–

za italijansko vlado G. Palmieri, agentka, skupaj s P. Pucciariellom, avvocato dello Stato,

–

za češko vlado M. Smolek, J. Vláčil in A. Kasalická, agenti,

–

za Irsko J. Quaney, G. Hodge, M. Browne in A. Joyce, agenti,

–

za Evropsko komisijo F. Moro, M. Heller in M. Wilderspin, agenti,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 53 Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL 2012, L 351, str. 1), kakor je bila spremenjena z Delegirano uredbo Komisije (EU) 2015/281 z dne 26. novembra 2014 (UL 2015, L 54, str. 1) (v nadaljevanju: Uredba št. 1215/2012), in člena 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Alessandrom Salvonijem in Anno Mario Fiermonte glede zneska, ki ga zadnjenavedena dolguje prvonavedenemu za storitve, ki jih je zanjo opravljal kot odvetnik.

3

V uvodnih izjavah 29 in 32 Uredbe št. 1215/2012 je navedeno:

[…]

4

Členi od 17 do 19 Uredbe št. 1215/2012 so del poglavja II te uredbe, ki se nanaša na pravila o pristojnosti, in zlasti oddelka 4 tega poglavja z naslovom „Pristojnost za potrošniške pogodbe“. Člen 17(1)(c) te uredbe določa:

„1.   V zadevah v zvezi s pogodbami, ki jih sklene oseba – potrošnik – za namen, za katerega se šteje, da je izven njegove poklicne ali pridobitne dejavnosti, se pristojnost določi v skladu s tem oddelkom brez poseganja v člen 6 in točko 5 člena 7:

[…]

5

Člen 18(2) navedene uredbe določa:

„Druga pogodbena stranka lahko začne postopek zoper potrošnika samo pred sodišči države članice, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče.“

6

Člen 28(1) iste uredbe določa:

„Če je toženec s stalnim prebivališčem v eni državi članici tožen v drugi državi članici in se ne spusti v postopek, se sodišče po uradni dolžnosti izreče za nepristojno, razen če pristojnost izhaja iz določb te uredbe.“

7

Člen 37(1) Uredbe št. 1215/2012 določa:

„1.   Stranka, ki želi v državi članici uveljaviti sodno odločbo, izdano v drugi državi članici, predloži:

8

Člen 42 te uredbe določa:

„1.   Za namene izvršitve sodne odločbe, izdane v drugi državi članici, v državi članici, vlagatelj predloži organu, pristojnemu za izvršitev:

2.   Za namene izvršitve sodne odločbe o začasnih ukrepih, vključno z ukrepi zavarovanja, izdane v drugi državi članici, v državi članici, vlagatelj predloži organu, pristojnemu za izvršitev:

[…]“

9

Člen 43(1) navedene uredbe določa:

„Če se zahteva izvršitev sodne odločbe, izdane v drugi državi članici, se potrdilo, izdano v skladu s členom 53, osebi, zoper katero se zahteva izvršitev, vroči pred prvim izvršilnim ukrepom. Potrdilu je priložena sodna odločba, če mu še ni bila vročena.“

10

Glede zavrnitve priznanja in izvršitve člen 45(1)(e) in (2) iste uredbe določa:

„1.   Priznanje sodne odločbe se zavrne na zahtevo katere koli zainteresirane stranke:

[…]

[…]

2.   Pri preverjanju podlage pristojnosti iz točke (e) odstavka 1 je sodišče, kateremu je predložena zahteva, vezano na ugotovitve dejstev, na katerih je sodišče izvora utemeljilo svojo pristojnost.“

11

V skladu s členom 46 Uredbe št. 1215/2012 se „[n]a zahtevo osebe, zoper katero se zahteva izvršitev, […] izvršitev sodne odločbe zavrne na podlagi tega, da obstaja eden od razlogov iz člena 45“.

12

V skladu s členom 53 te uredbe „[s]odišče izvora na zahtevo katere koli zainteresirane stranke izda potrdilo na obrazcu iz Priloge I“.

13

Točka 4 tega obrazca, naslovljena „Sodna odločba“, vsebuje v rubriki 4.6.2 podatke, ki jih mora sodišče izvora vključiti v primeru začasnega ukrepa ali ukrepa zavarovanja glede pristojnosti sodišča, ki je sprejelo tak ukrep, za odločanje o glavni stvari.

14

Odvetnik A. Salvoni, ki ima odvetniško pisarno v Milanu (Italija), je s tožbo, vloženo 3. novembra 2015, Tribunale di Milano (sodišče v Milanu, Italija) predlagal, naj A. M. Fiermonte, ki stanuje v Hamburgu (Nemčija), izda plačilni nalog za znesek, ki mu ga dolguje za storitve, opravljene v okviru postopka izpodbijanja lastnoročno napisane oporoke očeta stranke.

15

Predložitveno sodišče je izdalo plačilni nalog za znesek, povečan za obresti in stroške. Ker A. M. Fiermonte zoper plačilni nalog ni vložila ugovora, je M. Salvoni za namene izvršitve pri tem sodišču zaprosil za izdajo potrdila na podlagi člena 53 Uredbe št. 1215/2012 na obrazcu iz Priloge I k tej uredbi.

16

Predložitveno sodišče je po uradni dolžnosti opravilo spletno iskanje, na podlagi katerega se je izkazalo, da je A. Salvoni opravljal dejavnost, usmerjeno v Nemčijo. Predložitveno sodišče je zato A. Salvonija pozvalo, naj dokaže, pri kateri odvetniški pisarni je opravljal svojo dejavnost v času, ko je kot odvetnik opravljal storitve za A. M. Fiermonte. Dokumenti, ki jih je predložil A. Salvoni, potrjujejo, da je bila njegova dejavnost usmerjena v Nemčijo in da je v času opravljanja storitev kot odvetnik za A. M. Fiermonte ta prebivala v Nemčiji.

17

Ker je predložitveno sodišče menilo, da se razmerje med A. Salvonijem in A. M. Fiermonte lahko šteje za potrošniško pogodbo, je na podlagi informacij o poklicni dejavnosti A. Salvonija sklepalo, da je bil plačilni nalog izdan v nasprotju s pravili o pristojnosti, ki so določena v poglavju II, oddelek 4, Uredbe št. 1215/2012, ki se nanaša na pravila o pristojnosti za potrošniške pogodbe.

18

V teh okoliščinah predložitveno sodišče dvomi o pristojnostih sodišča, od katerega se zahteva izdaja potrdila iz člena 53 Uredbe št. 1215/2012, kadar je bila sodna odločba, ki je postala pravnomočna po nacionalnem procesnem pravu, sprejeta v nasprotju z določbami o pravilih o pristojnosti, ki jih določa ta uredba.

19

To sodišče se zlasti sprašuje, ali člen 53 Uredbe št. 1215/2012 sodišču, pri katerem je vložena zahteva za izdajo potrdila, nalaga, da v to potrdilo dobesedno prenese sodno odločbo, ki je bila sprejeta v državi članici izvora, ali pa mu ta določba omogoča, da po uradni dolžnosti odloči, da toženo stranko potrošnico, zoper katero se mora izvršiti sodna odločba v državi članici, ki ni država članica izvora, obvesti o morebitni kršitvi pravil o pristojnosti, določenih v poglavju II, oddelek 4, te uredbe in torej o možnosti nasprotovanja priznanju v smislu člena 45(1)(e) navedene uredbe.

20

Po mnenju predložitvenega sodišča se zdi, da je člena 42 in 53 Uredbe št. 1215/2012 mogoče razlagati tako, da sodišče, od katerega se zahteva izdaja navedenega potrdila, nima nobene diskrecijske pravice in mora samodejno prenesti vsebino zadevne sodne odločbe v obrazec iz Priloge I k tej uredbi, zato da se potrdi izvršljivost te sodne odločbe v državi članici izvora.

21

Vendar bi po mnenju tega sodišča taka razlaga lahko posegla v člen 47 Listine, kakor ga razlaga Sodišče na področju prava varstva potrošnikov. V zvezi s tem predložitveno sodišče meni, da iz sodne prakse Sodišča, zlasti iz sodb z dne 14. junija 2012, Banco Español de Crédito (C‑618/10, EU:C:2012:349, točke 39, 41 in 43), in z dne 18. februarja 2016, Finanmadrid EFC (C‑49/14, EU:C:2016:98, točka 46), izhaja, da je podrejeni položaj potrošnika v razmerju do prodajalca ali ponudnika glede pogajalske sposobnosti in ravni obveščenosti mogoče izravnati samo s pozitivnim posredovanjem sodišča, ki ima obveznost po uradni dolžnosti preveriti morebitno nepoštenost pogodbenega pogoja, če ima za to na voljo potrebne pravne in dejanske elemente.

22

Glede potrdila iz člena 53 Uredbe št. 1215/2012 to sodišče navaja, kakor je poudarilo Sodišče v zvezi s potrdilom iz člena 9 Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 805/2004 z dne 21. aprila 2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 7, str. 38) v sodbi z dne 16. junija 2016, Pebros Servizi (C‑511/14, EU:C:2016:448), da je potrditev sodbe sodni akt. V sistemu Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 4, str. 42) je Sodišče prav tako razsodilo, da je naloga potrdila iz člena 54 te uredbe olajšati razglasitev izvršljivosti sodne odločbe, sprejete v državi članici izvora (sodba z dne 6. septembra 2012, Trade Agency, C‑619/10, EU:C:2012:531, točka 41). V tem okviru predložitveno sodišče poudarja, da je bil pomen takega potrdila okrepljen v ureditvi, vzpostavljeni z Uredbo št. 1215/2012.

23

Predložitveno sodišče meni, da mora uskladiti cilj hitrega pretoka sodnih odločb, ki mu sledi Uredba št. 1215/2012, z učinkovitim varstvom potrošnikov, in to z možnostjo, da ob izdaji potrdila iz člena 53 te uredbe potrošnika po uradni dolžnosti obvesti o kršitvi pravil o pristojnosti, ki so določena v poglavju II, oddelek 4, te uredbe.

24

V teh okoliščinah je Tribunale di Milano (sodišče v Milanu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je treba člen 53 Uredbe […] št. 1215/2012 in člen 47 [Listine] razlagati tako, da nasprotujeta možnosti, da sodišče izvora, od katerega se zahteva izdaja potrdila iz člena 53 [te] uredbe […] o pravnomočni sodni odločbi, izvaja pristojnosti po uradni dolžnosti za preverjanje kršitve predpisov iz poglavja II, oddelek 4, navedene uredbe […], da obvesti potrošnika o morebitni ugotovljeni kršitvi in mu omogoči, da ob celovitem poznavanju okoliščin preuči možnost uporabe pravnega sredstva iz člena 45 te uredbe?“

25

Najprej je treba ugotoviti, ali sodišče, od katerega se zahteva izdaja potrdila na podlagi člena 53 Uredbe št. 1215/2012, izvaja sodno dejavnost v smislu člena 267 PDEU ali pa je mogoče postopek, ki ga uporablja, izenačiti s povsem upravnim ali nepravdnim postopkom.

26

Glede na ustaljeno sodno prakso Sodišča – čeprav člen 267 PDEU predložitve predloga za sprejetje predhodne odločbe Sodišču ne pogojuje s kontradiktornostjo postopka, med katerim bo nacionalno sodišče postavilo vprašanje za predhodno odločanje – lahko nacionalna sodišča sprožijo postopek pred Sodiščem le, če pred njimi poteka postopek in če odločajo v postopku, ki bo pripeljal do izdaje sodne odločbe (sodba z dne 16. junija 2016, Pebros Servizi, C‑511/14, EU:C:2016:448, točka 24 in navedena sodna praksa).

27

Izraz „izreči sodbo“ v smislu člena 267, drugi odstavek, PDEU zajema celoten postopek, v katerem se izda sodba predložitvenega sodišča, in ga je zato treba razlagati široko, da bi se izognilo temu, da bi se veliko procesnih vprašanj štelo za nedopustna in jih Sodišče ne bi moglo razlagati ter da Sodišče ne bi moglo odločati o razlagi vseh določb prava Unije, ki jih mora predložitveno sodišče uporabiti (glej v tem smislu sodbo z dne 16. junija 2016, Pebros Servizi, C‑511/14, EU:C:2016:448, točka 28 in navedena sodna praksa).

28

V zvezi s tem je Sodišče v točkah od 39 do 41 sodbe z dne 28. februarja 2019, Gradbeništvo Korana (C‑579/17, EU:C:2019:162), razsodilo, da sodišče izvora opravlja sodne naloge, ko preveri, ali je pristojno za izdajo potrdila na podlagi člena 53 Uredbe št. 1215/2012.

29

Ta rešitev se ne more omejiti le na primere, v katerih se izpodbija pristojnost za izdajo takega potrdila, saj organ, ki izda potrdilo, določeno v tem členu, prav tako opravlja sodne naloge v drugih položajih.

30

Tako funkcije, ki jih ima potrdilo iz člena 53 Uredbe št. 1215/2012, v sistemu, ki je vzpostavljen s to uredbo, utemeljujejo, da sodišče izvora opravlja sodne naloge, kadar dela informacij, ki jih je treba napisati v to potrdilo, ni v sodni odločbi, za katero se zahteva izvršitev, kadar je pri tem potrebna razlaga te odločbe ali kadar je ta del informacij sporen. V takih primerih se to sodišče umesti v kontinuiteto prejšnjega sodnega postopka in zagotovi njegovo polno učinkovitost, saj se sodna odločba brez potrdila ne more prosto uporabljati na evropskem pravosodnem območju. Taka ugotovitev ustreza nujnosti zagotavljanja hitrega izvrševanja sodnih odločb, hkrati pa ohranja pravno varnost, na kateri temelji vzajemno zaupanje pri delovanju pravosodja v Evropski uniji.

31

Posledično je postopek za izdajo potrdila na podlagi člena 53 Uredbe št. 1215/2012 sodnega značaja, tako da lahko nacionalno sodišče, ki odloča v okviru takega postopka, Sodišču predloži vprašanje za predhodno odločanje.

32

Iz tega izhaja, da je ta predlog za sprejetje predhodne odločbe dopusten.

33

Predložitveno sodišče s svojim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 53 Uredbe št. 1215/2012 v povezavi s členom 47 Listine razlagati tako, da nasprotuje temu, da lahko sodišče izvora, pri katerem je bila vložena zahteva za izdajo potrdila iz tega člena 53 o pravnomočni sodni odločbi, po uradni dolžnosti preveri, ali so bile določbe poglavja II, oddelek 4, te uredbe kršene, zato da bi potrošnika obvestilo o morebitni ugotovljeni kršitvi in mu omogočilo, da ob celovitem poznavanju okoliščin preuči možnost uporabe pravnega sredstva iz člena 45 navedene uredbe.

34

Na prvem mestu je treba poudariti, da iz primerjave odstavka 1(b) in odstavka 2(b) člena 42 Uredbe št. 1215/2012 izhaja, da sodišče, ki mu je predložena zahteva za izdajo potrdila, ne sme preizkusiti pristojnosti sodišča, ki je vsebinsko odločilo o zadevi, za razliko od tega, kar se zahteva v okviru sodne odločbe o začasnem ukrepu ali ukrepu zavarovanja.

35

Namreč, medtem ko člen 42(1)(b) te uredbe vlagatelju zahteve za namene izvršitve meritorne sodne odločbe nalaga samo, da predloži potrdilo, da je sodna odločba izvršljiva, pa člen 42(2)(b) navedene uredbe določa, da mora biti za izvršitev odločbe o začasnem ukrepu ali ukrepu zavarovanja s predloženim potrdilom posebej dokazano, da je bilo sodišče izvora pristojno za vsebinsko odločanje.

36

To ugotovitev potrjuje vsebina navedenega potrdila, ki je v Prilogi I k isti uredbi, in zlasti vsebina točke 4.6.2 te priloge, ki se nanaša na primer začasnih ukrepov ali ukrepov zavarovanja.

37

To razlikovanje je tudi skladno z dejstvom, da je v drugih primerih sodišče, ki mu je predložena zahteva za izdajo potrdila, sodišče izvora, ki je izdalo meritorno odločbo, za katero se zahteva priznanje ali izvršitev, in ki je zato posredno ali izrecno formalno dokazalo svojo pristojnost z izdajo zadevne sodne odločbe v skladu s členom 2 Uredbe št. 1215/2012.

38

Na drugem mestu, iz besedila člena 53 Uredbe št. 1215/2012 izhaja, da mora sodišče izvora izdati potrdilo, kadar zahtevo v tem smislu vloži zainteresirana stranka. Ta določba pa nikakor ne določa, da mora to sodišče preučiti vidike spora, ki ne spadajo na področje uporabe te določbe, kot so vsebinska vprašanja in vprašanja o pristojnosti, o katerih je bilo že razsojeno v sodni odločbi, za katero se zahteva izvršitev. Poleg tega iz sodne prakse Sodišča izhaja, da je izdaja navedenega potrdila skoraj samodejna (glej v tem smislu sodbo z dne 6. septembra 2012, Trade Agency, C‑619/10, EU:C:2012:531, točka 41).

39

Iz tega sledi, da je treba člen 53 Uredbe št. 1215/2012 razlagati tako, da nasprotuje temu, da sodišče države članice izvora, od katerega se zahteva izdaja potrdila iz tega člena o pravnomočni sodni odločbi, ki je bila izdana zoper potrošnika, v zadevi, kot je ta v postopku v glavni stvari, po uradni dolžnosti preveri, ali je bila ta odločba sprejeta ob spoštovanju pravil o pristojnosti, določenih s to uredbo.

40

Na tretjem mestu je treba preučiti še, ali lahko sodna praksa Sodišča, navedena v točki 21 te sodbe, ki se nanaša na Direktivo Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 2, str. 288) v povezavi s členom 47 Listine, ovrže to ugotovitev v delu, v katerem bi pomenila, da mora sodišče izvora za izravnavo neravnotežja, ki obstaja med potrošnikom in prodajalcem ali ponudnikom, potrošnika po uradni dolžnosti obvestiti o zatrjevani kršitvi.

41

Prvič, glede pravil o pristojnosti, ki jih določa Uredba št. 1215/2012, je v uvodni izjavi 18 te uredbe navedeno, da bi morala biti šibkejša stranka zaščitena s pravili o pristojnosti, ki so za varstvo njenih pravic ugodnejša od splošnih pravil.

42

Ta cilj se izvaja s posebnimi postopkovnimi določbami Uredbe št. 1215/2012. Tako iz člena 17(1) te uredbe izhaja, da je treba v primerih, ki jih določa, pristojnost določiti na podlagi posebnih pravil, ki veljajo za pogodbe, sklenjene med potrošnikom in prodajalcem ali ponudnikom, in ki so določena v poglavju II, oddelek 4, te uredbe.

43

Drugič, glede faze priznanja in izvršitve odločbe v zaprošeni državi članici bi v skladu z uvodno izjavo 29 Uredbe št. 1215/2012 morala imeti oseba, zoper katero se zahteva izvršitev, možnost vložitve zahteve za zavrnitev priznanja ali izvršitve sodne odločbe, če meni, da je izpolnjen eden od razlogov za zavrnitev priznanja, vključno z morebitno kršitvijo posebnih pravil o pristojnosti.

44

V teh okoliščinah, kot je navedel generalni pravobranilec v točkah 76 in 77 sklepnih predlogov, sodne prakse Sodišča glede Direktive 93/13 ni mogoče uporabiti v okviru Uredbe št. 1215/2012, ki določa pravila postopkovne narave, medtem ko je namen Direktive 93/13 minimalna harmonizacija prava držav članic o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah.

45

Glede pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz člena 47 Listine je treba navesti, da se vanjo ne posega, ker člen 45 Uredbe št. 1215/2012 toženi stranki omogoča, da se na področju potrošniških pogodb sklicuje, med drugim, na morebitno kršitev pravil o pristojnosti iz poglavja II, oddelek 4, te uredbe.

46

V skladu z zgoraj navedenim je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člen 53 Uredbe št. 1215/2012 v povezavi s členom 47 Listine razlagati tako, da nasprotuje temu, da lahko sodišče izvora, pri katerem je bila vložena zahteva za izdajo potrdila iz tega člena 53 o pravnomočni sodni odločbi, po uradni dolžnosti preveri, ali so bile določbe poglavja II, oddelek 4, te uredbe kršene, zato da bi potrošnika obvestilo o morebitni ugotovljeni kršitvi in mu omogočilo, da ob celovitem poznavanju okoliščin preuči možnost uporabe pravnega sredstva iz člena 45 navedene uredbe.

47

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo:

Člen 53 Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, kakor je bila spremenjena z Delegirano uredbo Komisije (EU) 2015/281 z dne 26. novembra 2014, v povezavi s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da nasprotuje temu, da lahko sodišče izvora, pri katerem je bila vložena zahteva za izdajo potrdila iz tega člena 53 o pravnomočni sodni odločbi, po uradni dolžnosti preveri, ali so bile določbe poglavja II, oddelek 4, te uredbe kršene, zato da bi potrošnika obvestilo o morebitni ugotovljeni kršitvi in mu omogočilo, da ob celovitem poznavanju okoliščin preuči možnost uporabe pravnega sredstva iz člena 45 navedene uredbe.