagi tega je mogoče sklepati, da je bila tipična asimetrija informacij za zakonodajalca le eden od več razlogov za ustvarjanje možnosti ocenjevanja.

86.

Tudi pri uravnoteženosti informacij so namreč možne težave pri konkretni oceni škode. Zato ocenjevanje ni namenjeno le uravnoteženju asimetrije informacij med strankama, pač pa bolj premagovanju težav pri dokazovanju višine škode nasploh.

87.

V nasprotju s tem je v uvodni izjavi 15 navedena asimetrija informacij med strankama kot razlog za ustvarjanje pravil o pridobivanju dokazov, ki naj bodo namenjena zmanjšanju te asimetrije.

88.

Člena 5 in 6 Direktive 2014/104 ( 33 ) določata, da lahko nacionalna sodišča tožeči stranki, toženi stranki, tretjim osebam ali organu, pristojnem za konkurenco, odredijo, naj razkrijejo dokaze. Člen 17(1) določa možnost ocenjevanja za primer, ko je na podlagi razpoložljivih dokazov ( 34 ) praktično nemogoče ali pretirano težko natančno oceniti višino nastale škode. Tako temelji ta določba na domnevi, da so bile možnosti odreditve razkritja dokazov že izčrpane in je ocena kljub temu praktično nemogoča ali pretirano otežena. Ocena škode je torej subsidiarna v razmerju do natančnega ocenjevanja višine škode s pomočjo pridobivanja dokazov.

89.

Razkritje dokazov, ki ga opravi tožena stranka, čeprav ne v okviru odredbe iz člena 5, ampak na podlagi lastne iniciative, torej ni nič drugega kot drug način ugotavljanja dejstev. Ta torej ne izključuje, da je ocena škode kljub temu praktično nemogoča ali pretirano otežena.

90.

Poleg tega ni mogoče pavšalno izhajati iz tega, da dostop do podatkov, na katerih temelji mnenje tožene stranke o škodi, v celoti izniči asimetrijo informacij med strankama. In tudi uravnoteženost informacij ne bi pomenila, da ne bi mogla obstajati praktična nemožnost ali pretirana težavnost pri oceni škode.

91.

Prvič, za vprašanje, v kakšnem obsegu dostop do zadevnih podatkov dejansko zmanjša asimetrijo informacij med strankama, je treba presojati konkretne pogoje dajanja podatkov na voljo ter njihov obseg in vrednost v posamičnem primeru. To se lahko na primer nanaša na vprašanja, ali se tožeči stranki v zelo kratkem roku da na voljo zelo velika količina podatkov v težko dostopnih formatih, v kakšnem obsegu so ti podatki uporabni itd.

92.

Po navedbah tožečih strank se je razkritje v obravnavanem primeru nanašalo le na podatke, ki jih je tožena stranka uporabila za pripravo svojega mnenja v zvezi s škodo. Izvedenci tožečih strank niso imeli nobene možnosti, da bi zahtevali razkritje drugih podatkov. Poleg tega je bil rok za vpogled v te podatke precej kratek (predložitveno sodišče navaja „en teden v delovnem času“, tožeči stranki pa „pet delovnih dni v dopoldanskem času“). Pri vpogledu v podatke ni bilo dovoljeno napraviti nobenih kopij ali uporabiti elektronskih naprav tožečih strank. Prav tako zadevnih podatkov ni bilo dovoljeno vložiti v spis in vanje niti predložitveno sodišče ni imelo vpogleda. Na koncu pa je imel izvedenec tožečih strank kratek rok desetih do petnajstih dni, da svoje mnenje po potrebi predela na podlagi podatkov, pridobljenih z vpogledom.

93.

Na podlagi teh domnev se že zaradi pogojev razkritja zdi težko predstavljivo, bi ta ukrep v celoti odstranil asimetrijo informacij med strankama glede izračuna škode.

94.

Dejstvo, da tožeči stranki svojega mnenja po vpogledu v podatke tožene stranke nista spremenili, ne more pavšalno privesti do domneve, da naj se tožeči stranki ne bi na vse načine potrudili, da bi ocenili škodo, in da zato v zvezi s tem ni mogoče izhajati iz praktične nemožnosti ali pretirane težavnosti. Nasprotno je treba upoštevati vrednost podatkov ter dejstvo, da sta tožeči stranki predložili tehnično mnenje o rezultatih, ki so bili ugotovljeni na podlagi dostopa do podatkov tožene stranke (glej točko 16 zgoraj).

95.

Tako se sicer praviloma pričakuje, da bo tožeča stranka svoje trditve ustrezno prilagodila glede na podatke, ki jih je pridobila med postopkom. Če pa so ti podatki a priori neprimerni za natančnejšo oceno, kar mora ugotoviti nacionalno sodišče, od tožeče stranke tudi ni mogoče zahtevati prilagoditve trditev. Primernost morebitnih podatkov za določitev višine škode mora nacionalno sodišče pri tem po potrebi presojati ob pomoči ustreznih mnenj.

96.

Drugič, celo ob uravnoteženosti informacij ne bi bilo izključeno, da bi še vedno prišli do zaključka, da je na podlagi razpoložljivih dokazov praktično nemogoče ali pretirano oteženo natančno oceniti višino nastale škode.

97.

Razlog za to je pač včasih izjemno zapletena dejanska podlaga. Tako tudi udeleženci kartela pogosto ne bi mogli z gotovostjo presoditi, na kateri ravni bi se gibale cene brez omejevalnih sporazumov. Zlasti ne morejo vedeti, v kakšnem obsegu bi določenim konkurentom uspelo, pri polnem pritisku konkurence, znižati stroške in s tem cene. V tem primeru tudi oni ne bi mogli razkriti primernih podatkov, na podlagi katerih bi bilo mogoče dokončno določiti višino škode.

98.

Iz vsega tega izhaja, da razkritje podatkov, uporabljenih za pripravo mnenja tožene stranke, ne izključuje, da še vedno obstaja asimetrija informacij med strankama in je praktično nemogoče ali pretirano oteženo na podlagi razpoložljivih dokazov natančno oceniti višino nastale škode.

99.

Tretje vprašanje se nanaša na to, ali in v kakšnem obsegu na možnost ocenjevanja višine škode vpliva okoliščina, da je tožeča stranka svojo tožbo naperila le proti enemu od udeležencev kartela, od katerih je kupila blago, ki je bilo predmet omejevalnih sporazumov.

100.

Glede tega je treba najprej pojasniti, da predmet tega vprašanja ni razlaga člena 11 Direktive 2014/104 o solidarni odgovornosti. Predložitveno sodišče namreč nikakor ne podvomi o tem, da sta tožeči stranki lahko družbo Daimler tožili ne le glede tovornjakov, ki sta jih kupili od družbe Daimler, ampak tudi glede tistih, ki sta jih kupili od drugih udeležencev kartela.

101.

Le zaradi doslednosti je zato treba pripomniti, da načelo, v skladu s katerim lahko vsak oškodovanec kartela toži vsakega udeleženca kartela za odškodnino, če obstaja vzročna zveza med škodo, ki jo je utrpel ta oškodovanec, in kršitvijo, ki jo je storil ta udeleženec kartela, vsekakor izhaja že iz sodne prakse Sodišča. Zato je bilo to načelo v členu 11 Direktive le deklaratorno kodificirano in se v obravnavanem primeru vsekakor uporabi (glej točko 37 zgoraj).

102.

Kot je Sodišče nedavno ugotovilo, ne da bi se sklicevalo na Direktivo 2014/104, je posledica kršitve konkurenčnega prava načeloma solidarna odgovornost njenih storilcev. ( 35 ) To izhaja že tudi iz sodb v zadevah Kone in drugi ter Otis Gesellschaft in drugi, v katerih je šlo za tožbi oškodovancev zaradi učinka zaščitne cene oziroma javnih dajalcev subvencioniranih posojil, ki z nobenim od udeležencev kartela niso imeli neposrednega pogodbenega razmerja in od nobenega od udeležencev kartela niso neposredno kupili blaga, ki je bilo predmet omejevalnih sporazumov. ( 36 ) Ni razvidno, zakaj bi morala biti pravica tožeče stranke v primeru, v katerem je blago, ki je bilo predmet omejevalnih sporazumov, kupila neposredno pri enem ali več udeležencih kartela, da toži vse ali pa le nekatere udeležence kartela za nadomestilo škode, ki je nastala s skupno kršitvijo, odvisna od tega, ali je blago kupila od udeleženca ali udeležencev kartela oziroma ali jih je ta proizvedel oziroma so jih ti proizvedli.

103.

Tretje vprašanje za predhodno odločanje je torej bolj naperjeno v postopkovno pravičnost v zvezi z družbo Daimler. Vprašanje je, ali je mogoče izhajati iz asimetrije informacij v škodo tožečih strank in oceniti višino škode, tudi če družba Daimler ni prodala in proizvedla vsega spornega blaga, ki je bilo predmet omejevalnih sporazumov. Kajti družba Daimler ima glede tega blaga nujno manj informacij kot drugi udeleženci kartela. Predložitveno sodišče zato dvomi, da bi lahko tu izhajalo iz položaja asimetrije informacij v škodo tožečih strank in v korist družbe Daimler.

104.

Tudi za ta položaj pa iz točk od 84 do 88 teh sklepnih predlogov izhaja, da je v skladu s členom 17(1) Direktive 2014/104 pomembno le, ali je na podlagi razpoložljivih dokazov praktično nemogoče ali pretirano oteženo natančno oceniti višino nastale škode.

105.

Načeloma je zato v takih položajih nujno s pomočjo sodnih odredb iz člena 5(1) Direktive – po potrebi od tretjih oseb – zahtevati predložitev informacij. S tem se zavaruje tudi pravica tožene stranke do obrambe. Člen 5(1) Direktive 2014/104 namreč določa, da lahko tudi tožena stranka zahteva, da tožeča stranka ali tretja oseba razkrije dokaze. Pri tem mora pristojno sodišče upoštevati možnosti morebitnih dokaznih predlogov tožene stranke za uspeh, da ti predlogi ne bi privedli do tega, da se postopek zavleče zgolj iz procesno-taktičnih razlogov.

106.

Če so bile te možnosti pridobivanja dokazov izčrpane, mora zadevno sodišče preizkusiti, ali bo na podlagi razpoložljivih dokazov še dalje praktično nemogoče ali pretirano oteženo natančno oceniti višino nastale škode in določiti višino škode.

107.

Vsekakor ni upravičeno – v primeru, v katerem tožena stranka ni distribuirala ali izdelala vsega obravnavanega blaga, ki je bilo predmet omejevalnih sporazumov – pavšalno domnevati, da ni nobene asimetrije informacij v škodo tožeče stranke. Kot namreč predložitveno sodišče samo pripominja, je treba tudi v takem primeru izhajati iz tega, da imajo udeleženci kartela na splošno na voljo več informacij o kršitvi in njenih učinkih na cene kot oškodovanci.

108.

Poleg tega tožeči stranki ne sme biti v škodo njena pravica, da toži vsakega udeleženca kartela, s tem da bi bila pavšalno izključena možnost ocenjevanja. V tem smislu družba Daimler trdi, da sta se tožeči stranki zavestno odpovedali ustvariti položaj, v katerem bi bile na voljo vse upoštevne informacije o višini škode. Pravica oškodovancev kartela, da tožijo vse ali le nekatere udeležence kartela, pa je pomembna sestavina učinkovitega uveljavljanja pravice do odškodnine zaradi omejevalnih sporazumov in je ni dovoljeno omejiti brez razloga. Nasprotno jo je treba uresničevati ob upoštevanju vseh upoštevnih načel, med katera spada pravica toženih udeležencev kartela do obrambe.

109.

Okoliščina, da je tožeča stranka tožila udeleženca kartela, pri katerem je kupila le del spornega blaga, ki je bilo predmet omejevalnih sporazumov, torej ne izključuje, da se škoda oceni zaradi praktične nemožnosti ali pretirane težavnosti svoje ocene, če so bile na predlog tožene stranke izčrpane tudi vse obetavne in z vidika stroškov sorazmerne možnosti pridobivanja dokazov v njeno korist.

110.

Iz predhodnih preudarkov izhaja, da je pogoj za ocenjevanje višine škode v skladu s členom 17(1) Direktive 2014/104 to, da je izkazano, da je tožeča stranka utrpela škodo, a je na podlagi razpoložljivih dokazov praktično nemogoče ali pretirano oteženo natančno oceniti višino nastale škode. Če so bile na predlog tožene stranke izčrpane vse obetavne in sorazmerne možnosti pridobivanja dokazov v njeno korist, so lahko ti pogoji podani tudi takrat, ko je tožena stranka določene podatke razkrila in je bil pri njej kupljen le del blaga, ki je bilo predmet omejevalnih sporazumov.

111.

Ob upoštevanju vsega navedenega Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje odgovori tako: