1

Družba VodafoneZiggo Group BV (v nadaljevanju: VodafoneZiggo) s pritožbo predlaga razveljavitev sklepa Splošnega sodišča Evropske unije z dne 9. julija 2019, VodafoneZiggo Group/Komisija (T‑660/18, EU:T:2019:546, v nadaljevanju: izpodbijani sklep), s katerim je to njeno tožbo za razglasitev ničnosti odločbe, ki naj bi bila vsebovana v dopisu Evropske komisije z dne 30. avgusta 2018, naslovljenem na Autoriteit Consument en Markt (organ za potrošnike in trge, Nizozemska) (v nadaljevanju: ACM), in ki vsebuje njene pripombe v zvezi z osnutkom dveh ukrepov, ki ji ga je predložil ACM, v zvezi s trgom veleprodaje dostopa na fiksni lokaciji na Nizozemskem (zadevi NL/2018/2099 in NL/2018/2100) (C(2018) 5848 final), v nadaljevanju: sporni akt), zavrglo kot nedopustno.

2

V uvodni izjavi 15 Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2002/21/ES z dne 7. marca 2002 o skupnem regulativnem okviru za elektronska komunikacijska omrežja in storitve (okvirna direktiva) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 29, str. 349), kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/140/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2009 (UL 2009, L 337, str. 37, in popravek v UL 2013, L 241, str. 8) (v nadaljevanju: Okvirna direktiva), je navedeno:

„Pomembno je, da se nacionalni regulativni organi posvetujejo z vsemi zainteresiranimi strankami o predlaganih sklepih in upoštevajo njihova stališča, preden sprejmejo končni sklep. Da bi nacionalni regulativni organi zagotovili, da sklepi na nacionalni ravni ne bodo negativno vplivali na enotni trg ali druge cilje Pogodbe [DEU], naj Komisijo in druge nacionalne regulativne organe obvestijo tudi o nekaterih osnutkih sklepov, s čimer jim omogočijo, da izrazijo svoja stališča. […] V tej direktivi […] so opredeljeni primeri, pri katerih se uporabljajo postopki iz členov 6 in 7 […]. Komisija [bi morala imeti] možnost zahtevati od nacionalnega regulativnega organa, da umakne osnutek ukrepa, če ta zadeva opredelitev ustreznih trgov ali (ne)določitev podjetij z znatno tržno močjo in če bi taki sklepi pomenili oviro za enotni trg ali bili nezdružljivi z zakonodajo Skupnosti […].“

3

V uvodni izjavi 19 Direktive 2009/140, s katero sta bila med drugim spremenjena člena 6 in 7 prvotne različice Direktive 2002/21, je podrobneje navedeno:

„Mehanizem Skupnosti, ki Komisiji omogoča, da od nacionalnih regulativnih organov zahteva umik načrtovanih ukrepov v zvezi z opredelitvijo trga in določitvijo operaterjev, ki imajo pomembno tržno moč, je bistveno prispeval k enotnemu pristopu pri določanju razmer, v katerih je mogoče uporabiti ex ante ureditev in v katerih ta ureditev velja za operaterje. Na podlagi Komisijinega spremljanja trga in izkušenj s postopkom iz člena 7 [Direktive 2002/21] je bilo ugotovljeno, da bi lahko neskladja pri uporabi sredstev za izboljšanje položaja s strani nacionalnih regulativnih organov, celo pod podobnimi tržnimi pogoji, ogrozila notranji trg na področju elektronskih komunikacij. Zato lahko Komisija k zagotavljanju boljše skladnosti pri uporabi sredstev prispeva s sprejemanjem priporočil o osnutku ukrepov, ki so jih predlagali nacionalni regulativni organi. Da bi izkoristili strokovno znanje nacionalnih regulativnih organov o tržni analizi, bi se morala Komisija pred sprejetjem odločitve in/ali priporočila posvetovati z [Organom evropskih regulatorjev za elektronske komunikacije (BEREC)].“

4

Člen 2(g) te okvirne direktive določa, da za namene te direktive „nacionalni regulativni organ“ (v nadaljevanju: NRO) pomeni organ ali organe, ki jih država članica zadolži za opravljanje katerekoli regulativne naloge, dodeljene v tej direktivi […]“.

5

Člen 4 navedene okvirne direktive, naslovljen „Pravica do pritožbe“, v odstavkih 1 in 2 določa:

„1.   Države članice poskrbijo, da so na nacionalni ravni na voljo učinkoviti mehanizmi, po katerih ima vsak uporabnik ali podjetje, ki zagotavlja elektronska komunikacijska omrežja in/ali storitve ter je prizadet z odločbo [NRO], pravico do pritožbe zoper odločbo pri pritožbenem organu, ki je neodvisen od udeleženih strank. Ta organ, ki je lahko sodišče, mora imeti ustrezno strokovno znanje in izkušnje, da lahko izpolni svoje naloge. Države članice zagotovijo, da se vsebina same zadeve primerno upošteva in da je na voljo učinkovit pritožbeni mehanizem.

Odločba [NRO] velja, dokler ni znan rezultat pritožbe, razen če so v skladu z nacionalno zakonodajo sprejeti začasni ukrepi.

2.   Kadar pritožbeni organ iz odstavka 1 nima sodnega značaja, se razlogi za njegovo odločitev vedno obrazložijo v pisni obliki. Poleg tega njegovo odločitev v takem primeru preveri sodišče v smislu člena [267 PDEU].“

6

Člen 5 te okvirne direktive se nanaša na predložitev informacij. V odstavku 2 določa:

„Države članice poskrbijo, da [NRO] Komisiji na obrazloženo zahtevo predložijo informacije, ki jih Komisija potrebuje za izvajanje svojih nalog po Pogodbi [DEU]. […]

Države članice […] zagotovijo, da se lahko informacije, predložene enemu [NRO], dajo na voljo drugemu organu v isti ali drugi državi članici na obrazloženo zahtevo, da lahko oba organa po potrebi izpolnita svoje odgovornosti po zakonodaji Skupnosti.“

7

Člen 6 Okvirne direktive se nanaša na „Mehanizem za posvetovanja in preglednost“. Prvi in drugi odstavek tega člena določata:

„Razen v primerih iz členov 7(9) […] države članice zagotovijo, da [NRO], kadar nameravajo sprejeti ukrepe v skladu s to direktivo […] ali kadar nameravajo zagotoviti omejitve […], ki imajo znaten vpliv na upoštevni trg, dajo zainteresiranim strankam možnost, da v primernem roku izrazijo svoje stališče o osnutku ukrepov.

[NRO] objavijo svoje nacionalne posvetovalne postopke.“

8

Člen 7 te okvirne direktive, naslovljen „Konsolidacija notranjega trga za elektronske komunikacije“, določa:

„1.   [NRO] pri izvajanju svojih nalog v skladu s to direktivo […] v največji možni meri upoštevajo cilje iz člena 8, vključno kolikor ti zadevajo delovanje notranjega trga.

2.   [NRO] prispevajo k razvoju notranjega trga tako, da med seboj in s Komisijo in BEREC vsakič sodelujejo na pregleden način, da bi v vseh državah članicah zagotovili skladno uporabo določb te direktive […].

3.   Če namerava [NRO] – razen če je v priporočilih in/ali smernicah, sprejetih v skladu s členom 7b, določeno drugače – po zaključku posvetovanj iz člena 6 sprejeti ukrep, ki:

zagotovi, da so osnutek ukrepa in razlogi, na katerih ta ukrep temelji, dostopni Komisiji, BERECu in [NRO] v drugih državah članicah istočasno, […] in o tem obvesti Komisijo, BEREC in druge [NRO]. [NRO], BEREC in Komisija lahko zadevnemu [NRO] predložijo pripombe samo v roku enega meseca. Enomesečnega roka ni mogoče podaljšati.

4.   Če je predvideni ukrep iz odstavka 3 namenjen:

in bi negativno vplival na trgovino med državami članicami ter Komisija sporoči [NRO], da meni, da bi osnutek ukrepa ustvaril oviro za enotni trg, ali če resno dvomi o njegovi združljivosti z zakonodajo Skupnosti in zlasti s cilji iz člena 8, se osnutek ukrepa v naslednjih dveh mesecih ne sprejme. Tega roka ni mogoče podaljšati. V tem primeru Komisija obvesti ostale [NRO] o svojih pridržkih.

5.   V roku dveh mesecev iz odstavka 4 lahko Komisija:

Komisija pred sprejemom odločitve v največji možni meri upošteva mnenje BEREC. Odločitvi je priložena podrobna in objektivna analiza o tem, zakaj Komisija meni, da osnutek ukrepa ne bi smel biti sprejet, istočasno pa se predložijo konkretni predlogi za spremembo osnutka ukrepa.

6.   Kadar Komisija sprejme odločitev v skladu z odstavkom 5, na podlagi katere mora [NRO] umakniti osnutek ukrepa, [NRO] osnutek ukrepa spremeni ali umakne v šestih mesecih po izdaji odločitve Komisije. Če je osnutek ukrepa spremenjen, začne [NRO] v skladu s postopki iz člena 6 javno posvetovanje in Komisijo v skladu z določbami odstavka 3 ponovno uradno obvesti o osnutku ukrepa.

7.   Zadevni [NRO] v največji možni meri upošteva pripombe drugih [NRO], BEREC in Komisije ter lahko, razen v primerih iz odstavkov 4 in 5(a), sprejme na podlagi pripomb pripravljen osnutek ukrepa in ga, če ga sprejme, sporoči Komisiji.

8.   [NRO] Komisiji in BERECu sporoči vse sprejete končne ukrepe, ki spadajo pod pogoje iz člena 7(3)(a) in (b).

9.   Če [NRO] v izjemnih okoliščinah meni, da je nujno treba ukrepati z odstopanjem od postopka iz odstavkov 3 in 4, lahko nemudoma sprejme sorazmerne in prehodne ukrepe, da bi zagotovil konkurenco in zaščitil interese uporabnikov. Komisiji, drugemu [NRO] in BERECu nemudoma sporoči te ukrepe s popolno navedbo razlogov. Za odločitev [NRO] o tem, da bi taki ukrepi postali stalni ali da bi se podaljšal čas njihove uporabe, veljajo določbe odstavkov 3 in 4.“

9

Člen 15 navedene okvirne direktive določa postopek identifikacije in opredelitev trgov, medtem ko se njen člen 16 nanaša na postopek analize trga.

10

Člen 19 te okvirne direktive, naslovljen „Postopki usklajevanja“, v odstavkih 1 in 2 določa:

„1.   […] Komisija [lahko] ob ugotovitvi, da bi lahko razlike v tem, kako [NRO] izvajajo regulativne naloge, določene v tej direktivi […], predstavljale oviro za notranji trg, in ob kar največjem upoštevanju mnenja BERECa izda priporočilo ali odločitev o usklajeni uporabi določb te direktive […].

2.   […]

Države članice zagotovijo, da [NRO] pri opravljanju svojih nalog v največji možni meri upoštevajo ta priporočila. Kadar se [NRO] odloči, da priporočila ne bo upošteval, o tem obvesti Komisijo z navedbo razlogov za svoje stališče.“

11

Dejansko stanje spora, kakor je predstavljeno v točkah 1 in od 10 do 18 izpodbijanega sklepa, je mogoče povzeti tako, kot je navedeno v nadaljevanju.

12

VodafoneZiggo je družba nizozemskega prava, ki deluje v sektorju elektronskih komunikacij na Nizozemskem ter ponuja storitve fiksnega interneta, televizije in telefonije po kabelskem omrežju.

13

ACM, ki je nizozemski NRO v smislu člena 2(g) Okvirne direktive, je 27. februarja 2018 v skladu s členom 6 te okvirne direktive objavil osnutek ukrepov za javno posvetovanje. Ta osnutek se je nanašal med drugim na tržno analizo veleprodaje dostopa na fiksni lokaciji na Nizozemskem. ACM je v njem menil, da imajo nekateri operaterji, med drugim družba VodafoneZiggo, na tem trgu pomembno skupno tržno moč, in predlagal naložitev posebnih regulativnih obveznosti tem operaterjem v skladu s členom 16 Okvirne direktive. Zainteresirane stranke so bile pozvane, naj do 10. aprila 2018 predložijo pripombe o tem osnutku. Družba VodafoneZiggo je pripombe predložila v določenem roku.

14

ACM je dal 31. julija 2018 v skladu s členom 7(3) Okvirne direktive osnutek ukrepov na voljo Komisiji, BEREC in NRO drugih držav članic.

15

Komisija je na podlagi člena 5(2) Okvirne direktive 6. in 9. avgusta 2018 ACM zaprosila za dodatne informacije, ta pa ji jih je posredoval.

16

Družba VodafoneZiggo je 8. avgusta 2018 Komisiji predložila pripombe v zvezi z osnutkom ukrepov.

17

Komisija je 30. avgusta 2018 na podlagi člena 7(3) Okvirne direktive ACM poslala sporni akt, ki je vseboval njene pripombe na ta osnutek ukrepov.

18

ACM je 27. septembra 2018 sprejel odločbo, v kateri so nekateri operaterji, med drugim družba VodafoneZiggo, opredeljeni kot operaterji s pomembno skupno močjo na trgu veleprodaje dostopa na fiksni lokaciji na Nizozemskem in so jim naložene posebne regulativne obveznosti. ACM v prilogi I k tej odločbi pojasnjuje, kako je upošteval pripombe Komisije.

19

Družba VodafoneZiggo je 8. novembra 2018 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo za razglasitev ničnosti spornega akta.

20

Komisija se je z ločenim aktom, vloženim v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 23. januarja 2019, sklicevala na nedopustnost te tožbe, pri čemer je trdila, prvič, da sporni akt ni izpodbojni akt v smislu člena 263 PDEU, saj nima zavezujočih pravnih učinkov in je kvečjemu pripravljalni akt, ki ne določa dokončnega stališča te institucije, in drugič, da družba VodafoneZiggo nima procesnega upravičenja v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU, ker se sporni akt nanjo ne nanaša neposredno.

21

Kraljevina Nizozemska ter družbe T-Mobile Netherlands Holding BV, T-Mobile Netherlands BV, T-Mobile Thuis BV in Tele2 Nederland BV so 1. oziroma 27. februarja 2019 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložile predloge za intervencijo v postopku v podporo predlogom Komisije.

22

Splošno sodišče je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da sporni akt nima zavezujočih pravnih učinkov in je pripravljalni, tako da zoper njega ni mogoče vložiti tožbe na podlagi člena 263 PDEU.

23

V zvezi s tem je Splošno sodišče najprej preučilo okoliščine, v katerih je bil ta akt sprejet. Ugotovilo je, prvič, da zahteva, da zadevni NRO „v največji možni meri upošteva“ pripombe, ki jih Komisija poda na podlagi člena 7(3) Okvirne direktive, ne pomeni, da ima ta akt zavezujoče pravne učinke, drugič, da navedeni akt ne pomeni dovoljenja, ki bi ACM omogočalo, da sprejme osnutek ukrepov, in ki bi zato imel take učinke, in tretjič, da isti akt prav tako ne vpliva na procesne pravice družbe VodafoneZiggo. Splošno sodišče je nato preučilo vsebino spornega akta in ugotovilo, da niti njegovo besedilo niti predmet pripomb, izraženih v njem, ne omogočata ugotovitve, da je Komisija s sprejetjem tega akta poskušala naložiti pravno zavezujoče obveznosti. Nazadnje je štelo, da je ta akt pripravljalni in da na podlagi trditev družbe VodafoneZiggo, ki se nanašajo na pravico do učinkovitega sodnega varstva, ni mogoče odstopati od pogojev dopustnosti, določenih v členu 263 PDEU.

24

Splošno sodišče je zato tožbo družbe VodafoneZiggo zavrglo kot nedopustno, pri čemer je ugotovilo, da ni treba niti preučiti procesnega upravičenja družbe VodafoneZiggo niti odločati o predlogih za intervencijo.

25

Družba VodafoneZiggo Sodišču s pritožbo predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi, zadevo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču in odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži.

26

Komisija Sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne in družbi VodafoneZiggo naloži plačilo stroškov.

27

Družba VodafoneZiggo v utemeljitev pritožbe navaja tri razloge.

28

Družba VodafoneZiggo v okviru prvega pritožbenega razloga trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker je ugotovilo, da sporni akt nima zavezujočih pravnih učinkov. Ta pritožbeni razlog je razdelila na pet delov.

29

Družba VodafoneZiggo v okviru prvega dela prvega pritožbenega razloga trdi, da nujnost iz člena 7(7) Okvirne direktive, da NRO „v največji možni meri upoštevajo“ pripombe Komisije, tem NRO nalaga zavezujočo pravno obveznost, v nasprotju s tem, kar je Splošno sodišče ugotovilo v točki 54 izpodbijanega sklepa.

30

Prvič, v točkah od 41 do 44 tega sklepa naj bi Splošno sodišče napačno predstavilo obseg sodbe z dne 15. septembra 2016, Koninklijke KPN in drugi (C‑28/15, EU:C:2016:692), v kateri naj bi bilo v točkah 37 in 38 v resnici navedeno, da izraz „v največji možni meri upošteva“ pomeni, da morajo NRO temu, kar je treba upoštevati v največji možni meri, načeloma slediti. Poleg tega naj bi bil način, na katerega mora NRO „v največji možni meri [upoštevati]“ odločitve Komisije, sprejete v skladu s členom 7(3) Okvirne direktive, napačno predstavljen, saj se ta obveznost nanaša na vse uporabljene izraze in akt v celoti. V obravnavani zadevi naj bi Komisija s tem, da je ACM naročila, naj izboljša svojo analizo, da bi spoštoval zahtevo po funkcionalni enakovrednosti, odredila natančno ukrepanje, s čimer naj bi skušala omejiti njegove možnosti in tako spornemu aktu dati zavezujoč pravni učinek.

31

Drugič, iz točke 41 sodbe z dne 11. septembra 2003, Altair Chimica (C‑207/01, EU:C:2003:451), in iz točke 59 sodbe z dne 20. novembra 2018, Komisija/Svet (ZMO Antarktika) (C‑626/15 in C‑659/16, EU:C:2018:925), naj bi izhajalo, da je ukrepu mogoče priznati pravni učinek, tudi če njegov namen ni imeti tak učinek, in da vsakršen pravni učinek zadostuje za dopustnost tožbe. V točkah od 45 do 50 izpodbijanega sklepa naj bi bilo torej napačno uporabljeno pravo.

32

Sporni akt naj bi namreč imel materialnopravni učinek, ki naj bi se odražal v tem, da morajo NRO „v največji možni meri upošteva[ti]“ pripombe Komisije. Splošno sodišče naj bi kljub temu v točki 47 izpodbijanega sklepa navedlo, da je treba tak učinek razlikovati od zavezujočih pravnih učinkov v smislu sodne prakse v zvezi z dopustnostjo ničnostnih tožb, ker ta besedna zveza nalaga zgolj obveznost obrazložitve, v točki 50 tega sklepa pa ugotovilo, da taka obveznost ne more vplivati na interese družbe VodafoneZiggo. To naj bi bilo protislovno, ker ima obveznost obrazložitve pravni učinek. Obstoj materialnega pravnega učinka naj bi potrjevalo tudi dejstvo, da je Komisija v skladu s členom 19 Okvirne direktive sprejela priporočilo – in sicer Priporočilo Komisije z dne 15. oktobra 2008 o priglasitvah, rokih in posvetovanjih, predvidenih v členu 7 Direktive 2002/21 (UL 2008, L 301, str. 23) – v katerem se zahteva, da NRO navedejo, kako dosledno so upoštevali pripombe Komisije na podlagi člena 7 Okvirne direktive.

33

Tretjič, Splošno sodišče naj bi v točki 52 izpodbijanega sklepa napačno potrdilo, da je zakonodajalec Evropske unije izrecno določil pravne učinke, ki jih želi pripisati pripombam, izraženim na podlagi člena 7(3) Okvirne direktive. Ta določba naj ne bi vsebovala nobene izrecne navedbe glede pravnih učinkov, ob predpostavki, da se je Splošno sodišče želelo sklicevati na odstavek 7 tega člena, pa naj bi bilo njegovo sklepanje krožno. Poleg tega naj bi bilo v sodbi z dne 16. aprila 2015, Prezes Urzędu Komunikacji Elektronicznej et Telefonia Dialog (C‑3/14, EU:C:2015:232), in v uvodni izjavi 15 Okvirne direktive določeno, da NRO ne morejo prosto odstopati od pripomb Komisije, saj je njihov namen varovanje ciljev Unije. Take pripombe naj bi torej imele zavezujoče pravne učinke.

34

Četrtič, v nasprotju s tem, kar naj bi Splošno sodišče ugotovilo v točki 53 izpodbijanega sklepa, naj bi bilo v nacionalni sodbi, na katero se je sklicevala družba VodafoneZiggo, navedeno, da je učinek nujnosti upoštevanja pripomb Komisije vnaprejšnja določitev polja proste presoje, ki bi ga NRO imel, če teh pripomb ne bi bilo. V tej sodbi naj bi tako bili navedeni dejanski učinki akta Komisije, sprejetega na podlagi člena 7(3) Okvirne direktive.

35

Komisija trdi, da je ta prvi del delno nedopusten in delno neutemeljen.

36

Na prvem mestu, v zvezi z očitkom zoper točke od 41 do 44 izpodbijanega sklepa je treba navesti, da je bilo Sodišču v sodbi z dne 15. septembra 2016, Koninklijke KPN in drugi (C‑28/15, EU:C:2016:692), v bistvu postavljeno vprašanje glede možnosti, da nacionalno sodišče, ki odloča o sporu v zvezi z zakonitostjo tarifne obveznosti, ki jo naloži NRO, odstopi od priporočila Komisije v smislu člena 288 PDEU, v katerem je priporočena uporaba nekega modela za izračun stroškov kot ustreznega cenovnega ukrepa na trgu zaključevanja govornih klicev.

37

V tem okviru je Sodišče, potem ko je v točki 37 te sodbe poudarilo, da člen 19(2) Okvirne direktive zahteva, da NRO pri opravljanju svojih nalog „v največji možni meri upoštevajo“ priporočila Komisije, v točki 38 navedene sodbe sklenilo, da mora „NRO […] tako, kadar v skladu [z regulativnim okvirom, ki se uporablja,] naloži obveznosti […], načeloma slediti navodilom iz [tega] [p]riporočila“ in da „[l]e če v okviru svoje presoje nekega položaja meni, da model [za izračun stroškov], ki je predlagan v [navedenem] priporočilu, ne ustreza okoliščinam, lahko od njega odstopa, s tem da navede razloge za svoje stališče“. Sodišče je v točki 34 navedene sodbe namreč opozorilo, da v skladu s členom 288 PDEU priporočilo „načeloma ni zavezujoče“ in da „[p]oleg tega člen 19(2), drugi pododstavek, Okvirne direktive NRO izrecno dovoljuje, da odstopajo od priporočil Komisije, sprejetih na podlagi člena 19(1) Okvirne direktive, če Komisijo o tem obvestijo z navedbo razlogov za svoje stališče“. Na podlagi tega je v točki 35 te sodbe ugotovilo, da „NRO pri sprejemanju sklepa, s katerim operaterjem […] naloži cenovne obveznosti, ne zavezuje [zadevno] [p]riporočilo“.

38

Prvič, kot je razvidno iz prejšnje točke te sodbe, pa iz sodbe z dne 15. septembra 2016, Koninklijke KPN in drugi (C‑28/15, EU:C:2016:692), nikakor ne izhaja, da bi Sodišče, kot trdi družba VodafoneZiggo, v njej razsodilo, da dejstvo, da je treba „v največji možni meri upošteva[ti]“ akt Komisije, pomeni obveznost NRO, da se uskladi z vsebino tega akta, saj je v točki 38 te sodbe izrecno navedeno nasprotno, prav tako pa iz zadnjenavedene sodbe ne izhaja, da so pripombe, ki jih Komisija posreduje NRO na podlagi člena 7(3) Okvirne direktive, za ta organ zavezujoče.

39

Drugič, ravno na te elemente, navedene v točki 37 te sodbe, je Splošno sodišče opozorilo v spornih točkah izpodbijanega sklepa, zlasti v točkah 41 in 42 tega sklepa, ki torej odraža ravno obseg sodbe z dne 15. septembra 2016, Koninklijke KPN in drugi (C‑28/15, EU:C:2016:692).

40

Tretjič, Splošno sodišče je v točki 43 izpodbijanega sklepa opozorilo tudi na ugotovitev, ki izhaja iz točke 26 sodbe z dne 20. februarja 2018, Belgija/Komisija (C‑16/16 P, EU:C:2018:79), v skladu s katero se je „[s] tem, da so priporočila v členu 288 PDEU določena kot posebna kategorija aktov Unije in da je zanje izrecno določeno, da ‚niso zavezujoča‘, […] želelo s tem členom institucijam, ki so pristojne za njihovo sprejetje, podeliti pristojnost za dajanje pobud in spodbud, ki je drugačna od pristojnosti za sprejetje zavezujočih aktov“, in ugotovilo, da ta ugotovitev „po analogiji velja tudi za pripombe, ki jih Komisija poda […] na podlagi člena 7(3) Okvirne direktive, kot so te iz [spornega] akta“. Vendar družba VodafoneZiggo ne izpodbija tega, da se ta sodna praksa, ki se nanaša na priporočilo v smislu člena 288 PDEU, za sporni akt uporabi po analogiji.

41

V teh okoliščinah trditev, da Splošno sodišče ni upoštevalo obsega sodbe z dne 15. septembra 2016, Koninklijke KPN in drugi (C‑28/15, EU:C:2016:692), ni mogoče sprejeti.

42

V zvezi z delom, v katerem družba VodafoneZiggo s tem prvim očitkom graja točke od 41 do 44 izpodbijanega sklepa, ker naj bi Splošno sodišče v njem moralo ugotoviti, da sporni akt vsebuje natančna navodila, namenjena ACM, kar naj bi dokazovalo, da mu je Komisija poskušala dati zavezujoč pravni učinek, je treba poleg tega navesti, da Splošno sodišče v teh točkah ni analiziralo vsebine tega akta – ta analiza je v točkah od 88 do 96 izpodbijanega sklepa – temveč je zgolj abstraktno in brez sklicevanja na njegovo vsebino ponazorilo, zakaj besedna zveza „v največji možni meri upošteva“ iz člena 7(7) Okvirne direktive kaže na nezavezujočo naravo pripomb Komisije na podlagi člena 7(3) te okvirne direktive.

43

Vendar se družba VodafoneZiggo ne sklicuje na nikakršno napačno uporabo prava Splošnega sodišča, razen na tisto, ki je že bila zavrnjena v točkah od 36 do 41 te sodbe. Zato je treba te trditve vsekakor zavrniti iz istih razlogov, kot so navedeni v teh točkah, ne da bi bilo treba odločati o njihovi dopustnosti, ki jo Komisija izpodbija.

44

Prvi očitek tega dela zato ni utemeljen.

45

Na drugem mestu, v zvezi z očitkom zoper točke od 45 do 50 izpodbijanega sklepa, je treba ugotoviti, da je Splošno sodišče v točki 46 izpodbijanega sklepa navedlo, da „je treba razlikovati med učinki, obravnavanimi v [sodbi z dne 11. septembra 2003, Altair Chimica (C‑207/01, EU:C:2003:451)], in zavezujočimi pravnimi učinki, ki jih zatrjuje [družba VodafoneZiggo] in ki bi lahko vplivali na njene interese, tako da bi bistveno spremenili njen pravni položaj“. V točki 47 tega sklepa je dodalo, da ima „zahteva po upoštevanju ‚v največji možni meri‘ […] drugačen pravni učinek od učinkov, ki jih zatrjuje [družba VodafoneZiggo], ker se z navedeno zahtevo nalaga obveznost obrazložitve“, v točki 50 pa, da „[v]sekakor […] obveznost obrazložitve, ki naj bi veljala za NRO, ne bi mogla vplivati na interese [družbe VodafoneZiggo], tako da bi bistveno spremenila njen pravni položaj“.

46

Ker družba VodafoneZiggo v bistvu trdi, da je Splošno sodišče s tako odločitvijo napačno presodilo merilo pravnega učinka, ki omogoča vložitev tožbe iz člena 263 PDEU, je treba spomniti, da iz ustaljene sodne prakse, ki se je razvila v okviru ničnostnih tožb držav članic ali institucij, izhaja, da so izpodbojni akti v smislu člena 263 PDEU vse določbe, ki jih sprejmejo institucije, ne glede na obliko, in ki imajo zavezujoče pravne učinke (sodbe z dne 13. oktobra 2011, Deutsche Post in Nemčija/Komisija, C‑463/10 P in C‑475/10 P, EU:C:2011:656, točka 36 in navedena sodna praksa; z dne 20. februarja 2018, Belgija/Komisija, C‑16/16 P, EU:C:2018:79, točka 31, in z dne 9. julija 2020, Češka republika/Komisija, C‑575/18 P, EU:C:2020:530, točka 46).

47

Te zavezujoče pravne učinke je treba presojati glede na objektivna merila, kot je vsebina zadevnega akta, po potrebi ob upoštevanju okoliščin, v katerih je bil sprejet, in pristojnosti institucije, ki ga je sprejela (sodbe z dne 13. februarja 2014, Madžarska/Komisija, C‑31/13 P, EU:C:2014:70, točka 55 in navedena sodna praksa; z dne 20. februarja 2018, Belgija/Komisija, C‑16/16 P, EU:C:2018:79, točka 32, in z dne 9. julija 2020, Češka republika/Komisija, C‑575/18 P, EU:C:2020:530, točka 47).

48

Fizična oziroma pravna oseba pa lahko ničnostno tožbo zoper akt, ki ga je izdala ena od institucij, vloži le, če ima ta akt zavezujoče pravne učinke, ki lahko vplivajo na interese tožeče stranke tako, da bistveno spremenijo njen pravni položaj (glej zlasti sodbi z dne 11. novembra 1981, IBM/Komisija, 60/81, EU:C:1981:264, točka 9, in z dne 18. novembra 2010, NDSHT/Komisija, C‑322/09 P, EU:C:2010:701, točka 45 in navedena sodna praksa).

49

V obravnavani zadevi je Splošno sodišče, kot je razvidno zlasti iz točk 120 in 121 izpodbijanega sklepa, ugodilo ugovoru nedopustnosti, ki ga je podala Komisija, in ugodilo prvemu ugovoru nedopustnosti, na katerega se je sklicevala, v skladu s katerim sporni akt ni izpodbojni akt in je pripravljalni v smislu člena 263 PDEU, ker nima zavezujočih pravnih učinkov.

50

Tudi ob predpostavki, da bi se moralo Splošno sodišče, kot trdi družba VodafoneZiggo, v spornih točkah izpodbijanega sklepa omejiti na presojo, ali je sporni akt imel zavezujoče pravne učinke, ne da bi se sklicevalo na vprašanje, ali bi taki učinki lahko vplivali na njene interese tako, da bi bistveno spremenili njen pravni položaj, zadostuje navesti, da je Splošno sodišče to ugotovitev vsekakor utemeljilo s sodno prakso, ki je bila navedena v točki 47 te sodbe in na katero je bilo poleg tega opozorjeno v točki 29 izpodbijanega sklepa. V zvezi s tem je treba ugotoviti, da na podlagi trditev, ki jih je navedla družba VodafoneZiggo, ni mogoče ugotoviti, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo ali da je ravnalo protislovno, ker je v točki 54 izpodbijanega sklepa ugotovilo, da zahteva, da mora zadevni NRO „v največji možni meri upošteva[ti]“ pripombe, ki jih Komisija poda na podlagi člena 7(3) Okvirne direktive, ne pomeni, da ima sporni akt zavezujoče pravne učinke.

51

Res je, da je Sodišče v točki 41 sodbe z dne 11. septembra 2003, Altair Chimica (C‑207/01, EU:C:2003:451), opozorilo na svojo ustaljeno sodno prakso, ki izhaja iz sodbe z dne 13. decembra 1989, Grimaldi (C‑322/88, EU:C:1989:646), v skladu s katero priporočila sicer nimajo zavezujočih pravnih učinkov in ne morejo ustvariti pravic, na katere bi se posamezniki lahko sklicevali pred nacionalnim sodiščem, vendar ta priporočila niso povsem brez pravnega učinka, ker jih morajo nacionalna sodišča upoštevati pri reševanju sporov, o katerih odločajo, zlasti kadar je z navedenimi priporočili pojasnjena razlaga nacionalnih določb, sprejetih zaradi zagotavljanja izvajanja teh priporočil, ali kadar ta priporočila dopolnjujejo določbe prava Unije, ki so zavezujoče.

52

Poleg tega je Sodišče, kot poudarja tudi družba VodafoneZiggo, v točki 59 sodbe z dne 20. novembra 2018, Komisija/Svet (ZMO Antarktika) (C‑626/15 in C‑659/16, EU:C:2018:925), navedlo, da „je izpodbojni akt v smislu člena 263 PDEU vsaka odločitev, ki jo sprejme institucija, organ, urad ali agencija Unije in ki ima pravne učinke, ne glede na njeno pravno naravo ali obliko“.

53

Vendar na podlagi teh sodb ni mogoče sklepati, kot trdi družba VodafoneZiggo, da vsak pravni učinek akta Unije, tudi če namen tega akta ni imeti pravni učinek in tudi če njegov učinek ni zavezujoč, zadostuje za ugotovitev, da gre za izpodbojni akt v smislu člena 263 PDEU in da je Splošno sodišče zato napačno uporabilo pravo, ker ga v spornih točkah izpodbijanega sklepa ni priznalo.

54

Prvič, čeprav morajo nacionalna sodišča v skladu s sodno prakso, na katero je bilo opozorjeno v točki 51 te sodbe, pri reševanju sporov, o katerih odločajo, upoštevati priporočila v smislu člena 288 PDEU, iz te sodne prakse ne izhaja, kot je Splošno sodišče v bistvu poudarilo v točki 46 izpodbijanega sklepa, da je Sodišče razsodilo, da so taki učinki tisti, ki omogočajo opredelitev akta kot „izpodbojnega“ v smislu člena 263 PDEU. Nasprotno, kot je že bilo poudarjeno v točki 37 te sodbe, iz navedene ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da tovrstni akt načeloma ni zavezujoč. Iz tega torej ni mogoče izpeljati nobenega tehtnega argumenta v podporo stališču družbe VodafoneZiggo glede pravnih učinkov, ki naj bi jih povzročil sporni akt.

55

Poleg tega je treba poudariti, da obveznost NRO – da obrazložijo svoje stališče glede pripomb, ki jim jih je Komisija posredovala na podlagi člena 7(3) Okvirne direktive – ki jo je Splošno sodišče ugotovilo med drugim v točki 47 izpodbijanega sklepa in ki je družba VodafoneZiggo v tej pritožbi ne izpodbija, v nasprotju s trditvami te družbe kaže na to, da take pripombe nimajo zavezujočega pravnega učinka v smislu člena 263 PDEU.

56

Drugič, v zvezi s sodbo z dne 20. novembra 2018, Komisija/Svet (ZMO Antarktika) (C‑626/15 in C‑659/16, EU:C:2018:925), ni mogoče šteti, da je Sodišče v njeni točki 59 razsodilo, da se obveznost, da ima neki akt „pravni učinek“, da bi lahko bil predmet tožbe na podlagi člena 263 PDEU, nanaša na vse pravne učinke, ne glede na njihovo naravo, in tako ravnalo v nasprotju s svojo ustaljeno sodno prakso v zvezi s pojmom „izpodbojni akt“ v smislu člena 263 PDEU, na katero je bilo opozorjeno v točkah 46 in 47 te sodbe.

57

Sodišče je namreč v točki 63 te sodbe ugotovilo, da je bil „sklep[…] iz leta 2015[, ki je bil obravnavan v zadevi, v kateri je bila izdana ta sodba,] […] sprejet, da bi se [Komisijo za ohranjanje živih morskih virov na Antarktiki (komisija CAMLR)] prepričalo, da se oblikuje [zaščiten morski prostor] v Weddellovem morju“, v točki 64 te sodbe pa, da „je [Odbor stalnih predstavnikov (Coreper)] z odločitvijo, da se dokument za razpravo predloži [komisiji CAMLR] v imenu Unije in njenih držav članic, Komisijo zavezal, da pri izvajanju svoje pristojnosti zunanjega zastopanja Unije […] od tega stališča ne odstopi“, in v točki 65 navedene sodbe, da je „iz zapisnika seje Coreperja […] razvidno, da je bil cilj [tega] sklepa […] dokončno določiti stališče Sveta in s tem Unije glede predložitve dokumenta za razpravo […] v imenu Unije in njenih držav članic, ne pa zgolj v imenu Unije“. Na podlagi teh elementov je Sodišče v točki 66 navedene sodbe sklenilo, da je „[navedeni] sklep […] torej imel pravne učinke in je zato izpodbojni akt“.

58

Ugotoviti pa je treba, da vsi ti učinki, ki se navezujejo na okoliščine, v katerih je bil sprejet akt, ki je bil obravnavan v zadevi C‑626/15, na njegovo vsebino in na namen njegovega avtorja, kažejo na zavezujočo naravo učinkov sklepa, katerega razglasitev ničnosti je bila predlagana, na vsebinsko stališče, ki ga je morala zavzeti Komisija.

59

Ob upoštevanju teh elementov je treba očitek družbe VodafoneZiggo, ki je bil predstavljen v točkah 31 in 32 te sodbe, zavrniti.

60

Na tretjem mestu, v zvezi z očitkom zoper točko 52 izpodbijanega sklepa je treba poudariti, da je Splošno sodišče, kot navaja družba VodafoneZiggo, v tej točki navedlo, da „[k]er je […] zakonodajalec Unije izrecno določil pravne učinke, ki jih je želel dodeliti pripombam, izraženim na podlagi člena 7(3) Okvirne direktive, dolžnost lojalnega sodelovanja ne more imeti širšega obsega, tako da bi se ji dodelili pravni učinki, ki jih zakonodajalec ni predvidel“. Vendar se ta stavek začne z izrazom „poleg tega“ in Splošno sodišče je v isti točki primarno ugotovilo, da dolžnost lojalnega sodelovanja ne more pripeljati do tega, da imajo pripombe Komisije na podlagi člena 7(3) Okvirne direktive zavezujoče pravne učinke, pri čemer je v zvezi s tem napotilo na točko 40 sodbe z dne 20. februarja 2018, Belgija/Komisija (C‑16/16 P, EU:C:2018:79).

61

Sodišče pa je v točki 40 navedene sodbe res razsodilo, da se zaradi načela lojalnega sodelovanja ne sme odstopati od pogojev dopustnosti, ki so izrecno določeni v členu 263 PDEU. Ugotoviti je treba, da je sklicevanje na to sodno prakso kot tako zadostovalo za utemeljitev tega, da je Splošno sodišče zavrnilo trditve družbe VodafoneZiggo, v skladu s katerimi bi bilo treba spornemu aktu v bistvu priznati zavezujočo pravno naravo, ker po mnenju te družbe NRO ob upoštevanju sodbe z dne 16. aprila 2015, Prezes Urzędu Komunikacji Elektronicznej in Telefonia Dialog (C‑3/14, EU:C:2015:232), in uvodne izjave 15 Okvirne direktive ne morejo prezreti pripomb, ki jih Komisija poda na podlagi člena 7(3) Okvirne direktive, ne da bi tvegali kršitev načela lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) PEU.

62

Očitek družbe VodafoneZiggo, naveden v točki 33 te sodbe, je treba zato zavrniti, ker očitki zoper dodatne razloge odločbe Splošnega sodišča ne morejo povzročiti razveljavitve te odločbe in so torej brezpredmetni (sodbi z dne 28. junija 2005, Dansk Rørindustri in drugi/Komisija, C‑189/02 P, C‑202/02 P, od C‑205/02 P do C‑208/02 P in C‑213/02 P, EU:C:2005:408, točka 148, in z dne 13. decembra 2018, Evropska unija/Gascogne Sack Deutschland in Gascogne, C‑138/17 P in C‑146/17 P, EU:C:2018:1013, točka 45).

63

Na četrtem mestu, v zvezi z očitkom, da bi moralo Splošno sodišče na podlagi nacionalne sodne prakse, na katero se je družba VodafoneZiggo sklicevala pred njim, ugotoviti, da ima akt, kakršen je sporni akt, zavezujoče pravne učinke, zadostuje spomniti, da iz zahtev po enotni uporabi prava Unije in iz načela enakosti – kot je Splošno sodišče pravilno navedlo v točki 53 izpodbijanega sklepa – izhaja, da je treba izraze iz določbe prava Unije, ki za določitev svojega pomena in področja uporabe ne napotuje izrecno na pravo držav članic, običajno v vsej Uniji razlagati avtonomno in enotno, pri čemer je treba upoštevati ne le besedilo te določbe, ampak tudi sobesedilo, v katero je umeščena, in cilj, ki se uresničuje z ureditvijo, katere del je (sodbi z dne 8. septembra 2020, Recorded Artists Actors Performers, C‑265/19, EU:C:2020:677, točka 46 in navedena sodna praksa, ter z dne 8. oktobra 2020, Crown Van Gelder, C‑360/19, EU:C:2020:805, točka 21).

64

Družba VodafoneZiggo pa ne izpodbija te sodne prakse, temveč zgolj graja presojo, ki jo je Splošno sodišče opravilo zaradi celovitosti v točki 53 izpodbijanega sklepa in v skladu s katero „iz odlomka, ki ga navaja [družba VodafoneZiggo], [nikakor] ni mogoče sklepati, da je Bundesverwaltungsgericht (zvezno upravno sodišče[, Nemčija]) menilo, da imajo pripombe Komisije zavezujoče pravne učinke v smislu člena 263, prvi odstavek, PDEU“. Zato je treba četrti očitek, tudi ob predpostavki, da je dopusten, v skladu s sodno prakso, na katero je bilo opozorjeno v točki 62 te sodbe, vsekakor zavrniti kot brezpredmeten.

65

Iz navedenega izhaja, da je treba prvi del prvega pritožbenega razloga v celoti zavrniti.

66

Družba VodafoneZiggo v okviru drugega dela prvega pritožbenega razloga trdi, da je sporni akt enakovreden odobritvi Komisije in ima torej zavezujoče pravne učinke. Ker se akti iz odstavka 3 in odstavka 4 člena 7 Okvirne direktive medsebojno izključujejo in ker je Komisija tako soočena z dvojno izbiro, in sicer da v skladu z odstavkom 4 izda odločbo o vložitvi veta ali da na podlagi odstavka 3 oziroma odstavka 4 izda odločbo o nevložitvi veta na sporočen osnutek ukrepa, naj bi bila predložitev pripomb v skladu z odstavkom 3 že po naravi enakovredna sprejetju odločbe o nevložitvi veta. Zaradi te dvojne izbire naj bi bilo odločbo, sprejeto na podlagi odstavka 3, kot je sporni akt, mogoče razlagati le kot odločbo o odobritvi osnutka ukrepa. Splošno sodišče naj bi v zvezi s tem v točkah 57, 58 in 63 izpodbijanega sklepa storilo napako.

67

Na prvem mestu, ne bi naj bilo sporno, prvič, da NRO ne more sprejeti ukrepa brez odločbe Komisije, sprejete v skladu z navedenim odstavkom 3 oziroma odstavkom 4, s katero Komisija konča postopek na ravni Unije, ne da bi izdala veto, in drugič, da Komisija po sprejetju take odločbe ne more več spremeniti svojega stališča. Zato naj bi Komisija s tem, da je podala pripombe na podlagi člena 7(3) Okvirne direktive, izgubila vsakršno priložnost za vložitev veta na osnutek ukrepa, ki ga je sporočil NRO, tako da naj zanj ne bi več veljala pravna prepoved sprejetja sporočenega ukrepa. Temu NRO naj bi bilo tako dovoljeno sprejeti ukrep. Tudi če v postopku, uvedenem na podlagi člena 7 Okvirne direktive na ravni Unije, obstajata dva trenutka, v katerih bi se Komisija lahko odločila, ali bo uveljavljala svojo pravico veta ali ne, naj trenutek, v katerem je ta odločitev sprejeta, ne bi bil pomemben, saj bi bil rezultat enak v obeh primerih, in sicer da bi Komisija zadevni ukrep odobrila. Splošno sodišče naj ne bi opredelilo nobene druge možnosti.

68

Družba VodafoneZiggo v repliki dodaja, da je trditev Komisije, da ni dolžna ukrepati v zvezi z osnutki ukrepov, o katerih je bila obveščena v skladu s členom 7 Okvirne direktive, in da prostovoljno sodeluje v postopku posvetovanja, določenega v tem členu, napačna. V skladu z uvodno izjavo 15 Okvirne direktive člen 7 te direktive tej instituciji daje posebno odgovornost za zagotovitev, da sklepi na nacionalni ravni ne bodo negativno vplivali na enotni trg ali na druge cilje Pogodbe DEU, kar je vloga, ki naj bi bila poudarjena tudi v uvodni izjavi 19 Direktive 2009/140. Ta trditev naj torej ne bi bila združljiva s sistemom, določenim z Okvirno direktivo, in posledično z obveznostjo lojalnega sodelovanja, ki jo ima navedena institucija na podlagi člena 4(3) PEU.

69

Vsekakor naj bi vsako hipotetično nedelovanje Komisije pomenilo odločitev o neizvajanju pravice veta – podeljene z Okvirno direktivo – ki naj bi bila izpodbojna. Ker je poleg tega praksa čakanja na iztek enomesečnega roka iz člena 7(3) Okvirne direktive drug način za odpravo obveznosti standstill, ki jo imajo NRO, naj bi ta praksa imela tudi naravo in učinek odobritve. Napačno naj bi bilo tudi trditi, da imajo NRO „polno pristojnost“ za sprejemanje svojih osnutkov ukrepov. Morali naj bi počakati vsaj na iztek navedenega roka. Že sam obstoj člena 7 in pooblastil, ki jih ta določa za Komisijo, naj bi pomenil omejitev pooblastil NRO.

70

Na drugem mestu, z vidika NRO naj bi bilo očitno, da mora Komisija odobriti ukrepe, saj člen 7 Okvirne direktive določa, da NRO nimajo pravice sprejeti svojih ukrepov brez predhodne obvestitve Komisije in da teh ukrepov ni mogoče sprejeti, dokler niso predmet preiskave, ki jo opravi ta institucija. Obstajali naj bi le dve možnosti, ki naj bi NRO omogočali sprejetje sporočenega ukrepa, in vsaka od teh možnosti naj bi bila v celoti odvisna od odločitve Komisije, da ne bo uveljavljala svoje pravice veta, pri čemer je bila ta odločitev sprejeta bodisi na podlagi odstavka 3 bodisi na podlagi odstavka 4 tega člena 7. Praksa naj bi poleg tega potrjevala, da so bile vse odločitve, ki so jih na koncu sprejeli NRO, sporočene Komisiji in niso bile predmet veta, medtem ko so NRO vse sporočene odločitve, ki so bile predmet veta, spremenili oziroma opustili. To naj bi dokazovalo, da je z vidika NRO potrebna odobritev Komisije.

71

Komisija trdi, da ta del ni utemeljen.

72

Na prvem mestu, v zvezi s prvim očitkom tega dela je treba navesti, da je Splošno sodišče v točki 57 izpodbijanega sklepa navedlo, da „čeprav je res, da sta posredovanje pripomb in začetek druge faze evropskega posvetovalnega postopka alternativni možnosti, v nasprotju s tem, kar trdi [družba VodafoneZiggo], ne gre za izbiro med dvema možnostma, to je med neuveljavljanjem veta in uveljavljanjem veta na osnutek ukrepov, ki ga pošlje NRO“. V točki 58 tega sklepa je dodalo, da je „to, da Komisija ne uveljavlja svoje pravice veta, enakovredno nesprejetju odločbe, tako da to ravnanje nima nobenega zavezujočega pravnega učinka“. V točki 63 tega sklepa je ugotovilo, da „[sporni] akt ni dovoljenje, ki bi NRO omogočilo, da sprejme osnutek ukrepov, in bi s tem imelo zavezujoče pravne učinke“.

73

V zvezi s tem je treba še navesti, da je Splošno sodišče to sklepanje oprlo tudi na ugotovitev iz točke 59 izpodbijanega sklepa, da „pristojnosti zadevnega NRO izhajajo neposredno iz upoštevnih določb Okvirne direktive“ in da ta „za njihovo izvajanje ne potrebuje nobenega dovoljenja Komisije“, ter na ugotovitev iz točke 62 tega sklepa, da „je evropski posvetovalni postopek res obvezna faza v postopku sprejetja ukrepov, ki spadajo [med drugim] na področje uporabe člena 15 ali 16 Okvirne direktive […] in ki vplivajo na trgovino med državami članicami“, vendar da „ta ugotovitev ni dovolj, da se pripombam, izraženim na podlagi člena 7(3) Okvirne direktive, priznajo zavezujoči pravni učinki[,] [ker naj bi m]orebitno neupoštevanje te obvezne faze […] imelo drugačne učinke[, kot je] […] tožb[a] zaradi neizpolnitve obveznosti pred sodiščem Unije ali tožb[a] zoper ukrepe, ki jih je sprejel NRO, pred nacionalnim sodiščem“.

74

Družba VodafoneZiggo v okviru tega prvega očitka v bistvu trdi, da je Splošno sodišče v teh točkah izpodbijanega sklepa napačno uporabilo pravo, ker ni priznalo, da je to, da je Komisija NRO posredovala pripombe na podlagi člena 7(3) Okvirne direktive, enakovredno nesprejetju odločitve o vložitvi veta na sporočeni osnutek ukrepa, kot je določen v odstavku 5(a) tega člena, in da je to zato enakovredno odločbi o odobritvi osnutka ukrepa, ki ima zavezujoče pravne učinke, medtem ko mora Komisija zato nujno sprejeti akt na podlagi odstavka 3 ali odstavka 5(a) navedenega člena 7, da bi končala postopek, ki bi potekal pred njo, in tako NRO omogočiti, da sprejme zadevni ukrep.

75

Za presojo utemeljenosti tega očitka je treba torej najprej preveriti, ali je predpostavka, na kateri temelji – in sicer da NRO ne more sprejeti osnutka ukrepa, ki ga je posredoval Komisiji, BEREC in NRO drugih držav članic na podlagi postopka iz člena 7 Okvirne direktive, če Komisija tega ne odobri – pravilna. V zvezi s tem je treba ugotoviti, da taka razlaga Okvirne direktive, ki jo zagovarja družba VodafoneZiggo, pomeni, da mora Komisija nujno ukrepati zaradi obvestitve na podlagi člena 7(3) Okvirne direktive. Opreti se je torej treba na to, kar določa ta člen, katerega cilj je konsolidacija notranjega trga elektronskih komunikacij.

76

V zvezi s tem je treba poudariti, da iz določb člena 7 Okvirne direktive izhaja, da po eni strani postopek, določen v tem členu, ni, kot trdi družba VodafoneZiggo, kombinacija dveh ločenih postopkov, pri čemer bi eden potekal na nacionalni ravni, drugi pa na ravni Unije, ampak le en sam postopek posvetovanja in sodelovanja, ki poleg tega ne poteka zgolj med NRO, ki je poslal osnutek ukrepa, in Komisijo, temveč med tem NRO, Komisijo in NRO drugih držav članic ter BEREC. Iz tega poleg tega izhaja, da se ta postopek začne tako, da NRO posreduje osnutek ukrepa, ki izpolnjuje merila iz odstavka 3(a) in (b) tega člena, in da se konča bodisi s sprejetjem prvotno poslanega osnutka ukrepa bodisi s sprejetjem spremenjenega osnutka ukrepa – ki bi bil pred tem ponovno predmet nacionalnega mehanizma posvetovanja in preglednosti iz člena 6 Okvirne direktive, nato pa obvestitve iz odstavka 3 tega člena 7 – bodisi z umikom osnutka, pri čemer vse te odločitve spadajo v izključno pristojnost zadevnega NRO.

77

Iz tega tudi predvsem izhaja, da čeprav mora NRO, kot je Splošno sodišče pravilno ugotovilo v točki 62 izpodbijanega sklepa, kadar namerava sprejeti ukrep, ki izpolnjuje merila iz člena 7(3)(a) in (b) Okvirne direktive, izvajati postopek iz tega člena 7, odstavek 3 v povezavi z odstavkom 7 navedenega člena 7 nedvoumno določa, da Komisija ni dolžna predložiti pripomb NRO na podlagi člena 7(3) Okvirne direktive v vseh primerih in da če Komisija ob izteku enomesečnega roka, določenega v odstavku 3, ne predloži pripomb, lahko zadevni NRO upravičeno sprejme zadevni osnutek ukrepa.

78

Zato v nasprotju s tem, kar trdi družba VodafoneZiggo, z Okvirno direktivo ni določeno, da NRO ne smejo sprejeti osnutka ukrepov, ki je bil poslan, dokler se Komisija ne izreče na podlagi zadnjenavedene določbe, in da se je Komisija zato dolžna odzvati na obvestitev, ki jo v skladu s to določbo opravi NRO.

79

Poleg tega je treba najprej navesti, da niti na podlagi uvodne izjave 15 Okvirne direktive niti na podlagi uvodne izjave 19 Direktive 2009/140 ni mogoče sklepati, da bi morala Komisija kljub neobstoju določbe v tem smislu v Okvirni direktivi ukrepati na podlagi člena 7(3) Okvirne direktive.

80

Iz tega izhaja, da ni mogoče ugotoviti nobenega protislovja z načelom lojalnega sodelovanja.

81

Dalje, v zvezi s trditvijo, da je že dejstvo, da Komisija počaka na iztek roka iz člena 7(3) Okvirne direktive, ne da bi predložila pripombe, enakovredno odobritvi, dani NRO za sprejetje zadevnega osnutka ukrepa, zadostuje navesti, da tudi ta trditev temelji na predpostavki, da je odobritev Komisije potrebna za to, da lahko NRO sprejme zadevni osnutek ukrepa, pri čemer ta predpostavka ni podprta z Okvirno direktivo.

82

Nazadnje, v zvezi s trditvijo, da sam obstoj postopka, določenega v členu 7 Okvirne direktive, omejuje pristojnosti NRO, zadostuje ugotoviti, da z njo nikakor ni mogoče dokazati, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo pri presoji vlog in pristojnosti, ki so s to določbo podeljene NRO in Komisiji, in torej pri ugotovitvi, da dopis s pripombami, ki ga je Komisija poslala NRO na podlagi člena 7(3) Okvirne direktive, ne pomeni odobritve zadevnega osnutka ukrepa.

83

Ker prvi očitek drugega dela prvega pritožbenega razloga torej temelji na napačni predpostavki, ga je treba zavrniti kot neutemeljenega.

84

Na drugem mestu, v zvezi z delom očitka, navedenega v točki 70 te sodbe, v katerem družba VodafoneZiggo trdi, da je z vidika NRO vsekakor očitno, da mora Komisija odobriti osnutke ukrepov, tako da imajo pripombe, predložene na podlagi člena 7(3) Okvirne direktive, v resnici zavezujoče pravne učinke sklepa o odobritvi, je treba navesti, da ta očitek, tako kot prvi očitek, nasprotuje naravi postopka, določenega v tem členu 7, ki – kot je razvidno iz analize prvega očitka tega dela – ne pomeni postopka odobritve.

85

Poleg tega praksa, na katero se sklicuje družba VodafoneZiggo, ustreza le temu, da NRO pravilno uporabljajo roke in pravila iz člena 7 Okvirne direktive, in torej ne določa nobene obveznosti Komisije, da ukrepa na podlagi člena 7(3) Okvirne direktive ali da poslani osnutek ukrepa odobri.

86

Ta drugi očitek torej prav tako ni utemeljen, zato je treba drugi del prvega pritožbenega razloga zavrniti.

87

Družba VodafoneZiggo v okviru tretjega dela prvega pritožbenega razloga trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker je sporni akt opredelilo kot „pripravljalni akt“. Najprej, v nasprotju s tem, kar naj bi razsodilo v točkah 107 in 108 izpodbijanega sklepa, naj bi obstajala dva ločena upravna postopka, in sicer eden na ravni Unije, ki se začne z obvestitvijo v skladu s členom 7(3) Okvirne direktive in konča s sprejetjem sklepa Komisije v skladu s tem odstavkom 3 ali odstavkom 4 istega člena, in eden na nacionalni ravni, ki ga ureja nacionalno pravo. Čeprav je konec upravnega postopka na ravni Unije po mnenju družbe VodafoneZiggo pravno nujen za nadaljevanje nacionalnega postopka, naj bi ta postopek na ravni Unije dejansko pomenil ločen postopek od tistega, ki poteka na nacionalni ravni. Ta postopka naj bi namreč urejalo različno pravo, glavni akterji naj bi bili različni in akt, s katerim se postopek na ravni Unije konča, naj bi pomenil dokončno stališče Komisije kot glavnega akterja postopka na ravni Unije. Zato naj bi bilo merilo, ki izhaja iz sodb z dne 11. novembra 1981, IBM/Komisija (60/81, EU:C:1981:264), in z dne 22. junija 2000, Nizozemska/Komisija (C‑147/96, EU:C:2000:335), izpolnjeno, saj naj bi Komisija s tem, da ni uvedla druge faze preiskave v skladu s tem odstavkom 4, sprejela dokončno stališče, s katerim se postopek na ravni Unije konča, in ACM dovolila, da nadaljuje postopek sprejetja ukrepa.

88

Dalje, v točkah 109 in 111 izpodbijanega sklepa naj bi bilo napačno uporabljeno pravo, ker je Splošno sodišče v teh točkah navedlo, da namen pravnega okvira, ki se uporablja, ni uvesti delitev med dvema pristojnostma, ampak določiti izključno pristojnost odločanja NRO, ki je omejena le s pravico veta Komisije. Ta pravica veta naj bi zagotavljala, da lahko Komisija izvaja nadzor nad vsako opredelitvijo trga in nad vsakim postopkom analize trga iz členov 15 in 16 Okvirne direktive. Zato naj bi imeli NRO omejeno pristojnost odločanja, saj morajo svoje ukrepe pripraviti tako, da nanje ne bo vložen tak veto. To, ali je Komisija v obravnavani zadevi uveljavila svojo pravico veta, naj ne bi bilo upoštevno, ker že sam obstoj te pristojnosti vodi do delitve med dvema pristojnostma in do ločitve dveh upravnih postopkov.

89

Nazadnje, Splošno sodišče naj bi v točki 112 izpodbijanega sklepa napačno ugotovilo, da je za učinkovitost postopka odločanja iz Okvirne direktive nujno potreben enoten sodni nadzor, ki se izvaja šele potem, ko NRO sprejme predvidene ukrepe. Posledica nedopustnosti ničnostne tožbe, vložene zoper dopis s pripombami na podlagi člena 7(3) Okvirne direktive, naj bi bila preprečitev vsakršnega sodnega nadzora. Kot naj bi bilo namreč dokazano v okviru tretjega pritožbenega razloga, naj s tem, da se odločitev Komisije o neuveljavljanju veta izključi iz sodnega nadzora, ta odločitev morda sploh ne bi bila preučena, kar bi ogrozilo cilj, ki mu sledi Splošno sodišče, saj postopek odločanja s tem postane manj učinkovit.

90

Komisija trdi, da ta del ni utemeljen.

91

V zvezi s prvim in drugim očitkom tega dela, ki se nanašata na točke od 107 do 109 in 111 izpodbijanega sklepa, je treba ugotoviti, da ju družba VodafoneZiggo opira na predpostavko, da se postopek iz člena 7 Okvirne direktive deli na dva ločena upravna postopka, pri čemer naj bi eden od njiju bil postopek odobritve poslanega osnutka ukrepa, ki poteka na ravni Unije in ga nadzira Komisija.

92

Vendar je iz analize drugega dela tega pritožbenega razloga razvidno, da je ta predpostavka napačna.

93

V zvezi s tretjim očitkom iz tega dela, s katerim družba VodafoneZiggo graja točko 112 izpodbijanega sklepa, je treba ugotoviti, da družba VodafoneZiggo v utemeljitev tega očitka napotuje na trditve, ki jih je navedla v okviru tretjega pritožbenega razloga.

94

Ob upoštevanju navedenega je treba prvi in drugi očitek tega dela zavrniti kot neutemeljena, glede tretjega očitka tega dela pa napotiti na analizo iz točk od 136 do 154 te sodbe.

95

Družba VodafoneZiggo v okviru četrtega dela prvega pritožbenega razloga trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker v točki 88 izpodbijanega sklepa ni upoštevalo opredelitve spornega akta, ki jo je podala Komisija, ker je navedlo, da uporaba izraza „odločba“ v naslovu zadeve spornega akta ni primerna. Ta akt naj bi bil mišljen, predstavljen in oblikovan kot odločba, zato naj bi imel pravne učinke, kot naj bi izhajalo iz njegovega naslova in kode dokumenta „C“. Splošno sodišče naj bi s tem, da je spremenilo opredelitev, ki jo je institucija pripisala stališču, ki ga je sprejela, prekoračilo svojo pristojnost na področju sodnega nadzora. Iz javnega registra dokumentov glede členov 7 in 7a Okvirne direktive, ki ga vodi Komisija, naj bi bilo poleg tega razvidno, da je Komisija dopise, poslane na podlagi člena 7(3) te direktive, ustaljeno opredeljevala kot „odločbe“. Ker nič ne kaže na to, da bi Komisija menila, da uporaba izraza „odločba“ ni primerna, bi moral biti za presojo njenega namena glede pravnih učinkov spornega akta vsekakor upošteven le ta element.

96

Komisija trdi, da je treba ta del zavrniti kot neutemeljen.

97

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča se je treba pri ugotavljanju, ali je dani akt „izpodbojni akt“ v smislu člena 263 PDEU, opreti na vsebino tega akta, pri čemer oblika, v kateri je bil sprejet, v zvezi s tem načeloma ni pomembna. Na opredelitev zadevnega akta torej načeloma ne vpliva dejstvo, ali ta izpolnjuje določene formalne zahteve oziroma ali je opredeljen kot „odločba“ (glej v tem smislu sodbi z dne 17. julija 2008, Athinaïki Techniki/Komisija, C‑521/06 P, EU:C:2008:422, točki 43 in 44 ter navedena sodna praksa, in z dne 18. novembra 2010, NDSHT/Komisija, C‑322/09 P, EU:C:2010:701, točka 47).

98

Nasprotno pa se v skladu s sodno prakso, navedeno v točkah 46 in 47 te sodbe, za izpodbojne akte v smislu člena 263 PDEU ne glede na obliko štejejo vse določbe, ki jih sprejmejo institucije Unije in katerih namen je ustvariti zavezujoče pravne učinke, pri čemer je treba te učinke presojati glede na objektivna merila, kot je vsebina zadevnega akta, po potrebi ob upoštevanju okoliščin, v katerih je bil ta akt sprejet, in pristojnosti institucije, ki ga je sprejela.

99

V obravnavani zadevi je Splošno sodišče v točki 88 izpodbijanega sklepa, kot navaja družba VodafoneZiggo, res navedlo, da je bil izraz „odločba“ uporabljen „v naslovu zadeve spornega akta“, pri čemer je vseeno menilo, da gre za „neprimerno uporabo tega izraza“. Vendar iz sodne prakse, na katero je bilo opozorjeno v prejšnji točki te sodbe, izhaja, da ta naslov – ki je, kot je Splošno sodišče navedlo v isti točki, v sami zadevi spornega akta, v kateri je bilo poleg tega pojasnjeno, da gre za „pripombe na podlagi člena 7(3) [Okvirne direktive]“ – ni bil odločilen pri presoji, ali je sporni akt mogoče opredeliti kot „izpodbojni akt“ v smislu člena 263 PDEU. Zato Splošno sodišče ni napačno uporabilo prava, ko je v analizi vsebine spornega akta, ki jo je opravilo v točkah od 86 do 105 izpodbijanega sklepa, v bistvu odstopilo od izraza, uporabljenega v naslovu zadeve tega akta, in dalo prednost njegovi vsebini pri utemeljitvi svoje ugotovitve, da navedeni akt nima zavezujočih pravnih učinkov.

100

Četrti del prvega pritožbenega razloga je treba zato zavrniti.

101

Družba VodafoneZiggo v okviru petega dela prvega pritožbenega razloga trdi, da Splošno sodišče v točki 104 izpodbijanega sklepa ni utemeljilo svoje trditve, da predmet spornega akta „ni upošteven za pravne učinke“. Za ugotovitev, ali ima akt pravne učinke, naj bi bilo treba preučiti zlasti njegovo bistvo in vsebino. Odobritev ukrepa, ki je nedvomno v nasprotju z veljavnim pravnim okvirom, kot je ukrep, ki ga je ACM predvidel v obravnavani zadevi, pa naj bi imela bolj jasne pravne učinke kot v primeru ukrepa, katerega vsebina je manj bistvena, kakršen je ukrep, ki je bil obravnavan v zadevi, v kateri je bil izdan sklep Splošnega sodišča z dne 12. decembra 2007, Vodafone España in Vodafone Group/Komisija (T‑109/06, EU:T:2007:384).

102

Komisija trdi, da ta del ni utemeljen.

103

Splošno sodišče je v točki 104 izpodbijanega sklepa navedlo, da je treba „[n]a tretjem mestu […] vsekakor […] navesti, da razlike v predmetu pripomb, ki jih je izrazila Komisija, in obstoj razlik glede na dokumente s smernicami, ki jih je navedla [družba VodafoneZiggo], niso upoštevni za pravne učinke pripomb, ki so bile NRO poslane na podlagi člena 7(3) Okvirne direktive“.

104

Ta točka spada v del izpodbijanega sklepa, ki je bil razdelan v točkah od 97 do 105 tega sklepa in v katerem se je Splošno sodišče izreklo o trditvah, ki jih je navedla družba VodafoneZiggo, da bi v obravnavani zadevi dosegla izključitev uporabe spoznanj, ki izhajajo iz sklepa z dne 12. decembra 2007, Vodafone España in Vodafone Group/Komisija (T‑109/06, EU:T:2007:384).

105

Splošno sodišče je z zadnjenavedenim sklepom kot nedopustno zavrglo tožbo za razglasitev ničnosti odločbe, ki naj bi bila vsebovana v dopisu Komisije, naslovljenem na NRO na podlagi člena 7(3) Direktive 2002/21, kar je določba, ki je bila v bistvu povzeta v členu 7(3) Okvirne direktive. Kot je razvidno iz točke 98 izpodbijanega sklepa, je družba VodafoneZiggo v tem okviru zlasti trdila, da pripombe iz tega dopisa, ki se nanašajo na ekonomsko analizo pomembne tržne moči, pomenijo manj bistvene pridržke glede osnutka ukrepa, ki ga je zadevni NRO poslal v navedeni zadevi, kot pripombe, ki so bile predložene v obravnavani zadevi v zvezi z opredelitvijo trga in korektivnimi ukrepi, ki jih je predvidel ACM. Po mnenju družbe VodafoneZiggo so te razlike glede predmeta pripomb, ki jih je izrazila Komisija v teh aktih, upravičevale razlikovanje obravnavane zadeve od tiste, v kateri je bil izdan ta sklep z dne 12. decembra 2007, Vodafone España in Vodafone Group/Komisija (T‑109/06, EU:T:2007:384).

106

Tako je iz preučitve celotnega izpodbijanega sklepa razvidno, da Splošno sodišče v točki 104 tega sklepa ni potrdilo, da je pri presoji morebitnih zavezujočih pravnih učinkov spornega akta mogoče prezreti njegovo bistvo ali vsebino, ampak je zgolj ugotovilo, da to, da se pripombe, navedene v tem aktu, nanašajo na drugačen predmet od tistega, na katerega so se nanašale pripombe iz dopisa, obravnavanega v zadevi, v kateri je bil sprejet sklep z dne 12. decembra 2007, Vodafone España in Vodafone Group/Komisija (T‑109/06, EU:T:2007:384), za ta namen ni upoštevno, pri čemer sta bila vsebina in bistvo spornega akta poleg tega preučena v točkah od 88 do 105 izpodbijanega sklepa.

107

Ker ta peti del torej temelji na napačnem razumevanju izpodbijanega sklepa, ga je treba zavrniti kot neutemeljenega. Prvi pritožbeni razlog je treba zato v celoti zavrniti.

108

Družba VodafoneZiggo v okviru drugega pritožbenega razloga, ki je razdeljen na dva dela, trdi, da je Splošno sodišče kršilo postopek, ker ni odgovorilo na trditve, odločilne za izid spora, saj po njenem mnenju te trditve dokazujejo izpodbojnost spornega akta v smislu člena 263 PDEU.

109

Na prvem mestu, Splošno sodišče naj ne bi odgovorilo na njeno trditev, da je bila s tem aktom družbi VodafoneZiggo odvzeta možnost, da bi BEREC med preiskavo iz člena 7(4) Okvirne direktive, v kateri naj bi imel ta organ pomembno, dodatno in drugačno vlogo od tiste, ki jo ima v okviru odstavka 3 tega člena, predložil pripombe, kar naj bi pomenilo uživanje procesnih pravic, ki jih je treba varovati. Splošno sodišče naj bi v točki 75 izpodbijanega sklepa zgolj potrdilo, da taka preiskava ni nujna za to, da bi se BEREC omogočilo, da deli svoje stališče. Vendar naj bi se trditev, ki mu je bila predložena, nanašala na to, da tudi če BEREC ni zavezan predložiti pripombe na podlagi tega člena 7(4), ta okoliščina ni upoštevna, saj je v zadevno postopkovno pravico že poseženo, če je BEREC ab initio odvzeta vsakršna možnost predložitve pripomb na podlagi te določbe, za kar naj bi šlo, kadar Komisija sprejme akt na podlagi odstavka 3 navedenega člena.

110

Na drugem mestu, Splošno sodišče naj ne bi odgovorilo na trditev, da dejstvo, da je na nacionalni ravni oziroma v prvi fazi postopka na ravni Unije izrazila svoje stališče, ne more popraviti dejstva, da je bila s spornim aktom odpravljena možnost, da bi svoje stališče izrazila med preiskavo, opravljeno v skladu s členom 7(4) Okvirne direktive. Splošno sodišče naj bi v točki 68 izpodbijanega sklepa navedlo, da je potekal nacionalni posvetovalni postopek in da se postopek na ravni Unije nanaša izključno na razmerja med zadevnim NRO na eni strani ter Komisijo, drugimi NRO in BEREC na drugi. Vendar naj bi v točki 69 izpodbijanega sklepa priznalo ustaljeno prakso Komisije, v skladu s katero so zainteresirane stranke pozvane k predložitvi stališč, čeprav Okvirna direktiva tega ne nalaga. Poleg tega naj bi lahko vsaka od teh možnosti pripeljala do drugačnega izida posvetovalnega postopka na ravni Unije. Izpodbijani sklep naj v zvezi s tem ne bi vseboval nobenih navedb. Predložitev stališča v poznejših fazah, kot na primer v okviru pritožbe na podlagi člena 4 Okvirne direktive ali v okviru novega posvetovalnega postopka, kot naj bi Splošno sodišče navedlo v točkah 70 in 71 izpodbijanega sklepa, morda ne bi bila pravočasna za zagotovitev varstva pravic zainteresiranih strank.

111

Komisija trdi, da drugi pritožbeni razlog ni utemeljen.

112

Ker družba VodafoneZiggo Splošnemu sodišču očita, da ni odgovorilo na trditvi, ki sta mu bili predloženi, je treba ugotoviti, da družba VodafoneZiggo v okviru tega drugega pritožbenega razloga Splošnemu sodišču očita, da je kršilo obveznost obrazložitve izpodbijanega sklepa.

113

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča mora obrazložitev sodbe ali sklepa jasno in nedvoumno izražati sklepanje Splošnega sodišča, tako da se zainteresirane stranke lahko seznanijo z utemeljitvijo sprejete odločbe in da Sodišče opravi sodni nadzor (sodbi z dne 8. maja 2013, Eni/Komisija, C‑508/11 P, EU:C:2013:289, točka 74 in navedena sodna praksa, ter z dne 13. decembra 2018, Evropska unija/Kendrion, C‑150/17 P, EU:C:2018:1014, točka 80). Vendar se z obveznostjo obrazložitve Splošnemu sodišču ne nalaga, naj zagotovi razlago, ki bi izčrpno in posamično sledila razlogovanju strank v sporu, in ta obrazložitev je torej lahko implicitna, če zadevnim osebam omogoča, da se seznanijo z razlogi, iz katerih Splošno sodišče ni sprejelo njihovih trditev, Sodišču pa omogoča, da ima na voljo dovolj elementov za izvajanje nadzora (sodbi z dne 7. januarja 2004, Aalborg Portland in drugi/Komisija, C‑204/00 P, C‑205/00 P, C‑211/00 P, C‑213/00 P, C‑217/00 P in C‑219/00 P, EU:C:2004:6, točka 372, ter z dne 11. septembra 2014, MasterCard in drugi/Komisija, C‑382/12 P, EU:C:2014:2201, točka 189).

114

Na prvem mestu, v obravnavani zadevi je Splošno sodišče glede trditev, navedenih v točki 109 te sodbe, v točki 75 izpodbijanega sklepa navedlo, da „[p]rvič, začetek druge faze evropskega posvetovalnega postopka ni potreben, da bi se BEREC omogočilo, da deli svoje stališče o osnutku ukrepov, saj lahko v skladu s členom 7(3) Okvirne direktive že v prvi fazi pošlje pripombe zadevnemu NRO v istem enomesečnem roku, ki brez razlikovanja velja za NRO in Komisijo“.

115

Vendar ne gre za edino točko izpodbijanega sklepa, ki se nanaša na trditve, ki jih je družba VodafoneZiggo predložila Splošnemu sodišču v zvezi z zatrjevano upoštevnostjo vloge, ki jo ima BEREC v okviru člena 7 Okvirne direktive, pri presoji dopustnosti njene tožbe, kot je razvidno iz uporabe izraza „prvič“ na začetku te točke. Te trditve je namreč Splošno sodišče preučilo v točkah od 74 do 79 izpodbijanega sklepa.

116

Tako je Splošno sodišče v točki 74 izpodbijanega sklepa ugotovilo, da „je BEREC […] res lahko vključen v drugo fazo evropskega posvetovalnega postopka na podlagi člena 7(5) […] Okvirne direktive[, v]endar ta okoliščina ne pomeni, da obstajajo procesne pravice [družbe VodafoneZiggo], ki bi jih bilo treba varovati v okviru tožbe na podlagi člena 263 PDEU“.

117

Splošno sodišče je v utemeljitev tega preudarka poleg ugotovitve iz točke 75 tega sklepa v točki 76 navedlo, da je, „[d]rugič, razlikovanje [družbe VodafoneZiggo] med pripombami, ki jih BEREC lahko poda v zvezi z osnutkom ukrepov v okviru prve faze evropskega posvetovalnega postopka, in mnenjem, ki ga ta organ lahko izda v okviru druge faze evropskega posvetovalnega postopka na podlagi člena 7(5) Okvirne direktive, […] brezpredmetno“.

118

V zvezi s tem je Splošno sodišče v točki 77 navedenega sklepa pojasnilo, da se „mnenje BEREC v drugi fazi evropskega posvetovalnega postopka […] res nanaša bolj na akt Komisije, s katerim se je začela druga faza evropskega posvetovalnega postopka, in pridržke, ki so v njem izraženi, kot na sam osnutek ukrepov, kot velja v prvi fazi[, v]endar se ti izmenjavi nenazadnje nanašata na osnutek ukrepov, ki ga je predložil zadevni NRO“.

119

V točki 78 tega sklepa je dodalo da „[i]z istega razloga ni pomembno, da mora Komisija na podlagi člena 7(5) Okvirne direktive ‚v največji možni meri‘ upoštevati mnenje, ki ga izda BEREC“, in da „[p]oleg tega ta zahteva ni upoštevna, ker mora Komisija običajno ‚dosledno upošteva[ti] mnenja, priporočila, smernice, nasvete ali najboljše prakse s področja regulative, ki jih sprejme BEREC‘, v skladu s členom 3(3) Uredbe (ES) št. 1211/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2009 o ustanovitvi [Organa evropskih regulatorjev za elektronske komunikacije (BEREC)] in Urada (UL 2009, L 337, str. 1)“. Na podlagi tega je v isti točki 78 sklepalo, da „[č]e bi torej BEREC pripombe predstavil Komisiji v okviru prve faze evropskega posvetovalnega postopka, bi jih Komisija morala vsekakor upoštevati v največji možni meri“.

120

Splošno sodišče je nazadnje v točki 79 izpodbijanega sklepa navedlo, „[t]retjič, [da] sodelovanje BEREC, ki je institucionalni organ, ločen od zainteresiranih strank, v okviru druge faze evropskega posvetovalnega postopka ni upoštevno za varovanje domnevnih procesnih pravic tožeče stranke“.

121

S tem in zlasti s preudarki, navedenimi v točkah od 76 do 78 izpodbijanega sklepa, pa je Splošno sodišče implicitno, vendar nujno zavrnilo trditve družbe VodafoneZiggo, da je bilo zaradi dejstva, da je bila prikrajšana za možnost, da BEREC poda pripombe na podlagi člena 7(4) Okvirne direktive, mogoče ugotoviti poseg v postopkovne pravice, ki jih mora varovati sodišče Unije.

122

Ker namreč to morebitno sodelovanje BEREC v fazi postopka iz člena 7(4) Okvirne direktive v skladu s temi točkami izpodbijanega sklepa ne pomeni vsebinske razlike v primerjavi z morebitnim sodelovanjem tega organa iz odstavka 3 tega člena, je iz tega nujno izhajalo, da so bile te trditve zavrnjene, saj po mnenju Splošnega sodišča zainteresirani stranki ni bilo mogoče zagotoviti nobene „dodatne koristi“ s sodelovanjem BEREC v morebitni drugi fazi, ker naj se to sodelovanje vsebinsko ali po učinkih nikakor ne bi razlikovalo od sodelovanja iz člena 7(3) Okvirne direktive.

123

Zatrjevana kršitev obveznosti obrazložitve, navedena v točki 109 te sodbe, zato ni dokazana.

124

Na drugem mestu, v zvezi s trditvami, navedenimi v točki 110 te sodbe, je treba ugotoviti, da je Splošno sodišče v točki 68 izpodbijanega sklepa navedlo, da „evropski posvetovalni postopek, kot je zasnovan v Okvirni direktivi, naj gre za prvo ali drugo fazo, zadeva izključno odnose med zadevnim NRO na eni strani ter Komisijo, drugimi NRO in BEREC na drugi strani, ker Okvirna direktiva ne določa ničesar o morebitnem sodelovanju zainteresiranih strank na ravni Unije“.

125

Vendar Splošno sodišče v točki 69 tega sklepa ni priznalo – kot trdi družba VodafoneZiggo – ustaljene prakse Komisije, v skladu s katero so zainteresirane stranke pozvane k predložitvi stališč, ampak je navedlo, da „[t]udi če bi bila praksa Komisije, da […] zainteresirane stranke pozove, naj izrazijo svoje stališče, ji namreč nobena določba Okvirnega sklepa ne nalaga, da organizira posvetovanje z zainteresiranimi strankami na ravni Unije, tako da se lahko [Komisija] seznani s stališči zainteresiranih strank, pridobljenimi na nacionalni ravni med javnim posvetovanjem pred evropskim posvetovalnim postopkom“.

126

V zvezi s tem je v točki 70 navedenega sklepa pojasnilo, da „[k]adar Okvirna direktiva predvideva dodatno sodelovanje zainteresiranih strank, […] člen 7(6) […] Okvirne direktive določa[…], da je zadevni NRO tisti, ki na nacionalni ravni organizira novo javno posvetovanje, in to v skladu s členom 6 Okvirne direktive“. Poleg tega je v točkah 71 in 72 tega sklepa navedlo, da „[v] pravnem okviru, vzpostavljenem z Okvirno direktivo, ukrepe, ki vplivajo na interese podjetij, ki delujejo v sektorju elektronskih komunikacij, sprejmejo NRO na nacionalni ravni, in ne Komisija, [in zoper njih] mora biti […] mogoče vložiti učinkovito pravno sredstvo na nacionalni ravni“, tako da se procesne pravice zainteresiranih strank lahko varujejo pred nacionalnimi sodišči.

127

Glede na zgoraj navedene elemente ni mogoče šteti, da Splošno sodišče ni izpolnilo svoje obveznosti, da obrazloži zavrnitev trditve družbe VodafoneZiggo, da dejstvo, da je podala stališče v okviru člena 6, člena 7(3) oziroma člena 4 Okvirne direktive, ne more popraviti neobstoja možnosti, da bi podala stališče v okviru člena 7(4) te okvirne direktive.

128

Ker namreč Splošno sodišče ni priznalo, da je bila praksa, na katero se je sklicevala družba VodafoneZiggo, dokazana, saj je bila ta navedena zgolj hipotetično, in ker je poleg tega ugotovilo, da Okvirna direktiva ne določa možnosti, da zainteresirane stranke predložijo stališče v okviru postopka posvetovanja in sodelovanja med NRO, Komisijo in BEREC iz člena 7 te okvirne direktive, je iz tega nujno izhajala zavrnitev te trditve, saj glede na neobstoj kakršne koli pravice v tem smislu v členu 7 s sprejetjem spornega akta ta pravica ni mogla biti kršena. Zato Splošnemu sodišču ni bilo treba izrecno odločati o njej.

129

Zatrjevana kršitev obveznosti obrazložitve, navedena v točki 110 te sodbe, posledično prav tako ni dokazana, in ker nobeden od delov tega pritožbenega razloga ni utemeljen, je treba ta pritožbeni razlog zavrniti.

130

Družba VodafoneZiggo v okviru tretjega pritožbenega razloga navaja, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker je presodilo, da njena temeljna pravica do učinkovitega sodnega varstva ni bila kršena s tem, da je bila njena tožba razglašena za nedopustno, čeprav razlaga Okvirne direktive, ki jo je Splošno sodišče podalo v izpodbijanem sklepu, ustvarja nasprotje med to okvirno direktivo in členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina).

131

Prvič, pogoje dopustnosti, določene v Pogodbi DEU, naj bi bilo treba v skladu s sodno prakso Sodišča razlagati ob upoštevanju temeljne pravice do učinkovitega sodnega varstva. Splošno sodišče pa naj bi v točki 114 izpodbijanega sklepa zgolj navedlo, da pravica do učinkovitega pravnega sredstva ne sme odstopati od pogojev dopustnosti iz člena 263 PDEU, ne da bi pojasnilo, kako svojo ugotovitev nedopustnosti usklajuje s to sodno prakso.

132

Drugič, v nasprotju s tem, kar naj bi Splošno sodišče razsodilo v točkah 115 in 116 izpodbijanega sklepa, naj možnost družbe VodafoneZiggo, da vloži tožbo pred nacionalnim sodiščem, ki lahko pri Sodišču vloži predlog za sprejetje predhodne odločbe, v obravnavani zadevi ne bi mogla odpraviti neobstoja učinkovitega sodnega varstva na ravni Unije. Nacionalno sodišče naj ne bi bilo pristojno za odločanje o spornem aktu in prav tako naj ne bi bilo očitno niti to, da nacionalno sodišče Sodišče sprašuje o veljavnosti takega akta, niti to, da bi bilo tako vprašanje dopustno.

133

Tretjič, možnost, ki jo je Splošno sodišče navedlo v točki 117 izpodbijanega sklepa, glede vložitve tožbe zoper odločbo Komisije o vložitvi veta na nacionalni ukrep naj ne bi bila odgovor na vprašanje, ali so temeljne pravice družbe VodafoneZiggo kršene, če akta Komisije, sprejetega na podlagi člena 7(3) Okvirne direktive, ni mogoče izpodbijati na podlagi člena 263 PDEU.

134

Četrtič, z vložitvijo tožbe zoper odločbo ACM pri nacionalnem sodišču naj ne bi bilo mogoče odpraviti nezakonitosti spornega akta. Nasprotno, s prepustitvijo tega spora zgolj nacionalnim sodiščem naj bi bila kršitev pravice družbe VodafoneZiggo do učinkovitega pravnega sredstva še bolj resna. Splošno sodišče naj s tem, da je v točkah 118 in 119 izpodbijanega sklepa navedlo, da bi tako sodišče lahko pri Sodišču vložilo predlog za sprejetje predhodne odločbe, ne bi upoštevalo trditve družbe VodafoneZiggo, da lahko velik pomen, ki ga ima akt Komisije v okviru nacionalnih postopkov, vpliva na rešitev nacionalnega spora in na odločitev tega sodišča, ali bo pri Sodišču vložilo predlog za sprejetje predhodne odločbe. Poleg tega naj bi Splošno sodišče s tem, da je v isti točki 118 navedlo, da presoja nacionalnih sodišč aktu, ki ga sprejme institucija Unije, ne more podeliti zavezujočih pravnih učinkov, ki mu niso priznani s pravom Unije, znova prezrlo, da je treba pogoj v zvezi z obstojem zavezujočih pravnih učinkov razlagati ob upoštevanju temeljnih pravic družbe VodafoneZiggo.

135

Komisija trdi, da ta pritožbeni razlog ni utemeljen.

136

Ker družba VodafoneZiggo v okviru tega tretjega pritožbenega razloga in v bistvu v okviru tretjega očitka tretjega dela prvega pritožbenega razloga trdi, na prvem mestu, da Splošno sodišče ni razlagalo Okvirne direktive in zato dopustnosti njene tožbe ni presojalo ob upoštevanju njene temeljne pravice do učinkovitega sodnega varstva, ki je zagotovljena s členom 47 Listine, s čimer naj bi kršilo ta člen, je treba opozoriti, da namen navedenega člena 47 ni spremeniti sistem sodnega nadzora, ki ga določata Pogodbi, in zlasti pravila v zvezi z dopustnostjo tožb, vloženih neposredno pri sodišču Unije, kot je razvidno tudi iz pojasnil k temu členu 47, ki jih je treba v skladu s členom 6(1), tretji pododstavek, PEU in členom 52(7) Listine upoštevati pri njeni razlagi (sodbi z dne 28. aprila 2015, T & L Sugars in Sidul Açúcares/Komisija, C‑456/13 P, EU:C:2015:284, točka 43 in navedena sodna praksa, ter z dne 25. oktobra 2017, Romunija/Komisija, C‑599/15 P, EU:C:2017:801, točka 68 in navedena sodna praksa).

137

Kot je Splošno sodišče pravilno opozorilo v točki 114 izpodbijanega sklepa, čeprav je treba pogoje za dopustnost iz člena 263 PDEU razlagati ob upoštevanju temeljne pravice do učinkovitega sodnega varstva, to ne sme pripeljati do odstopanja od teh pogojev, ki so izrecno določeni v Pogodbi DEU (glej v tem smislu sodbi z dne 28. aprila 2015, T & L Sugars in Sidul Açúcares/Komisija, C‑456/13 P, EU:C:2015:284, točka 44 in navedena sodna praksa, ter z dne 13. marca 2018, Industrias Químicas del Vallés/Komisija, C‑244/16 P, EU:C:2018:177, točka 101).

138

Zato razlaga pojma „izpodbojni akt“ v smislu člena 263 PDEU ob upoštevanju člena 47 Listine ne more pripeljati do odstopanja od tega pogoja, ne da bi se prekoračile pristojnosti, ki so s Pogodbo DEU podeljene sodiščem Unije (glej v tem smislu sodbi z dne 25. oktobra 2017, Romunija/Komisija, C‑599/15 P, EU:C:2017:801, točka 68 in navedena sodna praksa, ter z dne 9. julija 2020, Češka republika/Komisija, C‑575/18 P, EU:C:2020:530, točka 52).

139

Prav za to pa bi šlo, če bi bilo tožeči stranki, kot je družba VodafoneZiggo, dovoljeno vložiti ničnostno tožbo zoper akt, ki ni izpodbojni akt v smislu člena 263 PDEU, ker ta glede na okoliščine, v katerih je bil sprejet, ter glede na njegovo vsebino in pripravljalno naravo nima zavezujočih pravnih učinkov, kot je Splošno sodišče v bistvu presodilo v točkah od 28 do 112 izpodbijanega sklepa, v zvezi s katerimi družba VodafoneZiggo v okviru te pritožbe bodisi ne izpodbija njihove pravne utemeljenosti bodisi ni uspela dokazati napačne uporabe prava v njih.

140

Poleg tega je iz izpodbijanega sklepa razvidno, da je Splošno sodišče v nasprotju s tem, kar trdi družba VodafoneZiggo, pojasnilo, zakaj je njegova ugotovitev, da je treba tožbo te družbe zavreči kot nedopustno, združljiva s pravico do učinkovitega sodnega varstva, zagotovljeno s členom 47 Listine.

141

Splošno sodišče je namreč v točki 115 tega sklepa navedlo, da člen 4 Okvirne direktive državam članicam nalaga, da vzpostavijo mehanizem pravnih sredstev zoper odločbe NRO, tako da na ta način organizirajo celovit sistem sodnega varstva, kar je Sodišče poleg tega že ugotovilo (glej v tem smislu sodbo z dne 22. januarja 2015, T-Mobile Austria, C‑282/13, EU:C:2015:24, točki 33 in 34 ter navedena sodna praksa). V zvezi s tem je v točki 116 navedenega sklepa pojasnilo, da je – kadar je vloga Komisije, kot v obravnavani zadevi, omejena na pošiljanje pripomb na podlagi člena 7(3) Okvirne direktive, ki načeloma pripelje do sprejetja odločbe zadevnega NRO – zagotovljena pravica do pravnega sredstva zoper to odločbo pred zadevnim nacionalnim sodiščem, ki lahko v skladu s členom 267 PDEU Sodišču predloži vprašanja za predhodno odločanje v zvezi z regulativnim okvirom Unije, ki se uporablja za neki položaj, v točki 117 istega sklepa pa, da če Komisija uveljavlja pravico veta na podlagi člena 7(5)(a) Okvirne direktive, se postopek po njegovih navedbah konča s sprejetjem akta Unije z zavezujočimi pravnimi učinki in je v tem primeru torej zagotovljena pravica do tožbe pred sodiščem Unije na podlagi člena 263 PDEU.

142

Zato je treba prvi očitek tega pritožbenega razloga zavrniti.

143

Ker družba VodafoneZiggo na drugem mestu trdi, da ji v nasprotju s tem, kar je Splošno sodišče razsodilo v točkah 115 in 116 izpodbijanega sklepa, možnost nacionalnega sodišča, da pri Sodišču vloži predlog za sprejetje predhodne odločbe, ne zagotavlja učinkovitega sodnega varstva na ravni Unije, je treba opozoriti, da sodni nadzor nad spoštovanjem pravnega reda Unije, kot izhaja iz člena 19(1) PEU, zagotavlja ne le Sodišče, ampak tudi sodišča držav članic. Pogodba DEU je namreč na eni strani s členoma 263 in 277 PDEU ter na drugi strani s členom 267 PDEU vzpostavila celosten sistem pravnih sredstev in postopkov, ki je namenjen zagotavljanju nadzora nad zakonitostjo aktov Unije, ta nadzor pa je zaupan sodišču Unije (sodbi z dne 28. aprila 2015, T & L Sugars in Sidul Açúcares/Komisija, C‑456/13 P, EU:C:2015:284, točka 45 in navedena sodna praksa, ter z dne 13. marca 2018, Industrias Químicas del Vallés/Komisija, C‑244/16 P, EU:C:2018:177, točka 102). Poleg tega predlog za sprejetje predhodne odločbe glede presoje veljavnosti pomeni, ravno tako kot ničnostna tožba, način nadzora zakonitosti aktov Unije (sodbi z dne 28. aprila 2015, T & L Sugars in Sidul Açúcares/Komisija, C‑456/13 P, EU:C:2015:284, točka 47 in navedena sodna praksa, ter z dne 13. marca 2018, Industrias Químicas del Vallés/Komisija, C‑244/16 P, EU:C:2018:177, točka 104).

144

V zvezi s tem je treba opozoriti, da mora nacionalno sodišče, če presodi, da je eden ali več razlogov za neveljavnost akta Unije, ki ga navajajo stranke oziroma ki se po potrebi preuči po uradni dolžnosti, utemeljen, prekiniti odločanje in pri Sodišču vložiti predlog za sprejetje predhodne odločbe glede presoje veljavnosti, saj je to sodišče edino pristojno za ugotavljanje neveljavnosti akta Unije (sodbi z dne 28. aprila 2015, T & L Sugars in Sidul Açúcares/Komisija, C‑456/13 P, EU:C:2015:284, točka 48 in navedena sodna praksa, ter z dne 13. marca 2018, Industrias Químicas del Vallés/Komisija,C‑244/16 P, EU:C:2018:177, točka 105), in da člen 267 PDEU Sodišču podeljuje pristojnost za predhodno odločanje o veljavnosti in razlagi aktov institucij Unije brez kakršne koli izjeme (sodbi z dne 13. decembra 1989, Grimaldi, C‑322/88, EU:C:1989:646, točka 8, in z dne 20. februarja 2018, Belgija/Komisija, C‑16/16 P, EU:C:2018:79, točka 44), pri čemer je na zadnjenavedeno sodno prakso poleg tega opozorilo Splošno sodišče v točki 116 izpodbijanega sklepa.

145

Z okoliščino, ki jo navaja družba VodafoneZiggo, da naj ne bi bilo gotovo, da nacionalno sodišče, ki odloča o tožbi zoper odločbo NRO, sprejeto ob koncu postopka iz člena 7 Okvirne direktive, Sodišču predloži vprašanje za predhodno odločanje, ni mogoče učinkovito utemeljiti njenega stališča.

146

Res je, da dejstvo, da ena od strank trdi, da se v sporu postavlja vprašanje glede veljavnosti prava Unije, ni dovolj, da bi bilo zadevno sodišče dolžno ugotoviti, da je bilo postavljeno tako vprašanje v smislu člena 267 PDEU. Natančneje, v zvezi s sodišči, zoper odločitve katerih je po nacionalnem pravu mogoče vložiti pravno sredstvo, je Sodišče razsodilo, da lahko ta preučijo veljavnost izpodbijanega akta Unije, in če menijo, da razlogi za neveljavnost, ki jih pred njimi navajajo stranke, niso utemeljeni, te razloge zavrnejo in ugotovijo, da je akt popolnoma veljaven. S tem namreč ne ogrozijo obstoja akta Unije (glej v tem smislu sodbo z dne 10. januarja 2006, IATA in ELFAA, C‑344/04, EU:C:2006:10, točki 28 in 29 ter navedena sodna praksa).

147

Nasprotno, kot je razvidno tudi iz sodne prakse, na katero je bilo opozorjeno v točki 144 te sodbe, ima vsaka stranka pravico, da v okviru nacionalnega postopka pred sodiščem, ki odloča o zadevi, uveljavlja neveljavnost akta Unije in da spodbudi to sodišče, ki samo ni pristojno za ugotovitev take neveljavnosti, k temu, da vprašanje o tem predloži v predhodno odločanje Sodišču (sodba z dne 27. novembra 2012, Pringle, C‑370/12, EU:C:2012:756, točka 39 in navedena sodna praksa).

148

Poleg tega je okoliščina, da je nacionalno sodišče pristojno za določitev vprašanj, ki jih bo predložilo Sodišču, neločljivo povezana s sistemom pravnih sredstev, ki se želi doseči s Pogodbo DEU, in ne pomeni argumenta, s katerim bi bilo mogoče utemeljiti široko razlago pogojev dopustnosti, določenih v členu 263 PDEU (glej v tem smislu sodbo z dne 21. maja 1987, Union Deutsche Lebensmittelwerke in drugi/Komisija, 97/85, EU:C:1987:243, točka 12).

149

Navesti je še treba, da družba VodafoneZiggo s svojimi trditvami zanika zmožnost nacionalnih sodišč, da prispevajo k spoštovanju pravnega reda Unije, čeprav ni sporno, da sodni nadzor nad spoštovanjem tega pravnega reda, kot izhaja iz člena 19(1) PEU in kot je že bilo opozorjeno v točki 143 te sodbe, zagotavlja ne le Sodišče, ampak tudi sodišča držav članic, in da zadnjenavedena v sodelovanju s Sodiščem izpolnjujejo nalogo, ki jim je skupno dodeljena za zagotavljanje spoštovanja prava pri razlagi in uporabi Pogodb (glej v tem smislu mnenje 1/09 (Sporazum o vzpostavitvi enotnega sistema za reševanje patentnih sporov) z dne 8. marca 2011, EU:C:2011:123, točki 66 in 69, ter sodbo z dne 3. oktobra 2013, Inuit Tapiriit Kanatami in drugi/Parlament in Svet, C‑583/11 P, EU:C:2013:625, točki 90 in 99). Teh trditev torej ni mogoče sprejeti.

150

Glede na te elemente Splošno sodišče ni napačno uporabilo prava, ker je v navedenih točkah 115 in 116 v bistvu ugotovilo, da možnost družbe VodafoneZiggo, da pri nacionalnem sodišču vloži tožbo zoper odločbo NRO, sprejeto po tem, ko je Komisija posredovala pripombe na podlagi člena 7(3) Okvirne direktive, zagotavlja spoštovanje njene pravice do učinkovitega sodnega varstva v smislu člena 47 Listine, čeprav njena tožba pri Splošnem sodišču za razglasitev ničnosti spornega akta ni bila dopustna.

151

Na tretjem mestu, v zvezi z očitkom, navedenim v točki 133 te sodbe, zadostuje poudariti, da se je Splošno sodišče – v nasprotju s tem, kar zatrjuje družba VodafoneZiggo – izreklo o tem, ali je pravica te družbe do učinkovitega sodnega varstva kršena zaradi nedopustnosti njene tožbe, vložene pri Splošnem sodišču, in da je, kot je razvidno iz točk od 136 do 150 te sodbe, pravilno presodilo, da ni tako, saj na to med drugim kaže točka 117 izpodbijanega sklepa, ki se izpodbija v okviru tega tretjega očitka, ker ta točka, katere vsebina je predstavljena v točki 141 te sodbe, dopolnjuje predstavitev celovitega sistema sodnega varstva, ki ga organizira Okvirna direktiva. Ta očitek torej ni utemeljen.

152

Na četrtem mestu, v zvezi z očitkom, navedenim v točki 134 te sodbe, je treba poudariti, da družba VodafoneZiggo v delu, v katerem graja točko 118 izpodbijanega sklepa, v bistvu vnovič trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker je štelo, da predlog za sprejetje predhodne odločbe iz člena 267 PDEU prispeva k zagotavljanju njene pravice do učinkovitega sodnega varstva, čeprav dejanska vložitev takega predloga ni zagotovljena. Kot pa izhaja tudi iz točk od 136 do 150 te sodbe, Splošno sodišče v zvezi s tem ni napačno uporabilo prava.

153

Poleg tega v delu, v katerem se družba VodafoneZiggo s tem očitkom sklicuje na točko 119 izpodbijanega sklepa, zadostuje poudariti, da je bila ta točka navedena zaradi celovitosti in da je zato ta očitek v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 62 te sodbe, vsekakor brezpredmeten.

154

Tretji pritožbeni razlog je treba zato v celoti zavrniti, prav tako pa tudi tretji očitek tretjega dela prvega pritožbenega razloga.

155

Ker nobeden od razlogov, ki jih je družba VodafoneZiggo podala v utemeljitev svoje pritožbe, ni bil sprejet, je treba pritožbo v celoti zavrniti.

156

V skladu s členom 184(2) Poslovnika Sodišča to odloči o stroških, če pritožba ni utemeljena.

157

V skladu s členom 138(1) tega poslovnika, ki se na podlagi njegovega člena 184(1) uporablja za pritožbeni postopek, se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.

158

Ker je Komisija predlagala, naj se družbi VodafoneZiggo naloži plačilo stroškov, in ker ta s svojimi razlogi ni uspela, se ji naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je Sodišče (deseti senat) razsodilo: