–

za BNP Paribas Personal Finance SA P. Metais in P. Spinosi, avocats,

–

za VE C. Constantin-Vallet in M. Le Bot, avocats,

–

za francosko vlado A.-L. Desjonquères in E. Toutain, agenta,

–

za poljsko vlado B. Majczyna, agent,

–

za Evropsko komisijo C. Valero, N. Ruiz García in M. Van Hoof, agenti,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 3 in 4 Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 2, str. 288, in popravek v UL 2019, L 214, str. 25).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo BNP Paribas Personal Finance SA in VE v zvezi z domnevno nepoštenostjo pogojev iz pogodbe o hipotekarnem kreditu v tuji valuti, sklenjene med tema strankama v postopku v glavni stvari, ki med drugim določajo, da se plačila v fiksnih obrokih prednostno uporabijo za poplačilo obresti ter da se za poplačilo salda računa podaljša trajanje te pogodbe in poveča znesek mesečnih obrokov.

3

V šestnajsti uvodni izjavi Direktive 93/13 je navedeno:

„ker je treba oceno nepoštenih pogodbenih pogojev, glede na izbrana splošna merila, zlasti pri prodajnih ali dobavnih dejavnostih na javnopravnih področjih, ki nudijo skupinske storitve in upoštevajo solidarnost med uporabniki, dopolniti z možnostjo za celotno oceno različnih vpletenih interesov; ker je za to potrebna zahteva dobre vere; ker je treba pri oceni dobre vere zlasti posvečati pozornost moči pogajalske pozicije strank, ali je bil potrošnik spodbujen v strinjanje s pogodbenim pogojem in ali je bilo blago ali storitve prodano ali dobavljeno na posebno naročilo potrošnika; ker zahtevo dobre vere lahko izpolni prodajalec ali dobavitelj, če posluje lojalno in pravično z drugo stranko, katere zakonite interese mora upoštevati“.

4

Člen 1(2) te direktive določa:

„Določbe te direktive ne veljajo za pogodbene pogoje, ki temeljijo na obveznih zakonih ali predpisih in določbah ali načelih mednarodnih konvencij, katerih pogodbenice so države članice ali [Evropska unija], zlasti na področju prometa.“

5

Člen 3 navedene direktive določa:

„1.   Pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, velja za nepoštenega, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank.

2.   Pogodbeni pogoj šteje za pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, če je bil sestavljen vnaprej in potrošnik zato ni mogel vplivati na vsebino določbe, zlasti v okviru vnaprej oblikovane tipske pogodbe.

[…]“

6

Člen 4 te direktive določa:

„1.   Brez poseganja v člen 7 je treba nepoštenost pogodbenega pogoja oceniti ob upoštevanju narave blaga ali storitev, za katero je bila sklenjena pogodba, in s sklicevanjem na vse okoliščine, ki so obstajale v času sklepanja pogodbe ter na vse druge pogoje te pogodbe ali druge pogodbe, od katere je pogoj odvisen.

2.   Ocena nepoštenosti pogojev ne sme biti povezana niti z opredelitvijo glavnega predmeta pogodbe niti z ustreznostjo med ceno in plačilom za izmenjane storitve ali blago, če so pogoji v jasnem, razumljivem jeziku.“

7

Člen 5 Direktive 93/13 določa:

„Pri pogodbah, v katerih so vsi ali nekateri pogodbeni pogoji, ki so ponujeni potrošniku, pisni, morajo biti ti pogoji vedno sestavljeni v jasnem, razumljivem jeziku. V dvomu glede pomena pogoja, prevlada razlaga, ki je za potrošnika najbolj ugodna. […]“

8

Na podlagi notarskega zapisa z dne 10. marca 2009 sta VE in njegova žena kupila nepremičnino in za to pri družbi BNP Paribas Personal Finance sklenila pogodbo o hipotekarnem kreditu v tuji valuti, imenovano „Helvet Immo“.

9

V tej pogodbi je bila določena sklenitev kredita v švicarskih frankih po 4,95‑odstotni obrestni meri, ki ga je načeloma treba odplačati v 276 fiksnih obrokih, odplačuje pa se v eurih. Na dan sklenitve navedene pogodbe je znesek tega kredita znašal 143.421,53 EUR, torej 216.566,51 švicarskih frankov.

10

Iz predložitvene odločbe je razvidno, da sta bila v tej pogodbi določena odplačilo mesečnih obrokov s fiksnimi roki v eurih in njihova pretvorba v švicarske franke, da bi se prispevalo k plačilu obresti in odplačilu glavnice. Stroški, povezani s kreditom, kot je zavarovanje, so bili zaračunani v eurih.

11

Natančneje, pogodba iz postopka v glavni stvari je vsebovala pogodbene pogoje, v skladu s katerimi:

12

Zaradi neplačanih mesečnih obrokov je bila razglašena predčasna zapadlost, sodnik, pristojen za izvršbo, pri tribunal de grande instance de Liborne (okrajno sodišče v Libornu, Francija) pa je 16. januarja 2015 odredil prisilno prodajo zadevne nepremičnine.

13

Družba BNP Paribas Personal Finance je 12. januarja 2017 pri predložitvenem sodišču vložila predlog za dovolitev rubeža denarnih prejemkov VE. Ta bančna institucija je med drugim zaprosila za dovolitev rubeža denarnih prejemkov VE za znesek 234.182,61 EUR, kar je 185.695,26 EUR iz naslova glavnice in 48.487,35 EUR iz naslova obresti, stroškov in drugih izdatkov.

14

Družba BNP Paribas Personal Finance pred navedenim sodiščem trdi, da zahtevki, s katerimi VE trdi, da so nekateri pogoji kreditne pogodbe iz postopka v glavni stvari nepošteni, niso dopustni, ker so zastarali, in da so vsekakor neutemeljeni. Ta bančna institucija med drugim trdi, da je bil VE obveščen o nihanju menjalnega tečaja in o posledicah teh nihanj za odplačilo kredita iz postopka v glavni stvari.

15

VE meni, da ga je družba BNP Paribas Personal Finance zavedla glede narave kreditne pogodbe iz postopka v glavni stvari, saj je bil zaradi te pogodbe izpostavljen neomejenemu valutnemu tveganju. Natančneje, VE predlaga, naj se ugotovi ničnost te pogodbe, predlog te bančne institucije za rubež njegovih denarnih prejemkov pa zavrne. Podredno VE trdi, da je treba znesek terjatve zmanjšati zaradi nepoštenosti implicitnega pogoja o indeksiranju, pogojev o obračunski valuti in valuti plačila, pogoja o odplačilu in pogoja o možnosti odkupa iz navedene pogodbe ter zaradi nenavedbe „valutnega tveganja“ v tej pogodbi.

16

Predložitveno sodišče navaja, da kreditna pogodba iz postopka v glavni stvari vsebuje več pogojev, ki so del mehanizma pretvorbe tujih valut in zaradi katerih je valutno tveganje vključeno v mesečne obroke, ki jih plačuje potrošnik. Ti pogoji se nanašajo na pravila o uporabi plačil za poplačilo obresti, na delovanje računov v švicarskih frankih (obračunska valuta) in v eurih (valuta plačila) ter na podaljšanje trajanja kredita za obdobje petih let.

17

V tem okviru se predložitveno sodišče sprašuje o polju proste presoje, ki ga ima pri preučitvi pogojev kreditne pogodbe iz postopka v glavni stvari. Natančneje, predložitveno sodišče se sprašuje, ali je treba te pogoje šteti za nedeljivo celoto, ki je glavni predmet te pogodbe, in jih zato ni mogoče opredeliti kot nepoštene, če so jasni in razumljivi, ali pa je treba šteti, da je te pogoje mogoče posamično šteti za nepoštene, razen pogoja, ki določa vračilo kredita v tuji valuti, kot naj bi izhajalo iz sodne prakse Sodišča.

18

Predložitveno sodišče v zvezi z elementi presoje jasnosti in razumljivosti pogodbenega pogoja navaja, da je VE pred sklenitvijo zadevnega kredita iz postopka v glavni stvari prejel številne informacije, v katerih je bila zlasti poudarjena stabilnost paritete med eurom in švicarskim frankom. Valutno tveganje, ki naj bi izhajalo iz uporabe več pogojev kreditne pogodbe iz postopka v glavni stvari skupaj, naj v tej pogodbi nikakor ne bi bilo omenjeno.

19

Predložitveno sodišče poleg tega pojasnjuje, da mora sodišče v skladu z nacionalno zakonodajo in sodno prakso kreditno ponudbo presojati objektivno tako, da na primer kot referenco vzame številčne simulacije, s katerimi se prikaže posledica gibanja paritet med eurom in tujimi valutami za stroške zadevnega kredita. V tem okviru se to sodišče sprašuje o obsegu pojma „preglednost“, kot ga razlaga Sodišče, in o informacijah, ki jih je treba posredovati kreditojemalcu, ki ne pozna ekonomskih napovedi, ki bi lahko vplivale na gibanje navedenih paritet in s tem povezana tveganja. V zvezi s tem naj bi se postavljalo tudi vprašanje presoje dobre vere prodajalca ali ponudnika glede na njegovo strokovno znanje v zvezi z analizo nekaterih predvidljivih gibanj.

20

V teh okoliščinah je tribunal d’instance de Lagny-sur-Marne (okrajno sodišče v Lagnyju-sur-Marne, Francija) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

21

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 4(2) Direktive 93/13 razlagati tako, da pojem „glavni predmet pogodbe“ v smislu te določbe zajema pogoje kreditne pogodbe, ki določajo, da se plačila v fiksnih obrokih prednostno uporabijo za poplačilo obresti ter da se za poplačilo salda računa podaljša trajanje te pogodbe in poveča znesek mesečnih obrokov.

22

Družba BNP Paribas Personal Finance trdi, da na podlagi člena 1(2) Direktive 93/13 za pogoj, ki določa, da se plačila v fiksnih obrokih prednostno uporabijo za poplačilo obresti, določbe te direktive ne morejo veljati. Ta pogoj naj bi dejansko temeljil na določbah člena 1343‑1 francoskega civilnega zakonika in naj bi za stranke veljal samodejno, torej, če se stranki nista dogovorili drugače.

23

Kadar pa sodišče države članice odloča o sporu v zvezi z domnevno nepoštenim pogodbenim pogojem, ki temelji na dispozitivni določbi nacionalnega prava, mora prednostno preučiti vpliv izključitve s področja uporabe Direktive 93/13, določene v členu 1(2) te direktive, in ne vpliva izjeme od presoje nepoštenosti pogodbenih pogojev iz člena 4(2) navedene direktive (sklep z dne 14. aprila 2021, Credit Europe Ipotecar IFN in drugi, C‑364/19, EU:C:2021:306, točka 42).

24

S členom 1(2) Direktive 93/13 so s področja uporabe te direktive izključeni pogodbeni pogoji, ki temeljijo na „obveznih zakonih ali predpisih“.

25

V zvezi s tem je Sodišče že razsodilo, da ta izraz ne zajema le določb nacionalnega prava, ki se za pogodbeni stranki uporabljajo kogentno ne glede na njuno izbiro, ampak tudi dispozitivne določbe, torej tiste, ki veljajo samodejno, če se stranki nista dogovorili drugače (glej v tem smislu sodbi z dne 26. marca 2020, Mikrokasa in Revenue Niestandaryzowany Sekurytyzacyjny Fundusz Inwestycyjny Zamknięty, C‑779/18, EU:C:2020:236, točke od 50 do 53, in z dne 9. julija 2020, Banca Transilvania, C‑81/19, EU:C:2020:532, točke od 23 do 25 in 28).

26

Iz tega sledi, da mora predložitveno sodišče – preden preuči vpliv izjeme od presoje nepoštenosti pogodbenih pogojev iz člena 4(2) Direktive 93/13 – najprej preveriti, ali je pogoj, ki določa, da se plačila v fiksnih obrokih uporabijo prednostno za poplačilo obresti, na podlagi člena 1(2) Direktive 93/13 izključen s področja uporabe te direktive.

27

Po tem pojasnilu je treba glede pojma „glavni predmet pogodbe“ v smislu člena 4(2) Direktive 93/13, na katerega se nanaša prvo vprašanje, navesti, da v skladu s to določbo ocena nepoštenosti pogodbenih pogojev ne sme biti povezana niti z opredelitvijo glavnega predmeta te pogodbe niti z ustreznostjo med ceno in plačilom za izmenjane storitve ali blago, če so pogoji v jasnem, razumljivem jeziku. Sodišče lahko torej preveri nepoštenost pogoja, ki se nanaša na opredelitev glavnega predmeta pogodbe, samo, če ta pogoj ni v jasnem in razumljivem jeziku.

28

V zvezi s tem je Sodišče razsodilo, da člen 4(2) Direktive 93/13 določa izjemo od mehanizma vsebinskega nadzora nad nepoštenimi pogoji, kot je določen v okviru sistema varstva potrošnikov, ki ga vzpostavlja ta direktiva, in da je zato treba to določbo razlagati ozko (sodba z dne 20. septembra 2017, Andriciuc in drugi, C‑186/16, EU:C:2017:703, točka 34 in navedena sodna praksa).

29

Glede kategorije pogodbenih pogojev, ki ustrezajo pojmu „glavni predmet pogodbe“ v smislu člena 4(2) Direktive 93/13, je Sodišče prav tako razsodilo, da je treba te pogoje razumeti kot pogoje, ki določajo bistvena izpolnitvena ravnanja iz te pogodbe in ki jo kot taki opredeljujejo. Pogoji, ki so v primerjavi s pogoji, ki določajo bistvo pogodbenega razmerja, pomožni, pa s tem pojmom ne morejo biti zajeti (sodba z dne 3. oktobra 2019, Kiss in CIB Bank, C‑621/17, EU:C:2019:820, točka 32 in navedena sodna praksa).

30

Predložitveno sodišče mora glede na naravo, splošno sistematiko in določila kreditne pogodbe iz postopka v glavni stvari ter pravni in dejanski okvir, v katerega je umeščena ta pogodba, preučiti, ali so pogoji, na katere se nanaša prvo vprašanje, bistveni element izpolnitvenega ravnanja dolžnika, ki je vračilo zneska, ki mu ga je dal na voljo dajalec kredita (glej v tem smislu sodbo z dne 3. oktobra 2019, Kiss in CIB Bank, C‑621/17, EU:C:2019:820, točka 33 in navedena sodna praksa).

31

Vseeno pa mora Sodišče iz člena 4(2) Direktive 93/13 izpeljati merila, ki se uporabljajo pri taki preučitvi (glej v tem smislu sodbo z dne 20. septembra 2017, Andriciuc in drugi, C‑186/16, EU:C:2017:703, točka 33).

32

V zvezi s tem je Sodišče glede kreditnih pogodb v tuji valuti, na podlagi katerih se obroki odplačujejo v nacionalni valuti, pojasnilo, da izključitve ocene nepoštenosti pogojev, ki se nanašajo na ustreznost med ceno in plačilom za izmenjane storitve ali blago, ni mogoče uporabiti za pogoje, ki za izračun odplačil določajo zgolj menjalni tečaj tuje valute, v kateri je izražena kreditna pogodba, ne da bi dajalec kredita v okviru navedenega izračuna zagotovil kakršno koli storitev menjave, in ki torej ne zajemajo nikakršnega „plačila“, katerega ustreznost kot protidajatev za opravljeno storitev dajalca kredita na podlagi člena 4(2) Direktive 93/13 ne bi mogla biti predmet ocene nepoštenosti (sodba z dne 30. aprila 2014, Kásler in Káslerné Rábai, C‑26/13, EU:C:2014:282, točka 58).

33

Vendar je Sodišče, ne da bi to ugotovitev omejilo zgolj na kreditne pogodbe v tuji valuti, na podlagi katerih se obroki odplačujejo v tej isti valuti, pojasnilo tudi, da pogodbeni pogoji, ki se nanašajo na valutno tveganje, opredeljujejo glavni predmet te pogodbe (glej zlasti sodbi z dne 20. septembra 2018, OTP Bank in OTP Faktoring, C 51/17, EU:C:2018:750, točka 68 in navedena sodna praksa, in z dne 14. marca 2019, Dunai, C‑118/17, EU:C:2019:207, točka 48).

34

V obravnavani zadevi je zaradi pogojev kreditne pogodbe iz postopka v glavni stvari, ki so del mehanizma pretvorbe tujih valut, valutno tveganje vključeno v mesečne obroke, ki jih plačuje kreditojemalec. Pogoji, omenjeni v prvem vprašanju, se nanašajo na pravila o uporabi plačil za poplačilo obresti, na delovanje računov v švicarskih frankih (obračunska valuta) in v eurih (valuta plačila) ter na podaljšanje trajanja kredita za obdobje petih let.

35

V zvezi s tem je treba poudariti, da se dajalec kredita s kreditno pogodbo zaveže predvsem k temu, da bo kreditojemalcu zagotovil določen znesek denarja, zadnjenavedeni pa se zaveže predvsem k temu, da bo ta znesek vrnil – praviloma skupaj z obrestmi – v določenih rokih. Bistveni izpolnitveni ravnanji takšne pogodbe se tako nanašata na znesek denarja, ki ga je treba opredeliti v valutah izplačila in vračila, ki sta dogovorjeni v tej pogodbi. Zato se to, da je treba kredit vrniti v določeni valuti, načeloma ne nanaša na pomožni način plačila, temveč na samo naravo obveznosti dolžnika, in torej pomeni bistveni element kreditne pogodbe (sodba z dne 20. septembra 2017, Andriciuc in drugi, C‑186/16, EU:C:2017:703, točka 38).

36

Pogodbeni pogoji, na katere se nanaša prvo vprašanje, so sicer del finančnega mehanizma, v katerem je izraženo valutno tveganje, ki opredeljuje kredit v tuji valuti, ki se odplačuje v nacionalni valuti, vendar se neposredno ne nanašajo na izposojeni znesek ali obresti za kredit, ki jih je treba vrniti, niti na določitev obračunske valute in valute plačila. Ti pogoji namreč urejajo posledice sprememb paritete tako, da določajo pravila o vračilu, ki se uporabljajo glede na nihanje menjalnega tečaja, tako da bi bilo te pogoje mogoče šteti za postranske pogoje plačila, ki niso del „glavnega predmeta pogodbe“ v smislu člena 4(2) Direktive 93/13.

37

Vendar je iz elementov, ki jih je predložilo predložitveno sodišče, razvidno, da pogodbeni pogoji v zvezi s pogoji poplačila kredita iz postopka v glavni stvari konkretizirajo valutno tveganje, ki izhaja iz nihanj paritete med obračunsko valuto in valuto plačila ter obrestne mere, povezane s tem, in ki ta kredit opredeljuje.

38

Predložitveno sodišče mora torej ob upoštevanju meril, določenih v točkah od 32 do 37 te sodbe, presoditi, ali se pogoji iz pogodbe iz postopka v glavni stvari, ki določajo, da se plačila v fiksnih obrokih prednostno uporabijo za poplačilo obresti ter da se za poplačilo salda računa podaljša trajanje te pogodbe in poveča znesek mesečnih obrokov, in ki tako konkretizirajo valutno tveganje, nanašajo na samo naravo obveznosti dolžnika, da vrne znesek, ki mu ga je dal na voljo dajalec kredita.

39

Glede na vse zgoraj navedene preudarke je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 4(2) Direktive 93/13 razlagati tako, da pogoji kreditne pogodbe, ki določajo, da se plačila v fiksnih obrokih prednostno uporabijo za poplačilo obresti ter da se za poplačilo salda računa podaljša trajanje te pogodbe in poveča znesek mesečnih obrokov, spadajo na področje uporabe te določbe, če ti pogoji določajo bistveni element, ki navedeno pogodbo opredeljuje.

40

Predložitveno sodišče s tretjim in četrtim vprašanjem, ki ju je treba obravnavati skupaj in pred drugim vprašanjem, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 4(2) Direktive 93/13 razlagati tako, da je v okviru kreditne pogodbe v tuji valuti zahteva po preglednosti pogojev te pogodbe, ki določajo, da se plačila v fiksnih obrokih prednostno uporabijo za poplačilo obresti ter da se za poplačilo salda računa podaljša trajanje te pogodbe in poveča znesek mesečnih obrokov, izpolnjena, če je prodajalec ali ponudnik potrošniku predložil objektivne in abstraktne informacije o vplivu morebitnega zvišanja ali znižanja vrednosti eura glede na tujo valuto na finančne obveznosti tega potrošnika, pri čemer pa ta prodajalec ali ponudnik temu potrošniku ni sporočil informacij o ekonomskih okoliščinah, ki bi lahko vplivale na nihanja menjalnega tečaja.

41

Iz ustaljene sodne prakse v zvezi z zahtevo po preglednosti izhaja, da je za potrošnika bistveno, da ima pred sklenitvijo pogodbe informacije o pogodbenih pogojih in posledicah navedene sklenitve. Potrošnik se zlasti na podlagi teh informacij odloči, ali se želi s prodajalcem ali ponudnikom pogodbeno zavezati s pristopom k pogojem, ki jih je ta predhodno sestavil (sodba z dne 3. marca 2020, Gómez del Moral Guasch, C‑125/18, EU:C:2020:138, točka 49 in navedena sodna praksa).

42

Iz tega sledi, da zahteve po preglednosti pogodbenih pogojev, kot izhaja iz člena 4(2) in člena 5 Direktive 93/13, ni mogoče zožiti zgolj na formalno in slovnično razumljivost teh pogojev. Ker sistem varstva, ki se izvaja s to direktivo, temelji na zamisli, da je potrošnik v razmerju do prodajalca ali ponudnika v podrejenem položaju zlasti glede ravni obveščenosti, je treba to zahtevo po jasnem in razumljivem oblikovanju pogodbenih pogojev in s tem po preglednosti, ki jo nalaga ta direktiva, razlagati široko (sodba z dne 3. marca 2020, Gómez del Moral Guasch, C‑125/18, EU:C:2020:138, točka 50 in navedena sodna praksa).

43

Zato je treba navedeno zahtevo razumeti tako, da se z njo ne zahteva le, da mora biti zadevni pogoj za potrošnika formalno in slovnično razumljiv, ampak tudi, da povprečni potrošnik, ki je normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren, lahko razume, kako ta pogoj konkretno deluje, ter tako na podlagi natančnih in razumljivih meril oceni potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za svoje finančne obveznosti (sodba z dne 3. marca 2020, Gómez del Moral Guasch, C‑125/18, EU:C:2020:138, točka 51 in navedena sodna praksa).

44

To med drugim pomeni, da morata biti v pogodbi pregledno pojasnjena konkretno delovanje mehanizma, na katerega se zadevni pogoj nanaša, ter – če je to primerno – zveza med tem mehanizmom in mehanizmom, določenim z drugimi pogoji, tako da lahko potrošnik na podlagi natančnih in razumljivih meril oceni ekonomske posledice, ki zanj iz tega izhajajo (glej v tem smislu sodbo z dne 27. januarja 2021, Dexia Nederland, C‑229/19 in C‑289/19, EU:C:2021:68, točka 50 in navedena sodna praksa).

45

Vprašanje, ali je bila v obravnavani zadevi zahteva po preglednosti izpolnjena, mora predložitveno sodišče preučiti ob upoštevanju vseh upoštevnih dejstev, vključno z oglaševalsko vsebino in informacijami, ki jih je v okviru pogajanj o kreditni pogodbi iz postopka v glavni stvari predložil ne le dajalec kredita, ampak tudi katera koli druga oseba, ki je v imenu tega prodajalca oziroma ponudnika sodelovala pri trženju zadevnega kredita.

46

Natančneje, nacionalno sodišče mora ob upoštevanju vseh okoliščin, ki so obstajale v času sklenitve kreditne pogodbe, preveriti, ali je bil potrošnik v obravnavani zadevi obveščen o vseh elementih, ki bi lahko vplivali na obseg njegove obveznosti in na podlagi katerih lahko presodi predvsem skupne stroške svojega kredita. Pri tej presoji ima na eni strani pomembno vlogo vprašanje, ali so pogoji te pogodbe v jasnem in razumljivem jeziku, tako da lahko povprečni potrošnik, kot je opisan v točki 43 te sodbe, takšne stroške presodi, in na drugi strani okoliščina, povezana z nenavedbo zadevnih informacij v kreditni pogodbi, ki se glede na naravo blaga in storitev, ki so predmet pogodbe, štejejo za bistvene (glej v tem smislu sodbo z dne 3. marca 2020, Gómez del Moral Guasch, C‑125/18, EU:C:2020:138, točka 52 in navedena sodna praksa).

47

V obravnavani zadevi predložitveno sodišče navaja, da je VE pred sklenitvijo kredita iz postopka v glavni stvari prejel številne informacije. Vendar predložitveno sodišče pojasnjuje, da so te informacije temeljile na domnevi, da bo pariteta euro/švicarski frank ostala stabilna. Valutno tveganje pa naj nikakor ne bi bilo omenjeno.

48

V zvezi s kreditnimi pogodbami v tuji valuti, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, je treba na prvem mestu ugotoviti, da so za navedeno oceno upoštevne vse informacije, ki jih predloži prodajalec ali ponudnik ter s katerimi se želi potrošniku pojasniti delovanje mehanizma menjave in tveganje, povezano z njim. Posebej pomembna so pojasnila o tveganjih kreditojemalca v primeru velikega znižanja vrednosti valute, ki je zakonito plačilno sredstvo v državi članici njegovega stalnega prebivališča, in zvišanja tuje obrestne mere.

49

V zvezi s tem, kot je poudaril Evropski odbor za sistemska tveganja v Priporočilu CERS/2011/1 z dne 21. septembra 2011 o dajanju posojil v tujih valutah (UL 2011, C 342, str. 1), morajo finančne ustanove posojilojemalcem posredovati informacije, ki morajo zadostovati za sprejetje poučenih in preudarnih odločitev ter bi morale vsebovati vsaj to, kako bi na obroke za odplačilo posojila vplivala zelo velika depreciacija zakonitega plačilnega sredstva države članice, v kateri ima posojilojemalec stalno prebivališče, in povečanje tujih obrestnih mer (Priporočilo A – zavedanje posojilojemalcev o tveganjih, točka 1) (sodba z dne 20. septembra 2018, OTP Bank in OTP Faktoring, C‑51/17, EU:C:2018:750, točka 74 in navedena sodna praksa).

50

Natančneje, Sodišče je navedlo, da mora biti kreditojemalec jasno obveščen o tem, da se je s sklenitvijo kreditne pogodbe v tuji valuti izpostavil valutnemu tveganju, ki ga bo morda, ekonomsko gledano, težko prevzel nase v primeru znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke. Poleg tega mora prodajalec ali ponudnik navesti mogoča nihanja menjalnih tečajev in tveganja, neločljivo povezana s sklenitvijo take pogodbe (glej v tem smislu sodbo z dne 20. septembra 2018, OTP Bank in OTP Faktoring, C‑51/17, EU:C:2018:750, točka 75 in navedena sodna praksa).

51

Iz tega izhaja, da je treba za izpolnitev zahteve po preglednosti z informacijami, ki jih sporoči prodajalec ali ponudnik, povprečnemu potrošniku, ki je normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren, omogočiti ne le, da razume, da lahko glede na nihanja menjalnega tečaja gibanje paritete med obračunsko valuto in valuto plačila povzroči neugodne posledice za njegove finančne obveznosti, ampak tudi, da v okviru sklenitve kredita v tuji valuti razume dejansko tveganje, ki mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju, v primeru velikega znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke, glede na obračunsko valuto.

52

V tem okviru je treba pojasniti, da so številčne simulacije, na katere se sklicuje predložitveno sodišče, lahko koristne informacije, če temeljijo na zadostnih in natančnih podatkih ter če vsebujejo objektivne ocene, ki so potrošniku sporočene jasno in razumljivo. Samo pod temi pogoji lahko takšne simulacije prodajalcu ali ponudniku omogočijo, da tega potrošnika opozori na tveganje potencialno znatnih negativnih ekonomskih posledic zadevnih pogodbenih pogojev. Kot vse druge informacije v zvezi z obsegom potrošnikove obveznosti, ki jih je sporočil prodajalec ali ponudnik, morajo tako številčne simulacije prispevati k temu, da ta potrošnik razume dejanski obseg dolgoročnega tveganja, povezanega z mogočimi nihanji menjalnih tečajev, in s tem tveganja, neločljivo povezana s sklenitvijo kreditne pogodbe v tuji valuti.

53

Tako v okviru kreditne pogodbe v tuji valuti, zaradi katere je potrošnik izpostavljen valutnemu tveganju, zahteve po preglednosti ni mogoče izpolniti s tem, da se potrošniku posredujejo informacije, četudi obširne, če te informacije temeljijo na domnevi, da bo pariteta med obračunsko valuto in valuto plačila ostala stabilna ves čas trajanja te pogodbe. To zlasti velja, kadar prodajalec ali ponudnik potrošnika ni obvestil o ekonomskih okoliščinah, ki bi lahko vplivale na nihanja menjalnih tečajev, zaradi česar potrošnik ni mogel konkretno razumeti potencialno resnih posledic, ki bi lahko izhajale iz sklenitve kredita v tuji valuti, za njegov finančni položaj.

54

Na drugem mestu, med upoštevnimi elementi za presojo, navedeno v točki 46 te sodbe, je tudi jezik, ki ga je finančna institucija uporabila v predpogodbenih in pogodbenih dokumentih. Natančneje, neobstoj določil ali pojasnil, s katerimi bi bil kreditojemalec izrecno obveščen o obstoju posebnih tveganj, povezanih s kreditnimi pogodbami v tuji valuti, lahko potrdi, da zahteva po preglednosti, kot izhaja med drugim iz člena 4(2) Direktive 93/13, ni izpolnjena.

55

Na tretjem in zadnjem mestu, treba je opozoriti, da je ugotovitev, da gre za nepošteno poslovno prakso, o kateri sta stranki iz postopka v glavni stvari razpravljali na obravnavi pred Sodiščem, lahko tudi eden od elementov, na katerega lahko nacionalno sodišče opre svojo presojo nepoštenosti pogojev iz pogodbe, sklenjene med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom (glej v tem smislu sodbo z dne 15. marca 2012, Pereničová in Perenič, C‑453/10, EU:C:2012:144, točka 43).

56

Vendar ta element sam po sebi ne more samodejno dokazati, da zahteva po preglednosti, ki izhaja iz člena 4(2) Direktive 93/13, ni izpolnjena, saj je treba to vprašanje preučiti glede na vse okoliščine obravnavanega primera (glej v tem smislu sodbo z dne 15. marca 2012, Pereničová in Perenič, C‑453/10, EU:C:2012:144, točka 44 in navedena sodna praksa).

57

Glede na zgoraj navedene preudarke je treba na tretje in četrto vprašanje odgovoriti, da je treba člen 4(2) Direktive 93/13 razlagati tako, da je v okviru kreditne pogodbe v tuji valuti zahteva po preglednosti pogojev iz te pogodbe, ki določajo, da se plačila v fiksnih obrokih prednostno uporabijo za poplačilo obresti ter da se za poplačilo salda računa podaljša trajanje te pogodbe in poveča znesek mesečnih obrokov, izpolnjena, če je prodajalec ali ponudnik potrošniku predložil zadostne in natančne informacije, ki povprečnemu potrošniku, ki je normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren, omogočajo, da razume konkretno delovanje zadevnega finančnega mehanizma in tako oceni tveganje potencialno znatnih negativnih ekonomskih posledic takih pogojev za svoje finančne obveznosti med celotnim trajanjem te pogodbe.

58

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 3(1) Direktive 93/13 razlagati tako, da pogoji kreditne pogodbe, ki določajo, da se plačila v fiksnih obrokih prednostno uporabijo za poplačilo obresti ter da se za poplačilo salda računa, ki se lahko znatno poveča zaradi nihanj paritete med obračunsko valuto in valuto plačila, podaljša trajanje te pogodbe in poveča znesek mesečnih obrokov, v škodo potrošnika povzročajo znatno neravnotežje v pravicah in obveznostih strank, ki izhajajo iz navedene pogodbe, če je zaradi teh pogojev potrošnik izpostavljen nesorazmernemu valutnemu tveganju.

59

Najprej je treba spomniti, da v skladu s členom 3(1) Direktive 93/13 pogodbeni pogoj v pogodbi, sklenjeni med potrošnikom in prodajalcem ali ponudnikom, o katerem se stranki nista dogovorili, velja za nepošten, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pravicah in obveznostih strank, ki izhajajo iz te pogodbe.

60

Pojasniti je treba tudi, da se v skladu z ustaljeno sodno prakso pristojnost Sodišča nanaša na razlago meril, ki jih nacionalno sodišče lahko uporabi ali mora uporabiti pri preučitvi pogodbenega pogoja glede na določbe te direktive in med drugim pri preizkusu morebitne nepoštenosti pogoja v smislu člena 3(1) navedene direktive, pri čemer je treba pojasniti, da mora navedeno sodišče odločiti o konkretni opredelitvi posameznega pogodbenega pogoja glede na okoliščine obravnavane zadeve. Iz tega je razvidno, da se mora Sodišče omejiti na to, da predložitvenemu sodišču zagotovi smernice, ki jih mora to upoštevati pri presoji nepoštenosti zadevnega pogoja (glej v tem smislu sodbo z dne 3. septembra 2020, Profi Credit Polska, C‑84/19, C‑222/19 in C‑252/19, EU:C:2020:631, točka 91 in navedena sodna praksa).

61

V zvezi s presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja mora nacionalno sodišče na podlagi meril, navedenih v členu 3(1) in členu 5 Direktive 93/13, ugotoviti, ali tak pogoj ob upoštevanju okoliščin obravnavane zadeve izpolnjuje zahteve po dobri veri, uravnoteženosti in preglednosti, ki jih določa ta direktiva (glej zlasti sodbo z dne 7. novembra 2019, Profi Credit Polska, C‑419/18 in C‑483/18, EU:C:2019:930, točka 53 in navedena sodna praksa).

62

Tako je preglednost pogodbenega pogoja, kot se zahteva s členom 5 Direktive 93/13, eden od elementov, ki jih je treba upoštevati pri presoji nepoštenosti tega pogoja, ki jo mora opraviti nacionalno sodišče v skladu s členom 3(1) te direktive (sodba z dne 3. oktobra 2019, Kiss in CIB Bank, C‑621/17, EU:C:2019:820, točka 49 in navedena sodna praksa).

63

V obravnavani zadevi pogodbeni pogoji iz postopka v glavni stvari, ki so vključeni v kreditno pogodbo v tuji valuti, določajo, da se plačila v fiksnih obrokih prednostno uporabijo za poplačilo obresti ter da se za poplačilo salda računa, ki se lahko znatno poveča zaradi nihanj paritete med obračunsko valuto in valuto plačila, podaljša trajanje te pogodbe in poveča znesek mesečnih obrokov. Ti pogoji tako ob velikem znižanju vrednosti nacionalne valute glede na tujo valuto valutno tveganje nalagajo potrošniku.

64

V zvezi s tem je iz sodne prakse Sodišča razvidno, da mora predložitveno sodišče v okviru kreditne pogodbe v tuji valuti, kot je ta iz postopka v glavni stvari, ob upoštevanju vseh okoliščin zadeve v glavni stvari ter zlasti ob upoštevanju poklicne strokovnosti in znanja prodajalca ali ponudnika glede mogočih nihanj menjalnih tečajev in tveganj, neločljivo povezanih s sklenitvijo kredita v tuji valuti, presoditi, prvič, možno neizpolnjevanje zahteve dobre vere in, drugič, obstoj morebitnega znatnega neravnotežja v smislu člena 3(1) Direktive 93/13 (glej v tem smislu sodbo z dne 20. septembra 2017, Andriciuc in drugi, C‑186/16, EU:C:2017:703, točka 56).

65

V zvezi z zahtevo dobre vere je treba navesti, kot je razvidno iz šestnajste uvodne izjave Direktive 93/13, da je treba pri tej presoji upoštevati zlasti moč pogajalske pozicije strank in to, ali je bil potrošnik spodbujen v strinjanje z zadevnim pogodbenim pogojem.

66

V zvezi z vprašanjem, ali pogoj – v nasprotju z zahtevo dobre vere – v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pravicah in obveznostih pogodbenih strank, ki izhajajo iz zadevne pogodbe, mora nacionalno sodišče preveriti, ali bi lahko prodajalec ali ponudnik, če s potrošnikom lojalno in pravično posluje, razumno pričakoval, da bi potrošnik ta pogoj sprejel v okviru posamičnih pogajanj (glej zlasti sodbo z dne 3. septembra 2020, Profi Credit Polska, C‑84/19, C‑222/19 in C‑252/19, EU:C:2020:631, točka 93 in navedena sodna praksa).

67

Zato je treba pri presoji, ali pogodbeni pogoji, kot so ti iz postopka v glavni stvari, v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pravicah in obveznostih strank kreditne pogodbe, ki te pogoje vsebuje, upoštevati vse okoliščine, s katerimi je bil poklicni dajalec kredita lahko seznanjen ob sklenitvi te pogodbe, zlasti ob upoštevanju njegovega strokovnega znanja glede mogočih nihanj menjalnih tečajev in tveganj, neločljivo povezanih s sklenitvijo takega kredita, ter ki so lahko vplivale na poznejše izpolnjevanje pogodbe in na pravni položaj potrošnika.

68

Glede na znanje prodajalca ali ponudnika, ki se nanaša na predvidljive ekonomske okoliščine, ki bi lahko vplivale na nihanja menjalnega tečaja, glede na boljša sredstva tega prodajalca ali ponudnika, da predvidi valutno tveganje, ki se lahko uresniči kadar koli med trajanjem pogodbe, in glede na znatno tveganje v zvezi z nihanji menjalnih tečajev, ki ga pogodbeni pogoji, kakršni so ti iz postopka v glavni stvari, nalagajo potrošniku, je treba ugotoviti, da lahko takšni pogoji v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pravicah in obveznostih strank, ki izhajajo iz zadevne kreditne pogodbe.

69

S pridržkom preverjanj, ki jih mora opraviti predložitveno sodišče, se namreč zdi, da pogodbeni pogoji iz postopka v glavni stvari potrošniku, če prodajalec ali ponudnik ni izpolnil zahteve po preglednosti v zvezi s tem potrošnikom, nalagajo nesorazmerno tveganje v primerjavi s prejetimi storitvami in zneskom kredita, saj je posledica uporabe teh pogojev ta, da mora potrošnik nositi stroške gibanja terminskih menjalnih tečajev. Glede na to gibanje je lahko ta potrošnik v položaju, v katerem je po eni strani znesek neodplačane glavnice v valuti plačila, v obravnavani zadevi v eurih, precej višji od prvotno izposojenega zneska, in v katerem so bile po drugi strani s plačanimi mesečnimi obroki skoraj izključno pokrite le obresti. To velja zlasti takrat, kadar to povečanje neodplačane glavnice v nacionalni valuti ni uravnoteženo z razliko med obrestno mero za tujo valuto in obrestno mero za nacionalno valuto, pri čemer je treba pojasniti, da obstoj take razlike za kreditojemalca pomeni glavno prednost kredita v tuji valuti.

70

V takih okoliščinah ob upoštevanju zlasti zahteve po preglednosti, ki izhaja iz člena 5 Direktive 93/13, ni mogoče šteti, da je lahko prodajalec ali ponudnik, če s potrošnikom transparentno posluje, razumno pričakoval, da bi potrošnik takšne pogoje sprejel v okviru posamičnih pogajanj (glej po analogiji sodbo z dne 3. septembra 2020, Profi Credit Polska, C‑84/19, C‑222/19 in C‑252/19, EU:C:2020:631, točka 96), kar pa mora vseeno preveriti predložitveno sodišče.

71

Glede na zgoraj navedeno je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 3(1) Direktive 93/13 razlagati tako, da pogoji kreditne pogodbe, ki določajo, da se plačila v fiksnih obrokih prednostno uporabijo za poplačilo obresti ter da se za poplačilo salda računa, ki se lahko znatno poveča zaradi nihanj paritete med obračunsko valuto in valuto plačila, podaljša trajanje te pogodbe in poveča znesek mesečnih obrokov, lahko v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pravicah in obveznostih strank, ki izhajajo iz navedene pogodbe, če prodajalec ali ponudnik – ob izpolnitvi zahteve po preglednosti v razmerju do potrošnika – ni mogel razumno pričakovati, da bi ta potrošnik po posamičnih pogajanjih sprejel nesorazmerno valutno tveganje, ki izhaja iz takšnih pogojev.

72

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo: