1

Uniwersytet Wrocławski (univerza v Vroclavu, Poljska) in Republika Poljska s pritožbama predlagata razveljavitev sklepa Splošnega sodišča Evropske unije z dne 13. junija 2017, Uniwersytet Wrocławski/REA (T‑137/16, neobjavljen, EU:T:2017:407, v nadaljevanju: izpodbijani sklep), s katerim je navedeno sodišče kot očitno nedopustno zavrglo tožbo univerze v Vroclavu za, prvič, razglasitev ničnosti sklepov Izvajalske agencije za raziskave (REA), delujoče na podlagi pooblastila Evropske komisije, o odpovedi sporazuma o dodelitvi nepovratnih sredstev Cossar (št. 252908) in naložitvi tej univerzi, naj vrne 36.508,37 EUR, 58.031,38 EUR oziroma 6286,68 EUR in plača odškodnino v znesku 5803,14 EUR, ter drugič, naložitev agenciji REA, naj vrne ustrezne zneske skupaj z obrestmi, izračunanimi od dneva plačila do dneva vračila teh zneskov.

2

Člen 19 Statuta Sodišča Evropske unije, ki se v skladu s členom 53, prvi odstavek, tega statuta uporablja za Splošno sodišče, določa:

„Države članice in institucije Unije pred Sodiščem zastopa zastopnik [agent], ki je imenovan za vsako zadevo posebej; zastopniku [agentu] lahko pomaga svetovalec ali odvetnik.

Države podpisnice Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru, ki niso države članice, ter v tem sporazumu navedeni nadzorni organ EFTA, so zastopani na enak način.

Druge stranke mora zastopati odvetnik.

Le odvetnik, ki je vpisan v imenik odvetnikov v eni od držav članic ali drugi državi, ki je podpisnica Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru, lahko pred Sodiščem zastopa stranko ali ji pomaga.“

3

Člen 51(1) Poslovnika Splošnega sodišča določa:

„Stranko mora zastopati agent ali odvetnik pod pogoji iz člena 19 Statuta.“

4

V poljskem pravu je poleg odvetniškega poklica priznan poklic pravnega svetovalca (radca prawny). Pravni svetovalci lahko zaprosijo za vpis v imenik odvetniške zbornice in so s tem upravičeni zastopati svoje stranke pred poljskimi sodišči.

5

Dejansko stanje spora je mogoče povzeti tako.

6

Agencija REA je v okviru programa za raziskave, tehnološki razvoj in predstavitvene dejavnosti z univerzo v Vroclavu sklenila sporazum o dodelitvi nepovratnih sredstev, v katerem je bilo med drugim določeno, da raziskovalcu, ki je v okviru subvencionirane dejavnosti zaposlen s polnim delovnim časom, ni bilo dovoljeno prejemati drugih dohodkov od tistih, ki so povezani z njegovim raziskovalnim delom.

7

Vendar se je izkazalo, da je zadevni raziskovalec prejemal tudi plačila iz opravljanja drugih dejavnosti, tako da je agencija REA odpovedala sporazum o dodelitvi nepovratnih sredstev ter univerzi v Vroclavu poslala bremepis v znesku 36.508,37 EUR in jo obvestila, da bo odtegnila znesek 6286,68 EUR neposredno v jamstveni sklad, kot je določeno s pogodbo o dodelitvi nepovratnih sredstev. Univerza v Vroclavu je znesek iz navedenega bremepisa plačala.

8

Agencija REA je po opravljeni preiskavi Evropskega urada za boj proti goljufijam (OLAF) univerzi v Vroclavu poslala še dva bremepisa v znesku 58.031,38 EUR kot preostanek nepovratnih sredstev, ki jih je bilo treba vrniti, in znesku 5803,14 EUR kot odškodnino zaradi uporabe določbe o pogodbeni kazni iz sporazuma o dodelitvi nepovratnih sredstev. Univerza v Vroclavu je plačala tudi ta dva bremepisa.

9

Univerza v Vroclavu je 25. marca 2016 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo, s katero je predlagala, prvič, naj se sklepi agencije REA o odpovedi sporazuma o dodelitvi nepovratnih sredstev in naložitvi tej univerzi, naj vrne del zadevnih nepovratnih sredstev in plača odškodnino, razglasijo za nične, ter drugič, naj se ji vrnejo ustrezni zneski skupaj z obrestmi, izračunanimi od dneva, ko jih je ta univerza plačala, do dneva, ko jih bo agencija REA vrnila.

