–

za Südbrandenburger Nahverkehrs GmbH A.‑K. Pfeifer, M. Sandmaier in O. Grimm, Rechtsanwälte,

–

za OSL Bus GmbH A. Braun in D. Ledwon, Rechtsanwälte,

–

za Evropsko komisijo M. Kellerbauer in C. Hödlmayr, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 1(1) Direktive Sveta 77/187/EGS z dne 14. februarja 1977 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov (UL 1977, L 61, str. 26).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Reinerjem Grafom in Jürgenom Pohlom na eni strani ter družbama Südbrandenburger Nahverkehrs GmbH (v nadaljevanju: SBN) in OSL Bus GmbH (v nadaljevanju: OSL) na drugi glede zakonitosti odpovedi njune pogodbe o zaposlitvi od družbe SBN.

3

Direktiva Sveta 2001/23/ES z dne 12. marca 2001 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 4, str. 98), ki je začela veljati 11. aprila 2001, je, kot je navedeno v njeni uvodni izjavi 1, kodificirala Direktivo 77/187.

4

V uvodni izjavi 3 Direktive 2001/23 je navedeno, da je treba „[p]redvideti […] varovanje delavcev v primeru, ko se spremeni delodajalec, in zlasti zagotoviti, da se njihove pravice ohranijo“.

5

V uvodni izjavi 8 te direktive je navedeno, da je bilo treba „[z]aradi pravne varnosti in preglednosti […] pravni koncept prenosa pojasniti glede na pravno [sodno] prakso Sodišča“ in da „[t]ako pojasnjevanje ni spremenilo področja uporabe Direktive [77/187], kakor ga razlaga Sodišče“.

6

Člen 1(1) Direktive 2001/23 določa:

[…]“

7

Člen 2(1) te direktive določa:

„V tej direktivi:

[…]

8

Družba SBN je od 1. avgusta 2008 za Landkreis Oberspreewald‑Lausitz (okrožje Oberspreewald‑Lausitz, Nemčija) upravljala javni avtobusni potniški prevoz v času, ko je to okrožje septembra 2016 izvedlo nov javni razpis za zadevne prevozne storitve.

9

Družba SBN se je odločila, da ne bo oddala ponudbe, saj je menila, da ne more predložiti ekonomsko vzdržne ponudbe. Družba SBN je prenehala poslovati in delavcem odpovedala pogodbe o zaposlitvi. Ta družba je 19. januarja 2017 s svetom delavcev sklenila sporazum o reorganizaciji in socialnem načrtu, ki je določal plačilo odpravnin, če novi izbrani ponudnik ne bi dal prevzemne ponudbe ali če bi se jim v primeru sklenitve novega delovnega razmerja z izbranim ponudnikom zmanjšalo plačilo.

10

Javno naročilo za storitve javnega avtobusnega prevoza iz postopka v glavni stvari je bilo od 1. avgusta 2017 oddano družbi Kraftverkehrsgesellschaft Dreiländereck mbH. Za opravljanje teh storitev je ta družba ustanovila hčerinsko družbo OSL, ki je v njeni stoodstotni lasti. Družba OSL je zaposlila večino voznikov in vodilnih delavcev družbe SBN.

11

Družba Kraftverkehrsgesellschaft Dreiländereck je aprila 2017 obvestila družbo SBN, da ne namerava niti kupiti niti najeti avtobusov, remiz in drugih obratov družbe SBN niti uporabljati njenih storitev servisiranja.

12

R. Grafe je bil od julija 1978 pri družbi SBN in pri njeni pravni prednici zaposlen kot voznik avtobusa in delovodja s polnim delovnim časom. Družba SBN je R. Grafu z dopisom z dne 27. januarja 2017 odpovedala pogodbo o zaposlitvi z učinkom od 31. avgusta 2017. R. Grafe je od 1. septembra 2017 zaposlen pri družbi OSL kot voznik. Ker družba OSL ni priznala prejšnje delovne dobe zadevne osebe, ga je uvrstila v prvi razred kolektivne pogodbe, ki se je uporabljala.

13

V teh okoliščinah R. Grafe izpodbija odpoved pogodbe o zaposlitvi od družbe SBN in trdi, da mora družba OSL pri njegovi poklicni razvrstitvi upoštevati njegovo delovno dobo v družbi SBN. Ta tožeča stranka v postopku v glavni stvari in njen prejšnji delodajalec menita, da je bila pogodba o zaposlitvi zadevne osebe prenesena na družbo OSL v okviru prenosa podjetja v smislu Direktive 2001/23.

14

J. Pohle je bil od novembra 1979 ravno tako zaposlen pri družbi SBN kot voznik avtobusa in delovodja s polnim delovnim časom. Ta družba ga je z dopisom z dne 27. januarja 2017 obvestila o odpovedi pogodbe o zaposlitvi od 31. avgusta 2017. Nov izbrani ponudnik ga ni zaposlil. V tem okviru izpodbija odpoved pogodbe o zaposlitvi in podredno zahteva plačilo odpravnine v višini 68.034,56 EUR iz naslova socialnega načrta, ki ga je vzpostavila družba SBN. Družba SBN v nasprotni tožbi trdi, da je bila pogodba o zaposlitvi J. Pohla prenesena ob prenosu podjetja na družbo OSL in da zato ni dolžna plačati odpravnine.

15

Družba OSL se opira na sodbo z dne 25. januarja 2001, Liikenne (C‑172/99, EU:C:2001:59), in trdi, da materialna poslovna sredstva, zlasti avtobusi, v obravnavani zadevi niso bila prevzeta, zato ne more priti do prenosa podjetja v smislu člena 1(1) Direktive 2001/23.

16

Družba SBN trdi, da je bil prevzem avtobusov od novega izvajalca zadevnega javnega naročila ob upoštevanju veljavnih tehničnih in okoljskih standardov izključen. V razpisnih pogojih naj bi bilo namreč zahtevano, da ti avtobusi niso starejši od 15 let. Prav tako naj bi ti avtobusi morali izpolnjevati vsaj okoljski standard „Euro 6“. Na dan oddaje tega javnega naročila, ki naj bi bilo sklenjeno za obdobje desetih let, pa je bila po mnenju družbe SBN povprečna starost avtobusov družbe SBN 13 let. Poleg tega naj bi ti avtobusi izpolnjevali le standarda „Euro 3“ ali „Euro 4“. Poleg tega naj ne bi izpolnjevali zahtev po dostopnosti za invalidne osebe. Družba SBN dodaja, da uporaba storitve remize ni več potrebna, ker je mogoče vzdrževanje ali popravilo avtobusov zaupati specializiranim serviserjem.

17

Po mnenju družbe SBN iz zadevnega javnega razpisa izhaja, da morajo vozniki avtobusov imeti veljavno dovoljenje, poznati upoštevno zakonodajo in veljavne poklicne predpise, morajo biti sposobni potnikom zagotoviti informacije, dobro poznati cestne povezave, linije in vozne rede na območju, ki ga pokrivajo, regionalne avtobusne linije, povezovalne linije, linije železniškega prevoza ter cene in pogoje prevoza. Družba SBN dodaja, da so ti vozniki na podeželju „redek vir“. Zaradi njihovega znanja in poznavanja cestnih povezav naj bi vozniki avtobusov družbe SBN lahko opravljali delo že takoj 1. avgusta 2017, tako da je bila v okrožju zagotovljena neprekinjenost storitev javnega prevoza. Družba SBN iz tega sklepa, da so vozniki tisti, ki so značilni za gospodarsko enoto.

18

V teh okoliščinah se predložitveno sodišče, ki sodi, da je opis pravnega in dejanskega okvira, ki ga je podala družba SBN, točen, sprašuje, ali je treba v obravnavani zadevi iz postopka v glavni stvari uporabiti rešitev iz sodbe z dne 25. januarja 2001, Liikenne (C‑172/99, EU:C:2001:59).

19

V teh okoliščinah je Arbeitsgericht Cottbus – Kammern Senftenberg (delovno sodišče v Cottbusu – zunanji oddelek v Senftenbergu, Nemčija) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

20

Najprej je treba navesti, da se vprašanje sicer nanaša na razlago Direktive 77/187, vendar je v času dejanskega stanja v postopku v glavni stvari veljala Direktiva 2001/23, katere namen je, kot je navedeno v njeni uvodni izjavi 8, prav kodifikacija Direktive 77/187, da bi se pravni koncept prenosa podjetja pojasnil glede na sodno prakso Sodišča.

21

Predložitveno sodišče z vprašanjema, ki ju je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 1(1) Direktive 2001/23 razlagati tako, da kadar gospodarska enota prevzame dejavnost po postopku oddaje javnega naročila, dejstvo, da ta enota ni prevzela poslovnih sredstev, katerih lastnik je bila gospodarska enota, ki je to dejavnost opravljala predhodno, preprečuje, da bi se ta transakcija opredelila za prenos podjetja.

22

Opozoriti je treba, da se v skladu s členom 1(1)(b) te direktive za prenos šteje prenos gospodarske enote, ki ohrani svojo identiteto, se pravi organiziranega skupka virov, katerega cilj je opravljanje gospodarske dejavnosti, ne glede na to, ali je ta dejavnost glavna ali stranska. Pojem enote tako napotuje na organiziran skupek oseb in premoženja, ki omogoča opravljanje gospodarske dejavnosti, ki uresničuje lasten cilj.

23

Iz sodne prakse Sodišča izhaja, da je odločilno merilo za ugotovitev, ali gre za prenos, to, da gospodarska enota ohrani svojo identiteto, kar je razvidno zlasti iz tega, da se njeno poslovanje dejansko nadaljuje ali ponovno začne (glej v tem smislu sodbo z dne 9. septembra 2015, Ferreira da Silva e Brito in drugi, C‑160/14, EU:C:2015:565, točka 25 in navedena sodna praksa).

24

Pri ugotavljanju, ali je ta pogoj izpolnjen, je treba upoštevati vse dejanske okoliščine, ki so značilne za zadevni posel, med katerimi so zlasti vrsta zadevnega podjetja ali obrata; ali je bil opravljen prenos opredmetenih sredstev, kot so nepremičnine in premičnine, vrednost neopredmetenih sredstev ob prenosu; ali je novi delodajalec prevzel večino zaposlenih; ali je bil opravljen morebiten prenos strank; stopnja podobnosti dejavnosti, ki se opravljajo pred prenosom in po njem, in trajanje morebitne prekinitve teh dejavnosti. Vendar ti dejavniki pomenijo le delne vidike potrebne celostne presoje in jih zato ni mogoče presojati ločeno (sodba z dne 9. septembra 2015, Ferreira da Silva e Brito in drugi, C‑160/14, EU:C:2015:565, točka 26 in navedena sodna praksa).

25

Tako je pomen, ki ga je treba pripisati različnim merilom, nujno različen glede na dejavnost, ki se opravlja, ali celo način proizvodnje ali poslovanja zadevnega podjetja, obrata ali dela obrata (sodba z dne 9. septembra 2015, Ferreira da Silva e Brito in drugi, C‑160/14, EU:C:2015:565, točka 27 in navedena sodna praksa).

26

Pojasniti je treba tudi, da zgolj to, da je gospodarska enota prevzela dejavnost druge gospodarske enote, ne omogoča sklepa, da je identiteta zadnjenavedene enote ohranjena. Identitete take enote namreč ni mogoče omejiti na dejavnost, za katero je odgovorna. Ta identiteta izhaja iz neločljive pluralnosti elementov, kot so zaposleno osebje, okvir, v katerem deluje, organizacija njenega dela, načini upravljanja in v ustreznih okoliščinah primera tudi poslovna sredstva, ki jih ima na voljo (sodbi z dne 20. januarja 2011, CLECE, C‑463/09, EU:C:2011:24, točka 41, in z dne 20. julija 2017, Piscarreta Ricardo, C‑416/16, EU:C:2017:574, točka 43).

27

Iz navedenega izhaja, da opredelitev prenosa predpostavlja določeno število dejanskih ugotovitev, saj mora nacionalno sodišče to vprašanje presojati in concreto ob upoštevanju meril, ki jih je določilo Sodišče (glej v tem smislu sodbo z dne 7. avgusta 2018, Colino Siguënza, C‑472/16, EU:C:2018:646, točka 45), in ciljev Direktive 2001/23, kot so med drugim navedeni v njeni uvodni izjavi 3.

28

V tem okviru se predložitveno sodišče natančneje sprašuje, ali se v obravnavani zadevi uporabi rešitev iz sodbe z dne 25. januarja 2001, Liikenne (C‑172/99, EU:C:2001:59), ki se je nanašala na javno naročilo opravljanja storitev avtobusnega prevoza, ki je zajemal sedem regionalnih linij za obdobje treh let. Novi upravljavec je odkupil delovna oblačila od nekaterih voznikov, ki so se zaposlili pri njem, in je med čakanjem na dostavo naročenih vozil zgolj nekaj mesecev najemal dva avtobusa prejšnjega izvajalca.

29

Sodišče je, ko je bilo vprašano o obstoju prenosa podjetja v smislu člena 1(1) Direktive 77/187, v točki 39 sodbe z dne 25. januarja 2001, Liikenne (C‑172/99, EU:C:2001:59), najprej poudarilo, da avtobusnega prevoza ni mogoče šteti za dejavnost, za katero je odločilna delovna sila, ker zahteva velika materialna sredstva in naprave. Sodišče je dodalo, da je zato neobstoj prenosa opredmetenih sredstev, ki se uporabljajo pri zadevnih avtobusnih prevozih, s prejšnjega na novega izvajalca javnega naročila okoliščina, ki jo je treba pri opredelitvi prenosa podjetja upoštevati. Sodišče je nato v točki 42 navedene sodbe presodilo, da opredmetena sredstva pomembno prispevajo k opravljanju te dejavnosti, zato mora odsotnost prenosa teh sredstev, ki so nujna za dobro delovanje zadevne enote, s prejšnjega na novega izvajalca javnega naročila javnega avtobusnega prevoza voditi do ugotovitve, da zadevna enota ni ohranila svoje identitete. Nazadnje, Sodišče je v točki 43 navedene sodbe ugotovilo, da se v položaju, kakršen je ta v navedeni zadevi, Direktiva 77/187 ne uporabi, ker se s starega na novega izvajalca javnega naročila niso prenesla pomembna opredmetena sredstva.

30

Vendar je treba navesti – ker je Sodišče v točki 39 sodbe z dne 25. januarja 2001, Liikenne (C‑172/99, EU:C:2001:59), poudarilo, da je neobstoj prenosa opredmetenih sredstev, ki se uporabljajo pri zadevnih avtobusnih prevozih, s prejšnjega na novega izvajalca javnega naročila okoliščina, ki jo je treba upoštevati – da iz te točke ni mogoče sklepati, da je treba prevzem avtobusov in abstracto šteti za edini odločilni dejavnik prenosa podjetja, katerega dejavnost je javni avtobusni potniški prevoz.

31

Zato mora predložitveno sodišče pri ugotavljanju, ali neobstoj prenosa poslovnih sredstev, ki so avtobusi, pomeni oviro za opredelitev za prenos podjetja, upoštevati okoliščine zadeve, o kateri odloča.

32

V zvezi s tem je iz predložitvene odločbe razvidno, da zaradi spoštovanja novih tehničnih in okoljskih standardov, ki jih je javni naročnik določil glede poslovnih sredstev, niti z gospodarskega niti pravnega vidika ni bilo mogoče, da bi podjetje, ki mu je bilo oddano javno naročilo, prevzelo poslovna sredstva podjetja, ki je bilo predhodno izvajalec javnega naročila storitev javnega prevoza iz postopka v glavni stvari. Z gospodarskega vidika ne bi bilo namreč razumno, da novi upravljavec prevzame obstoječi avtobusni park, sestavljen iz vozil, ki jih ni mogoče uporabljati, ker so dosegli dovoljeno trajanje obratovanja in s katerimi se ne upoštevajo omejitve, ki jih je določil naročnik.

33

Drugače povedano, odločitev novega upravljavca, da ne bo prevzel poslovnih sredstev navedenega podjetja, je bila posledica zunanjih omejitev, medtem ko iz opisa dejanskega stanja v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 25. januarja 2001, Liikenne (C‑172/99, EU:C:2001:59) – kot je generalna pravobranilka navedla v točki 54 sklepnih predlogov – ne izhaja, da je bilo tako v navedeni zadevi.

34

Poleg tega je iz navedb predložitvenega sodišča, povzetih v točki 16 te sodbe, razvidno, da bi moralo podjetje, ki je bilo predhodno izvajalec javnega naročila storitev javnega prevoza iz postopka v glavni stvari, ob upoštevanju tehničnih in okoljskih standardov, ki jih je določil javni naročnik, če bi oddalo ponudbo za to javno naročilo in ga pridobilo, v bližnji prihodnosti zamenjati svoja poslovna sredstva.

35

V tem okviru neobstoj prenosa poslovnih sredstev v delu, ki izhaja iz pravnih, okoljskih ali tehničnih omejitev, torej ni nujno ovira za opredelitev prevzema zadevne dejavnosti kot „prenos podjetja“ v smislu člena 1(1) Direktive 2001/23.

36

Zato mora predložitveno sodišče ugotoviti, ali je na podlagi drugih dejanskih okoliščin, ki so navedene v točkah od 24 do 26 te sodbe, mogoče ugotoviti, da se je ohranila identiteta zadevne enote, in zato, da gre za prenos podjetja.

37

V zvezi s tem je treba na prvem mestu navesti, kot je generalna pravobranilka navedla v točki 40 sklepnih predlogov, da je iz predložitvene odločbe razvidno, da novi izvajalec opravlja storitev avtobusnega prevoza, ki je v bistvu podobna storitvi, ki jo je opravljalo prejšnje podjetje in ni bila prekinjena ter se je verjetno večinoma izvajala na istih linijah in za iste potnike.

38

Na drugem mestu predložitveno sodišče poudarja, da je prisotnost izkušenih voznikov avtobusov na podeželju, kot je okrožje Oberspreewald‑Lausitz, ključna za zagotovitev kakovosti zadevne storitve javnega prevoza. Predložitveno sodišče med drugim navaja, da morajo biti ti vozniki dovolj seznanjeni z linijami, voznimi redi na območju, ki ga pokrivajo, cenami in pogoji prevoza ter drugimi regionalnimi avtobusnimi linijami, linijami železniškega prevoza in obstoječimi povezovalnimi linijami, da lahko zagotovijo ne le prodajo vozovnic, ampak tudi to, da se potnikom zagotovijo potrebne informacije, za predvideno pot.

39

V tem okviru je treba spomniti, da če lahko skupina delavcev, ki je trajno vključena v skupno dejavnost, pomeni gospodarsko enoto, lahko taka enota ohrani identiteto tudi po prenosu, kadar novo vodstvo podjetja ne le nadaljuje zadevno dejavnost, ampak prevzame tudi bistveni del – tako po številu kot strokovnem znanju – zaposlenih, ki jim je njihov predhodnik posebej dodelil to nalogo. V tem primeru namreč novo vodstvo podjetja tako prevzame organiziran skupek sredstev, ki mu omogoča stabilno nadaljevanje dejavnosti ali nekaterih dejavnosti podjetja odsvojitelja (sodba z dne 20. januarja 2011, CLECE, C‑463/09, EU:C:2011:24, točka 36 in navedena sodna praksa).

40

Tako je treba prevzem bistvenega dela voznikov v postopku v glavni – ker neprevzem poslovnih sredstev, potrebnih za nadaljevanje gospodarske dejavnosti, ne pomeni nujno oviro za ohranitev identitete zadevne enote iz postopka v glavni stvari – kot je navedeno v točkah 32 in 35 te sodbe, šteti za dejansko okoliščino, ki jo je treba upoštevati pri opredelitvi zadevne transakcije za prenos podjetja. V zvezi s tem iz dejanskega stanja v postopku v glavni stvari izhaja, da osebje, ki ga prevzame novi upravljavec, opravlja enake ali podobne naloge in da ima posebno znanje in spretnosti, ki so nujno potrebne za neprekinjeno nadaljevanje zadevne gospodarske dejavnosti.

41

Glede na vse zgoraj navedene preudarke je treba na postavljeni vprašanji odgovoriti, da je treba člen 1(1) Direktive 2001/23 razlagati tako, da kadar gospodarska enota po postopku oddaje javnega naročila prevzame dejavnost, za katere opravljanje so potrebna pomembna poslovna sredstva, to, da ta enota zaradi pravnih, okoljskih in tehničnih omejitev, ki jih je določil javni naročnik, ne prevzame teh sredstev, katerih lastnik je gospodarska enota, ki je to dejavnost opravljala predhodno, ne pomeni nujno oviro, da se ta prevzem dejavnosti opredeli za prenos podjetja, če druge okoliščine, kot sta prevzem bistvenega dela zaposlenih in neprekinjeno nadaljevanje navedene dejavnosti, omogočajo ugotoviti ohranitev identitete zadevne gospodarske enote, kar mora presoditi predložitveno sodišče.

42

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo:

Člen 1(1) Direktive Sveta 2001/23/ES z dne 12. marca 2001 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov je treba razlagati tako, da kadar gospodarska enota po postopku oddaje javnega naročila prevzame dejavnost, za katere opravljanje so potrebna pomembna poslovna sredstva, to, da ta enota zaradi pravnih, okoljskih in tehničnih omejitev, ki jih je določil javni naročnik, ne prevzame teh sredstev, katerih lastnik je gospodarska enota, ki je to dejavnost opravljala predhodno, ne pomeni nujno oviro, da se ta prevzem dejavnosti opredeli za prenos podjetja, če druge okoliščine, kot sta prevzem bistvenega dela zaposlenih in neprekinjeno nadaljevanje navedene dejavnosti, omogočajo ugotoviti ohranitev identitete zadevne gospodarske enote, kar mora presoditi predložitveno sodišče.