–

za Secrétariat général de l’enseignement catholique ASBL (SeGEC) in druge D. Renders in E. Gonthier, avocats,

–

za Evropsko komisijo F. Blanc in T. Materne, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago točke 20.15 in točke 20.309(h) Priloge A k Uredbi (EU) št. 549/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. maja 2013 o Evropskem sistemu nacionalnih in regionalnih računov v Evropski uniji (UL 2013, L 174, str. 1).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Secrétariat général de l’enseignement catholique ASBL (SeGEC) in šestimi drugimi nepridobitnimi združenji, ki so v Belgiji dejavna v sektorju izobraževanja (v nadaljevanju: zadevna združenja), ter Institut des comptes nationaux (inštitut za nacionalne račune; v nadaljevanju: ICN) in Banque nationale de Belgique (nacionalna banka Belgije), ker je ICN na podlagi evropskega sistema računov 2010, uvedenega z Uredbo št. 549/2013 (v nadaljevanju: ESR 2010), zadevna združenja razvrstil v sektor država, podsektor regionalna država.

3

V uvodnih izjavah 1 in 3 Uredbe št. 549/2013 je navedeno:

[…]

4

Priloga A k tej uredbi, ki se nanaša na metodologijo ESR 2010, vsebuje poglavje 1, naslovljeno „Splošne značilnosti in temeljna načela“, v katerem so točke 1.01, 1.19, 1.34, 1.35, 1.36 in 1.57 te priloge. V teh točkah je navedeno:

[…]

[…]

Tabela 1.1

[…]

5

V poglavju 2 navedene priloge, naslovljenem „Enote in skupine enot“, je v točkah 2.12, 2.39, 2.113 in 2.130 te priloge navedeno:

[…]

[…]

Država (S.13)

[…]

[NPISG] (S.15)

[…]

[…]“

6

Poglavje 3 te priloge vsebuje točko 3.31, ki določa:

„Pri drugih zasebnih proizvajalcih se razločuje med zasebnimi nepridobitnimi institucijami in drugimi zasebnimi proizvajalci.

Opredelitev: zasebne nepridobitne institucije (NPI) so opredeljene kot pravne ali družbene osebe, ki delujejo z namenom proizvajati blago in storitve in ki jim status ne dovoljuje, da bi bile vir dohodka, dobička ali drugih finančnih koristi za enote, ki so jih ustanovile, jih nadzirajo ali financirajo. Kadar njihove proizvodne dejavnosti ustvarjajo presežke, si druge institucionalne enote takih presežkov ne morejo prisvojiti.

[…]

Zasebna NPI je klasificirana v sektor NPISG, če je netržni proizvajalec, razen če je pod nadzorom države. Če je zasebna NPI pod nadzorom države, je klasificirana v sektor država.

[…]“

7

V poglavju 20 Priloge A k Uredbi št. 549/2013, naslovljenem „Računi države“, so točke 20.05, 20.13, 20.15, 20.18, 20.29, 20.306, 20.309 in 20.310 te priloge, v katerih je navedeno:

[…]

Nepridobitne institucije, uvrščene v sektor država

[…]

[…]

Javni nadzor

[…]

Preskus tržni/netržni

[…]

[…]

Nadzor javnega sektorja

8

Člen 24 ustave določa:

„1.   Izobraževanje je svobodno; kakršen koli ukrep za njegovo preprečevanje je prepovedan; kršitve se preganjajo samo na podlagi zakona ali uredbe.

Skupnost staršem zagotovi svobodo izbire.

Skupnost organizira izobraževanje, ki je nevtralno. Nevtralnost zajema zlasti spoštovanje filozofskih, ideoloških ali verskih pojmovanj staršev in učencev.

Šole, ki jih organizirajo javne oblasti, do konca obveznega šolanja ponujajo izbiro med poučevanjem ene od priznanih veroizpovedi in poučevanjem nekonfesionalne etične vzgoje.

2.   Če želi skupnost kot organizacijski organ pristojnosti prenesti na enega ali več samostojnih organov, lahko to stori izključno z uredbo, sprejeto z dvotretjinsko večino oddanih glasov.

3.   Vsakdo ima pravico do izobraževanja ob spoštovanju temeljnih svoboščin in pravic. Dostop do izobraževanja je do konca obveznega šolanja brezplačen.

Vsi učenci imajo do konca obveznega šolanja pravico do izobraževanja na področju etike ali vere na stroške skupnosti.

4.   Vsi učenci ali dijaki, starši, člani osebja in izobraževalni zavodi so pred zakonom ali uredbo enaki. Zakon in uredba upoštevata različne cilje, zlasti posebne značilnosti vsakega organizacijskega organa, ki utemeljujejo ustrezno obravnavo.

5.   Organizacija, priznavanje ali subvencioniranje izobraževanja s strani skupnosti so urejeni z zakonom ali uredbo.“

9

Iz predloga za sprejetje predhodne odločbe izhaja, da v Belgiji ustava od različice iz leta 1831 določa načelo svobode izobraževanja. Organizacija predšolskega, osnovnošolskega, srednješolskega in neuniverzitetnega visokošolskega izobraževanja je bila predmet nacionalne ureditve, v kateri se razlikuje med izobraževalnimi ustanovami, ki spadajo na eni strani v „uradno izobraževanje“, sestavljeno iz mreže šol, ki jih organizirajo država, občine, združenja občin ali katere koli osebe javnega prava, ter na drugi strani v „neodvisno subvencionirano izobraževanje“, ki je lahko konfesionalno in nekonfesionalno ter ki ga sestavlja mreža šol, ki jih subvencionira pristojna zvezna enota – v obravnavanem primeru francoska skupnost – organizira pa pravna oseba zasebnega prava. Zadevna združenja spadajo v mrežo neodvisnega subvencioniranega izobraževanja ter so zveza, ki zastopa organizacijske organe katoliških šol, zveza, ki združuje organizacijske organe neodvisnega nekonfesionalnega izobraževanja, in pet organizacijskih organov subvencioniranih neodvisnih izobraževalnih ustanov, ki so po naravi konfesionalne.

10

V Belgiji je ICN zadolžen, da zbira statistične podatke, ki se zahtevajo na podlagi ESR 2010, in da za to različne gospodarske subjekte po sektorjih razvršča v kategorije, določene z Uredbo št. 549/2013, pri čemer so glavni sektorji gospodinjstva, država, družbe (finančne in nefinančne), NPISG in tujina.

11

Upravni odbor ICN je s sklepom z dne 28. marca 2018 ugotovil, da so združenja iz postopka v glavni stvari „ločene institucionalne enote“ v smislu točke 2.12 Priloge A k tej uredbi, ki jih nadzira država, natančneje francoska skupnost. Zato je ICN menil, da je treba organizacijske organe kot netržne enote razvrstiti v sektor regionalna država (sektor S.1312) v smislu točke 2.113(b) Priloge A k navedeni uredbi. ICN je med drugim pojasnil, da je državni nadzor v smislu ESR 2010 nad subvencioniranimi neodvisnimi izobraževalnimi ustanovami vzpostavljen zlasti v delu, v katerem dejavnost izobraževanja v celoti ali skoraj v celoti financira javni sektor in je to financiranje pogojeno s spoštovanjem regulativnih standardov.

12

Zadevna združenja so 14. junija 2018 pri Conseil d’État (državni svet, Belgija), ki je predložitveno sodišče, vložila tožbo za odpravo te odločbe o razvrstitvi. Izpodbijajo zlasti presojo ICN, da so pod nadzorom francoske skupnosti, in menijo, da so bila kot NPISG napačno razvrščena v sektor država.

13

Predložitveno sodišče najprej navaja, da je mogoče organizacijske organe subvencioniranih neodvisnih izobraževalnih ustanov, ki so prevzeli pravno obliko nepridobitnih združenj, obravnavati kot NPI v smislu Priloge A k Uredbi št. 549/2013 in da se zadevna združenja ne strinjajo z ICN glede razlage pojma „državni nadzor“ v smislu te priloge, saj je v odločbi z dne 28. marca 2018 v zvezi s tem poudarek na treh od petih kazalnikov nadzora, ki so navedeni v točki 20.15 te priloge, in sicer na stopnji financiranja, „drugih določbah pomožnega instrumenta“ in izpostavljenosti tveganjem.

14

Dalje, to sodišče šteje, da čeprav neodvisno subvencionirano izobraževanje v glavnem financira francoska skupnost, torej država, pa merilo financiranja samo po sebi ne omogoča ugotovitve obstoja nadzora države nad NPI, če ta v veliki meri ohrani sposobnost določanja svoje politike ali svojega programa. Poleg tega navedeno sodišče, ki se opira na točko 77 sodbe z dne 11. septembra 2019, FIG in FISE (C‑612/17 in C‑613/17, EU:C:2019:705), meni, da vprašanje nadzora države nad nepridobitno institucijo ne more biti povezano z vprašanjem, ali država odločilno vpliva na upravljanje ali sposobnost sprejemanja odločitev zadevne institucionalne enote, ki ima na tem področju po definiciji popolno samostojnost, ampak se želi z njim ugotoviti, ali lahko država kljub obstoju take avtonomije vodi in izvaja neke vrste prisilo nad to institucionalno enoto v okviru opredelitve in uresničevanja njenih ciljev, dejavnosti in strateških usmeritev.

15

Nazadnje, po mnenju predložitvenega sodišča odločitev ICN o razvrstitvi organizacijskih organov subvencioniranih neodvisnih izobraževalnih ustanov v sektor država temelji predvsem na različnih obveznostih, ki so jim naložene, da so lahko upravičeni do financiranja, ki ga zagotavlja francoska skupnost. Te obveznosti pa naj bi bilo treba analizirati glede na kazalnik nadzora, določen v točki 20.309(h) Priloge A k Uredbi št. 549/2013, ki se nanaša na „nadzor na podlagi čezmerne regulacije“. Čeprav različni elementi, ki jih izpostavlja ICN, kažejo na obsežno nacionalno regulacijo dejavnosti zadevnih združenj, pa to sodišče meni, da je v obravnavanem primeru to regulacijo težko opredeliti kot „čezmerno“ v smislu te določbe, saj sodna praksa Sodišča ne vsebuje ničesar, kar bi kazalo na to. Navedeno sodišče je prvo vprašanje za predhodno odločanje predložilo zato, da bi pridobilo pojasnila v zvezi s tem.

16

Poleg tega se predložitveno sodišče v okviru drugega vprašanja sprašuje o obsegu točke 20.15 Priloge A k Uredbi št. 549/2013, ki v prvem stavku v bistvu določa, da je nadzor države nad nepridobitno institucijo opredeljen kot možnost določanja splošne politike ali programa nepridobitne institucije, v drugem stavku pa, da javni poseg v obliki splošnih predpisov, ki veljajo za vse enote v isti dejavnosti, ni upošteven za odločanje, ali ima država nadzor nad posamezno enoto. V obravnavanem primeru predložitveno sodišče navaja, da odločitev ICN temelji tudi na okoliščini, da je pravna ureditev, ki velja za osebje v neodvisnem subvencioniranem izobraževanju, podobna kadrovskim predpisom, ki veljajo za osebje v uradnem izobraževanju in ki so podobni kadrovskim predpisom za javne uslužbence. Ugotoviti naj bi bilo torej treba, ali je mogoče „kadrovske predpise“, ki veljajo za osebje v neodvisnem subvencioniranem izobraževanju, šteti za „splošne predpise, ki veljajo za vse enote v isti dejavnosti“. Če je odgovor pritrdilen, bi bilo treba na podlagi „negativnega merila“ iz drugega stavka te določbe šteti, da obstoj teh „kadrovskih predpisov“ ni ustrezen za ugotovitev, da ima država „nadzor nad posamezno institucionalno enoto“. Vendar predložitveno sodišče pojasnjuje, da če je „ista dejavnost“ v smislu tega drugega stavka izobraževanje kot tako, je treba upoštevati dejstvo, da se ne glede na podobnost dveh pravnih ureditev, ki se uporabljata za zadevni kategoriji osebja, nekatera nacionalna pravila uporabljajo zgolj za osebje v neodvisnem subvencioniranem izobraževanju, niso pa posebej določena za vsako od njegovih „posameznih enot“, ki pomenijo različne organizacijske organe.

17

V teh okoliščinah je Conseil d’État (državni svet) prekinil postopek in Sodišču v predhodno odločanje predložil ti vprašanji:

18

Predložitveno sodišče želi s prvim vprašanjem v bistvu izvedeti, ali je treba točko 20.309(h) Priloge A k Uredbi št. 549/2013 razlagati tako, da nacionalna ureditev, ki se nanaša na NPI, ki so dejavne na področju izobraževanja in ki – čeprav jih subvencionira pristojna nacionalna državna uprava – uživajo svobodo izobraževanja, zagotovljeno z ustavo, spada pod pojem „čezmerna regulacija“, kadar je s to ureditvijo navedeni upravi zaupana naloga ali pravica, da:

19

Najprej je treba poudariti, da predložitveno sodišče s tem vprašanjem Sodišče v bistvu poziva, naj preuči pomen in obseg teh obveznosti, ki veljajo za organizacijske organe neodvisnega subvencioniranega izobraževanja v skladu z belgijsko zakonodajo, in naj odloči, ali jih je treba šteti za tako „čezmerne“, da dejansko narekujejo ali določajo splošno politiko ali program enot z zadevnega področja dejavnosti glede na merila in kazalce, ki se zahtevajo na podlagi ESR 2010.

20

Zato je namen predloga predložitvenega sodišča v zvezi s tem v resnici doseči, da bi Sodišče veljavno nacionalno zakonodajo preučilo glede na obseg vpliva, ki ga ima francoska skupnost na področju dejavnosti subvencioniranega izobraževanja.

21

V zvezi s tem je treba spomniti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča v okviru postopka iz člena 267 PDEU, ki temelji na jasni ločitvi nalog med nacionalnimi sodišči in Sodiščem, to zadnje ni pristojno za razlago nacionalnega prava ter da je le nacionalno sodišče pristojno za ugotovitev in presojo dejanskega stanja spora o glavni stvari in za opredelitev natančnega obsega nacionalnih zakonov in drugih predpisov (sodba z dne 4. marca 2020, Schenker, C‑655/18, EU:C:2020:157, točka 19 in navedena sodna praksa).

22

Sodišče, ki mora dati nacionalnemu sodišču koristen odgovor, pa je pristojno nacionalnemu sodišču dati napotila na podlagi spisa zadeve v glavni stvari ter pisnih in ustnih stališč, ki so bila predložena Sodišču, tako da nacionalno sodišče lahko razsodi (sodba z dne 3. oktobra 2019, Fonds du Logement de la Région de Bruxelles-Capitale, C‑632/18, EU:C:2019:833, točka 49 in navedena sodna praksa).

23

V obravnavani zadevi je treba uvodoma opozoriti, da iz uvodnih izjav 1 in 3 ter iz točk 1.01 in 1.19 Priloge A k Uredbi št. 549/2013 izhaja, da ESR 2010 določa referenčni okvir za pripravo računov držav članic za potrebe državljanov Unije in same Unije. Ta priprava mora, da se omogoči pridobitev primerljivih rezultatov, potekati na podlagi enotnih načel, ki ne dopuščajo različnih razlag (glej v tem smislu sodbo z dne 11. septembra 2019, FIG in FISE, C‑612/17 in C‑613/17, EU:C:2019:705, točka 32).

24

Za računovodske namene ESR 2010 mora biti vsaka institucionalna enota, ki je v točkah 1.57 in 2.12 Priloge A k Uredbi št. 549/2013 v bistvu opredeljena kot gospodarska enota, za katero je značilna neodvisnost pri sprejemanju odločitev pri izvajanju glavne funkcije, dodeljena enemu od šestih glavnih sektorjev, opredeljenih v točki 1.34 Priloge A k tej uredbi, in sicer gospodinjstvom, državi, finančnim družbam, nefinančnim družbam, NPISG ali tujini (sodba z dne 11. septembra 2019, FIG in FISE, C‑612/17 in C‑613/17, EU:C:2019:705, točka 33).

25

V postopku v glavni stvari je vsako zadevno združenje „institucionalna enota“ v smislu točk 1.57 in 2.12 Priloge A k Uredbi št. 549/2013. Čeprav stranke iz postopka v glavni stvari ne oporekajo temu, da jih je predložitveno sodišče razvrstilo v kategorijo „netržne NPI“ v smislu točk 3.31 in 20.29 Priloge A k Uredbi št. 549/2013, pa med njimi obstajajo razlike glede vprašanja, ali zadevna združenja nadzira država ali ne.

26

Če je odgovor pritrdilen, bo NPI kot netržni proizvajalec uvrščena v sektor država, če je odgovor nikalen, pa bo razvrščena med NPISG. Ta metodologija za razvrščanje izhaja zlasti iz povezane razlage točk 1.35, 2.130, 3.31, 20.05 in 20.13 Priloge A k Uredbi št. 549/2013 (glej v tem smislu sodbo z dne 11. septembra 2019, FIG in FISE, C‑612/17 in C‑613/17, EU:C:2019:705, točka 34).

27

Splošni pojem „nadzor“ je v točkah 1.36, 20.15, 20.18, 20.306 in 20.309 Priloge A k Uredbi 549/2013 podobno opredeljen kot sposobnost ali možnost določanja splošne politike, strategije ali programa enote ali subjekta. V točki 20.309 te priloge, ki je del poglavja 20 te priloge, v katerem je obravnavan javni sektor, v katerega spadajo zlasti država in enote ali subjekti, ki jih ta nadzira, je navedenih devet splošnih kazalnikov nadzora, ki omogočajo določitev, ali se za rezidenčno enoto, in sicer za njeno uvrstitev v javni sektor, lahko šteje, da jo nadzira država, pri čemer v skladu s točko 20.310 navedene priloge nekateri od teh kazalnikov morda niso ustrezni za posamezni primer (sodba z dne 11. septembra 2019, FIG in FISE, C‑612/17 in C‑613/17, EU:C:2019:705, točka 35).

28

Točka 20.15 Priloge A k Uredbi št. 549/2013 se natančneje nanaša na nadzor NPI s strani države in določa pet kazalnikov nadzora, ki jih je treba upoštevati pri ugotavljanju, ali je nepridobitna institucija pod javnim nadzorom. Teh pet kazalnikov je z nekaterimi redakcijskimi razlikami glede na jezikovne različice prav tako povzetih v točki 2.39 Priloge A k Uredbi št. 549/2013. Točki 2.39 in 20.15 te priloge je treba ob upoštevanju, da obravnavata isto vprašanje in sledita istemu cilju, in sicer določitvi kazalnikov nadzora, ki se uporabljajo za NPI, kljub tem redakcijskim razlikam razlagati skupaj in zanju šteti, da tvorita enotno določbo (glej v tem smislu sodbo z dne 11. septembra 2019, FIG in FISE, C‑612/17 in C‑613/17, EU:C:2019:705, točka 37).

29

Poleg tega je treba, ker je v točki 20.309 Priloge A k Uredbi št. 549/2013 pojem „nadzor“ opredeljen za namene določanja obrisov javnega sektorja na splošno in ker je v enotni določbi točk 2.39 in 20.15 te priloge ta pojem opredeljen za namene razlikovanja NPI, ki spadajo v javni sektor, od NPI, ki tja ne spadajo, ugotoviti, da se tudi s tema opredelitvama sledi istemu cilju in se lahko zato glede NPI uporabita za iste subjekte. Ugotoviti je torej treba, da se ti določbi dopolnjujeta in ju je zato treba uporabiti skupaj in usklajeno, da se ugotovi, ali enota spada v javni sektor ali v zasebni sektor in – posledično, glede NPI – ali ta spada v sektor država v skladu s povezanimi določbami točk 3.31 in 20.13 Priloge A k Uredbi št. 549/2013 ali pa gre za NPISG (sodba z dne 11. septembra 2019, FIG in FISE, C‑612/17 in C‑613/17, EU:C:2019:705, točka 38).

30

V obravnavanem primeru se je predložitveno sodišče – da bi ugotovilo, ali zadevna združenja nadzira država – s poudarjanjem dejstva, da merilo financiranja samo po sebi ne omogoča ugotovitve obstoja nadzora, odločilo Sodišču postaviti vprašanje zgolj o razlagi točke 20.309(h) Priloge A k Uredbi št. 549/2013 ter o tem, ali je treba vse pravice in naloge, ki jih je nacionalni zakonodajalec zaupal francoski skupnosti, šteti za „nadzor na podlagi čezmerne regulacije“ v smislu te določbe.

31

Zadnjenavedena določba določa, da „[k]adar je regulacija tako stroga, da dejansko narekuje splošno politiko podjetja, gre za obliko nadzora“. Sodišče je pojasnilo, da navedena določba spada v okvir kazalnika nadzora v zvezi z „zagotavljanjem pomožnih instrumentov“ ali „drugimi določbami pomožnega instrumenta, kakor so obveznosti v statutu nepridobitne institucije“ iz točke 2.39(b) Priloge A k Uredbi št. 549/2013 oziroma iz točke 20.15(b) Priloge A k Uredbi št. 549/2013, ker navedeni kazalnik ustreza različnim primerom, navedenim v točki 20.309, od (a) do (c) in od (g) do (i), te priloge (sodba z dne 11. septembra 2019, FIG in FISE, C‑612/17 in C‑613/17, EU:C:2019:705, točka 64).

32

Poleg tega je Sodišče razsodilo, da iz točke 20.309(h) Priloge A k Uredbi št. 549/2013 izhaja, da lahko regulativni poseg, ki bi bil ne glede na svojo splošnost ali podrobnost dovolj vsiljiv, da bi bila z njim dejansko določena splošna politika ali program enote oziroma celo vseh enot istega področja dejavnosti, pomeni indic za nadzor (sodba z dne 11. septembra 2019, FIG in FISE, C‑612/17 in C‑613/17, EU:C:2019:705, točka 48).

33

Poudariti je treba, da je Sodišče pojem „možnost določanja splošne politike ali programa“ NPI v smislu točke 20.15, prvi stavek, Priloge A k Uredbi št. 549/2013 opredelilo tako, da se nanaša na sposobnost države, da trajno in stalno dejansko in bistveno vpliva na opredelitev in uresničevanje ciljev NPI, njenih dejavnosti in njenih poslovnih vidikov ter strateških usmeritev in smernic, ki jim namerava NPI pri izvajanju teh dejavnosti slediti (sodba z dne 11. septembra 2019, FIG in FISE, C‑612/17 in C‑613/17, EU:C:2019:705, točka 90).

34

Ob upoštevanju dopolnjevanja določb točk 20.15 in 20.309 Priloge A k Uredbi št. 549/2013, ki je bilo poudarjeno v točkah 28 in 29 te sodbe, pa je treba to razlago točke 20.15, prvi stavek, Priloge A k Uredbi št. 549/2013 – kot v svojem pisnem stališču pravilno trdi Evropska komisija – po analogiji uporabiti tudi za razlago točke 20.309(h), drugi stavek, Priloge A k tej uredbi, ki določa, da „[k]adar je regulacija tako stroga, da dejansko narekuje splošno politiko podjetja, gre za obliko nadzora“.

35

Zato je treba ugotoviti, da je treba točko 20.309(h) Priloge A k Uredbi št. 549/2013 v povezavi s točko 2.39(b) in točko 20.15(b) navedene priloge razlagati tako, da je treba nacionalno ureditev, ki se nanaša na NPI, ki so dejavne na področju izobraževanja in ki – čeprav jih subvencionira pristojna nacionalna državna uprava – uživajo svobodo izobraževanja, zagotovljeno z ustavo, opredeliti kot „čezmerno“ v smislu točke 20.309(h) te priloge A, kadar so naloge in pravice, ki so s to ureditvijo zaupane navedeni upravi, dovolj vsiljive za dejansko določanje splošne politike ali programa zadevnih izobraževalnih ustanov, in sicer z omogočanjem trajnega in stalnega dejanskega in bistvenega vplivanja na opredelitev in uresničevanje istih ciljev teh enot, njihovih dejavnosti in njihovih poslovnih vidikov ter strateških usmeritev in smernic, ki jim nameravajo navedene enote pri izvajanju svojih dejavnosti slediti.

36

Zato bo moralo predložitveno sodišče, ki je edino neposredno seznanjeno s sporom o glavni stvari, glede na vse upoštevne dejanske in pravne okoliščine opraviti potrebna preverjanja, da bi ugotovilo, ali so pristojnosti, ki jih ima francoska skupnost prek nacionalne ureditve v razmerju do zadevnih združenj, dovolj vsiljive za dejansko določitev splošne politike ali programa zadevnih združenj, zlasti ker sta tej skupnosti zaupani opredelitev programov in vsebina učnih načrtov, s tem pa določitev ciljev izobraževanja, ali pa je učinek teh pristojnosti – kot v svojem pisnem stališču trdijo zadevna združenja – omejen zgolj na naknadni nadzor, ki nima odločilnega vpliva na splošno politiko ali na šolski oziroma akademski program, ker se ne nanaša na konkretne vsebine poučevanja, ki pa bi pripeljala do spričevala, ki se podeli ob uspešnem zaključku šolskega ali akademskega leta.

37

Kljub temu bo predložitveno sodišče vsekakor moralo opraviti celovito preučitev kazalnikov, vključno s kazalnikom v zvezi s stopnjo financiranja, pri čemer je pojasnjeno, da ta preučitev v skladu s točko 20.15, zadnji stavek, Priloge A k Uredbi št. 549/2013 po naravi vključuje „presojo“ (glej v tem smislu sodbo z dne 11. septembra 2019, FIG in FISE, C‑612/17 in C‑613/17, EU:C:2019:705, točki 87 in 88). V skladu s točko 20.310 Priloge A k tej uredbi je treba namreč o vsakem primeru razvrstitve presoditi posamično in nekateri našteti kazalniki morda niso ustrezni v nekaterih primerih, medtem ko je v drugih primerih z več posameznimi kazalniki skupaj mogoče dokazati obstoj nadzora. V točki 2.39, zadnji stavek, in točki 20.15, šesti stavek, Priloge A k navedeni uredbi je navedeno isto načelo, v skladu s katerim lahko preverjanje vseh kazalnikov skupaj v večini primerov dokazuje obstoj nadzora.

38

Glede na zgoraj navedene preudarke je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba točko 20.309(h) Priloge A k Uredbi št. 549/2013 v povezavi s točko 2.39(b) in točko 20.15(b) te priloge razlagati tako, da nacionalna ureditev, ki se nanaša na nepridobitne institucije, ki so dejavne na področju izobraževanja in ki – čeprav jih subvencionira pristojna nacionalna državna uprava – uživajo svobodo izobraževanja, zagotovljeno z ustavo, spada pod pojem „čezmerna regulacija“, kadar je s to ureditvijo navedeni upravi zaupana naloga ali pravica, da:

če so te naloge in pravice dovolj vsiljive za dejansko določanje splošne politike ali programa NPI z omogočanjem trajnega in stalnega dejanskega in bistvenega vplivanja na opredelitev in uresničevanje istih ciljev teh NPI, njihovih dejavnosti in njihovih poslovnih vidikov ter strateških usmeritev in smernic, ki jim nameravajo navedene NPI pri izvajanju svojih dejavnosti slediti, kar pa mora preveriti predložitveno sodišče.

39

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba točko 20.15, drugi stavek, Priloge A k Uredbi št. 549/2013 razlagati tako, da nacionalna ureditev, ki pomeni pravno ureditev, ki se uporablja samo za osebje NPI, ki so dejavne na področju izobraževanja in ki jih financira država, spada pod pojem „splošni predpisi, ki veljajo za vse enote v isti dejavnosti“.

40

V zvezi s tem je treba spomniti, da je Sodišče razsodilo, da je treba ta pojem razlagati tako, da zajema vsak poseg enote javnega sektorja, ki sprejme ali uporabi predpise, s katerimi se želi doseči, da bi za vse enote v zadevni dejavnosti enako in brez razlikovanja veljala splošna, široka in abstraktna pravila ali splošne smernice, razen če se s takimi predpisi zaradi njihove „čezmernosti“ v smislu točke 20.309(h) Priloge A k Uredbi (EU) št. 549/2013 dejansko določa splošna politika ali program enot v zadevni dejavnosti (sodba z dne 11. septembra 2019, FIG in FISE, C‑612/17 in C‑613/17, EU:C:2019:705, točka 54).

41

Sodišče je prav tako pojasnilo, da je namen točke 20.15, drugi stavek, Priloge A k Uredbi št. 549/2013, v skladu s katero „[j]avni poseg v obliki splošnih predpisov, ki veljajo za vse enote v isti dejavnosti, ni ustrezen za odločanje, ali ima država nadzor nad posamezno enoto“, iz pojma „nadzor“ v smislu te določbe izvzeti vsak poseg enote javnega sektorja, s katerim se želi doseči, da bi za vse enote v zadevni dejavnosti enako in brez razlikovanja veljala splošna, široka in abstraktna pravila ali splošne smernice (glej v tem smislu sodbo z dne 11. septembra 2019, FIG in FISE, C‑612/17 in C‑613/17, EU:C:2019:705, točki 42 in 43).

42

V obravnavanem primeru ni sporno, da „kadrovski predpisi“ določajo posebna pravila, ki se uporabljajo za člane osebja institucij, ki so dejavne na področju izobraževanja in ki jih financira država. Kot je Komisija pravilno navedla v pisnem stališču, se namreč ureditev, ki se uporablja za subvencionirane neodvisne izobraževalne ustanove, vključno s „kadrovskimi predpisi“, ki se uporabljajo za člane osebja, ne uporablja za zasebne šole, ki ne prejemajo financiranja iz francoske skupnosti. Prav tako so zadevna združenja v pisnem stališču navedla, da se „zadevno pravilo“ uporablja samo za osebje, katerega zaposlitev je subvencionirana. Predložitveno sodišče pa pojasnjuje, da „[č]e je obravnavano področje dejavnosti izobraževanje kot tako, je treba ugotoviti, da se nekatera uredbena pravila uporabljajo zgolj za osebje v neodvisnem subvencioniranem izobraževanju“.

43

V obravnavanem primeru pa področja neodvisnega subvencioniranega izobraževanja ni mogoče šteti za področje dejavnosti, ki je drugačno od področja javnega izobraževanja ali izobraževanja na splošno v Belgiji. Iz tega sledi, da se posebna pravila, s katerimi so določeni „kadrovski predpisi“, ki se uporabljajo samo za člane osebja subvencioniranih neodvisnih izobraževalnih ustanov, zato ne nanašajo na celotno področje izobraževanja, ampak le na njegov del, sestavljen iz neodvisne subvencionirane mreže. Ker se torej zadevna ureditev ne uporablja za vse enote, ki spadajo na isto področje dejavnosti, in sicer izobraževanje, „kadrovski predpisi“ ne morejo biti zajeti s pojmom „splošni predpisi“ v smislu točke 20.15, drugi stavek, Priloge A k Uredbi št. 549/2013.

44

Glede na zgoraj navedene preudarke je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba točko 20.15, drugi stavek, Priloge A k Uredbi št. 549/2013 razlagati tako, da nacionalna ureditev, ki pomeni pravno ureditev, ki se uporablja samo za osebje NPI, ki so dejavne na področju izobraževanja in ki jih financira država, ne spada pod pojem „splošni predpisi, ki veljajo za vse enote v isti dejavnosti“.

45

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (deseti senat) razsodilo: