1

Asociación de fabricantes de morcilla de Burgos (združenje proizvajalcev krvavic iz Burgosa, Španija) s pritožbo predlaga razveljavitev sklepa Splošnega sodišča Evropske unije z dne 14. februarja 2019, Asociación de fabricantes de morcilla de Burgos/Komisija (T‑709/18, neobjavljen, v nadaljevanju: izpodbijani sklep, EU:T:2019:107), s katerim je Splošno sodišče kot očitno nedopustno zavrglo njegovo tožbo za razglasitev ničnosti Izvedbene uredbe Komisije (EU) 2018/1214 z dne 29. avgusta 2018 o vpisu imena v register zaščitenih označb porekla in zaščitenih geografskih označb („Morcilla de Burgos“ (ZGO)) (UL 2018, L 224, str. 3, v nadaljevanju: izpodbijana uredba).

2

Pritožnica je z vlogo, ki je v sodno tajništvo Splošnega sodišča prispela po telefaksu 28. novembra 2018, vložila tožbo za razglasitev ničnosti izpodbijane uredbe, skupaj z dvema dodatnima zahtevkoma.

3

Ker je bila ta uredba objavljena v Uradnem listu Evropske unije5. septembra 2018, je rok za pritožbo zoper to uredbo potekel 29. novembra 2018.

4

Papirnata različica tožbe je v sodno tajništvo Splošnega sodišča prispela 29. novembra 2018 in je vsebovala različne podpise.

5

Splošno sodišče je v skladu s členom 126 svojega poslovnika z obrazloženim sklepom odločilo, da ne bo nadaljevalo postopka in je tožbo kot očitno nedopustno zavrglo.

6

Splošno sodišče je v točkah 10 in 12 izpodbijanega sklepa spomnilo, da mora v skladu s členom 73(1) njegovega poslovnika v različici, ki se je uporabila v sporu, „izvirnik procesnega akta v papirnati obliki vseb[ovati] lastnoročni podpis agenta ali odvetnika stranke“ in da nespoštovanja tega pravila v skladu s sodno prakso Sodišča ni mogoče popraviti. Dalje je v točki 15 tega sklepa navedlo, da je papirnato različico vloge, ki je vsebovala glavni del tožbe in dodatna zahtevka, treba obravnavati kot enoten procesni akt. Nazadnje je v točkah 16 in 17 tega sklepa v povezavi s točko 6 tega sklepa odločilo, da ker nobeden od podpisov na tem procesnem aktu ni bil lastnoročen, saj sta bila skenirana, je bila tožba očitno nedopustna in je ni bilo treba vročiti Evropski komisiji.

7

Pritožnica s pritožbo Sodišču predlaga, naj:

8

Komisija Sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne in pritožnici naloži plačilo stroškov.

9

Pritožnica z edinim pritožbenim razlogom trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da so bile kršene zahteve, določene v členu 73 njegovega poslovnika, kakor so se razlagale v sodni praksi. V bistvu trdi, da ta napačna uporaba prava temelji na tem, da je Splošno sodišče izkrivilo dejstva, saj je napačno menilo, da je vloga vsebovala skenirana podpisa, čeprav sta bila ta podpisa v resnici kvalificirana elektronska podpisa, ki sta v smislu tega člena izenačena z lastnoročnimi podpisi.

10

Spomniti je treba, da je iz člena 256(1), drugi pododstavek, PDEU in člena 58, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije razvidno, da je pritožba omejena na pravna vprašanja. Splošno sodišče je torej edino pristojno za ugotavljanje in presojo upoštevnih dejstev ter presojo dokazov. Presoja teh dejstev in dokazov, razen v primeru njihovega izkrivljanja, torej ni pravno vprašanje, ki ga nadzira Sodišče v okviru pritožbe (sodba z dne 13. novembra 2019, Outsource Professional Services/EUIPO, C‑528/18 P, neobjavljena, EU:C:2019:961, točka 47 in navedena sodna praksa).

11

V zvezi s tem je Sodišče že odločilo, da mora biti tako izkrivljanje očitno razvidno iz listin iz spisa, ne da bi bilo treba dejstva in dokaze ponovno presojati, in da mora pritožnik natančno opredeliti dejstva in dokaze, ki naj bi jih Splošno sodišče izkrivilo, ter dokazati napake pri presoji, ki naj bi po njegovem mnenju to sodišče pripeljale do tega izkrivljanja (glej v tem smislu sodbo z dne 13. novembra 2019, Outsource Professional Services/EUIPO, C‑528/18 P, neobjavljena, EU:C:2019:961, točka 48 in navedena sodna praksa).

12

V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, da zadnja stran izvirnika začetne vloge za oba podpisana odvetnika vsebuje podpis, ki ima videz lastnoročnega podpisa ter ki so mu dodani tiskana navedba „digitalno podpisano v imenu [priimek obeh odvetnikov]“ in podatki za identifikacijo, povezani s priimkom obeh odvetnikov ter datumom in uro, ko naj bi se kvalificirana elektronska podpisa uporabila. Poleg tega sta na straneh 25 in 26 tega izvirnika tudi podpisa obeh odvetnikov pritožnice, ki imata videz lastnoročnih podpisov.

13

Prvič, glede podpisov, ki imajo videz lastnoročnih podpisov ter ki so na straneh 25 in 26 ter na zadnji strani tožbe, iz fizičnega preizkusa izvirnika tožbe izhaja, da gre za skenirane slike lastnoročnih podpisov, čemur pritožnica ne nasprotuje.

14

Drugič, glede domnevnih kvalificiranih elektronskih podpisov na zadnji strani tožbe je treba ugotoviti, da – ne glede na dejstvo, da imata odvetnika pritožnice nacionalni potrdili, na podlagi katerih takšne podpise lahko uporabljata – ker je bil izvirnik tožbe v papirnati, in ne v elektronski obliki, podatkov v zvezi s temi podpisi, čeprav vsebujejo izraze „digitalno podpisano“, ni mogoče šteti za elektronske, ampak jih je treba obravnavati kot tiskane navedbe, tako kot kateri koli drug tiskani element tožbe.

15

Tretjič, v nasprotju s tem, kar trdi pritožnica, izvirnik v papirnati obliki tožbe ne vsebuje kvalificiranih elektronskih podpisov, ampak je v najboljšem primeru na papirju natiskan elektronski dokument, ki vsebuje kvalificiran digitalni podpis obeh odvetnikov pritožnice.

16

Iz predhodnih treh točk te sodbe izhaja, da je Splošno sodišče, da bi na podlagi člena 73(1) Poslovnika Splošnega sodišča, v različici, ki se je uporabljala v tem primeru, preverilo, ali je izvirnik tožbe vseboval lastnoročna podpisa, lahko upoštevalo le podpisa na straneh 25 in 26 ter na zadnji strani papirnatega izvirnika tožbe, ki imajo videz lastnoročnih podpisov in ki so, kot izhaja iz točke 13 te sodbe, skenirani podpisi. V teh okoliščinah Splošnemu sodišču ni mogoče očitati, da je, ker je v točki 6 izpodbijanega sklepa menilo, da tožba ni vsebovala lastnoročnih podpisov zastopnikov pritožnice, ampak le skenirane podpise, izkrivilo dejstva.

17

Ker izvirnik tožbe ne more vsebovati kvalificiranih elektronskih podpisov, trditve pritožnice o tem, da so takšni podpisi izenačeni z lastnoročnimi podpisi, ni treba preučiti.

18

Tako je treba vse podpise na papirnatem izvirniku tožbe opredeliti kot skenirane podpise, in ker pritožnica ni izpodbijala upoštevnosti razlogovanja Splošnega sodišča v točkah od 10 do 16 izpodbijanega sklepa glede teh podpisov, je treba očitek pritožnice glede tega, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo zaradi izkrivljanja dejstev, zavrniti.

19

Poleg tega je glede očitka pritožnice, da sta njena odvetnika tožbo vložila v skladu z navodili, ki naj bi jih po telefonu dobila od sodnega tajništva Splošnega sodišča, treba le ugotoviti, da pritožnica ne trdi, da je sodno tajništvo njenima odvetnikoma dalo navodila, naj v treh izvodih pošljeta papirnati izvirnik le s skeniranimi podpisi in natiskanimi kvalificirani elektronskimi podpisi, in da naj bi ju s tem zavedlo k napačnemu ravnanju.

20

Dalje, glede očitka, da naj bi bila zahteva po lastnoročnem podpisu po začetku veljavnosti nove različice poslovnika Splošnega sodišča, in sicer s 1. decembrom 2018, kar je le dva dni po poteku roka za vložitev tožbe, razveljavljena, zadostuje ugotoviti, da pritožnica ne izpodbija tega, da je bila različica tega poslovnika, ki jo je treba uporabiti, tista pred različico z dne 18. decembra 2018.

21

Nazadnje, v delu, v katerem pritožnica navaja načelo retroaktivne uporabe milejšega kazenskega zakona, je treba navesti, da poleg dejstva, da ta spor ne spada v okvir kazenskega prava, nedopustnost tožbe, ki jo je Splošno sodišče ugotovilo v izpodbijanem sklepu, ni „sankcija“, ki je bila sprejeta glede pritožnice, ampak le posledica tega, da pritožnica ni spoštovala postopkovnega pravila, ki ga določa Poslovnik Splošnega sodišča.

22

Glede na zgornje ugotovitve, je treba edini pritožbeni razlog, ki ga je navedla pritožnica, in posledično pritožbo zavrniti.

23

Člen 184(2) Poslovnika Sodišča določa, da če pritožba ni utemeljena, o stroških odloči Sodišče. Na podlagi člena 138(1) tega poslovnika, ki se uporablja za pritožbeni postopek na podlagi člena 184(1) tega poslovnika, se neuspeli stranki na predlog naloži plačilo stroškov.

24

Komisija je predlagala, naj se pritožnici naloži plačilo stroškov, in ker ta s predlogi ni uspela, se ji naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je Sodišče (osmi senat) razsodilo: