1

Republika Slovenija s tožbo Sodišču predlaga, naj ugotovi, da Republika Hrvaška ni izpolnila svojih obveznosti, ki izhajajo iz:

2

Člen 60 Dunajske konvencije o pravu mednarodnih pogodb z dne 23. maja 1969 (Recueil des traités des Nations unies, zvezek 1155, str. 331, v nadaljevanju: Dunajska konvencija), naslovljen „Prenehanje veljavnosti ali začasno prenehanje uporabe mednarodne pogodbe zaradi njene kršitve“, v odstavkih 1 in 3 določa:

„1.   Bistvena kršitev dvostranske mednarodne pogodbe ene pogodbenice daje drugi pogodbenici pravico, da se na to kršitev sklicuje kot na razlog za prenehanje veljavnosti ali začasno prenehanje uporabe mednarodne pogodbe v celoti ali deloma.

[…]

3.   Za namene tega člena je bistvena kršitev mednarodne pogodbe:

[…]

[…]“

3

Člen 65 Dunajske konvencije, naslovljen „Postopek v zvezi z ničnostjo mednarodne pogodbe, prenehanjem njene veljavnosti, odstopom od nje ali začasnim prenehanjem njene uporabe“, v odstavkih 1 in 3 določa:

„1.   Pogodbenica, ki se na podlagi določb te konvencije sklicuje na napako v svoji privolitvi, da jo mednarodna pogodba zavezuje, ali na razlog za izpodbijanje veljavnosti mednarodne pogodbe, prenehanje njene veljavnosti, odstop od nje ali začasno prenehanje njene uporabe, mora o svoji zahtevi uradno obvestiti druge pogodbenice. V uradnem obvestilu mora navesti predlagani ukrep glede mednarodne pogodbe in razloge zanj.

[…]

3.   Če katera koli druga pogodbenica temu nasprotuje, morajo pogodbenice poiskati rešitev s sredstvi, kot jih določa 33. člen Ustanovne listine Združenih narodov[, podpisane v San Franciscu 26. junija 1945].“

4

Arbitražni sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško je bil podpisan 4. novembra 2009 v Stockholmu (v nadaljevanju: Arbitražni sporazum).

5

S členom 1 Arbitražnega sporazuma je ustanovljeno arbitražno sodišče.

6

Člen 2 tega sporazuma določa sestavo arbitražnega sodišča ter zlasti podrobna pravila za imenovanje njegovih članov in za nadomestitev teh članov.

7

Člen 3 navedenega sporazuma, naslovljen „Naloga arbitražnega sodišča“, v odstavku 1 določa, da arbitražno sodišče določi (a) potek meje med Hrvaško in Slovenijo na kopnem in na morju, (b) stik Slovenije z odprtim morjem ter (c) režim za uporabo ustreznih morskih območij. Isti člen 3 v odstavku 2 določa pravila za podrobno opredelitev vsebine spora, v odstavku 3 določa, da arbitražno sodišče izreče razsodbo o sporu, in v odstavku 4 temu sodišču podeljuje pristojnost za razlago Arbitražnega sporazuma.

8

V skladu s členom 4(a) Arbitražnega sporazuma arbitražno sodišče za odločanje po točki (a) člena 3(1) tega sporazuma uporablja pravila in načela mednarodnega prava. V skladu s členom 4(b) navedenega sporazuma arbitražno sodišče za odločanje po točkah (b) in (c) člena 3(1) tega sporazuma uporablja mednarodno pravo, pravičnost in načelo dobrososedskih odnosov za dosego poštene in pravične odločitve, upoštevajoč vse relevantne okoliščine.

9

Člen 6(2) Arbitražnega sporazuma določa, da arbitražno sodišče, če ni določeno drugače, postopek vodi v skladu z Izbirnimi pravili Stalnega arbitražnega sodišča za razsojanje v sporih med dvema državama. Člen 6(4) tega sporazuma določa, da arbitražno sodišče po posvetovanju s pogodbenicama z večino glasov svojih članov čim prej odloči o vseh postopkovnih vprašanjih.

10

Člen 7(1) Arbitražnega sporazuma med drugim natančneje določa, da arbitražno sodišče po preučitvi vseh relevantnih dejstev, ki se nanašajo na zadevo, čim prej izda razsodbo. Člen 7(2) tega sporazuma določa, da je arbitražna razsodba za pogodbenici zavezujoča in da pomeni dokončno rešitev spora. V skladu s členom 7(3) navedenega sporazuma pogodbenici v šestih mesecih po sprejetju razsodbe storita vse potrebno za njeno izvršitev, vključno s spremembo notranje zakonodaje, če je to potrebno.

11

V skladu s členom 9(1) Arbitražnega sporazuma Republika Slovenija umakne pridržke k odprtju in zaprtju pogajalskih poglavij v zvezi s pristopom Republike Hrvaške k Evropski uniji, ki so povezani s sporom.

12

V skladu s členom 11(3) Arbitražnega sporazuma vsi postopkovni roki iz tega sporazuma začnejo teči z dnem podpisa Pogodbe med Kraljevino Belgijo, Republiko Bolgarijo, Češko republiko, Kraljevino Dansko, Zvezno republiko Nemčijo, Republiko Estonijo, Irsko, Helensko republiko, Kraljevino Španijo, Francosko republiko, Italijansko republiko, Republiko Ciper, Republiko Latvijo, Republiko Litvo, Velikim vojvodstvom Luksemburg, Republiko Madžarsko, Republiko Malto, Kraljevino Nizozemsko, Republiko Avstrijo, Republiko Poljsko, Portugalsko republiko, Romunijo, Republiko Slovenijo, Slovaško republiko, Republiko Finsko, Kraljevino Švedsko, Združenim kraljestvom Velika Britanija in Severna Irska (državami članicami Evropske unije) ter Republiko Hrvaško o pristopu Republike Hrvaške k Evropski uniji (UL 2012, L 112, str. 10, v nadaljevanju: Pogodba o pristopu Hrvaške k Uniji). Do tega podpisa je prišlo 9. decembra 2011.

13

Člen 15 Akta o pogojih pristopa Republike Hrvaške in prilagoditvah Pogodbe o Evropski uniji, Pogodbe o delovanju Evropske unije in Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti za atomsko energijo (UL 2012, L 112, str. 21, v nadaljevanju: Akt o pristopu), priloženega k Pogodbi o pristopu Hrvaške k Uniji, določa:

„Akti, navedeni v Prilogi III, se prilagodijo, kakor je določeno v tej prilogi.“

14

S točko 5 Priloge III k Aktu o pristopu, naslovljeno „Ribištvo“, je bila prilagojena Uredba Sveta (ES) št. 2371/2002 z dne 20. decembra 2002 o ohranjevanju in trajnostnem izkoriščanju ribolovnih virov v okviru skupne ribiške politike (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 4, zvezek 5, str. 460), in sicer tako, da sta bili v Prilogo I k navedeni uredbi dodani točka 11, naslovljena „Obalne vode Hrvaške“, in točka 12, naslovljena „Obalne vode Slovenije“. V opombah, na kateri napotujeta zadnjenavedeni točki in katerih besedilo je enako, je navedeno, da se „ureditev [dostopa do obalnih voda Hrvaške in Slovenije v okviru sosedskih odnosov] uporablja, ko se začne v celoti izvajati arbitražna odločba na podlagi Arbitražnega sporazuma […]“. Ti točki in ti opombi so bile v bistvu prevzete v Uredbo št. 1380/2013, s katero je bila razveljavljena Uredba št. 2371/2002.

15

Člen 4(2) Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1049/2001 z dne 30. maja 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 3, str. 331) določa:

„Institucije zavrnejo dostop do dokumenta, kadar bi razkritje oslabilo varstvo:

[…]

[…]

razen če ne prevlada javni interes za razkritje.“

16

Z Uredbo št. 1224/2009 je v skladu z njenim členom 1 vzpostavljen sistem Skupnosti za nadzor, inšpekcijske preglede in izvrševanje, da se zagotovi skladnost s pravili skupne ribiške politike.

17

V Izvedbeni uredbi št. 404/2011 so določena podrobna pravila za uporabo tega nadzornega sistema.

18

Člen 5(1) in (2) Uredbe št. 1380/2013 določa:

„1.   Ribiška plovila Unije imajo enak dostop do voda in virov v vseh vodah Unije, razen voda iz odstavkov 2 in 3, za katere veljajo ukrepi, sprejeti v skladu z delom III.

2.   Države članice so do 31. decembra 2022 pooblaščene, da v vodah do 12 navtičnih milj od temeljne črte, ki so pod njihovo suverenostjo ali jurisdikcijo, omejijo ribolov na ribiška plovila, ki tradicionalno ribarijo v navedenih vodah iz pristanišč na sosednji obali, brez poseganja v ureditve za ribiška plovila Unije, ki plujejo pod zastavo drugih držav članic v okviru obstoječih sosedskih odnosov med državami članicami, in ureditve iz Priloge I, ki za vsako državo članico določajo geografske cone znotraj obalnih pasov drugih držav članic, v katerih se ribolovne dejavnosti opravljajo, ter na zadevne vrste [ter zadevne vrste]. Države članice Komisijo obvestijo o omejitvah, uvedenih v skladu s tem odstavkom“

19

V Prilogi I k tej uredbi, naslovljeni „Dostop do obalnih voda v smislu člena 5(2)“, sta v točkah 8 in 10 določeni ureditvi dostopa glede „[o]baln[ih] vod[a] [H]rvaške“ in „[o]baln[ih] vod[a] [S]lovenije“. V opombah, na kateri napotujeta ti točki in katerih besedilo je enako, je pojasnjeno, da se „ureditev [dostopa do obalnih voda Hrvaške in Slovenije v okviru sosedskih odnosov] uporablja, ko se začne v celoti izvajati arbitražna odločba na podlagi Arbitražnega sporazuma […]“.

20

Direktiva 2014/89 v skladu s svojim členom 1(1) vzpostavlja okvir za pomorsko prostorsko načrtovanje, ki je namenjen spodbujanju trajnostne rasti pomorskih gospodarstev, trajnostnega razvoja morskih območij in trajnostne rabe morskih virov.

21

Člen 2 te direktive, naslovljen „Področje uporabe“, v odstavku 4 določa:

„Ta direktiva ne posega v suverene pravice in jurisdikcijo držav članic nad morskimi vodami, ki izhajajo iz ustreznega mednarodnega prava, zlasti iz [Konvencije Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu (UNCLOS), ki je bila podpisana v Montego Bayu 10. decembra 1982 in je začela veljati 16. novembra 1994 (Recueil des traités des Nations unies, zvezki 1833, 1834 in 1835, str. 3)]. Uporaba te direktive zlasti ne vpliva na opredelitev in določitev morskih mej s strani držav članic v skladu z ustreznimi določbami UNCLOS.“

22

Člen 11 navedene direktive, naslovljen „Sodelovanje med državami članicami“, v odstavku 1 določa:

„Države članice, ki si delijo morske vode, sodelujejo v okviru procesa načrtovanja in upravljanja z namenom zagotoviti dosledne in usklajene pomorske prostorske načrte v celotni zadevni morski regiji. Pri takem sodelovanju se upoštevajo zlasti nadnacionalni vidiki.“

23

Člen 4 Zakonika o schengenskih mejah, naslovljen „Temeljne pravice“, določa:

„Države članice to uredbo uporabljajo popolnoma skladno z ustreznim pravom Unije, vključno z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah […], ustreznim mednarodnim pravom, vključno s Konvencijo o statusu beguncev, sprejeto 28. julija 1951 v Ženevi [(Recueil des traités des Nations Unies, zvezek 189, str. 150, št. 2545 (1954))], obveznostmi za zagotavljanje mednarodne zaščite, zlasti načelom nevračanja, in temeljnimi pravicami. […]“

24

Člen 13(1) in (2) tega zakonika določa:

„1.   Glavni namen varovanja meja je preprečevanje nezakonitih prehodov meja, odvračanje čezmejne kriminalitete in izvedba ukrepov proti osebam, ki so prestopile mejo nezakonito. Oseba, ki je nezakonito prestopila mejo in nima pravice do bivanja na ozemlju zadevne države članice, se pridrži in se zanjo uporabi postopek, ki je v skladu z Direktivo 2008/115/ES [Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav (UL 2008, L 348, str. 98)].

2.   Mejni policisti uporabijo stacionarne ali mobilne enote za varovanje meja.

To varovanje se izvaja na način, ki preprečuje in odvrača osebe od tega, da bi se skušale izogniti kontroli na mejnih prehodih.“

25

Člen 17 navedenega zakonika, naslovljen „Sodelovanje med državami članicami“, v odstavkih od 1 do 3 določa:

„1.   Z namenom učinkovitega izvajanja nadzora meje v skladu s členi 7 do 16 si države članice medsebojno pomagajo in zagotavljajo tesno in neprekinjeno sodelovanje. Izmenjujejo si vse ustrezne informacije.

2.   Operativno sodelovanje med državami članicami na področju upravljanja zunanjih meja usklajuje [Evropska agencija za upravljanje in operativno sodelovanje na zunanjih mejah držav članic Evropske unije].

3.   Brez poseganja v pristojnosti agencije lahko države članice na operativni ravni še naprej sodelujejo z drugimi državami članicami in/ali tretjimi državami na zunanjih mejah, vključno z izmenjavo uradnikov za zvezo, kadar takšno sodelovanje dopolnjuje dejavnost agencije.

Države članice se vzdržijo vsakršne dejavnosti, ki bi lahko ogrožala delovanje agencije ali izpolnjevanje njenih ciljev.

Države članice poročajo agenciji o operativnem sodelovanju iz prvega pododstavka.“

26

Republika Hrvaška in Republika Slovenija sta 25. junija 1991 razglasili neodvisnost od Socialistične federativne republike Jugoslavije. Ti državi sta v letih od 1992 do 2001 poskušali rešiti vprašanje določitve skupne meje na kopnem in na morju z bilateralnimi pogajanji. Ta pogajanja glede nekaterih delov te meje niso bila uspešna.

27

Republika Slovenija je postala članica Unije 1. maja 2004.

28

Republika Hrvaška in Republika Slovenija sta 4. novembra 2009 podpisali Arbitražni sporazum, namenjen rešitvi mejnega spora med njima. V skladu s tem sporazumom, ki je začel veljati 29. novembra 2010, sta se zavezali, da bosta ta spor predložili arbitražnemu sodišču, ki je bilo ustanovljeno s tem sporazumom in katerega razsodba bo zanju zavezujoča.

29

Potem ko so vse države pogodbenice v skladu s svojimi ustavnimi pravili ratificirale Pogodbo o pristopu Hrvaške k Uniji, je ta začela veljati 1. julija 2013. Republika Hrvaška je istega dne postala članica Unije.

30

Iz spisa v tej zadevi je razvidno, da je v okviru arbitražnega postopka pred arbitražnim sodiščem prišlo do procesnega vprašanja zaradi neuradne komunikacije med arbitrom, ki ga je imenovala Republika Slovenija, in agentko te države pred arbitražnim sodiščem, in sicer med posvetovanjem tega sodišča. Zadevna arbiter in agentka sta po objavi nekaterih časopisnih člankov, v katerih je bila navedena vsebina te komunikacije, s svojih mest odstopila.

31

Republika Hrvaška je z dopisom z dne 24. julija 2015 arbitražnemu sodišču posredovala izvlečke navedene komunikacije in glede na bistveno izgubo zaupanja, do katere naj bi po njenem mnenju prišlo zaradi te komunikacije, temu sodišču predlagala prekinitev arbitražnega postopka.

32

Republika Hrvaška je z verbalno noto z dne 30. julija 2015 Republiko Slovenijo obvestila, da meni, da je zadnjenavedena odgovorna za eno ali več bistvenih kršitev Arbitražnega sporazuma v smislu člena 60(1) in (3) Dunajske konvencije, in da ima zato pravico zahtevati prenehanje veljavnosti Arbitražnega sporazuma. Republika Hrvaška je pojasnila, da ta nota pomeni uradno obvestilo v skladu s členom 65(1) Dunajske konvencije, s katerim zahteva takojšnje prenehanje veljavnosti Arbitražnega sporazuma. Pojasnila je, da meni, da je bilo z neuradno komunikacijo iz točke 30 te sodbe nepopravljivo poseženo v nepristranskost in integriteto arbitražnega postopka, kar je povzročilo očitno kršitev njenih pravic.

33

Istega dne je član arbitražnega sodišča, ki ga je imenovala Republika Hrvaška, s svojega mesta odstopil.

34

Republika Hrvaška je z dopisom z dne 31. julija 2015 arbitražno sodišče obvestila o svoji odločitvi, da zahteva prenehanje veljavnosti Arbitražnega sporazuma, in mu sporočila razloge zanjo.

35

Republika Slovenija je 13. avgusta 2015 arbitražno sodišče obvestila, da je vložila ugovor proti temu uradnemu obvestilu Republike Hrvaške o odločitvi, da zahteva prenehanje veljavnosti Arbitražnega sporazuma, ter da meni, da ima arbitražno sodišče pristojnost in dolžnost, da postopek nadaljuje.

36

Predsednik arbitražnega sodišča je 25. septembra 2015 v skladu s postopkom za nadomestitev arbitra iz člena 2 Arbitražnega sporazuma na prazni mesti imenoval nova arbitra.

37

Arbitražno sodišče je z dopisom z dne 1. decembra 2015 stranki pozvalo, naj predložita pisni vlogi „v zvezi s pravnimi posledicami zadev, ki jih [Republika] Hrvaška navaja v dopisih z dne 24. in 31. julija 2015“, ter v zvezi s tem 17. marca 2016 opravilo ustno obravnavo. Le Republika Slovenija se je odzvala na poziv arbitražnega sodišča in se udeležila te obravnave.

38

Arbitražno sodišče je 30. junija 2016 o procesnem vprašanju odločilo z delno razsodbo. Med drugim je ugotovilo, da je Republika Slovenija s tem, da je vzpostavila neuradne stike z arbitrom, ki ga je prvotno imenovala, kršila določbe Arbitražnega sporazuma. Vendar je arbitražno sodišče presodilo, da ob upoštevanju pozneje sprejetih korektivnih ukrepov te kršitve niso posegle v njegovo zmožnost, da v spremenjeni sestavi v zvezi s sporom med strankama v skladu z upoštevnimi pravili neodvisno in nepristransko izda končno razsodbo, tako da z navedenimi kršitvami nista bila izničena niti predmet niti namen Arbitražnega sporazuma. Arbitražno sodišče je ugotovilo, da Republika Hrvaška ni bila upravičena zahtevati prenehanja veljavnosti Arbitražnega sporazuma na podlagi člena 60(1) Dunajske konvencije in da Arbitražni sporazum zato ostaja v veljavi.

39

Arbitražno sodišče je 29. junija 2017 izdalo arbitražno razsodbo, s katero je določilo mejo med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo na kopnem in na morju.

40

Republika Slovenija je z dopisom z dne 29. decembra 2017 Komisijo opozorila na to, da Republika Hrvaška zavrača arbitražno razsodbo, ter poudarila, da je zaradi zavračanja izvršitve te razsodbe s strani te države članice Republiki Sloveniji onemogočeno izvajanje suverenosti na morskih in kopenskih območjih, ki so v skladu z mednarodnim pravom del njenega ozemlja. Republika Slovenija je v teh okoliščinah navedla, da ji je onemogočeno spoštovati tako obveznost, ki jo ima na podlagi mednarodnega prava, in sicer da izvrši arbitražno razsodbo, kot tudi obveznost, ki jo ima na podlagi Pogodb, in sicer da na svojem ozemlju izvaja pravo Unije. Republika Slovenija je glede na grožnjo, ki jo ta položaj pomeni za vrednote Unije in spoštovanje prava Unije, Komisijo pozvala, naj nemudoma ukrepa, da bi kršenje Arbitražnega sporazuma in arbitražne razsodbe s strani Republike Hrvaške prenehalo, saj naj bi bilo treba to kršitev obravnavati kot kršitev obveznosti, ki jih ima ta država članica na podlagi Pogodb.

41

Po več incidentih na morju v vodah, ki so bile z arbitražno razsodbo dodeljene Republiki Sloveniji, je z dopisom z dne 16. marca 2018 ta država članica s predložitvijo zadeve na podlagi člena 259, drugi odstavek, PDEU Komisiji proti Republiki Hrvaški sprožila postopek za ugotovitev neizpolnitve obveznosti.

42

Republika Hrvaška je 17. aprila 2018 Komisiji predložila pisno stališče. Obe stranki sta se udeležili ustne obravnave pred Komisijo.

43

Komisija v trimesečnem roku, določenem v členu 259, četrti odstavek, PDEU, ni izdala obrazloženega mnenja.

44

Republika Slovenija je 13. julija 2018 v sodnem tajništvu Sodišča vložila to tožbo.

45

Republika Hrvaška je 21. decembra 2018 na podlagi člena 151(1) Poslovnika Sodišča z ločeno vlogo vložila ugovor nedopustnosti te tožbe.

46

Republika Slovenija je 12. februarja 2019 na ta ugovor odgovorila.

47

Sodišče je s sklepom z dne 21. maja 2019 zadevo dodelilo velikemu senatu, da ta odloči o ugovoru nedopustnosti.

48

Republika Hrvaška je 31. maja 2019 na podlagi člena 151 Poslovnika z ločeno vlogo v sodnem tajništvu Sodišča vložila predlog za izločitev internega delovnega dokumenta Komisije v zvezi z mnenjem njene pravne službe, ki je na straneh od 38 do 45 priloge C.2 k odgovoru Republike Slovenije na ugovor nedopustnosti (v nadaljevanju: sporni dokument).

49

Z dopisoma sodnega tajništva Sodišča z dne 3. in 12. junija 2019 sta bili stranki v okviru ukrepov procesnega vodstva iz člena 62(1) Poslovnika pozvani, naj na obravnavi, ki bo opravljena, odgovorita na vprašanje in naj predložita nekatere dokumente. Stranki sta te dokumente ustrezno predložili.

50

Sodišče je z dopisom sodnega tajništva Sodišča z dne 7. junija 2019 na podlagi člena 24, drugi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije Komisijo pozvalo, naj pisno ali po potrebi na obravnavi odgovori na vprašanja v zvezi z določbami Uredbe št. 1380/2013.

51

Republika Slovenija je 11. junija 2019 predložila stališče glede predloga Republike Hrvaške za izločitev spornega dokumenta iz spisa.

52

Sodišče je z dopisom sodnega tajništva Sodišča z dne 20. junija 2019 Komisijo pozvalo, naj predloži stališče o tem predlogu.

53

Komisija je 28. junija 2019 predložila stališče v zvezi s tem. V ločenem dopisu z istega dne je odgovorila na vprašanja, ki ji jih je Sodišče postavilo v dopisu z dne 7. junija 2019.

54

Obravnava v zvezi z ugovorom nedopustnosti je potekala 8. julija 2019 ob udeležbi Republike Hrvaške in Republike Slovenije.

55

Republika Hrvaška Sodišču predlaga, naj iz spisa te zadeve izloči sporni dokument.

56

Republika Hrvaška v utemeljitev svojega predloga navaja, da je sporni dokument interno mnenje pravne službe Komisije, ki je bilo izdano v predhodni fazi tega postopka zaradi neizpolnitve obveznosti in ki ga Komisija nikoli ni objavila. Ohranitev tega dokumenta v spisu zadeve naj ne bi imela samo negativnih posledic za dobro delovanje Komisije, temveč naj bi bila tudi v nasprotju z zahtevami po poštenem sojenju.

57

Republika Slovenija predlaga, naj se predlog Republike Hrvaške zavrne.

58

Prvič, Republika Slovenija trdi, da je imela dostop do spornega dokumenta prek hiperpovezave v članku, objavljenem na spletnem mestu nemškega tednika, ter poudarja, da sta ta članek in mnenje pravne službe Komisije na spletu še vedno dostopna. Tako naj to, da je imela dostop do navedenega dokumenta, ne bi bilo v nasprotju z Uredbo št. 1049/2001, ker naj bi bil ta dokument javen.

59

Drugič, Republika Slovenija trdi, da Republika Hrvaška, ki ni avtorica spornega dokumenta, ni upravičena ukrepati namesto Komisije, da bi njene interese branila z zahtevo, naj se ta dokument izloči iz spisa.

60

Tretjič, Republika Slovenija trdi, da v obravnavani zadevi iz sodbe z dne 1. julija 2008, Švedska in Turco/Svet (C‑39/05 P in C‑52/05 P, EU:C:2008:374), in sklepa z dne 14. maja 2019, Madžarska/Parlament (C‑650/18, neobjavljen, EU:C:2019:438), ni mogoče izpeljati nobenega spoznanja, ker je bila v zadevah, v katerih sta bila izdana ta sodba in ta sklep, sporna nedovoljena uporaba dokumentov v sporih, v katere je bila vpletena institucija, ki je bila avtorica teh dokumentov. V tem postopku naj bi šlo za drugačen primer, ker Komisija, ki je avtorica spornega dokumenta, v navedenem postopku ni udeležena kot tožena stranka.

61

Republika Slovenija vsekakor poudarja, da s predložitvijo spornega dokumenta ni ogrožen nobeden od interesov, varovanih s členom 4 Uredbe št. 1049/2001, in da Republika Hrvaška ni navedla, kako bi se z ohranitvijo tega dokumenta v spisu zadeve tem interesom škodilo.

62

Četrtič, Republika Slovenija trdi, da tudi če bi Komisija v tej zadevi intervenirala ali če bi jo Sodišče pozvalo, naj predloži svoje stališče, razkritje spornega dokumenta ne bi imelo nobenega vsebinskega vpliva na stališče Komisije pred Sodiščem. Predvidevati naj bi bilo namreč mogoče, da bi Komisija v takem primeru načeloma sledila oceni svoje pravne službe.

63

Komisija pa meni, da bi bilo treba sporni dokument, ki je interni delovni dokument v zvezi z mnenjem njene pravne službe, izločiti iz spisa zadeve. Ta institucija navaja, da navedeni dokument ni bil namenjen javnosti in da ga javnosti ni razkrila niti ni dovolila njegove predložitve v okviru spora pred Sodiščem. Dodaja, da tudi Sodišče ni odredilo njegove predložitve.

64

Ugotoviti je treba, da je sporni dokument interni dopis, ki ga je sestavila pravna služba Komisije, ki je naslovljen na vodjo kabineta predsednika te institucije, ki se nanaša na predhodni postopek, ki ga je Republika Slovenija sprožila na podlagi člena 259 PDEU, in v katerem je pravna presoja upoštevnih pravnih vprašanj. Ta dokument zato nedvomno vsebuje pravni nasvet.

65

Ni sporno, prvič, da Republika Slovenija Komisije ni zaprosila za dovoljenje za predložitev navedenega dokumenta Sodišču, drugič, da zadnjenavedeno sodišče v okviru te tožbe predložitve tega dokumenta ni odredilo in, tretjič, da Komisija tega dokumenta ni razkrila v okviru prošnje za dostop javnosti do dokumentov institucij v skladu z določbami Uredbe št. 1049/2001.

66

V skladu z ustaljeno sodno prakso pa bi bilo v nasprotju z javnim interesom, v skladu s katerim morajo institucije imeti možnost pridobiti povsem neodvisno podana mnenja svojih pravnih služb, če bi se priznalo, da lahko pride do predložitve takih internih dokumentov v okviru spora, o katerem odloča Sodišče, ne da bi zadevna institucija navedeno predložitev odobrila ali da bi jo odredilo to sodišče (sklep z dne 14. maja 2019, Madžarska/Parlament, C‑650/18, neobjavljen, EU:C:2019:438, točka 8 in navedena sodna praksa).

67

Ta interes je izražen v členu 4 Uredbe št. 1049/2001, ki v odstavku 2 določa, da „[i]nstitucije zavrnejo dostop do dokumenta, kadar bi razkritje oslabilo varstvo […] sodnih postopkov in pravnih nasvetov, […] razen če ne prevlada javni interes za razkritje“. Tudi če te določbe v tem postopku ni mogoče uporabiti, saj je Republika Slovenija sporni dokument svojemu odgovoru na ugovor nedopustnosti priložila brez dovoljenja Komisije, je navedeni člen do neke mere v pomoč pri tehtanju interesov, potrebnem za sprejetje odločitve o predlogu za izločitev navedenega dokumenta (glej v tem smislu sklep z dne 14. maja 2019, Madžarska/Parlament, C‑650/18, neobjavljen, EU:C:2019:438, točke 9, 12 in 13).

68

V zvezi s tem je treba navesti, da želi Republika Slovenija s sklicevanjem na pravno mnenje pravne službe Komisije, ki je bilo izdelano po tem, ko ji je bila ta zadeva predložena, in ki vsebuje pravno presojo upoštevnih pravnih vprašanj, ter s predložitvijo tega mnenja v okviru obravnavane tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti na podlagi člena 259 PDEU Republiko Hrvaško in po potrebi tudi Komisijo v tem postopku s tem mnenjem soočiti. To, da bi se dovolila ohranitev tega mnenja v spisu zadeve, čeprav Komisija njegovega razkritja ni dovolila, bi pomenilo, da bi se Republiki Sloveniji dopustilo, da obide postopek s prošnjo za dostop do takega dokumenta, ki je uveden z Uredbo št. 1049/2001 (glej v tem smislu sklep z dne 14. maja 2019, Madžarska/Parlament, C‑650/18, neobjavljen, EU:C:2019:438, točka 14 in navedena sodna praksa).

69

Zgolj okoliščina, da se Republika Slovenija na sporni dokument sklicuje v sporu pred Sodiščem proti stranki, ki ni institucija, iz katere mnenje, ki ga ta dokument vsebuje, izhaja, pa ne vpliva na javni interes institucij, da morajo imeti možnost pridobiti povsem neodvisno podana mnenja svojih pravnih služb, in zato ne povzroči, da tehtanje interesov, ki se zahteva pri odločanju o predlogu za izločitev tega dokumenta iz spisa zadeve, ne bi bilo potrebno (glej po analogiji sklep z dne 23. oktobra 2002, Avstrija/Svet, C‑445/00, EU:C:2002:607, točka 12).

70

V obravnavanem primeru obstaja predvidljivo tveganje, ki nikakor ni hipotetično, da bi se Komisija, ki ni niti izdala obrazloženega mnenja v skladu s členom 259, tretji odstavek, PDEU glede očitkov Republike Slovenije niti izrazila svojega stališča o teh očitkih z intervencijo v podporo predlogom ene ali druge stranke pred Sodiščem, počutila obvezano, da se zaradi nedovoljene predložitve spornega dokumenta v tem postopku javno opredeli glede mnenja, ki je bilo očitno namenjeno interni uporabi. Taka možnost pa bi nujno imela negativne posledice za interes Komisije, da zahteva pravna mnenja ter da pridobi odkrita, objektivna in popolna mnenja (glej po analogiji sodbo z dne 1. julija 2008, Švedska in Turco/Svet, C‑39/05 P in C‑52/05 P, EU:C:2008:374, točka 42, in sklep z dne 14. maja 2019, Madžarska/Parlament, C‑650/18, neobjavljen, EU:C:2019:438, točka 16).

71

V zvezi z obstojem prevladujočega javnega interesa, ki bi upravičil ohranitev spornega dokumenta v spisu obravnavane zadeve, je treba poleg tega, da se pravno mnenje, ki ga ta dokument vsebuje, ne nanaša na zakonodajni postopek, za katerega se zahteva večja preglednost (glej v tem smislu sodbo z dne 1. julija 2008, Švedska in Turco/Svet, C‑39/05 P in C‑52/05 P, EU:C:2008:374, točke 46, 47, 67 in 68), poudariti tudi to, da je interes Republike Slovenije za to ohranitev v tem, da bi se ta država lahko na to pravno mnenje sklicevala v podporo svojemu odgovoru na ugovor nedopustnosti, ki ga je vložila Republika Hrvaška. V teh okoliščinah je razvidno, da so predložitev navedenega pravnega mnenja vodili lastni interesi Republike Slovenije glede tega, da podpre svojo argumentacijo v odgovoru na ugovor nedopustnosti, ne pa kateri koli prevladujoči javni interes (glej v tem smislu sklep z dne 14. maja 2019, Madžarska/Parlament, C‑650/18, neobjavljen, EU:C:2019:438, točka 18).

72

Navedenih preudarkov ni mogoče izpodbiti z okoliščino, da je – kot trdi Republika Slovenija – ta imela dostop do spornega dokumenta prek spletnega mesta tednika, na katerem je bil objavljen članek, v katerem je bilo s hiperpovezavo napoteno na navedeno mnenje, saj gre za nedovoljeno objavo tega mnenja (glej po analogiji sklep z dne 14. maja 2019, Madžarska/Parlament, C‑650/18, neobjavljen, EU:C:2019:438, točka 17).

73

V teh okoliščinah je treba ugoditi predlogu Republike Hrvaške za izločitev spornega dokumenta iz spisa zadeve.

74

Republika Hrvaška Sodišču predlaga, naj to tožbo v celoti zavrže kot nedopustno. V zvezi s tem navaja zlasti tri očitke nepristojnosti.

75

Republika Hrvaška na prvem mestu trdi, da so trditve Republike Slovenije, da Republika Hrvaška krši obveznosti iz prava Unije, akcesorne v razmerju do rešitve spora glede veljavnosti in pravnih učinkov Arbitražnega sporazuma in arbitražne razsodbe. Kot naj bi bilo namreč razsojeno v sodbi z dne 30. septembra 2010, Komisija/Belgija (C‑132/09, EU:C:2010:562), naj Sodišče ne bi bilo pristojno za odločanje o neizpolnitvi obveznosti, ki izhajajo iz prava Unije, če so te obveznosti akcesorne v razmerju do predhodne rešitve drugega spora, za katerega Sodišče ni pristojno.

76

Republika Hrvaška na drugem mestu trdi, da se resnični predmet spora med tema državama na eni strani nanaša na veljavnost in pravne učinke Arbitražnega sporazuma, ki ni sestavni del prava Unije, ter na drugi strani na veljavnost in morebitne pravne posledice arbitražne razsodbe, ki še vedno ni bila izvršena. Tak spor naj bi bilo torej treba rešiti na podlagi pravil mednarodnega prava in njegova rešitev naj ne bi bila odvisna od uporabe prava Unije.

77

Republika Hrvaška na tretjem mestu meni, da Sodišče na podlagi člena 259 PDEU ni pristojno za odločanje o veljavnosti in učinkih niti Arbitražnega sporazuma, ki je mednarodni sporazum, ki ni sestavni del prava Unije, niti arbitražne razsodbe, ki je bila izdana na podlagi tega sporazuma. Kršitve prava Unije, na katere se sklicuje Republika Slovenija, pa naj bi izhajale prav iz Arbitražnega sporazuma.

78

Republika Slovenija predlaga, naj se ugovor nedopustnosti, ki ga je vložila Republika Hrvaška, v delu, v katerem ta predlaga, naj se Sodišče razglasi za nepristojno za odločanje o tej tožbi, zavrže.

79

Republika Slovenija na prvem mestu meni, da poskuša Republika Hrvaška s to argumentacijo enostransko preoblikovati predmet tožbe.

80

Republika Slovenija v zvezi s tem, prvič, poudarja, da se v tožbi sklicuje le na kršitev primarne in sekundarne zakonodaje Unije.

81

Drugič, Republika Slovenija meni, da pristojnost Sodišča na podlagi člena 259 PDEU ni izključena, kadar se lahko za dejstva, na katerih temeljijo trditve o kršitvi prava Unije, uporabi tako pravo Unije kot tudi mednarodno pravo. V zvezi s tem naj bi bilo pomembno le, da se ta dejstva nanašajo na kršitev obveznosti, določenih s pravom Unije. Vendar naj to ne bi preprečevalo, da Sodišče upošteva materialnopravna pravila mednarodnega prava, ki jih je pravo Unije vključilo ali nameravalo vključiti v svoj pravni sistem.

82

Tretjič, Republika Slovenija ob sklicevanju na sodbo z dne 12. septembra 2006, Španija/Združeno kraljestvo (C‑145/04, EU:C:2006:543), trdi, da obstoj dvostranskega spora glede razlage akta mednarodnega prava, ki se uporablja med strankama v postopku zaradi neizpolnitve obveznosti, ne izključuje pristojnosti Sodišča, da odloči v okviru tega postopka.

83

Četrtič, za odločanje o pristojnosti Sodišča na podlagi člena 259 PDEU naj bi bilo pomembno le, ali se podlaga tožbenih predlogov nanaša na „obveznosti po Pogodbah“.

84

Republika Slovenija meni, da njena tožba izpolnjuje pogoje, potrebne za preučitev na podlagi člena 259 PDEU. Iz tožbenih predlogov in razlogov, navedenih v utemeljitev te tožbe, naj bi bilo namreč razvidno, da se njeni očitki nanašajo na primarno pravo Unije in na skupek aktov sekundarne zakonodaje. Republika Slovenija pojasnjuje, da v tožbenih predlogih Sodišču ne predlaga, naj ugotovi, da Republika Hrvaška ni izpolnila obveznosti iz mednarodnega prava. Pri sklicevanju na arbitražno razsodbo v tožbi naj bi šlo zgolj za sklicevanje na dejanski element, relevanten za razlago prava Unije, da se opiše ozemeljsko področje izpolnjevanja obveznosti držav članic po tem pravu.

85

Republika Slovenija na drugem mestu analizira očitke nepristojnosti, ki jih je navedla Republika Hrvaška.

86

Republika Slovenija natančneje v zvezi z očitkom nepristojnosti, ki se nanaša na akcesornost zatrjevanih kršitev prava Unije, trdi, da se, ker sta ozemlji Republike Hrvaške in Republike Slovenije opredeljeni z mejo, določeno v skladu z mednarodnim pravom, in sicer v obravnavanem primeru z arbitražno razsodbo, Sodišču ne predlaga niti to, da naj ugotovi kršitev mednarodnega prava, niti to, da naj odloči o mednarodnem sporu. Republika Slovenija poudarja, da je meja med državama, kot je določena z arbitražno razsodbo, dano dejstvo, ki ga Sodišče lahko in mora upoštevati, in ne pravno vprašanje, o katerem bi moralo odločiti Sodišče. Vsekakor naj bi moralo Sodišče upoštevati in uporabljati mednarodno pravo, kolikor je to potrebno za razlago ali uporabo prava Unije.

87

Republika Slovenija v zvezi z očitkoma nepristojnosti, ki se nanašata na eni strani na to, da sta resnični predmet spora razlaga in uporaba mednarodnega prava, ter na drugi strani na to, da Sodišče ni pristojno za odločanje o veljavnosti in učinkih mednarodnega sporazuma, ki ni del prava Unije, poudarja, da vprašanje veljavnosti Arbitražnega sporazuma ter veljavnosti in pravnih učinkov arbitražne razsodbe ni predmet spora pred Sodiščem, da to vprašanje ne spada v njegovo pristojnost in da je bilo vsekakor rešeno v delni razsodbi z dne 30. junija 2016. Okoliščina, da se Republika Hrvaška z arbitražno razsodbo ne strinja, naj ne bi mogla pomeniti, da obstaja nerešen mejni spor ali da bi moralo Sodišče odločiti o tem že rešenem vprašanju.

88

Republika Slovenija nazadnje trdi, da se trditev Republike Hrvaške, da arbitražna razsodba ni samoizvršljiva, ne nanaša na presojo pristojnosti, temveč na vsebinsko presojo. Vsekakor naj bi bila ta trditev napačna, saj naj bi bila ta razsodba zavezujoča v skladu z mednarodnim pravom in naj bi bila z njo meja med državama članicama tako dokončno določena.

89

Opozoriti je treba, da lahko v skladu s členom 259, prvi odstavek, PDEU „[d]ržava članica, ki meni, da druga država članica ni izpolnila neke obveznosti iz Pogodb, […] zadevo predloži Sodišču Evropske unije“.

90

V obravnavanem primeru je iz besedila tožbenih predlogov razvidno, da Republika Slovenija tožbo zaradi neizpolnitve obveznosti utemeljuje s tem, da naj bi Republika Hrvaška kršila obveznosti, ki izhajajo, prvič, iz člena 4(3) PEU, drugič, iz člena 2 PEU, tretjič, iz člena 5(2) Uredbe št. 1380/2013 v povezavi s Prilogo I k tej uredbi, četrtič, iz sistema za nadzor, inšpekcijo in izvajanje pravil, določenega z Uredbo št. 1224/2009 in Izvedbeno uredbo št. 404/2011, petič, iz členov 4 in 17 Zakonika o schengenskih mejah v povezavi s členom 13 tega zakonika ter, šestič, iz člena 2(4) in člena 11(1) Direktive 2014/89.

91

Opozoriti je treba tudi, da je Sodišče v okviru tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti že presodilo, da ni pristojno za odločanje o razlagi mednarodnega sporazuma, ki so ga sklenile države članice in katerega predmet ne spada na področja pristojnosti Unije, ter o obveznostih, ki iz njega izhajajo za države članice (glej v tem smislu sodbo z dne 30. septembra 2010, Komisija/Belgija, C‑132/09, EU:C:2010:562, točka 44).

92

Iz te sodne prakse izhaja, da Sodišče ni pristojno za odločanje o tožbi zaradi neizpolnitve obveznosti, ne glede na to, ali je ta vložena na podlagi člena 258 PDEU ali na podlagi člena 259 PDEU, če je kršitev določb prava Unije, navedena v utemeljitev te tožbe, akcesorna v razmerju do domnevne kršitve obveznosti, ki izhajajo iz takega sporazuma.

93

Zato je treba za točno razumevanje narave in obsega zatrjevanih neizpolnitev obveznosti tožbene predloge brati ob upoštevanju očitkov Republike Slovenije, kot so navedeni v obrazložitvi tožbe.

94

Iz te obrazložitve je tako razvidno, da Republika Slovenija s prvim očitkom, ki se nanaša na kršitev člena 2 PEU, želi, da se ugotovi, da Republika Hrvaška z enostranskim neizpolnjevanjem zaveze, ki jo je sprejela v procesu pristopanja k Uniji, in sicer da bo spoštovala prihodnjo arbitražno razsodbo, mejo, določeno v arbitražni razsodbi, in druge obveznosti iz te razsodbe, zavrača spoštovanje pravne države, kakor je določena v tem členu, ter s tem krši načelo lojalnega sodelovanja in načelo res iudicata.

95

Z drugim očitkom, ki se nanaša na kršitev načela lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) PEU, Republika Slovenija trdi, da Republika Hrvaška z zavračanjem priznanja in spoštovanja meje, določene v arbitražni razsodbi, ogroža uresničevanje ciljev Unije in Republiki Sloveniji preprečuje izvajanje prava Unije, katerega uporaba je odvisna od opredelitve ozemlja držav članic, na celotnem slovenskem ozemlju.

96

S tretjim in četrtim očitkom Republika Slovenija trdi, da Republika Hrvaška s tem, da ne spoštuje slovenskega ozemlja in njegovih mej, kot so bile določene z arbitražno razsodbo, krši pravo Unije na področju skupne ribiške politike.

97

Natančneje, v zvezi s tretjim očitkom Republika Slovenija navaja, da Republika Hrvaška s tem, da prereka mejo, kot je bila določena z arbitražno razsodbo, ter s tem, da nasprotuje demarkaciji in uporabi te meje, krši izključne pravice Republike Slovenije v njenih teritorialnih vodah, ji preprečuje, da bi izpolnjevala svoje obveznosti v skladu z Uredbo št. 1380/2013, ter z enostranskim ravnanjem, ki pomeni očitno kršitev Arbitražnega sporazuma, ovira uporabo ureditve dostopa do obalnih voda Hrvaške in Slovenije v okviru sosedskih odnosov, uvedene s to uredbo, ki se za ti državi članici uporablja od 30. decembra 2017, torej od prvega dne po izteku šestmesečnega roka, ki je v členu 7(3) Arbitražnega sporazuma določen za izvršitev arbitražne razsodbe.

98

V zvezi s četrtim očitkom pa Republika Slovenija trdi, da Republika Hrvaška krši nadzorni sistem Skupnosti za zagotavljanje skladnosti s pravili skupne ribiške politike, uveden z Uredbo št. 1224/2009 in Izvedbeno uredbo št. 404/2011, ker zadnjenavedena država članica z nespoštovanjem njune skupne morske meje, kot je bila določena z arbitražno razsodbo, na eni strani Republiki Sloveniji onemogoča izpolnjevanje njenih obveznosti v okviru navedenega nadzornega sistema in ker na drugi strani v slovenskih vodah nezakonito uveljavlja pravice, ki jih ima Republika Slovenija kot obalna država.

99

S petim očitkom Republika Slovenija trdi, da Republika Hrvaška – ker meja med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo, kot je bila določena z arbitražno razsodbo, ostaja zunanja meja, za katero se uporabljajo določbe Zakonika o schengenskih mejah v zvezi z zunanjimi mejami – krši obveznosti nadzora te meje in obveznost njenega varovanja, ki so določene s tem zakonikom. Poleg tega naj Republika Hrvaška s tem, da zavrača priznanje arbitražne razsodbe, ne bi izpolnjevala obveznosti ravnati popolnoma v skladu z ustreznim mednarodnim pravom, ki je določena v tem zakoniku.

100

S šestim očitkom Republika Slovenija trdi, da Republika Hrvaška s tem, da zavrača priznanje arbitražne razsodbe, s katero je bila določena razmejitev teritorialnih voda med tema državama članicama, in zlasti s tem, da slovenske teritorialne vode vključuje v svoje pomorsko prostorsko načrtovanje, krši Direktivo 2014/89. Republika Hrvaška naj bi s tem tudi onemogočala vsakršno sodelovanje, določeno s to direktivo.

101

Iz navedenega izhaja, da zatrjevane kršitve primarnega prava Unije, kot so navedene v prvem in drugem očitku, po mnenju same Republike Slovenije izhajajo iz tega, da naj bi Republika Hrvaška kršila obveznosti, ki izhajajo iz Arbitražnega sporazuma in arbitražne razsodbe, izdane na podlagi tega sporazuma, zlasti obveznost spoštovanja meje, določene v tej razsodbi. Prav tako zatrjevane kršitve sekundarne zakonodaje Unije, kot izhajajo iz očitkov od tretjega do šestega, temeljijo na premisi, da je bila meja na kopnem in na morju med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo določena v skladu z mednarodnim pravom, in sicer z arbitražno razsodbo. To, da prvonavedena država članica zavrača izvršitev te razsodbe, naj bi zato drugonavedeni državi članici onemogočalo, da na svojem celotnem ozemlju izvaja zadevne določbe sekundarne zakonodaje Unije in uresničuje pravice, ki so ji podeljene s temi določbami, ter naj bi na morskih območjih, ki so predmet spora, preprečevalo uporabo določb sekundarne zakonodaje Unije, ki se sklicujejo na začetek izvajanja arbitražne odločbe na podlagi Arbitražnega sporazuma v celoti.

102

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je arbitražno razsodbo izdalo mednarodno sodišče, ustanovljeno na podlagi dvostranskega arbitražnega sporazuma, urejenega z mednarodnim pravom, pri čemer predmet tega sporazuma ne spada na področja pristojnosti Unije iz členov od 3 do 6 PDEU in Unija ni njegova pogodbenica. Unija je sicer strankama mejnega spora nudila dobre usluge, da bi se ta spor rešil, in predsedstvo Sveta je Arbitražni sporazum podpisalo v imenu Unije kot priča. Poleg tega obstajajo povezave med sklenitvijo tega sporazuma in arbitražnim postopkom, ki je potekal na njegovi podlagi, na eni strani ter postopkom pogajanj in pristopa Republike Hrvaške k Uniji na drugi. Vendar take okoliščine ne zadostujejo, da bi se štelo, da sta Arbitražni sporazum in arbitražna razsodba sestavni del prava Unije.

103

Natančneje, okoliščine, da sta bili s točko 5 Priloge III k Aktu o pristopu v Prilogo I k Uredbi št. 2371/2002 dodani točki 11 in 12 ter da se opombi, na kateri ti točki napotujeta, nevtralno sklicujeta na arbitražno odločbo, izdano na podlagi Arbitražnega sporazuma, za določitev, od kdaj se uporablja ureditev dostopa do obalnih voda Hrvaške in Slovenije v okviru sosedskih odnosov, ni mogoče razlagati tako, da so bile s tem aktom o pristopu v pravo Unije vključene mednarodne zaveze, ki sta jih Republika Hrvaška in Republika Slovenija sprejeli v okviru tega sporazuma, zlasti obveznost spoštovanja meje, določene s to arbitražno odločbo.

104

Iz tega izhaja, da so zatrjevane kršitve prava Unije akcesorne v razmerju do domnevne kršitve obveznosti, ki izhajajo iz dvostranskega mednarodnega sporazuma, katerega pogodbenica ni Unija in katerega predmet ne spada na področja njene pristojnosti, s strani Republike Hrvaške. Ker je lahko predmet tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti, vložene na podlagi člena 259 PDEU, le nespoštovanje obveznosti, ki izhajajo iz prava Unije, Sodišče torej v skladu s tem, na kar je bilo opozorjeno v točkah 91 in 92 te sodbe, ni pristojno, da bi se v okviru obravnavane tožbe izreklo o zatrjevani kršitvi obveznosti iz Arbitražnega sporazuma in arbitražne razsodbe, iz katere izhajajo očitki Republike Slovenije v zvezi z domnevnimi kršitvami prava Unije.

105

V zvezi s tem je treba pojasniti še, da ker v Pogodbah ni bolj podrobne opredelitve ozemlja, ki spada pod suverenost držav članic, mora vsaka od teh držav članic v skladu s pravili mednarodnega javnega prava opredeliti obseg in meje svojega ozemlja (glej v tem smislu sodbo z dne 29. marca 2007, Aktiebolaget NN, C‑111/05, EU:C:2007:195, točka 54). Ozemeljska veljavnost Pogodb v smislu člena 52 PEU in člena 355 PDEU je namreč določena s sklicevanjem na nacionalna ozemlja. Poleg tega je v členu 77(4) PDEU opozorjeno, da so glede geografske razmejitve svojih meja v skladu z mednarodnim pravom pristojne države članice.

106

V obravnavanem primeru člen 7(3) Arbitražnega sporazuma določa, da pogodbenici v šestih mesecih po sprejetju arbitražne razsodbe storita vse potrebno za njeno izvršitev, vključno s spremembo notranje zakonodaje, če je to potrebno. Poleg tega je v opombah k točkama 8 in 10 Priloge I k Uredbi št. 1380/2013 pojasnjeno, da se glede Republike Hrvaške in Republike Slovenije ureditev dostopa do obalnih voda teh držav članic v okviru sosedskih odnosov, določena v Prilogi I k tej uredbi, „uporablja, ko se začne v celoti izvajati arbitražna odločba“. Gotovo pa je, kot je tudi generalni pravobranilec v bistvu navedel v točki 164 sklepnih predlogov, da arbitražna razsodba ni bila izvršena.

107

V teh okoliščinah Sodišče ni pristojno, da v okviru obravnavane tožbe, vložene na podlagi člena 259 PDEU, preuči – sicer bi prekoračilo pristojnosti, ki so mu podeljene s Pogodbama, in poseglo v pristojnosti, ki so državam članicam pridržane glede geografske razmejitve njihovih meja – vprašanje obsega in meja ozemelj Republike Hrvaške in Republike Slovenije ter pri tem neposredno uporabi mejo, določeno z arbitražno razsodbo, da bi preverilo resničnost zadevnih kršitev prava Unije.

108

Glede na vse zgoraj navedene preudarke je treba ugotoviti, da Sodišče ni pristojno za odločanje o obravnavani tožbi zaradi neizpolnitve obveznosti.

109

Ta ugotovitev ne vpliva na nobeno od obveznosti, ki za vsako od zadevnih dveh držav članic v okviru njunih vzajemnih razmerij ter tudi razmerij do Unije in drugih držav članic izhajajo iz člena 4(3) PEU, za lojalno prizadevanje, da se vzpostavi dokončna pravna rešitev v skladu z mednarodnim pravom, kot je predvidena v Aktu o pristopu ter s katero se zagotavlja učinkovita in neovirana uporaba prava Unije na zadevnih območjih, in za končanje njunega spora z uporabo katerega koli sredstva za njegovo rešitev, vključno z morebitno predložitvijo tega spora Sodišču v skladu s posebnim sporazumom na podlagi člena 273 PDEU.

110

V skladu s členom 138(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.

111

Ker je Republika Hrvaška predlagala, naj se Republiki Sloveniji naloži plačilo stroškov, in ker ta s predlogi ni uspela, se ji naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je Sodišče (veliki senat) razsodilo: