1.

Zakonodajalec Unije, ki priznava obstoj asimetrije informacij v postopkih, v katerih se konkurenčno pravo izvaja v zasebnem interesu, je z Direktivo 2014/104/EU ( 2 ) harmoniziral pravila o razkritju dokazov, ki so potrebni za namene odškodninskih tožb.

2.

Člen 5 te direktive določa pravila, ki skupaj sestavljajo splošno ureditev na tem področju. Ta določba je dopolnjena s členom 6 navedene direktive, ki določa posebna pravila o razkritju dokazov iz spisov organov, ki so pristojni za izvajanje pravil o konkurenci v javnem interesu.

3.

Čeprav je bila razlaga pravil iz člena 5 Direktive 2014/104 že predmet predloga za sprejetje predhodne odločbe, ( 3 ) pa je Sodišče zdaj prvič pozvano, naj odloči o razlagi pravil iz člena 6 te direktive.

4.

Vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je postavilo predložitveno sodišče, se namreč umeščajo v širši okvir postopka na podlagi tožbe, s katero se predlaga povrnitev škode, ki jo je družba RegioJet utrpela zaradi ravnanj družbe České dráhy a.s., ki so vplivala na železniški trg in so v nasprotju s pravili o konkurenci. Čeprav se v tem okviru prvo vprašanje za predhodno odločanje nanaša na razlago člena 5(1) Direktive 2014/104, se v bistvu nanaša na problematiko povezave med izvajanjem konkurenčnega prava v zasebnem interesu in izvajanjem tega prava v javnem interesu. Naslednja štiri vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je postavilo predložitveno sodišče, se nanašajo posebej na člen 6 te direktive.

5.

Člen 5(1) in (8) Direktive 2014/104 določa:

„1.   Države članice zagotovijo, da lahko nacionalna sodišča v postopkih v zvezi z odškodninsko tožbo v Uniji na zahtevo tožnika, ki predloži utemeljeno obrazložitev z dejstvi in dokazi, ki so dostopni pod razumnimi pogoji in zadostno podpirajo verjetnost odškodninskega zahtevka, tožencu ali tretji osebi odredijo razkritje ustreznih dokazov, s katerimi razpolagajo, v skladu s pogoji iz tega poglavja. Države članice nacionalnim sodiščem zagotovijo tudi možnost, da na zahtevo toženca tožniku ali tretji osebi odredijo razkritje ustreznih dokazov.

[…]

8.   Brez poseganja v odstavka 4 in 7 ter v člen 6, ta člen državam članicam ne preprečuje, da ohranijo ali uvedejo pravila, ki bi dovoljevala razkritje dokazov v širšem obsegu.“

6.

Člen 6(5)(a) in (9) te direktive določa:

„5.   Nacionalna sodišča lahko šele po tem, ko je organ, pristojen za konkurenco, končal postopek s sprejetjem odločbe ali drugače, odredijo razkritje naslednjih vrst dokazov:

[…]

9.   Brez poseganja v ta člen se lahko kadar koli v postopku odškodninske tožbe odredi razkritje dokazov iz spisa organa, pristojnega za konkurenco, ki ne spadajo v nobeno od vrst dokazov, navedenih v tem členu.“

7.

Zákon č. 143/2001 Sb. o ochraně hospodářské soutěže (zakon o varstvu konkurence) z dne 4. aprila 2001 v različici, ki se uporablja za dejansko stanje spora o glavni stvari (v nadaljevanju: zakon št. 143/2001), v členu 1(1) določa, da se s tem zakonom „ureja varstvo konkurence na trgu proizvodov in storitev […] pred vsemi ravnanji, ki preprečujejo, omejujejo, izkrivljajo ali ogrožajo konkurenco“.

8.

Člen 21ca(2) zakona št. 143/2001 v bistvu določa, da se dokumenti in informacije, ki so bili pripravljeni in predloženi za namene upravnega postopka pred nacionalnim organom, pristojnim za konkurenco, ki še ni končan, lahko razkrijejo javnim organom šele po koncu preiskave ali po pravnomočni odločbi nacionalnega organa, pristojnega za konkurenco, s katero se zaključi upravni postopek.

9.

Z zákon č. 262/2017 Sb., o náhradě škody v oblasti hospodářské soutěže (zakon št. 262/2017 o povrnitvi škode za kršitev konkurence) z dne 20. julija 2017 je bila Direktiva 2014/104 prenesena v češki pravni red.

10.

Člen 2(2)(c) tega zakona določa, da so zaupne informacije, za katere velja obveznost varovanja zaupnosti, med drugim dokazila in informacije, ki so bili predloženi posebej za namene upravnega postopka pred nacionalnim organom, pristojnim za konkurenco.

11.

Člen 15(4) navedenega zakona določa, da se obveznost predložitve zaupnih informacij iz člena 2(2)(c) tega zakona lahko naloži šele po pravnomočnosti odločbe organa, pristojnega za konkurenco, s katero se zaključi upravni postopek.

12.

Člen 16(1)(c) tega zakona v bistvu določa, da v primeru zahteve za dostop do dokumentov z zaupnimi informacijami iz spisa organa, pristojnega za konkurenco, predsednik senata preuči, ali bi njihovo razkritje ogrozilo učinkovito izvajanje predpisov s področja konkurence. V skladu s členom 16(3) tega zakona se dokumenti z zaupnimi informacijami lahko razkrijejo šele po koncu preiskave in po pravnomočni odločbi nacionalnega organa, pristojnega za konkurenco, s katero se zaključi upravni postopek.

13.

Úřad pro ochranu hospodářské soutěže (urad za varstvo konkurence, v nadaljevanju: češki organ, pristojen za konkurenco) je 25. januarja 2012 po uradni dolžnosti začel upravni postopek glede mogoče zlorabe prevladujočega položaja, ki naj bi jo storila družba České dráhy.

14.

Družba RegioJet je 25. novembra 2015 ( 4 ) pri Městský soud v Praze (mestno sodišče v Pragi, Češka republika) vložila odškodninsko tožbo, v kateri je predlagala povrnitev škode, nastale zaradi domnevnih ravnanj družbe České dráhy, ki so v nasprotju s pravili o konkurenci.

15.

Evropska komisija je 10. novembra 2016 začela postopek na podlagi člena 2(1) Uredbe (ES) št. 773/2004 ( 5 ) v zadevi št. AT.40156 – Czech Rail.

16.

Češki organ, pristojen za konkurenco, je 14. novembra 2016 prekinil upravni postopek, ker je menil, da se postopek Komisije z materialnega vidika nanaša na ista ravnanja, kot jih sam obravnava v okviru upravnega postopka.

17.

Družba RegioJet je 11. oktobra 2017 pri nacionalnem sodišču vložila zahtevo za razkritje dokumentov na podlagi člena 10 in naslednjih ter člena 18 zakona št. 262/2017 z dne 20. julija 2017 za namene odškodninske tožbe. Ta zahteva se je nanašala na razkritje zlasti dokumentov, za katere je družba RegioJet domnevala, da jih ima družba České dráhy, in sicer med drugim podrobnih seznamov ter poročil o železniškem javnem prevozu in računovodskih dokumentov, ki se nanašajo na komercialne dejavnosti te družbe.

18.

Češki organ, pristojen za konkurenco, se je oprl na člen 21ca(2) zakona št. 143/2001 in trdil, da zahtevanih dokumentov, s katerimi razpolaga v okviru svojega upravnega postopka, ni mogoče razkriti, in to do pravnomočne vsebinske odločbe o zaključku zadevnega upravnega postopka. Poleg tega je navedel, da drugi zahtevani dokumenti spadajo v kategorijo dokumentov, ki tvorijo zaključen sklop dokumentov, in zavrnil njihovo razkritje z obrazložitvijo, da bi to lahko zmanjšalo učinkovitost politike pregona kršitev konkurenčnega prava.

19.

Komisija je v odgovor na zahtevo sodišča, pri katerem je bila vložena zahteva za razkritje dokazov, v dopisu z dne 26. februarja 2018 poudarila, da bo moralo sodišče pri odločanju o razkritju dokazov v interesu varstva legitimnih interesov vseh strank v postopku in interesov tretjih oseb uporabiti zlasti načelo sorazmernosti in sprejeti ukrepe za varstvo takih informacij. Priporočila je, naj se postopek vsebinskega odločanja o odškodninski tožbi prekine.

20.

Prvostopenjsko sodišče je s sklepom z dne 14. marca 2018 družbi České dráhy odredilo, naj z vložitvijo v spis razkrije vse dokumente, ki vsebujejo na eni strani informacije, ki jih je ta družba izrecno pripravila za namene postopka pred češkim organom, pristojnim za konkurenco, in na drugi strani informacije, ki se obvezno pripravijo in hranijo zunaj okvira tega postopka, kot so podrobni seznami železniških povezav, četrtletna poročila o železniškem javnem prevozu in seznam povezav, ki jih zagotavlja družba České dráhy. Nasprotno pa je to sodišče zavrnilo zahtevi družbe RegioJet za razkritje računovodskih dokumentov, ki se nanašajo na komercialne dejavnosti družbe České dráhy, vključno s kodami po progah in vrstah vlaka, ter za razkritje zapisnikov sej upravnega odbora družbe České dráhy za september in oktober 2011.

21.

Sodišče prve stopnje je 19. decembra 2018 odločilo, da prekine postopek vsebinskega odločanja o odškodninski tožbi do zaključka postopka v zvezi s protikonkurenčnimi praksami, ki ga je proti družbi České dráhy 10. novembra 2016 začela Komisija. Na podlagi člena 27(1) zakona št. 262/2017 z dne 20. julija 2017 sodišče v okviru postopka z odškodninsko tožbo zavezuje odločba drugega sodišča, češkega organa, pristojnega za konkurenco, in Komisije o tem, da je prišlo do omejevanja konkurence, in o identiteti storilca. Poleg tega tudi nacionalna procesna ureditev sodišču nalaga obveznost, da prekine civilni odškodninski postopek, ker se v drugem postopku odloča o vprašanju, od katerega je odvisna odločitev sodišča, in ker sodišče ni pristojno za odločitev v okviru tega postopka.

22.

Vrchní soud v Praze (višje sodišče v Pragi, Češka republika) je s sklepom z dne 29. novembra 2019 kot pritožbeno sodišče potrdilo sklep z dne 14. marca 2018 in za zagotovitev varstva razkritih dokazov sprejelo ukrepe, da se ti dokazi položijo v sodni depozit ter razkrijejo samo strankam, njihovim zastopnikom in izvedencem, in to vsekakor vedno na podlagi obrazložene pisne zahteve in po predhodnem soglasju sodnika, ki odloča o zadevi glede na delitev dela.

23.

Družba České dráhy je zoper ta sklep vložila kasacijsko pritožbo pri Nejvyšší soud (vrhovno sodišče, Češka republika), ki je predložitveno sodišče.

24.

V teh okoliščinah je Nejvyšší soud (vrhovno sodišče) z odločbo z dne 16. decembra 2020, ki je na Sodišče prispela 1. februarja 2021, prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

25.

Pisna stališča so predložile stranke v postopku v glavni stvari, helenska in italijanska vlada ter Komisija. Družba České dráhy in Komisija sta bili zastopani na obravnavi 3. februarja 2022.

26.

Da bi lahko koristno odgovorili na vprašanja za predhodno odločanje (oddelek C), je treba najprej preučiti, ali so ta dopustna ob upoštevanju področja uporabe ratione temporis določb, za razlago katerih je zaprosilo predložitveno sodišče (oddelek A), in nato navesti nekaj opomb o ureditvi razkritja dokazov iz spisa organa, pristojnega za konkurenco (oddelek B).

27.

Čeprav Direktiva 2014/104 na jezikovni ravni ne razlikuje med materialnopravnimi in procesnopravnimi določbami, ( 7 ) je Sodišče že navedlo, da ta direktiva vsebuje posebno določbo, in sicer člen 22, ki izrecno ureja pogoje za časovno uporabo procesnopravnih in materialnopravnih določb. ( 8 )

28.

Pogoji za časovno uporabo teh kategorij določb se razlikujejo. Da bi se lahko opredelili o uporabi Direktive 2014/104 v postopku v glavni stvari, je treba torej ugotoviti, ali sta njena člena 5 in 6 procesnopravni ali materialnopravni določbi.

29.

Materialnopravna pravila določajo obstoj in obseg odgovornosti oseb, ki so udeležene pri kršitvi konkurenčnega prava, medtem ko postopkovna pravila določajo potek postopka. Slednja zaradi tega, ker lahko njihova uporaba v okviru postopka z odškodninsko tožbo vpliva na ugotovitev te odgovornosti ob koncu tega postopka, ne izgubijo svoje procesne narave. ( 9 ) Po tej logiki, kot sem že navedel v sklepnih predlogih v zadevi PACCAR ( 10 ), tudi če se zdi, da člena 5 in 6 Direktive 2014/104 posameznikom podeljujeta pravice, se te pravice vseeno lahko uveljavljajo le v postopku pred nacionalnim sodiščem in so v bistvu procesni ukrepi, ki temu sodišču omogočajo, da ugotovi dejstva, na katera se sklicujejo stranke v postopku. Pogoji za uporabo nacionalnih določb, s katerimi se prenašata člena 5 in 6 te direktive, so torej določeni v členu 22(2) te direktive.

30.

Države članice so morale na podlagi člena 22(2) Direktive 2014/104 zagotoviti, da se vsi nacionalni ukrepi, sprejeti za uskladitev s procesnopravnimi določbami te direktive, ne uporabljajo za odškodninske tožbe, ki so bile predložene nacionalnim sodiščem pred 26. decembrom 2014. Nasprotno pa iz te določbe izhaja, da so imele države članice diskrecijsko pravico, da pri prenosu te direktive odločijo, ali se bodo nacionalna pravila za prenos procesnopravnih določb navedene direktive uporabljala za odškodninske tožbe, vložene po 26. decembru 2014, vendar pred datumom prenosa te direktive, ali za take tožbe, vložene najpozneje do izteka roka za njen prenos, to je pred 27. decembrom 2016. ( 11 )

31.

V zvezi s tem na eni strani ugotavljam, da je bila kasacijska pritožba vložena zoper odločbi sodišč prve in druge stopnje, ki sta se nanašali na zahtevo za razkritje dokazov, ki jo je družba RegioJet vložila 11. oktobra 2017 na podlagi nacionalnih določb, s katerimi je bila Direktiva 2014/104 prenesena v češki pravni red.

32.

Na drugi strani, kot je razvidno iz stališč zainteresiranih strank, je bila odškodninska tožba, za namene katere je bila vložena zahteva za razkritje dokazov, vložena 25. novembra 2015, to je pred datumom prenosa Direktive 2014/104. Vendar iz zakona št. 262/2017 z dne 20. julija 2017 izhaja, da je češki zakonodajalec odločil, da se nacionalne določbe, s katerimi so bile prenesene procesne določbe te direktive, neposredno in brezpogojno uporabljajo tudi za tožbe, vložene pred tem datumom prenosa. ( 12 )

33.

Zato je treba ugotoviti, da sta člena 5 in 6 Direktive 2014/104 upoštevna za postopek v glavni stvari.

34.

Tej ugotovitvi ne nasprotuje okoliščina, da se zdi, da se zadevna odškodninska tožba nanaša na ravnanja, ki so se zgodila pred sprejetjem Direktive 2014/104. Člen 22(1) te direktive namreč nasprotuje samo retroaktivni uporabi nacionalnih določb, ki prenašajo materialnopravne določbe te direktive. Člena 5 in 6 navedene direktive pa sta procesne narave.

35.

Tej ugotovitvi ne nasprotuje niti okoliščina, da so dokazi, katerih razkritje se zahteva v tej zadevi, v spisu češkega organa, pristojnega za konkurenco, ki je postopek začel 25. januarja 2012. Člen 22(2) Direktive 2014/104 se pri opredelitvi področja uporabe ratione temporis procesnopravnih določb namreč ne sklicuje na datum, ko organ, pristojen za konkurenco, katerega interes je zaščiten na podlagi člena 6 te direktive, začne postopek, ampak na datum, ko se pri nacionalnem sodišču vloži odškodninska tožba. S tem ta določba, ki se osredotoča na postopek nacionalnega sodišča, omejuje pristojnosti tega sodišča glede razkritja dokazov iz spisa organa, pristojnega za konkurenco.

36.

Na podlagi ničesar torej ni mogoče ugotoviti, da razlaga členov 5 in 6 Direktive 2014/104 očitno nima nobene povezave z resničnostjo ali predmetom spora o glavni stvari. Iz tega sledi, da so vprašanja za predhodno odločanje, ki se nanašajo na razlago teh določb, dopustna.

37.

Kot sem spomnil v uvodu teh sklepnih predlogov, člen 5 Direktive 2014/104 določa splošna pravila o razkritju dokazov, medtem ko člen 6 te direktive ta pravila dopolnjuje s pravili, ki se nanašajo posebej na razkritje dokazov iz spisa organa, pristojnega za konkurenco.

38.

Zadnjenavedena določba razlikuje med več vrstami dokazov, med drugim:

39.

Poleg tega, kar zadeva razkritje dokazov iz teh treh vrst, Direktiva 2014/104 določa mehanizem za uravnoteženje zadevnih interesov pri izvajanju pravil o konkurenci, in sicer interesov žrtev kršitev, interesov kršiteljev, interesov tretjih oseb in interesov javnega sektorja, pod strogim nadzorom nacionalnih sodišč, zlasti glede upoštevnosti zahtevanih dokazov ter nujnosti in sorazmernosti ukrepov v zvezi z njihovim razkritjem. ( 13 ) Za to člen 5 te direktive določa merila za izvajanje tega nadzora, ki jih dopolnjujejo pravila iz člena 6 te direktive.

40.

Vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je postavilo predložitveno sodišče, je treba preučiti z vidika teh opomb.

41.

S prvim vprašanjem predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali člen 5(1) Direktive 2014/104 nasprotuje temu, da nacionalno sodišče odredi razkritje dokazov za namene postopka z odškodninsko tožbo, ki se nanaša na kršitev konkurenčnega prava, čeprav glede te kršitve pred Komisijo teče postopek za sprejetje odločbe na podlagi poglavja III Uredbe št. 1/2003, zaradi česar je ta nacionalni postopek prekinjen.

42.

Za odgovor na to vprašanje je treba najprej pojasniti, kaj izhaja iz prava Unije glede tega, da je nacionalno sodišče postopek, ki je potekal pred njim, prekinilo, ker je Komisija začela postopek, ki je povezan z odškodninsko tožbo. Nato je treba preučiti, ali pravo Unije nasprotuje temu, da nacionalno sodišče zaradi take prekinitve odredi razkritje dokazov za namene postopka z odškodninsko tožbo. ( 14 )

43.

Na podlagi člena 11(6) Uredbe št. 1/2003 s tem, da Komisija začne postopek, preneha pristojnost organov držav članic, pristojnih za konkurenco, za uporabo členov 101 in 102 PDEU za iste kršitve. Nasprotno pa v skladu s členom 16(1) te uredbe nacionalnemu sodišču, ki odloča o odškodninski tožbi, zaradi začetka postopka pred Komisijo ne preneha samodejno pristojnost za uporabo členov 101 in 102 PDEU in za odločanje o kršitvah, ki jih obravnava ta institucija. Poleg tega temu sodišču ni treba prekiniti postopka.

44.

Člen 16(1) Uredbe št. 1/2003 namreč določa, da „[k]adar nacionalna sodišča odločajo o sporazumih, sklepih ali usklajenih ravnanjih v skladu s členom [101] ali členom [102 PDEU], ki so že predmet odločbe Komisije, ne morejo sprejeti odločitev, ki so v nasprotju s sprejeto odločbo Komisije. [Če ni take odločbe,] se morajo izogibati odločitvam, ki bi nasprotovale odločbi, ki jo namerava sprejeti Komisija v že začetem postopku. Zato lahko nacionalno sodišče oceni, ali je potrebno, da svoje postopke ustavi.“

45.

Direktiva 2014/104 nacionalnim sodiščem tudi ne nalaga, da prekinejo svoje postopke. Iz besedila člena 6(5) in (9) te direktive je razvidno, da ta člen podpira razlago, da se postopek z odškodninsko tožbo lahko nadaljuje, tudi če postopek pred organom, pristojnim za konkurenco, še ni rešen. Medtem ko se dokazi s sivega seznama ne morejo razkriti, dokler organ, pristojen za konkurenco, ne zaključi svojega postopka (člen 6(5) navedene direktive), se lahko razkritje dokazov z belega seznama odredi „kadar koli v postopku odškodninske tožbe“ (člen 6(9) te direktive).

46.

Z vidika prava Unije prekinitev postopka z odškodninsko tožbo torej ni obvezna, če Komisija začne postopek. Res je, da mora z vidika tega prava nacionalno sodišče, ne glede na to, ali prekine svoj postopek, med drugim zagotoviti, da ne sprejme odločbe, ki bi bila v nasprotju z načrtovano odločbo Komisije. Vendar in a fortiori pa je treba ugotoviti, da so ob upoštevanju omejitev, ki izhajajo iz prava Unije, kot so omejitve zaradi nujnosti zagotavljanja polnega učinka tega prava, ki je določena v členu 16(1) Uredbe št. 1/2003, ali zaradi načel učinkovitosti in enakovrednosti, učinki take prekinitve urejeni z nacionalnim pravom.

47.

Glede tega predložitveno sodišče navaja, da je bil v tej zadevi postopek z odškodninsko tožbo prekinjen zaradi obveznosti, ki izhaja iz nacionalne procesne ureditve. Vendar Sodišču ni postavljeno vprašanje, ali je taka „obveznost“ združljiva s pravicami, ki jih imajo na podlagi prava Unije osebe, ki jim je bila povzročena škoda zaradi kršitve konkurenčnega prava. Poleg tega Sodišču ni treba odločiti o vprašanju, ali – ob upoštevanju omejitev, ki izhajajo iz prava Unije – nacionalno sodišče na podlagi nacionalne procesne ureditve lahko sprejme ukrepe, potem ko je prekinilo postopek. V obravnavani zadevi se postavlja samo vprašanje, ali Direktiva 2014/104 zaradi take prekinitve nasprotuje temu, da nacionalno sodišče odredi razkritje dokazov na podlagi nacionalnih določb, s katerimi sta bila prenesena člena 5 in 6 te direktive.

48.

Kot sem opozoril že v drugih okoliščinah, ( 15 ) se zdi, da Direktiva 2014/104 ne določa razmerja, ki mora na postopkovni ravni tehnično obstajati med zahtevo za razkritje dokazov in odškodninsko tožbo (zahteva za razkritje dokazov kot ukrep v postopku vsebinskega odločanja o taki tožbi, zahteva, podana v postopku, ki je s takim postopkom povezan, ali celo v ločenem postopku). V teh istih drugih okoliščinah sem menil, da lahko tudi zahteva za razkritje dokazov, vložena pred odškodninsko tožbo, spada na področje uporabe členov 5 in 6 te direktive. ( 16 )A fortiori, najprej, prekinitev postopka z odškodninsko tožbo ne povzroči, da ukrepi za razkritje dokazov, sprejeti za namene tega postopka, ne spadajo na področje uporabe navedene direktive. Vsekakor se zdi neprepričljivo trditi, da se ta znova začne uporabljati, potem ko se postopek nadaljuje. Dalje, vsaj z vidika iste direktive prekinitev postopka z odškodninsko tožbo nacionalnemu sodišču samodejno ne preprečuje, da odredi razkritje dokazov za namene tega postopka.

49.

Enako velja, kadar se tak postopek prekine – kar na podlagi prava Unije ni obvezno ( 17 ) – zaradi tega, ker je postopek začela Komisija. Kot je namreč razvidno iz preudarkov, predstavljenih v točki 45 teh sklepnih predlogov, Direktiva 2014/104, ob upoštevanju posebnih pravil v zvezi z dokazi s črnega in sivega seznama, vsaj načeloma ne nasprotuje temu, da nacionalno sodišče odredi razkritje dokazov iz spisa organa, pristojnega za konkurenco, preden ta organ zaključi svoj postopek.

50.

Vendar mora to nacionalno sodišče pri tem upoštevati vse zahteve, ki izhajajo iz Direktive 2014/104, in zlasti omejiti razkritje dokazov na to, kar je primerno, sorazmerno in nujno. Kot sem opozoril v točki 39 teh sklepnih predlogov, so te zahteve osrednji element mehanizma, ki je določen za zagotavljanje, da nacionalna sodišča uravnotežijo obstoječe interese, zlasti interese javnega sektorja, pri izvajanju pravil o konkurenci.

51.

V tem okviru člen 6(4)(b) Direktive 2014/104 določa, da kadar nacionalna sodišča presojajo sorazmernost odredbe za razkritje informacij, upoštevajo tudi, ali „stranka zahteva razkritje z odškodninsko tožbo pred nacionalnim sodiščem“. Iz tega sklepam, da mora nacionalno sodišče v okviru te presoje sorazmernosti, ki jo opravi skrbno, zlasti če gre za dokaze iz spisa organa, pristojnega za konkurenco, ( 18 ) upoštevati tudi okoliščino, da je bil postopek z odškodninsko tožbo prekinjen.

52.

Ugotovitvi, da Direktiva 2014/104 načeloma ne nasprotuje temu, da nacionalno sodišče odredi razkritje dokazov za namene postopka z odškodninsko tožbo, ki je bil prekinjen zaradi začetka postopka pred Komisijo, ne nasprotuje obveznost, da „[k]adar nacionalna sodišča odločajo o sporazumih, sklepih ali usklajenih ravnanjih v skladu s členom [101] ali členom [102 PDEU], ne morejo sprejeti odločitev, […] ki bi nasprotovale odločbi, ki jo namerava sprejeti Komisija v že začetem postopku“. ( 19 )

53.

Glede na razlago, ki jo navaja Komisija, je obseg člena 16(1) Uredbe št. 1/2003 omejen na uporabo člena 101 ali 102 PDEU, ali povedano drugače, na to, da nacionalno sodišče ugotovi kršitev konkurenčnega prava. Odredba za razkritje dokazov, ki je samo procesna odločitev, naj ne bi spadala v obseg člena 16(1) te uredbe.

54.

Ne da bi želel podvomiti o razlagi, ki jo je predstavila Komisija, in ugotovitvi, do katere je prišla, se nagibam k nekoliko drugačni razlagi. Tako načelo lojalnega sodelovanja, določeno v členu 4(3) PEU, na eni strani kakor cilj učinkovite in enotne uporabe konkurenčnega prava Unije ter splošno načelo pravne varnosti, ki sta izražena tudi v členu 16(1) Uredbe št. 1/2003, na drugi strani ( 20 ) namreč po mojem mnenju nacionalnemu sodišču nalagajo, da postopek, ki poteka pred Komisijo, upošteva pri sprejetju vsake odločitve ali ukrepa v postopku z odškodninsko tožbo, zlasti kadar se ta odločitev ali ukrep nanaša, pa čeprav samo v nekaterih delih, na ugotovitev obstoja kršitve konkurenčnega prava.

55.

V zvezi s tem ugotavljam, da mora biti za to, da nacionalno sodišče odredi razkritje dokazov, ki ga zahteva oseba, ki trdi, da je žrtev kršitve, verjetnost odškodninskega zahtevka, za namene katerega se zahteva to razkritje, podprta. ( 21 )

56.

V interes za izogibanje nasprotujočih si odločb, ki izhaja iz želje po zagotovitvi dosledne uporabe pravil o konkurenci in splošnega načela pravne varnosti, načeloma ni poseženo, kadar nacionalno sodišče odredi razkritje dokazov za namene postopka z odškodninsko tožbo, ki je bil prekinjen zaradi začetka postopka pred Komisijo. ( 22 )

57.

Iz sodb Gasorba in drugi ( 23 ) ter Groupe Canal +/Komisija ( 24 ) namreč izhaja, da kadar Komisija na eni strani „namerava […] sprejeti odločbo, ki zahteva odpravo kršitve“, in na drugi strani sprejme odločbo na podlagi člena 9(1) Uredbe št. 1/2003, s katero postanejo zaveze za zadevna podjetja zavezujoče, nacionalna sodišča glede zadevnih ravnanj ne smejo sprejeti „negativnih“ odločb, to je o ugotovitvi neobstoja kršitve členov 101 in 102 PDEU. Odreditve razkritja dokazov zaradi ugotovitve, da je bila verjetnost odškodninskega zahtevka, za namene katerega se to razkritje zahteva, podprta, ni mogoče enačiti z „negativno“ odločbo, saj Komisija nadaljuje svoj postopek in poskuša ugotoviti, ali obstaja kršitev členov 101 in 102 PDEU.

58.

Poleg tega iz sodbe Masterfoods in HB ( 25 ) izhaja, da kadar nacionalno sodišče, „da bi se izognilo odločitvi, ki bi bila v nasprotju z odločbo Komisije“, prekine odločanje, ker je rešitev spora, o katerem odloča, odvisna od veljavnosti odločbe Komisije v zvezi s členom 101 ali 102 PDEU, zoper katero je naslovnik te odločbe vložil ničnostno tožbo, „mora navedeno nacionalno sodišče preučiti potrebo po odreditvi začasnih ukrepov, da se zaščitijo interesi strank, dokler dokončno ne odloči o zadevi“. A fortiori, če Komisija ni sprejela odločbe, interes za izognitev nasprotujočih se odločb ne more nacionalnemu sodišču, ki prekine svoj postopek, ker je ta institucija začela postopek, preprečiti, da ugotovi, da je verjetnost odškodninskega zahtevka podprta, in da odredi razkritje dokazov.

59.

Zato nacionalno sodišče, kadar se odloči odrediti razkritje dokazov za namene postopka z odškodninsko tožbo, ki je bil prekinjen zaradi začetka postopka pred Komisijo, načeloma ne sme sprejeti odločitve, ki bi lahko bila v nasprotju z odločbo, ki jo Komisija namerava sprejeti v tem postopku, v smislu člena 16(1) Uredbe št. 1/2003.

60.

Glede na preudarke, predstavljene v prejšnjih točkah, je treba člen 5(1) Direktive 2014/104 razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da nacionalno sodišče odredi razkritje dokazov za namene nacionalnega postopka z odškodninsko tožbo, ki se nanaša na kršitev konkurenčnega prava, tudi kadar glede te kršitve pred Komisijo teče postopek za sprejetje odločbe na podlagi poglavja III Uredbe št. 1/2003, zaradi česar je ta nacionalni postopek prekinjen.

61.

S tretjim vprašanjem, ki ga je primerno preučiti pred drugim vprašanjem, predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali se to, da nacionalni organ, pristojen za konkurenco, prekine svoj postopek, ker je Komisija začela postopek na podlagi poglavja III Uredbe št. 1/2003, lahko šteje za zaključek tega postopka „s sprejetjem odločbe ali drugače“ v smislu člena 6(5) Direktive 2014/104.

62.

Naj spomnim, da lahko na podlagi člena 6(5) Direktive 2014/104 nacionalna sodišča razkritje dokazov s sivega seznama odredijo šele po tem, ko je organ, pristojen za konkurenco, končal postopek s sprejetjem odločbe ali drugače. V uvodni izjavi 25 te direktive je navedeno, da je zaključek postopka posledica sprejetja, na primer, odločbe na podlagi člena 5 Uredbe št. 1/2003 ( 26 ), „razen odločb o začasnih ukrepih“.

63.

Na podlagi člena 5, prvi odstavek, Uredbe št. 1/2003 lahko nacionalni organ, pristojen za konkurenco, zahteva odpravo kršitve, odredi začasne ukrepe, sprejme zaveze in naloži globe, periodične denarne kazni ali druge sankcije, določene po nacionalnem pravu. Člen 5, drugi odstavek, te uredbe določa, da kadar nacionalni organi, pristojni za konkurenco, na podlagi razpoložljivih informacij menijo, da pogoji za prepoved niso izpolnjeni, se lahko odločijo, da ni nobenega vzroka za njihovo ukrepanje. ( 27 ) Tako se ob upoštevanju začasnih ukrepov in v nasprotju z njimi člen 5, prvi in drugi odstavek, navedene uredbe nanaša na odločitve, ki se sprejmejo, kadar nacionalni organ, pristojen za konkurenco, meni, da je ob upoštevanju informacij, zbranih med njegovim postopkom, mogoče ali celo nujno odločiti v tem postopku in ga končati.

64.

Ob tem se zdi, da predložitveno sodišče v zvezi s sprejetjem odločbe o koncu postopka poudarja drugo možnost, določeno v členu 6(5) Direktive 2014/104, namreč, da se postopek konča „drugače“.

65.

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je prvotni predlog direktive ( 28 ) v eni od določb predvideval, da se razkritje dokazov s sivega seznama lahko odredi „šele po tem, ko je organ, pristojen za konkurenco, končal postopek ali izdal odločbo iz člena 5 Uredbe št. 1/2003 ali Poglavja III Uredbe št. 1/2003“. ( 29 )

66.

Med pripravljalnimi deli se je razpravljalo o ubeseditvi te določbe. Zlasti iz osnutka zakonodajne resolucije Evropskega parlamenta ( 30 ) je razvidno, da si je ta institucija prizadevala to ubeseditev spremeniti, da bi splošneje izražala idejo, da se razkritje dokazov s sivega seznama lahko odredi šele po tem, ko je organ, pristojen za konkurenco, „kakor koli“ končal postopek.

67.

Nazadnje je bila ubeseditev določbe iz prvotnega predloga povzeta v uvodni izjavi 25 Direktive 2014/104 s pojasnilom, da gre za primer („konča svoj postopek, na primer s sprejetjem odločbe na podlagi člena 5 ali poglavja III Uredbe [št. 1/2003]“). ( 31 )

68.

Še pomembneje je, da je ideja, navedena v osnutku zakonodajne resolucije Parlamenta, kot se zdi, navdihnila ubeseditev člena 6(5) Direktive 2014/104 („končal postopek s sprejetjem odločbe ali drugače“), ne da bi se v resnici spremenil smisel prvotnega predloga Komisije („po tem, ko je organ, pristojen za konkurenco, končal postopek ali izdal odločbo […]“). Šlo je samo za pojasnilo, da se tudi z odločbami, sprejetimi na podlagi člena 5 Uredbe št. 1/2003, „konča“ – v smislu člena 6(5) te direktive – postopek nacionalnega organa, pristojnega za konkurenco.

69.

Kadar je torej v Direktivi 2014/104 navedeno, da se postopek konča „s sprejetjem odločbe ali drugače“, gre za ukrepe, ki se glede na svoje bistvo in cilj sprejmejo, ko se nacionalni organ, pristojen za konkurenco, odloči, da je ob upoštevanju informacij, zbranih med postopkom, mogoče ali celo nujno odločiti o zadevi in postopek zaključiti („končati“). Zato tega, da nacionalni organ, pristojen za konkurenco, prekine postopek, ni mogoče enačiti s tem, da ta organ postopek konča „drugače“.

70.

Enako velja, če nacionalni organ, pristojen za konkurenco, postopek prekine zaradi začetka postopka pred Komisijo.

71.

Poudariti je treba namreč, kot je storila helenska vlada, da na podlagi člena 11(6) Uredbe št. 1/2003 ( 32 ) Komisija s tem, da začne postopek, nacionalnim organom, pristojnim za konkurenco, ne odvzame trajno in dokončno pristojnosti za uporabo nacionalne zakonodaje na področju konkurence. Ta pristojnost se obnovi, ko je postopek, ki ga je začela Komisija, končan. ( 33 ) Poleg tega v skladu s členom 16(2) te uredbe organi držav članic, pristojni za konkurenco, še vedno lahko ukrepajo tako v okviru prava Unije kot v okviru nacionalnega konkurenčnega prava – tudi če je Komisija že sprejela odločbo – če ne sprejmejo odločitev, ki bi bile v nasprotju z odločbo, ki jo je sprejela Komisija. ( 34 )

72.

Teleološka razlaga člena 6(5) Direktive 2014/104 govori v prid razlagi, predlagani v točki 69 teh sklepnih predlogov.

73.

V uvodni izjavi 25, prvi stavek, Direktive 2014/104 je naveden razlog za obstoj začasne zaščite dokazov s sivega seznama: „Za razkritja, ki bi, če bi bila odobrena, neupravičeno posegla v tekočo preiskavo organa, pristojnega za konkurenco, v zvezi s kršitvijo konkurenčnega prava Unije ali nacionalnega konkurenčnega prava, bi bilo treba uporabiti izjemo.“

74.

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da po eni strani postopek Komisije, ki je vzrok za prekinitev postopka češkega organa, pristojnega za konkurenco, še vedno poteka. Torej lahko razkritje dokazov iz spisa češkega organa, pristojnega za konkurenco, v skladu z logiko člena 6(5) Direktive 2014/104 ogrozi tudi interes postopka te institucije. Postopek, ki ga je začel ta organ, se nanaša na iste kršitve, kot jih obravnava Komisija. Po drugi strani je ob upoštevanju dejstva, da se pristojnost navedenega organa teoretično lahko obnovi, interes tega postopka še vedno veljaven razlog, da se dokazi iz spisa tega organa začasno zaščitijo.

75.

Zato je treba člen 6(5) Direktive 2014/104 razlagati tako, da tega, da nacionalni organ, pristojen za konkurenco, prekine svoj postopek, ker je Komisija začela postopek na podlagi poglavja III Uredbe št. 1/2003, ni mogoče obravnavati, kot da je nacionalni organ, pristojen za konkurenco, svoj postopek končal „s sprejetjem odločbe ali drugače“ v smislu te določbe.

76.

Z drugim vprašanjem predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali člen 5(8) ter člen 6(5)(a) in (9) Direktive 2014/104 nasprotujeta nacionalni zakonodaji, ki na podlagi člena 6(5) te direktive začasno omejuje razkritje vseh informacij, ki so bile „predložene“ za namene postopka, ki ga je začel organ, pristojen za konkurenco, in ne samo informacij, ki so bile „pripravljene“ posebej za te namene.

77.

Čeprav se zdi, da se drugo vprašanje za predhodno odločanje, kot je ubesedeno, nanaša samo na razlago člena 6(5) in (9) Direktive 2014/104, želi to sodišče pravzaprav izvedeti, če povzamem besedilo njegovega predloga za sprejetje predhodne odločbe, ali ta direktiva preprečuje sprejetje nacionalne zakonodaje, s katero se razširja obseg informacij, ki so med trajanjem postopka pred organom, pristojnim za konkurenco, izključene iz razkritja. Manevrski prostor, ki ga imajo države članice pri prenosu členov 5 in 6 navedene direktive, je omejen s členom 5(8) te direktive. Zato se mi zdi potrebno drugo vprašanje za predhodno odločanje preoblikovati in njegov obseg razširiti na zadnjenavedeno določbo.

78.

Poleg tega, zaradi jasnosti, seveda drži, da se besedilo drugega vprašanja nanaša na „informacije, ki jih mora udeleženec postopka pripraviti in shraniti (ali jih pripravlja in shranjuje) v skladu z drugimi zakonskimi določbami, ne glede na postopek v zvezi s kršitvijo konkurenčnega prava“. Vendar je iz te ubeseditve („vključno z“), razlagane z vidika tega predloga za sprejetje predhodne odločbe, ( 35 ) razvidno, da je to navajanje samo primer dokazov, na katere se nanaša to vprašanje za predhodno odločanje.

79.

Pred analizo tako preoblikovanega drugega vprašanja je treba preučiti njegovo dopustnost, ker jo družba České dráhy izpodbija.

80.

Družba České dráhy trdi, da je to vprašanje prezgodnje in hipotetično, saj do zdaj češka nacionalna sodišča niso odločila o vprašanju, ali so bili dokumenti, ki so predmet zahteve za razkritje, pripravljeni posebej za postopek pred češkim organom, pristojnim za konkurenco, ali za postopek, ki ga vodi Komisija.

81.

V zvezi s tem je treba opozoriti, da za vprašanja, ki se nanašajo na pravo Unije, velja domneva upoštevnosti. Sodišče lahko odločanje o vprašanju za predhodno odločanje, ki ga postavi nacionalno sodišče, zavrne samo, če je očitno, da zahtevana razlaga pravne ureditve Unije nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora v postopku v glavni stvari, če je problem hipotetičen ali če Sodišče nima na voljo pravnih in dejanskih elementov, da bi lahko na zastavljena vprašanja dalo koristne odgovore.

82.

Od odgovora, ki ga bo Sodišče dalo na to vprašanje, pa bo odvisna opredelitev dokazov, ki spadajo na beli seznam in ki se lahko po potrebi razkrijejo, čeprav češki organ, pristojen za konkurenco, ni končal svojega postopka. Iz tega sledi, da je drugo vprašanje za predhodno odločanje dopustno.

83.

Predložitveno sodišče ugotavlja, da v skladu s členom 6(5)(a) Direktive 2014/104 na sivi seznam ne spadajo, kot predpostavlja besedilo čeških določb o prenosu te direktive, vse informacije, predložene za namene postopka organa, pristojnega za konkurenco, ampak nanj spadajo samo informacije, ki so bile pripravljene posebej za namene tega postopka.

84.

Iz besedila člena 6(5)(a) Direktive 2014/104 v povezavi z uvodno izjavo 25 te direktive ( 36 ) namreč izhaja, da se začasno varstvo, podeljeno s prvonavedeno določbo, ne nanaša na vse informacije, ki so bile posebej, prostovoljno ali na zahtevo organa, pristojnega za konkurenco, predložene za namene takega postopka, ampak se nanaša samo na informacije, ki so bile pripravljene posebej za namene postopka, ki ga je začel ta organ.

85.

Ta rezultat jezikovne razlage potrjujejo preudarki, ki izhajajo iz sistematične razlage.

86.

Na prvem mestu, najprej, člen 6(9) Direktive 2014/104, ki se nanaša na dokaze z belega seznama, določa, da se razkritje dokazov iz spisa organa, pristojnega za konkurenco, ki ne spadajo na sivi in črni seznam, lahko odredi kadar koli v postopku z odškodninsko tožbo. Dalje, v uvodni izjavi 28 te direktive, ki pojasnjuje normativno vsebino te določbe, je za sklicevanje na dokaze, na katere se člen 6(5) in (6) navedene direktive ne nanaša, uporabljeno besedilo „dokazov, ki obstajajo neodvisno od postopka organa, pristojnega za konkurenco (‚predhodne informacije‘)“. Torej gre za vsak dokaz, katerega razkritje, ker spada na sivi ali črni seznam, na podlagi te direktive ni samodejno prepovedano zaradi pomena izvajanja konkurenčnega prava v javnem interesu. Nazadnje, v členu 2, točka 17, te direktive je pojem „predhodne informacije“ opredeljen kot „dokaz, ki obstaja neodvisno od postopka organa, pristojnega za konkurenco, ne glede na to, ali spis organa, pristojnega za konkurenco, te informacije vsebuje ali ne“. Iz te opredelitve in zlasti njenega zadnjega dela izhaja, da lahko tudi dokazi iz takega spisa spadajo na beli seznam. ( 37 ) Natančneje, informacije, ki jih mora stranka v postopku pripraviti in shraniti (ali jih pripravlja in shranjuje) v skladu z drugimi zakonskimi določbami ne glede na postopek v zvezi s kršitvijo konkurenčnega prava, so vsekakor predhodne informacije, katerih razkritje lahko nacionalna sodišča načeloma odredijo kadar koli.

87.

Na drugem mestu, člen 6(8) Direktive 2014/104 izraža idejo, da je treba na eni strani zaščito, dodeljeno dokazom s sivega in črnega seznama, omejiti na primere, v katerih je ta zaščita dejansko nujna in torej primerna z vidika ciljev navedene direktive, ter na drugi strani dovoliti razumno širok dostop do dokazov, ter tako določa, da če na črni seznam spada le del zahtevanih dokazov („je z odstavkom 6 zajet“), se drugi deli glede na vrsto, v katero spadajo, razkrijejo v skladu z upoštevnimi odstavki člena 8 navedene direktive. ( 38 )

88.

Člen 5(8) Direktive 2014/104 državam članicam dovoljuje, da sprejmejo pravila, ki bi dovoljevala razkritje dokazov v širšem obsegu, brez poseganja v člen 5(4) in (7) ter člen 6 te direktive.

89.

Iz tega izhaja, da medtem ko člen 5 Direktive 2014/104 načeloma temelji na minimalni harmonizaciji, gre pri členu 6 za izčrpno harmonizacijo. Zato na eni strani državam članicam ni dovoljeno, da pri prenosu te direktive spreminjajo pogoje, v skladu s katerimi so dokazi razvrščeni na sivi, črni ali beli seznam („brez poseganja v […] člen 6“). ( 39 ) Na drugi strani, če povzamem besede predložitvenega sodišča, bi s tem, da bi se državam članicam dovolilo razširiti obseg informacij s sivega sezama, po mojem mnenju prišlo do bolj omejenega razkritja dokazov, kar bi bilo v nasprotju z logiko člena 5(8) navedene direktive.

90.

Člen 5(8) ter člen 6(5)(a) in (9) Direktive 2014/104 je torej treba razlagati tako, da te določbe nasprotujejo nacionalni zakonodaji, ki na podlagi člena 6(5) te direktive začasno omejuje ne samo razkritje vseh informacij, ki so bile „pripravljene“ posebej za namene postopka, ki ga je začel organ, pristojen za konkurenco, ampak tudi razkritje vseh informacij, ki so bile „predložene“ za te namene.

91.

Zaradi izčrpnosti moram spomniti, da so nacionalna sodišča pri uporabi nacionalnega prava, v katerem je uporabljeno enako besedilo kot v direktivi ali drugačno besedilo, to pravo dolžna razlagati, kolikor je mogoče, ob upoštevanju besedila in namena zadevne direktive, da bi se dosegel v njej določeni rezultat. ( 40 )

92.

S četrtim vprašanjem za predhodno odločanje, katerega preoblikovanje predlagam iz razlogov, navedenih v prejšnjih točkah, predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba člen 5(1) Direktive 2014/104 v povezavi s členom 6(5)(a) te direktive razlagati tako, da ti določbi ne nasprotujeta temu, da nacionalno sodišče odloči o razkritju dokazov in odredi, naj se ti položijo v sodni depozit, tako da se preučitev vprašanja, ali ti dokazi vsebujejo „informacije, ki jih je pripravila fizična ali pravna oseba posebej za postopek organa, pristojnega za konkurenco“, v smislu zadnjenavedene določbe, odloži na trenutek, ko bo to sodišče imelo dostop do teh dokazov.

93.

Čeprav je v četrtem vprašanju za predhodno odločanje omenjeno, da se nacionalna določba o prenosu člena 6(7) Direktive 2014/104 po analogiji uporabi za dokaze, ki bi lahko spadali na sivi seznam, predložitveno sodišče vseeno navaja, da želi s tem vprašanjem v bistvu izvedeti, ali sodišče lahko odredi razkritje dokazov, urejeno s členom 5(1) te direktive, da bi presodilo, ali ti dokazi vsebujejo „informacije, ki jih je pripravila fizična ali pravna oseba posebej za postopek organa, pristojnega za konkurenco“, v smislu člena 6(5)(a) navedene direktive.

94.

Poleg tega pravni problem, ki se postavlja s tem vprašanjem, izvira iz sklepa z dne 29. novembra 2019. V zvezi s tem moram ugotoviti, da ukrepi, ki jih je sprejelo to sodišče, ne ustrezajo popolnoma mehanizmu, določenemu v členu 6(7) Direktive 2014/104. ( 41 ) Ta določba namreč vsebuje mehanizem predhodnega preverjanja vsebine dokazov, ki bi lahko spadali na črni seznam. Na podlagi navedene določbe lahko tožnik vloži utemeljeno zahtevo, da nacionalno sodišče dostopi do takih dokazov zgolj, da se prepriča, da jih je treba zaradi njihove vsebine obravnavati kot dokaze s črnega seznama. Vendar v obravnavani zadevi tožnik take zahteve ni vložil. Poleg tega je bilo razkritje dokazov odrejeno hkrati z ukrepi, ki omogočajo preverjanje, ali ti dokazi vsebujejo informacije s sivega seznama.

95.

V teh okoliščinah za koristen odgovor na četrto vprašanje za predhodno odločanje ni pomembno, ali je glede dokazov, ki bi lahko spadali na sivi seznam, na podlagi Direktive 2014/104 dovoljeno, da se po analogiji uporabi člen 6(7) te direktive. Nasprotno pa je potrebna razlaga navedene direktive, da lahko predložitveno sodišče ugotovi, ali je pristop, ki ga je uporabilo sodišče druge stopnje, skladen s to direktivo. Zato je treba to vprašanje preoblikovati v smislu, navedenem v točki 92 teh sklepnih predlogov.

96.

Glede na to preoblikovanje je treba zavrniti trditev družbe České dráhy, da je četrto vprašanje za predhodno odločanje hipotetično zaradi tega, ker sodišči prve in druge stopnje nacionalne določbe, s katero je bil prenesen člen 6(7) Direktive 2014/104, nista uporabili niti po analogiji.

97.

Predvsem moram ugotoviti, da v prvotnem predlogu Direktive 2014/104 ni bil predviden mehanizem predhodnega preverjanja, kot je določen v členu 6(7) te direktive. Zdi se, da ta mehanizem izhaja iz predloga spremembe, o katerem se je razpravljalo v okviru osnutka zakonodajne resolucije Parlamenta. V nasprotju z rešitvijo, uporabljeno v navedeni direktivi, pa se zdi, da je bil namen tega predloga spremembe nacionalnim sodiščem dovoliti, da dostopajo do dokazov iz spisa organa, pristojnega za konkurenco, in da jih preučijo. To dovoljenje se ni nanašalo samo na dokaze, ki bi lahko spadali na črni seznam, ampak tudi na dokaze, ki bi lahko spadali na sivi seznam. ( 42 )

98.

Tako se je treba vprašati, ali to, da v Direktivi 2014/104 ni takega dovoljenja za dokaze, ki bi lahko spadali na sivi seznam, samodejno pomeni, da pristop, ki ga je uporabilo sodišče druge stopnje, ni skladen s pravom Unije. Pri tem je treba upoštevati vrsto harmonizacije, na kateri temelji člen 6 te direktive, in pooblastila, ki so z navedeno direktivo podeljena nacionalnim sodiščem v zvezi z dostopom do dokazov iz spisa organa, pristojnega za konkurenco.

99.

Člen 6 Direktive 2014/104 temelji na izčrpni harmonizaciji. ( 43 ) Kar zadeva dokaze, ki bi lahko spadali na sivi seznam, zakonodajalec Unije ni predvidel mehanizma predhodnega preverjanja, kot je določen v členu 6(7) te direktive. Vendar naj spomnim, da v obravnavani zadevi ne gre za to, da bi se ta določba za take dokaze uporabila po analogiji in/ali posledično.

100.

Za ugotovitev, ali izčrpna harmonizacija preprečuje pristop, ki ga je uporabilo sodišče druge stopnje, torej ni dovolj sklicevanje na besedilo člena 6 Direktive 2014/104. Po mojem mnenju je treba za določitev obsega izčrpne harmonizacije, ki jo je zakonodajalec Unije želel izvesti s to določbo, upoštevati tudi sobesedilo, v katero je umeščena navedena določba, in razloge, iz katerih je zakonodajalec Unije opravil izčrpno harmonizacijo področij, ki jih zajema ta določba.

101.

V skladu z uvodno izjavo 21 Direktive 2014/104 je, „[d]a bi lahko Komisija in nacionalni organi, pristojni za konkurenco, učinkovito in dosledno uporabljali člena 101 in 102 PDEU, […] potreben enoten pristop na ravni Unije glede razkritja dokazov, ki so del spisa organa, pristojnega za konkurenco“, poleg tega pa „[r]azkritje dokazov ne bi smelo neupravičeno ovirati učinkovitosti organov, pristojnih za konkurenco, pri izvajanju konkurenčnega prava“. Iz tega sledi, da je zakonodajalec Unije izvedel izčrpno harmonizacijo predvsem zaradi pomena izvajanja konkurenčnega prava v javnem interesu.

102.

Na podlagi člena 6(4)(c) Direktive 2014/104 pa „potreb[a] po varovanju učinkovitosti javnega izvrševanja konkurenčnega prava“ pomeni tudi enega od elementov, ki ga nacionalna sodišča morajo upoštevati, kadar ocenjujejo sorazmernost odredbe za razkritje informacij iz spisa organa, pristojnega za konkurenco. Za zagotavljanje, da razkritje dokazov iz takega spisa ne ogrozi učinkovitosti postopkov organov, pristojnih za konkurenco, si torej odgovornost delijo zakonodajalci in nacionalna sodišča, pristojna za odškodninske tožbe.

103.

Dalje po tej logiki, če mora nacionalno sodišče upoštevati tudi to potrebo, kadar odloča o razkritju dokazov iz spisa organa, pristojnega za konkurenco, torej ni mogoče izključiti, da lahko država članica kljub tej harmonizaciji nekatere vidike v zvezi s področji, ki jih zajema ta določba, natančneje določi in/ali preoblikuje. Po mojem mnenju je pristop, ki ga je uporabilo sodišče druge stopnje v tej zadevi, povezan z enim od teh vidikov.

104.

Poleg tega zakonodajalec Unije s tem, da je izčrpno harmoniziral področja, ki jih zajema člen 6 Direktive 2014/104, ni prezrl interesa oseb, ki trdijo, da so žrtve kršitev, in učinkovitosti izvajanja konkurenčnega prava v javnem interesu. Ta določba namreč spodbuja razumno široko razkritje dokazov iz spisa organa, pristojnega za konkurenco, ki ne spadajo na sivi in črni seznam. ( 44 ) Ker pristop, ki ga je v tej zadevi uporabilo sodišče druge stopnje, spodbuja razkritje dokazov z belega seznama, torej sledi tej logiki.

105.

Zaradi jasnosti je treba poudariti, da člen 6(7) Direktive 2014/104 državam članicam nalaga obveznost, da podelijo procesno pravico „tožniku“, ki lahko, če se uveljavlja izjema na podlagi člena 6(6) te direktive, od nacionalnega sodišča zahteva, da to dostopi do dokazov, da bi preverilo, ali zaradi njihove vsebine niso na črnem seznamu. ( 45 ) Vendar se pristop, ki ga je v tej zadevi uporabilo sodišče druge stopnje, ne opira na obstoj pravice, ki bi jo posamezniki lahko sistematično uveljavljali v okviru postopkov z odškodninskimi tožbami. V obravnavani zadevi je šlo za posebno ukrepanje tega sodišča glede na okoliščine postopka v glavni stvari in, verjetno, za to, da bi se zagotovil dostop do dokazov z belega seznama. Strinjam se torej z mnenjem Komisije, da je na podlagi navedene direktive v posameznih primerih mogoče v skladu z nacionalnim pravom uporabiti pristop, kakršnega je v tej zadevi uporabilo sodišče druge stopnje.

106.

Z drugimi trditvami družbe České dráhy in Komisije, ki se v bistvu nanašajo na vlogo, ki jo imajo nacionalna sodišča v okviru razkritja dokazov iz spisa organa, pristojnega za konkurenco, ni mogoče ovreči tega preudarka.

107.

Seveda drži, da je pristop, ki ga je v tej zadevi uporabilo sodišče druge stopnje, lahko preveč obremenjujoč tako za nacionalno sodišče kot za osebo, od katere se zahteva razkritje dokazov, in torej glede na okoliščine za toženo stranko ali organ, pristojen za konkurenco.

108.

Vendar je na eni strani nabor dokazov iz spisa organa, pristojnega za konkurenco, katerih razkritje se lahko zahteva od stranke v postopku, omejen z oceno sorazmernosti. Kar zadeva take dokaze, je treba to oceno namreč opraviti skrbno, kot je navedeno v uvodni izjavi 23 Direktive 2014/104. V tej uvodni izjavi pa je navedeno tudi, da „[z]ahtevki za razkritje zato ne bi smeli veljati za sorazmerne, kadar se sklicujejo na splošno razkritje dokumentov iz spisa organa, pristojnega za konkurenco, v zvezi z določeno zadevo ali dokumentov, ki jih predloži stranka v določeni zadevi“.

109.

Na drugi strani, kot sem navedel v točki 102 teh sklepnih predlogov, nacionalna sodišča pri ocenjevanju sorazmernosti upoštevajo „potrebo po varovanju učinkovitosti javnega izvrševanja konkurenčnega prava“. Po tej logiki se v pravni teoriji meni, da morajo nacionalna sodišča zagotoviti, da razkritje dokumentov ni pretirano obremenjujoče za organe, pristojne za konkurenco. ( 46 )

110.

Družba České dráhy trdi, da, če ne bi bilo mehanizma predhodnega preverjanja, kot je določen v členu 6(7) Direktive 2014/104, nacionalno sodišče ne bi smelo preverjati resničnosti trditev stranke v postopku z odškodninsko tožbo, da zahtevani dokazi spadajo na črni seznam. Nasprotno pa po mnenju te družbe velja za dokaze, ki bi lahko spadali na sivi seznam.

111.

Vendar je treba v zvezi z avtorjem trditve, da zahtevani dokazi spadajo na črni seznam, ugotoviti, da je iz strukture člena 6(7) Direktive 2014/104 razvidno, da imajo glavno vlogo v tem okviru organi, pristojni za konkurenco. Ta določba namreč najprej določa, da lahko nacionalna sodišča zaprosijo za pomoč organ, pristojen za konkurenco. Šele nato je v tej določbi navedeno, da se lahko izjavijo tudi avtorji zadevnih dokazov. Vendar iz člena 6(7) te direktive izhaja, da ima tudi v zvezi s črnim seznamom zadnjo besedo nacionalno sodišče. ( 47 )

112.

V zvezi s tem Komisija navaja, da se razkritje dokazov s črnega seznama običajno zavrača in da je zato škoda, ki nastane zaradi morebitne napačne zavrnitve odreditve razkritja takih dokazov, bistveno večja od škode, ki jo povzroči zavrnitev razkritja dokazov s sivega seznama. Do „napačne zavrnitve“, ki jo omenja Komisija, to je zavrnitve s strani nacionalnega sodišča, pa lahko pride tudi pri preverjanju, ki ga to sodišče opravi v okviru mehanizma predhodnega preverjanja, določenega v členu 6(7) Direktive 2014/104. Še pomembneje je, da glavni cilj tega mehanizma ni popravljanje napak nacionalnih sodišč, ampak omejiti tveganje neutemeljene zavrnitve in/ali nasprotovanja, ki bi izhajala od osebe, od katere se zahteva razkritje dokazov. To razlago potrjuje uvodna izjava 27 te direktive, v kateri je navedeno, da se navedeni mehanizem nanaša na dostop nacionalnih sodišč do „dokumentov, za katere se uveljavlja izjema“.

113.

Zato je treba ugotoviti, da tudi za dokaze s črnega seznama velja, da so zaščiteni ne pred nacionalnim sodiščem, ampak pred tožnikom in tretjimi osebami. Zadnjo besedo o njihovi opredelitvi kot „dokazov s črnega seznama“ ima nacionalno sodišče. A fortiori, dokazi, katerih razkritje je načeloma manj škodljivo za javni interes, to je dokazi s sivega seznama, ne smejo biti nujno strožje zaščiteni pred dostopom tega nacionalnega sodišča.

114.

V obravnavani zadevi je češki organ, pristojen za konkurenco, nasprotoval temu, da družba České dráhy razkrije dokaze, ki jih je ta organ „imel“ v okviru svojega upravnega postopka, začetega leta 2012, in da se razkrijejo „drugi dokumenti, ki jih je zahtevala tožeča stranka“, ker ti tvorijo „zaključen sklop dokumentov in [ker bi] njihovo razkritje […] lahko zmanjšalo učinkovitost politike pregona kršitev konkurenčnega prava“. ( 48 )

115.

Da pa bi bili dokazi lahko upravičeni do začasne zaščite, ker spadajo na sivi seznam, morajo ustrezati opredelitvam v členu 6(3) Direktive 2014/104. Kar zadeva zahtevo, v kateri so razumno podrobno navedeni zahtevani dokazi, ( 49 ) zavrnitev in/ali nasprotovanje v zvezi z razkritjem zadevnih dokazov ne moreta biti izražena „skupaj“ in temeljiti na splošnem preudarku, da bi njihovo razkritje lahko zmanjšalo učinkovitost politike pregona kršitev.

116.

Kar zadeva dokaze, ki niso zajeti v teh opredelitvah, to je dokaze z belega seznama, mora namreč nacionalno sodišče sámo opraviti presojo, v okviru katere upošteva potrebo po ohranitvi učinkovitosti izvajanja konkurenčnega prava v javnem interesu. ( 50 ) Oseba, od katere se zahteva razkritje dokazov, ne more opraviti take presoje in s svojo presojo nadomestiti presoje nacionalnega sodišča. Po tej logiki se ob upoštevanju potrebe po odpravi asimetrije informacij in zagotovitvi učinkovitosti izvajanja konkurenčnega prava v javnem interesu, potrebe, na kateri temelji Direktiva 2014/104, zdi, da ta direktiva ne nasprotuje temu, da ima nacionalno sodišče na podlagi nacionalne procesne ureditve na voljo instrument, s katerim lahko odpravi pretirano uporabo izjeme iz člena 6(5) navedene direktive. Tak procesni instrument povečuje polni učinek členov 101 in 102 PDEU ter prispeva k učinkovitosti izvajanja konkurenčnega prava v javnem interesu.

117.

V teh okoliščinah je treba člen 5(1) Direktive 2014/104 v povezavi s členom 6(5)(a) te direktive razlagati tako, da ta določba ne nasprotuje temu, da nacionalno sodišče sprejme odločitev v zvezi z razkritjem dokazov in odredi, naj se ti položijo v sodni depozit, tako da se preučitev vprašanja, ali ti dokazi vsebujejo „informacije, ki jih je pripravila fizična ali pravna oseba posebej za postopek organa, pristojnega za konkurenco“, v smislu drugonavedene določbe, odloži na trenutek, ko bo to sodišče imelo dostop do teh dokazov.

118.

S petim vprašanjem, ki se postavlja, če je odgovor na četrto vprašanje pritrdilen, predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali lahko nacionalno sodišče, dokler ne preveri, ali dokazi, katerih razkritje se zahteva, spadajo na področje uporabe člena 6(5)(a) Direktive 2014/104, na podlagi člena 5(4) te direktive tožniku in drugim strankam zavrne dostop do teh dokazov.

119.

Čeprav se predložitveno sodišče sklicuje na člen 5(4) Direktive 2014/104, se mi razlaga te določbe ne zdi potrebna za to, da se mu da koristen odgovor. Medtem ko se namreč člen 5(4) te direktive nanaša na ukrepe, sprejete za varstvo zaupnih informacij v interesu stranke v postopku ali tretje stranke, to je v „zasebnem interesu“, se člen 6(5) te direktive nanaša na potrebo po zaščiti interesa javnega sektorja pri izvajanju konkurenčnega prava, to je „javnega interesa“. Vsekakor za koristen odgovor na peto vprašanje za predhodno odločanje zadošča razlaga drugonavedene določbe.

120.

V skladu s členom 6(5)(a) Direktive 2014/104 imajo namreč nacionalna sodišča ne samo pravico, kot se predpostavlja v petem vprašanju („lahko učinkoviti ukrepi sodišča za varstvo zaupnih informacij“) ( 51 ), ampak tudi obveznost zagotoviti, da druga stranka v postopku med postopkom, ki ga je začel organ, pristojen za konkurenco, nima dostopa do „informacij, ki jih je pripravila fizična ali pravna oseba posebej za [ta] postopek“. Po tej logiki mora nacionalno sodišče, če odredi razkritje dokazov, ki bi lahko spadali na sivi seznam, da bi preverilo, ali je to tako, zagotoviti, da druga stranka v postopku nima dostopa do teh dokazov, kadar spadajo na beli seznam, dokler ne dokonča tega preverjanja ali, kadar spadajo na sivi seznam, dokler organ, pristojen za konkurenco, ne konča svojega postopka.

121.

Člen 6(5)(a) Direktive 2014/104 je torej treba razlagati tako, da če nacionalno sodišče odloži preučitev vprašanja, ali dokazi, katerih razkritje se zahteva, vsebujejo „informacije, ki jih je pripravila fizična ali pravna oseba posebej za postopek organa, pristojnega za konkurenco“, mora zagotoviti, da druga stranka v postopku nima dostopa do teh dokazov, kadar spadajo na beli seznam, dokler ne dokonča tega preverjanja ali, kadar spadajo na sivi seznam, dokler organ, pristojen za konkurenco, ne konča svojega postopka.

122.

Ob upoštevanju navedenega Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je postavilo Nejvyšší soud (vrhovno sodišče, Češka republika), odgovori: