–

za avstrijsko vlado A. Posch, J. Schmoll in C. Leeb, agenti,

–

za češko vlado M. Smolek, J. Vláčil in J. Pavliš, agenti,

–

za poljsko vlado B. Majczyna, agent,

–

za Evropsko komisijo B.‑R. Killmann in L. Malferrari, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 20 Direktive 2014/67/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o izvrševanju Direktive 96/71/ES o napotitvi delavcev na delo v okviru opravljanja storitev in spremembi Uredbe (EU) št. 1024/2012 o upravnem sodelovanju prek informacijskega sistema za notranji trg (uredba IMI) (UL 2014, L 159, str. 11).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med osebo NE in Bezirkshauptmannschaft Hartberg‑Fürstenfeld (upravni organ okrožja Hartberg‑Fürstenfeld, Avstrija) glede globe, ki ji jo je ta organ naložil zaradi različnih kršitev avstrijskih predpisov s področja delovnega prava.

3

Člen 20 Direktive 2014/67 določa:

„Države članice določijo pravila glede kazni, ki se uporabljajo v primeru kršitev nacionalnih določb, sprejetih na podlagi te direktive, ter sprejmejo vse potrebne ukrepe za zagotovitev, da se te določbe izvajajo in upoštevajo. Predvidene kazni so učinkovite, sorazmerne in odvračilne. Države članice Komisijo obvestijo o teh določbah do 18. junija 2016. Komisijo nemudoma obvestijo o vseh nadaljnjih spremembah teh določb.“

4

Člen 52(1) in (2) Verwaltungsgerichtsverfahrensgesetz (zakon o upravnem sporu, BGBl. I, 33/2013) v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari, določa:

„1.   V vsaki sodbi upravnega sodišča, s katero se potrdi odločba o upravnem prekršku, je treba določiti, da mora sankcionirana oseba prispevati k stroškom postopka v zvezi z upravnim prekrškom.

2.   V pritožbenem postopku se ta prispevek odmeri na 20 % naložene sankcije, vendar najmanj na 10 EUR; v primeru kazni odvzema prostosti pri določitvi stroškov en dan odvzema prostosti ustreza znesku 100 EUR. […]“

5

Člen 26(1) Lohn‑ und Sozialdumping‑Bekämpfungsgesetz (zakon o preprečevanju plačnega in socialnega dampinga, BGBl. I, 44/2016) v različici, ki se uporablja v postopku v glavni stvari (v nadaljevanju: LSD‑BG), določa:

„Kdor kot delodajalec ali podjetje, ki najema delavce v smislu člena 19(1):

[…]

stori upravni prekršek, okrožni upravni organ pa ga za vsakega zadevnega delavca kaznuje z globo v višini od 1000 do 10.000 EUR oziroma v primeru ponovnega prekrška v višini od 2000 do 20.000 EUR.“

6

Člen 27(1) LSD‑BG določa:

„Kdor v nasprotju s členom 12(1), točka 3, ne posreduje zahtevanih dokumentov, stori upravni prekršek, okrožni upravni organ pa ga za vsakega zadevnega delavca kaznuje z globo v višini od 500 do 5000 EUR oziroma v primeru ponovnega prekrška v višini od 1000 do 10.000 EUR. […]“

7

Člen 28 LSD‑BG določa:

„Kdor kot

[…]

stori upravni prekršek in mu uprava okrožja za vsakega delavca/delavko naloži globo od 1000 EUR do 10.000 EUR, pri ponovljeni kršitvi pa globo od 2000 EUR do 20.000 EUR; če se kršitev nanaša na več kot tri delavce/delavke, se za vsakega delavca/delavko naloži globa od 2000 EUR do 20.000 EUR, pri ponovljeni kršitvi pa globa od 4000 EUR do 50.000 EUR.“

8

CONVOI s. r. o., družba s sedežem na Slovaškem, je zaposlene delavce napotila na delo v družbo Niedec Global Appliance Austria GmbH s sedežem v Fürstenfeldu (Avstrija).

9

Upravni organ okrožja Hartberg‑Fürstenfeld je na podlagi ugotovitev pri nadzoru, opravljenem 24. januarja 2018, z odločbo z dne 14. junija 2018 osebi NE kot zastopniku družbe CONVOI naložil globo v višini 54.000 EUR zaradi neizpolnitve več obveznosti, določenih v LSD‑BG, ki se nanašajo zlasti na prijavo pri pristojnem nacionalnem organu v primeru napotitve in hrambo plačne dokumentacije.

10

Oseba NE je pri predložitvenem sodišču, Landesverwaltungsgericht Steiermark (deželno upravno sodišče na Štajerskem, Avstrija), vložila tožbo zoper to odločbo.

11

To sodišče je z odločbo z dne 9. oktobra 2018 na Sodišče naslovilo predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki se je nanašal na skladnost sankcij, kakršne so te, ki jih določa nacionalna ureditev iz postopka v glavni stvari, s pravom Unije in zlasti z načelom sorazmernosti.

12

Sodišče je v sklepu z dne 19. decembra 2019, Bezirkshauptmannschaft Hartberg‑Fürstenfeld (C‑645/18, neobjavljen, EU:C:2019:1108), razsodilo, da je treba člen 20 Direktive 2014/67 razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, ki določa, da se v primeru neizpolnitve obveznosti na področju delovnega prava v zvezi s prijavo delavcev in hrambo plačnih dokumentov naložijo globe:

13

Predložitveno sodišče poudarja, da nacionalni zakonodajalec po tem sklepu ni spremenil ureditve iz postopka v glavni stvari, in se zlasti ob upoštevanju ugotovitev iz sodbe z dne 4. oktobra 2018, Link Logistik N&N (C‑384/17, EU:C:2018:810), ter obstoja razhajanj med avstrijskimi sodišči glede tega, kako je treba uporabiti sodno prakso Sodišča s tega področja, sprašuje, ali in, po potrebi, v kolikšnem obsegu je mogoče uporabo te ureditve izključiti.

14

Navedeno sodišče zlasti meni, da bi ga lahko zaključki, ki bi jih moralo izpeljati iz navedenega sklepa, privedli bodisi do tega, da izloči elemente navedene ureditve, ki ovirajo naložitev sorazmernih kazni, bodisi do tega, da se v celoti vzdrži uporabe sistema kazni, ki ga določa ta ureditev.

15

V teh okoliščinah je Landesverwaltungsgericht Steiermark (deželno upravno sodišče na Štajerskem, Avstrija) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

16

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali ima člen 20 Direktive 2014/67 v delu, v katerem zahteva, da so predvidene kazni sorazmerne, neposredni učinek in se posamezniki lahko nanj sklicujejo pred nacionalnimi sodišči zoper državo članico, ki tega člena ni pravilno prenesla.

17

Iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da se lahko posamezniki v vseh primerih, ko se določbe direktive glede vsebine zdijo nepogojne in dovolj natančne, zoper državo sklicujejo nanje pred nacionalnimi sodišči, če država direktive ni v roku prenesla v nacionalno pravo ali če je ni pravilno prenesla (sodba z dne 6. novembra 2018, Max‑Planck‑Gesellschaft zur Förderung der Wissenschaften, C‑684/16, EU:C:2018:874, točka 63 in navedena sodna praksa).

18

Sodišče je pojasnilo, da je določba prava Unije na eni strani brezpogojna, če določa obveznost, ki ne vsebuje nobenega pogoja, in njena izvršitev ali učinki niso odvisni od nobenega akta institucij Unije ali držav članic, ter na drugi strani dovolj natančna, da se nanjo lahko sklicuje upravičenec, in jo uporabi sodišče, če določa obveznost z enopomenskimi izrazi (sodba z dne 14. januarja 2021, RTS infra in Aannemingsbedrijf Norré‑Behaegel, C‑387/19, EU:C:2021:13, točka 46 in navedena sodna praksa).

19

Sodišče je poleg tega razsodilo, da direktiva državam članicam sicer dopušča določeno diskrecijsko pravico pri sprejemanju pravil za njeno izvajanje, vendar je mogoče za določbo te direktive šteti, da je brezpogojna in natančna, ker državam članicam z enopomenskimi izrazi nalaga obveznost rezultata in ni odvisna od nikakršnega pogoja glede uporabe pravila, ki ga navaja (sodba z dne 14. januarja 2021, RTS infra in Aannemingsbedrijf Norré‑Behaegel, C‑387/19, EU:C:2021:13, točka 47 in navedena sodna praksa).

20

V obravnavanem primeru je iz predloga za sprejetje predhodne odločbe razvidno, da predložitveno sodišče ob upoštevanju sklepa z dne 19. decembra 2019, Bezirkshauptmannschaft Hartberg‑Fürstenfeld (C‑645/18, neobjavljen, EU:C:2019:1108), meni, da avstrijski zakonodajalec s sprejetjem nacionalne ureditve, ki se uporablja v sporu o glavni stvari, ni pravilno prenesel zahteve po sorazmernosti kazni iz člena 20 Direktive 2014/67.

21

V skladu s to določbo države članice določijo pravila glede kazni, ki se uporabljajo v primeru kršitev nacionalnih določb, sprejetih na podlagi te direktive, tako določene kazni pa morajo biti zlasti sorazmerne.

22

Na prvem mestu je treba poudariti, da je zahteva po sorazmernosti kazni iz navedene določbe brezpogojna.

23

Namreč, na eni strani, besedilo člena 20 Direktive 2014/67 to zahtevo določa v absolutnem smislu.

24

Na drugi strani prepoved sprejetja nesorazmernih kazni, ki je posledica navedene zahteve, ne zahteva sprejetja nobenega akta institucij Unije in ta določba ne daje državam članicam možnosti, da bi obseg te prepovedi pogojevale ali omejile (glej po analogiji sodbo z dne 15. aprila 2008, Impact, C‑268/06, EU:C:2008:223, točka 62).

25

Okoliščina, da mora biti člen 20 te direktive prenesen, ne more omajati brezpogojnosti zahteve po sorazmernosti kazni iz tega člena.

26

V zvezi s tem je treba dodati še, da bi razlaga, v skladu s katero potreba po prenosu zahteve po sorazmernosti kazni iz člena 20 navedene direktive temu členu odvzema brezpogojnost, zadevnim posameznikom preprečevala, da bi se po potrebi sklicevali na prepoved sprejetja nesorazmernih kazni, ki je naložena s to zahtevo. Vendar ne bi bilo združljivo z zavezujočim učinkom, ki ga člen 288 PDEU priznava direktivi, načelno izključiti možnost, da se zadevne osebe sklicujejo na tako prepoved (glej v tem smislu sodbo z dne 26. junija 2019, Craeynest in drugi, C‑723/17, EU:C:2019:533, točka 32 in navedena sodna praksa).

27

Na drugem mestu, v zvezi z vprašanjem, ali je člen 20 Direktive 2014/67 dovolj natančen v delu, v katerem določa zahtevo po sorazmernosti kazni, je treba ugotoviti, da čeprav ta določba državam članicam dopušča določeno diskrecijsko pravico pri opredelitvi sistema kazni, ki se uporablja v primeru kršitve nacionalnih določb, sprejetih na podlagi te direktive, je takšna diskrecijska pravica omejena s splošno in nedvoumno prepovedjo v navedeni določbi glede določitve nesorazmernih kazni.

28

Tako morajo države članice na podlagi člena 20 navedene direktive tako zahtevo po sorazmernosti kazni vsekakor izvajati in okoliščina, da imajo v tem okviru diskrecijsko pravico, sama po sebi ne izključuje, da se sodni nadzor lahko opravi, da bi se preverilo, ali je zadevna država članica prekoračila meje, določene za to diskrecijsko pravico, ko je prenesla to določbo (glej po analogiji sodbi z dne 24. oktobra 1996, Kraaijeveld in drugi, C‑72/95, EU:C:1996:404, točka 59, in z dne 26. junija 2019, Craeynest in drugi, C‑723/17, EU:C:2019:533, točka 45).

29

Iz teh preudarkov izhaja, da je v nasprotju s tem, kar je bilo razsojeno v točki 56 sodbe z dne 4. oktobra 2018, Link Logistik N&N (C‑384/17, EU:C:2018:810), zahteva po sorazmernosti kazni, določena v členu 20 iste direktive, brezpogojna in dovolj natančna, da se posameznik lahko sklicuje nanjo ter da jo nacionalni upravni organi in sodišča lahko uporabijo.

30

Natančneje, če država članica s sprejetjem nacionalne ureditve, ki določa nesorazmerne kazni za kršitev nacionalnih določb, sprejetih na podlagi Direktive 2014/67, prekorači svojo diskrecijsko pravico, mora imeti zadevna oseba možnost, da se zoper tako ureditev neposredno sklicuje na zahtevo po sorazmernosti kazni iz člena 20 te direktive (glej po analogiji sodbi z dne 28. junija 2007, JP Morgan Fleming Claverhouse Investment Trust in The Association of Investment Trust Companies, C‑363/05, EU:C:2007:391, točka 61, in z dne 28. novembra 2013, MDDP, C‑319/12, EU:C:2013:778, točka 51).

31

Poleg tega je treba opozoriti, da morajo države članice pri izvajanju prava Unije spoštovati načelo sorazmernosti, ki je splošno načelo tega prava, tudi če zakonodaja Unije na področju sankcij, ki se uporabijo, ni harmonizirana (glej v tem smislu sodbi z dne 26. aprila 2017, Farkas, C‑564/15, EU:C:2017:302, točka 59, in z dne 27. januarja 2022, Komisija/Španija (Obveznost obveščanja v davčnih zadevah), C‑788/19, EU:C:2022:55, točka 48). Kadar države članice pri takem izvajanju sprejmejo sankcije, natančneje kazenske, morajo spoštovati člen 49(3) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina), v skladu s katerim kazen ne sme biti nesorazmerna s kaznivim dejanjem. To načelo sorazmernosti, na katero člen 20 Direktive 2014/67 samo opozarja, pa je zavezujoče.

32

Glede na vse zgoraj navedene preudarke je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da ima člen 20 Direktive 2014/67 v delu, v katerem zahteva, da so kazni, ki jih določa, sorazmerne, neposredni učinek in se posamezniki lahko nanj sklicujejo pred nacionalnimi sodišči zoper državo članico, ki tega člena ni pravilno prenesla.

33

Najprej je treba poudariti, da čeprav je drugo vprašanje formalno postavljeno v primeru nikalnega odgovora na prvo vprašanje, je iz predložitvene odločbe razvidno, da želi predložitveno sodišče z drugim vprašanjem na splošno izvedeti, ali bi moralo, če nacionalne ureditve iz postopka v glavni stvari ne bi moglo razlagati v skladu z zahtevo po sorazmernosti kazni iz člena 20 Direktive 2014/67, uporabo te ureditve v celoti opustiti ali pa bi lahko to ureditev dopolnilo, tako da bi naložilo sorazmerne kazni.

34

Zato je treba šteti, da predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba načelo primarnosti prava Unije razlagati tako, da nacionalnim organom nalaga obveznost, da v celoti opustijo uporabo nacionalne ureditve, ki je v nasprotju z zahtevo po sorazmernosti kazni iz člena 20 Direktive 2014/67, ali pa pomeni, da ti nacionalni organi take ureditve ne uporabijo le v obsegu, ki je potreben za to, da se omogoči naložitev sorazmernih kazni.

35

V zvezi s tem je treba spomniti, da za zagotavljanje učinkovitosti vseh določb prava Unije načelo primarnosti med drugim nacionalnim sodiščem nalaga, da nacionalno pravo razlagajo, kolikor je mogoče, v skladu s pravom Unije (sodba z dne 24. junija 2019, Popławski, C‑573/17, EU:C:2019:530, točka 57).

36

Vendar ima obveznost skladne razlage nacionalnega prava nekatere omejitve in zlasti ne more biti podlaga za razlago nacionalnega prava contra legem (sodba z dne 6. oktobra 2021, Sumal, C‑882/19, EU:C:2021:800, točka 72 in navedena sodna praksa).

37

V zvezi s tem je treba tudi opozoriti, da načelo primarnosti nacionalnemu sodišču, ki mora v okviru svojih pristojnosti uporabiti določbe prava Unije, nalaga obveznost, da če ne more podati razlage nacionalne ureditve, ki bi bila v skladu z zahtevami prava Unije, zagotovi polni učinek zahtev tega prava v sporu, ki mu je predložen, pri čemer lahko po potrebi odloči, da ne bo uporabilo nacionalne ureditve ali prakse, tudi poznejše, ki je v nasprotju z določbo prava Unije, ki ima neposredni učinek, ne da bi mu bilo treba zahtevati ali čakati predhodno odpravo te nacionalne ureditve ali prakse po zakonodajni poti ali nekem drugem ustavnem postopku (glej v tem smislu sodbi z dne 24. junija 2019, Popławski, C‑573/17, EU:C:2019:530, točki 58 in 61, in z dne 21. decembra 2021, Euro Box Promotion in drugi, C‑357/19, C‑379/19, C‑547/19, C‑811/19 in C‑840/19, EU:C:2021:1034, točka 252).

38

Kot izhaja iz preučitve prvega vprašanja, zahteva po sorazmernosti kazni iz člena 20 Direktive 2014/67 izpolnjuje pogoje za neposredni učinek.

39

Zato mora nacionalno sodišče, če se posameznik pred njim sklicuje na to zahtevo zoper državo članico, ki je ni pravilno prenesla, zagotoviti njen polni učinek in – če nacionalne ureditve ne more razlagati v skladu s to zahtevo – na podlagi lastne pristojnosti izključiti uporabo nacionalnih določb, ki bi se izkazale za nezdružljive s to zahtevo.

40

V obravnavanem primeru je iz točk od 32 do 41 sklepa z dne 19. decembra 2019, Bezirkshauptmannschaft Hartberg‑Fürstenfeld (C‑645/18, neobjavljen, EU:C:2019:1108), razvidno, da čeprav je nacionalna ureditev, kot je ta v postopku v glavni stvari, primerna za uresničitev zastavljenih legitimnih ciljev, pa presega to, kar je potrebno za uresničitev teh ciljev, zaradi kombinacije svojih različnih značilnosti, zlasti kumuliranja glob brez zgornje omejitve, ki ne morejo biti nižje od vnaprej določenega zneska.

41

Vendar je treba opozoriti, da te značilnosti, obravnavane ločeno, ne kršijo nujno te zahteve. Tako je Sodišče v točki 35 tega sklepa presodilo, da ureditev, ki določa denarne kazni, katerih višina se spreminja glede na število delavcev, na katere se nanaša neizpolnjevanje nekaterih obveznosti na področju delovnega prava, očitno sama po sebi ni nesorazmerna.

42

Da bi se zagotovil polni učinek zahteve po sorazmernosti kazni iz člena 20 Direktive 2014/67, mora nacionalno sodišče, ki odloča o pravnem sredstvu zoper kazen, sprejeto na podlagi nacionalne ureditve, ki se uporablja v primeru kršitve nacionalnih določb, sprejetih na podlagi te direktive, izključiti uporabo tistega dela nacionalne ureditve, iz katerega izhaja nesorazmernost kazni, tako da pride do naložitve sorazmernih kazni, ki so hkrati učinkovite in odvračilne.

43

Kot je bilo namreč opozorjeno v točki 40 te sodbe, čeprav je Sodišče presodilo, da nekatera podrobna pravila za določitev zneska glob iz LSD‑BG niso v skladu s členom 20 Direktive 2014/67, pa ni podvomilo o načelu iz iste določbe, v skladu s katerim je treba kršitve nacionalnih določb, sprejetih na podlagi te direktive, sankcionirati, pri čemer je v točki 32 sklepa z dne 19. decembra 2019, Bezirkshauptmannschaft Hartberg‑Fürstenfeld (C‑645/18, neobjavljen, EU:C:2019:1108), poudarilo, da je zadevna nacionalna ureditev primerna za uresničitev ciljev, ki jim sledi navedena direktiva.

44

Tako v takem primeru za zagotovitev polne uporabe zahteve po sorazmernosti kazni iz člena 20 iste direktive zadostuje, da se uporaba nacionalnih določb izključi samo v delu, v katerem te preprečujejo naložitev sorazmernih kazni, da bi se zagotovilo, da so kazni, naložene zadevni osebi, v skladu s to zahtevo.

45

Glede na pomisleke, ki sta jih izrazili češka in poljska vlada, je treba še pojasniti, da načela pravne varnosti, zakonitosti v kazenskem pravu in enakega obravnavanja ne omajajo take razlage.

46

Na prvem mestu, načelo pravne varnosti med drugim zahteva, da mora biti predpis jasen in natančen, da lahko posamezniki nedvoumno ugotovijo svoje pravice in obveznosti in da lahko temu ustrezno ravnajo (sodba z dne 28. marca 2017, Rosneft, C‑72/15, EU:C:2017:236, točka 161 in navedena sodna praksa).

47

Načelo zakonitosti v kazenskem pravu, ki je zagotovljeno s členom 49(1) Listine in ki v skladu s sodno prakso Sodišča pomeni poseben izraz splošnega načela pravne varnosti, zlasti zahteva, da so v zakonu jasno opredeljena kazniva dejanja in kazni, s katerimi se ta kaznujejo (glej v tem smislu sodbo z dne 28. marca 2017, Rosneft, C‑72/15, EU:C:2017:236, točka 162 in navedena sodna praksa).

48

Poleg tega, čeprav načelo prepovedi retroaktivnosti kazenskega zakona, ki je neločljivo povezano z načelom zakonitosti v kazenskem pravu, med drugim nasprotuje temu, da bi sodišče v kazenskem postopku uvedlo strožja pravila kazenske odgovornosti od tistih, ki so predmet takega postopka (glej v tem smislu sodbo z dne 5. decembra 2017, M. A. S. in M. B., C‑42/17, EU:C:2017:936, točka 57 in navedena sodna praksa), pa ne nasprotuje temu, da se za zadnjenavedene uporabijo milejše kazni.

49

V obravnavanem primeru je iz predložitvene odločbe razvidno, da nacionalna ureditev kazni iz postopka v glavni stvari na področju delovnega prava opredeljuje kršitve v zvezi z neizpolnitvijo obveznosti, povezane s prijavo delavcev in hrambo plačnih dokumentov, ter za te kršitve določa kazni.

50

V takem okviru spoštovanje zahteve po sorazmernosti iz člena 20 Direktive 2014/67 povzroči le, da to sodišče omili strogost kazni, ki se lahko naložijo.

51

Za okoliščino, da bo v primeru, kot je ta v postopku v glavni stvari, naložena kazen milejša od kazni, ki jo določa veljavna nacionalna ureditev, zaradi delne neuporabe te ureditve na podlagi te zahteve, pa ni mogoče šteti, da krši načela pravne varnosti, zakonitosti v kazenskem pravu in prepovedi retroaktivnosti kazenskega zakona.

52

Čeprav lahko nacionalni organ za zagotovitev spoštovanja zahteve po sorazmernosti kazni, ki se uporabijo v primeru kršitve nacionalnih določb, sprejetih na podlagi Direktive 2014/67, kadar naloži tako kazen, izloči nekatere elemente nacionalne ureditve v zvezi s temi kaznimi, pa vsekakor ostaja dejstvo, da bo tako sprejeta kazen še vedno ostala sprejeta na podlagi navedene ureditve.

53

Zato tudi če bi okoliščina, da mora nacionalni organ izključiti uporabo dela iste nacionalne ureditve, povzročila določeno dvoumnost glede pravnih pravil, ki se uporabljajo za ta kazniva dejanja, pa ta okoliščina ne ogroža načel pravne varnosti in zakonitosti v kazenskem pravu.

54

Na drugem mestu, kot je razvidno iz ustaljene sodne prakse Sodišča, je enakost pred zakonom, določena v členu 20 Listine, splošno načelo prava Unije, ki zahteva, da se primerljivi položaji ne obravnavajo različno in da se različni položaji ne obravnavajo enako, razen če taka obravnava ni objektivno utemeljena (sodba z dne 2. septembra 2021, État belge (Pravica do prebivanja v primeru nasilja v družini), C‑930/19, EU:C:2021:657, točka 57 in navedena sodna praksa).

55

Zahtevo po primerljivosti položajev pri ugotavljanju obstoja kršitve načela enakega obravnavanja je treba presojati glede na vse značilnosti teh položajev (sodba z dne 2. septembra 2021, État belge (Pravica do prebivanja v primeru nasilja v družini), C‑930/19, EU:C:2021:657, točka 58 in navedena sodna praksa).

56

Ker pa zahteva po sorazmernosti iz člena 20 Direktive 2014/67 pomeni omejitev kazni, ki jo morajo spoštovati vsi nacionalni organi, pristojni za izvajanje te zahteve v okviru svojih pristojnosti, hkrati pa tem organom omogoča, da na podlagi veljavne nacionalne ureditve naložijo različne kazni glede na težo kršitve, ni mogoče šteti, da taka zahteva krši načelo enakega obravnavanja.

57

Glede na vse zgornje preudarke je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba načelo primarnosti prava Unije razlagati tako, da nacionalnim organom nalaga obveznost, da ne uporabijo nacionalne ureditve, katere del je v nasprotju z zahtevo po sorazmernosti kazni iz člena 20 Direktive 2014/67, le v obsegu, ki je potreben za to, da se omogoči naložitev sorazmernih kazni.

58

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (veliki senat) razsodilo: