1

Družba Mowi ASA, nekdanja Marine Harvest ASA, s pritožbo predlaga razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 26. oktobra 2017, Marine Harvest/Komisija (T‑704/14, v nadaljavanju: izpodbijana sodba, EU:T:2017:753), s katero je to sodišče zavrnilo njeno tožbo za razglasitev ničnosti Sklepa Komisije C(2014) 5089 final z dne 23. julija 2014 o naložitvi globe zaradi izvedbe koncentracije v nasprotju s členom 4(1) in členom 7(1) Uredbe (ES) št. 139/2004 (zadeva COMP/M.7184 – Marine Harvest/Morpol (postopek iz člena 14(2))) (v nadaljevanju: sporni sklep), in, podredno, razveljavitev ali znižanje glob, ki sta ji bili naloženi.

2

V uvodnih izjavah 5, 6, 8, 20 in 34 Uredbe Sveta (ES) št. 139/2004 z dne 20. januarja 2004 o nadzoru koncentracij podjetij (Uredba ES o združitvah) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 3, str. 40) je navedeno:

[…]

[…]

[…]

3

Člen 1 te uredbe, naslovljen „Področje uporabe“, v odstavku 1 določa:

„Brez poseganja v člen 4(5) in člen 22 ta uredba velja za vse koncentracije z razsežnostjo Skupnosti, kakor so opredeljene v tem členu.“

4

Člen 3 navedene uredbe, naslovljen „Opredelitev koncentracije“, v odstavkih 1 in 2 določa:

„1.   Šteje se, da koncentracija nastane, kadar se trajno spremeni nadzor zaradi naslednjih dejavnikov:

2.   Nadzor nastane s pravicami, pogodbami ali drugimi sredstvi, ki ločeno ali skupno in ob upoštevanju ustreznih dejstev ali predpisov omogočajo izvajanje odločilnega vpliva na podjetje, in sicer:

5

Člen 4 te uredbe, naslovljen „Predhodna priglasitev koncentracij in napotitev pred priglasitvijo na zahtevo strank, ki priglašajo koncentracijo“, v odstavku 1 določa:

„Komisiji je treba koncentracije z razsežnostjo Skupnosti, kakor so opredeljene v tej uredbi, priglasiti pred njihovo izvedbo in po sklenitvi pogodbe, objavi javne ponudbe ali pridobitvi kontrolnega deleža.

Priglasitev je mogoča tudi, če udeležena podjetja prepričajo Komisijo o sklenitvi pogodbe ali pri javni ponudbi, kadar javno objavijo namen za takšno ponudbo, pod pogojem, da nameravana pogodba ali ponudba vodi v koncentracijo z razsežnostjo Skupnosti.

V tej uredbi izraz ‚priglašena koncentracija‘ zajema tudi nameravane koncentracije, priglašene skladno z drugim pododstavkom. Za namen odstavkov 4 in 5 tega člena izraz ‚koncentracije‘ zajema nameravane koncentracije v smislu drugega pododstavka.“

6

Člen 7 Uredbe št. 139/2004, naslovljen „Zadržanje izvajanja koncentracij“, v odstavkih 1 in 2 določa:

„1.   Koncentracija z razsežnostmi Skupnosti, kakor je opredeljena v členu 1 ali ki jo pregleda Komisija skladno s členom 4(5), se ne izvede bodisi pred priglasitvijo bodisi do takrat, ko je bila razglašena za združljivo s skupnim trgom z odločbo iz členov 6(1)(b), 8(1) ali 8(2), ali na podlagi domneve skladno s členom 10(6).

2.   Odstavek 1 ne preprečuje izvedbe javne ponudbe ali več transakcij vrednostnih papirjev, vključno s tistimi, ki so zamenljivi za druge vrednostne papirje, s katerimi se lahko trguje na trgu, kakršen je borza, s čimer se od različnih prodajalcev pridobi nadzor v smislu člena 3 pod naslednjimi pogoji:

7

Člen 14, od (2) do (4), te uredbe določa:

„2.   Komisija lahko osebam iz člena 3(1)(b) ali udeleženim podjetjem z odločbo naloži globe, ki ne presegajo 10 % skupnega prometa udeleženega podjetja v smislu člena 5, če namerno ali iz malomarnosti:

3.   Pri določanju zneska globe se upošteva narava, teža in trajanje kršitve.

4.   Odločbe, sprejete v skladu z odstavki 1, 2 in 3, niso kazenskopravne narave.“

8

Dejansko stanje je bilo v točkah od 1 do 37 izpodbijane sodbe povzeto tako:

9

Pritožnica je 3. oktobra 2014 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo za razglasitev ničnosti spornega sklepa in, podredno, za razveljavitev ali znižanje glob, ki ju je naložila Komisija.

10

V utemeljitev tožbe je navedla pet tožbenih razlogov, od katerih sta samo prvi in tretji upoštevna v okviru te pritožbe. Prvi tožbeni razlog se je nanašal na „očitno napako pri uporabi prava in ugotovitvi dejanskega stanja“, ker je bila s spornim sklepom zavrnjena uporaba člena 7(2) Uredbe št. 139/2004. Tretji tožbeni razlog se je nanašal na kršitev splošnega načela ne bis in idem.

11

Splošno sodišče je z izpodbijano sodbo tožbo v celoti zavrnilo.

12

Pritožnica s pritožbo Sodišču predlaga, naj:

13

Komisija predlaga, naj se pritožba zavrne in pritožnici naloži plačilo stroškov.

14

Pritožnica v utemeljitev pritožbe navaja dva pritožbena razloga. Prvi pritožbeni razlog se nanaša na napačno uporabo prava, ker Splošno sodišče ni uporabilo člena 7(2) Uredbe št. 139/2004. Drugi pritožbeni razlog se nanaša na napačno uporabo prava, ker naj bi Splošno sodišče kršilo načelo ne bis in idem, načelo vračunanja in načelo, s katerim je urejen stek kršitev.

15

Pritožnica je na obravnavi pred Sodiščem navedla nov pritožbeni razlog, ki se nanaša na nezakonitost člena 14(2)(a) Uredbe št. 139/2004.

16

Prvi pritožbeni razlog je razdeljen na dva dela.

17

Pritožnica s prvim delom tega pritožbenega razloga trdi, da je Splošno sodišče v točkah 70, 150, 151 in 230 izpodbijane sodbe s tem, da je napačno razlagalo pojem „ena sama koncentracija“ v smislu uvodne izjave 20 Uredbe št. 139/2004, napačno uporabilo pravo.

18

Splošno sodišče naj s tem, da je v točkah 70 in 230 izpodbijane sodbe presodilo, da ni treba preučiti trditev pritožnice, v skladu s katerimi je med pridobitvijo iz decembra 2012 in zadevno javno ponudbo obstajala pogojnost, ne bi upoštevalo merila, ki je pomembno za presojo, ali je mogoče več transakcij šteti za eno samo koncentracijo, pri čemer se to merilo nanaša na to, ali med temi transakcijami obstaja pogojna povezava, in ne, kdaj je bila izvedena transakcija, s katero je bil pridobljen nadzor.

19

Pritožnica na prvem mestu trdi, da je Splošno sodišče med drugim napačno uporabilo pravo v točkah 150 in 151 izpodbijane sodbe, in sicer s tem, da je presodilo, da uvodna izjava 20 Uredbe št. 139/2004 ni primerna podlaga za razlago pojma „ena sama koncentracija“. Po njenem mnenju pa je s to uvodno izjavo jasno izražen namen zakonodajalca, da se za „eno samo koncentracijo“ štejejo vse transakcije, „ki so tesno povezane zaradi okoliščin [med katerimi obstaja pogojna povezava]“.

20

Ugotovitev, do katere je Splošno sodišče prišlo v točki 150 izpodbijane sodbe, da je navedena uvodna izjava 20 samo „ena zelo kratka poved“ in da ni pravno zavezujoče pravno pravilo, naj temu sodišču ne bi omogočala, da bi ovrglo razlago pojma „ena sama koncentracija“, ki jo je podala pritožnica. Pritožnica namreč meni, da navedeno sodišče ni upoštevalo, da je bila ta uvodna izjava prenesena v zavezujoče pravno pravilo, to je v člen 7(2) Uredbe št. 139/2004, ki se sklicuje na javne ponudbe in na več transakcij vrednostnih papirjev. Poleg tega naj bi Splošno sodišče to razlago zavrnilo ob tem, da se je v točkah od 106 do 109 izpodbijane sodbe sklicevalo na Prečiščeno obvestilo Komisije o pravni pristojnosti v okviru Uredbe Sveta (ES) št. 139/2004 o nadzoru koncentracij podjetij (UL 2008, C 95, str. 1), ki naj bi glede na sodno prakso Sodišča bilo sklop nezavezujočih smernic. Prav tako naj bi Splošno sodišče v točki 151 izpodbijane sodbe napačno razlagalo isto uvodno izjavo 20 s tem, da je trdilo, da bi se, če bi bilo treba to razlago sprejeti, vse transakcije, „ki so tesno povezane zaradi okoliščin [med katerimi obstaja pogojna povezava]“, štele za eno samo koncentracijo, tudi če zaradi njih ne bi prišlo do pridobitve nadzora.

21

Pritožnica na drugem mestu meni, da med pridobitvijo iz decembra 2012 in zadevno javno ponudbo obstaja pogojna povezava in da gre pri njiju zato za eno samo koncentracijo.

22

Po eni strani trdi, da je v obravnavanem primeru pogoj, ki povezuje to javno ponudbo in pridobitev iz decembra 2012, določen z norveškim zakonom o trgovanju z vrednostnimi papirji, kar naj bi bila najvišja možna raven pogojnosti. Natančneje, ta pogoj naj bi izhajal iz norveškega prava, s katerim se izvaja Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2004/25/ES z dne 21. aprila 2004 o ponudbah za prevzem (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 2, str. 20). Splošno sodišče pa naj te okoliščine ne bi prerekalo.

23

Po drugi strani naj bi obstoj pogojne povezave med javno ponudbo in pridobitvijo iz decembra 2012 potrjevalo tudi Prečiščeno obvestilo o pravni pristojnosti iz točke 20 te sodbe, v skladu s katerim je lahko dve ali več transakcij povezanih pravno ali dejansko. V obravnavanem primeru naj bi bili pridobitev iz decembra 2012 in zadevna javna ponudba pravno povezani z vzajemno pogojenostjo, ker naj bi ta javna ponudba za prevzem postala obvezna z izvedbo pridobitve iz decembra 2012 in pogojena s to pridobitvijo. Prav tako naj bi bili ti transakciji dejansko povezani, saj naj bi bila v skladu s točko 43 tega obvestila z gospodarskega vidika „vsaka od transakcij nujno odvisna od dokončanja drug[e]“. Ti transakciji naj bi bili načrtovani in sklenjeni sočasno in izvedeni z namenom uresničitve istega gospodarskega cilja, in sicer pridobitve vseh delnic družbe Morpol, ki so v obtoku.

24

Pritožnica z drugim delom prvega pritožbenega razloga trdi, da je Splošno sodišče napačno razlagalo namen izjeme iz člena 7(2) Uredbe št. 139/2004.

25

Pritožnica na prvem mestu trdi, da formalističen pristop Splošnega sodišča ni primeren za razlago namena te izjeme, za katero se zahteva analiza njenega političnega namena. Splošno sodišče naj bi tako s tem, da je v točkah od 174 do 189 izpodbijane sodbe zavrnilo upoštevnost Zelene knjige o pregledu izvajanja Uredbe Sveta št. 404/89 (COM(2001) 745 final, v nadaljevanju: Zelena knjiga), v kateri naj bi bilo pozvano k razširitvi področja uporabe navedene izjeme, da bi se olajšali prevzemi, sprejelo restriktiven pristop. Poleg tega naj bi se v točki 189 izpodbijane sodbe opiralo na formalno razlikovanje med strukturami transakcij in napačno zavrnila uporaba člena 7(2) Uredbe št. 139/2004 za strukturo transakcij, če je mogoče, da je bil nadzor pridobljen pred objavo javne ponudbe.

26

Na drugem mestu naj bi bil politični namen izjeme, določene v členu 7(2) Uredbe št. 139/2004, da se javne ponudbe in prikriti prevzemi olajšajo ob spoštovanju strogih pogojev, katerih namen je, da se preprečijo spremembe strukture trga, preden Komisija sprejme sklep v zvezi s priglašeno koncentracijo. Kupec naj bi lahko tako pridobil delnice ciljne družbe, vendar naj teh ne bi mogel dejansko uporabiti, dokler Komisija ne odobri te koncentracije, kar naj tej instituciji ne bi preprečevalo izvajanja njenih pooblastil za nadzor koncentracij.

27

Zavrnitev uporabe izjeme iz člena 7(2) Uredbe št. 139/2004 za določeno strukturo transakcij, če je mogoče, da je bil nadzor pridobljen pred objavo javne ponudbe, naj ne bi bila upravičena. Komisija naj bi v točki 134 Zelene knjige priznala, da bi morala za prevzem družbe, ki kotira na borzi, veljati izjema iz člena 7(2) Uredbe št. 139/2004, ker bo „[p]ri tovrstnih scenarijih običajno nepraktično in umetno šteti, da koncentracija nastopi z nakupom delnice ali svežnja delnic, ki pridobitelju omogoča (dejanski) nadzor nad ciljnim podjetjem“. Čeprav naj bi se ta trditev nanašala na prikrite prevzeme, naj bi veljala tudi za javne ponudbe.

28

Tako naj bi Splošno sodišče s tem, da je presodilo, da se ta določba ne uporablja za strukturo transakcij, pri kateri je mogoče, da je bil nadzor pridobljen pred objavo javne ponudbe, na formalen način razlikovalo med strukturami transakcij, s čimer naj bi ustvarilo negotovost glede transakcij, ki so zajete z navedeno oprostitvijo, in pridobitelje izpostavilo precejšnjim praktičnim in finančnim tveganjem.

29

Pritožnica se na tretjem mestu sklicuje na Odločbo Komisije z dne 20. januarja 2005 (zadeva Orkla/Elkem – COMP/M.3709), ki naj bi se nanašala na položaj, podoben položaju v obravnavani zadevi, v katerem naj bi ta institucija med drugim priznala, da je pridobitelj deleža, ki je podlaga za obvezno javno ponudbo, med čakanjem na to, da Komisija to pridobitev odobri, izpostavljen velikim finančnim tveganjem.

30

Pritožnica na četrtem mestu trdi, da bi razlaga člena 7(2) Uredbe št. 139/2004 v smislu, da se uporablja za vse javne ponudbe, ustrezala ciljem nadzora koncentracij s tem, da bi Komisiji omogočila, da upošteva končno stopnjo pridobljenega deleža in različne učinke zadevne transakcije.

31

Pritožnica na petem mestu trdi, da je v obravnavani zadevi s tem, da je nemudoma, namreč v treh dneh po zaključku pridobitve iz decembra 2012, priglasila koncentracijo in s tem, da ni uveljavljala glasovalnih pravic, ki izhajajo iz pridobljenih delnic, česar naj Splošno sodišče ne bi prerekalo, ravnala v skladu s členom 7(2) Uredbe št. 139/2004.

32

Komisija trditve pritožnice prereka in meni, da prvi pritožbeni razlog ni utemeljen.

33

Pritožnica s prvim pritožbenim razlogom, katerega dela je treba obravnavati skupaj, v bistvu izpodbija razlago, ki jo je Splošno sodišče podalo glede člena 7(2) Uredbe št. 139/2004 in ki je to sodišče pripeljalo do tega, da je zavrnilo njen prvi tožbeni razlog za razglasitev ničnosti.

34

V zvezi s tem je treba opozoriti, da odstavek 2 člena 7 Uredbe št. 139/2004 določa, da odstavek 1 tega člena, če so pogoji iz te določbe izpolnjeni, ne preprečuje izvedbe javne ponudbe ali več transakcij vrednostnih papirjev, s čimer se od različnih prodajalcev pridobi nadzor v smislu člena 3.

35

Ugotoviti je treba, da je Splošno sodišče v točkah od 68 do 83 izpodbijane sodbe možnost uporabe člena 7(2) Uredbe št. 139/2004 za položaj iz obravnavane zadeve preučilo zgolj glede na pridobitev iz decembra 2012.

36

Na eni strani je v točkah 69 in 70 izpodbijane sodbe navedlo, da kršitev člena 7(1) in člena 4(1) Uredbe št. 139/2004, ki jo je ugotovila Komisija, izhaja zgolj iz pridobitve iz decembra 2012, to je iz transakcije, s katero je pritožnica pridobila nadzor nad družbo Morpol. Ker je do te transakcije prišlo pred zadevno javno ponudbo, je iz tega sklepalo, da člen 7(2) Uredbe št. 139/2004 ni upošteven, saj se ta določba nanaša na javne ponudbe.

37

Splošno sodišče je na drugi strani zavrnilo uporabo člena 7(2) Uredbe št. 139/2004, ker se ta določba nanaša na izvedbo več transakcij vrednostnih papirjev, s čimer se od različnih prodajalcev pridobi nadzor v smislu člena 3. Kot je razvidno iz povezave točk 75 in od 79 do 81 izpodbijane sodbe, je Splošno sodišče presodilo, da je pritožnica nadzor nad družbo Morpol pridobila od samo enega prodajalca z eno samo transakcijo vrednostnih papirjev, namreč s pridobitvijo iz decembra 2012. Do zadevne javne ponudbe pa naj bi po presoji Splošnega sodišča prišlo, ko je pritožnica zaradi pridobitve iz leta 2012 že imela dejanski izključni nadzor nad družbo Morpol.

38

Vendar je pritožnica pred Splošnim sodiščem v bistvu trdila, da sta bili pridobitev iz decembra 2012 in zadevna javna ponudba zaradi medsebojnih povezav fazi ene same koncentracije, tako da se na podlagi odstavka 2 člena 7 Uredbe št. 139/2004 odstavek 1 tega člena za to koncentracijo ne uporabi.

39

Splošno sodišče je v točkah od 85 do 229 izpodbijane sodbe preučilo trditve, ki jih je pritožnica navedla v utemeljitev te teze, in jih zavrnilo. V tem okviru je navedlo, da pojem „ena sama koncentracija“ ni namenjen uporabi v primeru, v katerem se dejanski izključni nadzor nad ciljno družbo pridobi z eno samo zasebno transakcijo od samo enega prodajalca, tudi če tej transakciji sledi obvezna javna ponudba.

40

Pritožnica v okviru prvega pritožbenega razloga v bistvu trdi, da je taka razlaga člena 7(2) Uredbe št. 139/2004 napačna, ker je treba to določbo v povezavi z uvodno izjavo 20 te uredbe razlagati široko, tako da se je navedena določba uporabljala za pridobitev iz decembra 2012 in za zadevno javno ponudbo, ker sta bili ti transakciji fazi ene same koncentracije.

41

Pritožnica na prvem mestu meni, da Splošno sodišče pri razlagi člena 7(2) Uredbe št. 139/2004 ni upoštevalo pojma „ena sama koncentracija“, kot izhaja iz uvodne izjave 20 te uredbe, ki je po njenem mnenju ustrezna pravna podlaga za to razlago.

42

V zvezi s tem je treba, kot je Splošno sodišče pravilno navedlo v točki 91 izpodbijane sodbe, ugotoviti, da se pojem „ena sama koncentracija“ pojavi samo v uvodni izjavi 20 Uredbe št. 139/2004 in ne v členih te uredbe.

43

Splošno sodišče je v točki 150 izpodbijane sodbe presodilo, da ta uvodna izjava ne vsebuje izčrpne opredelitve pogojev, v katerih dve transakciji pomenita eno samo koncentracijo. V zvezi s tem se je oprlo na posebno naravo navedene uvodne izjave, ki – čeprav bi omogočala pojasniti razlago, ki jo je treba podati glede pravnega pravila – ne more biti tako pravilo, ker sama ni pravno zavezujoča.

44

Čeprav je uvodno izjavo 20 Uredbe št. 139/2004, kot tožeča stranka priznava s svojimi trditvami, mogoče uporabiti kot element za razlago določb te uredbe, zgolj iz besedila te uvodne izjave ne more utemeljeno izvesti razlage pojma „ena sama koncentracija“, ki ne bi bila v skladu s temi določbami. V tem smislu je imelo Sodišče poleg tega večkrat priložnost navesti, da uvodne izjave akta Unije nimajo pravno zavezujoče veljave in se nanje ni mogoče učinkovito sklicevati, da bi se bodisi odstopilo od določb zadevnega akta bodisi razlagalo te določbe v smislu, ki je očitno v nasprotju z njihovim besedilom (glej v tem smislu sodbi z dne 10. januarja 2006, IATA in ELFAA, C‑344/04, EU:C:2006:10, točka 76, in z dne 2. aprila 2009, Tyson Parketthandel, C‑134/08, EU:C:2009:229, točka 16).

45

Pritožnica se zato ne more opreti na široko razlago besedila uvodne izjave 20 Uredbe št. 139/2004, da bi razširila obseg člena 7(2) Uredbe št. 139/2004.

46

Kot je Splošno sodišče navedlo v točki 71 izpodbijane sodbe, v zvezi s tem člen 7(2) Uredbe št. 139/2004 v nekaterih okoliščinah omogoča izvedbo javne ponudbe pred njeno priglasitvijo Komisiji in preden jo ta odobri, tudi če ta transakcija pomeni koncentracijo z razsežnostjo Skupnosti v smislu člena 3 te uredbe.

47

Člen 7(1) navedene uredbe, ki prepoveduje izvedbo koncentracije, pa to prepoved omejuje le na koncentracije, ki so opredeljene v členu 3 iste uredbe (sodba z dne 31. maja 2018, Ernst & Young, C‑633/16, EU:C:2018:371, točka 43).

48

Ker je člen 7(2) Uredbe št. 139/2004 izjema od navedene prepovedi, je treba za opredelitev obsega te določbe upoštevati pojem „koncentracija“ iz navedenega člena 3 (glej v tem smislu sodbo z dne 31. maja 2018, Ernst & Young, C‑633/16, EU:C:2018:371, točka 44).

49

V skladu s členom 3 Uredbe št. 139/2004 se šteje, da koncentracija nastane, kadar se trajno spremeni nadzor zaradi združitve dveh ali več podjetij ali delov podjetij, ali pridobitve neposrednega ali posrednega nadzora enega ali več drugih podjetij ali njihovih delov od ene ali več oseb, ki že nadzorujejo vsaj eno podjetje, ali od enega ali več podjetij, pri čemer nadzor nastane s pravicami, pogodbami ali drugimi sredstvi, ki omogočajo izvajanje odločilnega vpliva na dejavnost podjetja (sodba z dne 31. maja 2018, Ernst & Young, C‑633/16, EU:C:2018:371, točka 45).

50

Iz tega izhaja, da se koncentracija izvede takrat, ko stranke koncentracije izvedejo transakcije, ki prispevajo k trajni spremembi nadzora ciljnega podjetja (sodba z dne 31. maja 2018, Ernst & Young, C‑633/16, EU:C:2018:371, točka 46).

51

Čeprav iz uvodne izjave 20 Uredbe št. 139/2004 izhaja, da je kot eno samo koncentracijo primerno obravnavati tiste transakcije, ki so tesno povezane zaradi okoliščin ali imajo obliko več transakcij vrednostnih papirjev, ki se opravijo v razumno kratkem časovnem obdobju, so lahko le transakcije, ki so nujne za dosego spremembe nadzora, zajete s členom 7 te uredbe (glej v tem smislu sodbo z dne 31. maja 2018, Ernst & Young, C‑633/16, EU:C:2018:371, točki 48 in 49).

52

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da Splošno sodišče s tem, da je v točki 70 izpodbijane sodbe presodilo, da člen 7(2) Uredbe št. 139/2004 ni upošteven v položaju, v katerem je nadzor omogočen v okviru prve zasebne transakcije, tudi če tej transakciji sledi javna ponudba, saj ta ni potrebna za to, da se doseže sprememba nadzora podjetja, na katero se nanaša zadevna koncentracija, ni napačno uporabilo prava.

53

Iz tega izhaja, da je Splošno sodišče tudi pravilno zavrnilo trditve pritožnice glede obstoja ene same koncentracije v obravnavani zadevi, ker bi v bistvu, kot je navedlo v točki 151 izpodbijane sodbe, te trditve pripeljale do tega, da bi se s pojmom „ena sama koncentracija“ in zato s področjem uporabe člena 7 Uredbe št. 139/2004 zajele transakcije, ki – čeprav so akcesorne v razmerju do koncentracije – niso neposredno funkcionalno povezane z izvedbo te koncentracije.

54

Zato pritožnica ne more trditi, da je transakcija, ki ni nujna za dosego spremembe nadzora podjetja, kot je javna ponudba, objavljena po pridobitvi nadzora nad ciljnim podjetjem, zajeta s pojmom „prevzem“ iz členov 3 in 7 Uredbe št. 139/2004.

55

Trditve pritožnice, ki se nanašajo na napačno razlago pojma „ena sama koncentracija“, je treba zato zavrniti.

56

Pritožnica na drugem mestu trdi, da je razlaga, ki jo je Splošno sodišče podalo glede člena 7(2) Uredbe št. 139/2004, v nasprotju s ciljem, ki se dosega s to uredbo. V zvezi s tem trdi, da je namen navedene določbe, da se olajšajo javne ponudbe in prikriti prevzemi, zaradi česar se člen 7(2) Uredbe št. 139/2004 uporablja za strukture transakcij, pri katerih je mogoče, da je bil nadzor pridobljen pred objavo javne ponudbe.

57

Ugotoviti je treba, da pritožnica priznava, da bi njena široka razlaga pojma „ena sama koncentracija“ pripeljala do tega, da bi se členu 7(2) Uredbe št. 139/2004 priznal širši obseg od obsega, ki izhaja iz besedila te določbe.

58

Splošno sodišče je v točkah 200 in 201 izpodbijane sodbe pravilno navedlo – in pritožnica to tudi priznava – da člen 7(2) Uredbe št. 139/2004 določa izjemo od člena 7(1) te uredbe, ki jo je treba razlagati ozko.

59

Kot pa je bilo navedeno v točki 57 te sodbe in kot je Splošno sodišče poudarilo v točkah od 202 do 204 izpodbijane sodbe, pa bi razlaga, na katero se sklicuje pritožnica, pomenila razširitev področja uporabe izjeme, določene v členu 7(2) Uredbe št. 139/2004.

60

V teh okoliščinah je treba trditve pritožnice, ki se nanašajo na to, da naj bi bila taka razlaga upravičena s cilji prava Unije na zadevnem področju, kot naj bi izhajali iz Direktive 2004/25 oziroma Zelene knjige, zavrniti.

61

Prav tako ni mogoče sprejeti trditve pritožnice, da bi razlaga člena 7(2) Uredbe št. 139/2004 omogočila lažjo vsebinsko presojo koncentracije. Taka trditev, ki se nanaša na presojo združljivosti koncentracije z notranjim trgom, namreč v zvezi s predhodnim vprašanjem, ali bi lahko bila ta koncentracija v skladu s členom 7(2) Uredbe št. 139/2004 oproščena priglasitve Komisiji, ni upoštevna.

62

Zato je treba trditve pritožnice, ki se nanašajo na neupoštevanje cilja, ki se dosega s členom 7(2) Uredbe št. 139/2004, zavrniti kot neutemeljene.

63

Na tretjem mestu iz točk 52 in 55 te sodbe izhaja, da je treba trditve pritožnice, ki se na eni strani nanašajo na to, da je med pridobitvijo iz decembra 2012 in zadevno javno ponudbo obstajala pogojna povezava, in na drugi strani na to, da je pritožnica izpolnila pogoje iz člena 7(2) te uredbe, zavrniti.

64

Kot je namreč Splošno sodišče pravilno navedlo v točkah 229 in 230 izpodbijane sodbe, vprašanje obstoja pravne ali dejanske pogojenosti med pridobitvijo iz decembra 2012 in zadevno javno ponudbo – ker pojem „ena sama koncentracija“ ni namenjen uporabi v primeru, v katerem se dejanski izključni nadzor pridobi z eno samo zasebno transakcijo od samo enega prodajalca – ni upoštevno. Enaka ugotovitev velja a fortiori za vprašanje, ali je pritožnica izpolnila pogoje iz člena 7(2) Uredbe št. 139/2004.

65

Glede na vse zgoraj navedeno je treba prvi pritožbeni razlog v celoti zavrniti.

66

Pritožnica z drugim pritožbenim razlogom trdi, da je Splošno sodišče s tem, da je zlasti v točkah 306, 319, od 339 do 344 in 362 izpodbijane sodbe presodilo, da je Komisija pritožnici lahko naložila ločeni globi, eno zaradi kršitve člena 4(1) Uredbe št. 139/2004 in drugo zaradi kršitve obveznosti zadržanja izvajanja iz člena 7(1) te uredbe, kršilo načelo ne bis in idem, načelo vračunanja in načelo, s katerim je urejen stek kršitev.

67

Drugi pritožbeni razlog je razdeljen na dva dela.

68

Pritožnica s prvim delom drugega pritožbenega razloga trdi, da je Splošno sodišče s tem, da v obravnavani zadevi ni uporabilo načela ne bis in idem ali, podredno, načela vračunanja, napačno uporabilo pravo.

69

Do te napake naj bi prišlo zlasti v točki 344 izpodbijane sodbe, v kateri je Splošno sodišče presodilo, da z ločenima globama, ki sta bili pritožnici naloženi za eno in isto ravnanje, ni kršeno načelo ne bis in idem. To načelo, takšno kot izhaja iz sodne prakse, pa naj bi hkrati zajemalo prepoved dvojnega pregona in prepoved dvojne sankcije, in sicer tako, da oseba ne sme biti dvakrat sankcionirana za isto kršitev.

70

Na prvem mestu naj bi Splošno sodišče s tem, da je v točki 319 izpodbijane sodbe kot upoštevno merilo sprejelo to, da je globi pritožnici „naložil isti organ v eni in isti odločbi“, sprejelo formalistično in umetno razlago načela ne bis in idem, čeprav naj bi se to načelo nanašalo na vsakršno dvojno sankcioniranje, ne glede na to, ali je naloženo v istem postopku ali v ločenih postopkih.

71

S tem načelom naj bi bila prepovedana naložitev več sankcij za isto nezakonito ravnanje, če so izpolnjeni trije pogoji, namreč istovetnost dejanskega stanja, istovetnost kršitelja in istovetnost pravno zavarovanega interesa, za kar naj bi šlo v obravnavani zadevi. Splošno sodišče naj bi v zvezi z merilom istovetnosti dejanskega stanja in istovetnosti kršitelja v točki 305 izpodbijane sodbe priznalo, da sta bili ločeni globi naloženi zaradi enega samega dejanja pritožnice, in sicer pridobitve iz decembra 2012. Glede istovetnosti pravno zavarovanega interesa naj bi bila tako člen 4(1) kot tudi člen 7(1) Uredbe št. 139/2004 zasnovana za varstvo istega pravnega interesa, namreč za zagotovitev, da se nikakršna trajna in nepopravljiva škoda za učinkovito konkurenco ne povzroči zaradi prezgodnje izvedbe koncentracij.

72

Na drugem mestu naj točka 344 izpodbijane sodbe ne bi bila v skladu s sodno prakso Sodišča in Splošnega sodišča, iz katere naj bi izhajalo, da se načelo ne bis in idem uporablja v okviru ene in iste odločbe ali postopka. Pritožnica se v zvezi s tem sklicuje na sodbi z dne 18. decembra 2008, Coop de France bétail et viande in drugi/Komisija (C‑101/07 P in C‑110/07 P, EU:C:2008:741), in z dne 21. julija 2011, Beneo‑Orafti (C‑150/10, EU:C:2011:507), ter na sodbo Splošnega sodišča z dne 5. oktobra 2011, Transcatab/Komisija (T‑39/06, EU:T:2011:562). Poleg tega naj sklicevanje Splošnega sodišča v točkah od 333 do 338 izpodbijane sodbe na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice ne bi bilo upoštevno, ker naj bi pravo Unije določalo širše varstvo pred dvojno sankcijo, kot naj bi bilo razvidno iz sodne prakse Sodišča in Splošnega sodišča.

73

Pritožnica podredno trdi, da Splošno sodišče napačno ni uporabilo načela vračunanja (Anrechnungsprinzip), s katerim naj bi se zahtevalo upoštevanje prve naložene sankcije pri določitvi druge in ki naj bi se uporabljalo za vsak položaj, v katerem se načelo ne bis in idem ne uporablja v celoti. Pritožnica meni, da niti Komisija v točkah 206 in 207 spornega sklepa niti Splošno sodišče v točkah od 339 do 344 izpodbijane sodbe pri naložitvi druge globe nista upoštevala prve globe.

74

Komisija na eni strani meni, da trditve pritožnice niso utemeljene v delu, v katerem se nanašajo na to, da naj bi Splošno sodišče kršilo načelo ne bis in idem. Komisija na drugi strani v zvezi z domnevno kršitvijo načela vračunanja meni, da bi bilo treba – ker pritožnica svojih trditev ni pravilno podala oziroma ker ni navedla posebne napake, ki naj bi jo v zvezi s tem storilo Splošno sodišče – navedene trditve zavrniti kot nedopustne.

75

Pritožnica s prvim delom drugega pritožbenega razloga v bistvu trdi, da je Splošno sodišče s tem, da je v točki 344 izpodbijane sodbe presodilo, da se načelo ne bis in idem in načelo vračunanja ne uporabljata za položaj, v katerem je več sankcij naloženih v eni in isti odločbi, tudi če so te sankcije naložene za ista dejanja, napačno uporabilo pravo.

76

Na prvem mestu je Sodišče v zvezi z načelom ne bis in idem presodilo, da je treba to načelo upoštevati v postopkih za naložitev glob, ki spadajo v konkurenčno pravo. To načelo tako prepoveduje, da bi bilo podjetje ponovno sankcionirano ali preganjano zaradi protikonkurenčnega ravnanja, za katero je že bilo sankcionirano ali glede katerega je bilo s prejšnjo odločbo, zoper katero ni več mogoče vložiti pravnega sredstva, ugotovljeno, da zanj ni odgovorno. Cilj tega načela je tako preprečiti, da bi bilo podjetje „ponovno sankcionirano ali preganjano“, kar predpostavlja, da je bilo to podjetje s prejšnjo odločbo, zoper katero ni več mogoče vložiti pravnega sredstva, sankcionirano oziroma je bilo s to odločbo ugotovljeno, da ni odgovorno (glej v tem smislu sodbo z dne 3. aprila 2019, Powszechny Zakład Ubezpieczeń na Życie, C‑617/17, EU:C:2019:283, točka 28 in 29 in navedena sodna praksa).

77

To razlago načela ne bis in idem potrjuje besedilo člena 50 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in namen tega načela, saj se ta člen nanaša posebej na ponovitev postopka, v katerem je bila izdana pravnomočna odločba v zvezi z istim elementom dejanskega stanja (glej v tem smislu sodbo z dne 3. aprila 2019, Powszechny Zakład Ubezpieczeń na Życie, C‑617/17, EU:C:2019:283, točki 30 in 32).

78

Iz tega izhaja, da je v nasprotju s tem, kar trdi pritožnica, Splošno sodišče v točki 319 izpodbijane sodbe pravilno presodilo, da se načelo ne bis in idem v obravnavani zadevi ne uporablja, ker je sankciji za kršitev člena 4(1) in člena 7(1) Uredbe št. 139/2004 isti organ naložil v eni in isti odločbi, in sicer v spornem sklepu.

79

Kot je generalni pravobranilec poudaril v točki 106 sklepnih predlogov, te ugotovitve ni mogoče izpodbiti s trditvijo pritožnice, navedeno na obravnavi, da je položaj, v zvezi s katerim je bila izdana sodba z dne 3. aprila 2019, Powszechny Zakład Ubezpieczeń na Życie (C‑617/17, EU:C:2019:283), drugačen od položaja v obravnavani zadevi, ker je šlo v tem precedenčnem primeru za vprašanje naložitve – v okviru iste odločbe – globe zaradi kršitve nacionalnega konkurenčnega prava in globe zaradi neupoštevanja pravil prava Unije o konkurenci.

80

Varstvo, ki se ga z načelom ne bis in idem želi nuditi pred ponovitvami pregonov, ki pripeljejo do obsodbe, je namreč v položaju, v katerem je v isti odločbi člen 14(2)(a) in (b) Uredbe št. 139/2004 uporabljen za sankcioniranje kršitve člena 4(1) in člena 7(1) te uredbe, brezpredmetno (glej po analogiji sodbo z dne 3. aprila 2019, Powszechny Zakład Ubezpieczeń na Życie, C‑617/17, EU:C:2019:283, točka 34).

81

Poleg tega je treba zavrniti trditve, ki jih je pritožnica izpeljala iz sodne prakse Sodišča in Splošnega sodišča, navedene v točki 72 te sodbe.

82

V zvezi s tem zadostuje poudariti, da je Splošno sodišče v točkah od 322 do 328 izpodbijane sodbe to sodno prakso analiziralo in pravilno ugotovilo, da se niti Sodišče niti Splošno sodišče ni izreklo o vprašanju, ali se načelo ne bis in idem uporabi v položaju, v katerem je v eni in isti odločbi naloženih več sankcij. Kot je generalni pravobranilec navedel v točkah 110 in 111 sklepnih predlogov, s to sodno prakso zato ni mogoče dokazati, da je Splošno sodišče pri razlagi načela ne bis in idem kakor koli napačno uporabilo pravo.

83

Na drugem mestu je treba v zvezi s podredno trditvijo pritožnice, da Splošno sodišče napačno ni uporabilo načela vračunanja, ugotoviti, da je sicer iz pritožbe razvidno, da želi pritožnica s to trditvijo izpodbijati točke od 339 do 344 izpodbijane sodbe, vendar ne navaja nobenega konkretnega elementa, s katerim bi bilo mogoče dokazati, da je Splošno sodišče s tem, da je zlasti v navedenih točkah presodilo, da se načelo vračunanja, če se predpostavi, da gre za načelo, na katero se je mogoče sklicevati v obravnavani zadevi, ne uporabi za položaj, v katerem je več sankcij naloženih v eni in isti odločbi, tudi če so te sankcije naložene za ista dejanja, napačno uporabilo pravo.

84

Ker pritožnica te premise ne izpodbija, je treba ugotoviti, da so trditve, s katerimi se zatrjuje, da se s tem načelom zahteva, da Splošno sodišče ugotovi, da bi morala Komisija pri določitvi druge sankcije upoštevati prvo sankcijo, ki je bila naložena pritožnici, brezpredmetne.

85

Poleg tega je treba navesti, da je pritožnica na vprašanje Sodišča o tem na obravnavi pojasnila, da se je želela s sklicevanjem zlasti na načelo vračunanja sklicevati na nesorazmernost teh sankcij. Vendar ta trditev ni dopustna, ker ni navedla nobenega očitka v zvezi s točkami od 579 do 631 izpodbijane sodbe, v katerih je Splošno sodišče znesek globe, naložene pritožnici, preučilo posebej glede na načelo sorazmernosti.

86

Glede na vse navedene preudarke je treba prvi del drugega pritožbenega razloga v celoti zavrniti.

87

Pritožnica z drugim delom drugega pritožbenega razloga trdi, da je Splošno sodišče s tem, da je v točki 362 izpodbijane sodbe presodilo, da zatrjevana kršitev obveznosti priglasitve iz člena 4(1) Uredbe št. 139/2004 ne pomeni bolj posebne kršitve in da zato ne zajema splošnejše kršitve člena 7(1) te uredbe, napačno uporabilo pravo. S tem naj bi kršilo načelo, s katerim je urejen stek kršitev.

88

Pritožnica na prvem mestu trdi, da je to načelo priznano v mednarodnem pravu in pravnih redih držav članic. Iz tega naj bi izhajalo, da kadar akt očitno spada na področje uporabe dveh pravnih določb, določba, ki se uporablja primarno, izključuje vse druge določbe, in sicer na podlagi načel subsidiarnosti, konsumpcije ali specialnosti. Nekatere države članice naj bi tudi prepovedovale naložitev dvojnih sankcij, če je njihov namen sankcionirati hujšo in manj hudo kršitev, ki je vključena v prvonavedeno. Pritožnica poleg tega poudarja, da je z ustaljeno sodno prakso mednarodnih sodišč prepovedano, da bi se osebi naložila dvojna sankcija, kadar kršitev določbe zajema kršitev druge določbe.

89

Pritožnica na drugem mestu trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo v točkah 302, 352 in 361 izpodbijane sodbe s tem, da je „tehnokratsko“ razlikovalo med elementi, ki opredeljujejo obveznost priglasitve, in elementi, ki opredeljujejo obveznost zadržanja izvajanja. Splošno sodišče naj bi ugotovilo, da je bila kršitev prve od teh obveznosti trenutna kršitev, medtem ko je bila kršitev druge trajajoča kršitev. To razlikovanje pa naj ne bi bilo upoštevno za presojo sočasnosti zadevnih dveh kršitev, ker naj bi se ti nanašali na isto ravnanje, in sicer na izvedbo koncentracije, ampak zgolj ob različnem času, in sicer pred priglasitvijo in pred odobritvijo. Vsekakor naj navedeno razlikovanje ne bi upravičevalo naložitve kumulativnih sankcij za isto ravnanje.

90

Pritožnica na tretjem mestu v pritožbi trdi, da je zatrjevana kršitev člena 4(1) Uredbe št. 139/2004 bolj posebna kršitev in zajema zatrjevano kršitev člena 7(1) te uredbe.

91

Pritožnica meni, da mora možnost Komisije za naložitev glob ustrezati različnim položajem, na katere se nanašajo določbe Uredbe št. 139/2004. Tako naj bi se člen 7(1) te uredbe in pristojnost Komisije za sankcioniranje kršitve tega člena na podlagi člena 14(2)(b) navedene uredbe nanašala na položaj, v katerem je bila koncentracija priglašena, vendar izvedena pred njeno odobritvijo. Ob nepriglasitvi naj bi izvedba koncentracije pred priglasitvijo in zato nujno pred njeno odobritvijo pomenila bolj posebno in ustreznejšo kršitev, ki povzroči naložitev globe na podlagi člena 14(2)(a) te uredbe.

92

Pritožnica pa je na obravnavi pred Sodiščem pojasnila, da nasprotno meni, da člen 7(1) Uredbe št. 139/2004 s tem, da se nanaša tako na obveznost priglasitve kot tudi na obveznost zadržanja izvajanja, zajema člen 4(1) te uredbe.

93

Po mnenju pritožnice je mogoče kršitev obveznosti priglasitve ugotoviti, le če je kršena obveznost zadržanja izvajanja. Splošno sodišče naj bi v zvezi s tem v točki 306 izpodbijane sodbe ugotovilo, da „je veljavni pravni okvir nenavaden, ker Uredba št. 139/2004 vsebuje dva člena, katerih kršitev se kaznuje z globami v enakem kaznovalnem okviru, vendar pri katerih kršitev prvega nujno pripelje do kršitve drugega“. Poleg tega se pritožnica po analogiji opira na sodbo z dne 24. marca 2011, IBP in International Building Products France/Komisija (T‑384/06, EU:T:2011:113, točka 109), v kateri naj bi Splošno sodišče v zvezi z naložitvijo globe zaradi oviranja ali predložitve napačnih ali izkrivljenih informacij v odgovoru na zahtevo za posredovanje podatkov navedlo, da „en[a] izmed teh kvalifikacij izključuje možnost hkratne uporabe druge glede istega ravnanja“.

94

Tako naj v nasprotju s tem, kar je Splošno sodišče presodilo v točkah 356 in 357 izpodbijane sodbe, ne bi obstajala nevarnost, da bi prišlo do „absurdnega“ rezultata, opisanega v tej točki 356, če je, kot trdi pritožnica, kršitev obveznosti priglasitve iz člena 4(1) Uredbe št. 139/2004 zajeta s splošnejšo kršitvijo iz člena 7(1) te uredbe.

95

Pritožnica meni, da je razlaga, ki jo je Splošno sodišče podalo glede zadevnih določb, v skladu z Uredbo Sveta (EGS) št. 4064/89 z dne 21. decembra 1989 o nadzoru koncentracij podjetij (UL, posebna izdaja v slovenščini: poglavje 8, zvezek 1, str. 31), ki je bila nadomeščena z Uredbo št. 139/2004 in s katero je bilo zahtevano, da se koncentracija priglasi v določenem roku. Vendar naj ta razlaga ne bi bila smiselna v okviru Uredbe št. 139/2004, s katero je naložena zgolj obveznost priglasitve transakcije pred njeno izvedbo, tako da naj ne bi bilo več upravičeno naložiti kumulativnih sankcij za kršitev člena 4(1) in za kršitev člena 7(1) Uredbe št. 139/2004.

96

Komisija trditve pritožnice prereka in meni, da drugi del drugega pritožbenega razloga ni utemeljen.

97

Pritožnica s tem drugim delom v bistvu trdi, da je Splošno sodišče s tem, da je zlasti v točki 362 izpodbijane sodbe presodilo, da je Komisija pritožnico pravilno sankcionirala tako za kršitve člena 4(1) kot tudi člena 7(1) Uredbe št. 139/2004, kršilo načelo, s katerim je urejen stek kršitev.

98

Navesti je treba, da je Splošno sodišče, kot je razvidno iz točk 348 in 349 izpodbijane sodbe, čeprav je ugotovilo, da v pravu Unije o konkurenci ni posebnih pravil glede steka kršitev, preučilo trditve pritožnice, ki so se nanašale na načela mednarodnega prava in pravnih redov držav članic. Tako je preverilo, ali Uredba št. 139/2004, kot to trdi pritožnica, vsebuje „določbo, ki se uporablja primarno“ in ki izključuje uporabo drugih določb te uredbe.

99

Splošno sodišče je v zvezi s tem, prvič, v točki 350 izpodbijane sodbe potrdilo ugotovitev Komisije, da zakonodajalec Unije ene kršitve ni opredelil kot hujše od druge, saj za kršitev člena 4(1) in člena 7(1) Uredbe št. 139/2004 v skladu s členom 14(2)(a) in (b) te uredbe velja ista zgornja meja.

100

Splošno sodišče s tako ugotovitvijo ni napačno uporabilo prava.

101

V točkah 294 in 295 izpodbijane sodbe je v uvodnih ugotovitvah o razmerju med členom 4(1) in členom 7(1) Uredbe št. 139/2004 pravilno navedlo, da sicer obstaja povezava med tema določbama, ker kršitev člena 4(1) te uredbe samodejno povzroči kršitev člena 7(1) navedene uredbe, vendar nasprotno ne drži.

102

Tako je v položaju, v katerem podjetje koncentracijo priglasi pred njeno izvedbo, in sicer v skladu s členom 4(1) Uredbe št. 139/2004, še vedno mogoče, da bi to podjetje kršilo člen 7(1) te uredbe, če bi to koncentracijo izvedlo, preden jo Komisija razglasi za združljivo z notranjim trgom.

103

Iz tega izhaja, da se s členom 4(1) in členom 7(1) Uredbe št. 139/2004 dosegata samostojna cilja v okviru sistema „vse na enem mestu“ iz uvodne izjave 8 te uredbe.

104

Kot je Splošno sodišče pravilno navedlo v točki 302 izpodbijane sodbe, člen 4(1) navedene uredbe na eni strani določa obveznost delovanja, ki jo sestavlja obveznost priglasitve koncentracije pred njenim izvajanjem, člen 7(1) te uredbe pa na drugi strani določa obveznost nedelovanja, to je neizvajanja te koncentracije pred njeno priglasitvijo in odobritvijo.

105

Uredba št. 139/2004 v členu 14(2)(a) in (b) določa ločeni globi za kršitev vsake od teh obveznosti.

106

Čeprav zato v okviru Uredbe št. 139/2004, kot to trdi pritožnica, dejansko do kršitve člena 4(1) te uredbe ne more priti neodvisno od kršitve člena 7(1) navedene uredbe, ta uredba, kot je Splošno sodišče pravilno presodilo v točkah 296 in 297 izpodbijane sodbe, v skladu s svojim členom 14(2)(a) in (b) določa možnost naložitve ločenih glob za vsako od teh kršitev v položaju, v katerem se ti kršitvi storita sočasno, in sicer z izvedbo koncentracije pred njeno priglasitvijo Komisiji.

107

Razlage pritožnice, v skladu s katero lahko Komisija v takem položaju sankcionira le kršitev člena 7(1) Uredbe št. 139/2004, ker naj bi ta določba zajemala člen 4(1) te uredbe, ni mogoče sprejeti.

108

Ta razlaga je namreč v nasprotju s ciljem Uredbe št. 139/2004, katere namen je, kot je razvidno iz njene uvodne izjave 34, učinkovit nadzor koncentracij z razsežnostjo Skupnosti zagotoviti s tem, da se od podjetij zahteva, da predhodno priglasijo svoje koncentracije, in da se določi, da je njihovo izvajanje zadržano do sprejetja končne odločbe (glej v tem smislu sodbo z dne 31. maja 2018, Ernst & Young, C‑633/16, EU:C:2018:371, točka 42).

109

Navedena razlaga pa z odvzemom možnosti Komisiji, da z globami, ki jih naloži, vzpostavi razlikovanje med položajema iz točk 102 in 106 te sodbe, namreč na eni strani položajem, v katerem bi podjetje spoštovalo obveznost priglasitve, vendar bi kršilo obveznost zadržanja izvajanja, in na drugi strani položajem, v katerem bi to podjetje kršilo ti obveznosti, ne bi omogočala uresničitve tega cilja, ker kršitev obveznosti priglasitve nikoli ne bi mogla biti predmet posebne sankcije.

110

Poleg tega bi ista razlaga pomenila, da bi se členu 14(2)(a) Uredbe št. 139/2004 odvzel polni učinek, saj – kot pritožnica sama priznava – razen položaja, ki ga je Splošno sodišče predvidelo v izpodbijani sodbi, ne bi obstajal noben položaj, v katerem bi se ta določba lahko uporabila. Ker bi razlaga pritožnice glede na navedeno povzročila dvom o veljavnosti te določbe, je treba poudariti, kot je Splošno sodišče navedlo v točki 306 izpodbijane sodbe in ne da bi pritožnica to prerekala, da pritožnica pred Splošnim sodiščem ni uveljavljala nobenega ugovora nezakonitosti v zvezi s členom 14(2)(a) te uredbe.

111

Zato je Splošno sodišče utemeljeno ugotovilo, da Komisija lahko naloži ločeni globi, in sicer eno na podlagi člena 4(1) in eno na podlagi člena 7(1) navedene uredbe.

112

Drugič, Splošno sodišče je v točkah od 351 do 358 izpodbijane sodbe preučilo in zavrnilo trditev pritožnice, da je kršitev člena 4(1) Uredbe št. 139/2004 bolj posebna kršitev, ki zajema kršitev člena 7(1) te uredbe.

113

Splošno sodišče se je pri tem v bistvu oprlo na ugotovitev iz točke 352 izpodbijane sodbe, da je kršitev člena 4(1) Uredbe št. 139/2004 trenutna kršitev, medtem ko je kršitev člena 7(1) te uredbe trajajoča kršitev, ki se začne sočasno s storitvijo kršitve člena 4(1) navedene uredbe.

114

V točkah od 353 do 356 izpodbijane sodbe je iz tega sklepalo, da bi glede na različna zastaralna roka, ki veljata za pregon teh dveh vrst kršitev, razlaga, ki jo zagovarja pritožnica, povzročila, da bi bila podjetju, ki krši obveznost priglasitve in obveznost zadržanj izvajanja, dana prednost v primerjavi s podjetjem, ki bi kršilo le obveznost zadržanja izvajanja.

115

V nasprotju s trditvami pritožnice iz tega izhaja, da je razlikovanje, ki ga je Splošno sodišče ugotovilo med kršitvijo člena 4(1) Uredbe št. 139/2004, ki je trenutna kršitev, in kršitvijo člena 7(1) te uredbe, ki je trajajoča kršitev, upoštevno za presojo vprašanja, ali je treba eno od teh dveh kršitev opredeliti kot „bolj posebno“ in zato ali lahko ena od njiju zajema drugo.

116

Poleg tega trditev pritožnice, da naj to razlikovanje Komisiji ne bi omogočalo naložitve kumulativnih sankcij, glede na ugotovitve iz točk od 100 do 111 te sodbe vsekakor ni utemeljena.

117

Tretjič, trditve pritožnice, da naj bi Splošno sodišče kršilo načelo steka kršitev, kot naj bi izhajalo iz mednarodnega prava in pravnih redov držav članic, prav tako ni mogoče sprejeti.

118

Če se namreč predpostavi, da je to načelo v obravnavani zadevi upoštevno, te trditve, kot je Splošno sodišče pravilno presodilo v točkah 372 in 373 izpodbijane sodbe, ker v Uredbi št. 139/2004 ni določbe, „ki se uporablja primarno“, kot je to razvidno iz točk od 100 do 111 te sodbe, ni mogoče sprejeti.

119

Glede na vse navedene preudarke je treba drugi del drugega pritožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen.

120

Ker ni bil sprejet nobeden od delov, ki ju je pritožnica navedla v utemeljitev drugega pritožbenega razloga, je treba ta pritožbeni razlog v celoti zavrniti.

121

Pritožnica se je z novim pritožbenim razlogom, navedenim na obravnavi, oprla na člen 277 PDEU, da bi uveljavljala nezakonitost člena 14(2)(a) Uredbe št. 139/2004.

122

V zvezi s tem trdi, da je člen 14(2)(b) Uredbe št. 139/2004 pravna podlaga, ki omogoča da se hkrati sankcionirata kršitev člena 4(1) in kršitev člena 7(1) te uredbe, tako da naj ne bi bilo razloga za uporabo člena 14(2)(a) navedene uredbe.

123

Komisija meni, da ta novi pritožbeni razlog ni dopusten.

124

Pritožnica se z novim pritožbenim razlogom, navedenim na obravnavi, sklicuje na nezakonitost člena 14(2)(a) Uredbe št. 139/2004.

125

Kot je bilo že navedeno v točki 110 te sodbe, je v zvezi s tem iz točke 306 izpodbijane sodbe razvidno, da pritožnica pred Splošnim sodiščem ni uveljavljala ugovora nezakonitosti v zvezi s to določbo.

126

V skladu s sodno prakso Sodišča pa bi stranki to, da bi lahko pred Sodiščem prvič navajala razlog, ki ga pred Splošnim sodiščem ni, omogočalo, da Sodišču, katerega pristojnost glede pritožb je omejena, predloži zadevo, katere predmet je širši od tistega, o katerem je odločalo Splošno sodišče. Pristojnost Sodišča je v okviru pritožbe namreč omejena na presojo zakonite rešitve glede razlogov, o katerih se je razpravljalo pred Splošnim sodiščem (sodbi z dne 19. aprila 2012, Tomra Systems in drugi/Komisija, C‑549/10 P, EU:C:2012:221, točka 99, in z dne 3. julija 2014, Electrabel/Komisija, C‑84/13 P, neobjavljena, EU:C:2014:2040, točka 35 in navedena sodna praksa).

127

Zato je treba novi pritožbeni razlog, ki ga je navedla pritožnica, zavrniti kot nedopusten.

128

Ker nobeden od pritožbenih razlogov, ki jih je pritožnica navedla v utemeljitev svoje pritožbe, ni bil sprejet, je treba to pritožbo v celoti zavrniti.

129

Člen 184(2) Poslovnika Sodišča določa, da če pritožba ni utemeljena, o stroških odloči Sodišče. V skladu s členom 138(1) tega poslovnika, ki se v pritožbenem postopku uporablja na podlagi člena 184(1) navedenega poslovnika, se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Komisija je predlagala, naj se pritožnici naloži plačilo stroškov, in ker ta s predlogi ni uspela, se ji naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo: