1

Evropska komisija s tožbo Sodišču predlaga, naj ugotovi, da Republika Finska s tem, da je od leta 2011 redno dovoljevala izdajo dovoljenj za spomladanski lov na samca navadne gage (Somateria mollissima) v provinci Åland (Finska), ni izpolnila obveznosti iz člena 7(4) in člena 9(1)(c) Direktive 2009/147/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. novembra 2009 o ohranjanju prosto živečih ptic (UL 2010, L 20, str. 7; v nadaljevanju: Direktiva o pticah).

2

V uvodnih izjavah od 3 do 6 in 10 Direktive o pticah je navedeno:

[…]

3

Člen 1 Direktive o pticah določa:

„1.   Ta direktiva se nanaša na ohranjanje vseh prostoživečih vrst ptic, naravno prisotnih na evropskem ozemlju držav članic, kjer se uporablja Pogodba. Njen cilj je varovanje, upravljanje in nadzor nad temi vrstami in določa pravila njihovega izkoriščanja.“

2.   Uporablja se za ptice ter njihova jajca, gnezda in habitate.“

4

Člen 2 te direktive določa:

„Države članice sprejmejo potrebne ukrepe za vzdrževanje populacije vseh vrst iz člena 1 na stopnji, ki ustreza zlasti ekološkim, znanstvenim in kulturnim zahtevam, ob upoštevanju gospodarskih in rekreacijskih zahtev, ali za prilagajanje populacije teh vrst tej stopnji.“

5

Člen 5(a) in (e) navedene direktive določa:

„Brez poseganja v člena 7 in 9 države članice sprejmejo potrebne ukrepe za uvedbo splošnega sistema varstva vseh vrst ptic iz člena 1, ki prepovedujejo zlasti:

[…]

6

Člen 7(1) in (4) Direktive o pticah določa:

„1.   V vsej [Uniji] se vrste iz Priloge II zaradi svojega populacijskega nivoja, geografske razporeditve in stopnje razmnoževanja lahko lovijo skladno z nacionalno zakonodajo. Države članice zagotovijo, da lov na te vrste ne ogroža prizadevanj za njihovo ohranitev na območju njihove razširjenosti.

[…]

4.   Države članice zagotovijo, da je lov, skupaj s sokolarstvom, če to obstaja, kot se izvaja skladno z veljavnimi nacionalnimi predpisi, usklajen z načeli smotrne rabe in ekološko uravnoteženega nadzora nad zadevnimi vrstami ptic in da je ta praksa glede populacij vrst, zlasti selitvenih vrst, združljiva z ukrepi iz člena 2.

Države članice zagotovijo zlasti, da se vrste, za katere se uporabljajo predpisi, ki urejajo lov, ne lovijo v času vzreje mladičev ali med različnimi fazami razmnoževanja.

Če gre za selitvene vrste, zagotovijo zlasti, da se vrste, za katere se uporabljajo predpisi, ki urejajo lov, ne lovijo v času razmnoževanja ali v času vrnitve na gnezditvena območja.

[…]“

7

Člen 9(1) in (2) te direktive določa:

„1.   Države članice lahko odstopajo od določb členov 5 do 8, kadar ni na voljo druge zadovoljive rešitve, zaradi:

[…]

2.   Odstopanja iz odstavka 1 morajo navajati:

8

Člen 18 Direktive o pticah določa, da je Direktiva Sveta z dne 2. aprila 1979 o ohranjanju prosto živečih ptic (79/409/EGS) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 1, str. 98), kakor je bila spremenjena s poznejšimi akti, razveljavljena. Kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 1 Direktive o pticah, je s to direktivo kodificirana Direktiva 79/409.

9

Navadna gaga (Somateria mollissima) je navedena v Prilogi II, del B, k Direktivi o pticah.

10

Člen 16(1) Direktive Sveta 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15 zvezek 2, str. 102, v nadaljevanju: Direktiva o habitatih) določa:

„Če ni druge zadovoljive možnosti in če odstopanje ne škoduje vzdrževanju ugodnega stanja ohranjenosti populacij zadevne vrste na njihovem naravnem območju razširjenosti, države članice lahko odstopijo od določb členov 12, 13, 14 ter 15(a) in (b):

11

V provinci Åland (Finska) se spomladi tradicionalno izvaja lov na samce navadne gage.

12

Sodišče je s sodbo z dne 15. decembra 2005, Komisija/Finska (C‑344/03, EU:C:2005:770), ugotovilo, da spomladanski lov na samce navadne gage, dovoljen v provinci Åland v letih od 1998 do 2001, ni združljiv z Direktivo 79/409. Po tej sodbi vlada province Åland za spomladanski lov na samca navadne gage ni izdala dovoljenj za leta od 2006 do 2010.

13

Komisija je leta 2011 prejela informacije, da naj bi organi te province ponovno izdali dovoljenja za izvajanje tega spomladanskega lova. Od takrat so navedeni organi nadaljevali vsakoletno izdajo dovoljenj (v nadaljevanju: sporna dovoljenja).

14

Po mnenju Komisije naj ta dovoljenja ne bi bila združljiva z Direktivo o pticah, s katero je prepovedan spomladanski lov, razen če so izpolnjeni pogoji za odstopanje, opredeljeni v tej direktivi. V obravnavanem primeru naj Republika Finska teh pogojev ne bi izpolnjevala, ker naj ne bi dokazala niti, da so navedena dovoljenja omogočala „sprejemljivo obliko uporabe“, niti, da so se lovske kvote nanašale le na „majhno število“ ptic, v smislu člena 9(1)(c) Direktive o pticah.

15

Komisija je 22. novembra 2012 Republiki Finski v skladu s členom 258 PDEU poslala uradni opomin, v katerem je ta institucija navedla, da odprtje sezon spomladanskega lova leta 2011 in leta 2012 ni bilo združljivo s členoma 7 in 9 Direktive o pticah.

16

Republika Finska je z odgovorom z dne 21. januarja 2013 kršitev prerekala, pri čemer je trdila, da za spomladanski lov velja odstopanje iz člena 9(1)(c) Direktive o pticah.

17

Komisija je 27. februarja 2015 Republiki Finski poslala dodatni uradni opomin, ki se je nanašal na sezoni spomladanskega lova leta 2013 in leta 2014, ki naj bi pomenili dodatna primera te nezakonite prakse. Ta institucija je zlasti navedla, da člen 9(1)(c) te direktive ne omogoča utemeljitve spornih dovoljenj.

18

Republika Finska je z dopisom z dne 23. aprila 2015 odgovorila na ta dodatni uradni opomin, pri čemer je zavrnila trditve Komisije.

19

Komisija je 9. decembra 2016 Republiki Finski vročila obrazloženo mnenje, v katerem je vztrajala pri svojem stališču.

20

Republika Finska je 9. februarja 2017 odgovorila z zanikanjem kršitve in s posredovanjem nekaterih informacij o stanju populacije navadnih gag.

21

Januarja in marca 2017 je prišlo do sestankov med predstavniki province Åland in uradniki Komisije. Član Komisije, zadolžen za varstvo okolja, je z dopisom z dne 27. julija 2017 od finskih organov in organov province Åland zahteval, da zagotovijo prenehanje ugotovljene kršitve. Vlada province Åland je 22. avgusta 2017 odgovorila s predstavitvijo strategije upravljanja populacije navadnih gag, vključno z nadzorom plenilcev in seznamov, in z zavrnitvijo zagotovitve prenehanja spomladanskega lova na te ptice. Član Komisije, zadolžen za varstvo okolja, je v svojem odgovoru z dne 22. decembra 2017 ugotovil, da kršitev še vedno obstaja.

22

Komisija se je zato 8. marca 2019 odločila vložiti to tožbo.

23

Komisija v svoji tožbi navaja, da sporna dovoljenja na eni strani niso združljiva s členom 7(4), tretji pododstavek, Direktive o pticah in da jih na drugi strani ni mogoče utemeljiti v skladu s členom 9(1)(c) te direktive.

24

Na prvem mestu naj sporna dovoljenja ne bi bila združljiva s členom 7(4), tretji pododstavek, Direktive o pticah. V skladu s tem členom namreč države članice, „[č]e gre za selitvene vrste, zagotovijo zlasti, da se vrste, za katere se uporabljajo predpisi, ki urejajo lov, ne lovijo v času razmnoževanja“.

25

Komisija meni, da v obravnavanem primeru, enako kot v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 15. decembra 2005, Komisija/Finska (C‑344/03, EU:C:2005:770), ni sporno, da sezona spomladanskega lova v provinci Åland, ki traja od dva do tri tedne v maju, sovpada z obdobjem razmnoževanja navadnih gag.

26

Ta element naj bi bil podprt z raziskavami odbora ORNIS, ki je Odbor za prilagajanje znanstvenemu in tehničnemu napredku iz Direktive o pticah, ustanovljen v skladu s členom 16 te direktive in sestavljen iz predstavnikov držav članic, katerega raziskavam je Sodišče že priznalo strokovnost (sodba z dne 8. junija 2006, WWF Italia in drugi, C‑60/05, EU:C:2006:378, točki 26 in 27 ter navedena sodna praksa).

27

Na drugem mestu naj Republika Finska nezdružljivosti spornih dovoljenj s členom 7(4), tretji pododstavek, Direktive o pticah ne bi mogla upravičiti z odstopanjem iz člena 9(1)(c) te direktive.

28

Ne samo, da naj Republika Finska ne bi dokazala, da so bila sporna dovoljenja „sprejemljiva oblika uporabe“, ta država članica naj namreč prav tako ne bi dokazala, da se je spomladanski lov na navadne gage nanašal le na „majhno število“ ptic v smislu člena 9(1) Direktive o pticah.

29

V zvezi z neobstojem dokaza „sprejemljive oblike uporabe“ naj Republika Finska, prvič, ne bi predložila trdnih znanstvenih dokazov, da obstaja zagotovilo, da se zadevna populacija vzdržuje na „zadovoljivi ravni“. Elementi, na katere se opira ta država članica, naj bi namreč izhajali iz napačnega in nepopolnega razumevanja nekaterih dokumentov. Ti dokumenti naj ne bi bili več aktualni, saj je najstarejši od njih iz leta 2004, oziroma naj ne bi bili upoštevni, ker naj bi se nanašali na populacijo globalne ali evropske razsežnosti, torej na širšo populacijo od tiste iz obravnavane zadeve. S štirimi študijami pa naj bi bil za obdobje od leta 2011 do leta 2015 dokazan trend manjšanja te populacije. Za poznejša leta naj bi iz treh drugih študij izhajalo, da naj bi se položaj še poslabšal, četrta študija pa naj bi dokazovala, da naj bi bil položaj še vedno zaskrbljujoč, tako da naj ne bi bilo mogoče ugotoviti, da se vzdržuje „zadovoljiva raven“ populacije zadevne vrste.

30

Poleg tega naj bi podatki, ki sta jih na podlagi člena 12 Direktive o pticah posredovali Republika Finska in njena sosednja država članica, Kraljevina Švedska, in ki naj bi bili upoštevni za selitveno vrsto, ponazarjali tako kratkoročen kot tudi dolgoročen upad populacije navadnih gag. Komisija priznava, da je ta upad pojasnjen z več razlogi. Vendar poudarja, da je bilo s sodbama z dne 8. junija 2006, WWF Italia in drugi (C‑60/05, EU:C:2006:378, točka 32), in z dne 10. septembra 2009, Komisija/Malta (C‑76/08, EU:C:2009:535, točka 59), v zvezi s „sprejemljivo obliko uporabe“ v smislu člena 9(1) Direktive o pticah uveljavljanje odstopanja iz člena (9)(1)(c) te direktive izključeno, če ni zagotovila, da se zadevna populacija vzdržuje na „zadovoljivi ravni“, in sicer ne glede na to, ali lov prispeva k slabemu stanju ohranjenosti populacije. Ne bi naj namreč bilo primerno dovoliti lova na te populacije, tudi če ta ni razlog za to neugodno stanje ohranjenosti ali k njemu ne prispeva.

31

Komisija poleg tega prereka stališče Republike Finske, da naj bi bilo v primeru neugodnega stanja ohranjenosti mogoče izdajo spornih dovoljenj upravičiti v skladu s členom 16(1) Direktive o habitatih, in da naj bi v skladu s sodbo z dne 14. junija 2007, Komisija/Finska (C‑342/05, EU:C:2007:341, točka 29), ta izdaja ostala „izjemoma mogoča, če se ustrezno ugotovi, da [takšna dovoljenja] ne bi poslabšala neugodnega stanja ohranjenosti ali preprečevala obnovitev ugodnega stanja ohranjenosti omenjenih populacij“. Ne samo, da naj Sodišče te izjeme ne bi nikoli uporabilo v okviru člena 9(1)(c) Direktive o pticah, ki vsebuje drugačne pogoje in katerega sistematika se razlikuje od sistematike člena 16(1) Direktive o habitatih, ampak naj Republika Finska namreč zlasti ne bi ustrezno dokazala, da bi sporna dovoljenja imela zgolj „nevtralne“ učinke na zadevno populacijo navadnih gag. Nasprotno, znanstveniki naj bi v zvezi z učinkom lova na navadne gage ugotovili prekinitev tvorjenja parov, ki dolgoročno prispeva k zmanjšanju plodnosti samic navadnih gag v populaciji, v kateri se samce navadnih gag redno odstrani zaradi spomladanskega lova.

32

Drugič, Republika Finska naj ne bi dokazala, da naj bi bil spomladanski lov na navadne gage nujen za nadzor plenilcev in da naj bi zato pomenil „sprejemljivo obliko uporabe“. Čeprav je ta država članica že v okviru postopka, v katerem je bila izdana sodba z dne 15. decembra 2005, Komisija/Finska (C‑344/03, EU:C:2005:770), trdila, da je spomladanski lov na navadno gago upravičen, ker lovci pogoje za gnezdenje izboljšujejo z odstranjevanjem malih plenilcev, ki so na območjih za razmnoževanje, je namreč Sodišče v točki 35 te sodbe to utemeljitev zavrnilo, pri čemer je poudarilo, da „ne kaže, da bi se […] dejavnost [upravljanja naravnega okolja] lahko izvajala le, če je lovna doba na navadno gago odprta spomladi“.

33

Komisija v zvezi z dokazom, da se lov nanaša le na „majhno število“ – medtem ko je Republika Finska kot podlago za izračun uporabila populacijo, ki prezimi na selitveni poti Baltsko morje/Waddenovo morje – meni, da bi se morala ta država članica opreti na populacijo, ki gnezdi na otokih v provinci Åland. Čeprav namreč ni sporno, da je navadna gaga ptica selivka, naj se sporna dovoljenja ne bi nanašala na navadne gage „med selitvijo“, temveč na navadne gage, ki so se začele razmnoževati in ki so torej na mestu. Poleg tega naj bi bila ta dovoljenja omejena na ptice, ki so na otokih v provinci Åland.

34

Izbira referenčne populacije, ki jo je opravila Republika Finska, naj bi povzročila precenitev števila ptic, ki so na voljo za lov v času in na področju, na katera se nanašajo navedena dovoljenja. Ob upoštevanju velikosti celotne populacije navadnih gag, ki prezimi na selitveni poti Baltsko morje/Waddenovo morje, naj niti del te populacije ne bi pomenil „majhnega števila“ populacije, ki gnezdi na otokih v provinci Åland. Navadne gage iz populacije, ki prezimi v regiji Baltsko morje/Waddenovo morje, pa naj se ne bi vedno selile vse do Finske.

35

Poleg tega naj Republika Finska ne bi upoštevala kumulativnih učinkov svoje metode izračuna. Nobena druga država članica naj izračuna ne bi izvajala tako, pa tudi če bi vsaka država članica ravnala tako, pri vsaki od populacij, na katere se nanašajo zadevne izjeme, ne bi več šlo za „majhno število“ temveč za dele, ki bi bili, če bi se sešteli, nujno večji. Republika Finska naj s tem, da ni posredovala podatkov o populaciji, ki gnezdi na otokih v provinci Åland, ne bi mogla dokazati, da se odstopanje nanaša le na „majhno število“.

36

Ta država članica v odgovoru na tožbo najprej pojasnjuje, da se ta zadeva ne nanaša na ogroženo vrsto oziroma vrsto na robu izumrtja, in nato navaja tri uvodne pripombe.

37

Prvič, populacija navadnih gag naj bi bila „stabilna/nihajoča“, razlog za zmanjšanje te populacije, ki se opaža že od devetdesetih let, pa naj bi bile predvsem naravne spremembe. Znanstveno napačno naj bi bilo povezovati razvoj populacije navadnih gag z obdobjem, v katerem je ta populacija dosegla svoj višek, ki naj bi bil posledica umetnih pogojev, med katerimi je zlasti evtrofikacija Baltskega in Waddenovega morja ter pomanjkanje plenilcev. Za upadajočo vrsto naj zato ne bi bilo mogoče samodejno šteti, da ima nezadovoljivo raven populacije ali status neugodne ohranjenosti. To naj bi veljalo še toliko bolj, če praksa spomladanskega lova ni nikakor povezana s katerim koli upadom, kot je to v obravnavanem primeru.

38

Drugič, to, da je bila zadevna vrsta za Unijo vpisana v kategorijo „potencialno ogrožene vrste“„rdečega seznama“ ogroženih vrst Svetovne zveze za varstvo narave in naravnih virov (IUCN), naj ne bi pomenilo, da je ta vrsta ogrožena ali izpostavljena povečani nevarnosti, ker naj se s to uvrstitvijo ne bi upošteval navedeni trend „stabilno/nihajoče“.

39

Tretjič, glede na določbe Direktive o pticah, zlasti njenega člena 9(1)(c), naj bi Komisija neupravičeno menila, da naj bi bil spomladanski lov sam po sebi nerazumen.

40

Republika Finska v zvezi z vsebino tožbe trdi, da se s spornimi dovoljenji spoštujejo pogoji v zvezi s „sprejemljivo obliko uporabe“ in „majhnim številom“.

41

Ta država članica na prvem mestu v zvezi s pojmom „sprejemljiva oblika uporabe“ najprej ob sklicevanju na sodno prakso Sodišča v zvezi s členom 16(1) Direktive o habitatih trdi, da naj „zadovoljiva raven“ zadevne populacije ne bi bila temeljni pogoj za priznanje odstopanja, uvedenega s členom 9(1)(c) Direktive o pticah.

42

Dalje, tudi če bi „zadovoljiva raven“ zadevne populacije bila temeljni pogoj za priznanje navedenega odstopanja, Republika Finska navaja, da se je sklicevala na pet študij, in meni, da se je oprla na trdne znanstvene dokaze za otvoritev spomladanskega lova na samca navadne gage v provinci Åland.

43

Nazadnje, glede na ugotovljene ravni populacije naj spomladanski lov ne bi bil izključen. Pogoj vzdrževanja populacije na „zadovoljivi ravni“ naj bi namreč bilo mogoče izpolniti, če z odstopanjem ni mogoče poslabšati stanja populacije ali preprečiti vzdrževanja stanja populacije na takšni ravni. Poleg tega naj bi spomladanski lov skupnosti lovcev spodbujal k sodelovanju pri načrtu upravljanja in pri sprejemanju ukrepov za ohranitev.

44

Republika Finska glede na Navodila za lov, ki jih je Komisija leta 2008 sprejela v skladu z Direktivo o pticah (v nadaljevanju: Navodila), meni, da naj bi tudi ta institucija priznavala dejstvo, da se nad vrstami, katerih stanje ohranjenosti ni ugodno, lahko izvaja lov, če to lahko pomeni močno spodbudo za upravljanje habitatov in za vpliv na druge dejavnike, ki prispevajo k upadu populacije, tako da se s tem prispeva k doseganju cilja, da se populacije vrnejo v ugodno stanje ohranjenosti. Poleg tega naj bi vlada province Åland leta 2017 in leta 2018 iz navedenega razloga v okviru dovoljenj za spomladanski lov sprejela načrt upravljanja. Republika Finska prav tako navaja, da je bilo dovoljenje za lov na 2000 samcev navadne gage izdano tudi za sezono spomladanskega lova leta 2019.

45

V zvezi s tem naj bi bilo – nasprotno od trditev Komisije – pojasnilo iz točke 35 sodbe z dne 15. decembra 2005, Komisija/Finska (C‑344/03, EU:C:2005:770), da „čeprav je res, da lovci opravljajo koristno dejavnost pri upravljanju naravnega okolja s tem, da spomladi lovijo majhne plenilce, zato da bo gnezdenje navadne gage dalo boljše rezultate, ne kaže, da bi se ta dejavnost lahko izvajala le, če je lovna doba na navadno gago odprta spomladi“, podano v zvezi s pojmom „ni drugih ustreznih rešitev“ in Sodišče naj bi implicitno vendar nujno ugotovilo, da so bili lovci kljub vsemu spodbujeni k nadzorovanju plenilcev.

46

Na drugem mestu naj bi v zvezi s pogojem glede „majhnega števila“ na eni strani iz sodb z dne 9. decembra 2004, Komisija/Španija (C‑79/03, EU:C:2004:782, točka 36), in z dne 15. decembra 2005, Komisija/Finska (C‑344/03, EU:C:2005:770, točka 53), izhajalo, da je treba pojem „zadevna populacija“ v zvezi s selitvenimi vrstami razumeti tako, da pomeni „populacijo regij, ki oskrbujejo glavne kvote, ki so v regiji, kjer se izvaja odstopanje v času njegove uporabe“. Ker Sodišče v zvezi s to opredelitvijo ni podalo nobenega pridržka, naj bi bilo očitno, da naj bi se pojem „selitvene vrste“ nanašal na biološko vedenje zadevnih vrst ter da naj ne bi pomenil, da je vrsta „med selitvijo“ in zato v času lova v gibanju. Vrsta ptice pa naj bi bila bodisi stalnica bodisi selivka in naj to ne bi prenehala biti že zgolj zato, ker ptice zadevne vrste ne bi bile „med selitvijo“.

47

Na drugi strani naj zato, ker nobena država članica razen Republike Finske ne dovoljuje spomladanskega lova na samce navadne gage, ki so na selitveni poti Baltsko morje/Waddenovo morje, nobena praksa lova ne bi sovpadala s spomladanskim lovom v provinci Åland in naj torej ne bi bilo treba izračunati kumulativnih učinkov, saj naj teh učinkov pravzaprav ne bi bilo.

48

Komisija je v zvezi s „sprejemljivo obliko uporabe“ v repliki pojasnila, prvič, da je razlaga, ki jo zagovarja Republika Finska, v nasprotju s sodno prakso Sodišča, ki izhaja iz sodb z dne 8. junija 2006, WWF Italia in drugi (C‑60/05, EU:C:2006:378, točka 32), in z dne 10. septembra 2009, Komisija/Malta (C‑76/08, EU:C:2009:535, točka 59), in v skladu s katero „se odstopanja na podlagi člena 9 Direktive [o pticah] lahko izvajajo le, če obstaja zagotovilo, da se populacije zadevnih vrst vzdržujejo na zadovoljivi ravni in da v nasprotnem primeru ujetja ptic nikakor ni mogoče šteti za sprejemljivo“. Drugič, ta institucija vztraja pri okoliščini, da je sistem odstopanja iz člena 9(1)(c) Direktive o pticah strožji od sistema odstopanja iz člena 16 Direktive o habitatih. Zakonodajalec Unije naj bi namreč z omejitvijo člena 9(1)(c) Direktive o pticah posebej na primer „sprejemljive oblike uporabe“ želel za to določbo o odstopanju določiti strožjo zahtevo, s katero naj bi bila odstopanja omejena na primere, v katerih bi bila raven populacij ptic zadovoljiva. Tretjič, trend manjšanja populacije neke zadevne vrste na eni strani naj bi bil očitno upošteven dejavnik za ugotovitev, ali je raven populacije te zadevne vrste zadovoljiva. Na drugi strani naj spomladanski lov, če država članica ne bi zagotavljala vzdrževanja navedene populacije na „zadovoljivi ravni“, ne bi mogel biti „sprejemljiva oblika uporabe“, ne glede na to, ali je lov glavni razlog za upad navedene populacije.

49

Študije, ki jih je predložila Republika Finska, naj ne bi zadostovale za izpodbitje dokazov, iz katerih je razviden trend manjšanja populacije navadnih gag, ki naj bi bil pomemben pokazatelj nezadovoljivega stanja populacije.

50

Ta država članica naj bi poleg tega navedla utemeljitve v zvezi z nadzorom plenilcev, ki naj ne bi bile pravno upoštevne. Na eni strani naj bi se s sodno prakso Sodišča želelo ugotoviti, ali naj bi bil začetek lova nujen za opravljanje dejavnosti, ki bi lahko bila koristna, ali pa naj bi bilo mogoče to dejavnost zagotoviti neodvisno od lova. V obravnavanem primeru naj v odgovoru Republike Finske na tožbo ne bi bilo nobenega dokaza, da bi bila populacija navadnih gag na otokih v provinci Åland, v celotni Finski, na Baltskem morju ali na selitveni poti Baltsko morje/Waddenovo morje v ugodnejšem stanju zaradi spomladanskega lova in nadzora plenilcev.

51

Na drugi strani naj za trditev, da naj bi se spomladanski lov na samca navadne gage v znanstveni literaturi podpiral, ker naj bi večino populacije sestavljali samci, ne bi bilo dejanske osnove, saj je v tej literaturi priporočeno, da se lov omeji zlasti na samce navadne gage pozimi. Natančneje, ta trditev naj bi bila v nasprotju s sodno prakso Sodišča, v skladu s katero naj bi se štelo, da se biološka vrsta opredeljuje kot celota vseh posameznikov, ki tvorijo razmnoževalno skupnost, zaradi česar je treba vrste zaščititi kot celote (sodba z dne 12. julija 2007, Komisija/Avstrija, C‑507/04, EU:C:2007:427, točka 235).

52

Republika Finska je v svoji dupliki navedla več uvodnih pripomb. Natančneje, začudena je, da Komisija ni izrazila stališča glede operativnega načrta upravljanja, ki je na Finskem uveden od leta 2017.

53

Republika Finska v zvezi s pojmom „sprejemljiva oblika uporabe“ ponavlja svojo trditev, da naj vzdrževanje „zadovoljive ravni“ v skladu s členom 9(1)(c) Direktive o pticah ne bi bil temeljni pogoj. Ta država članica poleg tega trdi, da njena utemeljitev ni namenjena prenosu ureditve iz člena 16(1) Direktive o habitatih v Direktivo o pticah, temveč je navedena v prid konvergentni razlagi odstopanj, vsebovanih v teh dveh direktivah. Poleg tega ponovno zatrjuje nujnost razlikovanja med upadajočo vrsto in vrsto, ki ni v ugodnem stanju ohranjenosti.

54

Republika Finska se poleg tega, da izpodbija analizo študij, ki jo je opravila Komisija, sklicuje na izjavo enega od vodilnih znanstvenikov, specializiranih za preučevanje navadne gage na Finskem, z dne 29. julija 2019, v kateri je ta znanstvenik ocenil, da naj bi bila strategija upravljanja, uvedena na otokih v provinci Åland, upravičena in utemeljena ter tesno povezana z lokalnimi razmerami. Ugotovil je tudi, da naj bi imeli načrt upravljanja iz točke 52 te sodbe in ukrepi, ki so bili v zvezi s tem sprejeti, pozitivni učinek na populacijo navadne gage v provinci Åland, ki naj bi prevladal nad negativnim učinkom, ki izhaja iz zmanjšanja zmožnosti razmnoževanja omejene količine samic.

55

Republika Finska v zvezi z nadzorom plenilcev najprej navaja, da bi lokalna skupnost lovcev izgubila vsakršen interes za izvajanje nadzora plenilcev, če bi bil spomladanski lov na navadno gago prepovedan. Prepoved spomladanskega lova v provinci Åland bi torej pomenila popolno prepoved lova. Dalje, ta država članica trdi, da je treba vključevanje lokalnih skupnosti v programe za ohranjanje spodbujati. Po mnenju Republike Finske naj bi Komisija poskušala izključiti največjo skupino subjektov, ki si prizadevajo za ohranitev navadne gage, z odpravo edine spodbude za njihovo sodelovanje v takšnih programih. Ta država članica nazadnje ugotavlja, da prepoved spomladanskega lova, ki jo zahteva Komisija, ni sorazmerna, ker naj se z njo ne bi nikakor upoštevali okoliščina, da ta lov ni nikakor prispeval k upadu populacije zadevne vrste, in pozitivna vloga lokalne skupnosti lovcev pri ohranjanju te populacije.

56

Komisija s tožbo Sodišču predlaga, naj ugotovi, da Republika Finska s tem, da je od leta 2011 redno dovoljevala izdajo dovoljenj za spomladanski lov na samca navadne gage v provinci Åland, ni izpolnila obveznosti iz člena 7(4) in člena 9(1)(c) Direktive o pticah.

57

Navesti je treba, da je Republika Finska v odgovoru na tožbo navedla, da se je ta vrsta dovoljenj izdajala vsaj do spomladanskega lova leta 2019.

58

Čeprav je treba obstoj neizpolnitve obveznosti presojati glede na položaj države članice, kakršen je bil ob izteku roka, določenega v obrazloženem mnenju, pa se lahko predmet tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti razširi na dejstva, ki so nastala po obrazloženem mnenju, če so istovrstna in pomenijo enako ravnanje kot dejstva, na katera se nanaša navedeno mnenje (glej v tem smislu sodbo z dne 5. aprila 2017, Komisija/Bolgarija, C‑488/15, EU:C:2017:267, točki 40 in 43 ter navedena sodna praksa).

59

Iz tega izhaja, da je treba utemeljenost obravnavane tožbe preučiti za leta od 2011 do 2019.

60

S členom 7(4) te direktive je državam članicam naloženo, da zlasti zagotovijo, da se nad vrstami ptic, naštetimi v Prilogi II k navedeni direktivi, ne izvaja lov v obdobju razmnoževanja.

61

V obravnavanem primeru je navadna gaga vrsta, ki je navedena v Prilogi II, del B, k Direktivi o pticah. Ni sporno, da sezona spomladanskega lova na to vrsto v provinci Åland sovpada z obdobjem razmnoževanja te vrste.

62

Zato ta sezona spada med obdobja, v katerih člen 7(4) navedene direktive načeloma prepoveduje kateri koli lov na navadno gago (glej v tem smislu sodbo z dne 12. julija 2007, Komisija/Avstrija, C‑507/04, EU:C:2007:427, točka 195).

63

Republika Finska kljub temu meni, da člen 9(1)(c) Direktive o pticah omogoča utemeljitev spornih dovoljenj.

64

Ta določba namreč za vse vrste ptic in ob neobstoju „druge zadovoljive možnosti“ omogoča odstopanje od členov 5 in 7 te direktive za dopustitev ujetja, posedovanja ali druge „sprejemljive oblike uporabe“ nekaterih ptic „v majhnem številu“ pod strogo nadzorovanimi pogoji in na selektivni podlagi.

65

V zvezi s tem je treba pojasniti, da je Sodišče že presodilo, da je lov na prostoživeče ptice za rekreativne namene med obdobji iz člena 7(4) Direktive o pticah lahko „sprejemljiva oblika uporabe“ v smislu člena 9(1)(c) navedene direktive (glej v tem smislu sodbo z dne 16. oktobra 2003, Ligue pour la protection des oiseaux in drugi, C‑182/02, EU:C:2003:558, točka 11 in navedena sodna praksa).

66

V zvezi s sistemom odstopanja, kot je sistem iz člena 9 Direktive o pticah, ki ga je treba razlagati ozko in v katerem mora dokazno breme glede izpolnjevanja pogojev, zahtevanih za vsako odstopanje, nositi organ, ki sprejme odločitev, je treba poudariti še, da morajo države članice zagotoviti, da je vsak poseg v zaščitene vrste dovoljen le na podlagi odločitev, ki so natančno in ustrezno obrazložene ter v katerih so navedeni razlogi, pogoji in zahteve iz navedenega člena (glej v tem smislu sodbo z dne 8. junija 2006, WWF Italia in drugi, C‑60/05, EU:C:2006:378, točka 34).

67

Iz določb člena 9 Direktive o pticah, ki se nanašajo na strog nadzor nad odstopanjem iz tega člena in na selektivnost ujetja, ter iz splošnega načela sorazmernosti izhaja, da mora biti navedeno odstopanje, ki ga želi država članica uporabiti, sorazmerno s potrebami, s katerimi je upravičeno (sodba z dne 10. septembra 2009, Komisija/Malta, C‑76/08, EU:C:2009:535, točka 57).

68

Sodišče je tako odločilo, da se odstopanja na podlagi člena 9 Direktive o pticah lahko izvajajo, le če obstaja zagotovilo, da se populacije zadevnih vrst vzdržujejo na „zadovoljivi ravni“ in da v nasprotnem primeru ujetja ptic nikakor ni mogoče šteti za sprejemljivo in torej dopustno obliko uporabe (glej v tem smislu sodbi z dne 8. junija 2006, WWF Italia in drugi, C‑60/05, EU:C:2006:378, točka 32, in z dne 10. septembra 2009, Komisija/Malta, C‑76/08, EU:C:2009:535, točka 59).

69

V obravnavanem primeru je treba preučiti, ali se populacija zadevnih vrst vzdržuje na „zadovoljivi ravni“, saj v nasprotnem primeru, kot je opozorjeno v sodni praksi, navedeni v prejšnji točki, ni mogoče izpolniti preostalih pogojev iz člena 9(1) Direktive o pticah, zlasti pogoja „sprejemljive oblike uporabe“.

70

V zvezi s tem je treba opozoriti, da morajo dokazi, da so izpolnjeni pogoji za odstopanje od sistema varstva iz te direktive, temeljiti na trdno uveljavljenih znanstvenih spoznanjih (glej v tem smislu sodbo z dne 15. decembra 2005, Komisija/Finska, C‑344/03, EU:C:2005:770, točka 54 in navedena sodna praksa). Sodišče je že presodilo, da morajo organi imeti najboljša upoštevna spoznanja na voljo takrat, ko izdajo dovoljenja (glej v zvezi z zaščitenimi vrstami iz Direktive o habitatih sodbi z dne 7. septembra 2004, Waddenvereniging in Vogelbeschermingsvereniging, C‑127/02, EU:C:2004:482, točki 52 in 61, in z dne 10. oktobra 2019, Luonnonsuojeluyhdistys Tapiola, C‑674/17, EU:C:2019:851, točka 51). Ti preudarki veljajo tudi za člen 9(2) Direktive o pticah.

71

V obravnavanem primeru seznam, na katerega se opira Republika Finska, zajema pet raziskav, in sicer, prvič, uvrstitev zadevne vrste v kategorijo „najmanj ogrožene vrste“, ki jo je opravila IUCN na svetovni ravni za leto 2015, drugič, poročilo iz leta 2004, ki ga je sestavila nevladna organizacija BirdLife International, ki je navadni gagi priznala „ugodno stanje ohranjenosti“ na vseevropski ravni, tretjič, Navodila, četrtič, uvrstitev populacije na selitveni poti Baltsko morje/Waddenovo morje v kategorijo „najmanj ogrožene vrste“, ki jo je leta 2015 opravila nevladna organizacija Wetlands International, in petič, finski „rdeči seznam“ iz leta 2010, v katerem je navadna gaga na Finskem uvrščena v kategorijo „potencialno ogrožene vrste“.

72

Najprej je treba ugotoviti, da sta prva in četrta raziskava iz leta 2015 in da z njima torej ni mogoče utemeljiti spornih dovoljenj za leta od 2011 do 2014. Poleg tega je bila sicer zadevna vrsta v prvo navedeni raziskavi, ki se je nanašala na uvrstitev zadevne vrste na svetovni ravni, na tej ravni uvrščena v kategorijo „najmanj ogrožene vrste“, vendar je ista organizacija to vrsto v istem letu uvrstila med „ogrožene“ vrste na ravni Unije.

73

Dalje, druga in tretja raziskava sta iz leta 2004 in iz leta 2008. Republika Finska v zvezi z njima meni, da Komisija ni dokazala, da nista več aktualni.

74

V zvezi s tem na eni strani ni mogoče trditi, da ima država članica na voljo najboljša znanstvena spoznanja, če takrat, ko pristojni organ sprejme svojo odločitev, ta odločitev temelji na študiji, izdani pred sedmimi leti, tako da je, če ni nasprotnih dokazov, dopustno šteti, da bi poznejša študija, v kateri so analizirani podatki v zvezi z bolj nedavnimi leti, vsebovala aktualnejše podatke in imela zato znatno višjo raven natančnosti in upoštevnosti.

75

Na drugi strani, čeprav v nasprotju s trditvami Komisije ni gotovo, da je mogoče šteti, da Navodila iz leta 2008 niso več aktualna, in čeprav je treba poudariti, da so bila ta navodila objavljena v okviru Direktive 79/409, sklepi Republike Finske iz teh navodil izhajajo iz nepopolnega razumevanja njihove vsebine. V navedenih navodilih je namreč navadna gaga sicer našteta med „lovnimi“ vrstami, vendar je v njih posebej ugotovljeno, da ta vrsta spada med vrste z „neugodnim“ stanjem ohranjenosti.

76

Iz tega izhaja, da se Republika Finska ne more veljavno sklicevati na prve štiri raziskave, navedene v točki 71 te sodbe, da bi dokazala, da so imeli organi, ki so izdali sporna dovoljenja, na voljo trdno uveljavljena znanstvena spoznanja, ki bi omogočala šteti, da je bila populacija zadevne vrste v letih od 2011 do 2014 vzdrževana na „zadovoljivi ravni“.

77

Kljub temu pa je imela Republika Finska na voljo finski „rdeči seznam“, sestavljen leta 2010, ki se je nanašal na nedavno analizo stanja ohranjenosti vrst ptic na njenem ozemlju.

78

Ta država članica v zvezi s tem meni, da okoliščina, da je bila na tem finskem „rdečem seznamu“ leta 2010 navadna gaga uvrščena v kategorijo „potencialno ogrožene vrste“, ne zmanjšuje vrednosti njene trditve, da so sporna dovoljenja v letih od 2011 do 2015 temeljila na trdnih znanstvenih elementih, temveč to trditev potrjuje.

79

Ugotoviti je treba, da ta utemeljitev ne odraža niti samega naslova te kategorije, niti opredelitve, ki je v zvezi z njo podana. Navedena kategorija je namreč opredeljena tako, da je „takson ‚potencialno ogrožen‘, če je bil ocenjen glede na merila [v zvezi z obsegom in razvojem populacije, geografsko porazdelitvijo ter kvantitativno analizo] in takrat ne izpolnjuje meril za kategorije ‚skrajno ogrožene vrste‘, ‚ogrožene vrste‘ ali ‚ranljive vrste‘, vendar je blizu izpolnitve meril za kategorije iz skupine ‚vrste v nevarnosti‘ ali bo ta merila verjetno izpolnil v bližnji prihodnosti“.

80

Poleg tega je treba poudariti tudi, da, Republika Finska sicer opozarja, da je kategorija „potencialno ogrožene vrste“ glede na tveganje na drugem mestu nomenklature navedenega seznama, vendar je iz nazivov kategorij na višjem mestu, in sicer „ranljive vrste“, „ogrožene vrste“, „skrajno ogrožene vrste“ in „izumrle vrste“, razvidno, da z vključitvijo te vrste v te kategorije ni mogoče dokazati niti, da je navedena vrsta v ugodnem stanju, niti, da v zvezi z njo ni nikakršne zaskrbljenosti.

81

Poleg tega Komisija navaja različne študije, ki v bistvu v pretežnem delu nasprotujejo trditvi Republike Finske, da je lahko ob odprtju sezon spomladanskega lova v obdobju od leta 2011 do leta 2015 zagotovila vzdrževanje populacije na selitveni poti Baltsko morje/Waddenovo morje na „zadovoljivi ravni“.

82

V zvezi s poznejšimi leti ni sporno, da je bila pri IUCN, BirdLife International, Wetlands International in na finskem „rdečem seznamu“, ki so navedeni v točki 71 te sodbe, spremenjena uvrstitev navadne gage v kategorije večjega tveganja.

83

Poleg tega zgolj trend manjšanja populacije neke zadevne vrste sicer ne zadostuje za dokaz, da je ta populacija v nezadovoljivem stanju ohranjenosti. Vendar če iz dodatnih elementov ni razvidno, da bi bilo treba iz drugih razlogov položaj kljub temu šteti za ugoden, taka okoliščina ne omogoča ugotovitve, da je populacija vzdrževana na „zadovoljivi ravni“.

84

V zvezi z razlago Direktive o pticah in Direktive o habitatih je treba dodati še, da je bila v sodni praksi Sodišča glede drugo navedene direktive sicer priznana možnost, da se dovolijo odstopanja v primeru neugodnega stanja ohranjenosti, vendar lahko na eni strani do priznanja takšnih odstopanj pride le v izjemnih okoliščinah, na drugi strani pa se mora takšno priznanje preučiti tudi z vidika previdnostnega načela (glej v tem smislu v zvezi z Direktivo o habitatih sodbo z dne 10. oktobra 2019, Luonnonsuojeluyhdistys Tapiola, C‑674/17, EU:C:2019:851, točki 68 in 69 ter navedena sodna praksa). Iz tega izhaja, da razlaga teh dveh direktiv sicer vključuje posebnosti vsake od njiju, vendar za to razlago ni mogoče šteti, da se razlikuje v delu, v katerem navedena razlaga v mejah njunih posebnosti vsebuje podobne preudarke zlasti v zvezi s sistemom varstva vsake od njiju.

85

V zvezi z načrtoma upravljanja, ki sta bila sprejeta in izvedena na Finskem leta 2017 in leta 2018 ter ki temeljita na Navodilih, je treba poudariti, da ta navodila sicer niso pravno zavezujoča, vendar jih Sodišče lahko uporabi kot referenčno podlago. Poleg tega je v navedenih navodilih pojasnjeno, da se načrtom, ki jih je mogoče uvesti, ne prizna „ločen pravni status“ v smislu Direktive o pticah. V zvezi s tem je treba navesti še, da je Sodišče večkrat presodilo, da so gospodarske in rekreacijske zahteve sicer navedene v členu 2 te direktive, vendar ta določba ne pomeni samostojnega odstopanja od sistema varstva, uvedenega z Direktivo o pticah (sodbe z dne 8. julija 1987, Komisija/Belgija, 247/85, EU:C:1987:339, točka 8; z dne 8. julija 1987, Komisija/Italija, 262/85, EU:C:1987:340, točka 8, in z dne 28. februarja 1991, Komisija/Nemčija, C‑57/89, EU:C:1991:89, točka 22).

86

Nazadnje, Sodišče je v okviru preučitve pogoja glede neobstoja druge zadovoljive možnosti iz člena 9(1)(c) Direktive o pticah v točki 35 sodbe z dne 15. decembra 2005, Komisija/Finska (C‑344/03, EU:C:2005:770), sicer priznalo, da „čeprav je res, da lovci opravljajo koristno dejavnost pri upravljanju naravnega okolja s tem, da spomladi lovijo majhne plenilce, zato da bo gnezdenje navadne gage dalo boljše rezultate, ne kaže, da bi se ta dejavnost lahko izvajala le, če je lovna doba na navadno gago odprta spomladi“, vendar ta ugotovitev velja, dokler država članica, kot je poudarila Komisija, ne zagotovi vzdrževanja zadevne populacije na „zadovoljivi ravni“. Poleg tega, tudi če bi bilo dokazano, da bi pozitivni učinki na populacijo zaščitene vrste, ki izhajajo iz načrta upravljanja, izničili negativne učinke, povzročene z odvzemom iz takšne populacije, mora država članica, kot je razvidno iz uvodne izjave 6 Direktive o pticah, določiti ukrepe, ki se nanašajo na različne dejavnike, ki lahko vplivajo na raven populacije zadevne vrste.

87

Iz tega izhaja, da trditve, ki sta jih navedli stranki v postopku, in znanstveni dokazi, predloženi v njihovo utemeljitev, ne omogočajo dokaza, ki bi ga morala zagotoviti Republika Finska, da je imel nacionalni organ ob izdaji spornih dovoljenj na voljo trdno uveljavljena znanstvena spoznanja, iz katerih bi bilo razvidno, da se populacija zadevne vrste vzdržuje na „zadovoljivi ravni“, tako da bi bilo mogoče obliko uporabe šteti za „sprejemljivo“.

88

Iz tega izhaja tudi, da pogoj glede „sprejemljive oblike uporabe“ v smislu člena 9(1)(c) Direktive o pticah ni izpolnjen.

89

V zvezi s tem pogojem je treba navesti, da iz sodne prakse Sodišča izhaja, da se ta pogoj, če dejavnost odvzema ptic, ki je odobrena z odstopanjem, ne zagotavlja vzdrževanja populacije zadevne vrste na zadovoljivi ravni, ne more šteti za izpolnjen (glej v tem smislu sodbo z dne 21. junija 2018, Komisija/Malta, C‑557/15, EU:C:2018:477, točka 66).

90

Poleg tega je treba opozoriti, da je Sodišče že presodilo, da „je treba ugotoviti, da je po trenutnih znanstvenih dognanjih ‚majhno število‘ v smislu člena 9(1)(c) Direktive [o pticah], […] ujetje približno 1 % za vrste, ki se lahko lovijo, pri čemer se pri selitvenih vrstah kot ‚zadevna populacija‘ razume populacija območij, s katerih prihajajo glavne kvote, ki se selijo na območje, kjer se izvaja odstopanje v času njegove uporabe“ (sodba z dne 21. junija 2018, Komisija/Malta, C‑557/15, EU:C:2018:477, točka 63 in navedena sodna praksa).

91

V zvezi s tem je treba navesti, prvič, da je Sodišče v sodbi z dne 21. junija 2018, Komisija/Malta (C‑557/15, EU:C:2018:477), vztrajalo pri „območju, kjer se izvaja odstopanje v času njegove uporabe“. Drugič, sporna dovoljenja se ne nanašajo na zaščiteno vrsto med selitvijo, temveč na ptice te vrste, ko se začnejo razmnoževati in torej, ko so na mestu. V zvezi s tem člen 1(2) Direktive o pticah natančneje določa, da se ta direktiva „[u]porablja […] za ptice ter njihova jajca, gnezda in habitate“. Tretjič, zakonodajo Unije o ohranjanju prostoživečih ptic je treba razlagati ob upoštevanju previdnostnega načela, ki je eno od temeljev politike visoke ravni varstva, ki ji sledi Unija na področju okolja v skladu s členom 191(2), prvi pododstavek, PDEU (sklep predsednika Sodišča z dne 10. decembra 2009, Komisija/Italija, C‑573/08 R, neobjavljen, EU:C:2009:775, točka 24 in navedena sodna praksa, in sklep z dne 20. novembra 2017, Komisija/Poljska, C‑441/17 R, EU:C:2017:877, točki 42 in 61). Zato se s tem načelom zahteva, da se prepreči precenitev ptic, ki so na voljo za uporabo, in da se pri tem uporabijo metode izračuna, s katerimi se lahko zagotovi, da se ostane v okviru približno 1 odstotka.

92

Iz tega izhaja, da bi bilo treba selitvene vrste, ker so med razmnoževanjem na mestu, v tem obdobju in za razlago izjeme iz člena 9(1)(c) Direktive o pticah enačiti z vrstami stalnicami.

93

Poleg tega zgolj iz okoliščine, da je država članica edina, ki dovoljuje neko prakso, ni mogoče sklepati, da si lahko prilasti celotno razpoložljivo kvoto. Zato je treba hipotetično predvideti, katere bi lahko bile druge države članice, ki bi želele koristiti to kvoto, in vsaki pridržati sorazmerni del te kvote.

94

Republika Finska bi morala v obravnavanem primeru namesto tega, da je svoje izračune oprla na celotno populacijo, ki se seli na Baltsko morje/Waddenovo morje, kot referenčno osnovo uporabiti populacijo zadevne vrste, ki gnezdi na otokih v provinci Åland.

95

Iz tega izhaja, da organi province Åland ob referenčnem datumu niso imeli na voljo podatkov, ki bi jim omogočali pravilen izračun količine ptic zadevne vrste, ki jo je mogoče odvzeti.

96

V teh okoliščinah iz tega izhaja, da Republika Finska ni spoštovala pogoja glede „majhnega števila“ iz člena 9(1)(c) Direktive o pticah.

97

Glede na vse navedene preudarke je treba ugotoviti, da Republika Finska s tem, da je od leta 2011 do vključno leta 2019 redno dovoljevala izdajo dovoljenj za spomladanski lov na samca navadne gage v provinci Åland, ni izpolnila obveznosti iz člena 7(4) in člena 9(1)(c) Direktive o pticah.

98

V skladu s členom 138(1) Poslovnika Sodišča se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker je Komisija predlagala, naj se Republiki Finski naloži plačilo stroškov, in ker ta s svojimi predlogi ni uspela, se ji naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo: