–

za Prokuratura Rejonowa w Mińsku Mazowieckim J. Ziarkiewicz, regionalni tožilec v Lublinu,

–

za Prokuratura Rejonowa Warszawa-Żoliborz w Warszawie Prokuratura Rejonowa Warszawa-Wola w Warszawie, Prokuratura Rejonowa w Pruszkowie in Prokuratura Rejonowa Warszawa-Ursynów w Warszawie, A. Szeliga in F. Wolski, regionalna tožilca v Varšavi,

–

za poljsko vlado B. Majczyna, agent,

–

za Evropsko komisijo K. Herrmann, P. J. O. Van Nuffel, R. Troosters in H. Krämer, agenti,

1

Predlogi za sprejetje predhodne odločbe se nanašajo na razlago člena 19(1), drugi pododstavek, PEU v povezavi s členom 2 PEU ter člena 6(1) in (2) Direktive (EU) 2016/343 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. marca 2016 o krepitvi nekaterih vidikov domneve nedolžnosti in krepitvi pravice biti navzoč na sojenju v kazenskem postopku (UL 2016, L 65, str. 1) v povezavi z uvodno izjavo 22 te direktive.

2

Ti predlogi so bili vloženi v okviru kazenskih postopkov proti osebam WB (C-748/19), XA in YZ (C-749/19), DT (C-750/19), ZY (C-751/19), AX (C-752/19), BV (C-753/19) in CU (C-754/19).

3

V uvodni izjavi 22 Direktive 2016/343 je navedeno:

„Dokazno breme za ugotavljanje krivde osumljenih ali obdolženih oseb nosi tožilstvo, v primeru vsakršnega dvoma pa bi bilo treba odločiti v korist osumljene ali obdolžene osebe. Tako bi bila domneva nedolžnosti kršena, če bi se dokazno breme preneslo s tožilstva na obrambo, brez poseganja v morebitne pristojnosti sodišča za ugotavljanje dejstev po uradni dolžnosti, v neodvisnost sodstva pri ugotavljanju krivde osumljene ali obdolžene osebe ter v uporabo dejanskih ali pravnih domnev glede kazenske odgovornosti osumljene ali obdolžene osebe. Takšne domneve bi morale biti razumno omejene, ob upoštevanju pomembnosti tega, kaj je od takšnih domnev odvisno, in ohranjanju pravic obrambe, pri čemer bi morala biti uporabljena sredstva razumno sorazmerna z legitimnim zasledovanim ciljem. Takšne domneve bi morale biti izpodbojne, v vsakem primeru pa bi jih bilo treba uporabiti le, če se spoštujejo pravice obrambe.“

4

Člen 6 te direktive, naslovljen „Dokazno breme“, določa:

„1.   Države članice zagotovijo, da dokazno breme za ugotavljanje krivde osumljenih in obdolženih oseb nosi tožilstvo. To ne posega v obveznosti sodnika ali pristojnega sodišča, da si prizadeva najti tako obremenilne kot razbremenilne dokaze, in pravico obrambe, da predloži dokaze v skladu z veljavnim nacionalnim pravom.

2.   Države članice zagotovijo, da se v primeru vsakršnega dvoma o krivdi v kazenskem postopku odloči v korist osumljene ali obdolžene osebe, tudi ko sodišče presoja o tem, ali bi bilo treba zadevno osebo oprostiti.“

5

V skladu s členom 1(2) ustawa Prawo o prokuraturze (zakon o državnem tožilstvu) z dne 28. januarja 2016 (Dz. U. 2016, pozicija 177) v različici, ki je veljala v času sporov o glavni stvari, ima generalni državni tožilec najvišji položaj v okviru državnega tožilstva, položaj generalnega državnega tožilca pa zaseda minister za pravosodje.

6

V skladu s členom 13(2) tega zakona je generalni državni tožilec nadrejen splošnim državnim tožilcem in tožilcem Instytut Pamięci Narodowej (inštitut za nacionalni spomin, Poljska).

7

V skladu s členom 47a(1) ustawa Prawo o ustroju sądów powszechnych (zakon o organizaciji splošnih sodišč) z dne 27. julija 2001 v različici, ki je veljala v času sporov o glavni stvari (Dz. U. 2019, pozicija 52) (v nadaljevanju: zakon o organizaciji splošnih sodišč), se zadeve z žrebom dodeljujejo sodnikom in sodnikom porotnikom.

8

V skladu s členom 47b(1) tega zakona je sprememba sestave sodišča lahko dopustna le, če zadeve ni mogoče obravnavati v njegovi obstoječi sestavi ali če obstaja trajna ovira za to, da bi obstoječa sestava sodišča obravnavala zadevo. V takem primeru se člen 47a uporablja za predodelitev zadeve. Člen 47b(3) navedenega zakona določa, da odločitev o spremembi sestave sodišča sprejme predsednik sodišča ali sodnik, ki ga ta pooblasti.

9

Člen 77 zakona o organizaciji splošnih sodišč določa:

„1.   Minister za pravosodje lahko sodnika zaradi opravljanja sodniške službe ali upravnih nalog na podlagi njegove privolitve dodeli:

[...]

4.   Kadar je sodnik v skladu s točkami 2 in 2a odstavka 1 in v skladu z odstavkom 2a dodeljen za nedoločen čas, se njegova dodelitev lahko prekliče, zadevni sodnik pa lahko odstopi s sodniškega položaja, na katerega je bil dodeljen, pri čemer velja trimesečni odpovedni rok. V ostalih primerih dodelitve sodnika se za preklic dodelitve ali odstop sodnika s položaja ne zahteva odpovedni rok.“

10

V skladu s členom 112(3) tega zakona minister za pravosodje imenuje Rzecznik Dyscyplinarny Sędziów Sądów powszechnych (vodja disciplinskega postopka za sodnike splošnih sodišč, Poljska) (v nadaljevanju: vodja disciplinskega postopka) in njegova namestnika za štiriletni mandat, ki se lahko podaljša. Poljsko pravo ne določa meril, na podlagi katerih je treba opraviti ta imenovanja.

11

Člen 29(1) kodeks postępowania karnego (zakonik o kazenskem postopku) določa:

„Na pritožbeni in kasacijski obravnavi sodišče odloča v sestavi treh sodnikov, razen če zakon ne določa drugače.“

12

V skladu s členom 519 istega zakonika se lahko zoper pravnomočno sodbo pritožbenega sodišča, s katero se konča postopek, vloži kasacijska pritožba.

13

Člen 439(1) tega zakonika določa:

„Ne glede na meje pravnega sredstva in navajane razloge ter vpliv kršitve na vsebino odločbe pritožbeno sodišče izpodbijano odločbo razveljavi na seji, če:

[...]“.

14

V skladu s členom 523(1) zakonika o kazenskem postopku je mogoče kasacijsko pritožbo vložiti le zaradi kršitev, navedenih v členu 439 tega zakonika, ali druge očitne kršitve prava, kadar je ta lahko pomembno vplivala na vsebino odločbe.

15

Te predloge za sprejetje predhodne odločbe je Sąd Okręgowy w Warszawie (regionalno sodišče v Varšavi, Poljska) vložilo v okviru obravnave sedmih kazenskih zadev, dodeljenih njegovemu X. pritožbenemu kazenskemu oddelku.

16

Na prvem mestu, predložitveno sodišče dvomi o skladnosti sestave sodnih senatov, ki odločajo o teh zadevah, s členom 19(1), drugi pododstavek, PEU, glede na to, da je v njih navzoč sodnik, dodeljen na podlagi odločbe ministra za pravosodje v skladu s členom 77(1) zakona o organizaciji splošnih sodišč, pri čemer lahko ta dodeljeni sodnik v nekaterih navedenih zadevah izhaja celo iz okrožnega sodišča, torej iz sodišča nižje stopnje.

17

Predložitveno sodišče pojasnjuje, da pravila o dodelitvi sodnikov ministru za pravosodje, ki je tudi generalni državni tožilec in je med drugim nadrejen splošnim državnim tožilcem, ponujajo sredstva, na podlagi katerih lahko znatno vpliva na sestavo kazenskega sodišča. Minister za pravosodje naj bi namreč z dodelitvijo sodnika razporedil na sodišče višje stopnje na podlagi meril, ki niso uradno znana, in ne da bi bila odločitev o dodelitvi lahko predmet sodnega nadzora, ter naj bi to dodelitev lahko preklical kadar koli, ne da bi bil tak preklic predmet prej določenih pravnih meril in ne da bi moral biti obrazložen. Predložitveno sodišče poleg tega poudarja, da je možnost sodnega nadzora nad takim preklicem negotova. Ti elementi pa naj bi ministru za pravosodje omogočali, da izvaja dvojni vpliv na sodnike, dodeljene v sodne senate, kot so ti, ki odločajo v sporih o glavni stvari. Po eni strani bi lahko z dodelitvijo sodnika na sodišče višje stopnje tega „nagradil“ za njegovo delo v okviru prejšnjih funkcij ali celo izrazil nekatera pričakovanja glede načina odločanja tega sodnika v prihodnosti, tako da naj bi ta dodelitev torej pomenila nadomestek za napredovanje. Po drugi strani bi lahko s preklicem njegove dodelitve „sankcioniral“ dodeljenega sodnika zaradi sprejetja sodne odločbe, ki je ta ne odobrava, pri čemer predložitveno sodišče v zvezi s tem poudarja zlasti veliko dejansko tveganje nastanka take sankcije, če bi zadevni sodnik odločil, da Sodišču predloži predlog za sprejetje predhodne odločbe ali da bo zavrnil uporabo poljskega prava, ki je v nasprotju s pravom Unije. Tak sistem naj bi torej dodeljene sodnike spodbujal k temu, da odločajo v skladu z voljo ministra za pravosodje – tudi če ta volja ne bi bila izrecno izražena – kar naj bi v končni fazi poseglo v pravico obdolženca do poštenega sojenja, pri čemer je ta pravica eden od izrazov načela učinkovitega sodnega varstva.

18

Na drugem mestu, predložitveno sodišče sprašuje, ali je, če bi bile sodbe, ki bodo izdane v zadevah v glavni stvari, predmet kasacijske pritožbe pri Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče, Poljska), sestava kazenskega sodnega senata tega zadnjenavedenega sodišča združljiva s členom 19(1), drugi pododstavek, PEU.

19

Na tretjem mestu, predložitveno sodišče sprašuje, ali ob upoštevanju tega okvira nacionalna ureditev iz postopkov v glavni stvari posega v domnevo nedolžnosti, ki izhaja iz Direktive 2016/343.

20

V teh okoliščinah je Sąd Okręgowy w Warszawie (regionalno sodišče v Varšavi) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja, ki so v vsaki od zadev od C-748/19 do C-754/19 oblikovana skoraj enako:

21

S sklepom predsednika Sodišča z dne 25. oktobra 2019 so bile zadeve od C-748/19 do C-754/19 združene za pisni in ustni del postopka ter za izdajo sodbe.

22

Sodišče je 30. julija 2020 predložitvenemu sodišču poslalo zahtevo za informacije glede dejanskega in pravnega okvira sporov o glavni stvari. Predložitveno sodišče je 3. septembra 2020 odgovorilo na to zahtevo.

23

Predložitveno sodišče je v predložitvenih odločbah Sodišču predlagalo, naj te zadeve obravnava po hitrem postopku na podlagi člena 105 Poslovnika Sodišča. V utemeljitev svojih predlogov je v bistvu navedlo enake razloge, kot so tisti, iz katerih se je odločilo, da pri Sodišču vloži predloge za sprejetje predhodne odločbe.

24

Člen 105(1) Poslovnika določa, da če je treba zadevo zaradi njene narave obravnavati v kar najkrajšem času, lahko predsednik Sodišča na predlog predložitvenega sodišča ali izjemoma po uradni dolžnosti ter po opredelitvi sodnika poročevalca in generalnega pravobranilca odloči, da se predlog za sprejetje predhodne odločbe obravnava po hitrem postopku.

25

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je tak hitri postopek procesni instrument, namenjen reševanju zadev izjemne nujnosti (sodba z dne 2. marca 2021, A. B. in drugi (Imenovanje sodnikov vrhovnega sodišča – Pravno sredstvo), C-824/18, EU:C:2021:153, točka 48 in navedena sodna praska).

26

V obravnavanem primeru je predsednik Sodišča 2. decembra 2019 po opredelitvi sodnika poročevalca in generalnega pravobranilca odločil, da se predlogom za obravnavanje po hitrem postopku ne ugodi. Po eni strani namreč predložitveno sodišče ni navedlo posebnih razlogov, zaradi katerih bi bilo treba o predlogih za sprejetje predhodne odločbe odločiti v kar najkrajšem času. Po drugi strani dejstvo, da se za zadeve v glavni stvari uporablja kazensko pravo, samo po sebi ne upravičuje njihovega hitrega obravnavanja.

27

Poljska vlada je z vlogo, ki je bila v sodnem tajništvu Sodišča vložena 30. junija 2021, predlagala ponovno odprtje ustnega dela postopka.

28

Poljska vlada je v utemeljitev svojega predloga v bistvu navedla, da se ne strinja s sklepnimi predlogi generalnega pravobranilca, ki naj bi iz besedila vprašanj za predhodno odločanje in določb nacionalnega prava napačno sklepal, da dodelitev sodnika na sodišče višje stopnje za tega sodnika pomeni dodatne ugodnosti v obliki napredovanja in višje plače. Poleg tega naj generalni pravobranilec ne bi navedel pravnih in dejanskih okoliščin, na podlagi katerih bi lahko ugotovil obstoj povezave med dodelitvijo sodnika na drugo sodišče na eni strani ter boljšimi kariernimi možnostmi in višjo plačo na drugi strani. Nikakor naj teh elementov v nasprotju z načelom enakosti orožij ne bi navedlo niti predložitveno sodišče niti naj ne bi bili predmet stališč strank.

29

Poljska vlada poleg tega trdi, da obstaja protislovje med, na eni strani, točko 178 sklepnih predlogov generalnega pravobranilca, v kateri je ta navedel, da pravo Unije ne nasprotuje temu, da države članice uporabijo sistem, v skladu s katerim so lahko sodniki v interesu službe začasno dodeljeni z enega sodišča na drugo ne glede na to, ali so ta sodišča enake ali višje stopnje, in, na drugi strani, dejstvom, da je generalni pravobranilec v teh istih sklepnih predlogih s kršitvijo načela spoštovanja nacionalne identitete držav članic, ki je določeno v členu 4(2) PEU, poljsko ureditev presojal glede na zahteve prava Unije v zvezi s pravno državo.

30

V zvezi s tem je treba spomniti, prvič, da Statut Sodišča Evropske unije in Poslovnik zadevnim strankam iz člena 23 tega statuta ne dajeta možnosti, da predložijo stališča v odgovor na sklepne predloge generalnega pravobranilca (sodba z dne 6. oktobra 2021, W.Ż. (Senat za izredni nadzor in javne zadeve na vrhovnem sodišču – Imenovanje), C-487/19, EU:C:2021:798, točka 62 in navedena sodna praksa).

31

Drugič, v skladu s členom 252, drugi odstavek, PDEU mora generalni pravobranilec popolnoma nepristransko in neodvisno javno predstaviti obrazložene sklepne predloge o zadevah, pri katerih se v skladu s Statutom Sodišča Evropske unije zahteva njegovo sodelovanje. Sodišča ne zavezujejo niti ti predlogi niti obrazložitev, ki generalnega pravobranilca pripelje do njih. Zato nestrinjanje zadevne stranke s sklepnimi predlogi generalnega pravobranilca, ne glede na vprašanja, ki jih je ta preučil v svojih sklepnih predlogih, samo po sebi ne more biti razlog, ki bi utemeljeval ponovno odprtje ustnega postopka (sodba z dne 6. oktobra 2021, W.Ż. (Senat za izredni nadzor in javne zadeve na vrhovnem sodišču – Imenovanje), C-487/19, EU:C:2021:798, točka 63 in navedena sodna praksa).

32

Sodišče sicer lahko na podlagi člena 83 svojega poslovnika po opredelitvi generalnega pravobranilca kadar koli odredi ponovno odprtje ustnega dela postopka, zlasti če meni, da zadeva ni dovolj razjasnjena, ali če stranka po koncu tega dela postopka navede novo dejstvo, ki je odločilno za odločitev Sodišča, ali če je o zadevi treba odločiti na podlagi trditve, o kateri zadevne stranke niso razpravljale.

33

Vendar Sodišče v obravnavanem primeru poudarja, da ima na voljo vse potrebne elemente za odločitev in da o teh zadevah ni treba odločiti na podlagi trditve, o kateri zadevne stranke niso razpravljale. Poleg tega predlog za ponovno odprtje ustnega dela postopka ne vsebuje nobenega novega dejstva, ki bi lahko bilo odločilno za odločitev, ki jo mora Sodišče sprejeti v navedenih zadevah. V teh okoliščinah Sodišče po opredelitvi generalnega pravobranilca meni, da ni treba odrediti ponovnega odprtja ustnega dela postopka.

34

Poljska vlada, Prokuratura Regionalna w Lublinie (regionalno tožilstvo v Lublinu, Poljska) in Prokuratura Regionalna w Warszawie (regionalno tožilstvo v Varšavi, Poljska), ki sta Sodišču predložili stališča v imenu okrožnih tožilstev, ki so sprožila kazenski pregon v zadevah v glavni stvari, menijo, da pravni in dejanski okvir, na katerega se nanašajo vprašanja za predhodno odločanje, ne spada na področje uporabe prava Unije. Priprava določb nacionalnega prava v zvezi z organizacijo sodstva, zlasti postopek imenovanja sodnikov, sestava sodnih svetov ali dodeljevanje sodnikov na drugo sodišče, kot je tisto, na katerem običajno opravljajo svojo funkcijo, in pravni učinki sodb nacionalnih sodišč naj bi namreč spadala v izključno pristojnost vsake države članice.

35

Regionalni tožilstvi v Lublinu in v Varšavi zlasti poudarjata, da Sodišče ni pristojno niti za določitev pogojev, pod katerimi se lahko dovoli dodelitev sodnikov, niti za presojo učinkovitosti imenovanja osebe na položaj sodnika, niti za odločanje o njenem statusu sodnika ali za odločanje o obstoju odločbe nacionalnega sodišča. Zato naj Sodišče ne bi bilo pristojno za odgovor na vprašanja za predhodno odločanje, postavljena v zadevah v glavni stvari.

36

V zvezi s tem je treba opozoriti, da čeprav je organizacija sodstva v državah članicah res v njihovi pristojnosti, pa morajo države članice pri izvajanju te pristojnosti spoštovati obveznosti, ki zanje izhajajo iz prava Unije, in da lahko to velja med drugim glede nacionalnih pravil v zvezi s sprejetjem odločb o imenovanju sodnikov in po potrebi pravil v zvezi s sodnim nadzorom, ki se uporablja v okviru takih postopkov imenovanja (sodba z dne 6. oktobra 2021, W.Ż. (Senat za izredni nadzor in javne zadeve vrhovnega sodišča – Imenovanje), C-487/19, EU:C:2021:798, točka 75 in navedena sodna praksa). Enako velja za nacionalna pravila v zvezi s sprejemanjem odločb o dodelitvi sodnikov zaradi opravljanja sodne funkcije na drugo sodišče.

37

Poleg tega se taki ugovori poljske vlade, regionalnega tožilstva v Lublinu in regionalnega tožilstva v Varšavi v bistvu nanašajo na sam obseg določb prava Unije, na katere se nanašajo zastavljena vprašanja, in torej na razlago teh določb. Taka razlaga pa na podlagi člena 267 PDEU očitno spada v pristojnost Sodišča (glej po analogiji sodbo z dne 6. oktobra 2021, W.Ż. (Senat za izredni nadzor in javne zadeve na vrhovnem sodišču – Imenovanje), C-487/19, EU:C:2021:798, točka 76 in navedena sodna praksa).

