–

za osebo UX G. Guida, F. Sisto, F. Visco in V. De Michele, avvocati,

–

za Governo della Repubblica italiana G. Palmieri, agentka, skupaj z L. Fiandaca in F. Sclafanijem, avvocati dello Stato,

–

za Evropsko komisijo G. Gattinara in M. van Beek, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 267 PDEU ter člena 31(2) in člena 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina), načela odgovornosti držav članic za kršitve prava Unije ter razlago člena 1(3) in člena 7 Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 4, str. 381) ter določb 2 in 4 Okvirnega sporazuma o delu za določen čas, sklenjenega 18. marca 1999 (v nadaljevanju: okvirni sporazum), ki je priloga Direktive Sveta 1999/70/ES z dne 28. junija 1999 o okvirnem sporazumu o delu za določen čas, sklenjenem med ETUC, UNICE in CEEP (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 3, str. 368).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med osebo UX in Governo della Repubblica italiana (italijanska vlada) glede odškodninskega zahtevka za škodo, ki je nastala, ker je Italijanska država kršila pravo Unije.

3

V členu 2 Direktive Sveta 89/391/EGS z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu (UL 1989, L 183, str. 1) so določena področja uporabe, ki jih zajema ta direktiva:

„1.   Ta direktiva se uporablja za vsa področja dejavnosti, javna in zasebna (industrijske, kmetijske, komercialne, storitvene, izobraževalne, kulturne, razvedrilne, itd.).

2.   Ta direktiva se ne uporablja tam, kjer ji posebne značilnosti nekaterih posebnih dejavnosti javnih služb, kakršne so oborožene sile ali policija, ali nekaterih posebnih dejavnosti v službah civilne zaščite neizogibno nasprotujejo.

V tem primeru se morata varnost in zdravje delavcev zagotoviti, kolikor je mogoče, glede na cilje te direktive.“

4

Člen 1 Direktive 2003/88, naslovljen „Namen in področje uporabe“, v odstavkih od 1 do 3 določa:

„1.   Ta direktiva določa minimalne varnostne in zdravstvene zahteve pri organizaciji delovnega časa.

2.   Ta direktiva se uporablja za:

[…]

3.   Ta direktiva se uporablja za vse sektorje dejavnosti, tako javne kot zasebne, skladno s členom 2 Direktive 89/391/EGS, brez vpliva na člene 14, 17, 18 in 19 te direktive.

[…]“.

5

Člen 7 te direktive, naslovljen „Letni dopust“, določa:

„1.   Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi vsakemu delavcu zagotovijo pravico do plačanega letnega dopusta najmanj štirih tednov, v skladu s pogoji za upravičenost in dodelitev letnega dopusta, ki jih določa nacionalna zakonodaja in/ali praksa.

2.   Minimalnega plačanega letnega dopusta ni mogoče nadomestiti z denarnim nadomestilom, razen v primeru prenehanja delovnega razmerja.“

6

V uvodni izjavi 17 Direktive 1999/70 je navedeno:

„Kar zadeva izraze uporabljene v okvirnem sporazumu, ki niso natančno določeni, omogoča ta direktiva državam članicam, da jih opredelijo skladno z nacionalno zakonodajo ali običaji, kakor je to v drugih direktivah o socialnih zadevah, ki uporabljajo podobne izraze, če te opredelitve spoštujejo vsebino okvirnega sporazuma.“

7

Člen 1 te direktive določa, da je njen namen „uveljaviti okvirni sporazum […], sklenjen […] med splošnimi medpanožnimi organizacijami (ETUC, UNICE in CEEP), ki je priloga tej direktivi“.

8

V skladu z določbo 1 okvirnega sporazuma je namen tega sporazuma, prvič, izboljšati kakovost dela za določen čas z zagotavljanjem uporabe načela prepovedi diskriminacije in, drugič, vzpostaviti okvir za preprečevanje zlorab, ki izhajajo iz veriženja pogodb o zaposlitvi ali delovnih razmerij za določen čas.

9

Določba 2 okvirnega sporazuma, naslovljena „Področje uporabe“, določa:

10

Določba 3 okvirnega sporazuma, naslovljena „Opredelitve“, določa:

„V tem sporazumu izraz

11

Določba 4 okvirnega sporazuma, naslovljena „Načelo nediskriminacije“, določa:

12

Člen 106 italijanske ustave vsebuje temeljne določbe o dostopu do sodniške funkcije:

„Imenovanja sodnikov potekajo prek razpisov.

Zakon o sodnem sistemu lahko dopusti – tudi z glasovanjem – imenovanje častnih sodnikov za vse funkcije, dodeljene posameznim sodnikom.

[…]“.

13

Legge n. 374 – Istituzione del giudice di pace (zakon št. 374 o uvedbi mirovnih sodnikov z dne 21. novembra 1991 (redni dodatek h GURI št. 278 z dne 27. novembra 1991, str. 5, v nadaljevanju: zakon št. 374/1991) določa:

„Člen 1

Uvedba in naloge mirovnega sodnika

1.   Uvede se mirovni sodnik, ki izvaja sodno pristojnost v civilnih in kazenskih zadevah ter izvensodno poravnavo v civilnih zadevah v skladu z določbami tega zakona.

2.   Funkcijo mirovnega sodnika opravlja častni sodnik, ki spada v sodniški stan.

[…]

Člen 3

Sistemski okvir in kadrovski načrt mirovnih sodnikov

1.   Sistemski okvir častnih sodnikov, ki opravljajo funkcijo mirovnega sodnika, je določen na 4700 mest; […]

[…]

Člen 4

Imenovanje

1.   Častni sodniki, ki opravljajo funkcijo mirovnega sodnika, so imenovani z uredbo predsednika republike, in sicer po odločitvi vrhovnega sodnega sveta na podlagi predloga krajevno pristojnega sodnega sveta, dopolnjenega s petimi predstavniki, ki jih sporazumno imenujejo sveti odvetniške zbornice in državni tožilci okrožja pritožbenega sodišča.

[…]

Člen 10

Obveznosti mirovnega sodnika

1.   Mirovni sodnik mora izpolnjevati obveznosti, ki veljajo za redne sodnike. […]

[…]

Člen 11

Nadomestila, ki pripadajo mirovnemu sodniku.

1.   Funkcija mirovnega sodnika je častna.

2.   Častni sodniki, ki opravljajo funkcijo mirovnega sodnika, prejemajo nadomestilo v višini 70.000 [italijanskih lir (ITL) (približno 35 EUR)] za vsako civilno ali kazensko obravnavo, tudi če ne gre za ustno obravnavo, in za zapečatenje ter 110.000 ITL [približno 55 EUR] za vsak drug postopek, ki jim je bil dodeljen in končan ali izbrisan iz vpisnika.

3.   Prav tako prejmejo nadomestilo v višini 500.000 ITL [približno 250 EUR] za vsak mesec dejanske službe iz naslova povračila stroškov izobraževanja, stroškov dodatnega usposabljanja in splošnih stroškov, povezanih z opravljanjem funkcije.

[…]

4a   Nadomestila iz tega člena se lahko izplačajo skupaj s pokojninami in pokojninskimi dajatvami, ne glede na njihovo poimenovanje.

4b   Nadomestila iz tega člena nikakor ne smejo presegati zneska 72.000 EUR bruto letno.“

14

Člen 8a legge no 97 – Norme sullo stato giuridico dei magistrati e sul trattamento economico dei magistrati ordinari e amministrativi, dei magistrati della giustizia militare e degli avvocati dello Stato (zakon št. 97 o predpisih o pravnem položaju sodnikov in prejemkih rednih in upravnih sodnikov, vojaških sodnikov in državnih odvetnikov) z dne 2. aprila 1979 določa:

„[…] rednim, upravnim, računskim in vojaškim sodnikom ter državnim odvetnikom in državnim tožilcem (avvocati dello Stato in procuratori dello Stato) pripada 30 dni letnega dopusta“.

15

Člen 24 decreto legislativo n. 116 – Riforma organica della magistratura onoraria e altre disposizioni sui giudici di pace, nonché disciplina transitoria relativa ai magistrati onorari in servizio, a norma della legge 28 aprile 2016, n. 57 (zakonska uredba št. 116 o celoviti reformi statusa častnih sodnikov in o drugih določbah o mirovnih sodnikih ter prehodni ureditvi, ki se uporablja za častne sodnike, ki opravljajo funkcijo, na podlagi zakona št. 57 z dne 28. aprila 2016) z dne 13. julija 2017 (GURI št. 177 z dne 31. julija 2017, str. 1) določa nadomestilo za čas počitnic za mirovne sodnike, vendar le za častne sodnike, ki so funkcijo začeli opravljati po 16. avgustu 2017.

16

Tožeča stranka iz postopka v glavni stvari je bila 23. februarja 2001 imenovana za Giudice di pace (mirovna sodnica) in te naloge je opravljala na dveh različnih sodiščih od leta 2002 do leta 2005 in nato od leta 2005 do danes.

17

Tožeča stranka iz postopka v glavni stvari je v obdobju od 1. julija 2017 do 30. junija 2018 v vlogi kazenske sodnice izdala 478 sodb, v vlogi giudice dell’indagine preliminare (sodnica, pristojna za pripravljalno preiskavo) pa 1113 sklepov o ustavitvi postopka v zvezi z znanimi osumljenci in 193 sklepov o ustavitvi postopka v zvezi z neznanimi storilci. V okviru svojih nalog kot sodnica posameznica zagotavlja dve obravnavi tedensko, razen v obdobju neplačanega dopusta avgusta, v katerem procesni roki ne tečejo.

18

Tožeča stranka iz postopka v glavni stvari avgusta 2018 med neplačanim dopustom ni opravljala nobene dejavnosti kot mirovna sodnica in zato ni prejela nobenega nadomestila.

19

Tožeča stranka iz postopka v glavni stvari je 8. oktobra 2018 pri Giudice di pace di Bologna (mirovni sodnik v Bologni) vložila predlog za izdajo plačilnega naloga proti Governo della Repubblica Italiana (italijanska vlada) za znesek 4500,00 EUR, ki po njenem mnenju ustreza plači za avgust 2018, ki bi jo lahko zahtevala redna sodnica z enako delovno dobo, kot jo je imela ona, iz naslova povračila škode, ki naj bi ji nastala zaradi očitne kršitve določbe 4 okvirnega sporazuma in člena 7 Direktive 2003/88 ter člena 31 Listine s strani Italijanske države. Tožeča stranka iz postopka v glavni stvari podredno predlaga, naj se italijanski vladi iz istega naslova naloži plačilo zneska 3039,76 EUR, izračunanega na podlagi neto nadomestila, ki ga je prejela julija 2018.

20

V tem okviru je iz predložitvene odločbe razvidno, da so plačila, ki jih prejmejo mirovni sodniki, povezana z opravljenim delom in izračunana glede na število izdanih odločb. Zato tožeča stranka iz postopka v glavni stvari med avgustovskim dopustom ni prejela nobenega nadomestila, medtem ko imajo redni sodniki pravico do 30 dni plačanega dopusta. Člen 24 zakonske uredbe št. 116 z dne 13. julija 2017, ki odslej določa plačan dopust za mirovne sodnike, naj se zaradi datuma nastopa funkcije tožeče stranke iz postopka v glavni stvari zanjo ne bi uporabljal.

21

Iz navedene odločbe je tudi razvidno, da veljajo za mirovne sodnike podobne disciplinske zahteve kot za redne sodnike. Skupaj z ministrom za pravosodje jih uveljavlja Consiglio Superiore della Magistratura (vrhovni sodni svet).

22

Giudice di pace di Bologna (mirovni sodnik v Bologni) v nasprotju z italijanskimi vrhovnimi sodišči šteje, da je treba mirovne sodnike na podlagi določb Direktive 2003/88 in okvirnega sporazuma kljub častni naravi njihove službe šteti za „delavce“. V utemeljitev tega pristopa se sklicuje zlasti na podrejenost, ki je po njegovem mnenju značilna za razmerje med mirovnimi sodniki in Ministero della giustizia (ministrstvo za pravosodje). Poleg tega naj za mirovne sodnike ne bi veljala le disciplinska pooblastila vrhovnega sodnega sveta, temveč naj bi bili vključeni tudi v kadrovski načrt tega organa. Poleg tega naj bi bili plačilni listi mirovnim sodnikom izdani enako kot plačilni listi, določeni za javne uslužbence, dohodek mirovnega sodnika pa naj bi bil izenačen z dohodkom delavca. Zato naj bi se zanje uporabljala Direktiva 2003/88 in okvirni sporazum.

23

V teh okoliščinah je Giudice di pace di Bologna (mirovni sodnik v Bologni) prekinil odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložil pet vprašanj.

24

Predložitveno sodišče je z odločbo z dne 11. novembra 2019, ki je na Sodišče prispela 12. novembra 2019, umaknilo četrto in peto vprašanje za predhodno odločanje, pri čemer je potrdilo, da ohranja prva tri vprašanja za predhodno odločanje:

25

Predložitveno sodišče je predlagalo, naj se ta zadeva obravnava po nujnem postopku predhodnega odločanja, določenem v členu 23a Statuta Sodišča Evropske unije.

26

Sodišče je 6. novembra 2018 na predlog sodnika poročevalca in po opredelitvi generalne pravobranilke odločilo, da se temu predlogu ne ugodi.

27

Tožeča stranka iz postopka v glavni stvari je po predstavitvi sklepnih predlogov generalne pravobranilke z vlogo, ki je bila v sodnem tajništvu Sodišča vložena 29. januarja 2020, predlagala, naj se na podlagi člena 83 Poslovnika Sodišča odredi ponovno odprtje ustnega dela postopka.

28

V utemeljitev svojega predloga v bistvu trdi, da se je generalna pravobranilka glede elementov, ki sestavljajo plačo mirovnih sodnikov, v sklepnih predlogih oprla na sodno prakso Sodišča, o kateri se na obravnavi 28. novembra 2019 ni razpravljalo. Tožeča stranka iz postopka v glavni stvari izpodbija presojo generalne pravobranilke glede metode izračuna nadomestila plače za čas dopusta in, natančneje, nekaterih vidikov plače, ki jih je treba uporabiti za izračun navedenega nadomestila. Tožeča stranka iz postopka v glavni stvari tako meni, da je generalna pravobranilka navedla novo trditev, o kateri se na obravnavi ni razpravljalo.

29

V zvezi s tem je treba spomniti, da je v skladu s členom 252, drugi odstavek, PDEU dolžnost generalnega pravobranilca, da popolnoma nepristransko in neodvisno javno predstavi obrazložene sklepne predloge o zadevah, pri katerih se v skladu s Statutom Sodišča Evropske unije zahteva njegovo sodelovanje. Sodišča ne zavezujejo niti ti predlogi niti obrazložitev, ki generalnega pravobranilca pripelje do njih (sodba z dne 19. marca 2020, Sánchez Ruiz in drugi, C‑103/18 in C‑429/18, EU:C:2020:219, točka 42 in navedena sodna praksa).

30

V tem okviru je treba tudi navesti, da Statut Sodišča Evropske unije in Poslovnik strankam in zainteresiranim subjektom iz člena 23 Statuta Sodišča Evropske unije ne dajeta možnosti, da v odgovor na sklepne predloge generalnega pravobranilca predložijo stališča. Zato nestrinjanje stranke ali zainteresiranih subjektov s sklepnimi predlogi generalnega pravobranilca, ne glede na vprašanja, ki jih preizkusi v njih, samo po sebi ne more biti razlog, ki bi upravičeval ponovno odprtje ustnega postopka (sodba z dne 19. marca 2020, Sánchez Ruiz in drugi, C‑103/18 in C‑429/18, EU:C:2020:219, točka 43 in navedena sodna praksa).

31

Iz tega izhaja, da predlogu tožeče stranke iz postopka v glavni stvari za ponovno odprtje ustnega dela postopka, glede na to, da z njim želi, da se ji omogoči odgovoriti na stališče, ki ga je zavzela generalna pravobranilka v sklepnih predlogih, ni mogoče ugoditi.

32

Pri tem lahko Sodišče na podlagi člena 83 Poslovnika po opredelitvi generalnega pravobranilca kadar koli odredi ponovno odprtje ustnega dela postopka, zlasti če meni, da zadeva ni dovolj razjasnjena, če stranka po koncu ustnega dela postopka navede novo dejstvo, ki je odločilno za odločitev Sodišča, ali če je v zadevi treba odločiti na podlagi trditve, o kateri stranke ali zadevni subjekti iz člena 23 Statuta Sodišča Evropske unije niso razpravljali.

33

V obravnavani zadevi pa Sodišče po opredelitvi generalne pravobranilke meni, da ima na voljo vse potrebne elemente za odgovor na vprašanja, ki jih je postavilo predložitveno sodišče, in da v obravnavani zadevi ni treba odločiti na podlagi trditve, o kateri zadevne osebe niso razpravljale.

34

Glede na zgoraj navedene preudarke ponovnega odprtja ustnega dela postopka ni treba odrediti.

35

Italijanska republika in Evropska komisija trdita, prvič, da je predlog za sprejetje predhodne odločbe v celoti nedopusten, ker mirovnega sodnika, ki je vložil predlog za sprejetje predhodne odločbe, ni mogoče šteti za nacionalno sodišče v smislu člena 267 PDEU, ker v zvezi s tem od bistvenih pogojev niso izpolnjeni trije.

36

Na prvem mestu naj ne bi bila spoštovana zahteva po neodvisnosti, zlasti z njenega drugega, notranjega vidika, ker naj bi predložitveni sodnik nujno imel interes za izid spora o glavni stvari, saj spada v kategorijo mirovnih sodnikov. Zato naj predložitvenega sodnika ne bi bilo mogoče šteti za nepristranskega.

37

Na drugem mestu Italijanska republika in Komisija v zvezi z obveznostjo sodne pristojnosti predložitvenega sodnika na eni strani trdita, da so zahtevki tožeče stranke iz postopka v glavni stvari del delovnopravnega spora, ki se nanaša na vprašanje, ali so mirovni sodniki delavci, in na drugi, da pristojnost mirovnega sodnika temelji na razdelitvi terjatev tožeče stranke iz postopka v glavni stvari do italijanske države, ki je z italijanskim pravom prepovedana.

38

Na tretjem mestu italijanska vlada in Komisija menita, da v obravnavanem primeru ni podana kontradiktornost postopka za izdajo plačilnega naloga, ki poteka pred predložitvenim sodnikom.

39

Drugič, Komisija na eni strani dvomi o nujnosti predloga za sprejetje predhodne odločbe in na drugi o upoštevnosti postavljenih vprašanj za rešitev spora o glavni stvari. Na prvem mestu meni, da čeprav je predložitveno sodišče v točki 22 predložitvene odločbe samo potrdilo, da predlog za sprejetje predhodne odločbe ni potreben, ni jasno navedlo razlogov, ki so mu vzbudili dvom o razlagi nekaterih določb prava Unije. Komisija na drugem mestu šteje, da drugo vprašanje ni postavljeno, da bi se odgovorilo na dejanski dvom predložitvenega sodnika o razlagi prava Unije, in da tretje vprašanje nima nikakršne zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari.

40

V zvezi s tem je treba najprej preučiti, ali v obravnavanem primeru mirovni sodnik, ki je vložil ta predlog za sprejetje predhodne odločbe, izpolnjuje merila, da se šteje za nacionalno sodišče v smislu člena 267 PDEU.

41

Ta problematika se postavlja tudi s prvim vprašanjem, katerega namen je v bistvu ugotoviti, ali je mirovni sodnik zajet s pojmom „sodišče države članice“ v smislu člena 267 PDEU.

42

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišče pri presoji vprašanja, ali je zadevni predložitveni organ „sodišče“ v smislu člena 267 PDEU, ki je izključno vprašanje prava Unije, upošteva vse elemente, kot so zakonska podlaga organa, njegova stalnost, obveznost njegove sodne pristojnosti, kontradiktornost njegovega postopka, njegova uporaba pravnih pravil in njegova neodvisnost (sodba z dne 21. januarja 2020, Banco de Santander, C‑274/14, EU:C:2020:17, točka 51 in navedena sodna praksa).

43

V obravnavanem primeru na podlagi elementov iz spisa, predloženega Sodišču, ni mogoče dvomiti o tem, da mirovni sodnik izpolnjuje merila v zvezi s svojo zakonsko podlago, stalnostjo in uporabo pravnih pravil.

44

Nasprotno se najprej postavlja vprašanje, ali izpolnjuje merilo neodvisnosti. Predložitveno sodišče glede svoje neodvisnosti izraža pridržke, povezane z delovnimi razmerami italijanskih mirovnih sodnikov.

45

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je neodvisnost nacionalnih sodišč bistvena za pravilno delovanje sistema pravosodnega sodelovanja, ki ga pomeni mehanizem postopka predhodnega odločanja iz člena 267 PDEU, ker lahko v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča, na katero je bilo opozorjeno v točki 42 te sodbe, ta mehanizem uporabi le organ, ki je pristojen za izvajanje prava Unije, ki med drugim izpolnjuje to merilo neodvisnosti (sodba z dne 21. januarja 2020, Banco de Santander, C‑274/14, EU:C:2020:17, točka 56 in navedena sodna praksa).

46

V skladu s sodno prakso Sodišča pojem „neodvisnost“ zajema dva vidika. Prvi, zunanji vidik, zahteva, da zadevni organ svoje funkcije izvaja povsem samostojno, ne da bi bil s komer koli kakor koli hierarhično povezan ali mu podrejen in ne da bi prejemal kakršne koli ukaze ali navodila, ter da je s tem zaščiten pred zunanjimi posegi ali pritiski, ki lahko ogrozijo neodvisnost presoje njegovih članov in vplivajo na njihove odločitve (sodba z dne 21. januarja 2020, Banco de Santander, C‑274/14, EU:C:2020:17, točka 57 in navedena sodna praksa).

47

V zvezi z zunanjim vidikom pojma „neodvisnost“ je treba še opozoriti, da neodstavljivost članov zadevnega organa pomeni jamstvo, ki je neločljivo povezano z neodvisnostjo sodnikov, ker je namen te neodstavljivosti zaščititi osebe, ki jim je zaupana naloga sojenja (sodba z dne 21. januarja 2020, Banco de Santander, C‑274/14, EU:C:2020:17, točka 58 in navedena sodna praksa).

48

Načelo neodstavljivosti, katerega temeljni pomen je treba poudariti, zlasti zahteva, da lahko sodniki ostanejo na položaju, dokler ne dopolnijo obvezne upokojitvene starosti ali dokler jim ne poteče mandat, če je začasen. Navedeno načelo sicer ni absolutno, vendar je v zvezi z njim mogoče določiti izjeme le, če to upravičujejo legitimni in nujni razlogi, pri čemer je treba spoštovati načelo sorazmernosti. Tako je splošno priznano, da je sodnike mogoče razrešiti, če niso več primerni za opravljanje svoje funkcije zaradi nezmožnosti ali hude kršitve, pri tem pa je treba spoštovati ustrezne postopke (sodba z dne 21. januarja 2020, Banco de Santander, C‑274/14, EU:C:2020:17, točka 59 in navedena sodna praksa).

49

Z jamstvom neodstavljivosti članov sodišča se tako zahteva, da so primeri razrešitve članov tega organa določeni s posebnimi predpisi, in sicer z izrecnimi zakonskimi določbami, ki zagotavljajo jamstva, ki presegajo tista, ki so določena s splošnimi pravili upravnega prava in delovnega prava, ki se uporabljajo za nezakonito razrešitev (sodba z dne 21. januarja 2020, Banco de Santander, C‑274/14, EU:C:2020:17, točka 60 in navedena sodna praksa).

50

Drugi, notranji vidik pojma „neodvisnost“, je povezan s pojmom „nepristranskost“ in se nanaša na to, da je zagotovljena enaka distanca do strank spora in njihovih posamičnih interesov glede predmeta spora. Ta vidik zahteva spoštovanje objektivnosti in neobstoj kakršnega koli interesa za izid spora, razen stroge uporabe pravnega pravila (sodba z dne 21. januarja 2020, Banco de Santander, C‑274/14, EU:C:2020:17, točka 61 in navedena sodna praksa).

51

Ta jamstva neodvisnosti in nepristranskosti zahtevajo, da obstajajo pravila, zlasti v zvezi s sestavo organa ter imenovanjem, trajanjem funkcij in razlogi za zadržanje, izločitev in razrešitev njegovih članov, na podlagi katerih je mogoče zavrniti vsak upravičen dvom pri posameznikih o zaščitenosti navedenega organa pred zunanjimi pritiski in njegovi nevtralnosti glede interesov, s katerimi se srečuje (sodba z dne 21. januarja 2020, Banco de Santander, C‑274/14, EU:C:2020:17, točka 63 in navedena sodna praksa).

52

V obravnavanem primeru je treba v zvezi z imenovanjem mirovnih sodnikov ugotoviti, da so v skladu z veljavno nacionalno zakonodajo, zlasti členom 4 zakona št. 374/1991, mirovni sodniki imenovani z uredbo predsednika Italijanske republike, in sicer po odločitvi vrhovnega sodnega sveta na podlagi predloga krajevno pristojnega sodnega sveta, dopolnjenega s petimi predstavniki, ki jih sporazumno imenujejo sveti odvetniške zbornice in državni tožilci okrožja pritožbenega sodišča.

53

V zvezi s trajanjem funkcij mirovnih sodnikov je treba poudariti, da je iz spisa, predloženega Sodišču, razvidno, da imajo ti sodniki štiriletni mandat, ki se ob izteku lahko podaljša za isto obdobje. Poleg tega mirovni sodniki načeloma ostanejo na funkciji do izteka svojega štiriletnega mandata, če ta mandat ni podaljšan.

54

Glede razrešitve mirovnih sodnikov je iz tega spisa razvidno, da so primeri njihove razrešitve in s tem povezani posebni postopki določeni z izrecnimi nacionalnimi zakonskimi določbami.

55

Poleg tega kaže, da mirovni sodniki svojo funkcijo izvajajo povsem samostojno, ob upoštevanju disciplinskih pravil, in brez zunanjih pritiskov, ki bi lahko vplivali na njihove odločitve.

56

V zvezi z zahtevo po neodvisnosti z notranjega vidika, obravnavano v točki 50 te sodbe, zadostuje, kot je generalna pravobranilka navedla v točki 51 sklepnih predlogov, ugotovitev, da je Sodišče že večkrat odgovorilo na vprašanja za predhodno odločanje v zvezi s statusom sodnikov, ne da bi izrazilo dvom o neodvisnosti predložitvenih sodišč, ki so ta vprašanja predložila (glej v tem smislu sodbe z dne13. junija 2017, Florescu in drugi, C‑258/14, EU:C:2017:448; z dne 27. februarja 2018, Associação Sindical dos Juízes Portugueses, C‑64/16, EU:C:2018:117; z dne 7. februarja 2019, Escribano Vindel, C‑49/18, EU:C:2019:106, in z dne 19. novembra 2019, A. K. in drugi (Neodvisnost disciplinskega senata vrhovnega sodišča), C‑585/18, C‑624/18 in C‑625/18, EU:C:2019:982).

57

Ob upoštevanju preudarkov iz točk od 44 do 56 te sodbe je treba ugotoviti, da je zahteva po neodvisnosti v obravnavanem primeru izpolnjena.

58

Nato se postavlja vprašanje obveznosti sodne pristojnosti predložitvenega sodišča.

59

Italijanska republika in Komisija dvomita o pristojnosti predložitvenega sodišča za odločanje o sporu, kakršen je ta iz postopka v glavni stvari, ker so na eni strani zahtevki tožeče stranke iz postopka v glavni stvari del delovnopravnega spora, ki se nanaša na vprašanje, ali so mirovni sodniki delavci. V zvezi s tem pa je dovolj poudariti, da ni sporno, da spor o glavni stvari ni delovnopravna tožba, ampak odškodninska tožba proti državi. Poleg tega Italija in Komisija ne prerekata, da so mirovni sodniki pristojni za odločanje o takšnih zahtevkih.

60

Na drugi strani je treba glede domnevne razdelitve terjatev tožeče stranke iz postopka v glavni stvari poudariti, da je iz predložitvene odločbe razvidno, da je v skladu s členom 7, prvi odstavek, codice di procedura civile (zakonik o civilnem postopku) mirovni sodnik pristojen za spore, ki se nanašajo na premičnine, katerih vrednost ne presega 5000 EUR, če zanje z zakonom ni določena pristojnost drugega sodišča. V skladu s to odločbo člen 4(43) legge 12 novembre 2011, n. 183 (zakon št. 183 z dne 12. novembra 2011) ne določa nobenega pridržka glede stvarne pristojnosti in zato je bil predlog tožeče stranke iz postopka v glavni stvari za izdajo plačilnega naloga zoper italijansko vlado glede na njegovo vrednost in krajevno pristojnost predložitvenega sodišča pravilno vložen v mejah pristojnosti navedenega sodišča.

61

V zvezi s tem je dovolj spomniti, da Sodišče ni pristojno, da bi podvomilo o presoji predložitvenega sodišča glede dopustnosti pravnega sredstva iz postopka v glavni stvari, ki v okviru postopka predhodnega odločanja spada v pristojnost nacionalnega sodišča, niti da bi preverjalo, ali je bila predložitvena odločba sprejeta v skladu z nacionalnimi pravili o organizaciji sodišč in sodnih postopkih (sodba z dne 10. decembra 2018, Wightman in drugi, C‑621/18, EU:C:2018:999, točka 30, in sklep z dne 17. januarja 2019, Rossi in drugi, C‑626/17, neobjavljen, EU:C:2019:28, točka 22 in navedena sodna praksa). Sodišče je vezano na predložitveno odločbo, ki jo izda sodišče države članice, če ta ni bila razveljavljena na podlagi pravnega sredstva, ki ga morebiti določa nacionalno pravo (sodbi z dne 7. julija 2016, Genentech, C‑567/14, EU:C:2016:526, točka 23, in z dne 11. julija 1996, SFEI in drugi, C‑39/94, EU:C:1996:285, točka 24).

62

Dodati je treba, da se v teh okoliščinah tak položaj razlikuje od položajev, ki so bili obravnavani zlasti v zadevi, v kateri sta bila izdana sklepa z dne 6. septembra 2018, Di Girolamo (C‑472/17, neobjavljen, EU:C:2018:684), in z dne 17. decembra 2019, Di Girolamo (C‑618/18, neobjavljen, EU:C:2019:1090), v kateri je predložitveno sodišče jasno navedlo, da ni pristojno za odločanje o predlogu, vloženem pri njem.

63

Nazadnje, v zvezi s kontradiktornostjo postopka, ki poteka pred predložitvenim sodiščem, zadostuje opozoriti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča člen 267 PDEU predložitve zadeve Sodišču ne pogojuje s kontradiktornostjo postopka pred predložitvenim sodiščem. Iz tega člena pa izhaja, da lahko nacionalna sodišča sprožijo postopek pred Sodiščem le, če pred njimi poteka postopek in če odločajo v postopku, ki bo pripeljal do izdaje sodne odločbe (sodbi z dne 16. decembra 2008, Cartesio, C‑210/06, EU:C:2008:723, točka 56, in z dne 4. septembra 2019, Salvoni, C‑347/18, EU:C:2019:661, točka 26 in navedena sodna praksa). V obravnavanem primeru je tako.

64

Poleg tega, kot je generalna pravobranilka navedla v točki 62 sklepnih predlogov, je Sodišče že razsodilo, da se lahko predlog za sprejetje predhodne odločbe Sodišču predloži tudi v postopkih za izdajo plačilnega naloga (glej v tem smislu sodbi z dne 14. decembra 1971, Politi, 43/71, EU:C:1971:122, točki 4 in 5, ter z dne 8. junija 1998, Corsica Ferries France, C‑266/96, EU:C:1998:306, točka 23).

65

Glede na zgoraj navedeno je treba zavrniti dvome Komisije in italijanske vlade ter ugotoviti, da mirovni sodnik izpolnjuje merila za to, da se šteje za „sodišče države članice“ v smislu člena 267 PDEU.

66

Drugič, glede nujnosti predloga za sprejetje predhodne odločbe in upoštevnosti postavljenih vprašanj je treba opozoriti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso samo nacionalno sodišče, ki odloča o sporu in ki mora prevzeti odgovornost za sodno odločbo, ki jo mora sprejeti, pristojno, da glede na posebnosti zadeve presodi potrebo za sprejetje predhodne odločbe, da bi lahko izdalo sodbo, in ustreznost vprašanj, ki jih predlaga Sodišču. Zato je Sodišče, kadar se predložena vprašanja nanašajo na razlago pravila prava Unije, načeloma dolžno odločati (sodba z dne 19. novembra 2019, A. K. in drugi (Neodvisnost disciplinskega senata vrhovnega sodišča), C‑585/18, C‑624/18 in C‑625/18, EU:C:2019:982, točka 97 in navedena sodna praksa).

67

Iz tega sledi, da za vprašanja, ki se nanašajo na pravo Unije, velja domneva upoštevnosti. Sodišče lahko zavrne odločanje o vprašanju za predhodno odločanje, ki ga postavi nacionalno sodišče, le takrat, kadar je očitno, da zahtevana razlaga pravila Unije nima nikakršne zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari, kadar gre za hipotetičen problem oziroma kadar Sodišče nima na voljo dejanskih in pravnih elementov, ki so potrebni, da bi lahko na postavljena vprašanja podalo uporabne odgovore (sodbi z dne 19. novembra 2019, A. K. in drugi (Neodvisnost disciplinskega senata vrhovnega sodišča), C‑585/18, C‑624/18 in C‑625/18, EU:C:2019:982, točka 98 in navedena sodna praksa, in z dne 19. oktobra 2017, Paper Consult, C‑101/16, EU:C:2017:775, točka 29 in navedena sodna praksa).

68

Ker je predložitvena odločba podlaga za postopek, ki poteka pred Sodiščem, je nujno, da nacionalno sodišče v tej odločbi pojasni dejanski in pravni okvir, v katerega spada spor o glavni stvari, in vsaj minimalno pojasni razloge, iz katerih je izbralo določbe prava Unije, katerih razlago zahteva, ter zvezo, ki jo je ugotovilo med temi določbami in nacionalno zakonodajo, ki se uporablja v sporu pred njim (glej v tem smislu zlasti sodbo z dne 9. marca 2017, Milkova, C‑406/15, EU:C:2017:198, točka 73, ter sklep z dne 16. januarja 2020, Telecom Italia in drugi, C‑368/19, neobjavljena, EU:C:2020:21, točka 37).

69

Te kumulativne zahteve v zvezi z vsebino predloga za sprejetje predhodne odločbe so izrecno navedene v členu 94 Poslovnika. Iz tega člena zlasti izhaja, da mora predlog za sprejetje predhodne odločbe vsebovati „razloge, ki so predložitvenemu sodišču vzbudili dvom glede razlage ali veljavnosti nekaterih določb prava Unije, in pojasnitev zveze, ki po mnenju predložitvenega sodišča obstaja med temi določbami in nacionalno zakonodajo, ki jo je treba uporabiti v sporu o glavni stvari“.

70

V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, da je iz točke 22 odločbe predložitvenega sodišča jasno razvidno, da se to v tej točki omejuje na predstavitev trditev tožeče stranke iz postopka v glavni stvari, v skladu s katero bi bilo mogoče njenemu predlogu ugoditi, ne da bi se obrnilo na Sodišče, in nikakor ne trdi, da predlog za sprejetje predhodne odločbe ni potreben za rešitev spora, o katerem odloča.

71

Poleg tega je treba, kot je generalna pravobranilka navedla v točkah 32 in 33 sklepnih predlogov, v zvezi z drugim vprašanjem za predhodno odločanje poudariti, da to ni brezpredmetno, ker želi predložitveno sodišče s tem vprašanjem za to, da bi ugotovilo, ali tožeča stranka iz postopka v glavni stvari lahko zahteva odškodnino zaradi zavrnitve plačanega dopusta, dobiti pojasnilo glede pojma „delavec“ v smislu Direktive 2003/88 in načela prepovedi diskriminacije, določenega v okvirnem sporazumu, da bi se ugotovilo, ali se uporabljata za italijanske sodnike.

72

Kot pa je generalna pravobranilka navedla v točki 34 sklepnih predlogov, je treba ta vprašanja razjasniti.

73

Nasprotno je treba glede tretjega vprašanja poudariti, da se spor o glavni stvari ne nanaša na osebno odgovornost sodnikov, ampak na odškodninski zahtevek iz naslova plačanega dopusta. Predložitveno sodišče ni pojasnilo, zakaj naj bi bila razlaga člena 47 Listine potrebna za odločanje, niti povezave, ki jo je ugotovilo med določbami Unije, katerih razlago predlaga, in nacionalno zakonodajo, ki se uporablja za spor o glavni stvari.

74

Poleg tega iz predložitvene odločbe nikakor ni razvidno, da bi lahko šlo za odgovornost predložitvenega sodišča za naklep ali hudo malomarnost.

75

V teh okoliščinah je treba ob upoštevanju vseh navedenih elementov ugotoviti, da je predlog za sprejetje predhodne odločbe, razen tretjega vprašanja, dopusten.

76

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 267 PDEU razlagati tako, da je Giudice di pace (mirovni sodnik) zajet s pojmom „sodišče države članice“ v smislu tega člena.

77

V obravnavanem primeru iz preudarkov, navedenih v točkah od 42 do 65 te sodbe, izhaja, da je tako. Zato je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je Giudice di pace (mirovni sodnik) zajet s pojmom „sodišče države članice“ v smislu tega člena.

78

Najprej je treba poudariti, da drugo vprašanje vsebuje tri različne vidike, ki so namenjeni presoji morebitne pravice mirovnih sodnikov do plačanega dopusta na podlagi prava Unije. To vprašanje se tako najprej nanaša na razlago pojma „delavec“ v smislu Direktive 2003/88, da bi se ugotovilo, ali Giudice di pace (mirovni sodnik), kot je tožeča stranka iz postopka v glavni stvari, lahko spada pod ta pojem, ker člen 7(1) te direktive določa, da države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi vsakemu delavcu zagotovijo pravico do plačanega letnega dopusta najmanj štirih tednov. Navedeno vprašanje se nato nanaša na pojem „delavec, zaposlen za določen čas“ v smislu okvirnega sporazuma. Nazadnje, če zadnjenavedeni pojem zajema mirovnega sodnika, se predložitveno sodišče sprašuje, ali je mirovnega sodnika za uporabo načela prepovedi diskriminacije iz določbe 4 tega okvirnega sporazuma mogoče primerjati z rednimi sodniki, ki imajo pravico do dodatnega plačanega letnega dopusta v skupnem obsegu 30 dni.

79

Predložitveno sodišče s prvim delom drugega vprašanja v bistvu sprašuje, ali je treba člen 7(1) Direktive 2003/88 in člen 31(2) Listine razlagati tako, da mirovni sodnik, ki pretežno opravlja svoje naloge ter prejema nadomestila v zvezi z opravljenimi storitvami in nadomestilo za vsak mesec dejanske službe, lahko spada pod pojem „delavec“ v smislu teh določb.

80

Na prvem mestu je treba ugotoviti, ali se ta direktiva v obravnavanem primeru uporablja.

81

V zvezi s tem je treba opozoriti, da člen 1(3) Direktive 2003/88 določa področje njene uporabe s sklicevanjem na člen 2 Direktive 89/391.

82

V skladu s členom 2(1) Direktive 89/391 se ta direktiva uporablja za „vsa področja dejavnosti, javna in zasebna“.

83

Vendar se navedena direktiva, kot je razvidno iz njenega člena 2(2), prvi pododstavek, ne uporablja tam, kjer ji posebne značilnosti nekaterih posebnih dejavnosti javnih služb, kakršne so oborožene sile ali policija, ali nekaterih posebnih dejavnosti v službah civilne zaščite neizogibno nasprotujejo.

84

V zvezi s tem je je treba spomniti, da v skladu s sodno prakso Sodišča merilo, uporabljeno v členu 2(2), prvi pododstavek, Direktive 89/391 za izključitev nekaterih dejavnosti s področja uporabe te direktive in posredno s področja uporabe Direktive 2003/88, ne temelji na pripadnosti delavca enemu od sektorjev javne službe iz te določbe, obravnavane kot celota, temveč izključno na posebni naravi nekaterih posebnih nalog, ki jih opravljajo delavci iz sektorjev, na katere se nanaša ta določba, in sicer naravi, ki upravičuje odstopanje od pravil na področju zaščite varnosti in zdravja delavcev zaradi absolutne nujnosti zagotavljanja učinkovite zaščite skupnosti (sodba z dne 20. novembra 2018, Sindicatul Familia Constanţa in drugi, C‑147/17, EU:C:2018:926, točka 55).

85

Čeprav sodna dejavnost mirovnega sodnika ni izrecno navedena v primerih iz člena 2(1) Direktive 89/391, je v obravnavanem primeru del sektorja javne službe. Zato načeloma spada na področje uporabe Direktive 89/391 in Direktive 2003/88.

86

Poleg tega, kot je generalna pravobranilka navedla v točki 71 sklepnih predlogov, ni videti razloga za to, da bi bilo treba za mirovne sodnike uporabiti člen 2(2), prvi pododstavek, Direktive 89/391 in jih na splošno izključiti s področja uporabe teh dveh direktiv.

87

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da se v postopku v glavni stvari Direktiva 2003/88 uporablja.

88

Na drugem mestu je treba spomniti, da za uporabo Direktive 2003/88 pojma „delavec“ ni mogoče razlagati različno glede na nacionalne pravne ureditve, temveč ima v pravu Unije avtonomen pomen (sodbi z dne 26. marca 2015, Fenoll, C‑316/13, EU:C:2015:200, točka 25, in z dne 20. novembra 2018, Sindicatul Familia Constanţa in drugi, C‑147/17, EU:C:2018:926, točka 41 in navedena sodna praksa).

89

Ta ugotovitev velja tudi glede razlage pojma „delavec“ v smislu člena 7 Direktive 2003/88 in člena 31(2) Listine, da bi se tako zagotovila enotnost področja uporabe ratione personae pravice delavcev do plačanega dopusta (sodba z dne 26. marca 2015, Fenoll, C‑316/13, EU:C:2015:200, točka 26).

90

Navedeni pojem je treba opredeliti z objektivnimi merili, ki so značilna za delovno razmerje glede na pravice in obveznosti zadevnih oseb (sodba z dne 20. novembra 2018, Sindicatul Familia Constanţa in drugi, C‑147/17, EU:C:2018:926, točka 41 in navedena sodna praksa).

91

Glede opredelitve pojma „delavec“, kar je na koncu naloga nacionalnega sodišča, se mora to sodišče opreti na objektivna merila in skupaj presoditi vse okoliščine zadeve, v kateri odloča, ki vplivajo tako na naravo obravnavanih dejavnosti kot tudi na zadevno razmerje med strankama (glej v tem smislu sodbo z dne 14. oktobra 2010, Union syndicale Solidaires Isère, C‑428/09, EU:C:2010:612, točka 29).

92

Sodišče lahko kljub temu predložitveno sodišče opozori na načela in merila, ki jih bo moralo upoštevati pri svoji presoji.

93

Na eni strani je torej treba opozoriti, da je treba za „delavca“ šteti vsako osebo, ki opravlja dejansko in resnično dejavnost, razen dejavnosti tako majhnega obsega, da so samo obrobne in pomožne (sodba z dne 26. marca 2015, Fenoll, C‑316/13, EU:C:2015:200, točka 27).

94

Na drugi strani pa je v skladu z ustaljeno sodno prakso bistvena značilnost delovnega razmerja okoliščina, da oseba v določenem času v korist druge osebe in pod njenim vodstvom opravi storitve, za katere prejme plačilo (sodba z dne 20. novembra 2018, Sindicatul Familia Constanţa in drugi, C‑147/17, EU:C:2018:926, točka 41 in navedena sodna praksa).

95

Najprej, glede storitev, ki jih je tožeča stranka iz postopka v glavni stvari opravila kot mirovna sodnica, je iz predložitvene odločbe razvidno, da so te resnične in dejanske ter da jih poleg tega opravlja kot glavno dejavnost. Natančneje, v nekem obdobju, v obravnavanem primeru od 1. julija 2017 do 30. junija 2018, je kot kazenska sodnica izdala 478 sodb in 1326 sklepov ter imela obravnave dvakrat tedensko. Te storitve očitno niso zgolj postranske in pomožne.

96

V tem okviru je treba v zvezi z naravo pravnega razmerja iz postopka v glavni stvari, v okviru katerega tožeča stranka iz postopka v glavni stvari opravlja svoje naloge, opozoriti, da je Sodišče že presodilo, da sui generis pravna narava delovnega razmerja glede na nacionalno pravo ne more imeti nikakršnih posledic na status delavca v smislu prava Unije (sodba z dne 26. marca 2015, Fenoll, C‑316/13, EU:C:2015:200, točka 31).

97

Dalje, v zvezi s plačilom je treba preučiti, ali so zneski, ki jih prejema tožeča stranka iz postopka v glavni stvari, plačani za opravljanje njene poklicne dejavnosti.

98

V zvezi s tem je iz spisa, predloženega Sodišču, razvidno, da mirovni sodniki v zvezi z opravljenimi storitvami prejemajo nadomestila v višini 35 ali 55 EUR, za katere veljajo enaki davki kot za plačo običajnega delavca. Zlasti so do takih nadomestil upravičeni za vsako civilno ali kazensko obravnavo, tudi če ne gre za ustno obravnavo, in za zapečatenje ter za vsak drug postopek, ki jim je bil dodeljen in končan ali izbrisan iz vpisnika. Poleg tega ti sodniki za vsak mesec dejanske službe prejemajo nadomestila iz naslova stroškov izobraževanja, stroškov dodatnega usposabljanja in splošnih stroškov, povezanih z opravljanjem funkcije.

99

Čeprav je iz predložitvene odločbe razvidno, da je funkcija mirovnega sodnika „častna“ in da so nekateri zneski izplačani kot nadomestilo za povračilo stroškov, pa so obseg dela, ki ga je opravila tožeča stranka iz postopka v glavni stvari, in zato zneski, ki jih je ta prejela za to delo, pomembni. Iz te odločbe je namreč razvidno, da je tožeča stranka iz postopka v glavni stvari v obdobju od 1. julija 2017 do 30. junija 2018 končala približno 1800 postopkov.

100

Zato zgolj okoliščina, da je funkcija mirovnega sodnika v nacionalni zakonodaji opredeljena kot „častna“, ne pomeni, da je treba za finančne prejemke, ki jih prejme mirovni sodnik, šteti, da niso plača.

101

Poleg tega, čeprav je res, da je plačilo za opravljene storitve temeljna značilnost delovnega razmerja, pa niti omejena višina plačila niti izvor sredstev zanj ne moreta imeti kakršnih koli posledic za status „delavca“ v smislu prava Unije (glej v tem smislu sodbi z dne 30. marca 2006, Mattern in Cikotic, C‑10/05, EU:C:2006:220, točka 22, in z dne 4. junija 2009, Vatsouras in Koupatantze, C‑22/08 in C‑23/08, EU:C:2009:344, točka 27).

102

V teh okoliščinah mora nacionalno sodišče pri presoji dejanskega stanja, za katero je edino pristojno, nazadnje preveriti, ali so zneski, ki jih je tožeča stranka iz postopka v glavni stvari prejela v okviru svoje poklicne dejavnosti mirovne sodnice, plačila, ki ji prinašajo materialno korist in ji omogočajo preživljanje.

103

Nazadnje, delovno razmerje predpostavlja obstoj podrejenosti med delavcem in njegovim delodajalcem. Obstoj take podrejenosti je treba presojati v vsakem posameznem primeru glede na vse vidike in okoliščine, značilne za razmerja med strankami (sodba z dne 20. novembra 2018, Sindicatul Familia Constanţa in drugi, C‑147/17, EU:C:2018:926, točka 42 in navedena sodna praksa).

104

Res je, da je s funkcijo sodnikov neločljivo povezano, da morajo biti ti zaščiteni pred zunanjimi posegi ali pritiski, ki lahko ogrozijo njihovo neodvisnost pri izvajanju njihovih sodnih dejavnosti in sodne funkcije.

105

Vendar, kot je generalna pravobranilka navedla v točki 83 sklepnih predlogov, ta zahteva ne preprečuje, da se mirovni sodniki opredelijo kot „delavci“.

106

V zvezi s tem iz sodne prakse izhaja, da okoliščina, da za sodnike veljajo predpisi o delu in da jih je mogoče šteti za delavce, nikakor ne ogroža načela neodvisnosti sodstva in možnosti držav članic, da predvidijo obstoj posebnih predpisov, ki veljajo za delavce v pravosodju (glej v tem smislu sodbo z dne 1. marca 2012, O’Brien, C‑393/10, EU:C:2012:110, točka 47).

107

Čeprav v tem okviru sama okoliščina, da za mirovne sodnike v obravnavanem primeru veljajo disciplinska pravila, ki jih izvaja Consiglio superiore della magistratura (vrhovni sodni svet, Italija, v nadaljevanju: CSM), ne zadostuje za to, da bi se štelo, da so v razmerju do delodajalca podrejeni (glej v tem smislu sodbo z dne 26. marca 1987, Komisija/Nizozemska, 235/85, EU:C:1987:161, točka 14), je treba to okoliščino vseeno upoštevati v okviru vseh dejstev iz postopka v glavni stvari.

108

Zato je treba upoštevati način organizacije dela mirovnih sodnikov.

109

V zvezi s tem je iz predložitvene odločbe razvidno, da morajo mirovni sodniki, čeprav lahko svoje delo organizirajo bolj fleksibilno kot člani drugih poklicev, upoštevati preglednice, v katerih je navedena sestava mirovnega sodišča, h kateremu spadajo, pri čemer je s temi preglednicami podrobno in zavezujoče urejena organizacija njihovega dela, vključno z dodelitvijo spisov, datumi in urami obravnav.

110

Iz predložitvene odločbe je razvidno tudi, da morajo mirovni sodniki upoštevati službena navodila Capo dell’Ufficio (vodja službe, Italija). Ti sodniki morajo tudi upoštevati odločbe CSM o posebni in splošni organizaciji.

111

Predložitveno sodišče dodaja, da morajo biti navedeni sodniki stalno dostopni in imajo na disciplinskem področju podobne obveznosti kot poklicni sodniki.

112

V teh okoliščinah je očitno, da mirovni sodniki svoje funkcije opravljajo v pravnem razmerju podrejenosti na upravni ravni, ki pa ne vpliva na njihovo neodvisnost pri sodni funkciji, kar mora preveriti predložitveno sodišče.

113

Glede na zgornje preudarke je treba na prvi del drugega vprašanja odgovoriti, da je treba člen 7(1) Direktive 2003/88 in člen 31(2) Listine razlagati tako, da mirovni sodnik, ki v okviru svojih nalog opravlja resnične in dejanske storitve, ki niso samo obrobne in pomožne ter za katere prejema nadomestila, ki imajo značilnosti plače, lahko spada pod pojem „delavec“ v smislu teh določb, kar mora preveriti predložitveno sodišče.

114

Predložitveno sodišče z drugim delom drugega vprašanja v bistvu sprašuje, ali je treba določbo 2, točka 1, okvirnega sporazuma razlagati tako, da mirovni sodnik, ki pretežno opravlja svoje naloge ter prejema nadomestila v zvezi z opravljenimi storitvami in nadomestilo za vsak mesec dejanske službe, lahko spada pod pojem „delavec, zaposlen za določen čas“ v smislu te določbe.

115

V zvezi s tem iz besedila navedene določbe izhaja, da ima široko področje uporabe, saj se na splošno nanaša na „delavce, zaposlene za določen čas, ki so sklenili pogodbo o zaposlitvi ali delovno razmerje, kakor ju opredeljujejo zakoni, kolektivne pogodbe ali običaji v vsaki državi članici“. Poleg tega opredelitev pojma „delavci, zaposleni za določen čas“ v smislu določbe 3, točka 1, okvirnega sporazuma, zajema vse delavce, brez razlikovanja glede na to, ali je delodajalec, pri katerem so zaposleni, javni ali zasebni subjekt, in ne glede na opredelitev njihove pogodbe po nacionalnem pravu (sodba z dne 19. marca 2020, Sánchez Ruiz in drugi, C‑103/18 in C‑429/18, EU:C:2020:219, točka 108).

116

Okvirni sporazum se tako uporablja za vse delavce, ki opravljajo odplačne storitve v okviru delovnega razmerja za določen čas, sklenjenega z delodajalcem, če so zavezani s pogodbo o zaposlitvi oziroma delovnim razmerjem v smislu nacionalnega prava, in z edinim pridržkom polja proste presoje, ki je državam članicam priznano z določbo 2(2) okvirnega sporazuma glede uporabe tega sporazuma za določene kategorije pogodb oziroma delovnih razmerij ter izključitve njegove uporabe za delavce na začasnem delu v skladu s četrtim odstavkom preambule okvirnega sporazuma (sodba z dne 19. marca 2020, Sánchez Ruiz in drugi, C‑103/18 in C‑429/18, EU:C:2020:219, točka 109).

117

Čeprav, kot je razvidno iz uvodne izjave 17 Direktive 1999/70 in določbe 2, točka 1, okvirnega sporazuma, ta direktiva državam članicam prepušča, da izraza „pogodba o zaposlitvi“ ali „delovno razmerje“, ki sta uporabljena v tej določbi, opredelijo v skladu z nacionalnim pravom in/ali prakso, pa diskrecijska pravica, podeljena državam članicam pri opredelitvi takih pojmov, ni neomejena. Take pojme je namreč mogoče opredeliti v skladu z nacionalnim pravom in/ali prakso, če se spoštujejo polni učinek te direktive in splošna načela prava Unije (glej v tem smislu sodbo z dne 1. marca 2012, O’Brien, C‑393/10, EU:C:2012:110, točka 34).

118

V tem okviru zgolj okoliščina, da je poklicna dejavnost, katere opravljanje prinaša materialno korist, na podlagi nacionalnega prava opredeljena kot „častna“, v zvezi z uporabo okvirnega sporazuma ni upoštevna, saj bi se sicer resno ogrozil polni učinek Direktive 1999/70 in okvirnega sporazuma ter njuna enotna uporaba v državah članicah, ker bi se s tem državam pridržala možnost, da nekatere kategorije oseb samovoljno izključijo iz varstva, ki naj bi se s tema instrumentoma uveljavilo (glej v tem smislu sodbi z dne 13. septembra 2007, Del Cerro Alonso, C‑307/05, EU:C:2007:509, točka 29, in z dne 1. marca 2012, O’Brien, C‑393/10, EU:C:2012:110, točka 36).

119

Kot je bilo opozorjeno v točki 116 te sodbe, se Direktiva 1999/70 in okvirni sporazum uporabljata za vse delavce, ki nudijo odplačne storitve v okviru delovnega razmerja za določen čas, sklenjenega z njihovim delodajalcem.

120

Kot pa je razvidno zlasti iz točk 95, 98 in 99 te sodbe ter iz predloga za sprejetje predhodne odločbe, kaže, da mirovni sodnik, kot je tožeča stranka iz postopka v glavni stvari, na tej podlagi opravlja resnične in dejanske storitve, ki niso samo obrobne in pomožne ter v zameno za katere se plačajo nadomestila za vsako storitev ter mesečno nadomestilo, pri čemer ni mogoče izključiti, da gre za plačo.

121

Poleg tega je Sodišče razsodilo, da okvirni sporazum ne izključuje nobenega posebnega sektorja in da se zahteve iz tega sporazuma uporabljajo za pogodbe o zaposlitvi in delovna razmerja za določen čas, sklenjena z upravami in drugimi subjekti javnega sektorja (sklep z dne 19. marca 2019, CCOO, C‑293/18, neobjavljen, EU:C:2019:224, točka 30).

122

V zvezi s tem je treba poudariti, da okoliščina, da so v obravnavanem primeru mirovni sodniki nosilci sodniških funkcij, kot taka ni dovolj, da se jim odvzame varstvo pravic, določenih v tem okvirnem sporazumu (glej v tem smislu sodbo z dne 1. marca 2012, O’Brien, C‑393/10, EU:C:2012:110, točka 41).

123

Iz potrebe, da se ohrani polni učinek načela enakega obravnavanja iz navedenega okvirnega sporazuma, je namreč razvidno, da je taka izključitev lahko dopustna le, če se zadevno delovno razmerje po naravi bistveno razlikuje od tistega med delodajalci in njihovimi zaposlenimi, ki po nacionalni zakonodaji spadajo v skupino delavcev, sicer se šteje za samovoljno (glej po analogiji sodbo z dne 1. marca 2012, O’Brien, C‑393/10, EU:C:2012:110, točka 42).

124

Za dokončno presojo, kako je razmerje med mirovnimi sodniki in ministrstvom za pravosodje po naravi bistveno drugačno od delovnega razmerja med delodajalcem in delavcem, pa je pristojno predložitveno sodišče. Sodišče lahko kljub temu predložitveno sodišče opozori na nekatera načela in merila, ki jih bo moralo upoštevati pri svoji presoji (glej po analogiji sodbo z dne 1. marca 2012, O’Brien, C‑393/10, EU:C:2012:110, točka 43).

125

V zvezi s tem bo predložitveno sodišče pri preizkusu za ugotovitev, ali je narava navedenega razmerja bistveno drugačna od narave delovnega razmerja med delodajalci in njihovimi zaposlenimi, ki po nacionalni zakonodaji spadajo v kategorijo delavcev, moralo v skladu s smislom in namenom okvirnega sporazuma upoštevati, da mora biti ta razmejitev opravljena predvsem ob upoštevanju razlikovanja med to kategorijo in kategorijo samozaposlenih poklicev (glej po analogiji sodbo z dne 1. marca 2012, O’Brien, C‑393/10, EU:C:2012:110, točka 44).

126

S tega vidika je treba upoštevati postopek imenovanja in razrešitve mirovnih sodnikov ter tudi organiziranost njihovega dela (glej po analogiji sodbo z dne 1. marca 2012, O’Brien, C‑393/10, EU:C:2012:110, točka 45).

127

V zvezi z imenovanjem mirovnih sodnikov člen 4 zakona št. 374/1991 določa, da so ti sodniki imenovani z uredbo predsednika Italijanske republike, in sicer po odločitvi vrhovnega sodnega sveta na podlagi predloga krajevno pristojnega sodnega sveta, dopolnjenega s petimi predstavniki, ki jih sporazumno imenujejo sveti odvetniške zbornice in državni tožilci okrožja pritožbenega sodišča.

128

V zvezi s tem pa ni odločilno, da so bila ta delovna razmerja zaradi javnega statusa delodajalca vzpostavljena s predsedniškimi uredbami (glej v tem smislu sodbo z dne 19. marca 2020, Sánchez Ruiz in drugi, C‑103/18 in C‑429/18, EU:C:2020:219, točka 115).

129

Glede razrešitve mirovnih sodnikov je iz elementov v spisu razvidno, da so primeri njihove razrešitve in s tem povezani posebni postopki določeni z izrecnimi nacionalnimi zakonskimi določbami. V zvezi s tem mora predložitveno sodišče preveriti, ali se zaradi pravil o razrešitvi mirovnih sodnikov, določenih na nacionalni ravni, razmerje med mirovnimi sodniki in ministrstvom za pravosodje bistveno razlikuje od delovnega razmerja med delodajalcem in delavcem.

130

Način organizacije dela mirovnih sodnikov in, natančneje, vprašanje, ali ti sodniki svoje naloge opravljajo v pravnem razmerju podrejenosti, kot je razvidno iz točk od 107 do 112 te sodbe, mora preveriti predložitveno sodišče, če se izkaže, da navedeni sodniki svoje naloge opravljajo v takem pravnem razmerju.

131

Glede vprašanja, ali je razmerje med mirovnimi sodniki in ministrstvom za pravosodje časovno omejeno, iz besedila določbe 3, točka 1, okvirnega sporazuma izhaja, da je za pogodbo o zaposlitvi ali delovno razmerje za določen čas značilno, da je konec navedene pogodbe o zaposlitvi ali navedenega delovnega razmerja „določen z objektivnimi pogoji, kakršni so potek določenega datuma, dokončanje določene naloge ali nastop posebnega dogodka“ (sklep z dne 19. marca 2019, CCOO, C‑293/18, EU:C:2019:224, točka 31).

132

V postopku v glavni stvari je iz spisa, ki ga ima na voljo Sodišče, razvidno, da je mandat mirovnih sodnikov omejen na obdobje štirih let z možnostjo podaljšanja.

133

Zato v obravnavanem primeru razmerje med mirovnimi sodniki in ministrstvom za pravosodje očitno traja določeno obdobje.

134

Glede na vse te elemente je treba na drugi del drugega vprašanja odgovoriti, da je treba določbo 2, točka 1, okvirnega sporazuma razlagati tako, da je lahko s pojmom „delavec, zaposlen za določen čas“ iz te določbe zajet mirovni sodnik, imenovan za omejeno obdobje, ki v okviru svojih nalog opravlja resnične in dejanske storitve, ki niso samo obrobne in pomožne ter za katere prejema nadomestila, ki imajo značilnosti plače, kar pa mora preveriti predložitveno sodišče.

135

Predložitveno sodišče s tretjim delom drugega vprašanja v bistvu sprašuje, ali je treba določbo 4, točka 1, okvirnega sporazuma razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, ki za mirovnega sodnika, če bi ta bil zajet s pojmom „delavec, zaposlen za določen čas“ v smislu določbe 2, točka 1, tega okvirnega sporazuma, ne določa pravice do koriščenja plačanega letnega dopusta 30 dni, kot je določen za redne sodnike.

136

V zvezi s tem je treba opozoriti, da določba 4, točka 1, okvirnega sporazuma določa, da delavci, zaposleni za določen čas, glede pogojev zaposlitve ne smejo biti obravnavani manj ugodno kakor primerljivi delavci, zaposleni za nedoločen čas, zgolj zato, ker opravljajo dejavnost na podlagi pogodbe za določen čas, razen kjer je različno obravnavanje upravičeno iz objektivnih razlogov.

137

Sodišče je razsodilo, da je namen te določbe uveljavitev uporabe načela prepovedi diskriminacije za delavce, zaposlene za določen čas, da bi se preprečilo, da delodajalec tako delovno razmerje uporabi za prikrajšanje teh delavcev za pravice, ki so priznane delavcem, zaposlenim za nedoločen čas (sodba z dne 22. januarja 2020, Baldonedo Martín, C‑177/18, EU:C:2020:26, točka 35).

138

Glede na cilje, ki jim sledi Okvirni sporazum, je treba določbo 4 Okvirnega sporazuma razumeti tako, da izraža načelo socialnega prava Unije, ki ga ni mogoče razlagati ozko (sodba z dne 5. junija 2018, Montero Mateos, C‑677/16, EU:C:2018:393, točka 41).

139

V obravnavanem primeru je treba na prvem mestu poudariti, da je različno obravnavanje, na katero se sklicuje tožeča stranka iz postopka v glavni stvari, v tem, da imajo redni sodniki pravico do 30 dni plačanega letnega dopusta, medtem ko mirovni sodniki take pravice nimajo.

140

Na drugem mestu je treba šteti, da so pravice do plačanega letnega dopusta, ki so priznane delavcem, nesporno zajete s pojmom „pogoji zaposlitve“ v smislu določbe 4, točka 1, okvirnega sporazuma.

141

Na tretjem mestu je treba spomniti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča načelo prepovedi diskriminacije, katerega poseben izraz je določba 4, točka 1, okvirnega sporazuma, zahteva, da se primerljivi položaji ne obravnavajo različno in da se različni položaji ne obravnavajo enako, razen če je taka obravnava objektivno utemeljena (sodba z dne 5. junija 2018, Montero Mateos, C‑677/16, EU:C:2018:393, točka 49 in navedena sodna praksa).

142

V zvezi s tem je bilo z okvirnim sporazumom načelo prepovedi diskriminacije uvedeno in udejanjeno samo glede različnega obravnavanja delavcev, zaposlenih za določen čas, in delavcev, zaposlenih za nedoločen čas, ki so v primerljivem položaju (sodba z dne 5. junija 2018, Montero Mateos, C‑677/16, EU:C:2018:393, točka 50 in navedena sodna praksa).

143

V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba za presojo, ali zadevne osebe opravljajo enako ali podobno delo v smislu okvirnega sporazuma, v skladu z določbo 3, točka 2, in določbo 4, točka 1, tega okvirnega sporazuma raziskati, ali je mogoče šteti, da so te osebe ob upoštevanju vseh okoliščin, kot so narava dela, pogoji glede usposabljanja in delovni pogoji, v primerljivem položaju (sodba z dne 5. junija 2018, Montero Mateos, C‑677/16, EU:C:2018:393, točka 51 in navedena sodna praksa).

144

V zvezi s tem je treba, če je ugotovljeno, da so v obdobju zaposlitve delavci, zaposleni za določen čas, opravljali enake naloge ali zasedali enako delovno mesto kot delavci, ki so bili pri istem delodajalcu zaposleni za nedoločen čas, načeloma šteti, da je položaj teh dveh kategorij delavcev primerljiv (sodba z dne 22. januarja 2020, Baldonedo Martín, C‑177/18, EU:C:2020:26, točka 41 in navedena sodna praksa).

145

V obravnavanem primeru je iz spisa, predloženega Sodišču, razvidno, da bi bilo mogoče šteti, da je tožeča stranka iz postopka v glavni stvari kot mirovna sodnica primerljiva s togato (redni sodnik), ki je uspešno opravil tretjo oceno poklicne usposobljenosti in je pridobil vsaj štirinajst let delovne dobe, saj je opravljala enakovredno sodno dejavnost kot tak redni sodnik in pri tem imela enake upravne, disciplinske in davčne odgovornosti ter bila stalno vključena v kadrovske načrte uradov, pri katerih je delala, in prejemala finančne dajatve, določene v členu 11 zakona št. 374/1991.

146

Natančneje, iz spisa je razvidno, da je mirovni sodnik tako kot redni sodnik, prvič, sodnik, ki spada v italijanski pravosodni sistem in opravlja sodno funkcijo v civilnih in kazenskih zadevah ter funkcijo poravnave v civilnih zadevah. Drugič, na podlagi člena 10(1) zakona št. 374/1991 mora mirovni sodnik izpolnjevati obveznosti, ki veljajo za redne sodnike. Tretjič, mirovni sodnik bi moral tako kot redni sodnik upoštevati preglednice, v katerih je navedena sestava mirovnega sodišča, h kateremu spada, pri čemer je s temi preglednicami podrobno in zavezujoče urejena organizacija njegovega dela, vključno z dodelitvijo spisov, datumi in urami obravnav. Četrtič, tako redni kot mirovni sodnik morata upoštevati službena navodila vodje službe ter odločbe CSM o posebni in splošni organizaciji. Petič, mirovni sodnik mora biti tako kot redni sodnik stalno dostopen. Šestič, v primeru kršitve dolžnosti poklicnega ravnanja in službenih obveznosti za mirovnega sodnika, enako kot za rednega sodnika, veljajo disciplinska pooblastila CSM. Sedmič, mirovni sodnik mora izpolnjevati enako stroga merila, kot se uporabljajo za oceno usposobljenosti rednega sodnika. Osmič, za mirovnega sodnika se na področju civilne odgovornosti in finančne škode, povzročene državi, uporabljajo enaka pravila, kot jih zakon določa za rednega sodnika.

147

Vendar je v zvezi s funkcijami mirovnega sodnika iz elementov v spisu razvidno, da spori, ki so pridržani za častne sodnike in zlasti mirovne sodnike, niso tako zapleteni kot spori, ki so dodeljeni rednim sodnikom. Mirovni sodniki naj bi večinoma obravnavali manj pomembne zadeve, medtem ko naj bi redni sodniki na višjih stopnjah obravnavali zadeve, ki so pomembnejše in bolj zapletene. Poleg tega lahko v skladu s členom 106, drugi odstavek, italijanske ustave mirovni sodniki sodijo samo kot sodniki posamezniki in jih torej ni mogoče razporediti v senate.

148

V teh okoliščinah mora predložitveno sodišče, ki je edino pristojno za presojo dejanskega stanja, dokončno ugotoviti, ali je mirovni sodnik, kot je tožeča stranka iz postopka v glavni stvari, v primerljivem položaju z rednim sodnikom, ki je uspešno opravil tretjo oceno poklicne usposobljenosti in je v istem obdobju pridobil vsaj 14 let delovne dobe (glej v tem smislu sodbo z dne 5. junija 2018, Montero Mateos, C‑677/16, EU:C:2018:393, točka 52 in navedena sodna praksa).

149

Če se ugotovi, da so mirovni sodniki, kot je tožeča stranka iz postopka v glavni stvari, in redni sodniki primerljivi, je treba še preveriti, ali obstaja objektivni razlog, ki upravičuje različno obravnavanje, kakršno je to v postopku v glavni stvari.

150

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso pojem „objektivni razlogi“ v smislu določbe 4, točka 1, okvirnega sporazuma razumeti tako, da ne dopušča, da bi se različno obravnavanje delavcev, zaposlenih za določen čas, in delavcev, zaposlenih za nedoločen čas, upravičilo s tem, da je različno obravnavanje določeno s splošnim ali abstraktnim predpisom, kot je zakon ali kolektivna pogodba (glej v tem smislu sodbo z dne 5. junija 2018, Montero Mateos, C‑677/16, EU:C:2018:393, točka 56 in navedena sodna praksa).

151

Navedeni pojem v skladu s prav tako ustaljeno sodno prakso zahteva, da je ugotovljeno različno obravnavanje upravičeno z obstojem jasnih in konkretnih elementov, značilnih za zadevni pogoj zaposlitve v posebnem kontekstu, v katerem se uporabi, ter na podlagi objektivnih in preglednih meril, da se ugotovi, ali to razlikovanje ustreza dejanski potrebi, ali se z njim lahko doseže želeni cilj in ali je nujno za dosego tega cilja. Te okoliščine so lahko zlasti posledica posebnega značaja nalog, za izvedbo katerih so bile sklenjene pogodbe za določen čas, in z njimi neločljivo povezanih značilnosti, ali pa odvisno od primera posledica zasledovanja legitimnega cilja socialne politike države članice (glej v tem smislu sodbo z dne 5. junija 2018, Montero Mateos, C‑677/16, EU:C:2018:393, točka 57 in navedena sodna praksa).

152

Sklicevanje zgolj na začasnost zaposlitve ni v skladu s temi zahtevami in torej ne more biti „objektivni razlog“ v smislu določbe 4, točka 1 in/ali točka 4, okvirnega sporazuma. Če se namreč prizna, da zgolj začasnost delovnega razmerja zadostuje za utemeljitev različnega obravnavanja med delavci, zaposlenimi za določen čas, in delavci, zaposlenimi za nedoločen čas, bi to popolnoma izničilo bistvo ciljev Direktive 1999/70 in okvirnega sporazuma ter bi pripeljalo do ustalitve neugodnega položaja za delavce, zaposlene za določen čas (sodba z dne 20. septembra 2018, Motter, C‑466/17, EU:C:2018:758, točka 38).

153

Zgolj dejstvo, da je bil delavec, zaposlen za določen čas, v navedenih obdobjih službovanja zaposlen po pogodbi za določen čas ali je imel delovno razmerje za določen čas, ni takšen objektivni razlog (glej v tem smislu sodbo z dne 20. septembra 2018, Motter, C‑466/17, EU:C:2018:758, točka 39).

154

V obravnavanem primeru italijanska vlada za utemeljitev različnega obravnavanja, ki se zatrjuje v postopku v glavni stvari, navaja, da je obstoj prvotnega natečaja, ki je posebej zasnovan za redne sodnike zaradi dostopa do sodstva, obenem pa ni pogoj za imenovanje mirovnih sodnikov, objektivni razlog. Ta vlada namreč meni, da se pristojnost mirovnih sodnikov razlikuje od pristojnosti rednih sodnikov, zaposlenih na podlagi natečaja. Mirovni sodniki naj bi bili glede posebne narave nalog in njihovih značilnosti, v nasprotju z rednimi sodniki, zadolženi za spore, katerih zapletenost in obseg ne ustrezata zapletenosti in obsegu zadev zadnjenavedenih sodnikov.

155

Italijanska vlada meni, da je ob upoštevanju teh razlik, tako z vidika kakovosti kot količine, upravičeno, da se mirovni sodniki in redni sodniki obravnavajo različno.

156

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da države članice načeloma lahko – glede na svojo diskrecijsko pravico glede organizacije svoje javne uprave – določijo pogoje za dostop do sodniškega položaja in pogoje za zaposlitev, ki veljajo tako za redne sodnike kot za mirovne sodnike, ne da bi kršile Direktivo 1999/70 ali okvirni sporazum (glej v tem smislu sodbo z dne 20. septembra 2018, Motter, C‑466/17, EU:C:2018:758, točka 43).

157

Vendar je treba merila, ki jih države članice določijo, kljub tej diskrecijski pravici uporabljati pregledno in z možnostjo nadzora, da bi se preprečilo vsakršno manj ugodno obravnavanje delavcev, zaposlenih za določen čas, zgolj zaradi trajanja pogodb ali delovnih razmerij, na katerih temeljijo njihova delovna doba in delovne izkušnje (sodba z dne 20. septembra 2018, Motter, C‑466/17, EU:C:2018:758, točka 44).

158

Če je tako različno obravnavanje posledica nujnosti upoštevanja objektivnih zahtev, ki se navezujejo na zasedbo delovnega mesta iz postopka zaposlovanja in ki niso povezane s tem, da je delovno razmerje med delavcem in njegovim delodajalcem sklenjeno za določen čas, je to različno obravnavanje mogoče upravičiti v smislu določbe 4, točka 1 in/ali točka 4, okvirnega sporazuma (sodba z dne 20. septembra 2018, Motter, C‑466/17, EU:C:2018:758, točka 45).

159

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da različno obravnavanje delavcev, zaposlenih na podlagi javnega natečaja, in delavcev, zaposlenih s pogodbo o zaposlitvi za določen čas na podlagi drugačnega postopka, načeloma lahko upravičijo zahtevane kvalifikacije in narava nalog, za katere so odgovorni (glej v tem smislu sodbo z dne 20. septembra 2018, Motter, C‑466/17, EU:C:2018:758, točka 46).

160

Cilji, ki jih navaja italijanska vlada in ki odražajo razlike v poklicnem opravljanju dejavnosti med mirovnim sodnikom in rednim sodnikom, torej lahko pomenijo „objektivni razlog“ v smislu določbe 4, točka 1 in/ali točka 4, okvirnega sporazuma, kadar ustrezajo dejanski potrebi, kadar je z njimi mogoče doseči zastavljeni cilj in kadar so za to nujni (glej v tem smislu sodbo z dne 20. septembra 2018, Motter, C‑466/17, EU:C:2018:758, točka 47).

161

Čeprav v teh okoliščinah razlike med postopki zaposlovanja mirovnih sodnikov in rednih sodnikov ne zahtevajo nujno, da se mirovnim sodnikom odvzame plačani letni dopust, ki ustreza tistemu, ki je določen za redne sodnike, pa te razlike in zlasti poseben pomen, ki je v nacionalnem pravnem redu in še posebej v členu 106(1) italijanske ustave podeljen natečajem, ki so zasnovani posebej za zaposlitev rednih sodnikov, kažejo na posebno naravo nalog, za katere morajo odgovarjati zadnjenavedeni sodniki, in na različno stopnjo usposobljenosti, ki se zahteva za opravljanje teh nalog. Vsekakor mora predložitveno sodišče v ta namen presoditi razpoložljive kvalitativne in količinske elemente v zvezi s funkcijami, ki jih opravljajo mirovni sodniki in poklicni sodniki, omejitvami glede urnika in denarnimi kaznimi, ki veljajo zanje, ter, na splošno, vse upoštevne okoliščine in dejstva.

162

S pridržkom preverjanj, ki spadajo v izključno pristojnost tega sodišča, je očitno, da bi lahko cilji, na katere se v obravnavanem primeru sklicuje italijanska vlada, in sicer odražanje razlik v opravljanju poklica med mirovnimi sodniki in poklicnimi sodniki, lahko ustrezali dejanski potrebi in da je treba različno obravnavanje teh dveh kategorij, vključno s plačanim letnim dopustom, šteti za sorazmerno s cilji, ki se jim sledi z njima.

163

Glede na zgornje preudarke je treba na tretji del drugega vprašanja odgovoriti, da je treba določbo 4, točka 1, okvirnega sporazuma razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, ki za mirovnega sodnika ne določa pravice do koriščenja plačanega letnega dopusta 30 dni, kot je določen za redne sodnike, če bi bil ta mirovni sodnik zajet s pojmom „delavec, zaposlen za določen čas“ v smislu določbe 2, točka 1, tega okvirnega sporazuma in če bi bil v primerljivem položaju z rednim sodnikom, razen če bi bilo tako različno obravnavanje utemeljeno z razlikami v usposobljenosti, ki se zahteva, in v naravi nalog, za katere odgovarjajo navedeni sodniki, kar mora preveriti predložitveno sodišče.

164

Ker je ta postopek za stranki iz postopka v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo: