1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 54 Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 med vladami držav Gospodarske unije Beneluks, Zvezne republike Nemčije in Francoske republike o postopni odpravi kontrol na skupnih mejah, ki je bila podpisana 19. junija 1990 v Schengnu in ki je začela veljati 26. marca 1995 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 2, str. 9, v nadaljevanju: KISS).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru kazenskega postopka proti osebam GR, HS in IT ter družbi Inter Consulting d.o.o., v likvidaciji, ki se jim se očita, da so na Hrvaškem storile dejanja, ki so opredeljena kot zloraba zaupanja v okviru poslovnih transakcij, ali napeljevale k storitvi teh dejanj ali pri tej storitvi pomagale.

3

Člen 4(1) Akta o pogojih pristopa Republike Hrvaške in prilagoditvah Pogodbe o Evropski uniji, Pogodbe o delovanju Evropske unije in Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti za atomsko energijo (UL 2012, L 112, str. 21, v nadaljevanju: Akt o pristopu) določa:

„Določbe schengenskega pravnega reda iz Protokola o schengenskem pravnem redu, vključenega v okvir Evropske unije […], ki je priložen [Pogodbi EU] in [Pogodbi DEU], in akti, ki temeljijo na njem ali so z njim kako drugače povezani, navedeni v Prilogi II, ter vsi naslednji takšni akti, sprejeti pred dnem pristopa, so za Hrvaško zavezujoči in se na Hrvaškem uporabljajo od dne pristopa.“

4

Priloga II k Aktu o pristopu je naslovljena „Seznam določb schengenskega pravnega reda, kakor so vključene v okvir Evropske unije, in aktov, ki na njem temeljijo ali so z njim kako drugače povezani, ki so za Republiko Hrvaško zavezujoči in se v njej uporabljajo od pristopa (iz člena 4(1) Akta o pristopu)“. Na tej podlagi se točka 2 te priloge nanaša na „[n]aslednje določbe [KISS] ter z njo povezan[o] Sklepn[o] listin[o] in skupne izjave […], kakor so bile spremenjene z določenimi akti iz odstavka 8 te priloge:

[…] členi 54 do 58 […]“

5

Člen 54 KISS je v poglavju 3 te konvencije, naslovljenem „Uporaba načela ne bis in idem“. Ta člen določa:

„Oseba, proti kateri je bil sodni postopek v eni pogodbenici pravnomočno končan, se za ista dejanja ne sme preganjati v drugi pogodbenici, pod pogojem, da je bila izrečena kazen tudi izvršena, da je v postopku izvrševanja ali je po zakonodaji pogodbenice, ki jo je izrekla, ni več mogoče izvršiti.“

6

Člen 31(2) ustave Republike Hrvaške določa:

„Nihče ne sme biti ponovno obsojen ali predmet kazenskega postopka zaradi kaznivega dejanja, za katero je bil s pravnomočno sodbo, ki jo je sodišče izdalo v skladu z zakonodajo, že oproščen ali obsojen.“

7

Člen 246(1) in (2) Kazneni zakon (kazenski zakonik) v različici, ki se uporablja za dejansko stanje iz postopka v glavni stvari, določa, da je zloraba zaupanja v poslovnih transakcijah kaznivo dejanje zoper gospodarstvo.

8

V času dejanskega stanja iz postopka v glavni stvari je bil GR član poslovodnega odbora družbe Skiper Hoteli d.o.o. in družbe Interco Umag d.o.o., Umag (v nadaljevanju: Interco), ki je nato postala družba Inter Consulting. Bil je tudi družbenik družbe Rezidencija Skiper d.o.o. in imel deleže v družbi Alterius d.o.o. HS je bil predsednik poslovodnega odbora družbe Interco in imel deleže v družbi Alterius, medtem ko je IT ocenjeval vrednosti nepremičnin.

9

Županijsko državno odvjetništvo u Puli (županijsko tožilstvo v Pulju, Hrvaška, v nadaljevanju: tožilstvo v Pulju) je 28. septembra 2015 vložilo obtožnico proti GR, HS in IT ter družbi Interco. V tej obtožnici je GR in družbi Interco očitalo, da sta zlorabila zaupanje v poslovnih transakcijah v smislu člena 246(1) in (2) kazenskega zakonika v različici, ki se je uporabljala v času dejanskega stanja iz postopka v glavni stvari, HS in IT pa, da sta napeljevala k storitvi tega kaznivega dejanja in pri tej storitvi pomagala.

10

Iz navedene obtožnice, kot je prikazana v predlogu za sprejetje predhodne odločbe, izhaja, da sta si GR in HS med decembrom 2004 in junijem 2006 prizadevala, da bi družba Interco kupila nepremičnine na več sosednjih zemljiščih v občini Savudrija (Hrvaška), kjer je družba Skiper Hoteli nameravala uresničiti projekt gradnje turističnih namestitev. Ti osebi sta nato zagotovili, da je družba Skiper Hoteli te nepremičnine odkupila po bistveno višji ceni od tržne, tako da je družba Interco imela protipravno korist na račun družbe Skiper Hoteli.

11

V isti obtožnici je poleg tega navedeno, da sta si GR in HS med novembrom 2004 in novembrom 2005 prizadevala tudi za to, da bi GR in druge družbe, ki jih je ta zastopal, družbi Skiper Hoteli po bistveno višji ceni od dejanske vrednosti prodali deleže, ki so jih GR in te druge družbe imeli v družbi Alterius, katere začetni vložek sredstev je bil sestavljen iz nepremičnin, zgrajenih na teh sosednjih zemljiščih na ozemlju občine Savudrija. GR in HS naj bi v ta namen prek družbe Rezidencija Skiper in ob udeležbi IT pripravila oceno, v kateri je bila vrednost zadevnih nepremičnin precenjena.

12

Obtožnica tožilstva v Pulju je bila potrjena z odločbo, ki jo je 5. maja 2016 izdal kazenski senat Županijski sud u Puli (županijsko sodišče v Pulju, Hrvaška), ki je predložitveno sodišče.

13

Na pripravljalnem naroku pred predložitvenim sodiščem sta GR in HS predlagala ustavitev kazenskega postopka z obrazložitvijo, da načelo ne bis in idem nasprotuje pregonu, katerega predmet sta pred tem sodiščem. V zvezi s tem sta trdila, da sta bila za ista dejanja že kazensko preganjana v Avstriji in da je bil ta kazenski postopek končan s pravnomočno sodbo.

14

V tem okviru predložitveno sodišče navaja, da so avstrijski organi pregona dejansko začeli pregon dveh nekdanjih članov uprave družbe Hypo Alpe Adria Bank International AG (v nadaljevanju: Hypo Alpe Adria Bank), bančne ustanove v Avstriji, ter GR in HS kot pomagačev teh dveh nekdanjih članov uprave. V skladu z obtožnico, ki jo je pripravilo Staatsanwaltschaft Klagenfurt (tožilstvo v Celovcu, Avstrija) in jo 9. januarja 2015 vložilo pri Landesgericht Klagenfurt (deželno sodišče v Celovcu, Avstrija), se je navedenima nekdanjima članoma uprave očitala zloraba zaupanja v smislu Strafgesetzbuch (kazenski zakonik), ker sta med septembrom 2002 in julijem 2005 odobrila posojila družbama Rezidencija Skiper in Skiper Hoteli v skupni vrednosti vsaj 105 milijonov EUR, ne da bi ravnala skladno z zahtevami v zvezi z vložkom ustreznih lastnih sredstev in nadzorom uporabe sredstev ter ne da bi upoštevala, prvič, neobstoj dokumentacije o uresničitvi projektov, ki bi utemeljevala odobritev teh posojil, in drugič, nezadostnost tako instrumentov za zavarovanje plačila kot sposobnosti vračila zadevnih družb. Poleg tega se je GR in HS očitalo, da sta s tem, da sta zaprosila za odobritev navedenih posojil, ta nekdanja člana uprave napeljala k storitvi očitanega kaznivega dejanja ali pri njej pomagala.

15

Na prošnjo HS je tožilstvo v Celovcu poleg tega v dopisu z dne 16. julija 2015, poslanem njegovim odvetnikom, potrdilo, da v zvezi s pregonom GR in HS obtožnica, ki jo je sestavilo, zajema tudi prodajo nepremičnin družbi Skiper Hoteli prek družbe Alterius po pretirano visoki ceni in sumljivo plačilo stroškov vodenja projekta.

16

S sodbo Landesgericht Klagenfurt (deželno sodišče v Celovcu) z dne 3. novembra 2016 naj bi bila oba nekdanja člana uprave družbe Hypo Alpe Adria Bank spoznana za delno kriva dejanj, ki so jima bila očitana, in obsojena zaradi odobritve posojil družbi Skiper Hoteli v višini več kot 70 milijonov EUR. Nasprotno pa naj bi bila GR in HS oproščena, kar zadeva obtožbo, da sta napeljevala k storitvi kaznivih dejanj, očitanih nekdanjima članoma uprave družbe Hypo Alpe Adria Bank, ali pri njej pomagala. Ta sodba naj bi postala pravnomočna, potem ko je bila 4. marca 2019 zavrnjena pritožba, ki je bila zoper navedeno sodbo vložena pri Oberster Gerichtshof (vrhovno sodišče, Avstrija).

17

Poleg tega predložitveno sodišče navaja, da je tožilstvo v Pulju, ki je odločalo tudi o drugih kaznivih dejanjih v zvezi z družbo Hypo Alpe Adria Bank, leta 2014 večkrat zaprosilo tožilstvo v Celovcu, naj preveri, ali v Avstriji vodi vzporedni postopek s tistim, ki se je začel na Hrvaškem. Glede na informacije, ki jih je zagotovilo tožilstvo v Celovcu in so v bistvu enake tistim, ki so bile pozneje navedene v izreku obtožnice tožilstva v Celovcu, omenjene v točki 14 tega sklepa, je tožilstvo v Pulju menilo, da dejanja, ki sta jih obravnavali tožilstvo v Celovcu in Landesgericht Klagenfurt (deželno sodišče v Celovcu), niso pravno upoštevna za kvalifikacijo kaznivega dejanja, ki je predmet kazenskega postopka v glavni stvari, in niso povezana z dejanji, opisanimi v njegovi obtožnici z dne 28. septembra 2015, ter se zanje ne bi smelo šteti, da je bilo o njih že razsojeno.

18

V teh okoliščinah je Županijski sud u Puli (županijsko sodišče v Pulju, Hrvaška) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali se kršitev načela ne bis in idem nanaša le na odločilna dejanja, navedena v izreku obtožnice tožilstva v Pulju z dne 28. septembra 2015, glede na odločilna dejanja, omenjena v izreku obtožnice tožilstva v Celovcu z dne 9. januarja 2015 in izreku sodbe Landesgericht Klagenfurt (deželno sodišče v Celovcu) z dne 3. novembra 2016, potrjene s sodbo Oberster Gerichtshof (vrhovno sodišče) z dne 4. marca 2019, ali pa se taka kršitev nanaša tudi na drugo ugotovitev v zvezi z:

19

Sodišče lahko v skladu s členom 53(2) Poslovnika, če je predlog za sprejetje predhodne odločbe očitno nedopusten, po opredelitvi generalnega pravobranilca kadar koli odloči z obrazloženim sklepom, ne da bi nadaljevalo postopek.

20

To določbo je treba uporabiti v tej zadevi.

21

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča postopek, uveden s členom 267 PDEU, instrument sodelovanja med Sodiščem in nacionalnimi sodišči, v okviru katerega prvo zagotavlja drugim elemente razlage prava Unije, ki jih ta potrebujejo za rešitev spora, ki ga obravnavajo (sodba z dne 26. marca 2020, Miasto Łowicz in Prokurator Generalny, C‑558/18 in C‑563/18, EU:C:2020:234, točka 44 in navedena sodna praksa).

22

V okviru sodelovanja, ki je na podlagi člena 267 PDEU vzpostavljeno med Sodiščem in nacionalnimi sodišči, le nacionalno sodišče, ki odloča o sporu in ki mora prevzeti odgovornost za sodno odločitev, ob upoštevanju posebnosti zadeve presodi potrebo po predhodni odločbi, da bi lahko izdalo sodbo, in tudi upoštevnost vprašanj, ki jih postavi Sodišču. Zato je Sodišče načeloma dolžno odločiti, če se postavljena vprašanja nanašajo na razlago prava Unije (sodba z dne 4. junija 2020, Kancelaria Medius, C‑495/19, EU:C:2020:431, točka 21 in navedena sodna praksa).

23

Iz tega sledi, da za vprašanja o razlagi prava Unije, ki jih postavi nacionalno sodišče v pravnem in dejanskem okviru, za opredelitev katerega je samo odgovorno in katerega pravilnost ni predmet presoje Sodišča, velja domneva upoštevnosti. Sodišče lahko predlog nacionalnega sodišča zavrže le, če je očitno, da zahtevana razlaga prava Unije nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora v postopku v glavni stvari, če je problem hipotetičen ali če Sodišče nima na voljo dejanskih in pravnih elementov, da bi lahko na zastavljena vprašanja dalo koristne odgovore (sodba z dne 4. junija 2020, Kancelaria Medius, C‑495/19, EU:C:2020:431, točka 22 in navedena sodna praksa).

24

Ker je predložitvena odločba podlaga za postopek predhodnega odločanja pred Sodiščem, je torej nujno, da nacionalno sodišče v tej odločbi pojasni dejanski in pravni okvir, v katerega spada spor o glavni stvari, in vsaj minimalno pojasni razloge, iz katerih je izbralo določbe prava Unije, katerih razlago zahteva, ter zvezo, ki jo je ugotovilo med temi določbami in nacionalno zakonodajo, ki se uporablja v sporu pred njim (sodba z dne 4. junija 2020, C. F. (Davčni nadzor), C‑430/19, EU:C:2020:429, točka 23 in navedena sodna praksa).

25

Te kumulativne zahteve v zvezi z vsebino predloga za sprejetje predhodne odločbe so izrecno navedene v členu 94 Poslovnika Sodišča, ki naj bi ga predložitveno sodišče poznalo in ga mora natančno upoštevati (sodba z dne 7. novembra 2019, UNESA in drugi, od C‑80/18 do C‑83/18, EU:C:2019:934, točka 33 in navedena sodna praksa). Navedene zahteve so izražene med drugim v Priporočilih Sodišča Evropske unije nacionalnim sodiščem v zvezi z začetkom postopka predhodnega odločanja (UL 2019, C 380, str. 1).

26

Nazadnje je treba spomniti, da informacije, ki jih vsebujejo predložitvene odločbe, ne omogočajo le Sodišču, da poda koristne odgovore, ampak omogočajo tudi vladam držav članic in drugim zainteresiranim strankam, da v skladu s členom 23 Statuta Sodišča Evropske unije predložijo stališča. Sodišče je dolžno skrbeti za uresničevanje te možnosti, ob upoštevanju dejstva, da se na podlagi te določbe zadevnim strankam vročijo le predložitvene odločbe (glej med drugim sodbo z dne 20. decembra 2017, Asociación Profesional Elite Taxi, C‑434/15, EU:C:2017:981, točka 25, in sklep z dne 15. maja 2019, MC, C‑827/18, neobjavljen, EU:C:2019:416, točka 35).

27

V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, da predlog za sprejetje predhodne odločbe očitno ne izpolnjuje zahtev iz točk 24 in 25 tega sklepa.

28

Predložitveno sodišče namreč s svojim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 54 KISS razlagati tako, da morajo za ugotovitev, ali je načelo ne bis in idem kršeno zaradi istovetnosti dejanskega stanja v okviru kazenskih postopkov, začetih v dveh državah članicah, pristojni organi države članice, v kateri kazenski postopek še teče, upoštevati ne le dejanja, omenjena v obtožnici, ki so jo sestavili pristojni organi druge države članice, in izreku pravnomočne sodbe, izdane v tej državi članici, ampak tudi dejanja, omenjena v obrazložitvi te sodbe, in dejanja, na katera se je nanašal preiskovalni postopek, vendar niso bila povzeta v obtožnici.

29

Za odgovor na to vprašanje je treba spomniti, da je upoštevno merilo za ugotovitev, ali se člen 54 KISS uporablja, merilo istovetnosti dejanskega stanja, ki se razume tako, da dejansko stanje, na katerem temeljita kazenska postopka, začeta v obeh zadevnih državah članicah, pomeni celoto dejanj, ki so med seboj časovno, prostorsko in glede predmeta neločljivo povezana (glej v tem smislu zlasti sodbo z dne 18. julija 2007, Kraaijenbrink, C‑367/05, EU:C:2007:444, točke od 26 do 28).

30

Da bi Sodišče lahko dalo koristen odgovor na postavljeno vprašanje, morajo biti dejanske okoliščine, na katerih temeljita kazenska postopka, začeta na Hrvaškem in v Avstriji, ter razlogi, iz katerih bi predložitveno sodišče lahko štelo, da so te okoliščine neločljivo povezane med seboj, v predlogu za sprejetje predhodne odločbe predstavljeni dovolj jasno in natančno, in to brez poseganja v dejstvo, da – kot izhaja iz sodne prakse Sodišča, navedene v prejšnji točki – ni Sodišče, ampak je samo predložitveno sodišče tisto, ki mora ugotoviti, ali obstaja istovetnost dejanskega stanja.

31

V obravnavani zadevi pa na eni strani predložitveno sodišče ni – čeprav na kratko, vendar natančno – navedlo povezave, ki bi združevala dejanja, obravnavana v okviru obeh kazenskih postopkov, dejanja, omenjena v obrazložitvi pravnomočne sodbe, ki jo je 3. novembra 2016 izdalo Landesgericht Klagenfurt (deželno sodišče v Celovcu), dejanja, ki naj bi jih obravnavalo tožilstvo v Celovcu, vendar niso bila uradno upoštevana v obtožnici, ki jo je to sestavilo, in razloge, iz katerih naj bi tožilstvo v Pulju preiskovalo kazniva dejanja, povezana s tistimi, ki so bila že predmet kazenskega postopka v Avstriji. Na drugi strani to sodišče prikazuje le vsebino obtožnic, ki sta ju sestavili ti nacionalni tožilstvi, in izrek sodbe Landesgericht Klagenfurt (deželno sodišče v Celovcu), ne da bi dejansko stanje pojasnilo tako, da bi ga predstavilo kot logično in razumljivo celoto. Iz tega sledi, da predložitveno sodišče ni dovolj jasno in natančno predstavilo celote upoštevnih dejstev ali dejanskih podatkov, na katerih temelji vprašanje, in tako ni izpolnilo zahteve iz člena 94(a) Poslovnika.

32

Poleg tega predložitveno sodišče s tem, da je le na kratko predstavilo trditve GR in HS v zvezi z domnevno kršitvijo načela ne bis in idem, ne da bi glede na dokumente, na katere sta se sklicevali ti osebi, pojasnilo, v kolikšni meri bi eventualno bilo mogoče ugotoviti istovetnost dejanskega stanja, ter da poleg tega ni pojasnilo vsebine postavljenega vprašanja, tako s pravnega vidika kot glede upoštevnih dejstev, in pomislekov, ki jih ima glede uporabe načela ne bis in idem v povezavi z merilom istovetnosti dejanskega stanja in po potrebi s sodno prakso Sodišča na tem področju, ni dovolj jasno in natančno predstavilo razlogov, iz katerih je postavilo to vprašanje, in posledično ni izpolnilo zahteve iz člena 94(c) Poslovnika.

33

Glede na navedeno je treba odločiti, da je v skladu s členom 53(2) Poslovnika ta predlog za sprejetje predhodne odločbe očitno nedopusten.

34

Ob tem je treba spomniti, da predložitveno sodišče ohranja možnost, da vloži nov predlog za sprejetje predhodne odločbe, ko bo lahko Sodišču dalo vse elemente, na podlagi katerih bo lahko to odločilo o postavljenem vprašanju (glej v tem smislu sklepa z dne 23. maja 2019, Trapeza Peiraios, C‑105/19, neobjavljen, EU:C:2019:452, točka 17, in z dne 11. julija 2019, Jadransko osiguranje, C‑651/18, neobjavljen, EU:C:2019:613, točka 31).

35

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških.

Iz teh razlogov je Sodišče (sedmi senat) sklenilo:

Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je Županijski sud u Puli (županijsko sodišče v Pulju, Hrvaška) vložilo s sklepom z dne 17. februarja 2020, je očitno nedopusten.