–

za FT D. Târşia, avocat,

–

za romunsko vlado E. Gane, A. Rotăreanu in S.‑A. Purza, agenti,

–

za Evropsko komisijo M. van Beek in C. Gheorghiu, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 1, člena 2(2)(b) in člena 3 Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 4, str. 79) ter določbe 4, točka 1, Okvirnega sporazuma o delu za določen čas, sklenjenega 18. marca 1999 (v nadaljevanju: Okvirni sporazum), ki je priložen Direktivi Sveta 1999/70/ES z dne 28. junija 1999 o okvirnem sporazumu o delu za določen čas, sklenjenem med ETUC, UNICE in CEEP (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 3, str. 368).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med osebo FT ter Universitatea „Lucian Blaga“ Sibiu (v nadaljevanju: univerza), osebo GS in drugimi, osebo HS in Ministerul Educaţiei Naţionale (ministrstvo za nacionalno izobraževanje, Romunija) zaradi pogojev zaposlitve na njenem delovnem mestu na univerzi po njeni dopolnitvi zakonske upokojitvene starosti.

3

V skladu s členom 1 Direktive 2000/78 je namen te direktive opredeliti splošni okvir boja proti diskriminaciji zaradi vere ali prepričanja, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti pri zaposlovanju in delu, zato da bi se v državah članicah uresničevalo načelo enakega obravnavanja.

4

Člen 2(1) in (2) te direktive določa:

„1.   V tej direktivi ‚načelo enakega obravnavanja‘ pomeni, da ne obstaja nikakršna neposredna ali posredna diskriminacija zaradi katerega od razlogov iz člena 1.

2.   V smislu odstavka 1:

5

Člen 3(1) navedene direktive določa:

„V mejah pristojnosti, ki so prenesene na Skupnost, se ta direktiva uporablja za vse osebe, bodisi v javnem bodisi v zasebnem sektorju, vključno z javnimi telesi, kar zadeva:

[…]

[…]“

6

V uvodni izjavi 17 Direktive 1999/70 je navedeno:

„Kar zadeva izraze[,] uporabljene v okvirnem sporazumu, ki niso natančno določeni, omogoča ta direktiva državam članicam, da jih opredelijo skladno z nacionalno zakonodajo ali običaji, kakor je to v drugih direktivah o socialnih zadevah, ki uporabljajo podobne izraze, če te opredelitve spoštujejo vsebino okvirnega sporazuma“.

7

Določba 3 Okvirnega sporazuma določa:

„V tem sporazumu izraz

8

Določba 4 Okvirnega sporazuma, naslovljena „Načelo nediskriminacije“, v točki 1 določa:

„Delavce, zaposlene za določen čas, se glede pogojev zaposlitve ne sme obravnavati manj ugodno kakor primerljive delavce, zaposlene za nedoločen čas, razen kjer je različno obravnavanje upravičljivo iz objektivnih razlogov.“

9

Člen 118 (1) in (2) legea no 1/2011 a educației naționale (zakon št. 1/2011 o nacionalnem izobraževanju) z dne 5. januarja 2011 (Monitorul Oficial, del I, št. 18 z dne 10. januarja 2011) v različici, ki se je uporabljala v času dejanskega stanja iz postopka v glavni stvari (v nadaljevanju: zakon št. 1/2011), določa:

„1.   Nacionalni sistem visokošolskega izobraževanja temelji na teh načelih:

[…]

2.   V visokem šolstvu ni dovoljena diskriminacija na podlagi starosti, etničnega porekla, spola, socialnega porekla, politične ali verske usmerjenosti in spolne usmerjenosti ali druga vrsta diskriminacije, razen pozitivnih ukrepov, določenih z zakonom.“

10

Člen 123(2) zakona št. 1/2011 določa:

„Z avtonomijo visokega šolstva je visokošolski skupnosti podeljena pravica, da ob strogem spoštovanju veljavne zakonodaje določi svoj namen, institucionalno strategijo, strukturo, dejavnosti, organizacijo in delovanje ter upravljanje materialnih in kadrovskih virov.“

11

Člen 289 zakona št. 1/2011 določa:

„1.   Predavatelji in raziskovalci se upokojijo, ko dopolnijo starost 65 let.

[…]

3.   Senati državnih, zasebnih in cerkvenih univerz lahko na podlagi meril delovne uspešnosti in finančnega stanja odločijo, da bo predavatelj ali raziskovalec dejavnost brez starostnih omejitev opravljal tudi po upokojitvi na podlagi enoletne pogodbe o zaposlitvi za določen čas z možnostjo vsakoletnega podaljšanja v skladu s statutom univerze. Senat univerze lahko odloči, da se predavateljem, ki so dopolnili upokojitveno starost, za didaktično in raziskovalno odličnost dodeli častni naziv zaslužni profesor. Upokojeni predavatelji so lahko plačani v skladu s sistemom plačila na podlagi urne postavke.

[…]

6.   Če visokošolske ustanove predavanj ne morejo kriti z rednimi predavatelji, lahko z odstopanjem od določb odstavka 1 odločijo, da redni predavatelj obdrži svoj status na področju poučevanja in/ali raziskovanja z vsemi pripadajočimi pravicami in obveznostmi na podlagi letne ocene akademske uspešnosti v skladu z metodologijo, ki jo določi senat univerze.

7.   Ponovna zaposlitev upokojenih predavateljev na mesto predavateljev se opravlja letno ob ohranitvi pravic in obveznosti, ki izhajajo iz izobraževalne dejavnosti, ki so jo opravljali pred upokojitvijo, z odobritvijo senata univerze in v skladu z metodologijo iz odstavka 6, pri čemer se mora izplačevanje pokojnine prekiniti za celotno obdobje ponovne zaposlitve.“

12

Oseba FT je bila med letoma 1994 in 2015 v izobraževalnem nazivu rednega „conferenţiar universitar“ (univerzitetni predavatelj) zaposlena na univerzi na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas.

13

Ko je oseba FT 11. junija 2015 dopolnila zakonsko upokojitveno starost 65 let, je lahko v skladu s sklepom univerze ohranila status rednega predavatelja v obdobju od tega datuma do 30. septembra 2015 v okviru univerzitetnega leta 2014/2015.

14

Nato je upravni odbor univerze prošnjo osebe FT za ohranitev statusa rednega predavatelja v univerzitetnem letu 2015/2016 zavrnil z obrazložitvijo, da ta prošnja ni v skladu z „metodologijo za odobritev ohranitve rednega statusa za predavatelje, ki so dopolnili 65 let starosti“ (v nadaljevanju: metodologija), ki jo je senat univerze sprejel s sklepom št. 3655 z dne 28. septembra 2015. V skladu z metodologijo je bila možnost ohranitve statusa rednega predavatelja po navedeni starosti, kot je določena v členu 289(6) zakona št. 1/2011, pridržana izključno predavateljem z nazivom doktorski mentor. Po spremembi metodologije je bila ta možnost za zadnjenavedene odpravljena s 1. oktobrom 2016.

15

Oseba FT je glede na zavrnitev njene prošnje od leta 2016 z univerzo sklepala zaporedne pogodbe o zaposlitvi za določen čas za enake univerzitetne dejavnosti, kot jih je opravljala pred tem, in sicer v skladu s sistemom „plačilo na podlagi urne postavke“, v okviru katerega so bili dohodki nižji od dohodkov, ki so bili izplačani rednim predavateljem.

16

Oseba FT je s tožbo na področju delovnega prava, vloženo pri Tribunalul Sibiu (okrožno sodišče v Sibiuju, Romunija), izpodbijala sklep univerze, s katerim je bilo ugotovljeno, da je njen status rednega predavatelja prenehal 1. oktobra 2015, ker je dosegla zakonsko upokojitveno starost. To sodišče je to tožbo zavrnilo zaradi neobstoja diskriminacije glede na Direktivo 2000/78, kakršno je zatrjevala oseba FT. Ta sodba je po potrditvi Curtea de Apel Alba Iulia (pritožbeno sodišče v Alba Iuliji, Romunija) postala pravnomočna.

17

Poleg tega je Tribunalul Alba (okrožno sodišče v Albi, Romunija) zavrnilo tožbo v upravnem sporu, ki jo je vložila oseba FT in s katero je ta predlagala odpravo upravnih aktov, ki so bili podlaga za to, da je univerza zavrnila ugoditev njeni prošnji za ohranitev statusa rednega predavatelja.

18

Predložitveno sodišče, pri katerem je bila vložena pritožba zoper to zavrnitev, navaja, da se spor o glavni stvari nanaša na okoliščino, da je na podlagi metodologije možnost, da se status rednega predavatelja ohrani po dopolnitvi zakonske upokojitvene starosti, pridržana le predavateljem z nazivom doktorski mentor. Natančneje, to sodišče se sprašuje, ali določitev takega omejevalnega merila pomeni posredno diskriminacijo glede na to, da je posledica uporabe tega merila tudi sklenitev zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas z nižjo ravnjo plačila. Če je odgovor pritrdilen, želi predložitveno sodišče izvedeti, ali lahko prezre učinke odločbe nacionalnega sodišča, ki je postala pravnomočna in s katero je bilo razsojeno, da položaj iz postopka v glavni stvari ne zajema diskriminacije, ki bi bila v nasprotju z Direktivo 2000/78.

19

V teh okoliščinah je Curtea de Apel Alba Iulia (pritožbeno sodišče v Alba Iuliji) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

20

Romunska vlada v svojih stališčih izpodbija dopustnost tega predloga za sprejetje predhodne odločbe. Na eni strani meni, da razlaga prava Unije, za katero je zaprosilo predložitveno sodišče, ni potrebna v zvezi s sporom o glavni stvari, ki naj bi ga bilo mogoče rešiti zgolj na podlagi nacionalnih predpisov, s katerimi je bilo to pravo preneseno, in na drugi strani, da navedeno sodišče ni dovolj pojasnilo izbire določb prava Unije, za katerih razlago je zaprosilo, niti povezave, ki jo je ugotovilo med temi določbami in nacionalno zakonodajo, ki se uporablja v sporu o glavni stvari.

21

V zvezi s tem iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da je le nacionalno sodišče, ki odloča o sporu in ki mora prevzeti odgovornost za sodno odločbo, ki jo mora sprejeti, pristojno, da ob upoštevanju posebnosti zadeve iz postopka v glavni stvari presodi potrebo po izdaji predhodne odločbe, da bi lahko izdalo sodbo, in tudi upoštevnost vprašanj, ki jih predloži Sodišču. Zato je Sodišče, kadar se predložena vprašanja nanašajo na razlago pravila prava Unije, načeloma dolžno odločati (sodba z dne 19. novembra 2019, A. K. in drugi (Neodvisnost disciplinskega senata vrhovnega sodišča), C‑585/18, C‑624/18 in C‑625/18, EU:C:2019:982, točka 97 in navedena sodna praksa).

22

Iz tega izhaja, da za vprašanja, ki se nanašajo na pravo Unije, velja domneva upoštevnosti. Sodišče lahko odločanje o vprašanju za predhodno odločanje, ki ga je postavilo nacionalno sodišče, zavrne le, če je očitno, da zahtevana razlaga prava Unije nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora v postopku v glavni stvari, če je problem hipotetičen ali če Sodišče nima na voljo pravnih in dejanskih elementov, da bi lahko na zastavljena vprašanja dalo koristne odgovore (sodba z dne 19. novembra 2019, A. K. in drugi (Neodvisnost disciplinskega senata vrhovnega sodišča), C‑585/18, C‑624/18 in C‑625/18, EU:C:2019:982, točka 98 in navedena sodna praksa).

23

V obravnavanem primeru ni očitno, da določbe prava Unije, navedene v vprašanjih predložitvenega sodišča, ki se nanašajo na prepovedano diskriminacijo v okviru zaposlitvenih in delovnih razmerij, ne bi imele nobene zveze s sporom o glavni stvari. Vprašanje, ali nacionalna ureditev iz postopka v glavni stvari in način, kako jo je univerza izvajala, pomenita tako diskriminacijo, pa spada v vsebinsko presojo zadeve.

24

Poleg tega, čeprav je obrazložitev predloga za sprejetje predhodne odločbe kratka, omogoča razumeti, da se spor o glavni stvari nanaša na to, da se predavatelji na univerzi, ki še naprej delajo po dopolnitvi zakonske upokojitvene starosti, domnevno različno obravnavajo glede na to, ali imajo status doktorskega mentorja, in da je Sodišču postavljeno vprašanje, ali je tako različno obravnavanje v nasprotju z določbami prava Unije, navedenimi v besedilu prvega vprašanja za predhodno odločanje. Ker navedeni predlog za sprejetje predhodne odločbe prav tako vsebuje zadostno predstavitev upoštevnega dejanskega in pravnega okvira nacionalnega prava, je treba ugotoviti, da v obravnavanem primeru izpolnjuje zahteve iz člena 94 Poslovnika Sodišča.

25

Iz zgoraj navedenega izhaja, da sta vprašanji za predhodno odločanje dopustni.

26

Predložitveno sodišče s prvim delom prvega vprašanja v bistvu sprašuje, ali je treba člena 1 in 2 Direktive 2000/78 razlagati tako, da nasprotujeta uporabi nacionalne ureditve, v skladu s katero lahko med predavatelji univerzitetne ustanove, ki po dopolnitvi zakonske upokojitvene starosti pri tej ustanovi še naprej opravljajo svoj poklic, status rednega predavatelja ohranijo le predavatelji, ki imajo naziv doktorskega mentorja, medtem ko lahko predavatelji, ki statusa doktorskega mentorja nimajo, s to ustanovo sklepajo le pogodbe o zaposlitvi za določen čas po sistemu z nižjim plačilom od plačila, do katerega so upravičeni redni predavatelji.

27

Iz člena 3(1)(c) Direktive 2000/78 izhaja, da se ta direktiva v mejah pristojnosti, ki so prenesene na Evropsko unijo, uporablja za vse osebe, bodisi v javnem bodisi v zasebnem sektorju, vključno z javnimi telesi, med drugim v zvezi z zaposlitvijo in delovnimi pogoji, vključno z odpustitvijo in plačilom.

28

Iz tega izhaja, da ta določba zajema položaj osebe FT, ki se nanaša na pogodbe o zaposlitvi, ki jih je sklenila z univerzo, in na plačilo, ki ga je prejela na podlagi teh pogodb.

29

Vendar je iz predloga za sprejetje predhodne odločbe razvidno, da različno obravnavanje med predavatelji univerze, ki po dopolnitvi zakonske upokojitvene starosti pri tej univerzi še naprej opravljajo svoj poklic, glede zaposlitve in delovnih pogojev, ki je predmet spora o glavni stvari, temelji na imetništvu naziva doktorskega mentorja, pri čemer so predavatelji, ki tega naziva nimajo, postavljeni v slabši položaj od predavateljev, ki ta naziv imajo.

30

V skladu z ustaljeno sodno prakso je iz naslova, preambule, vsebine in cilja Direktive 2000/78 razvidno, da je njen namen vzpostavitev splošnega okvira za zagotovitev enakega obravnavanja „pri zaposlovanju in delu“ vseh oseb, tako da se jim omogoči učinkovito varstvo pred diskriminacijo, ki temelji na enem od razlogov iz člena 1 te direktive (glej v tem smislu sodbi z dne 18. junija 2009, Hütter, C‑88/08, EU:C:2009:381, točka 33, in z dne 15. januarja 2019, E.B., C‑258/17, EU:C:2019:17, točka 40 in navedena sodna praksa).

31

Sodišče je v zvezi s tem poudarilo, da so v skladu s členom 2(1) navedene direktive razlogi iz njenega člena 1 navedeni izčrpno (glej v tem smislu sodbo z dne 9. marca 2017, Milkova, C‑406/15, EU:C:2017:198, točka 34 in navedena sodna praksa).

32

Ugotoviti pa je treba, da različno obravnavanje iz postopka v glavni stvari ni zajeto z nobenim od razlogov, naštetih v navedenem členu 1. Natančneje, takšno različno obravnavanje ne more niti posredno temeljiti na starosti, ker osebe, ki so po nacionalni ureditvi v boljšem položaju, in osebe, ki so po njej v slabšem položaju, spadajo v isto starostno skupino, in sicer v skupino oseb, ki so dopolnile zakonsko upokojitveno starost.

33

Različno obravnavanje glede na imetništvo naziva doktorskega mentorja namreč temelji na poklicni kategoriji zadevnih oseb. Sodišče pa je že presodilo, da se Direktiva 2000/78 ne nanaša na diskriminacijo, ki temelji na takem merilu (glej v tem smislu sodbo z dne 21. maja 2015, SCMD, C‑262/14, neobjavljena, EU:C:2015:336, točka 29 in navedena sodna praksa).

34

Iz tega izhaja, da položaj, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, ne spada v splošni okvir, določen v členu 2(2) Direktive 2000/78 za boj proti nekaterim oblikam diskriminacije na delovnem mestu.

35

Zato je treba na prvi del prvega vprašanja odgovoriti, da je treba člena 1 in 2 Direktive 2000/78 razlagati tako, da se ne uporabljata za nacionalno ureditev, v skladu s katero lahko med predavatelji univerzitetne ustanove, ki po dopolnitvi zakonske upokojitvene starosti pri tej ustanovi še naprej opravljajo svoj poklic, status rednega predavatelja ohranijo le predavatelji, ki imajo naziv doktorskega mentorja, medtem ko lahko predavatelji, ki statusa doktorskega mentorja nimajo, s to ustanovo sklepajo le pogodbe o zaposlitvi za določen čas po sistemu z nižjim plačilom od plačila, do katerega so upravičeni redni predavatelji.

36

Predložitveno sodišče z drugim delom prvega vprašanja v bistvu sprašuje, ali je treba določbo 4, točka 1, Okvirnega sporazuma razlagati tako, da nasprotuje uporabi nacionalne ureditve, v skladu s katero lahko med predavatelji univerzitetne ustanove, ki po dopolnitvi zakonske upokojitvene starosti pri tej ustanovi še naprej opravljajo svoj poklic, status rednega predavatelja ohranijo le predavatelji, ki imajo naziv doktorskega mentorja, medtem ko lahko predavatelji, ki statusa doktorskega mentorja nimajo, s to ustanovo sklepajo le pogodbe o zaposlitvi za določen čas z nižjim plačilom od plačila, do katerega so upravičeni redni predavatelji.

37

Opozoriti je treba, da določba 4, točka 1, Okvirnega sporazuma določa, da delavci, zaposleni za določen čas, glede pogojev zaposlitve ne smejo biti obravnavani manj ugodno kakor primerljivi delavci, zaposleni za nedoločen čas, zgolj zato, ker imajo pogodbo za določen čas, razen kjer je različno obravnavanje upravičljivo iz objektivnih razlogov.

38

Namen določbe 4 Okvirnega sporazuma je uporaba načela prepovedi diskriminacije za delavce, zaposlene za določen čas, da bi se preprečilo, da delodajalec tako delovno razmerje uporabi za prikrajšanje delavcev za pravice, ki so priznane delavcem, zaposlenim za nedoločen čas (sodba z dne 21. novembra 2018, de Diego Porras, C‑619/17, EU:C:2018:936, točka 55 in navedena sodna praksa).

39

Iz besedila in cilja navedene določbe 4 je razvidno, da se ta ne nanaša na izbiro sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas namesto pogodb o zaposlitvi za nedoločen čas, temveč na pogoje zaposlitve delavcev, ki so sklenili prvo navedeno vrsto pogodbe, v primerjavi s pogoji zaposlitve, ki veljajo za delavce, zaposlene na podlagi drugo navedene vrste pogodbe, saj pojem „pogoji zaposlitve“ zajema ukrepe, ki izhajajo iz delovnega razmerja, ki obstaja med delavcem in njegovim delodajalcem (glej v tem smislu sodbo z dne 20. junija 2019, Ustariz Aróstegui, C‑72/18, EU:C:2019:516, točka 25 in navedena sodna praksa).

40

Zato je treba preučiti, ali glede na pogoje zaposlitve predavateljev, ki imajo naziv doktorskega mentorja in svoj poklic opravljajo po dopolnitvi zakonske upokojitvene starosti, pogoji zaposlitve, kot so tisti, ki izhajajo iz pogodb o zaposlitvi za določen čas, ki jih je sklepala oseba FT, zlasti sistem nižjega plačila, ki je s tem povezan, pomenijo različno obravnavanje v nasprotju z določbo 4, točka 1, Okvirnega sporazuma.

41

V zvezi s tem je treba na prvem mestu ugotoviti, ali so predavatelji, ki imajo naziv doktorskega mentorja in s katerimi je treba primerjati položaj osebe FT, zajeti s pojmom „primerljivi delavci, zaposleni za nedoločen čas“, v smislu te določbe. V skladu z določbo 3, točka 2, se ta pojem nanaša na delavce „ki ima[jo] pogodbo o zaposlitvi ali delovno razmerje za nedoločen čas v istem podjetju, opravlja[jo] enako ali podobno delo/poklic, pri čemer se upošteva izobrazba/strokovnost“.

42

Ker pa na eni strani pojem „pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas“ ni natančno opredeljen v Okvirnem sporazumu, ga morajo, kot je navedeno v uvodni izjavi 17 Direktive 1999/70, opredeliti države članice v skladu z nacionalno zakonodajo in prakso, pri čemer se mora s sprejeto opredelitvijo spoštovati vsebina Okvirnega sporazuma (glej v tem smislu sodbo z dne 15. marca 2012, Sibilio, C‑157/11, neobjavljena, EU:C:2012:148, točke od 42 do 45).

43

Komisija v pisnih stališčih izraža dvome o tem, da predavatelji, ki imajo naziv doktorskega mentorja in so dopolnili zakonsko upokojitveno starost, delajo na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, ker iz zadevne nacionalne zakonodaje izhaja, da jih univerza za ohranitev njihovega statusa rednega predavatelja letno oceni in odobri. Vendar mora predložitveno sodišče presoditi, ali so ti predavatelji zaposleni s tako pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas na podlagi meril, navedenih v prejšnji točki te sodbe.

44

Če se ugotovi, da so navedeni predavatelji zaposleni na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, je treba na drugi strani preveriti, ali so „primerljivi“ delavci, zaposleni za nedoločen čas, v smislu določbe 4, točka 1, Okvirnega sporazuma. V zvezi s tem je treba opozoriti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso načelo prepovedi diskriminacije, katerega poseben izraz je ta določba, zahteva, da se primerljivi položaji ne obravnavajo različno in da se različni položaji ne obravnavajo enako, razen če je taka obravnava objektivno utemeljena (sodba z dne 21. novembra 2018, de Diego Porras, C‑619/17, EU:C:2018:936, točka 60 in navedena sodna praksa).

45

Z Okvirnim sporazumom je bilo torej načelo prepovedi diskriminacije izvedeno in konkretizirano samo glede različnega obravnavanja delavcev, zaposlenih za določen čas, in delavcev, zaposlenih za nedoločen čas, ki so v primerljivem položaju (sodba z dne 21. novembra 2018, de Diego Porras, C‑619/17, EU:C:2018:936, točka 61 in navedena sodna praksa).

46

Za presojo, ali zadevne osebe opravljajo „enako ali podobno“ delo v smislu Okvirnega sporazuma, je treba v skladu z določbo 3, točka 2, in določbo 4, točka 1, tega sporazuma raziskati, ali je mogoče ob upoštevanju vseh okoliščin, kot so narava dela, pogoji glede usposabljanja in delovni pogoji, za te osebe šteti, da so v primerljivem položaju (sodba z dne 21. novembra 2018, de Diego Porras, C‑619/17, EU:C:2018:936, točka 62 in navedena sodna praksa).

47

V obravnavanem primeru mora predložitveno sodišče, ki je edino pristojno za presojo dejanskega stanja, ugotoviti, ali je bila oseba FT, ko jo je univerza zaposlovala v okviru niza pogodb o zaposlitvi za določen čas, v položaju, ki je primerljiv s položajem predavateljev, ki imajo naziv doktorskega mentorja in ki jih je isti delodajalec zaposlil za nedoločen čas po tem, ko so prav tako dopolnili zakonsko upokojitveno starost (glej po analogiji sodbo z dne 21. novembra 2018, de Diego Porras, C‑619/17, EU:C:2018:936, točka 63).

48

V tem okviru bi bilo treba zlasti preveriti, ali to, da imajo zadnjenavedeni predavatelji naziv doktorskega mentorja, pomeni, da so narava njihovega dela in pogoji glede njihovega usposabljanja drugačni od tistih, ki veljajo za predavatelje, kot je oseba FT.

49

Če bi se ugotovilo, da je položaj teh dveh kategorij predavateljev primerljiv, bi bilo treba na drugem mestu preučiti, ali obstaja objektivni razlog v smislu določbe 4, točka 1, Okvirnega sporazuma, s katerim je mogoče upravičiti različno obravnavanje, ki se zlasti nanaša na različno raven plačila.

50

V skladu z ustaljeno sodno prakso se s pojmom „objektivni razlogi“ zahteva, da je ugotovljeno različno obravnavanje upravičeno z obstojem jasnih in konkretnih elementov, značilnih za zadevni pogoj za zaposlitev v posebnem okviru, v katerem se uporabi, ter na podlagi objektivnih in preglednih meril, da se lahko preveri, ali to razlikovanje ustreza dejanski potrebi, ali se z njim lahko doseže želeni cilj in ali je nujno za dosego tega cilja. Te okoliščine so lahko zlasti posledica posebne narave nalog, za katerih izvedbo so bile sklenjene pogodbe za določen čas, in z njimi neločljivo povezanih značilnosti, ali pa so, odvisno od primera, posledica sledenja legitimnemu cilju socialne politike države članice (sodbi z dne 13. septembra 2007, Del Cerro Alonso, C‑307/05, EU:C:2007:509, točka 53, in z dne 20. junija 2019, Ustariz Aróstegui, C‑72/18, EU:C:2019:516, točka 40 in navedena sodna praksa).

51

V obravnavanem primeru je iz predložitvene odločbe razvidno, da je glede na uvodne izjave metodologije njen namen obvladovanje skrb zbujajočega povečanja števila predavateljskih mest profesorjev in univerzitetnih predavateljev na univerzi glede na število predavateljskih mest docentov in asistentov ter zagotovitev finančnega ravnotežja med trajnostjo ter kratkoročnim in srednjeročnim razvojem univerze. Predložitveno sodišče mora preveriti, ali so ti razlogi dejansko cilji metodologije.

52

Brez poseganja v to preverjanje je treba opozoriti, da je Sodišče že presodilo, da takih ciljev, ki se v bistvu nanašajo na upravljanje zaposlenih in na proračunske preudarke ter ki ne temeljijo na objektivnih in preglednih merilih, ni mogoče šteti za objektivne razloge, ki upravičujejo različno obravnavanje, kakršno je to iz spora o glavni stvari (glej v tem smislu sodbo z dne 22. aprila 2010, Zentralbetriebsrat der Landeskrankenhäuser Tirols, C‑486/08, EU:C:2010:215, točka 46, in sklep z dne 9. februarja 2017, Rodrigo Sanz, C‑443/16, EU:C:2017:109, točki 52 in 54).

53

Čeprav se namreč s proračunskimi preudarki lahko utemeljujejo izbire socialne politike države članice in vpliva na naravo ali obseg ukrepov, ki jih ta želi sprejeti, pa ti ukrepi sami po sebi niso cilj, zastavljen s to politiko, in zato z njimi ni mogoče upravičiti uporabe nacionalne zakonodaje, ki privede do različnega obravnavanja v škodo delavcev, zaposlenih za določen čas (sklep z dne 9. februarja 2017, Rodrigo Sanz, C‑443/16, EU:C:2017:109, točka 53 in navedena sodna praksa).

54

Glede na zgoraj navedeno je treba na drugi del prvega vprašanja odgovoriti, da je treba določbo 4, točka 1, Okvirnega sporazuma razlagati tako, da nasprotuje uporabi nacionalne ureditve, v skladu s katero lahko med predavatelji univerzitetne ustanove, ki po dopolnitvi zakonske upokojitvene starosti pri tej ustanovi še naprej opravljajo svoj poklic, status rednega predavatelja ohranijo le predavatelji, ki imajo naziv doktorskega mentorja, medtem ko lahko predavatelji, ki statusa doktorskega mentorja nimajo, s to ustanovo sklepajo le pogodbe o zaposlitvi za določen čas po sistemu z nižjim plačilom od plačila, do katerega so upravičeni redni predavatelji, če prvo navedeno kategorijo tvorijo delavci, zaposleni za nedoločen čas, ki so primerljivi z delavci iz drugo navedene kategorije, in če različno obravnavanje, ki se med drugim nanaša na navedeni sistem plačila, ni upravičeno iz objektivnega razloga, kar mora preveriti predložitveno sodišče.

55

Glede na odgovor na prvi del prvega vprašanja na drugo vprašanje ni treba odgovoriti.

56

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (osmi senat) razsodilo: