1

Družba Changmao Biochemical Engineering Co. Ltd s pritožbo predlaga razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 3. maja 2018, Distillerie Bonollo in drugi/Svet (T‑431/12, EU:T:2018:251, v nadaljevanju: izpodbijana sodba), s katero je to sodišče Izvedbeno uredbo Sveta (EU) št. 626/2012 z dne 26. junija 2012 o spremembi Izvedbene uredbe (EU) št. 349/2012 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve na uvoz vinske kisline s poreklom iz Ljudske republike Kitajske (UL 2012, L 182, str. 1, v nadaljevanju: sporna uredba) razglasilo za nično.

2

Evropska komisija z nasprotno pritožbo Sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi ali, podredno, razveljavi izpodbijano sodbo v delu, v katerem je Splošno sodišče Svetu Evropske unije naložilo, naj sprejme ukrepe, potrebne za izvršitev navedene sodbe, čeprav naj bi bila za to izključno pristojna Komisija.

3

Uredba Sveta (ES) št. 1225/2009 z dne 30. novembra 2009 o zaščiti proti dampinškemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske skupnosti (UL 2009, L 343, str. 51, in popravka v UL 2010, L 7, str. 22, in UL 2016, L 44, str. 20, v nadaljevanju: osnovna uredba), ki je veljala na dan sprejetja sporne uredbe, je v členu 4(1) določala:

„Za namene te uredbe se izraz ,industrija [Evropske unije]‘ nanaša na vse proizvajalce podobnih izdelkov v [Uniji] ali na tiste od njih, katerih skupna proizvodnja izdelkov predstavlja večji delež, kot ga določa člen 5(4), celotne proizvodnje teh izdelkov v [Uniji] […].“

4

Člen 5(4) te uredbe je določal:

„Preiskava po odstavku 1 se ne začne, če se na osnovi ustrezne preiskave o stopnji podpore oz. nasprotovanja pritožbi, izražene s strani proizvajalcev podobnega izdelka v [Uniji], ne ugotovi, da je pritožbo dejansko vložila industrija [Unije] oz. je bila pritožba vložena v njenem imenu. Šteje se, da je pritožbo vložila industrija [Unije] oz. da je bila prošnja [pritožba] vložena v njenem imenu, če jo podpirajo tisti proizvajalci v [Uniji], katerih skupna proizvodnja predstavlja več kot 50 % celotne proizvodnje podobnega izdelka v tistem delu industrije [Unije], ki izraža bodisi podporo ali pa nasprotovanje pritožbi. Vendar pa se preiskava ne začne, kadar je delež proizvodnje tistih proizvajalcev v [Uniji], ki izrecno podpirajo pritožbo, manjši kot 25 % celotne proizvodnje podobnega izdelka s strani industrije [Unije].“

5

Člen 6(5) navedene uredbe je določal:

„Zainteresirane stranke, ki so se javile v skladu s členom 5(10), bodo zaslišane, če so v roku, ki ga predpisuje obvestilo, objavljeno v Uradnem listu Evropske unije, vložile pisni zahtevek za zaslišanje, v katerem dokažejo, da so zainteresirane stranke, na katere bodo rezultati postopka verjetno vplivali, in da obst[a]jajo posebni razlogi, zaradi katerih bi morale biti zaslišane.“

6

Člen 9(4) te uredbe je določal:

„Kadar končno ugotovljena dejstva kažejo na obstoj dampinga in z njim povezane škode in interes [Unije] zahteva ukrepanje v skladu s členom 21, Svet na predlog Komisije in po posvetovanju s Svetovalnim odborom, uvede dokončno [protidampinško] dajatev. Svet sprejme predlog, razen če ga v roku enega meseca, po tem ko ga je predložila Komisija, z navadno večino zavrne. Kadar veljajo začasne dajatve, se predlog za dokončni ukrep predloži najkasneje en mesec pred prenehanjem veljavnosti takih dajatev. Znesek [protidampinške] dajatve ne sme preseči ugotovljene stopnje dampinga, mora pa biti manjši od te stopnje, če bi taka nižja dajatev zadostovala za odpravo škode industriji [Unije].“

7

Člen 9(4) osnovne uredbe, kakor je bila spremenjena z Uredbo (EU) št. 37/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. januarja 2014 o spremembi določenih uredb o skupni trgovinski politiki v zvezi s postopki za sprejetje določenih ukrepov (UL 2014, L 19, str. 1), je določal:

„Kadar končno ugotovljena dejstva kažejo na obstoj dampinga in s tem povzročene škode ter interes Unije zahteva intervencijo v skladu s členom 21, Komisija uvede dokončno protidampinško dajatev v skladu s postopkom pregleda iz člena 15(3). Kadar veljajo začasne dajatve, Komisija začne ta postopek najpozneje en mesec pred iztekom veljavnosti takih dajatev. Znesek protidampinške dajatve ne presega ugotovljene stopnje dampinga, moral pa bi biti manjši od te stopnje, če bi taka nižja dajatev zadostovala za odpravo škode, povzročene industriji Unije.“

8

Besedilo te določbe je povzeto v členu 9(4) Uredbe (EU) 2016/1036 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2016 o zaščiti proti dampinškemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske unije (UL 2016, L 176, str. 21), s katero je bila kodificirana osnovna uredba, kakor je bila spremenjena.

9

Člen 11(9) osnovne uredbe je določal:

„Pri vseh preiskavah, povezanih z ustreznim pregledom ali vračilom denarja, ki se izvajajo v skladu s tem členom, Komisija, pod pogojem, da se okoliščine ne spremenijo, uporabi isto metodologijo kakor pri preiskavi, na osnovi katere je bila dajatev določena, ob ustreznem upoštevanju člena 2, še posebej odstavka 11 in 12, ter člena 17.“

10

Člen 21 te uredbe, naslovljen „Interes [Unije]“, je določal:

„1.   Odločitev o tem, ali interes [Unije] zahteva posredovanje, temelji na ocenitvi vseh različnih interesov, vzetih kot celota, vključno z interesi domače industrije in uporabnikov ali potrošnikov; odločitev v smislu tega člena se sprejme samo, če so pred tem vse stranke dobile priložnost, da povedo svoja stališča v skladu z odstavkom 2. Pri taki preiskavi je posvečena posebna pozornost potrebi po odpravi učinkov škodljivega dampinga, ki izkrivlja trgovino in vzpostavitvi učinkovite konkurence. Ukrepi, ki so določeni na osnovi ugotovljenega dampinga in škode, se morda ne uporabijo, če pristojni organi na osnovi predloženih informacij lahko jasno ugotovijo, da uporaba takih ukrepov ni v interesu [Unije].

2.   Da bi zagotovili trdno osnovo, na temelju katere lahko pristojni organi upoštevajo vsa mnenja in informacije pri odločanju o tem, ali je uvedba ukrepov v interesu [Unije], se lahko pritožniki, uvozniki in njihova predstavniška združenja ter predstavniške organizacije uporabnikov in potrošnikov v okviru rokov, določenih v obvestilu o začetku protidampinške preiskave, javijo in dostavijo ustrezne informacije Komisiji. Te informacije ali njihovi ustrezni povzetki se lahko dajo na razpolago drugim vpletenim strankam, navedenim v tem členu, ki imajo pravico odzvati se na te informacije.

[…]“

11

Vinska kislina se uporablja zlasti pri proizvodnji vina in drugih pijač, kot aditiv za živila in kot zaviralno sredstvo v mavcu. V Evropski uniji in Argentini se vinska kislina L+ pridobiva iz stranskih produktov pri proizvodnji vina, in sicer iz vinske usedline. Na Kitajskem se vinska kislina L+ in vinska kislina DL pridobivata iz benzena. Vinska kislina, ki se pridobiva s kemijsko sintezo, ima enake fizikalne in kemijske lastnosti ter je namenjena enaki osnovni uporabi kot vinska kislina, ki se pridobiva iz stranskih produktov pri proizvodnji vina.

12

Družba Changmao Biochemical Engineering je kitajski proizvajalec izvoznik vinske kisline. Družbe Distillerie Bonollo SpA, Industria Chimica Valenzana (ICV) SpA, Distillerie Mazzari SpA, Caviro Distillerie Srl in Comercial Química Sarasa SL so proizvajalci vinske kisline s sedežem v Uniji.

13

Komisija je po pritožbi v zvezi z dampinškimi praksami v sektorju vinske kisline, ki jo je 24. septembra 2004 vložilo več proizvajalcev s sedežem v Uniji, med katerimi so družbe Industria Chimica Valenzana (ICV), Distillerie Mazzari in Comercial Química Sarasa, 30. oktobra 2004 v Uradnem listu Evropske unije objavila Obvestilo o začetku protidampinškega postopka za uvoz vinske kisline s poreklom iz Ljudske republike Kitajske (UL 2004, C 267, str. 4).

14

Komisija je 27. julija 2005 sprejela Uredbo (ES) št. 1259/2005 o uvedbi začasne protidampinške dajatve na uvoz vinske kisline s poreklom iz Ljudske republike Kitajske (UL 2005, L 200, str. 73).

15

Svet je 23. januarja 2006 sprejel Uredbo (ES) št. 130/2006 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve in o dokončnem pobiranju začasne dajatve, uvedene na uvoz vinske kisline s poreklom iz Ljudske republike Kitajske (UL 2006, L 23, str. 1).

16

Svet je s to uredbo, na eni strani, potrdil tržnogospodarsko obravnavo (TGO), ki je bila z Uredbo (ES) št. 1259/2005 odobrena družbi Changmao Biochemical Engineering in družbi Ninghai Organic Chemical Factory, ki je še en kitajski proizvajalec izvoznik vinske kisline, v skladu s členom 2(7)(c) Uredbe Sveta (ES) št. 384/96 z dne 22. decembra 1995 o zaščiti proti dampinškemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 10, str. 45), kakor je bila spremenjena z Uredbo Sveta (ES) št. 2117/2005 z dne 21. decembra 2005 (UL 2005, L 340, str. 17), kar jima je omogočilo individualno obravnavo na podlagi člena 9(5) te uredbe. Zato je bila normalna vrednost zadevnih izdelkov izračunana na podlagi njunih dejanskih domačih prodajnih cen.

17

Na drugi strani, za druge kitajske proizvajalce izvoznike, ki jim ni bila odobrena TGO, je bila normalna vrednost izračunana na podlagi dejanske domače prodajne cene proizvajalcev iz primerljive referenčne države, in sicer Argentine.

18

Na podlagi teh metod izračuna je bila za izdelke, ki jih proizvajata družbi Changmao Biochemical Engineering in Ninghai Organic Chemical Factory, uvedena protidampinška dajatev v višini 10,1 % oziroma 4,7 %, medtem ko je bila drugim kitajskim proizvajalcem naložena protidampinška dajatev v višini 34,9 %.

19

Komisija je po tem, ko je 4. avgusta 2010 objavila Obvestilo o bližnjem izteku nekaterih protidampinških ukrepov (UL 2010, C 211, str. 11), 27. oktobra 2010 prejela zahtevek za pregled teh ukrepov, ki ga je vložilo pet proizvajalcev vinske kisline v Uniji, tožečih strank na prvi stopnji. Komisija je 26. januarja 2011 objavila obvestilo o začetku pregleda zaradi izteka teh ukrepov (UL 2011, C 24, str. 14).

20

Ti proizvajalci so 9. junija 2011 na podlagi člena 11(3) osnovne uredbe vložili zahtevo za delni vmesni pregled, ki se je nanašal na dva kitajska proizvajalca izvoznika, družbi Changmao Biochemical Engineering in Ninghai Organic Chemical Factory. Komisija je 29. julija 2011 objavila obvestilo o začetku tega pregleda (UL 2011, C 223, str. 16).

21

Svet je 16. aprila 2012 sprejel Izvedbeno uredbo (EU) št. 349/2012 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve na uvoz vinske kisline s poreklom iz Ljudske republike Kitajske po pregledu zaradi izteka ukrepa v skladu s členom 11(2) Uredbe (ES) št. 1225/2009 (UL 2012, L 110, str. 3), s katero so bile ohranjene protidampinške dajatve, uvedene z Uredbo št. 130/2006.

22

Komisija je istega dne tožečim strankam na prvi stopnji poslala dokument o dokončnem razkritju, ki je vseboval bistvena dejstva in preudarke, na podlagi katerih je nameravala predlagati spremembo veljavnih protidampinških ukrepov. Istega dne so te stranke poslale zahtevo za pojasnila v zvezi z izračunom normalne vrednosti, na katero je navedena institucija odgovorila z dopisom z dne 19. aprila 2012.

23

Navedene stranke so 25. aprila 2012 Komisiji poslale svoje pripombe na dokument o dokončnem razkritju, s katerimi so zlasti izrazile očitke glede domnevne spremembe metodologije, uporabljene za izračun normalne vrednosti. Poleg tega so zahtevale zaslišanje s predstavniki Komisije, ki je potekalo 10. maja 2012 in na katerem so lahko podale ugovore. Prav tako so 16. maja in 7. junija 2012 predložile dodatne pisne pripombe.

24

Po zaključenem postopku delnega vmesnega pregleda, navedenega v točki 20 te sodbe, je bila 26. junija 2012 sprejeta sporna uredba. Svet je s to uredbo družbama Changmao Biochemical Engineering in Ninghai Organic Chemical Factory zavrnil TGO, ki jima je bila prej priznana, in je po tem, ko je normalno vrednost računsko določil na podlagi informacij, ki jih je posredoval proizvajalec, ki je sodeloval v primerljivi državi, in sicer Argentini, za izdelke, ki jih proizvajata ta kitajska proizvajalca izvoznika, uporabil protidampinške dajatve v višini 13,1 % oziroma 8,3 %.

25

Ker so tožeče stranke na prvi stopnji menile, da tako naložene protidampinške dajatve niso bile dovolj visoke, da bi odpravile obseg dampinga, ki sta ga izvajala navedena kitajska proizvajalca izvoznika, in s tem škodo, ki jo je utrpela evropska industrija, so vložile tožbo za razglasitev ničnosti sporne uredbe pri Splošnem sodišču, o kateri je zadnjenavedeno odločilo z izpodbijano sodbo.

26

Ker je družba Changmao Biochemical Engineering menila, da so protidampinške dajatve, naložene s sporno uredbo, previsoke, je prav tako pri Splošnem sodišču vložila tožbo za razglasitev ničnosti te uredbe v delu, v katerem se nanaša nanjo. Splošno sodišče je s sodbo z dne 1. junija 2017, Changmao Biochemical Engineering/Svet (T‑442/12, EU:T:2017:372), ugodilo petemu tožbenemu razlogu procesne narave, ki ga je uveljavljala družba Changmao Biochemical Engineering. Zato je sporno uredbo razglasilo za nično v delu, v katerem se je uporabljala za navedeno družbo, z obrazložitvijo, da sta Svet in Komisija s tem, da ji nista želela posredovati informacij o razliki v ceni vinske kisline DL in vinske kisline L+, ki je bila eden od temeljnih elementov za izračun normalne vrednosti za vinsko kislino DL, kršila pravico do obrambe te družbe in člen 20(2) osnovne uredbe. Zoper to sodbo Splošnega sodišča ni bila vložena pritožba.

27

Komisija je v obvestilu o tej sodbi (UL 2017, C 296, str. 16, v nadaljevanju: obvestilo z dne 7. septembra 2017) v zvezi z obsegom ponovnega začetka protidampinškega postopka na eni strani navedla, da „se postopek, na podlagi katerega je bil[a] sprejet[a] [sporna uredba], lahko nadaljuje v točki, na kateri je prišlo do nezakonitosti. Tako ima Komisija v skladu s sodbo Splošnega sodišča z dne 1. junija 2017 možnost, da odpravi tiste vidike postopka, ki so privedli do razglasitve ničnosti, tiste dele, ki jih sodba ne zadeva, pa pusti nespremenjene.“ Na drugi strani je pojasnila, da „[u]gotovitve iz [sporne] uredbe, ki niso bile izpodbijane ali pa so bile izpodbijane, vendar je zahtevo Splošno sodišče zavrnilo s sodbo ali pa je ni proučilo, zaradi česar niso privedle do razglasitve ničnosti [sporne] uredbe, ostajajo veljavne“. Ta institucija je poleg tega navedla, da je „[t]a ponovni začetek […] po obsegu omejen na izvršitev sodbe Splošnega sodišča v zvezi z družbo Changmao Biochemical Engineering Co. Ltd in ne vpliva na druge preiskave. Izvedbena uredba [št. 349/2012] se zato še vedno uporablja v zvezi z zadevnim proizvajalcem izvoznikom.“

28

Komisija je hkrati sprejela nove ukrepe v skladu s členom 11(2) osnovne uredbe, ki so privedli do sprejetja Izvedbene uredbe (EU) 2018/921 z dne 28. junija 2018 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve na uvoz vinske kisline s poreklom iz Ljudske republike Kitajske po pregledu zaradi izteka ukrepa v skladu s členom 11(2) Uredbe (EU) št. 2016/1036 (UL 2018, L 164, str. 14). Komisija je s to uredbo med drugim ohranila protidampinško dajatev v višini 10,1 %, ki je bila družbi Changmao Biochemical Engineering naložena z Uredbo št. 349/2012. Poleg tega je v točki 58 navedene uredbe, ki je umeščena v oddelek 2.1.4 te uredbe, ki je namenjen izračunu stopnje dampinga družbe Changmao Biochemical Engineering, pojasnila, da „[k]er […] se obdobje za vložitev pritožbe zoper navedeno sodbo še ni izteklo, dokončnih ugotovitev na navedeni podlagi trenutno ni mogoče oblikovati“.

29

Tožeče stranke na prvi stopnji so 28. septembra 2012 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložile tožbo za razglasitev ničnosti sporne uredbe.

30

Svet je 29. junija 2015 z ločenim aktom v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložil ugovor nedopustnosti zaradi neobstoja procesnega upravičenja in pravnega interesa tožečih strank na prvi stopnji, Splošno sodišče pa je s sklepom z dne 20. julija 2016 odločanje o tem ugovoru pridržalo za končno odločbo.

31

Predsednik šestega senata Splošnega sodišča je z odločbo z dne 9. septembra 2016 in s sklepom z dne 15. septembra 2016 dovolil intervencijo Komisije in družbe Changmao Biochemical Engineering ter pojasnil, da jima bo glede na to, da sta predloga za intervencijo vložili po izteku določenega roka, dovoljeno predložiti stališče v ustnem postopku na podlagi poročila za obravnavo, ki ga bosta prejeli.

32

Tožeče stranke na prvi stopnji so v utemeljitev tožbe navedle pet tožbenih razlogov, od katerih se je prvi nanašal na kršitev člena 11(9) osnovne uredbe zaradi spremembe metodologije, uporabljene za izračun normalne vrednosti, drugi, tretji in četrti na napačno uporabo računsko določene normalne vrednosti in napačna pravila za izračun te vrednosti, peti pa na kršitev pravice do obrambe in obveznosti obrazložitve.

33

S prvim tožbenim razlogom so tožeče stranke na prvi stopnji trdile, da je Svet s tem, da je spremenil metodologijo, ki jo je uporabil za izračun normalne vrednosti, ne da bi bilo to utemeljeno s spremembo okoliščin, in sicer s tem, da je „računsko določil“ normalno vrednost, uporabljeno za izračun stopnje dampinga za dva kitajska proizvajalca izvoznika, na katera se je nanašala preiskava v zvezi z delnim vmesnim pregledom, namesto da bi uporabil „dejanske domače cene v primerljivi državi“, kot je to storil v prvotnem postopku v zvezi z vsemi drugimi proizvajalci, ki niso upravičeni do TGO, kršil navedeni člen 11(9).

34

Splošno sodišče je, potem ko je zavrnilo ugovor nedopustnosti, ki ga je vložil Svet, ugodilo prvemu tožbenemu razlogu in na tej podlagi sporno uredbo razglasilo za nično, ne da bi se izreklo o drugih tožbenih razlogih.

35

Na predlog tožečih strank na prvi stopnji je Splošno sodišče protidampinško dajatev, uvedeno s sporno uredbo, ohranilo v delu, v katerem se nanaša na družbo Ninghai Organic Chemical Factory, dokler Komisija in Svet ne sprejmeta ukrepov za izvršitev izpodbijane sodbe. Splošno sodišče je v zvezi z družbo Changmao Biochemical Engineering v bistvu ugotovilo, da zaradi razglasitve ničnosti sporne uredbe s sodbo z dne 1. junija 2017, Changmao Biochemical Engineering/Svet (T‑442/12, EU:T:2017:372), te dajatve ni bilo mogoče ohraniti v zvezi s to družbo.

36

Družba Changmao Biochemical Engineering s pritožbo Sodišču predlaga, naj:

37

Družbe Distillerie Bonollo, Industria Chimica Valenzana (ICV), Distillerie Mazzari in Caviro Distillerie (v nadaljevanju skupaj: Distillerie Bonollo in drugi) Sodišču predlagajo, naj:

38

Svet Sodišču predlaga, naj:

39

Komisija Sodišču predlaga, naj:

40

Z nasprotno pritožbo Komisija, ki jo podpira Svet, Sodišču predlaga, naj:

41

Družba Changmao Biochemical Engineering Sodišču predlaga, naj:

42

Družba Distillerie Bonollo in drugi Sodišču predlagajo, naj:

43

Z nasprotno pritožbo, ki jo je vložila Komisija, se primarno izpodbija dopustnost tožbe na prvi stopnji, kar je predhodno vprašanje glede na vsebinska vprašanja, ki so izpostavljena v glavni pritožbi. Zato je treba nasprotno pritožbo preučiti najprej.

44

Komisija, ki jo podpira Svet, v utemeljitev nasprotne pritožbe navaja dva pritožbena razloga. Prvi pritožbeni razlog, naveden primarno, se nanaša, prvič, na to, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker je štiri vsebinske tožbene razloge, ki so jih navedle tožeče stranke na prvi stopnji, in zato tožbo v celoti štelo za dopustne, in drugič, na predlog Komisije, naj se peti tožbeni razlog procesne narave, ki so ga tožeče stranke uveljavljale pred Splošnim sodiščem, zavrne kot neutemeljen. Drugi pritožbeni razlog, naveden podredno, se nanaša na to, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker je s formulacijo, uporabljeno v točki 2 izreka izpodbijane sodbe, Svet pooblastilo za sprejetje ukrepov, potrebnih za izvršitev te sodbe, čeprav naj bi bila za to izključno pristojna Komisija.

45

Prvi pritožbeni razlog je sestavljen iz dveh delov. Komisija s prvim delom tega pritožbenega razloga meni, da je Splošno sodišče preširoko razlagalo pogoj – iz člena 263, četrti odstavek, PDEU – da se akt, katerega razglasitev ničnosti zahteva tožeča stranka, nanjo „neposredno nanaša“. Komisija z drugim delom tega pritožbenega razloga v bistvu trdi, da je treba peti tožbeni razlog tožečih strank na prvi stopnji pred Splošnim sodiščem, ki se nanaša na kršitev pravice do obrambe in obveznosti obrazložitve, zavrniti kot neutemeljen.

46

Komisija s prvim delom tega pritožbenega razloga, ki se nanaša na točke od 51 do 73 izpodbijane sodbe, Splošnemu sodišču v bistvu očita, da je ugotovilo, da se sporna uredba na tožeče stranke na prvi stopnji neposredno nanaša v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU.

47

Na prvem mestu Komisija trdi, da je treba presojo Splošnega sodišča iz točke 51 izpodbijane sodbe, v skladu s katero „[o]zke razlage zahteve o neposrednem nanašanju na pravni položaj tožečih strank […] v nasprotju s trditvami Sveta in Komisije ni mogoče sprejeti“, obravnavati z vidika presoje iz točke 93 te sodbe, v skladu s katero je treba pogoj, v skladu s katerim lahko oseba vloži tožbo zoper uredbo le, če se nanjo nanaša ne le neposredno, ampak tudi posamično, „razlagati z vidika pravice do učinkovitega sodnega varstva“. Iz povezane razlage teh točk naj bi izhajalo, da se je Splošno sodišče pri široki razlagi pogoja v zvezi z „neposrednim nanašanjem“ oprlo na zadnjenavedeno pravico. Taka razlaga pa naj bi bila na eni strani v nasprotju s sodno prakso Sodišča glede dopustnosti, zlasti s sodbo z dne 3. oktobra 2013, Inuit Tapiriit Kanatami in drugi/Parlament in Svet (C‑583/11 P, EU:C:2013:625, točka 97 in navedena sodna praksa), in naj bi na drugi strani privedla do spremembe člena 263, četrti odstavek, PDEU, s katero bi bila kršena izključna pristojnost, ki jo ima v zvezi s tem ustavna oblast Unije. Poleg tega po mnenju Komisije razlage, ki jo je Sodišče glede pogoja neposrednega nanašanja podalo v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 6. novembra 2018, Scuola Elementare Maria Montessori/Komisija, Komisija/Scuola Elementare Maria Montessori in Komisija/Ferracci (od C‑622/16 P do C‑624/16 P, EU:C:2018:873), ni mogoče prenesti na obravnavano zadevo, zlasti zaradi znatnih razlik med področjem državnih pomoči in področjem protidampinških dajatev, v kateri spadata ti dve zadevi.

48

Na drugem mestu Komisija meni, da se pogoj v zvezi z „neposrednim nanašanjem“ ne sme omiliti tako, da se zahteva zgolj, da akt, katerega razglasitev ničnosti se predlaga, na tožečo stranko vpliva materialno. Zato naj bi se bilo treba držati ustaljene sodne prakse, v skladu s katero se zahteva, da izpodbijani akt Unije vpliva na pravni položaj tožeče stranke. Meni, da bi morala biti s sporno uredbo – da bi se lahko štelo, da vpliva na pravni položaj tožečih strank na prvi stopnji – tem podeljena materialna pravica v obliki subjektivne pravice do uvedbe protidampinških dajatev po določeni stopnji. Komisija v zvezi s tem meni, da je obrazložitev izpodbijane sodbe protislovna, ker je Splošno sodišče v točki 63 izpodbijane sodbe ugotovilo, da tožeče stranke na prvi stopnji niso imele subjektivne pravice do uvedbe protidampinških dajatev po določeni stopnji, medtem ko je dopustnost vsebinskih tožbenih razlogov utemeljilo z ugotovitvijo, navedeno v točki 59 navedene sodbe, da so tožeče stranke želele doseči, da Komisija in Svet sprejmeta ustrezne ukrepe za preprečitev dampinga, ki jim povzroča škodo.

49

Po mnenju Komisije je mogoče to ugotovitev razlagati na dva načina. Po eni strani naj bi Splošno sodišče lahko predpostavilo, da imajo tožeče stranke na prvi stopnji materialno pravico doseči določen rezultat preiskave v obliki določene stopnje tarifne zaščite, čeprav člen 21 osnovne uredbe take pravice nikakor ne določa.

50

Na drugi strani naj bi bilo to ugotovitev mogoče razlagati tako, da kaže na to, da je Splošno sodišče predpostavilo, da imajo tožeče stranke na prvi stopnji širšo materialno pravico do pravilne uporabe določb osnovne uredbe ne le z vidika postopka, ampak tudi z vidika vsebine, pod pogojem, da bi se lahko štelo, da so bili prizadeti njihovi interesi. Vendar po mnenju Komisije ni nobenega razloga, da bi se industriji vinske kisline Unije priznala taka materialna pravica za pravilno uporabo osnovne uredbe, da bi lahko branila svoje interese, saj naj ta uredba ne bi zagotavljala pravice določeni kategoriji akterjev na trgu, da se doseže določen rezultat.

51

Na tretjem in zadnjem mestu Komisija meni, da je Splošno sodišče v točki 59 izpodbijane sodbe napačno uporabilo pravo s tem, da je ocenilo, da se sporna uredba na tožeče stranke na prvi stopnji neposredno nanaša, ker so bili ukrepi, sprejeti na koncu postopka delnega vmesnega pregleda, namenjeni izravnavi „škode, ki so jo te utrpele kot konkurenčni proizvajalci, ki delujejo na istem trgu“, čeprav sporna uredba ne vsebuje nobenih ugotovitev glede škode, ki je nastala industriji Unije. Ugotovitve v zvezi s to škodo naj namreč ne bi bile navedene v sporni uredbi, temveč v Uredbi št. 349/2012, ki ni bila obravnavana v okviru tega spora. Po mnenju Komisije pa je treba vprašanje, ali sporna uredba neposredno vpliva na pravni položaj tožečih strank na prvi stopnji, preučiti glede na pravne učinke same sporne uredbe, in ne glede na predhodne akte, ki so povezani s to uredbo. Drugačna odločitev naj bi ustvarila „domnevo neposrednega nanašanja“ za vse pravne akte, ki so povezani, čeprav naj taka domneva s Pogodbo DEU ne bi bila določena.

52

Svet in družba Changmao Biochemical Engineering se strinjata s trditvami Komisije. Svet poleg tega navaja, da uredba o uvedbi protidampinških dajatev za proizvajalce izvoznike s sedežem zunaj Unije ne more imeti pravnih učinkov za proizvajalce Unije, ker ti ne plačujejo protidampinških dajatev.

53

Družba Distillerie Bonollo in drugi menijo, da prvi del tega pritožbenega razloga ni utemeljen.

54

Opozoriti je treba, da je dopustnost tožbe, ki jo fizična ali pravna oseba na podlagi člena 263, četrti odstavek, PDEU vloži zoper akt, ki ni naslovljen nanjo, pogojena s tem, da se ji prizna procesno upravičenje, ki obstaja v dveh primerih. Prvič, tako tožbo je mogoče vložiti, če se ta akt nanjo neposredno in posamično nanaša. Drugič, taka oseba lahko vloži tožbo zoper predpis, ki ne potrebuje izvedbenih ukrepov, če se nanjo neposredno nanaša (sodba z dne 18. oktobra 2018, Internacional de Productos Metálicos/Komisija, C‑145/17 P, EU:C:2018:839, točka 32 in navedena sodna praksa).

55

Pogoje za dopustnost iz te določbe je treba razlagati ob upoštevanju temeljne pravice do učinkovitega sodnega varstva, kot izhaja iz člena 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, vendar se pri tem ne sme odstopati od pogojev, ki so izrecno določeni s Pogodbo DEU (sodba z dne 28. aprila 2015, T & L Sugars in Sidul Açúcares/Komisija, C‑456/13 P, EU:C:2015:284, točka 44 in navedena sodna praksa).

56

Splošno sodišče je po tem, ko je v točkah od 47 do 93 izpodbijane sodbe preučilo, ali imajo tožeče stranke na prvi stopnji procesno upravičenje za vložitev tožbe zoper sporno uredbo v skladu s členom 263, četrti odstavek, PDEU, v točki 94 izpodbijane sodbe ocenilo, da se ta uredba nanje neposredno in posamično nanaša.

57

Komisija s prvim pritožbenim razlogom iz nasprotne pritožbe v bistvu trdi, da je Splošno sodišče napačno ugotovilo, da je bila tožba, ki so jo vložile tožeče stranke na prvi stopnji, dopustna, čeprav se navedena uredba po njenem mnenju na te stranke ne nanaša neposredno.

58

V zvezi s tem je treba opozoriti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso pogoj, da se mora ukrep, zoper katerega je vložena tožba, na fizično ali pravno osebo neposredno nanašati, zahteva, da sta kumulativno izpolnjeni dve merili, in sicer, prvič, da ima izpodbijani ukrep neposredne učinke na pravni položaj te osebe in, drugič, da naslovnikom tega ukrepa, ki so zadolženi za njegovo izvedbo, ne dopušča nobene diskrecijske pravice, saj je ta izvedba povsem samodejna in temelji izključno na ureditvi Unije brez uporabe drugih vmesnih pravil (sodba z dne 5. novembra 2019, ECB in drugi/Trasta Komercbanka in drugi, C‑663/17 P, C‑665/17 P in C‑669/17 P, EU:C:2019:923, točka 103 in navedena sodna praksa).

59

V obravnavanem primeru države članice, ki so zadolžene za izvajanje sporne uredbe – kot je razvidno iz točke 50 izpodbijane sodbe – niso imele nobene diskrecijske pravice glede stopnje protidampinške dajatve, določene s to uredbo, in glede naložitve te stopnje na zadevne izdelke. Splošno sodišče je tako pravilno ugotovilo, da je bilo drugo merilo izpolnjeno.

60

Splošno sodišče je pri preučitvi prvega merila v točkah od 55 do 58 izpodbijane sodbe opozorilo na upoštevno sodno prakso Sodišča, med katero je zlasti sodba z dne 20. marca 1985, Timex/Svet in Komisija (264/82, EU:C:1985:119), ki naj bi se nanašala na položaj, primerljiv s položajem v obravnavani zadevi, v kateri je Sodišče razsodilo, da se je uredba, katere razglasitev ničnosti je tožeča stranka v obravnavani zadevi zahtevala, na tožečo stranko – in sicer na evropskega proizvajalca, ki je menil, da protidampinške dajatve, naložene njegovim konkurentom, niso bile dovolj visoke – neposredno nanašala. Splošno sodišče je v točki 59 izpodbijane sodbe navedlo, da „se je [s sporno] uredbo končal postopek delnega vmesnega pregleda, [uveden] na zahtevo tožečih strank [na prvi stopnji], tako da so se spremenile protidampinške dajatve, ki se uporabljajo za uvoz[…] dveh kitajskih proizvajalcev izvoznikov. Tožeče stranke [na prvi stopnji] so namreč s tem, da so v skladu s členom 11(3) osnovne uredbe vložile zahtevo za delni vmesni pregled, želele, da Komisija in Svet sprejmeta ustrezne ukrepe za preprečitev dampinga, ki povzroča škodo. Ker so tožeče stranke [na prvi stopnji] sprožile postopek delnega vmesnega pregleda in ker so bili na koncu tega postopka sprejeti ukrepi za preprečitev dampinga, ki povzroča škodo, ki so jo te utrpele kot konkurenčni proizvajalci, ki delujejo na istem trgu, se [sporna] uredba nanje neposredno nanaša.“

61

V zvezi z oceno škode, ki so jo zatrjevale tožeče stranke na prvi stopnji, je Splošno sodišče pojasnilo, da je bilo v Izvedbeni uredbi št. 349/2012 ugotovljeno zmanjšanje tržnega deleža proizvajalcev Unije za več kot 7 točk med letoma 2007 in 2010 ter zmanjšanje stopnje zaposlenosti v istem obdobju za 28 %. Poleg tega je ugotovilo, da je iz uvodnih izjav 62 in 80 te izvedbene uredbe jasno razvidno, da je obseg uvoza zadevnih izdelkov dveh kitajskih proizvajalcev izvoznikov, za katera veljajo protidampinški ukrepi, v Unijo v letu 2010 dosegel tržni delež, ki znaša več kot 12 %, in da je industrija Unije ostala ranljiva za škodljive učinke dampinga. Nazadnje, Splošno sodišče je po tem, ko je poudarilo, da je Svet sam priznal, da se s sporno uredbo ne omajajo ugotovitve iz Izvedbene uredbe št. 349/2012 o obstoju znatne škode, ki jo je utrpela industrija Unije, ter obstoju vzročne zveze med uvozom iz Kitajske, vključno z uvozom zadevnih dveh kitajskih proizvajalcev izvoznikov, in navedeno škodo, ugotovilo, da ni mogoče zanikati, da so bile tožeče stranke na prvi stopnji deležne velikih negativnih učinkov dampinških praks, ki so se s sporno uredbo želele odpraviti.

62

Vprašanje dopustnosti tožbe, ki ga Komisija izpostavlja v okviru prvega dela prvega pritožbenega razloga iz nasprotne pritožbe, je treba preučiti ob upoštevanju sistema, uvedenega z osnovno uredbo, in narave protidampinških ukrepov, ki jih ta uredba določa, glede na določbe člena 263, četrti odstavek, PDEU.

63

Iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da čeprav imajo uredbe, s katerimi se uvajajo protidampinške dajatve v zvezi z nekim izdelkom, glede na svoje značilnosti in področje veljavnosti normativni značaj, ker se uporabljajo za vse zadevne gospodarske subjekte, ni izključeno, da bi se lahko neposredno in posamično nanašale na nekatere od njih, zlasti – pod nekaterimi pogoji – na proizvajalce navedenega izdelka (glej v tem smislu sodbo z dne 30. septembra 2003, Eurocoton in drugi/Svet, C‑76/01 P, EU:C:2003:511, točka 73 in navedena sodna praksa). V zvezi s tem je treba preučiti zlasti vlogo proizvajalca tožnika v okviru protidampinškega postopka in njegov položaj na trgu, na katerega se nanaša izpodbijana ureditev (sodba z dne 20. marca 1985, Timex/Svet in Komisija, 264/82, EU:C:1985:119, točka 12).

64

Sodišče je poleg tega razsodilo, da se lahko take uredbe neposredno in posamično nanašajo med drugim na tista proizvodna podjetja, ki lahko dokažejo, da so navedena v aktih Komisije ali Sveta ali da se nanje nanašajo predhodne poizvedbe (sodba z dne 15. februarja 2001, Nachi Europe, C‑239/99, EU:C:2001:101, točka 21 in navedena sodna praksa).

65

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je treba znesek protidampinške dajatve izračunati na podlagi ugotovitev, do katerih sta prišla Komisija ali Svet po preučitvi v zvezi z določanjem škode v smislu člena 3(6) in (7) osnovne uredbe. To ugotovitev, kot je Sodišče že razsodilo, potrjuje besedilo člena 9(4) te uredbe v delu, v katerem se v prvem stavku nanaša na „damping[…] in s tem povzročen[o] škod[o]“ (sodba z dne 27. marca 2019, Canadian Solar Emea in drugi/Svet, C‑236/17 P, EU:C:2019:258, točki 169 in 170).

66

Tako Komisija za namene določitve protidampinške dajatve na podlagi zadnje določbe, navedene v prejšnji točki, ne določi le stopnje dampinga, ampak tudi stopnjo škode, ki se izračuna glede na znesek protidampinške dajatve, ki lahko odpravi škodo, ki jo je utrpela industrija Unije. Ta izračun omogoča, da se protidampinška dajatev uvede ne na podlagi stopnje dampinga, ampak na podlagi stopnje škode za industrijo Unije, če je ta nižja od prve – v skladu s pravilom nižje dajatve, na katero se sklicuje tudi generalni pravobranilec v točki 93 sklepnih predlogov.

67

Če je bil znesek protidampinške dajatve določen, je treba, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 98 sklepnih predlogov, presoditi tudi, ali naložitev te dajatve upravičuje interes Unije. V skladu s členom 9(4) osnovne uredbe se namreč takrat, kadar končno ugotovljena dejstva kažejo na obstoj dampinga in s tem povzročene škode ter interes Unije zahteva intervencijo v skladu s členom 21 te uredbe, uvede dokončna protidampinška dajatev (glej v tem smislu sodbo z dne 30. septembra 2003, Eurocoton in drugi/Svet, C‑76/01 P, EU:C:2003:511, točka 90).

68

V zvezi s tem je treba spomniti, da člen 21(1) navedene uredbe nalaga institucijama Unije, ki odločata, ali je sprejetje ali podaljšanje protidampinških ukrepov v interesu Unije, da ocenita celoto vseh obstoječih interesov, vključno z interesi domače industrije ter interesi uporabnikov in potrošnikov, pri čemer morata posebno pozornost nameniti potrebi po odpravi učinkov škodljivega dampinga, ki izkrivlja trgovino, in vzpostavitvi učinkovite konkurence. Taka odločitev se sprejme samo, če je bila vsem strankam dana priložnost za predstavitev stališč v skladu z odstavkom 2 tega člena (sodba z dne 15. junija 2017, T.KUP, C‑349/16, EU:C:2017:469, točka 42).

69

Poleg tega je Sodišče v točkah 25 in 31 sodbe z dne 4. oktobra 1983, Fediol/Komisija (191/82, EU:C:1983:259), že razsodilo, da uredba o zaščiti proti dampingu in dodelitvi subvencij, obravnavana v zadevi, v kateri je bila izdana ta sodba, priznava obstoj pravnega interesa proizvajalcev Unije za uvedbo protidampinških ukrepov in da v njihovo korist opredeljuje nekatere natančno določene procesne pravice. Zato imajo navedeni proizvajalci, kadar so oškodovani zaradi dampinških praks držav, ki niso članice Unije, pravni interes za uvedbo zaščitnih ukrepov Unije in jim je zato treba priznati pravico do pravnega sredstva na podlagi pravnega položaja, ki jim ga daje ta uredba.

70

Poleg tega iz sodne prakse izhaja, da je Sodišče v okviru spora v zvezi z veljavnostjo uredbe o uvedbi protidampinške dajatve, kakršna je sporna uredba, že navedlo, da je treba šteti, da imajo načeloma interes za rešitev spora ne le podjetja, ki jim je bila naložena posebna protidampinška dajatev, in tista, ki uvažajo izdelek, na katerega se nanaša navedena uredba, ki morajo zato plačati posebno protidampinško dajatev, ampak tudi podjetja, za katera je Komisija štela, da so del industrije Unije, upoštevane v uredbi, s katero so bile uvedene dokončne protidampinške dajatve, in ki so aktivno sodelovala v upravnem postopku, v katerem je bila sprejeta ta uredba. Če je taka uredba sprejeta po ugotovitvi škode, ki jo je utrpela industrija Unije, je namreč treba šteti, da lahko morebitna razglasitev ničnosti zadevne uredbe vpliva na ta podjetja (glej po analogiji sklep predsednika Sodišča z dne 13. oktobra 2016, Komisija/Xinyi PV Products (Anhui) Holdings, C‑301/16 P, neobjavljen, EU:C:2016:796, točki 12 in 13).

71

V obravnavanem primeru je treba v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 63 te sodbe, upoštevati, na prvem mestu, dejstvo, da so imele tožeče stranke na prvi stopnji pomembno vlogo v vseh fazah upravnega postopka, v katerem je bila sprejeta sporna uredba. Kot je razvidno iz točk od 13 do 24 te sodbe, so te stranke sprožile tako prvotno pritožbo pri Komisiji, s katero so se grajale dampinške prakse v sektorju vinske kisline, kot zahtevke za pregled zaradi izteka protidampinških ukrepov, ki se uporabljajo za uvoz vinske kisline s poreklom iz Ljudske republike Kitajske, in za delni vmesni pregled v zvezi z družbama Changmao Biochemical Engineering in Ninghai Organic Chemical Factory, ki so privedli do sprejetja Uredbe št. 349/2012 in sporne uredbe. Poleg tega, kot je bilo navedeno v točkah 22 in 23 te sodbe, so navedene stranke kot proizvajalci Unije v okviru preiskav, ki jih je Komisija začela na podlagi teh zahtev za pregled, podale tako pisne kot ustne pripombe ter od Komisije prejele pojasnila v zvezi z njihovo zahtevo za pojasnila v zvezi z izračunom normalne vrednosti.

72

V tem okviru je treba glede položaja tožečih strank na prvi stopnji navesti, da so te na trgu, na katerega se nanaša sporna uredba, kot je razvidno iz točke 87 izpodbijane sodbe, reprezentativne predstavnice industrije Unije v smislu člena 4(1) in člena 5(4) osnovne uredbe. Med njimi je tudi glavni proizvajalec vinske kisline v Uniji, in sicer družba Distillerie Mazzari. Tako je treba navesti, da so se predhodne poizvedbe nanašale na te stranke – v smislu sodne prakse, navedene v točki 63 te sodbe – zaradi njihovega znatnega prispevka v okviru upravnega postopka, v katerem je bila sprejeta sporna uredba.

73

Na drugem mestu je iz uvodne izjave 2 sporne uredbe razvidno, da so tožeče stranke na prvi stopnji v tej uredbi poimensko navedene kot proizvajalci Unije, ki so vložili zahtevek za vmesni pregled. Prav tako je bila večina od njih tako opredeljena že v najzgodnejši fazi postopka, kot je to razvidno iz uvodnih izjav 1 in 8 Uredbe št. 1259/2005. Poleg tega je treba ugotoviti, da so bile te stranke, kot je razvidno iz točke 1.2 in zadnjenavedene uredbe, opredeljene kot „stranke v postopku“ ali „zainteresirane stranke“. V zvezi s tem je treba opozoriti, da se lahko v skladu s členom 6(5) osnovne uredbe take stranke na zahtevo zaslišijo, če dokažejo, da so zainteresirane stranke, na katere bodo rezultati postopka verjetno vplivali, in da obstajajo posebni razlogi, zaradi katerih bi morale biti zaslišane. Ker so bile v obravnavanem primeru, kot je bilo poudarjeno v točki 71 te sodbe, tožeče stranke na prvi stopnji zaslišane v upravnem postopku, v katerem je bila sprejeta sporna uredba, so se obravnavale kot stranke, na katere bodo rezultati postopka verjetno vplivali.

74

Na tretjem mestu, navesti je treba, da so se predhodne poizvedbe – v smislu sodne prakse, navedene v točki 64 te sodbe – nanašale na te iste stranke tudi zato, ker je bila protidampinška dajatev, uvedena z navedeno uredbo, določena ob upoštevanju njihovega konkretnega položaja na trgu, na katerega se nanaša ta uredba, ter škode, ki so jo utrpele zaradi dampinga in ki naj bi jo sporna uredba odpravila.

75

Kot je razvidno iz uvodnih izjav od 53 do 82 Uredbe št. 1259/2005, katere ugotovitve so bile potrjene v uvodni izjavi 27 Uredbe št. 130/2006, je bilo po preiskavi učinka ugotovljenega dampinškega uvoza na industrijo Unije ugotovljeno, da je navedena industrija utrpela znatno škodo v smislu člena 3 osnovne uredbe. Dalje, Komisija je v uvodnih izjavah od 115 do 118 Uredbe št. 1259/2005 ugotovila, da je treba uvesti začasne ukrepe, da se prepreči, da bi zadevni dampinški uvoz še naprej povzročal škodo industriji Unije, in da morajo biti ti ukrepi uvedeni na stopnji, ki omogoča odpravo učinkov škodljivega dampinga. Svet je te ugotovitve potrdil v točki 39 Uredbe št. 130/2006.

76

Ker je bila zadevna protidampinška dajatev določena glede na stopnjo škode, ki jo je ugotovljeni dampinški uvoz povzročil industriji Unije, katere reprezentativne predstavnice so bile tožeče stranke na prvi stopnji, in ker so bile te stranke deležne resnih negativnih učinkov dampinga, ki naj bi jih sporna uredba odpravila, je treba ugotoviti, da so navedene stranke imele pravni interes – v smislu sodne prakse, navedene v točki 69 te sodbe – za uvedbo zaščitnih ukrepov Unije in da bi jim zato bilo treba priznati pravico do pravnega sredstva na podlagi pravnega položaja, ki jim ga daje ta uredba.

77

Zato Splošno sodišče s tem, da je v točkah od 49 do 59 izpodbijane sodbe ugotovilo, da ker so tožeče stranke na prvi stopnji sprožile postopek delnega vmesnega pregleda in ker so bili na koncu tega postopka sprejeti ukrepi za preprečitev dampinga, ki povzroča škodo, ki so jo te stranke utrpele kot konkurenčni proizvajalci Unije, ki delujejo na istem trgu kot dva kitajska proizvajalca izvoznika, na katera se nanaša sporna uredba, ta uredba neposredno učinkuje na njihov pravni položaj, ni storilo napake.

78

Te presoje ni mogoče izpodbiti s trditvami Komisije in Sveta, ki so bile navedene v točkah od 47 do 52 te sodbe.

79

Prvič, v zvezi s trditvijo Komisije, da se je Splošno sodišče sklicevalo na pravico do učinkovitega sodnega varstva, da bi tako razširilo pogoj v zvezi z „neposrednim nanašanjem“ v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU, zadošča ugotovitev, da se je Splošno sodišče v točki 93 izpodbijane sodbe sklicevalo na to načelo le za dodatno pojasnitev.

80

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča pa trditve, ki so usmerjene zoper dodatni razlog izpodbijane sodbe, tudi če bi bile utemeljene, ne morejo povzročiti razveljavitve te sodbe (sodba z dne 19. aprila 2007, UUNT/Celltech, C‑273/05 P, EU:C:2007:224, točka 56).

81

Iz tega sledi, da je treba prvo trditev zavrniti kot brezpredmetno.

82

Drugič, v zvezi s trditvijo Komisije, da je Splošno sodišče s tem, da je ugotovilo, da se sporna uredba na tožeče stranke na prvi stopnji neposredno nanaša že zgolj zato, ker ima ta uredba učinke na njihov materialni položaj, napačno uporabilo pravo, je treba opozoriti, da navedena uredba – kot je bilo navedeno v točkah od 71 do 77 te sodbe – vpliva na te stranke ne le zaradi njihovega materialnega položaja, ampak tudi zaradi njihovega pravnega položaja v okviru postopka, v katerem je bila sprejeta sporna uredba.

83

To trditev je zato treba zavrniti kot neutemeljeno.

84

Poleg tega, glede na to, da je bilo na eni strani v obravnavani zadevi merilo v zvezi z „neposrednim nanašanjem“ v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU – kot je razvidno iz točk od 62 do 77 te sodbe – obravnavano ob upoštevanju sistema, uvedenega z osnovno uredbo, in narave protidampinških ukrepov, določenih s to uredbo, je trditev Komisije – ki se nanaša na morebiten prenos pristopa, ki ga je Sodišče v zvezi s tem merilom uporabilo v sodbi z dne 6. novembra 2018, Scuola Elementare Maria Montessori/Komisija, Komisija/Scuola Elementare Maria Montessori in Komisija/Ferracci (od C‑622/16 P do C‑624/16 P, EU:C:2018:873), sprejeti na področju državnih pomoči, na področje protidampinških dajatev – vsekakor brezpredmetna.

85

Na drugi strani, ker je bilo ugotovljeno, kot je razvidno iz točk od 71 do 77 in 82 te sodbe, da sporna uredba vpliva na pravni položaj tožečih strank na prvi stopnji, je treba kot brezpredmetni zavrniti tudi trditev Komisije, da bi bilo potrebno, da bi ta uredba tem strankam podelila materialno pravico v obliki subjektivne pravice do uvedbe protidampinških dajatev po določeni stopnji, in trditev Sveta, da navedena uredba ne more vplivati na pravni položaj navedenih strank, ker te ne plačujejo protidampinške dajatve za zadevni izdelek.

86

Tretjič, Komisija napačno meni, da škoda, ki so jo utrpele tožeče stranke na prvi stopnji, ni bila presojana v sporni uredbi, ampak v Uredbi št. 349/2012, ki ni bila obravnavana v okviru tega spora. Zadostuje namreč ugotoviti, da je iz točk od 86 do 89 izpodbijane sodbe razvidno, da je Svet v postopku pred Splošnim sodiščem priznal, da se s sporno uredbo, ki je bila sprejeta dva meseca po sprejetju Uredbe št. 349/2012, ne omajajo ugotovitve iz te uredbe v zvezi z obstojem znatne škode, ki jo je utrpela industrija Unije, ter vzročne zveze med uvozom iz Kitajske, vključno z uvozom dveh zadevnih kitajskih proizvajalcev izvoznikov, in navedeno škodo.

87

Zato je treba to trditev Komisije zavrniti kot neutemeljeno.

88

Glede na vse navedeno je treba prvi del prvega pritožbenega razloga, ki ga je Komisija navedla v nasprotni pritožbi, zavrniti kot delno brezpredmeten in delno neutemeljen.

89

Komisija ob podpori Sveta in družbe Changmao Biochemical Engineering z drugim delom prvega pritožbenega razloga v bistvu trdi, da če bi se Sodišče odločilo ugoditi prvemu delu tega pritožbenega razloga iz nasprotne pritožbe in na podlagi tega izpodbijano sodbo razveljaviti, bi bilo treba peti tožbeni razlog tožečih strank na prvi stopnji pred Splošnim sodiščem, ki se nanaša na kršitev pravice do obrambe in obveznosti obrazložitve, zavrniti kot neutemeljen.

90

Družba Distillerie Bonollo in drugi izpodbijajo dopustnost predloga Komisije, naj se peti tožbeni razlog, naveden pred Splošnim sodiščem, zavrne kot neutemeljen.

91

V zvezi s tem zadostuje ugotoviti, da je Komisija – kot je bilo poudarjeno v točki 88 te sodbe – ta drugi del prvega pritožbenega razloga iz nasprotne pritožbe navedla le podredno, če bi se Sodišče odločilo ugoditi prvemu delu tega pritožbenega razloga iz nasprotne pritožbe in na podlagi tega izpodbijano sodbo razveljaviti.

92

Ker, kot je razvidno iz točke 88 te sodbe, prvemu delu tega pritožbenega razloga iz nasprotne pritožbe ni bilo ugodeno, je treba drugi del tega pritožbenega razloga vsekakor zavrniti kot brezpredmeten.

93

Komisija, ki jo podpirata Svet in družba Changmao Biochemical Engineering, z drugim pritožbenim razlogom, ki ga navaja podredno, če bi se Sodišče odločilo, da ne bo razveljavilo izpodbijane sodbe, trdi, da je Splošno sodišče s tem, da je v drugi točki izreka te sodbe odločilo, da se učinki sporne uredbe ohranijo, dokler oba – Komisija in Svet – ne sprejmeta ukrepov za izvršitev navedene sodbe, napačno uporabilo pravo. Trdi, da je Splošno sodišče s tem, da je v tej točki Svetu podelilo pristojnost za sprejetje protidampinških ukrepov, kršilo Uredbo št. 37/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. januarja 2014 (UL 2014, L 18, str. 1), s katero je bila Komisiji podeljena izključna pristojnost na tem področju, tudi kadar so se protidampinški ukrepi nanašali na dajatve, ki jih je prvotno sprejel Svet pred začetkom veljavnosti te uredbe in ki so bile ponovno uvedene po ponovno začeti preiskavi ob izvršitvi sodbe sodišč Unije, s katero je bila razglašena ničnost teh dajatev.

94

Družba Distillerie Bonollo in drugi te trditve izpodbijajo. Navajajo, da čeprav je bila na podlagi Uredbe št. 37/2014 na Komisijo prenesena pristojnost za sprejemanje dokončnih protidampinških ukrepov, je na dan vložitve vloge, s katero se je začel postopek v tej zadevi, to je 28. septembra 2012, imel to pristojnost Svet, ki je bil poleg tega „prvotni ustvarjalec“ sporne uredbe. Družba Distillerie Bonollo in drugi v zvezi s tem opozarjajo, da mora v skladu s členom 266 PDEU institucija, ki je izdala izpodbijani akt, sprejeti ukrepe, potrebne za izvršitev sodb sodišč Unije, hkrati pa navajajo, da to v obravnavani zadevi ni več mogoče. Zato menijo, da je Splošno sodišče v točki 2 izreka izpodbijane sodbe dejansko poskušalo razrešiti to vprašanje prenosa pristojnosti. Poleg tega naj bi bilo treba to točko razlagati tako, da Komisija nikakor ni oproščena obveznosti, ki jih ima v zvezi s tem.

95

Poudariti je treba, da člen 1 Uredbe št. 37/2014 – kot je generalni pravobranilec ugotovil v točki 127 sklepnih predlogov – spreminja člen 9(4) osnovne uredbe tako, da dokončne protidampinške dajatve, za katere je bil prej zadolžen Svet, zdaj uvaja Komisija.

96

Čeprav je bil na podlagi člena 9(4) osnovne uredbe pred spremembo, do katere je prišlo z začetkom veljavnosti Uredbe št. 37/2014, Svet pristojen za uvedbo protidampinške dajatve, ta določba osnovne uredbe, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 37/2014 in nato povzeta v Uredbo št. 2016/1036, določa, da kadar končno ugotovljena dejstva kažejo na obstoj dampinga in s tem povzročene škode ter interes Unije zahteva intervencijo v skladu s členom 21 osnovne uredbe, Komisija uvede dokončno protidampinško dajatev.

97

V zvezi s tem je Sodišče v bistvu že razsodilo, da je navedena določba, kakor je bila spremenjena, v povezavi s členom 14(1) osnovne uredbe pravna podlaga, ki Komisijo pooblašča ne le za uvedbo protidampinških dajatev z uredbo, ampak tudi za ponovno uvedbo takih dajatev po izreku sodbe, s katero je bila uredba o uvedbi protidampinških dajatev razglašena za nično (sodba z dne 19. junija 2019, C & J Clark International, C‑612/16, neobjavljena, EU:C:2019:508, točki 42 in 43 ter navedena sodna praksa).

98

V obravnavanem primeru je ukrepe za izvršitev izpodbijane sodbe, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 128 sklepnih predlogov, mogoče sprejeti šele po datumu razglasitve te sodbe, to je po 3. maju 2018. Ker se ti ukrepi lahko sprejmejo šele po začetku veljavnosti Uredbe št. 2016/1036, to je 20. julija 2016, morajo temeljiti na členu 9(4) te uredbe v povezavi z njenim členom 14(1). Iz tega sledi, da je za sprejetje teh ukrepov pristojna le Komisija.

99

Zato je treba ugotoviti, da je Splošno sodišče s tem, da je v točki 2 izreka izpodbijane sodbe odločilo, da morata oba, Komisija in Svet, sprejeti ukrepe za izvršitev te sodbe, napačno uporabilo pravo.

100

Te presoje ni mogoče ovreči s trditvami družbe Distillerie Bonollo in drugih v zvezi z obveznostmi, ki jih ima Svet kot institucija, ki je sprejela sporno uredbo, na podlagi člena 266 PDEU.

101

Res je, da mora na podlagi te določbe institucija Unije, katere akt je Sodišče ali Splošno sodišče razglasilo za ničen, sprejeti ukrepe, potrebne za izvršitev sodbe, s katero je bil ta akt razglašen za ničen (sodbi z dne 14. junija 2016, Komisija/McBride in drugi, C‑361/14 P, EU:C:2016:434, točka 35, in z dne 19. junija 2019, C & J Clark International, C‑612/16, neobjavljena, EU:C:2019:508, točka 37).

102

Vendar se, preden institucija, katere akt je bil razglašen za ničen, sprejme take ukrepe, postavi vprašanje glede njene pristojnosti, saj lahko institucije Unije delujejo le v mejah prenesenih pristojnosti (sodba z dne 14. junija 2016, Komisija/McBride in drugi, C‑361/14 P, EU:C:2016:434, točka 36). Načeli institucionalnega ravnovesja in prenosa pristojnosti, kot sta določeni v členu 13(2) PEU, namreč zahtevata, da vsaka institucija deluje v mejah pristojnosti, ki so ji dodeljene s Pogodbama, ter v skladu s postopki, pogoji in cilji, ki jih določata Pogodbi (glej v tem smislu sodbo z dne 28. julija 2016, Svet/Komisija, C‑660/13, EU:C:2016:616, točki 31 in 32 ter navedena sodna praksa).

103

Čeprav člen 266 PDEU zadevni instituciji nalaga obveznost ukrepanja, pa ta pogodba sama po sebi ni vir njene pristojnosti niti ji ne omogoča, da se opre na pravno podlago, ki je bila medtem razveljavljena (glej v tem smislu sodbo z dne 19. junija 2019, C & J Clark International, C‑612/16, neobjavljena, EU:C:2019:508, točka 39 in navedena sodna praksa). Poleg tega je iz sodne prakse razvidno, prvič, da mora določba, ki je pravna podlaga akta in ki pooblašča institucijo Unije za sprejetje zadevnega akta, veljati ob njegovem sprejetju in, drugič, da na splošno velja, da se postopkovna pravila uporabljajo, ko začnejo veljati (glej sodbo z dne 29. marca 2011, ThyssenKrupp Nirosta/Komisija, C‑352/09 P, EU:C:2011:191, točka 88 in navedena sodna praksa).

104

V teh okoliščinah je treba drugemu pritožbenemu razlogu iz nasprotne pritožbe ugoditi v delu, v katerem se zatrjuje, da je Splošno sodišče v točki 2 izreka, ki se nanaša na to, da mora Svet sprejeti ukrepe, potrebne za izvršitev izpodbijane sodbe, napačno uporabilo pravo. Zato je treba razveljaviti točko 2 izreka izpodbijane sodbe v delu, v katerem je Splošno sodišče Svetu naložilo, naj sprejme ukrepe za izvršitev te sodbe, v preostalem pa nasprotno pritožbo zavrniti.

105

Družba Changmao Biochemical Engineering v pritožbi navaja en sam pritožbeni razlog, ki se nanaša na točke 130, 133, 134, 136, 137 in od 139 do 141 izpodbijane sodbe in s katerim Splošnemu sodišču očita, da je večkrat napačno uporabilo pravo pri analizi, ki jo je opravilo v zvezi s prvim tožbenim razlogom tožečih strank na prvi stopnji.

106

Svet se sklicuje na nedopustnost pritožbe, ker naj izpodbijana sodba družbe Changmao Biochemical Engineering ne bi neposredno prizadevala v smislu člena 56, drugi odstavek, drugi stavek, Statuta Sodišča Evropske unije.

107

Komisija ter družba Distillerie Bonollo in drugi trditve Sveta podpirajo.

108

Svet trdi, da izpodbijana sodba pritožnice ne prizadeva neposredno, ker je bila sporna uredba že razglašena za nično v delu, v katerem se je uporabljala zanjo, s sodbo z dne 1. junija 2017, Changmao Biochemical Engineering/Svet (T‑442/12, EU:T:2017:372). Zato naj pritožnica v skladu s pogoji iz člena 56, drugi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije ne bi bila upravičena do vložitve te pritožbe.

109

Prvič, Svet na eni strani poudarja, da je ta sodba postala pravnomočna, preden je bila razglašena izpodbijana sodba. Na drugi strani trdi, da je ničnost sporne uredbe v zvezi z družbo Changmao Biochemical Engineering, ki je bila razglašena s sodbo z dne 1. junija 2017, Changmao Biochemical Engineering/Svet (T‑442/12, EU:T:2017:372), to družbo postavila v položaj, v katerem je bila pred sprejetjem te uredbe, to je položaj, ki ga je urejala Uredba št. 349/2012. Zato naj bi bilo treba šteti, da razglasitev ničnosti sporne uredbe s strani Splošnega sodišča v izpodbijani sodbi in ohranitev njenih učinkov glede družbe Ninghai Organic Chemical Factory ne moreta imeti pravnih učinkov na pravni položaj družbe Changmao Biochemical Engineering.

110

Ker med pritožnico in družbo Ninghai Organic Chemical Factory ni nobene pravne povezave, naj bi se obveznost pristojnih institucij na podlagi člena 266 PDEU, da sprejmejo ukrepe, potrebne za izvršitev izpodbijane sodbe, nanašala le na proizvode zadnjenavedenega podjetja.

111

Poleg tega Svet meni, da to, da je bila družba Changmao Biochemical Engineering intervenientka na prvi stopnji, tej ne daje upravičenja za vložitev te pritožbe.

112

Drugič, Svet meni, da družba Changmao Biochemical Engineering zamenjuje pravne učinke sodbe z dne 1. junija 2017, Changmao Biochemical Engineering/Svet (T‑442/12, EU:T:2017:372), s pravnimi učinki izpodbijane sodbe. V nasprotju z njenimi trditvami, da je s točko 2 izreka izpodbijane sodbe Komisiji dejansko naloženo, naj zviša raven protidampinške dajatve, ki se uporablja za njene proizvode, tako, kot je navedeno v točkah od 55 do 57 obrazložitve Uredbe št. 2018/921, naj bi bilo namreč raven te dajatve za uvoz proizvodov družbe Changmao Biochemical Engineering mogoče spremeniti šele po postopku, ki ga je Komisija začela z obvestilom z dne 7. septembra 2017. Poleg tega naj iz točke 58 obrazložitve Uredbe št. 2018/921 ne bi izhajalo, da je izpodbijana sodba neposredno prizadevala družbo Changmao Biochemical Engineering, tako da te sodbe ni mogoče razlagati tako, da tej družbi daje procesno upravičenje v okviru te pritožbe.

113

Tretjič, Svet trdi, da družba Changmao Biochemical Engineering nima nobenega interesa za vložitev pritožbe zoper izpodbijano sodbo, ker naj ji razveljavitev te sodbe ne bi prinesla nobene koristi.

114

Četrtič, po mnenju Sveta nedopustnost te pritožbe ne omejuje pravice dostopa do sodišča družbe Changmao Biochemical Engineering glede aktov, ki jo neposredno prizadevajo. Če ta družba ne bi bila zadovoljna z rezultatom preiskave, opravljene v zvezi z njenimi proizvodi, bi namreč lahko po tem, ko je Komisija ponovno začela protidampinški postopek, pri Splošnem sodišču vložila tožbo zoper sklep Komisije, s katerim se odredi ta ponovni začetek, to je zoper sklep, ki ga bo morala Komisija sprejeti na podlagi obvestila z dne 7. septembra 2017.

115

Komisija ter družba Distillerie Bonollo in drugi te trditve podpirajo.

116

Komisija tudi opozarja, da je generalna pravobranilka J. Kokott v točkah 52 in 57 sklepnih predlogov v združenih zadevah Fresh Del Monte Produce/Komisija in Komisija/Fresh Del Monte Produce (C‑293/13 P in C‑294/13 P, EU:C:2014:2439) navedla, da je „[p]ritožnica oziroma vlagateljica nasprotne pritožbe […] neposredno prizadeta v smislu člena 56, drugi odstavek, drugi stavek, Statuta [Sodišča Evropske unije], če izpodbijana sodba neugodno vpliva na njen pravni položaj ali njene gospodarske ali negmotne interese [in] mora biti torej materialno oškodovana [zaradi te sodbe]“. Vendar Komisija meni, da glede na to, da je bila sporna uredba s sodbo z dne 1. junija 2017, Changmao Biochemical Engineering/Svet (T‑442/12, EU:T:2017:372), razglašena za nično v delu, v katerem se je uporabljala za pritožnico, izpodbijana sodba, s katero je Splošno sodišče to uredbo razglasilo za nično, spreminja le pravni položaj družbe Ninghai Organic Chemical Factory in nikakor ne vpliva na pravni položaj družbe Changmao Biochemical Engineering.

117

Komisija poleg tega pojasnjuje, da je sklep, ki izhaja iz obvestila z dne 7. septembra 2017, o ponovnem začetku protidampinške preiskave v zvezi z uvozom vinske kisline s poreklom iz Kitajske, ki je privedla do sprejetja sporne uredbe, v delu, v katerem se ta uporablja za družbo Changmao Biochemical Engineering, in o njenem nadaljevanju v točki, na kateri je prišlo do nepravilnosti, le pripravljalni akt in ne more spremeniti pravnih učinkov, ki izhajajo iz izreka in obrazložitve izpodbijane sodbe, ki je bila poleg tega izdana pozneje kot ta pripravljalni akt.

118

Družba Distillerie Bonollo in drugi trdijo, da družba Changmao Biochemical Engineering s svojimi trditvami spreminja pogoj za dopustnost pritožb, ki jih vložijo intervenientke, ki niso države članice in institucije Unije, ki je določen v členu 56, drugi odstavek, drugi stavek, Statuta Sodišča Evropske unije in ki se nanaša na to, da morajo biti z odločbo Splošnega sodišča, katere razglasitev ničnosti predlagajo, „neposredno prizadete“, tako da naj bi lahko te stranke vložile pritožbo, kadar lahko odločba Splošnega sodišča privede do sprejetja pravnega akta, katerega učinki se še niso uresničili in ki bi jih zato lahko prizadel šele v prihodnosti. Družba Distillerie Bonollo in drugi menijo, da pritožnica zgolj preventivno napotuje na prihodnji ločen pravni akt, in sicer na novo izvedbeno uredbo, ki naj bi jo pristojne institucije Unije morale sprejeti, da bi izvršile izpodbijano sodbo, in ki bi lahko institucije privedla do tega, da bi v zvezi z vinsko kislino določile višjo stopnjo dampinga. Vendar naj bi na dan vložitve pritožbe ta trditev temeljila na povsem hipotetičnih preudarkih.

119

Pritožnica te trditve v celoti izpodbija. Tako družba Changmao Biochemical Engineering, da bi dokazala, da jo izpodbijana sodba neposredno prizadeva v smislu člena 56, drugi odstavek, drugi stavek, Statuta Sodišča Evropske unije, trdi, da bodo morale institucije Unije na podlagi točke 2 izreka te sodbe sprejeti protidampinške ukrepe, ki temeljijo na drugačni metodi izračuna vrednosti zadevnih proizvodov od tiste, ki je določena v sporni uredbi. Tako naj bi metodo izračuna „računsko določene“ vrednosti, uporabljeno v tej uredbi, nadomestila metoda, ki se nanaša na „dejansko domačo prodajno ceno proizvajalcev iz primerljive referenčne države“, in sicer Argentine. Z novim izračunom stopnje dampinga, kot je določen v skladu z zadnjenavedeno metodo, naj bi se za izvoz proizvodov navedene družbe v Unijo uvedle znatno višje protidampinške dajatve od dajatve v višini 13,1 %, določene s sporno uredbo, ali dajatve v višini 10,1 %, kot je bila določena z Izvedbeno uredbo št. 349/2012 in nazadnje potrjena z Izvedbeno uredbo št. 2018/921.

120

Po mnenju družbe Changmao Biochemical Engineering iz teh elementov jasno izhaja, da jo točka 2 izreka izpodbijane sodbe neposredno prizadeva.

121

Pritožnica dodaja, da vsekakor izpolnjuje tudi merila dopustnosti, navedena v sodbi z dne 2. oktobra 2003, International Power in drugi/NALOO (C‑172/01 P, C‑175/01 P, C‑176/01 P in C‑180/01 P, EU:C:2003:534), s katero je Sodišče v bistvu priznalo, da odločba Splošnega sodišča „neposredno prizadeva“ intervenientke na prvi stopnji, kadar obstaja nevarnost, da bi lahko bila zaradi ukrepov, ki jih sprejme Komisija za izvršitev te odločbe, pred nacionalnimi sodišči zoper nje vložena odškodninska tožba. Trdi, da bi se to v obravnavanem primeru lahko zgodilo.

122

V skladu s členom 56, drugi odstavek, drugi stavek, Statuta Sodišča Evropske unije lahko intervenientka na prvi stopnji, ki ni država članica ali institucija Unije, pritožbo zoper odločitev Splošnega sodišča vloži le, če jo ta odločitev „neposredno prizadeva“.

123

V obravnavani zadevi je bila sporna uredba, kot trdijo Svet, Komisija ter družba Distillerie Bonollo in drugi, s sodbo z dne 1. junija 2017, Changmao Biochemical Engineering/Svet (T‑442/12, EU:T:2017:372), ki je postala pravnomočna, razglašena za nično v delu, v katerem se je uporabljala za pritožnico. Ta družba je bila tako postavljena v položaj, v katerem je bila pred začetkom veljavnosti te uredbe, in sicer položaj, ki ga je urejala Izvedbena uredba št. 349/2012, ki je za proizvode družbe Changmao Biochemical Engineering določala protidampinško dajatev v višini 10,1 %.

124

Glede na to, da je bila, kot je Komisija potrdila na obravnavi pred Sodiščem, preiskava v zvezi s pregledom, ki jo je Komisija začela na podlagi obvestila z dne 7. septembra 2017, prekinjena do izdaje sodbe, ki naj bi jo Sodišče moralo izreči v okviru tega postopka, je dopustnost pritožbe odvisna le od vprašanja, ali izpodbijana sodba neposredno prizadeva družbo Changmao Biochemical Engineering v smislu člena 56, drugi odstavek, drugi stavek, Statuta Sodišča Evropske unije.

125

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je Splošno sodišče z izpodbijano sodbo sporno uredbo razglasilo za nično, ker zaradi zavrnitve, da bi družbi Changmao Biochemical Engineering in Ninghai Organic Chemical Factory še naprej bili upravičeni do TGO, normalna vrednost njunih proizvodov v postopku delnega vmesnega pregleda ni bila določena „na podlagi domačih prodajnih cen v Argentini“, kot je to bilo storjeno v primeru proizvajalcev izvoznikov, ki jim v prvotnem postopku ni bila odobrena TGO, ampak je bila „računsko določena“„na podlagi stroškov proizvodnje v Argentini“. To spremembo metodologije glede na izračun, ki je bil za proizvajalce izvoznike, ki niso upravičeni do TGO, uporabljen v prvotnem postopku, je Splošno sodišče štelo za kršitev člena 11(9) osnovne uredbe, ker ni temeljila na spremembi okoliščin. Splošno sodišče je poleg tega v točki 134 izpodbijane sodbe pojasnilo, da čeprav je iz sporne uredbe razvidno, da je bila uporabljena metodologija izbrana zaradi razlik, zlasti v stroških, med postopki proizvodnje vinske kisline v Argentini in na Kitajskem, in sicer med naravnim proizvodnim postopkom in postopkom sintetične proizvodnje, so te razlike že obstajale in se je zanje vedelo že med prvotnim postopkom.

126

Najprej je treba navesti, da trditve družbe Changmao Biochemical Engineering, da bi normalna vrednost, ki ni izračunana „na podlagi stroškov proizvodnje v Argentini“, ampak na podlagi domačih prodajnih cen v Argentini, privedla do uvedbe dajatev, ki so bistveno višje od dajatve v višini 13,1 %, ki je bila naložena s sporno uredbo, ni izpodbijala nobena od strank, ki so sodelovale v tem postopku. Tako kot v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 2. oktobra 2003, International Power in drugi/NALOO (C‑172/01 P, C‑175/01 P, C‑176/01 P in C‑180/01 P, EU:C:2003:534, točka 52), na katero se sklicuje pritožnica, tudi v tej zadevi dejansko obstaja nevarnost, da bodo ukrepi, ki jih bo Komisija sprejela za izvršitev izpodbijane sodbe, za družbo Changmao Biochemical Engineering neugodni in da bodo zoper to družbo vložene tožbe za plačilo protidampinške dajatve, ki je bistveno višja od tiste, ki je naložena s sporno uredbo.

127

Poleg tega, kot je razvidno iz točke 1 izreka izpodbijane sodbe, je sporna uredba razglašena za nično v celoti, in ne le v delu, ki se nanaša na določenega proizvajalca izvoznika.

128

Iz tega sledi, kot je generalni pravobranilec v bistvu navedel v točkah 152 in 153 sklepnih predlogov, da bo morala Komisija za izvršitev te sodbe ponovno izračunati normalno vrednost na podlagi domačih prodajnih cen v Argentini ne le za družbo Ninghai Organic Chemical Factory, ampak tudi za družbo Changmao Biochemical Engineering.

129

Zato je treba ugotoviti, da izpodbijana sodba neposredno prizadeva družbo Changmao Biochemical Engineering v smislu člena 56, drugi odstavek, drugi stavek, Statuta Sodišča Evropske unije in da je zato treba njeno pritožbo razglasiti za dopustno.

130

Trditve Sveta, ki se nanašajo na obvestilo z dne 7. septembra 2017, v zvezi s tem ne vplivajo na presojo dopustnosti te pritožbe.

131

Enako velja za trditve družbe Distillerie Bonollo in drugih, da se na družbo Changmao Biochemical Engineering ne nanaša neposredno izpodbijana sodba, temveč ukrepi, ki jih bodo institucije Unije šele sprejele za izvršitev te sodbe. Trdijo, da bo mogoče šele po sprejetju teh ukrepov šteti, da navedena sodba pritožnico neposredno prizadeva v smislu člena 56, drugi odstavek, drugi stavek, Statuta Sodišča Evropske unije.

132

V zvezi s tem zadostuje ugotovitev, da – kot je generalni pravobranilec v bistvu navedel v točki 162 sklepnih predlogov – če je akt, ki je s sodbo Splošnega sodišča razglašen za ničnega, uredba, obveznost Komisije, da sprejme ukrepe, potrebne za izvršitev te sodbe, nastane šele po konca tega pritožbenega postopka.

133

Glede na vse navedeno je treba ugovor nedopustnosti, ki ga je podal Svet, zavrniti in to pritožbo razglasiti za dopustno.

134

Edini pritožbeni razlog je sestavljen iz treh delov. Pritožnica s prvim delom tega pritožbenega razloga trdi, da je Splošno sodišče s tem, da je ugotovilo, da je Svet v nasprotju s členom 11(9) osnovne uredbe spremenil metodologijo za določitev normalne vrednosti zadevnih proizvodov, napačno uporabilo pravo. Drugi del navedenega pritožbenega razloga se nanaša na neobstoj razlikovanja med proizvajalci izvozniki, ki so sodelovali, in proizvajalci izvozniki, ki niso. Nazadnje, s tretjim delom tega pritožbenega razloga trdi, da izpodbijana sodba vsebuje napake pri presoji v zvezi z normalno vrednostjo v državah brez tržnega gospodarstva.

135

Družba Changmao Biochemical Engineering s prvim delom edinega pritožbenega razloga trdi, da je Splošno sodišče napačno ugotovilo, da je Svet v nasprotju s členom 11(9) osnovne uredbe v postopku delnega pregleda, ki je privedel do sprejetja sporne uredbe, uporabil drugačno metodo izračuna normalne vrednosti od tiste, ki je bila uporabljena v prvotnem postopku. Meni, da je bila v obravnavanem primeru uporabljena ista metoda. Razlika v rezultatu naj bi bila posledica posebnih okoliščin obravnavanega primera in zlasti razlik v proizvodnji vinske kisline v Argentini in na Kitajskem.

136

Poleg tega pritožnica meni, da to, da je Splošno sodišče ugotovilo, da uporaba računsko določene normalne vrednosti, in ne normalne vrednosti, ki temelji na dejanskih prodajnih cenah v primerljivi referenčni državi, pomeni spremembo metodologije, ki je na podlagi člena 11(9) osnovne uredbe prepovedana, pomeni neupravičeno omejitev diskrecijske pravice, ki jo imajo institucije Unije pri določanju normalne vrednosti.

137

Pritožnica dodaja, da tudi če je prišlo do take spremembe metode, je ta upravičena zaradi velike spremembe okoliščin med postopkom delnega vmesnega pregleda, ki je vplivala na transakcije kitajskih izvoznikov in zaradi katere ni več mogla biti upravičena do TGO, na katero se je lahko sklicevala v prvotnem postopku. Meni, da Splošno sodišče napačno te izgube TGO ni opredelilo kot spremembo okoliščin v smislu člena 11(9) osnovne uredbe. Svet pa naj bi med postopkom pregleda zaradi te izgube TGO uporabil normalno vrednost, ki je bila računsko določena na podlagi stroškov proizvodnje v primerljivi referenčni državi.

138

Komisija trdi, da je treba ugotoviti, ali je treba člen 11(9) osnovne uredbe razlagati tako, da se uporablja ozko, kot predlaga pritožnica, in sicer za „vsako posamezno podjetje“, ali široko, kot je Splošno sodišče ugotovilo v izpodbijani sodbi in kar v bistvu pomeni primerjavo „med preiskavami“.

139

Komisija meni, da je treba sprejeti razlago Splošnega sodišča. Po njenem mnenju je mogoče iz splošnega okvira člena 11(9) osnovne uredbe sklepati, da je cilj te določbe zagotoviti pravno varnost vseh podjetij, na katera se nanašajo protidampinški ukrepi. Komisija zato trdi, da je mogoče navedeno določbo v okviru postopkov pregleda, kot je postopek delnega vmesnega pregleda, ki je privedel do sprejetja sporne uredbe, šteti za izraz splošnega načela enakega obravnavanja, ki je zdaj določeno v členu 20 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Razlogovanje Splošnega sodišča v izpodbijani sodbi pa naj bi bilo v skladu s tako razlago.

140

Zato naj bi bilo treba ta prvi del edinega pritožbenega razloga in pritožbo v celoti zavrniti kot neutemeljena.

141

Družba Distillerie Bonollo in drugi trdijo, da je edini pritožbeni razlog v vseh svojih delih nedopusten, ker družba Changmao Biochemical Engineering Sodišču predlaga, naj opravi nadzor nad presojo dejstev, ki jo je opravilo Splošno sodišče, oziroma zgolj ponavlja trditve, ki sta jih Svet in Komisija navedla že v postopku na prvi stopnji. Poleg tega tožeče stranke na prvi stopnji menijo, da bi bilo treba ta tožbeni razlog vsekakor zavrniti kot neutemeljen.

142

V skladu z besedilom člena 11(9) osnovne uredbe mora Komisija pri vseh preiskavah v zvezi s pregledi, če se okoliščine ne spremenijo, uporabiti isto metodologijo kot pri prvotni preiskavi, na podlagi katere je bila zadevna protidampinška dajatev določena, med drugim ob upoštevanju določb člena 2 te uredbe.

143

V skladu s sodno prakso je treba izjemo, v skladu s katero lahko institucije v postopku pregleda, če so se okoliščine spremenile, uporabijo drugačno metodologijo kot v prvotnem postopku, nujno razlagati ozko, saj je treba odstopanje ali izjemo od splošnega pravila razlagati ozko (sodba z dne 19. septembra 2013, Dashiqiao Sanqiang Refractory Materials/Svet, C‑15/12 P, EU:C:2013:572, točka 17 in navedena sodna praksa).

144

Vendar zahteva po ozki razlagi ne dopušča, da bi navedene institucije to določbo razlagale in uporabljale v neskladju z njenima besedilom in ciljem (sodba z dne 19. septembra 2013, Dashiqiao Sanqiang Refractory Materials/Svet, C‑15/12 P, EU:C:2013:572, točka 19 in navedena sodna praksa).

145

Na eni strani je bila v obravnavani zadevi normalna vrednost zadevnih proizvodov družb Changmao Biochemical Engineering in Ninghai Organic Chemical Factory, ki jima je bila odobrena TGO, med preiskavo, na podlagi katere je bila sprejeta Uredba št. 130/2006 – kot je razvidno iz točke 129 izpodbijane sodbe – določena na podlagi njunih dejanskih domačih prodajnih cen, kot je določeno v členu 2, od (1) do (6), osnovne uredbe, medtem ko je bila normalna vrednost proizvodov proizvajalcev izvoznikov, ki jim ni bila odobrena TGO, izračunana na podlagi domačih prodajnih cen v primerljivi državi, in sicer v Argentini, kot to določa člen 2(7)(a) te uredbe.

146

Na drugi strani je iz točke 131 izpodbijane sodbe razvidno, da je bila v okviru preiskave, ki je privedla do sprejetja sporne uredbe, normalna vrednost zadevnih proizvodov družb Changmao Biochemical Engineering in Ninghai Organic Chemical Factory izračunana na podlagi stroškov proizvodnje v primerljivi državi, in sicer Argentini, kot to določa člen 2(7) osnovne uredbe.

147

V zvezi s tem, kot je generalni pravobranilec v bistvu ugotovil v točki 174 sklepnih predlogov, je bila tema kitajskima proizvajalcema izvoznikoma med preiskavo, ki je privedla do sprejetja sporne uredbe, TGO zavrnjena, zato normalne vrednosti ni bilo več mogoče določiti v skladu s členom 2, od (1) do (6), osnovne uredbe.

148

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da Splošno sodišče s tem, da je v točki 132 izpodbijane sodbe presodilo, da dejstvo, da je bila normalna vrednost za kitajska proizvajalca izvoznika računsko določena na podlagi stroškov proizvodnje v Argentini in ni bila določena na podlagi domačih prodajnih cen v tej državi, pomeni spremembo metodologije v smislu člena 11(9) osnovne uredbe, ni napačno uporabilo prava. V isti točki je namreč pravilno navedlo, da „je bila med prvotno preiskavo za proizvajalce izvoznike, ki jim ni bila priznana TGO, normalna vrednost izračunana na podlagi argentinskih domačih prodajnih cen, pri preiskavi v zvezi s pregledom pa je bila za kitajska proizvajalca izvoznika, ki jima ni bilo mogoče več priznati TGO, v bistvu računsko določena na podlagi stroškov proizvodnje v Argentini“. Prav tako je pravilno poudarilo, da se v besedilu člena 11(9) osnovne uredbe sklicuje na uporabo iste metodologije pri prvotni preiskavi in preiskavi v zvezi s pregledom, zato ta določba ni omejena na to, da se zahteva samo uporaba iste metodologije za isti gospodarski subjekt.

149

Poleg tega, čeprav morajo institucije Unije, kot je razvidno iz člena 11(9) osnovne uredbe, med prvotno preiskavo in med preiskavo v zvezi s pregledom uporabiti isto metodologijo za izračun normalne vrednosti za proizvajalce izvoznike, ki jim ni bila odobrena TGO, razen če se spremenijo okoliščine, družba Changmao Biochemical Engineering Splošnemu sodišču zaman očita, da spremembe metodologije v obravnavani zadevi ni utemeljilo z obstojem spremembe okoliščin. V zvezi s tem zadostuje navesti, da je Splošno sodišče v točki 134 izpodbijane sodbe ugotovilo, da „v [sporni] uredbi ni sklica na spremembo okoliščin“, saj utemeljitev Sveta iz uvodne izjave 27 te uredbe, ki se nanaša na razliko med metodami proizvodnje v Argentini in na Kitajskem, ne more pomeniti spremembe okoliščin, ker „so te razlike že obstajale in se je zanje že vedelo med prvotno preiskavo“.

150

Poleg tega je treba pojasniti, da izgube TGO podjetja ni mogoče šteti za spremembo okoliščin v smislu člena 11(9) osnovne uredbe, ki bi lahko upravičila, da bi se v postopku pregleda uporabila drugačna metoda, kot je bila uporabljena v postopku, v katerem je bila naložena zadevna protidampinška dajatev.

151

Vsaka drugačna razlaga bi namreč povzročila, da bi bila uporaba te določbe v zvezi s podjetji iz držav brez tržnega gospodarstva, ki jim je bila odobrena TGO, odvisna od dobre volje teh podjetij ali od ponujene jim možnosti, da še naprej delujejo v razmerah tržnega gospodarstva.

152

Nazadnje, glede trditve družbe Changmao Biochemical Engineering, kot je navedena v točki 136 te sodbe, ki se nanaša na diskrecijsko pravico, ki jo imajo institucije Unije pri določanju normalne vrednosti, iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da izbira med različnimi metodami izračuna stopnje dampinga in ocenitev normalne vrednosti proizvoda vključujeta presojo zapletenih gospodarskih razmer, v okviru katerih imajo te institucije široko diskrecijsko pravico (glej v tem smislu sodbo z dne 27. septembra 2007, Ikea Wholesale, C‑351/04, EU:C:2007:547, točki 40 in 41 ter navedena sodna praksa).

153

Vendar je treba pojasniti, da je zakonodajalec Unije želel omejiti navedeno diskrecijsko pravico glede uporabe člena 11(9) osnovne uredbe, zato je moral Svet med preiskavo, na podlagi katere je bila sprejeta sporna uredba, ob nespremenjenih okoliščinah uporabiti enako metodologijo, kot je bila uporabljena v postopku, v katerem je bila naložena zadevna protidampinška dajatev.

154

Zato je treba prvi del edinega pritožbenega razloga zavrniti.

155

Družba Changmao Biochemical Engineering z drugim in tretjim delom svojega edinega pritožbenega razloga trdi, da je Splošno sodišče v točkah od 139 do 141 izpodbijane sodbe večkrat napačno uporabilo pravo predvsem zato, ker ni razlikovalo med kategorijama proizvajalcev izvoznikov, ki so sodelovali, in tistih, ki niso, ter ker je uporabilo enako normalno vrednost za vse proizvajalce izvoznike, ki jim je bila zavrnjena TGO.

156

Pritožnica meni, da Splošno sodišče napačno ni upoštevalo tega razlikovanja pri določitvi normalne vrednosti, uporabljene za izračun stopnje dampinga. V zvezi s tem družba Changmao Biochemical Engineering pojasnjuje, da čeprav se v skladu s členom 18 osnovne uredbe stopnja dampinga za kategorijo proizvajalcev izvoznikov, ki niso sodelovali, izračuna na podlagi „najboljših razpoložljivih podatkov“ iz primerljive države, se za izračun te stopnje za kategorijo proizvajalcev izvoznikov, ki so sodelovali, uporabijo podatki, ki so jih ti sami predložili institucijam Unije v okviru svojega sodelovanja s temi institucijami. Ker pa Splošno sodišče ni razlikovalo med tema dvema kategorijama proizvajalcev, naj bi jih napačno postavilo v enak položaj in za proizvajalce izvoznike, ki so sodelovali, uporabilo enaka pravila za izračun normalne vrednosti, kot veljajo za proizvajalce izvoznike, ki niso sodelovali, in sicer tista, ki v skladu s členom 18 osnovne uredbe temeljijo na „najboljših razpoložljivih podatkih“.

157

Pritožnica meni, da bi moralo Splošno sodišče priznati obstoj tretje kategorije proizvajalcev izvoznikov, v katero od izgube TGO spada tudi sama, in sicer kategorije kitajskih proizvajalcev izvoznikov, ki niso več upravičeni do TGO, vendar so sodelovali v okviru preiskave v zvezi z vmesnim delnim pregledom. Po njenem mnenju pa člena 11(9) osnovne uredbe ni mogoče uporabiti za to kategorijo proizvajalcev izvoznikov. Obravnava proizvajalcev izvoznikov, ki so sodelovali in ki jim je bila odobrena TGO med prvotnim postopkom, namreč ne more biti podlaga za uporabo te določbe v zvezi s temi istimi proizvajalci izvozniki, za katere se, čeprav so sodelovali pri delnem vmesnem pregledu, na podlagi katerega je bila sprejeta sporna uredba, ni štelo, da delujejo v pogojih tržnega gospodarstva.

158

Po mnenju družbe Changmao Biochemical Engineering bi morale imeti institucije Unije vsekakor možnost, da člen 2 osnovne uredbe uporabijo v zvezi s to kategorijo proizvajalcev izvoznikov ob upoštevanju novih okoliščin, ki so povzročile izgubo njihove TGO, in dejstva, da so ti v celoti sodelovali z navedenimi institucijami.

159

Komisija trdi, da bi bilo razlikovanje med proizvajalci izvozniki, ki so sodelovali, in tistimi, ki niso, upoštevno le, če bi referenčni pravni okvir temeljil na pristopu „za vsako posamezno podjetje“, česar pa družba Changmao Biochemical Engineering ni uspela dokazati. Poleg tega naj bi bila sklicevanja zadnjenavedene na člen 18 osnovne uredbe, na eni strani, in na nevarnost diskriminacije, na drugi strani, brezpredmetna.

160

Družba Distillerie Bonollo in drugi menijo, da je treba drugi in tretji del edinega pritožbenega razloga zavrniti kot nedopustna.

161

Trditve družbe Changmao Biochemical Engineering, navedene v utemeljitev drugega in tretjega dela njenega edinega pritožbenega razloga, izhajajo iz napačnega razumevanja izpodbijane sodbe. Splošno sodišče je namreč v točki 139 navedene sodbe ugotovilo, da „drugače kakor drugi proizvajalci izvozniki, ki niso sodelovali, sta [družbi Changmao Biochemical Engineering in Ninghai Organic Chemical Factory] upravičen[i] do individualne protidampinške dajatve, ki temelji na njunih izvoznih cenah“. Pri tem je navedlo, da je iz uvodne izjave 22 sporne uredbe razvidno, da sta bila ta proizvajalca izvoznika, ki sta sodelovala, deležna individualne obravnave pri izračunu normalne vrednosti njunih proizvodov.

162

Zato je treba drugi del edinega pritožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen.

163

Glede domnevnih napak Splošnega sodišča v zvezi z uporabo iste normalne vrednosti za vse proizvajalce izvoznike, ki jim je bila zavrnjena TGO, je Splošno sodišče v točki 140 izpodbijane sodbe najprej navedlo, da je iz sodne prakse razvidno, da „je individualna protidampinška dajatev na podlagi člena 9(5) osnovne uredbe običajno izračunana s primerjavo normalne vrednosti, ki se uporablja za vse proizvajalce izvoznike, z individualnimi izvoznimi cenami zadevnega proizvajalca“. Nato je v točki 141 te sodbe navedlo, da se je za proizvajalce izvoznike, ki niso sodelovali in ki jim ni bila priznana TGO, uporabila enaka normalna vrednost, „saj v teh okoliščinah izračuni normalne vrednosti temeljijo na podatkih primerljive države in so torej neodvisne od njihovih posameznih podatkov“. Splošno sodišče je v tej točki poleg tega dodalo, da „[v] tem primeru lahko proizvajalec izvoznik vedno zahteva individualno obravnavo, kar pomeni, da bo individualna stopnja dampinga izračunana s primerjavo med normalno vrednostjo, ki je enaka za vse, in njegovimi lastnimi izvoznimi cenami, ne pa s primerjavo med normalno vrednostjo in izvoznimi cenami industrije“.

164

Družba Changmao Biochemical Engineering ne more uspeti s trditvami, da bi institucije Unije morale imeti možnost, da člen 2 osnovne uredbe uporabijo za proizvajalce izvoznike, ki so sodelovali, ker ta določba proizvajalcu izvozniku, ki ni upravičen do TGO in ki je sodeloval, ne daje pravice do ugodnejše obravnave pri določitvi normalne vrednosti. Poleg tega je treba ugotoviti, da pritožnica ni izkazala, kako naj bi razlikovanje med proizvajalci izvozniki, ki so sodelovali, in proizvajalci izvozniki, ki niso, Svetu zakonito dovoljevalo prehod z uporabe dejanskih cen v primerljivi državi, kot so bile za kitajske proizvajalce izvoznike, ki niso bili upravičeni do TGO, uporabljene v okviru prvotnega postopka, na uporabo računsko določenih normalnih vrednosti.

165

V teh okoliščinah je treba tretji del edinega pritožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen in ta pritožbeni razlog zavrniti.

166

Iz vsega navedenega izhaja, da je treba pritožbo zavrniti.

167

Sodišče v skladu s členom 184(2) Poslovnika Sodišča odloči o stroških, če pritožba ni utemeljena ali če je utemeljena in Sodišče samo dokončno odloči v sporu.

168

Člen 138(1) tega poslovnika, ki se za pritožbeni postopek uporablja na podlagi člena 184(1) navedenega poslovnika, določa, da se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Če je neuspelih strank več, Splošno sodišče na podlagi odstavka 2 istega člena odloči o porazdelitvi stroškov.

169

Ker v obravnavani zadevi družba Changmao Biochemical Engineering s svojo glavno pritožbo ni uspela, družba Distillerie Bonollo in drugi ter Svet in Komisija pa so predlagali, naj se družbi Changmao Biochemical Engineering naloži plačilo stroškov, se tej družbi naloži, da poleg svojih stroškov nosi tudi stroške, ki so jih v zvezi z glavno pritožbo in postopkom na prvi stopnji priglasili družba Distillerie Bonollo in drugi, ter stroške, ki sta jih v zvezi z glavno pritožbo priglasila Svet in Komisija.

170

Ker Komisija s predlogi nasprotne pritožbe delno ni uspela, se ji naloži, da poleg svojih stroškov nosi tudi štiri petine stroškov, ki so jih v zvezi z nasprotno pritožbo priglasili družba Distillerie Bonollo in drugi.

171

Družba Changmao Biochemical Engineering in Svet nosita svoje stroške, ki so jima nastali v okviru nasprotne pritožbe.

Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo: