–

za Admiral Sportwetten GmbH, Novomatic AG in AKO Gastronomiebetriebs GmbH W. Schwartz, Rechtsanwalt,

–

za Magistrat der Stadt Wien Magistratsabteilung 6 S. Bollinger, agentka,

–

za avstrijsko vlado J. Schmoll in C. Drexel, agenta,

–

za belgijsko vlado L. Van den Broeck in J.‑C. Halleux, agenta, skupaj s P. Vlaemminckom in R. Verbekejem, avocats,

–

za poljsko vlado B. Majczyna, agent,

–

za portugalsko vlado L. Inez Fernandes, J. Gomes de Almeida, A. Pimenta, P. Barros da Costa in A. Silva Coelho, agenti,

–

za Evropsko komisijo M. Jauregui Gomez in M. Noll‑Ehlers, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 1 Direktive (EU) 2015/1535 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. septembra 2015 o določitvi postopka za zbiranje informacij na področju tehničnih predpisov in pravil za storitve informacijske družbe (UL 2015, L 241, str. 1).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbami Admiral Sportwetten GmbH, Novomatic AG in AKO Gastronomiebetriebs GmbH (v nadaljevanju skupaj: Admiral in drugi) ter Magistrat der Stadt Wien, Magistratsabteilung 6 (mesto Dunaj, okrožje 6; v nadaljevanju: mesto Dunaj) v zvezi s plačilom dajatve na samopostrežne stavne terminale (v nadaljevanju: sporna dajatev).

3

Člen 1(1), od (b) do (f), Direktive 2015/1535 določa:

„1.   V tej direktivi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

[…]

[…]“

4

Člen 5(1) te direktive določa:

„1.   Države članice ob upoštevanju člena 7 takoj sporočijo Komisiji vsak osnutek tehničnega predpisa, razen kadar gre le za prenos celotnega besedila mednarodnega ali evropskega standarda, ko zadostujejo informacije glede ustreznega standarda. Komisiji navedejo tudi razloge, na podlagi katerih je sprejetje takšnega tehničnega predpisa potrebno, če ti razlogi niso že jasno razvidni v osnutku.

[…]

V zvezi s tehničnimi specifikacijami ali drugimi zahtevami ali pravili o storitvah iz točke (iii) drugega pododstavka točke (f) člena 1(1) te direktive, lahko pripombe ali podrobna mnenja Komisije ali držav članic zadevajo le vidike, ki bi lahko ovirali trgovino ali – v zvezi s pravili o storitvah – prost pretok storitev ali svobodo ustanavljanja izvajalcev storitev, ne pa proračunskih ali finančnih vidikov ukrepa.“

5

V prilogi I k navedeni direktivi je „[o]kvirni seznam storitev, ki jih ne zajema drugi pododstavek točke (b) člena 1(1)“. Točka 1(d) te priloge določa:

„1.   Storitve, ki se ne opravljajo ‚na daljavo‘

Storitve, ki se opravljajo, ko sta fizično navzoča dobavitelj in prejemnik, četudi se pri tem uporabljajo elektronske naprave:

[…]

6

Člen 1 Gesetz über die Einhebung einer Wettterminalabgabe, Wiener Wettterminalabgabegesetz (zakon mesta Dunaj o dajatvi na samopostrežne stavne terminale) z dne 4. julija 2016 (LGBl. I, 32/2016; v nadaljevanju: WWAG), ki je veljal v času nastanka dejstev, določa:

„Za obratovanje samopostrežnih stavnih terminalov na območju mesta Dunaj se plača dajatev na samopostrežne stavne terminale.“

7

Člen 2(1), točka 1, navedenega zakona, naslovljen „Opredelitve“, določa:

„V tem zakonu uporabljeni izrazi imajo naslednji pomen:

[…]“

8

Člen 3 tega zakona, naslovljen „Znesek dajatve“, določa:

„Dajatev za obratovanje samopostrežnih stavnih terminalov znaša za vsak samopostrežni stavni terminal in začeti koledarski mesec 350 EUR.

[…]“

9

Člen 8(1) WWAG določa:

„Dejanja ali opustitve, zaradi katerih se dajatev ne pobere ali se pobere v nižjem znesku od dolgovanega, se kot upravne kršitve kaznujejo z denarnimi kaznimi do 42.000 EUR; če denarne kazni ni mogoče izterjati, se nadomesti z zaporno kaznijo do šestih tednov. Dokler davčna zavezanka ali davčni zavezanec dajatve ne plača na podlagi lastnega obračuna ali dokler davčni organ dajatve ne odmeri z odločbo, se šteje, da dajatev ni pobrana ali da je pobrana v nižjem znesku od dolgovanega. […]“

10

Družba Admiral in drugi opravljajo dejavnosti, povezane z obratovanjem samopostrežnih stavnih terminalov. Natančneje, družba Admiral Sportwetten take terminale namešča, družba Novomatic je njihova lastnica, družba AKO Gastronomiebetriebs pa je lastnica prostora, ki se uporablja za obratovanje teh terminalov.

11

Družba Admiral in drugi so od avgusta 2016 na mesto Dunaj naslovili več vlog, da bi pridobili odmero zneska sporne dajatve v višini 0 EUR, saj naj obveznost plačila dajatve ne bi obstajala.

12

Mesto Dunaj je z odločbo z dne 31. oktobra 2016 znesek te dajatve, ki jo družba Admiral in drugi dolgujejo za september in oktober 2016, odmerilo na 350 EUR na mesec in na terminal. Isti znesek je bil z odločbama z dne 2. januarja in 24. julija 2017 odmerjen za november in december 2016 ter za obdobje od januarja do junija 2017.

13

Družba Admiral in drugi so vsak posebej zoper te odločbe vložili tožbe, pri čemer trdijo, da so predpisi v zvezi s samopostrežnimi stavnimi terminali iz WWAG tehnični predpisi, katerih osnutek je treba v skladu s členom 5(1) Direktive 2015/1535 takoj sporočiti Komisiji.

14

Navedene tožbe je Bundesfinanzgericht (zvezno finančno sodišče, Avstrija), ki je ugotovilo, da navedeni predpisi niso tehnični predpisi, 23. avgusta 2018 zavrnilo. Verfassungsgerichtshof (ustavno sodišče, Avstrija) je zavrnilo predlog, da bi odločalo o pritožbi, ki so jo proti tej sodbi vložili družba Admiral in drugi.

15

Družba Admiral in drugi so 23. avgusta 2018 pri Verwaltungsgerichtshof (upravno sodišče, Avstrija) zoper odločbo Bundesfinanzgericht (zvezno finančno sodišče) vložili revizijo.

16

Predložitveno sodišče v tem okviru navaja, da če bi bilo treba določbe WWAG opredeliti za „tehnične predpise“ v smislu Direktive 2015/1535, bi bila posledica nespoštovanja obveznosti predhodne sporočitve teh določb Komisiji, prepoved pobiranja sporne dajatve in bi bilo zato treba ugotoviti neobstoj davčne obveznosti revidentk.

17

Predložitveno sodišče v zvezi z opredelitvijo „tehničnega predpisa“ v smislu člena 1(1)(f) Direktive 2015/1535 meni, da se WWAG sicer sklicuje na samopostrežne stavne terminale, vendar pa ta ne ureja konkretnih značilnosti samopostrežnih stavnih terminalov, tako da ne pomeni „tehnične specifikacije“.

18

To sodišče ob navedbi sodne prakse Sodišča glede kategorije „drugih zahtev“ ugotavlja, da WWAG sicer ne vsebuje prepovedi, vendar ostaja dejstvo, da je namen tega predpisa, poleg obdavčenja, omejitev te vrste stav, tako da ob upoštevanju cilja varstva potrošnikov ni mogoče izključiti, da se nanaša na življenjski cikel proizvoda po tem, ko je dan na trg, kar lahko neposredno vpliva na trženje samopostrežnih stavnih terminalov. Vendar predložitveno sodišče ugotavlja, da število teh terminalov na Dunaju v bistvu ostaja nespremenjeno.

19

Predložitveno sodišče glede kategorije „predpisi o storitvah“ ugotavlja, da se ta nanaša le na storitve informacijske družbe. To sodišče meni, da naj zaradi istih ugotovitev, navedenih glede kategorije „druge zahteve“, ne bi bilo mogoče izključiti, da določbe WWAG lahko pomenijo „predpise o storitvah“, ker se lahko nanašajo na omogočanje seznanitve z možnostmi stav in sklepanja stav, ki je povezano z obratovanjem samopostrežnih stavnih terminalov.

20

Predložitveno sodišče v zvezi s kategorijo „prepovedi“ meni, da določbe WWAG ne spadajo v navedeno kategorijo, ker ne vsebujejo nobene prepovedi, določajo pa sankcije v primerih dejanj ali opustitev, zaradi katerih se dajatev ne pobere.

21

Nazadnje to sodišče glede kategorije „dejanski tehnični predpisi“ ugotavlja, da WWAG ne napotuje na druge določbe in zlasti ne na Gesetz über den Abschluss und die Vermittlung von Wetten, Wiener Wettengesetz (zakon o sklepanju in posredovanju stav, zakon o stavah mesta Dunaj) z dne 13. maja 2016 (LGBl. 26/2016), kakor je bil spremenjen z Gesetz, mit dem das Gesetz über den Abschluss und die Vermittlung von Wetten (Wiener Wettengesetz) geändert wird (zakon o spremembi zakona o sklepanju in posredovanju stav, zakon mesta Dunaj o stavah) z dne 6. avgusta 2019 zakonom (LGBl. 43/2019; v nadaljevanju: WW), tako da ne spada v to kategorijo.

22

Predložitveno sodišče se poleg tega in ob predpostavki, da je treba določbe WWAG opredeliti za „tehnične predpise“ v smislu Direktive 2015/1535, sprašuje, ali ob upoštevanju sodne prakse Sodišča nespoštovanje obveznosti predhodne sporočitve osnutka WWAG v skladu s členom 5(1) Direktive 2015/1535 pomeni neučinkovanje tega predpisa nasproti posameznikom.

23

V teh okoliščinah je Verwaltungsgerichtshof (višje upravno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

24

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 1 Direktive 2015/1535 razlagati tako, da je nacionalna davčna določba, ki določa obdavčenje obratovanja samopostrežnih stavnih terminalov, „tehnični predpis“ v smislu tega člena.

25

Za odgovor na to vprašanje je treba opozoriti, da pojem „tehnični predpis“ zajema štiri kategorije ukrepov, in sicer, prvič, „tehnično specifikacijo“ v smislu člena 1(1)(c) Direktive 2015/1535, drugič, „druge zahteve“, kakor so opredeljene v členu 1(1)(d) te direktive, tretjič, „predpis o storitvah“ iz člena 1(1)(e) navedene direktive, in četrtič, „zakone, predpise ali upravne določbe države članice, ki prepovedujejo izdelavo, uvoz, trženje ali uporabo proizvoda ali ki prepovedujejo opravljanje ali uporabo storitve ali ustanovitev dobavitelja storitve“ v smislu člena 1(1)(f) iste direktive (glej glede Direktive 98/34/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. junija 1998 o določitvi postopka za zbiranje informacij na področju tehničnih standardov in tehničnih predpisov (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 20, str. 337), kakor je bila spremenjena z Direktivo 98/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. julija 1998 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 21, str. 8), sodbo z dne 12. septembra 2019, VG Media, C‑299/17, EU:C:2019:716, točka 25 in navedena sodna praksa).

26

Pojasniti je treba, prvič, da se mora za to, da nacionalni ukrep spada v prvo kategorijo tehničnih predpisov iz člena 1(1)(c) Direktive 2015/1535, to je k pojmu „tehnična specifikacija“, ta ukrep nujno nanašati na proizvod ali na njegovo embalažo in zato določati eno od značilnosti, ki se zahtevajo za proizvod (glej v tem smislu sodbo z dne 12. septembra 2019, VG Media, C‑299/17, EU:C:2019:716, točka 26 in navedena sodna praksa).

27

V obravnavani zadevi, kot je razvidno iz elementov spisa, predloženega Sodišču, tehničnih specifikacij samopostrežnih stavnih terminalov ne ureja WWAG, pač pa WW, predpis, ki je bil sporočen Komisiji v skladu z Direktivo 2015/1535.

28

Tako člen 1 v povezavi s členom 2, točka 1, WWAG, opredeljuje le, kaj so „samopostrežni stavni terminali“ za določitev področja uporabe sporne dajatve, in sicer obratovanje teh terminalov, ne da bi določal značilnosti, ki se zahtevajo od njih, čeprav je v njem podan njihov opis.

29

V teh okoliščinah predpis, kakršen je ta, ki izhaja iz člena 1 v povezavi s členom 2, točka 1, WWAG, ni „tehnična specifikacija“ v smislu člena 1(1)(c) Direktive 2015/1535.

30

Drugič, v zvezi s pojmom „druge zahteve“ v smislu člena 1(1)(d) Direktive 2015/1535 je treba opozoriti, da ta pojem pomeni zahtevo, ki ni tehnična specifikacija ter ki se nanaša na proizvod zaradi varovanja zlasti potrošnikov ali okolja in ki vpliva na življenjski cikel proizvoda, potem ko je bil dan na trg, kot so pogoji uporabe, recikliranja, vnovične uporabe ali odlaganja, kadar lahko takšni pogoji znatno vplivajo na sestavo ali naravo proizvoda ali na njegovo trženje.

31

V obravnavanem primeru na podlagi nobenega elementa spisa ni mogoče ugotoviti, da člen 1 v povezavi s členom 2, točka 1, WWAG, vsebuje pogoj, ki bi lahko znatno vplival na sestavo, uporabo ali trženje samopostrežnih stavnih terminalov. Te določbe, kot je bilo navedeno že v točki 28 te sodbe, določajo le področje uporabe sporne dajatve.

32

V teh okoliščinah predpis, kakršen je ta, ki izhaja iz člena 1 v povezavi s členom 2, točka 1, WWAG, ne spada v kategorijo „druge zahteve“ v smislu člena 1(1)(d) Direktive 2015/1535.

33

Tretjič, v zvezi s kategorijo „predpisi o storitvah“ je treba navesti, da je iz točke 1(d), Priloge I k Direktivi 2015/1535 razvidno, da „elektronske igre, ki so na voljo v videoarkadah, kadar je stranka fizično navzoča“, kot je ponujanje stav na samopostrežnih stavnih terminalih iz postopka v glavni stvari, pomenijo storitev, ki se ne opravlja na daljavo.

34

Vendar opredelitev kot „predpisi o storitvah“ iz člena 1(1)(e) Direktive 2015/1535 v povezavi s členom 1(1)(b) te direktive predpostavlja zlasti obstoj storitve, ki se opravlja na daljavo.

35

Zato predpis, kakršen je ta iz postopka v glavni stvari, ki se nanaša na storitev, ki se ne opravlja na daljavo, ne spada v kategorijo „predpisi o storitvah“.

36

Četrtič, v zvezi s kategorijo „tehnični predpisi“, ki spada v člen 1(1)(f) Direktive 2015/1535, je treba opozoriti, da se ta nanaša na zakone, predpise ali upravne določbe države članice, ki prepovedujejo izdelavo, uvoz, trženje ali uporabo proizvoda ali ki prepovedujejo opravljanje ali uporabo storitve ali ustanovitev dobavitelja storitve. Sodišče je zlasti glede prepovedi uporabe že odločilo, da te prepovedi zajemajo ukrepe, katerih obseg očitno presega omejitev nekaterih mogočih uporab zadevnega proizvoda in ki torej niso omejeni samo na omejevanje njegove uporabe (glej v tem smislu sodbo z dne 21. aprila 2005, Lindberg, C‑267/03, EU:C:2005:246, točka 76).

37

Vendar v obravnavani zadevi člen 1 v povezavi s členom 2, točka 1, WWAG, ne vsebuje nobene prepovedi, tako da ne spada v to kategorijo tehničnih predpisov. Dejstvo, da člen 8(1) WWAG določa upravne sankcije v primeru nespoštovanja obveznosti plačila sporne dajatve, ne izpodbije te ugotovitve. Sankcije iz te zadnje določbe namreč ne veljajo za proizvode iz postopka v glavni stvari niti za storitev organiziranja stav, ampak za zavezanca za sporno dajatev.

38

Poleg tega je treba dodati, da je Sodišče v zvezi z dejanskimi tehničnimi predpisi v smislu člena 1(1)(f)(iii) Direktive 2015/1535 že presodilo, da davčne zakonodaje, ki jo ne spremlja nobena tehnična specifikacija niti nobena druga zahteva, katere spoštovanje bi ta zakonodaja zagotavljala, ni mogoče šteti za „dejanski tehnični predpis“ (glej v tem smislu sodbo z dne 11. junija 2015, Berlington Hungary in drugi, C‑98/14, EU:C:2015:386, točka 97).

39

V obravnavani zadevi na eni strani ni mogoče trditi, da je člen 1 v povezavi s členom 2, točka 1, WWAG davčni ukrep, ki s spodbujanjem izpolnjevanja takih tehničnih specifikacij ali drugih predpisov o storitvah vpliva na potrošnjo proizvodov ali storitev, ker v besedilu te določbe ni nikjer navedeno, da je namen obveznosti plačila te dajatve zagotoviti spoštovanje tehničnih predpisov glede samopostrežnih stavnih terminalov, ki so v drugem predpisu, in sicer v WW. Na drugi strani te nacionalne določbe ne spremljajo tehnične specifikacije, druge zahteve ali pravila o storitvah.

40

Iz tega sledi, da ureditev, kakršna je ta, ki izhaja iz člena 1 v povezavi s členom 2, točka 1, WWAG, ne spada v kategorijo „tehničnih predpisov“ v smislu člena 1(1)(f) Direktive 2015/1535.

41

Zato je treba glede na zgoraj navedene ugotovitve na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 1 Direktive 2015/1535 razlagati tako, da nacionalna davčna določba, ki določa obdavčenje obratovanja samopostrežnih stavnih terminalov, ni „tehnični predpis“ v smislu tega člena.

42

Ob upoštevanju odgovora na prvo vprašanje na drugo vprašanje ni treba odgovoriti.

43

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (deveti senat) razsodilo:

Člen 1 Direktive (EU) 2015/1535 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. septembra 2015 o določitvi postopka za zbiranje informacij na področju tehničnih predpisov in pravil za storitve informacijske družbe je treba razlagati tako, da nacionalna davčna določba, ki določa obdavčenje obratovanja samopostrežnih stavnih terminalov, ni „tehnični predpis“ v smislu tega člena.