38

Iz navedenega izhaja, da je Sodišče pristojno za odločanje o teh predlogih za sprejetje predhodne odločbe.

39

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 19(1), drugi pododstavek, PEU v povezavi s členom 2 PEU ter člen 6(1) in (2) Direktive 2016/343 razlagati tako, da nasprotujeta nacionalnim določbam, v skladu s katerimi lahko minister za pravosodje države članice na podlagi meril, ki niso javno dostopna, sodnika za določen ali nedoločen čas dodeli na kazensko sodišče višje stopnje in po drugi strani to dodelitev ne glede na to, ali je za določen ali nedoločen čas, kadar koli in z neobrazloženo odločbo prekliče.

40

Poljska vlada, regionalno tožilstvo v Lublinu in regionalno tožilstvo v Varšavi menijo, da je to vprašanje nedopustno.

41

V zvezi s tem, na prvem mestu, regionalno tožilstvo v Lublinu in regionalno tožilstvo v Varšavi navajata, da je odločitve o vložitvi teh predlogov za sprejetje predhodne odločbe pri Sodišču sprejela predsednica senata, ki je odločala brez sodelovanja preostalih dveh njegovih članov. V skladu s členom 29(1) zakonika o kazenskem postopku pa mora pritožbeno sodišče odločati v sestavi treh sodnikov, razen če zakon ne določa drugače, v postopkih v glavni stvari pa naj ne bi bilo nobenega elementa, ki bi upravičeval uporabo druge sestave senata. Predsednica senata naj tako niti primarno niti incidenter ne bi bila nikakor pristojna za to, da sama odloči o katerem koli vprašanju, tako da ni mogoče šteti, da je Sodišču zadevo predložilo „sodišče“ države članice v smislu člena 267 PDEU.

42

V zvezi s tem je treba najprej opozoriti, da Sodišče v skladu s svojo ustaljeno sodno prakso pri presoji vprašanja, ali je zadevni predložitveni organ „sodišče“ v smislu člena 267 PDEU, ki je izključno vprašanje prava Unije, in torej pri presoji, ali je predlog za sprejetje predhodne odločbe dopusten, upošteva vse elemente, kot so zakonska podlaga organa, njegova stalnost, obveznost njegove jurisdikcije, kontradiktornost njegovega postopka, njegova uporaba pravnih pravil in njegova neodvisnost (sodba z dne 9. julija 2020, Land Hessen, C-272/19, EU:C:2020:535, točka 43).

43

V obravnavanem primeru je te predloge za sprejetje predhodne odločbe vložil X. pritožbeni kazenski oddelek Sąd Okręgowy w Warszawie (regionalno sodišče v Varšavi) prek predsednice sestave senata v sedmih zadevah v glavni stvari. Poleg tega ni sporno, da Sąd Okręgowy w Warszawie (regionalno sodišče v Varšavi) izpolnjuje zahteve, navedene v točki 42 te sodbe.

44

Iz ustaljene sodne prakse pa izhaja, da Sodišče v okviru postopka predhodnega odločanja iz člena 267 PDEU glede na razdelitev nalog med njim in nacionalnim sodiščem ni pristojno, da preveri, ali je bila predložitvena odločba sprejeta v skladu z nacionalnimi pravili o organizaciji sodišč in sodnih postopkih. Sodišče se mora torej omejiti na predložitveno odločbo, ki jo izda sodišče države članice, če ni bila razveljavljena v okviru pravnih sredstev, ki so morebiti določena v nacionalnem pravu (sodba z dne 14. januarja 1982, Reina, 65/81, EU:C:1982:6, točka 7).

45

Tako z nobeno od trditev, ki sta jih navedla regionalno tožilstvo v Lublinu in regionalno tožilstvo v Varšavi, kot so navedene v točki 41 te sodbe, ni mogoče izpodbiti dejstva, da je prvo vprašanje postavilo „sodišče“ v smislu člena 267 PDEU.

46

Na drugem mestu, poljska vlada poudarja, da se za zadeve v glavni stvari uporabljata kazensko pravo in kazenski postopek, ki sta področji, ki nista harmonizirani s pravom Unije. Povezava s pravom Unije, ki naj bi jo predložitveno sodišče poskušalo dokazati in ki naj bi po njegovem mnenju izhajala iz dejstva, da mora obravnavati kazenske zadeve, v okviru katerih mora biti vsakemu obdolžencu zagotovljeno spoštovanje njegove pravice do obrambe in da je ta varovana tudi na podlagi Direktive 2016/343, naj ne bi bila dovolj realna, da bi bilo mogoče šteti, da je odgovor na to vprašanje nujen za rešitev sporov, o katerih odloča.

47

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da želi predložitveno sodišče s prvim vprašanjem izvedeti, še preden se zadeve v glavni stvari vsebinsko obravnavajo, ali so nacionalna pravila, na podlagi katerih je dodeljeni sodnik del sestav senatov, ki odločajo o teh zadevah, združljiva z načelom neodvisnosti sodnikov.

48

Sodišče pa je že poudarilo, da je odgovor na vprašanja za predhodno odločanje lahko nujen za to, da se predložitvenim sodiščem lahko poda razlaga prava Unije, ki bi jim omogočila odločitev o procesnih vprašanjih nacionalnega prava, preden lahko vsebinsko odločijo o sporih, ki so jim predloženi (glej v tem smislu sodbo z dne 6. oktobra 2021, W.Ż. (Senat za izredni nadzor in javne zadeve na vrhovnem sodišču – Imenovanje), C-487/19, EU:C:2021:798, točka 94 in navedena sodna praksa).

49

V obravnavanem primeru se prvo vprašanje za predhodno odločanje nanaša na razlago določb prava Unije in njihove učinke – zlasti glede na primarnost tega prava – na zakonitost sestave sodnih senatov, ki odločajo o zadevah v glavni stvari. Odgovor Sodišča se torej izkaže za potreben, da se predložitvenemu sodišču omogoči, da odloči o vprašanju, ki se postavlja in limine litis, preden sestave senatov vsebinsko odločijo o sporih o glavni stvari.

50

V teh okoliščinah je treba ugovor poljske vlade zavrniti.

51

Na tretjem mestu, poljska vlada trdi, da je vprašanje za predhodno odločanje hipotetično, ker odgovor Sodišča na to vprašanje ne more nikakor vplivati na nadaljevanje kazenskih postopkov v glavni stvari. Na postopkovni ravni namreč, tudi če bi Sodišče razsodilo, da so zadevne določbe o dodelitvi sodnikov v nasprotju s pravom Unije, predsednica senata ne bi mogla uporabiti take razlage, saj ni pristojna, da bi drugemu članu navedene sestave, vključujoč tudi na podlagi prava Unije, odvzela pravico do odločanja.

52

V zvezi s tem je treba poudariti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča v okviru sodelovanja med Sodiščem in nacionalnimi sodišči, ki ga določa člen 267 PDEU, le nacionalno sodišče, ki odloča o sporu in ki mora prevzeti odgovornost za sodno odločitev, pristojno, da ob upoštevanju posebnosti zadeve presodi potrebo po pridobitvi predhodne odločbe, da bi lahko izdalo sodbo, in upoštevnost vprašanj, ki jih predloži Sodišču. Zato je Sodišče, kadar se predložena vprašanja nanašajo na razlago prava Unije, načeloma dolžno odločati (sodba z dne 24. novembra 2020, Openbaar Ministerie (Ponarejanje listin), C-510/19, EU:C:2020:953, točka 25 in navedena sodna praksa).

53

Dalje, v točki 36 te sodbe je bilo opozorjeno, da morajo države članice pri izvajanju svoje pristojnosti na področju organizacije sodstva, med drugim kadar pripravljajo nacionalna pravila v zvezi z dodelitvijo sodnikov zaradi izvajanja sodne funkcije na drugem sodišču ali v zvezi z nadzorom pravilnosti sestave senata, spoštovati obveznosti, ki zanje izhajajo iz prava Unije.

54

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da se trditve, ki jih je navedla poljska vlada, v bistvu nanašajo na obseg in torej na razlago določb prava Unije, na katere se nanaša prvo vprašanje, ter na učinke, ki bi lahko izhajali iz teh določb, zlasti ob upoštevanju primarnosti tega prava. Take trditve, ki se nanašajo na vsebino postavljenega vprašanja, tako po svoji naravi ne morejo povzročiti njegove nedopustnosti (glej v tem smislu sodbo z dne 6. oktobra 2021, W.Ż. (Senat za izredni nadzor in javne zadeve na vrhovnem sodišču – Imenovanje), C-487/19, EU:C:2021:798, točka 90 in navedena sodna praksa).

55

Na četrtem in zadnjem mestu, poljska vlada, regionalno tožilstvo v Lublinu in regionalno tožilstvo v Varšavi navajajo, da predlogi za sprejetje predhodne odločbe ne vsebujejo informacij iz člena 94 Poslovnika. Predložitveno sodišče naj namreč v teh predlogih ne bi opredelilo niti predmeta sporov o glavni stvari niti upoštevnih dejstev niti naj ne bi vsaj na kratko navedlo dejanskih okoliščin, na katerih temeljijo vprašanja za predhodno odločanje.

56

Poleg tega naj predlogi za sprejetje predhodne odločbe ne bi bili zadostno obrazloženi, zlasti glede razlogov za izbiro določb prava Unije, katerih razlaga se zahteva, in dokaza o obstoju povezave med navedenimi določbami in nacionalnimi pravili, ki se uporabljajo v postopkih v glavni stvari. Predložitveno sodišče naj bi zgolj navedlo določbe prava Unije in na kratko predstavilo razlago nekaterih med njimi, ne da bi preučilo njihovo medsebojno odvisnost ali upoštevnost različnih pravil, katerih razlaga se zahteva za rešitev sporov o glavni stvari.

57

V zvezi s tem je iz elementov, navedenih v točkah od 5 do 14 in od 16 do 19 te sodbe, razvidno, da predlogi za sprejetje predhodne odločbe, kot jih je predložitveno sodišče pojasnilo v odgovoru na zahtevo za informacije, ki jo je nanj naslovilo Sodišče, vsebujejo vse potrebne informacije, zlasti vsebino nacionalnih določb, ki bi se lahko uporabile v obravnavanih primerih, razloge, zaradi katerih je predložitveno sodišče vprašalo Sodišče glede razlage določb, omenjenih v točki 39 te sodbe, ter povezav, ki jih je to sodišče vzpostavilo med navedenimi določbami in navedenimi nacionalnimi pravili, tako da Sodišče o prvem vprašanju lahko odloči.

58

Glede na vse zgoraj navedene preudarke je treba ugotoviti, da je prvo zastavljeno vprašanje dopustno.

59

S členom 19 PEU, ki konkretizira vrednoto pravne države, potrjeno v členu 2 PEU, je nacionalnim sodiščem in Sodišču naložena odgovornost za zagotovitev polne uporabe prava Unije v vseh državah članicah in sodnega varstva, do katerega so pravni subjekti upravičeni na podlagi tega prava (sodba z dne 2. marca 2021A.B. in drugi (Imenovanje sodnikov vrhovnega sodišča – Pravno sredstvo), C-824/18, EU:C:2021:153, točka 108 in navedena sodna praksa).

60

Na tej podlagi in kot to določa člen 19(1), drugi pododstavek, PEU, morajo države članice določiti sistem pravnih sredstev in postopkov, ki pravnim subjektom zagotavljajo spoštovanje njihove pravice do učinkovitega sodnega varstva na področjih, ki jih ureja pravo Unije (sodba z dne 2. marca 2021A.B. in drugi (Imenovanje sodnikov vrhovnega sodišča – Pravno sredstvo), C-824/18, EU:C:2021:153, točka 109 in navedena sodna praksa).

61

Kot je razvidno iz ustaljene sodne prakse, načelo učinkovitega sodnega varstva pravic, ki jih imajo pravni subjekti na podlagi prava Unije, na katero se nanaša člen 19(1), drugi pododstavek, PEU, pomeni splošno načelo prava Unije, ki izhaja iz skupnih ustavnih tradicij držav članic in je določeno s členoma 6 in 13 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane 4. novembra 1950 v Rimu, ter ki je zdaj potrjeno v členu 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) (sodba z dne 2. marca 2021, A.B. in drugi (Imenovanje sodnikov vrhovnega sodišča – Pravno sredstvo), C-824/18, EU:C:2021:153, točka 110 in navedena sodna praksa).

62

Glede stvarnega področja uporabe člena 19(1), drugi pododstavek, PEU je treba opozoriti, da se ta določba nanaša na „področja, ki jih ureja pravo Unije“, ne glede na položaj, v katerem države članice izvajajo to pravo v smislu člena 51(1) Listine (sodba z dne 2. marca 2021A.B. in drugi (Imenovanje sodnikov vrhovnega sodišča – Pravno sredstvo), C-824/18, EU:C:2021:153, točka 111 in navedena sodna praksa).

63

Na podlagi člena 19(1), drugi pododstavek, PEU mora tako vsaka država članica zlasti zagotoviti, da organi, ki kot „sodišče“ v smislu, ki ga opredeljuje pravo Unije, spadajo v njen sistem pravnih sredstev na področjih, ki jih ureja pravo Unije, in ki lahko torej v tej vlogi odločajo o uporabi ali razlagi prava Unije, izpolnjujejo zahteve po učinkovitem sodnem varstvu (sodba z dne 6. oktobra 2021, W.Ż. (Senat za izredni nadzor in javne zadeve na vrhovnem sodišču – Imenovanje), C-487/19, EU:C:2021:798, točka 104 in navedena sodna praksa).

64

V obravnavani zadevi ni sporno, da so poljska splošna sodišča, med katera spadajo regionalna sodišča, kot je Sąd Okręgowy w Warszawie (regionalno sodišče v Varšavi), lahko primorana odločati o vprašanjih v zvezi z uporabo ali razlago prava Unije in da kot „sodišča“ v smislu, kot ga opredeljuje to pravo, spadajo v poljski sistem pravnih sredstev na „področjih, ki jih ureja pravo Unije“ v smislu člena 19(1), drugi pododstavek, PEU, tako da morajo izpolnjevati zahteve po učinkovitem sodnem varstvu (glej v tem smislu sodbo z dne 6. oktobra 2021, W.Ż. (Senat za izredni nadzor in javne zadeve na vrhovnem sodišču – Imenovanje), C-487/19, EU:C:2021:798, točka 106 in navedena sodna praksa).

65

Za zagotovitev, da lahko taka sodišča sama zagotovijo učinkovito sodno varstvo, ki se tako zahteva na podlagi člena 19(1), drugi pododstavek, PEU, je ohranitev njihove neodvisnosti bistvena, kot to potrjuje člen 47, drugi odstavek, Listine, v katerem je med zahtevami, povezanimi s temeljno pravico do učinkovitega pravnega sredstva, naveden dostop do „neodvisnega“ sodišča (sodba z dne 6. oktobra 2021, W.Ż. (Senat za izredni nadzor in javne zadeve na vrhovnem sodišču – Imenovanje), C-487/19, EU:C:2021:798, točka 107 in navedena sodna praksa).

66

Kot je Sodišče večkrat poudarilo, je ta zahteva po neodvisnosti sodišč, ki je neločljivo povezana z nalogo sojenja, del bistvene vsebine pravice do učinkovitega sodnega varstva in temeljne pravice do poštenega sojenja, ki ima poglaviten pomen kot garant varstva vseh pravic, ki jih imajo pravni subjekti na podlagi prava Unije, in ohranitve skupnih vrednot držav članic, ki so navedene v členu 2 PEU, zlasti vrednote pravne države (sodba z dne 6. oktobra 2021, W.Ż. (Senat za izredni nadzor in javne zadeve na vrhovnem sodišču – Imenovanje), C-487/19, EU:C:2021:798, točka 108 in navedena sodna praksa).

67

V skladu z ustaljeno sodno prakso jamstva neodvisnosti in nepristranskosti, ki se zahtevajo na podlagi prava Unije, narekujejo obstoj pravil, ki se nanašajo zlasti na sestavo organa ter na imenovanje, trajanje funkcije in razloge za vzdržanje, izločitev in razrešitev njegovih članov, ter na podlagi katerih je mogoče zavrniti vsak legitimen dvom pri pravnih subjektih o zavarovanosti tega organa pred zunanjimi dejavniki in o njegovi nevtralnosti glede nasprotujočih si interesov (sodba z dne 6. oktobra 2021, W.Ż.(Senat za izredni nadzor in javne zadeve na vrhovnem sodišču – Imenovanje), C-487/19, EU:C:2021:798, točka 109 in navedena sodna praksa).

68

Zlasti mora biti v skladu z načelom delitve oblasti, ki je značilno za delovanje pravne države, zagotovljena zlasti neodvisnost sodišč od zakonodajne in izvršilne oblasti (sodba z dne 6. oktobra 2021, W.Ż. (Senat za izredni nadzor in javne zadeve na vrhovnem sodišču – Imenovanje), C-487/19, EU:C:2021:798, točka 127 in navedena sodna praksa).

69

V zvezi s tem je pomembno, da sodniki niso izpostavljeni zunanjim posegom ali pritiskom, ki bi lahko ogrozili njihovo neodvisnost. Pravila, ki se uporabljajo za status sodnikov in opravljanje njihovih funkcij sodnika, morajo zlasti omogočiti, da se ne izključijo zgolj vsakršni neposredni vplivi v obliki navodil, ampak tudi oblike bolj posrednega vplivanja, ki lahko usmerjajo odločitve zadevnih sodnikov, ter se tako prepreči vtis, da ti sodniki niso neodvisni ali nepristranski, kar bi lahko omajalo zaupanje, ki ga mora v demokratični družbi in v pravni državi pri pravnih subjektih uživati sodstvo (sodba z dne 6. oktobra 2021, W.Ż. (Senat za izredni nadzor in javne zadeve na vrhovnem sodišču – Imenovanje), C-487/19, EU:C:2021:798, točka 110 in navedena sodna praksa).

70

V obravnavanem primeru se dvomi predložitvenega sodišča nanašajo na možnost ministra za pravosodje države članice, da po eni strani na podlagi meril, ki niso javno dostopna, sodnika za določen ali nedoločen čas dodeli na drugo kazensko sodišče in da, po drugi strani, to dodelitev ne glede na to, ali je za določen ali nedoločen čas, kadar koli in z neobrazloženo odločbo prekliče.

71

V zvezi s tem, kot je bilo opozorjeno v točki 67 te sodbe, jamstva neodvisnosti in nepristranskosti, ki se na podlagi prava Unije zahtevajo za sodišča, ki bi lahko odločala o uporabi ali razlagi tega prava, zlasti narekujejo obstoj pravil, ki urejajo sestavo organa, imenovanje, trajanje funkcije in razloge za razrešitev njegovih članov, ter na podlagi katerih je mogoče zavrniti vsak legitimen dvom pri pravnih subjektih o zavarovanosti tega organa pred zunanjimi dejavniki in o njegovi nevtralnosti glede nasprotujočih si interesov. Taka pravila pa nujno zajemajo pravila v zvezi s dodelitvijo sodnikov, ker lahko navedena pravila, kot je to v primeru določb člena 77 zakona o organizaciji splošnih sodiščih, vplivajo tako na sestavo organa, ki mora odločati o zadevi, kot na trajanje funkcije tako dodeljenih sodnikov, in določajo možnost preklica dodelitve enega ali več njegovih članov.

72

Res je sicer, da lahko države članice uporabijo sistem, v skladu s katerim so lahko sodniki v interesu službe začasno dodeljeni z enega sodišča na drugo (glej v tem smislu sodbi ESČP z dne 25. oktobra 2011, Richert proti Poljski, CE:ECHR:2011:1025JUD005480907, točka 44, in z dne 20. marca 2012, Dryzek proti Poljski, CE:ECHR:2012:0320DEC001228509, točka 49).

73

Vendar spoštovanje zahteve po neodvisnosti zahteva, da pravila, ki urejajo dodelitev sodnikov, zagotavljajo potrebna jamstva neodvisnosti in nepristranskosti, da se prepreči vsako tveganje uporabe te dodelitve kot orodja za politični nadzor nad vsebino sodnih odločb (glej po analogiji sodbo z dne 18. maja 2021, AsociaţiaForumul Judecătorilor din România in drugi, C-83/19, C-127/19, C-195/19, C-291/19, C-355/19 in C-397/19, EU:C:2021:393, točka 198 in navedena sodna praksa).

74

Predložitveno sodišče bo moralo na koncu glede na vsa načela, na katera je bilo opozorjeno v točkah od 59 do 73 te sodbe, in po presojah, ki se v ta namen zahtevajo, odločiti o tem, ali vse okoliščine, v katerih minister za pravosodje lahko dodeli sodnika na višje stopenjsko sodišče in to dodelitev prekliče, lahko pripeljejo do ugotovitve, da ti sodniki za čas trajanja dodelitve ne uživajo jamstev neodvisnosti in nepristranskosti (glej po analogiji sodbo z dne 6. oktobra 2021, W.Ż. (Senat za izredni nadzor in javne zadeve na vrhovnem sodišču – Imenovanje), C-487/19, EU:C:2021:798, točka 131).

75

Člen 267 PDEU Sodišču namreč ne daje pristojnosti, da uporabi pravila Unije v določenem primeru, ampak le, da se izreče o razlagi Pogodb in aktov, ki jih sprejmejo institucije Unije, tako da na podlagi spisa, s katerim razpolaga, predložitvenemu sodišču zlasti poda elemente razlage prava Unije, ki bi mu lahko koristili pri presoji učinkov neke določbe tega prava (glej v tem smislu sodbo z dne 6. oktobra 2021, W.Ż. (Senat za izredni nadzor in javne zadeve na vrhovnem sodišču – Imenovanje), C-487/19, EU:C:2021:798, točki 132 in 133 ter navedena sodna praksa).

76

V zvezi s tem je res, da okoliščina, da lahko minister za pravosodje v skladu s členom 77(1) zakona o organizaciji splošnih sodišč sodnika zaradi opravljanja sodniške službe ali upravnih nalog dodeli na drugo sodišče le z njegovo privolitvijo, pomeni pomembno procesno varovalko.

77

Vendar predložitveno sodišče v zvezi s poljskimi pravili, ki urejajo dodelitev sodnikov in pogoje, pod katerimi so bili sodniki dodeljeni na Sąd Okręgowy w Warszawie (regionalno sodišče v Varšavi), navaja vrsto elementov, ki po njegovem mnenju ministru za pravosodje omogočajo, da vpliva na te sodnike, tako da se lahko poraja dvom o njihovi neodvisnosti.

78

Na prvem mestu, kot je navedlo predložitveno sodišče, merila, ki jih minister za pravosodje uporablja za dodelitev sodnikov, namreč niso javno dostopna. Poleg tega ima minister za pravosodje pooblastilo, da take dodelitve kadar koli prekliče, ne da bi bila merila, ki bi morebiti urejala to pooblastilo, znana in ne da bi bila taka odločba obrazložena.

79

Da bi se izognili samovoljnemu ravnanju in tveganju manipulacije, pa morata biti odločba o dodelitvi sodnika in odločba o prenehanju te dodelitve, zlasti kadar gre za dodelitev na sodišče višje stopnje, sprejeti na podlagi vnaprej znanih meril in morata biti ustrezno obrazloženi.

80

Na drugem mestu, iz člena 77(4) zakona o organizaciji splošnih sodišč je razvidno, da minister za pravosodje lahko prekliče dodelitev sodnika ne glede na to, ali je ta dodelitev za določen ali nedoločen čas, in da lahko v posebnem primeru, v katerem je bil sodnik dodeljen za določen čas, do preklica pride celo brez odpovednega roka. Ta določba tako ministru za pravosodje omogoča, da se kadar koli odloči za preklic dodeljenega sodnika. Poleg tega navedena določba ne določa posebnih pogojev, ki bi urejali preklic dodelitve.

81

Tako bi lahko možnost ministra za pravosodje, da kadar koli prekliče dodelitev sodnika, zlasti v primeru dodelitve na sodišče višje stopnje, pravnemu subjektu dajala vtis, da na presojo dodeljenega sodnika, ki odloča o njegovem primeru, vpliva strah pred preklicem dodelitve.

82

Poleg tega bi lahko ta možnost, da se kadar koli in brez javno znanega razloga prekliče dodelitev sodnika, pri dodeljenem sodniku tudi vzbudila občutek, da mora izpolniti pričakovanja ministra za pravosodje, kar bi lahko pri samih sodnikih vzbudilo vtis, da so „podrejeni“ ministru za pravosodje na način, ki ni združljiv z načelom neodstavljivosti sodnikov.

83

Nazadnje, ker ima lahko preklic dodelitve sodnika brez njegove privolitve zanj podobne učinke kot disciplinski ukrep, člen 19(1), drugi pododstavek, PEU nalaga, da ureditev, ki se uporablja za tak ukrep, zajema vsa potrebna jamstva, da se prepreči vsakršno tveganje uporabe take ureditve kot instrumenta političnega nadzora nad vsebino sodnih odločb, kar predvsem pomeni, da je navedeni ukrep mogoče izpodbijati pred sodiščem v skladu s postopkom, ki v celoti zagotavlja pravice, določene v členih 47 in 48 Listine (glej v tem smislu sodbo z dne 6. oktobra 2021, W.Ż. (Senat za izredni nadzor in javne zadeve na vrhovnem sodišču – Imenovanje), C-487/19, EU:C:2021:798, točki 115 in 118).

84

Na tretjem mestu, medtem ko lahko minister za pravosodje, kot je bilo opozorjeno v točki 80 te sodbe, s preklicem dodelitve sodnika sprejme odločitev, ki vpliva na sestavo senata, ta minister v skladu s členom 1(2) zakona o državnem tožilstvu poleg tega zaseda položaj generalnega državnega tožilca in je v tej vlogi v skladu s členom 13(2) tega zakona organ, ki je med drugim nadrejen splošnim državnim tožilcem. Minister za pravosodje ima tako v dani kazenski zadevi moč tako nad splošnim državnim tožilcem kot nad dodeljenimi sodniki, kar lahko pri pravnih subjektih vzbudi legitimne dvome o nepristranskosti navedenih dodeljenih sodnikov, ko odločajo v taki zadevi.

85

Na četrtem mestu, iz navedb predložitvenega sodišča je razvidno, da sodniki, ki so bili dodeljeni v sestave senatov, ki odločajo v sporih o glavni stvari, še naprej sočasno opravljajo funkcije, ki so jih opravljali pred svojo dodelitvijo, in sicer funkcije namestnikov vodje disciplinskega postopka, pri čemer je ta organ, zadolžen za – po potrebi pod nadzorom ministra za pravosodje – vodenje disciplinskih postopkov, ki bi lahko bili sproženi proti sodnikom (glej v tem smislu sodbo z dne 15. julija 2021, Komisija/Poljska (Disciplinska ureditev za sodnike), C-791/19, EU:C:2021:596, točka 233).

86

Kot je v bistvu navedel tudi generalni pravobranilec v točki 190 sklepnih predlogov, pa lahko kopičenje funkcij dodeljenega sodnika in namestnika vodje disciplinskega postopka pri isti osebi v okoliščinah, v katerih v skladu s členom 112 zakona o organizaciji splošnih sodišč namestnika vodje disciplinskega postopka ravno tako imenuje minister za pravosodje, pri pravnih subjektih vzbudi legitimne dvome o zavarovanosti drugih članov zadevnih sodnih sestav pred zunanjimi elementi v smislu sodne prakse, navedene v točkah 67 in 68 te sodbe, ker se lahko ti člani bojijo, da bo dodeljeni sodnik sodeloval v disciplinskih postopkih zoper njih.

87

Iz vseh teh elementov izhaja, da so okoliščine, navedene v točkah od 76 do 86 te sodbe in obravnavane skupaj, s pridržkom končne presoje, ki jo mora v zvezi s tem podati predložitveno sodišče, take, da lahko pripeljejo do sklepa, da ima minister za pravosodje, ki je tudi generalni državni tožilec, na podlagi meril, ki uradno niso znana, pooblastilo, da dodeli sodnike na višje stopenjska sodišča ter da njihovo dodelitev kadar koli, in ne da bi moral to odločitev obrazložiti, prekliče, zaradi česar ti sodniki za čas dodelitve ne uživajo jamstev in neodvisnosti, ki bi jih moral biti v pravni državi normalno deležen vsak sodnik. Takega pooblastila ni mogoče šteti za združljivega z obveznostjo spoštovanja zahteve po neodvisnosti v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 73 te sodbe.

88

Poleg tega domneva nedolžnosti, na katero se sklicujeta uvodna izjava 22 in člen 6 Direktive 2016/343, ki sta prav tako omenjena v prvem vprašanju za predhodno odločanje, zahteva, da je sodnik popolnoma nepristranski in brez predsodkov, kadar preučuje kazensko odgovornost obdolženca. Neodvisnost in nepristranskost sodnikov sta torej bistvena pogoja za zagotovitev domneve nedolžnosti.

89

V obravnavani zadevi pa je očitno, da so lahko v okoliščinah, kakršne so te v postopkih v glavni stvari in so opisane v točki 87 te sodbe, neodvisnost in nepristranskost sodnikov ter s tem domneva nedolžnosti ogrožene.

90

Glede na zgornje preudarke je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 19(1), drugi pododstavek, PEU v povezavi s členom 2 PEU ter člen 6(1) in (2) Direktive 2016/343 razlagati tako, da nasprotujeta nacionalnim določbam, v skladu s katerimi lahko minister za pravosodje države članice na podlagi meril, ki niso javno dostopna, po eni strani sodnika za določen ali nedoločen čas dodeli na kazensko sodišče višje stopnje in po drugi strani to dodelitev ne glede na to, ali je ta za določen ali nedoločen čas, kadar koli in z neobrazloženo odločbo prekliče.

91

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali so zahteve, ki izhajajo iz učinkovitega sodnega varstva, med katerimi je neodvisnost sodstva, in zahteve, ki izhajajo iz domneve nedolžnosti, kršene, ker bi bilo v primeru, da bi bile sodbe, ki bodo izdane v zadevah v glavni stvari, predmet kasacijskih pritožb pri Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče), te kasacijske pritožbe mogoče dodeliti sodniku, imenovanemu na predlog KRS. S tretjim vprašanjem predložitveno sodišče v bistvu sprašuje o pravnih učinkih teh sodb, ki bodo izdane, v primeru, da bi jih sprejela sestava senata, ki vključuje enega ali več sodnikov, ki jih je dodelil minister za pravosodje, in, v primeru kasacijske pritožbe, o pravnih učinkih odločbe Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče), sprejete s sodelovanjem sodnika, imenovanega na predlog KRS. Predložitveno sodišče s četrtim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali lahko okoliščina, da se je zadevno sodišče izreklo v ugodnem ali neugodnem smislu za obdolženca, vpliva na odgovor na tretje vprašanje.

92

Ker poljska vlada, regionalno tožilstvo v Lublinu, regionalno tožilstvo v Varšavi in Evropska komisija izpodbijajo dopustnost teh vprašanj, je treba opozoriti, da Sodišče lahko zavrne odločanje o vprašanju za predhodno odločanje, ki ga postavi nacionalno sodišče, le takrat, kadar je očitno, da zahtevana razlaga pravila prava Unije nima nikakršne zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari, kadar gre za hipotetičen problem oziroma kadar Sodišče nima na voljo dejanskih in pravnih elementov, ki so potrebni, da bi lahko na postavljena vprašanja podalo koristne odgovore (sodba z dne 10. decembra 2018, Wightman in drugi, C-621/18, EU:C:2018:999, točka 27 in navedena sodna praksa).

93

V obravnavanem primeru so zastavljena drugo, tretje in četrto vprašanje povsem hipotetična, saj predpostavljajo, da bo pri Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče) vložena kasacijska pritožba zoper sodbe, ki bodo izdane v zadevah v glavni stvari. Poleg tega v delu, v katerem se tretje in četrto vprašanje nanašata na pravne učinke zadnjenavedenih sodb, Sodišče nima na voljo dejanskih in pravnih elementov, potrebnih za koristen odgovor na ti vprašanji, saj predložitveno sodišče ni pojasnilo morebitne upoštevnosti takega odgovora za odločbe, ki jih mora sprejeti v zadevah v glavni stvari.

94

Iz tega sledi, da drugo, tretje in četrto vprašanje za predhodno odločanje niso dopustna.

95

Ker je ta postopek za stranke v postopkih v glavni stvari ena od stopenj v postopkih pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (veliki senat) razsodilo:

Člen 19(1), drugi pododstavek, PEU v povezavi s členom 2 PEU ter člen 6(1) in (2) Direktive (EU) 2016/343 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. marca 2016 o krepitvi nekaterih vidikov domneve nedolžnosti in krepitvi pravice biti navzoč na sojenju v kazenskem postopku je treba razlagati tako, da nasprotujeta nacionalnim določbam, v skladu s katerimi lahko minister za pravosodje države članice na podlagi meril, ki niso javno dostopna, po eni strani sodnika za določen ali nedoločen čas dodeli na kazensko sodišče višje stopnje in po drugi strani to dodelitev ne glede na to, ali je ta za določen ali nedoločen čas, kadar koli in z neobrazloženo odločbo prekliče.