–

za Crown Van Gelder BV M. R. het Lam, advocaat,

–

za TenneT TSO BV L. Baljon, skupaj z I. Brinkmanom, advocaat,

–

za nizozemsko vlado M. K. Bulterman in P. Huurnink, agentki,

–

za finsko vlado J. Heliskoski, agent,

–

za Evropsko komisijo E. Manhaeve in O. Beynet, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 37(11) Direktive 2009/72/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o skupnih pravilih notranjega trga z električno energijo in o razveljavitvi Direktive 2003/54/ES (UL 2009, L 211, str. 55).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo Crown Van Gelder BV in Autoriteit Consument en Markt (ACM) (organ za potrošnike in tržne zadeve, Nizozemska) glede odločbe tega organa, s katero je bila pritožba, ki jo je ta družba vložila proti družbi TenneT TSO BV, operaterju nacionalnega visokonapetostnega sistema zaradi okvare tega sistema, razglašena za nedopustno.

3

V uvodnih izjavah 37, 42, 51 in 54 Direktive 2009/72 je navedeno:

[…]

[…]

[…]

4

Člen 1 te direktive določa:

„Ta direktiva določa skupna pravila za proizvodnjo, prenos, distribucijo in dobavo električne energije, ki vključujejo določbe za varstvo potrošnikov, namenjena pa so izboljšanju in integraciji konkurenčnih trgov z električno energijo v [Uniji]. […] Določa tudi obveznosti glede univerzalnih storitev in pravice odjemalcev električne energije ter pojasnjuje obveznosti glede konkurence.“

5

Člen 2 navedene direktive vsebuje te opredelitve:

„Za namene te direktive se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

[…]

[…]

[…]“

6

Člen 3 Direktive 2009/72, naslovljen „Obveznosti javnih storitev in varstvo odjemalcev“, v odstavku 7 določa:

„Države članice sprejmejo ustrezne ukrepe, da zaščitijo končne odjemalce in poskrbijo zlasti za ustrezne nadzorne ukrepe za zaščito ranljivih odjemalcev. […] Zagotovijo visoko raven varstva potrošnikov, zlasti glede […] mehanizmov za reševanje sporov. […]“

7

Člen 12 te direktive, naslovljen „Naloge operaterjev prenosnega sistema“, določa:

„Operater prenosnega sistema je odgovoren za to, da:

[…]“

8

Člen 32 navedene direktive, naslovljen „Dostop tretjih strani do sistema“, v odstavku 2 določa:

„Operater prenosnega ali distribucijskega sistema lahko zavrne dostop, če nima potrebnih zmogljivosti. […] Regulativni organi, kjer države članice tako določijo[,] ali države članice zagotovijo, da se ta merila dosledno upoštevajo in da ima uporabnik sistema, ki mu je bil dostop zavrnjen, pravico do dostopa do sistema za reševanje sporov. […]“

9

Člen 36 Direktive 2009/72, naslovljen „Splošni cilji regulativnega organa“, določa:

„Pri opravljanju regulativnih nalog, določenih v tej direktivi, regulativni organ v okviru svojih nalog in pooblastil, opredeljenih v členu 37, ter po potrebi v tesnem posvetovanju z drugimi ustreznimi nacionalnimi organi, tudi z organi, pristojnimi za konkurenco, in brez poseganja v njihove pristojnosti sprejme vse razumne ukrepe za doseganje naslednjih ciljev:

[…]

[…]“

10

Člen 37 te direktive, naslovljen „Naloge in pooblastila regulativnih organov“, določa:

„1.   Regulativni organ ima naslednje naloge:

[…]

[…]

[…]

[…]

4.   Države članice zagotovijo, da se regulativni organi pooblastijo za učinkovito in hitro izvajanje nalog iz odstavkov 1, 3 in 6. V ta namen ima regulativni organ vsaj naslednja pooblastila:

[…]

[…]

11.   [Vsaka s]tranka, ki se želi pritožiti zoper operaterja prenosnih ali distribucijskih sistemov glede obveznosti operaterja iz te direktive, lahko pošlje pritožbo regulativnemu organu, ki v vlogi organov za poravnavo sporov v dveh mesecih po prejemu pritožbe sprejme svojo odločitev. Navedeni rok se lahko podaljša za dva meseca, če regulativni organ zahteva dodatne informacije. Ta podaljšani rok se lahko dodatno podaljša s soglasjem pritožnika. Odločitev regulativnega organa je zavezujoča, dokler se ne ovrže s pritožbo.

[…]“

11

Člen 37(11) Direktive 2009/72 je bil v nizozemsko pravo prenesen s členom 51(1) Wet houdende regels met betrekking tot de productie, het transport en de levering van elektriciteit (Elektriciteitswet 1998) (zakon o pravilih za proizvodnjo, dobavo in prenos električne energije (zakon o električni energiji iz leta 1998)) z dne 2. julija 1998 (Stb. 1998, št. 427). V skladu s tem členom 51(1) „[s]tranka, ki je z operaterjem sistema v sporu glede tega, kako ta opravlja svoje naloge in izvaja pooblastila iz tega zakona ali kako izpolnjuje svoje obveznosti iz tega zakona, lahko vloži pritožbo pri [ACM]“.

12

Zaradi okvare 380‑kilovoltne stikalne postaje Diemen (Nizozemska), ki je del visokonapetostnega sistema, katerega operater je družba TenneT TSO, je bil 27. marca 2015 velik del pokrajine Noord‑Holland (Severna Holandija) in majhen del pokrajine Flevoland za več ur brez električne energije.

13

Posledica te okvare je bila večurna prekinitev prenosa električne energije do tovarne družbe Crown Van Gelder, ki ima v kraju Velsen‑Noord (Nizozemska) papirnico, priključeno na distribucijski sistem, ki ga upravlja družba Liander NV, katere sistem se napaja iz visokonapetostnega sistema, ki ga upravlja družba TenneT TSO.

14

Družba Crown Van Gelder je trdila, da ji je zaradi tega nastala škoda, zato je pri ACM vložila pritožbo, v kateri je predlagala, naj se ugotovi, da družba TenneT TSO ni napravila vsega, kar je bilo razumno v njeni moči, da bi preprečila prekinitev storitve prenosa električne energije, in da zasnova omrežja stikalne postaje Diemen ne izpolnjuje zakonskih zahtev.

15

ACM je z odločbo z dne 30. aprila 2018 to pritožbo razglasil za nedopustno z obrazložitvijo, da družba Crown Van Gelder ni v neposrednem razmerju z družbo TenneT TSO in je zato ni mogoče šteti za „stranko, ki je z operaterjem sistema v sporu“, v smislu člena 51(1) zakona o električni energiji iz leta 1998. V zvezi s tem je ugotovil, da tovarna družbe Crown Van Gelder ni bila priključena na omrežje družbe TenneT TSO, da družba Crown Van Gelder ni sklenila pogodbe s tem operaterjem sistema in da od njega ni prejemala računov.

16

Družba Crown Van Gelder je zoper to odločbo vložila tožbo pri predložitvenem sodišču, College van Beroep voor het bedrijfsleven (upravno pritožbeno sodišče za gospodarske zadeve, Nizozemska).

17

To sodišče navaja, da si stranki v sporu, ki poteka pred njim, nasprotujeta glede razlage pojma „[vsaka] stranka, ki se želi pritožiti“, v smislu člena 37(11) Direktive 2009/72. V odgovor na vprašanje, ali lahko pritožbo vloži pravna oseba, ki ima podjetje, ki je priključeno na regionalno omrežje, katerega oskrba z električno energijo je bila prekinjena zaradi okvare nacionalnega omrežja, ki napaja to regionalno omrežje, meni, da pomen te določbe ni do te mere jasen, da ne bi obstajal noben razumen dvom o njeni razlagi.

18

V teh okoliščinah je College van Beroep voor het bedrijfsleven (višje upravno sodišče za gospodarske zadeve) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je treba člen 37(11) Direktive 2009/72[…] razlagati tako, da se v skladu s to določbo lahko zoper operaterja nacionalnega omrežja (operater prenosnega sistema) pritoži tudi stranka, ki nima priključka na omrežje tega operaterja (operater prenosnega sistema), temveč je priključena izključno na regionalno omrežje (distribucijsko omrežje), v katerem zaradi prekinitve transporta v nacionalnem omrežju (prenosni sistem), iz katerega se napaja regionalno omrežje (distribucijsko omrežje), transport električne energije zastane?“

19

Predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba člen 37(11) Direktive 2009/72 razlagati tako, da lahko regulativni organ zavrne pritožbo, ki jo končni odjemalec vloži proti operaterju prenosnega sistema zaradi okvare tega prenosnega sistema, z obrazložitvijo, da naprava tega končnega odjemalca ni priključena neposredno na naveden prenosni sistem, temveč le na distribucijski sistem, ki ga ta prenosni sistem napaja.

20

Ker člen 37(11) Direktive 2009/72 določa, da lahko vsaka stranka, ki se želi pritožiti zoper operaterja prenosnih ali distribucijskih sistemov glede obveznosti tega operaterja iz te direktive, pošlje pritožbo regulativnemu organu, ki v vlogi organa za poravnavo sporov svojo odločitev sprejme v dveh mesecih po prejemu pritožbe, je treba za odgovor na postavljeno vprašanje razložiti pojem „stranka, ki se želi pritožiti“.

21

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča iz zahtev po enotni uporabi prava Unije in načela enakosti izhaja, da je treba besedilo določbe prava Unije, ki za določitev svojega pomena in obsega ne napotuje izrecno na pravo držav članic, običajno v vsej Uniji razlagati avtonomno in enotno, pri tem pa se ne sme upoštevati le besedila te določbe, ampak tudi njeno sobesedilo in cilji, ki se uresničujejo z zadevno ureditvijo (sodba z dne 19. decembra 2019, GRDF, C‑236/18, EU:C:2019:1120, točka 30 in navedena sodna praksa).

22

V obravnavanem primeru je najprej, kar zadeva besedilo člena 37(11) Direktive 2009/72, iz tega člena razvidno, da je pristojnost regulativnega organa, določena v tej določbi, izrecno odvisna od dveh pogojev. Prvič, pritožba se mora nanašati na operaterja prenosnega ali distribucijskega sistema. Drugič, očitek iz te pritožbe se mora nanašati na obveznosti, ki so s to direktivo naložene operaterju sistema.

23

Iz besedila člena 37(11) Direktive 2009/72 pa ni razvidno, da bi bila pristojnost regulativnega organa na podlagi te določbe pogojena z obstojem neposrednega razmerja med pritožnikom in operaterjem sistema, na katerega se nanaša navedena pritožba.

24

V zvezi s tem je treba opozoriti, da bi razlaga pojma „stranka, ki se želi pritožiti“ v smislu, da pomeni tak pogoj, omejila obseg tega pojma, medtem ko uporaba izraza „[vsaka]“, ki je pred izrazom „stranka“, nasprotno kaže na to, da je treba navedeni pojem razumeti široko. Poleg tega, kot je generalni pravobranilec navedel v točkah od 30 do 32 sklepnih predlogov, izraz „stranka“ ne označuje nujno pogodbene stranke, ampak ga je mogoče razumeti tudi v „‚postopkovnem‘ pomenu“ tega izraza, to je, kot da se nanaša na osebe, ki imajo interes, da se obrnejo na regulativni organ. Poleg tega so v nekaterih jezikovnih različicah te določbe uporabljeni drugi izrazi kot „stranka“, kot sta „Betroffene“ (zadevna oseba) v nemški jezikovni različici in „interessado“ (zainteresirana oseba) v portugalski jezikovni različici, ki ne označujejo pogodbene stranke.

25

Dalje, kar zadeva sobesedilo člena 37(11) Direktive 2009/72, je treba navesti, da se z nobeno določbo te direktive ne omejuje obsega pojma „stranka, ki se želi pritožiti“, tako da bi bile iz tega pojma izključene osebe, ki niso v neposrednem razmerju z zadevnim operaterjem sistema. Nasprotno, člen 32(2) te direktive določa, da mora imeti uporabnik sistema, ki mu je bil dostop zavrnjen, pravico do dostopa do sistema za reševanje sporov, čeprav prav v primeru takega uporabnika med zadevnim uporabnikom in operaterjem sistema ne obstaja pogodbeno razmerje.

26

Nazadnje, glede ciljev, ki se poskušajo doseči z Direktivo 2009/72, je treba navesti, da je iz uvodnih izjav 37, 42, 51 in 54 ter člena 1 te direktive razvidno, da je namen te direktive, da se energetskim regulatorjem omogoči zagotavljanje polnega učinka ukrepov varstva potrošnikov, da se vsem industrijskim in trgovinskim sektorjem ter vsem državljanom Unije zagotovijo visoka raven varstva potrošnikov in mehanizmi za reševanje sporov, da se interesi potrošnikov postavijo v središče navedene direktive, da regulativni organi, kadar jim država članica podeli to pristojnost, nadzirajo spoštovanje pravic potrošnikov električne energije in da se uvedejo pravna sredstva za reševanje sporov, ki so učinkovita in razpoložljiva vsem potrošnikom.

27

Prav tako člen 3(7) Direktive 2009/72 državam članicam med drugim nalaga, da zagotovijo visoko raven varstva potrošnikov, zlasti glede mehanizmov za reševanje sporov, člen 36(g) te direktive pa za regulativne organe določa cilj, da pomagajo pri zagotavljanju varstva potrošnikov (glej v tem smislu sodbo z dne 23. januarja 2020, Energiavirasto, C‑578/18, EU:C:2020:35, točki 34 in 35).

28

Za dosego teh ciljev člen 37(1)(b) Direktive 2009/72 regulativnemu organu nalaga, da zagotovi, da operaterji prenosnega in distribucijskega sistema in po potrebi tudi lastniki sistema ter elektroenergetska podjetja izpolnjujejo obveznosti, ki jim jih nalagata ta direktiva in druga zadevna zakonodaja Unije. Za to ima regulativni organ na podlagi člena 37(4)(a), (d) in (e) te direktive pristojnost, da izdaja odločitve, zavezujoče za elektroenergetska podjetja, in da naloži učinkovite kazni ali pristojnemu sodišču predlaga, da naloži take kazni, ter ustrezne pravice do preiskovanja in ustrezna pooblastila za dajanje navodil pri reševanju sporov v skladu s členom 37(11) navedene direktive.

29

V okviru postopka v glavni stvari je treba ugotoviti tudi, da je v skladu s členom 37(1)(h) in (m) Direktive 2009/72 naloga regulativnega organa spremljati upoštevanje predpisov o varnosti in zanesljivosti omrežja in pregledovati njegovo učinkovitost v preteklosti ter spremljati čas, ki ga operaterji prenosnih in distribucijskih sistemov potrebujejo za priključitve in popravila.

30

Omejitev pravice do vložitve pritožbe pri regulativnem organu na podlagi člena 37(11) Direktive 2009/72 le na končne odjemalce, ki so neposredno povezani z zadevnim operaterjem sistema, pa ni v skladu s cilji, navedenimi v točkah 26 in 27 te sodbe, ker omejuje dostop potrošnikov do mehanizma za reševanje sporov in s tem možnost, da ta organ opravi naloge, ki so mu naložene, kot so naloge, navedene v točkah 28 in 29 te sodbe.

31

Poleg tega je treba zlasti v zvezi z operaterji prenosnih sistemov ugotoviti, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 47 sklepnih predlogov, da se naloge in obveznosti, ki so jim naložene z Direktivo 2009/72, ne nanašajo le na subjekte, katerih naprava je priključena na njihovo omrežje. Tako jim zlasti člen 12, od (a) do (d), te direktive med drugim nalaga, da v ekonomsko sprejemljivih pogojih upravljajo, vzdržujejo in razvijajo varne, zanesljive in učinkovite prenosne sisteme, zagotovijo primerna sredstva za izpolnjevanje obveznosti storitev, prispevajo k zanesljivosti oskrbe z ustrezno prenosno zmogljivostjo in zanesljivostjo sistema ter uravnavajo prenos električne energije po sistemu ob upoštevanju izmenjave z drugimi povezanimi sistemi.

32

Zato omejitev pravice do vložitve pritožbe pri regulativnem organu na podlagi člena 37(11) Direktive 2009/72 le na končne odjemalce, ki so neposredno povezani z zadevnim operaterjem prenosnega sistema, omejuje zlasti možnost regulativnega organa, da s pomočjo pritožbe izpolni nalogo, ki mu je med drugim naložena, to je, da zagotavlja, da operaterji prenosnih sistemov spoštujejo obveznosti, ki jih imajo na podlagi te direktive.

33

Iz vsega navedenega izhaja, da pojma „stranka, ki se želi pritožiti“, ni mogoče razlagati tako, da zahteva neposredno razmerje med pritožnikom in operaterjem prenosnega sistema, na katerega se nanaša pritožba.

34

Tako – čeprav člen 37 Direktive 2009/72 ne določa, da morajo države članice regulativnemu organu dodeliti pristojnost za reševanje sporov med potrošniki električne energije in operaterji sistema, temveč tem državam dovoljuje, da to pristojnost podelijo drugemu organu (glej v tem smislu sodbo z dne 23. januarja 2020, Energiavirasto, C‑578/18, EU:C:2020:35, točke od 36 do 40 in 43) – navedena pristojnost, kadar jo država članica podeli regulativnemu organu, ne more biti pogojena z obstojem neposrednega razmerja med pritožnikom in operaterjem sistema, na katerega se nanaša pritožba.

35

Zato regulativni organ, kadar mu je predložena pritožba končnega odjemalca, ki se sklicuje na neupoštevanje obveznosti, ki so z Direktivo 2009/72 naložene operaterjem prenosnih sistemov, ne more utemeljeno zavrniti te pritožbe z obrazložitvijo, da naprava tega končnega odjemalca ni neposredno priključena na ta prenosni sistem, temveč zgolj na distribucijski sistem, ki ga ta prenosni sistem napaja.

36

Glede na vse zgoraj navedeno je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člen 37(11) Direktive 2009/72 razlagati tako, da regulativni organ ne more zavrniti pritožbe, ki jo končni odjemalec vloži proti operaterju prenosnega sistema zaradi okvare tega sistema, z obrazložitvijo, da naprava tega končnega odjemalca ni priključena neposredno na naveden prenosni sistem, temveč zgolj na distribucijski sistem, ki ga ta prenosni sistem napaja.

37

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (peti senat) razsodilo:

Člen 37(11) Direktive 2009/72/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o skupnih pravilih notranjega trga z električno energijo in o razveljavitvi Direktive 2003/54/ES je treba razlagati tako, da regulativni organ ne more zavrniti pritožbe, ki jo končni odjemalec vloži proti operaterju prenosnega sistema zaradi okvare tega sistema, z obrazložitvijo, da naprava tega končnega odjemalca ni priključena neposredno na naveden prenosni sistem, temveč zgolj na distribucijski sistem, ki ga ta prenosni sistem napaja.