10

Agencija REA je v odgovoru na tožbo podala ugovor nedopustnosti te tožbe, ki se je nanašal zlasti na to, da je bil pravni svetovalec, ki je zastopal univerzo v Vroclavu, zaposlen v raziskovalnem centru fakultete za pravo, upravo in ekonomijo te univerze ter da torej ni izpolnjeval pogoja neodvisnosti, ki se zahteva v Statutu.

11

Univerza v Vroclavu je trdila, da je bil pravni svetovalec, ki jo je zastopal pred Splošnim sodiščem, v preteklosti sicer res povezan z njo s pogodbo o zaposlitvi, vendar ob vložitvi tožbe na prvi stopnji to ni bilo več tako. Od 3. oktobra 2015 naj bi bil namreč ta pravni svetovalec z njo povezan s civilnopravno pogodbo, ki se je nanašala na storitve poučevanja. Za to pogodbo naj bi bil značilen neobstoj razmerja podrejenosti in naj je zato ne bi bilo mogoče enačiti s pogodbo o zaposlitvi.

12

Splošno sodišče je v točki 14 izpodbijanega sklepa navedlo, da člen 19, tretji in četrti odstavek, Statuta, ki se v skladu s členom 53 navedenega statuta uporablja za postopek pred Splošnim sodiščem, določa, da mora tako imenovane „neprivilegirane“ stranke zastopati odvetnik in da lahko pred Sodiščem te stranke zastopa ali jim pomaga le odvetnik, ki je vpisan v imenik odvetnikov v eni od držav članic.

13

Splošno sodišče je v točkah 16 in 17 izpodbijanega sklepa glede teh dveh kumulativnih pogojev poudarilo, da pojem odvetnika – drugače kot vpis v imenik odvetnikov v državi članici – za določitev njegovega pomena in obsega ne vsebuje nobene izrecne napotitve na nacionalno pravo držav članic. Pojasnilo je, da je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča ta pojem razlagati kolikor je mogoče avtonomno ter pri tem upoštevati sobesedilo te določbe in cilj, ki se z njo uresničuje, brez sklicevanja na nacionalno pravo.

14

Splošno sodišče je tako v točki 18 izpodbijanega sklepa s sklicevanjem na pojmovanje vloge odvetnika v pravnem redu Unije, ki izhaja iz pravnih tradicij, ki so skupne državam članicam, in na katerem temelji člen 19 Statuta, ter zlasti na sodbe z dne 18. maja 1982, AM & S Europe/Komisija (155/79, EU:C:1982:157, točka 24), z dne 14. septembra 2010, Akzo Nobel Chemicals in Akcros Chemicals/Komisija in drugi (C‑550/07 P, EU:C:2010:512, točka 42), ter z dne 6. septembra 2012, Prezes Urzędu Komunikacji Elektronicznej/Komisija (C‑422/11 P in C‑423/11 P, EU:C:2012:553, točka 23), razsodilo, da ima odvetnik vlogo sodelavca pravosodja, ki popolnoma neodvisno in v prednostnem interesu varstva prava stranki zagotavlja potrebno pravno pomoč.

15

Na podlagi tega je v točki 19 izpodbijanega sklepa ugotovilo, da zahteva po neodvisnosti odvetnika pomeni, da med njim in njegovo stranko ne obstaja delovno razmerje, saj se pojem neodvisnosti ne opredeljuje le pozitivno, in sicer s sklicevanjem na kodeks poklicne etike, temveč tudi negativno, to je z neobstojem delovnega razmerja.

16

Splošno sodišče je v točki 20 izpodbijanega sklepa ugotovilo, da se ti preudarki uporabijo za obravnavano zadevo, in sicer v položaju, v katerem je pravni svetovalec s pogodbo o opravljanju storitev povezan s stranko, ki naj jo zastopa, ker kljub temu, da je treba šteti, da formalno taka pogodba ne pomeni, da med tema strankama obstaja delovno razmerje, ta položaj povzroča tveganje, da bi na strokovno mnenje tega pravnega svetovalca vsaj deloma vplivalo njegovo poklicno okolje, kot je v bistvu opozorilo Sodišče v točki 25 sodbe z dne 6. septembra 2012, Prezes Urzędu Komunikacji Elektronicznej/Komisija (C‑422/11 P in C‑423/11 P, EU:C:2012:553).

17

Tako je Splošno sodišče v točki 21 izpodbijanega sklepa razsodilo, da tožbe, ker jo je podpisal tak pravni svetovalec, ni vložila oseba, ki izpolnjuje zahteve iz člena 19, tretji in četrti odstavek, Statuta ter člena 51(1) Poslovnika Splošnega sodišča. Zato je to tožbo zavrglo kot očitno nedopustno.

18

S sklepom predsednika Sodišča z dne 24. novembra 2017 je bilo odločeno, da se pritožbi združita za pisni in ustni del postopka ter izdajo sodbe.

19

Češka republika je 6. februarja 2018 vložila predlog za intervencijo v okviru združenih pritožb. Predsednik Sodišča je s sklepom z dne 31. maja 2018 temu predlogu ugodil.

20

S sklepom predsednika Sodišča z dne 5. julija 2018, Uniwersytet Wrocławski in Poljska/REA (C‑515/17 P in C‑561/17 P, neobjavljen, EU:C:2018:553), je bila Krajowa Izba Radców Prawnych (nacionalna zbornica pravnih svetovalcev, Poljska) dovoljena intervencija v zadevi C‑561/17 P v podporo predlogom Republike Poljske.

21

S sklepom predsednika Sodišča z dne 27. februarja 2019, Uniwersytet Wrocławski in Poljska/REA (C‑515/17 P in C‑561/17 P, neobjavljen, EU:C:2019:174), je bil predlog Association of Corporate Counsel Europe (Evropsko združenje pravnikov v podjetjih) za intervencijo zavrnjen.

22

Univerza v Vroclavu s pritožbo v zadevi C‑515/17 P ob podpori Češke republike Sodišču predlaga, naj:

23

Republika Poljska s pritožbo v zadevi C‑561/17 P ob podpori Češke republike in nacionalne zbornice pravnih svetovalcev Sodišču predlaga, naj:

24

Agencija REA Sodišču predlaga, naj:

25

Univerza v Vroclavu v utemeljitev pritožbe v zadevi C‑515/17 P navaja dva razloga, ki se nanašata na napačno razlago člena 19 Statuta oziroma na nezadostno obrazložitev izpodbijanega sklepa. Republika Poljska v utemeljitev pritožbe v zadevi C‑561/17 P navaja tri razloge, ki se nanašajo na napačno razlago tega člena, na kršitev načel pravne varnosti in učinkovitega sodnega varstva ter na nezadostno obrazložitev tega sklepa.

26

Prvi pritožbeni razlog v obeh zadevah in drugi pritožbeni razlog v zadevi C‑561/17 P, ki se nanašata na napačno razlago člena 19 Statuta ter na kršitev načel pravne varnosti in učinkovitega sodnega varstva, je treba zaradi njune povezanosti preizkusiti skupaj.

27

Univerza v Vroclavu s prvim pritožbenim razlogom Splošnemu sodišču očita, da je razsodilo, da pravni svetovalec, ki je s stranko, ki jo zastopa, povezan s pogodbo o opravljanju storitev, v skladu s katero mora izvajati visokošolska predavanja, nima zahtevane neodvisnosti od svojega pooblastitelja, da bi ga lahko zastopal v okviru postopka pred sodiščema Unije.

28

Univerza v Vroclavu s prvim delom prvega pritožbenega razloga trdi, da zadevne pogodbe o opravljanju storitev zaradi njene narave in glavnih značilnosti ni mogoče enačiti s pogodbo o zaposlitvi, zlasti zaradi neobstoja razmerja podrejenosti, ki je značilno za tovrstno pogodbo.

29

Univerza v Vroclavu z drugim delom tega pritožbenega razloga trdi, da je obrazložitev iz izpodbijanega sklepa, v skladu s katero kakršno koli pravno razmerje med stranko in njenim zastopnikom pomeni tveganje za vplivanje na pravno mnenje zadnjenavedenega, v nasprotju z načeloma sorazmernosti in subsidiarnosti, ker institucijam Unije daje izključno pristojnost za odločitev, kdo lahko veljavno nastopa pred sodiščema Unije.

30

Univerza v Vroclavu s tretjim delom navedenega pritožbenega razloga ob podpori Češke republike in nacionalne zbornice pravnih svetovalcev Splošnemu sodišču očita, da ni upoštevalo nacionalnih prav, zlasti poljskega prava, s katerim sta zagotovljena neodvisnost pravnih svetovalcev in neobstoj njihove podrejenosti v razmerju do tretjih oseb. Trdi, da se poklic pravnega svetovalca – tako kot odvetniški poklic – opravlja v interesu pravosodja in v interesu oseb, katerih pravice pravni svetovalec brani, da ta poklic temelji na javnem zaupanju in da zanj velja kodeks poklicne etike.

31

Republika Poljska s prvim delom prvega pritožbenega razloga trdi, prvič, da razlaga člena 19 Statuta, ki jo je podalo Splošno sodišče v izpodbijanem sklepu, nima podlage niti v pravnih tradicijah, ki so skupne državam članicam, niti v pravu Unije. Republika Poljska glede tega trdi, da je Splošno sodišče protislovno, ko ugotavlja, da vloga odvetnika izhaja iz pravnih tradicij, ki so skupne državam članicam, in pojem odvetnika razlaga brez sklicevanja na nacionalno pravo.

32

Drugič, Republika Poljska trdi, da presoja neodvisnosti od pooblastitelja ni mogoča brez sklicevanja na jamstva, ki izhajajo iz različnih nacionalnih prav.

33

Tretjič, Republika Poljska meni, da se s pojmom neodvisnosti, kot je uporabljen v izpodbijanem sklepu, ne upošteva realnost opravljanja odvetniškega poklica, ker temelji na predpostavki, da bo notranji odvetnik, ki opravlja poklic v okviru delovnega razmerja, bolj pod pritiskom s strani svojega delodajalca kot zunanji odvetnik, na katerega pritisk izvaja zgolj njegova stranka.

34

Četrtič, Republika Poljska trdi, da bi rešitev, ki jo je sprejelo Splošno sodišče in ki temelji na sedanji sodni praksi Sodišča v zvezi z zastopanjem strank pred sodiščema Unije, povzročila vzpostavitev sistema, v katerem bi se za istega odvetnika uporabili dve ravni zahtev po neodvisnosti, in sicer ena pred nacionalnimi sodišči in druga, strožja, za zastopanje pred sodiščema Unije.

35

Češka republika v tem okviru meni, da je treba vsakršno omejitev pravice odvetnikov do zastopanja svojih strank, s katerimi niso v nikakršnem delovnem razmerju, razlagati ozko.

36

Republika Poljska z drugim delom prvega pritožbenega razloga trdi, da razlaga člena 19 Statuta, ki jo je podalo Splošno sodišče, presega meje sedanje sodne prakse Sodišča v zvezi z zastopanjem strank pred sodiščema Unije.

37

Po eni strani naj bi ta sodna praksa zahtevo po neodvisnosti odvetnika povezovala zgolj z negativnim pogojem, in sicer, da med njim in njegovo stranko ne obstaja pogodba o zaposlitvi. V obravnavani zadevi pa je tudi Splošno sodišče v točki 20 izpodbijanega sklepa ugotovilo, da podpisnik tožbe na prvi stopnji z univerzo v Vroclavu ni imel sklenjene pogodbe o zaposlitvi. V zvezi s tem naj bi Splošno sodišče – na podlagi uporabe sodbe z dne 6. septembra 2012, Prezes Urzędu Komunikacji Elektronicznej/Komisija (C‑422/11 P in C‑423/11 P, EU:C:2012:553), po analogiji – napačno odločilo, da obstoj civilnopravne pogodbe med zadevnima strankama zadostuje za ugotovitev, da zastopnik te univerze ne izpolnjuje pogoja neodvisnosti.

38

Republika Poljska se po drugi strani ne strinja z izpodbijanim sklepom iz razloga, da je Splošno sodišče upoštevalo zgolj pogodbo, ki je med pravnim svetovalcem in univerzo v Vroclavu sklenjena glede storitev poučevanja, ni pa preučilo, kako sta stranki povezani z vidika nudene pravne pomoči.

39

Nacionalna zbornica pravnih svetovalcev vztraja pri tem, da je razlogovanje Splošnega sodišča, iz katerega naj bi izhajala ugotovitev, da je za popolno neodvisnost odvetnika potrebno, da ta ni nikakor povezan z delovnim okoljem svoje stranke, napačno. Težko naj bi si bilo namreč predstavljati, da pooblaščenec lahko deluje brez kakršnegakoli vpliva neposrednega delovnega okolja njegove stranke.

40

Republika Poljska z drugim pritožbenim razlogom trdi, da je z izpodbijanim sklepom, ker v njem niso natančno navedena merila, na podlagi katerih je mogoče presojati zahtevo po neodvisnosti, ki mora biti izpolnjena v skladu z navedbami Splošnega sodišča, kršeno načelo pravne varnosti. Poleg tega naj bi bili pritožnici glede na to, da je posledica ugotovitve neobstoja neodvisnosti zastopnika zavrženje tožbe, odvzeti pravica do učinkovitega pravnega sredstva in pravica do dostopa do sodišča.

41

Češka republika opozarja, da je zastopanje po odvetniku pred sodnimi organi sestavni del pravice do učinkovitega sodnega varstva, kot je zagotovljena s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina). Tožeči stranki naj bi lahko v primeru, da bi ji bilo prepovedano skleniti sporazum o zastopanju pred sodiščem z odvetnikom, s katerim je sicer že v pogodbenem razmerju, nastali dodatni stroški.

42

Nacionalna zbornica pravnih svetovalcev trdi, da omejitve pravice do učinkovitega pravnega sredstva pred Splošnim sodiščem, kot je varovana s členom 47 Listine, ne pomeni zgolj dejstvo, da se prepove zastopanje stranke iz člena 19, tretji in četrti odstavek, Statuta po odvetniku, ki je z njo v pogodbenem razmerju, ampak tudi položaj, ki iz tega dejstva izhaja, in sicer, da se tožba zavrže brez možnosti popravka domnevne kršitve postopka.

43

Agencija REA najprej trdi, da obe pritožbi nista dopustni v delu, v katerem se v njiju navajajo trditve, ki se nanašajo na presojo dejstev, ter v katerem temeljita na razlogih in trditvah, o katerih se je pred Splošnim sodiščem že razpravljalo. Dalje, pritožba univerze v Vroclavu naj ne bi bila dopustna v delu, v katerem naj bi temeljila na dejstvih v zvezi s položajem zadevnega odvetnika, ki Splošnemu sodišču niso bila predložena. Nazadnje, trditve v intervencijskih vlogah Češke republike in nacionalne zbornice pravnih svetovalcev naj ne bi bile dopustne v delu, v katerem se nanašajo na kršitev člena 47 Listine, saj naj niti univerza v Vroclavu niti Republika Poljska ne bi navedli te trditve. Trditve Češke republike naj ne bi bile dopustne tudi v delu, v katerem se z njimi ne navaja posebej nobena točka izpodbijanega sklepa.

44

Agencija REA glede vsebinskega vidika meni, da trditve, da je treba člen 19 Statuta razlagati na podlagi nacionalnih pravil, pomenijo, da bi se ta člen, ki ureja zastopanje strank pred sodiščema Unije, nadomestil z nacionalnimi pravili, določenimi za vsak primer posebej. Tako naj razlaga, ki jo je uporabilo Splošno sodišče, sploh ne bi bila „omejitev“, ampak naj bi pomenila jamstvo, da za vse odvetnike Unije veljajo enaki pogoji glede zastopanja pred Sodiščem.

45

Poleg tega naj Splošno sodišče ne bi prekoračilo obstoječe sodne prakse Sodišča na tem področju, ki naj bi bila širša, kot pa je mogoče razumeti v pritožbah, saj naj bi bila v njej že določena zahteva, da mora biti zastopnik dovolj distanciran od stranke, ki jo zastopa.

46

Trditve v zvezi s členom 47 Listine naj bi bilo treba vsekakor zavrniti kot neutemeljene, ker naj nedopustnost tožbe univerzi v Vroclavu ne bi preprečevala, da jo zastopa drug svetovalec, ki bi pred Splošnim sodiščem ponovno vložil tožbo na podlagi člena 272 PDEU.

47

V zvezi z ugovori nedopustnosti, ki jih uveljavlja agencija REA zaradi, prvič, dejstva, da pritožbi vsebujeta trditve, ki se nanašajo na presojo dejstev, je treba opozoriti, da iz člena 256 PDEU in iz člena 58, prvi odstavek, Statuta izhaja, da je Splošno sodišče edino pristojno za ugotavljanje dejstev, razen če bi vsebinska nepravilnost njegovih ugotovitev izhajala iz listin v spisu, ki so mu bile predložene, in za presojo teh dejstev. Ta presoja, razen pri izkrivljanju dokazov, predloženih Splošnemu sodišču, torej ni pravno vprašanje, ki bi bilo predmet nadzora Sodišča. Potem ko Splošno sodišče ugotovi ali presodi dejansko stanje, je Sodišče pristojno, da na podlagi člena 256 PDEU opravi nadzor nad pravno kvalifikacijo tega dejanskega stanja in pravnimi posledicami, ki jih je iz nje izpeljalo Splošno sodišče.

48

V obravnavani zadevi se je Splošno sodišče za presojo narave in vsebine poklicnega razmerja med univerzo v Vroclavu in njenim zastopnikom oprlo na elemente dejanskega stanja, v zvezi s katerimi Sodišče lahko opravi nadzor, ki se nanaša na njihovo kvalifikacijo glede na člen 19 Statuta, kot ga je treba razlagati.

49

Drugič, v delu, v katerem agencija REA trdi, da so v pritožbah navedene zgolj trditve, o katerih se je že razpravljalo pred Splošnim sodiščem, je treba opozoriti, da kadar pritožnik izpodbija to, kako je Splošno sodišče razlagalo ali uporabilo pravo Unije, se pravna vprašanja, obravnavana na prvi stopnji, v pritožbenem postopku lahko ponovno obravnavajo. Če namreč pritožnik pritožbe v tem smislu ne bi mogel utemeljiti z razlogi in trditvami, ki jih je že navedel pred Splošnim sodiščem, bi pritožbeni postopek deloma izgubil smisel (sodba z dne 27. marca 2019, Canadian Solar Emea in drugi/Svet, C‑236/17 P, EU:C:2019:258, točka 124 in navedena sodna praksa).

50

Tretjič, v zvezi s trditvijo agencije REA, da je univerza v Vroclavu v pritožbi navedla nova dejstva, zadošča ugotoviti, da ta dejstva nikakor niso upoštevna za rešitev tega spora.

51

Četrtič, v zvezi z intervencijama Češke republike in nacionalne zbornice pravnih svetovalcev je treba opozoriti, da stranka, ki ji je v skladu s členom 40 Statuta dovoljena intervencija v sporu pred Sodiščem, ne more spremeniti predmeta spora, kot je zamejen s predlogi in razlogi glavnih strank, tako da so dopustne samo tiste trditve intervenientke, ki se umeščajo v okvir, opredeljen s temi predlogi in razlogi (sodba z dne 3. decembra 2019, Češka republika/Parlament in Svet, C‑482/17, EU:C:2019:1035, točka 116).

52

Vendar v delu, v katerem se Republika Poljska sklicuje zlasti na kršitev načela učinkovitega sodnega varstva, kot je zagotovljeno s členom 47 Listine, trditve Češke republike in nacionalne zbornice pravnih svetovalcev, omenjene v točkah 41 in 42 te sodbe, niso takšne, da bi spreminjale predmet spora, kot je zamejen s predlogi in razlogi Republike Poljske.

53

Petič, v zvezi s trditvijo agencije REA, ki se nanaša na to, da Češka republika ni opredelila natančno posameznih točk izpodbijanega sklepa, je treba ugotoviti, da Češka republika s podporo trditvam univerze v Vroclavu oziroma trditvam Republike Poljske cilja na iste točke tega sklepa kot ti stranki.

54

Zato je treba ugovore nedopustnosti, ki jih uveljavlja agencija REA, zavrniti.

55

Glede vsebinske presoje in natančneje vprašanja zastopanja stranke, na katero se ne nanašata prva dva odstavka člena 19 Statuta, pred sodiščema Unije, je Splošno sodišče v točki 16 izpodbijanega sklepa pravilno opozorilo, da ta člen vsebuje dva ločena in kumulativna pogoja. Tako je s prvim pogojem, navedenim v tretjem odstavku navedenega člena, naložena obveznost, da takšno stranko zastopa odvetnik. Drugi pogoj, vsebovan v četrtem odstavku tega člena, določa, da mora biti odvetnik, ki zastopa to stranko, vpisan v imenik odvetnikov v eni od držav članic ali drugi državi, ki je podpisnica Sporazuma EGP (glej v tem smislu sklep z dne 20. februarja 2008, Comunidad Autónoma de Valencia/Komisija, C‑363/06 P, neobjavljen, EU:C:2008:99, točka 21).

56

V zvezi s tem drugim pogojem iz besedila člena 19, četrti odstavek, Statuta izhaja, da je treba pomen in obseg tega pogoja razlagati s sklicevanjem na zadevno nacionalno pravo. V obravnavanem primeru ni bilo sporno, ali je pravni svetovalec, ki je zastopal univerzo v Vroclavu v okviru tožbe na prvi stopnji, izpolnjeval ta pogoj.

57

Nasprotno je Sodišče v zvezi s prvim pogojem, ki se nanaša na pojem odvetnika, razsodilo, da je treba ta pojem, ker člen 19, tretji odstavek, Statuta ne napotuje na nacionalno pravo držav članic, v celotni Uniji razlagati avtonomno in enotno ter pri tem upoštevati ne le besedilo te določbe, ampak tudi njeno sobesedilo in njen cilj (glej v tem smislu zlasti sklep z dne 20. februarja 2008, Comunidad Autónoma de Valencia/Komisija, C‑363/06 P, neobjavljen, EU:C:2008:99, točka 25 in navedena sodna praksa), pri čemer pa je treba pojasniti, da navedeni pojem v smislu tega člena ne vpliva na možnost oseb, ki lahko na podlagi nacionalnega prava zastopajo stranko v sporu, da to stranko zastopajo pred Sodiščem v okviru postopka predhodnega odločanja.

58

V zvezi s tem je iz besedila člena 19, tretji odstavek, Statuta, zlasti iz izraza „zastopati“, razvidno, da „stranka“, kot je mišljena s to določbo, ne glede na svoj status ne more sama nastopati pred sodiščem Unije, ampak mora uporabiti storitve tretje osebe. Druge določbe tega statuta in Poslovnika Sodišča, kot so člen 21, prvi odstavek, navedenega statuta ter člen 44(1)(b), člen 57(1) in člen 119(1) tega poslovnika prav tako potrjujejo, da stranka in njen zastopnik ne moreta biti ena in ista oseba (sklepi z dne 5. decembra 1996, Lopes/Sodišče, C‑174/96 P, EU:C:1996:473, točka 11; z dne 16. marca 2006, Correia de Matos/Komisija, C‑200/05 P, neobjavljen, EU:C:2006:187, točka 10, in z dne 6. aprila 2017, PITEE/Komisija, C‑464/16 P, neobjavljen, EU:C:2017:291, točka 23).

59

Ker v Statutu ali poslovnikih Sodišča in Splošnega sodišča glede direktnih tožb nista določena nobeno odstopanje ali izjema od te obveznosti, vložitev vloge, ki jo je podpisala tožeča stranka, ne more zadoščati za vložitev pravnega sredstva, tudi če je tožeča stranka odvetnik, ki lahko nastopa pred nacionalnim sodiščem (glej v tem smislu sklepe z dne 5. decembra 1996, Lopes/Sodišče, C‑174/96 P, EU:C:1996:473, točki 8 in 10; z dne 16. marca 2006, Correia de Matos/Komisija, C‑200/05 P, neobjavljen, EU:C:2006:187, točka 11, in z dne 6. aprila 2017, PITEE/Komisija, C‑464/16 P, neobjavljen, EU:C:2017:291, točka 24).

60

Sobesedilo člena 19, tretji odstavek, Statuta potrjuje zgornje presoje. Iz te določbe namreč izrecno izhaja, da lahko stranko, na katero se ne nanašata prva dva odstavka tega člena, pred sodiščem zastopa zgolj odvetnik, medtem ko lahko stranke iz teh prvih dveh odstavkov zastopa agent, ki mu glede na okoliščine primera lahko pomaga svetovalec ali odvetnik.

61

Ta preudarek je potrjen tudi s ciljem zastopanja strank, na katere se ne nanašata prva dva odstavka člena 19 Statuta, po odvetniku, ki je, prvič, preprečiti, da bi posamezniki sami brez posrednika nastopali pred sodišči, in drugič, zagotoviti, da pravne osebe brani zastopnik, ki je dovolj ločen od pravne osebe, ki jo zastopa (glej v tem smislu sklepe z dne 5. septembra 2013, ClientEarth/Svet, C‑573/11 P, neobjavljen, EU:C:2013:564, točka 14; z dne 4. decembra 2014, ADR Center/Komisija, C‑259/14 P, neobjavljen, EU:C:2014:2417, točka 25, in z dne 6. aprila 2017, PITEE/Komisija, C‑464/16 P, neobjavljen, EU:C:2017:291, točka 27).

62

V zvezi s tem je treba poudariti, da čeprav je treba nalogo zastopanja po odvetniku, na katero se nanaša člen 19, tretji in četrti odstavek, Statuta, izvajati v interesu učinkovitega izvajanja sodne oblasti, je cilj te naloge predvsem, kot je poudaril tudi generalni pravobranilec v točki 104 sklepnih predlogov, čim bolje varovati in braniti interese pooblastitelja popolnoma neodvisno ter v skladu z zakonom in pravili poklicnega ravnanja.

63

Kot je Splošno sodišče pravilno opozorilo v točki 19 izpodbijanega sklepa, pojem neodvisnosti odvetnika v posebnem okviru člena 19 Statuta ni opredeljen le negativno, to je z neobstojem delovnega razmerja, ampak tudi pozitivno, in sicer s sklicevanjem na kodeks poklicne etike (glej v tem smislu sodbo z dne 6. septembra 2012, Prezes Urzędu Komunikacji Elektronicznej/Komisija, C‑422/11 P in C‑423/11 P, EU:C:2012:553, točka 24 in navedena sodna praksa).

64

V tem okviru se dolžnost odvetnika, da je neodvisen, ne razume tako, da ni nikakor povezan s svojo stranko, temveč tako, da med njima ni takšne povezave, ki očitno posega v njegovo zmožnost, da nalogo obrambe izpolni tako, da čim bolje uveljavlja interese svoje stranke.

65

Sodišče je v zvezi s tem že odločilo, da od pravne osebe, ki jo zastopa, ni dovolj neodvisen odvetnik, ki so mu znotraj dane pravne osebe podeljene velike upravne in finančne pristojnosti, zaradi katerih ima v njej visoko izvršilno funkcijo, kar lahko ogrozi njegov status neodvisne tretje osebe (glej v tem smislu sklep z dne 29. septembra 2010, EREF/Komisija, C‑74/10 P in C‑75/10 P, neobjavljen, EU:C:2010:557, točki 50 in 51), odvetnik, ki ima v pravni osebi, ki jo zastopa, visoko vodstveno funkcijo (glej v tem smislu sklep z dne 6. aprila 2017, PITEE/Komisija, C‑464/16 P, neobjavljen, EU:C:2017:291, točka 25), ali odvetnik, ki ima delnice družbe, ki jo zastopa, in je v tej družbi predsednik uprave (sklep z dne 4. decembra 2014, ADR Center/Komisija, C‑259/14 P, neobjavljen, EU:C:2014:2417, točka 27).

66

Vendar s temi položaji ni mogoče enačiti položaja, kakršen je ta iz obravnavane zadeve, za katerega, kot je razvidno iz izpodbijanega sklepa, ni značilno zgolj to, da pravni svetovalec obrambe interesov univerze v Vroclavu ni zagotavljal v okviru podrejenega razmerja s to univerzo, ampak tudi to, da je bil s to univerzo povezan s pogodbo, ki se nanaša na storitve poučevanja na njej.

67

Takšna povezava namreč ne zadostuje za to, da bi se lahko štelo, da je ta pravni svetovalec v položaju, ki očitno posega v njegovo zmožnost, da popolnoma neodvisno čim bolje brani interese svoje stranke.

68

Zato je Splošno sodišče s tem, da je v točki 20 izpodbijanega sklepa razsodilo, da zgolj to, da med univerzo v Vroclavu in pravnim svetovalcem, ki to univerzo zastopa v okviru tožbe na prvi stopnji, obstaja civilnopravna pogodba, ki se nanaša na storitve poučevanja, lahko vpliva na neodvisnost tega svetovalca, ker obstaja tveganje, da bo na njegovo strokovno mnenje vsaj delno vplivalo njegovo poklicno okolje, napačno uporabilo pravo.

69

Prvi razlog, s katerim univerza v Vroclavu in Republika Poljska utemeljujeta svoji pritožbi, je treba zato sprejeti. Posledično je treba izpodbijani sklep razveljaviti, ne da bi bilo treba preučiti druge trditve, ki so navedene v okviru drugega pritožbenega razloga v zadevi C‑561/17 P ter ki se nanašajo na načelo pravne varnosti in pravico do učinkovitega pravnega sredstva, ali druge pritožbene razloge.

70

V skladu s členom 61, prvi odstavek, Statuta lahko Sodišče, če je pritožba utemeljena, v primeru razveljavitve odločitve Splošnega sodišča samo dokončno odloči o zadevi, če stanje postopka to dovoljuje, ali pa jo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču.

71

Splošno sodišče v obravnavanem primeru ni vsebinsko odločalo, zato mu je treba zadevo vrniti v razsojanje.

72

Zadeva se vrne Splošnemu sodišču v razsojanje, zato se odločitev o stroških postopka s pritožbama pridrži.

Iz teh razlogov je Sodišče (veliki senat) razsodilo: