1

Družba Deza, a.s., predlaga razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 11. maja 2017, Deza/ECHA (T‑115/15, EU:T:2017:329, v nadaljevanju: izpodbijana sodba), s katero je to zavrnilo tožbo za razglasitev ničnosti sklepa ED/108/2014 izvršnega direktorja Evropske agencije za kemikalije (ECHA) z dne 12. decembra 2014 o posodobitvi in dopolnitvi obstoječega vnosa kemikalije bis(2-etilheksil) ftalat (CE št. 204-211-0, CAS št. 117-81-7) (v nadaljevanju: DEHP) na seznam snovi (v nadaljevanju: sporni seznam), ki bodo morda vključene v Prilogo XIV k Uredbi (ES) št. 1907/2006 Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2006 o registraciji, evalvaciji, avtorizaciji in omejevanju kemikalij (REACH), o ustanovitvi Evropske agencije za kemikalije ter spremembi Direktive 1999/45/ES ter razveljavitvi Uredbe Sveta (EGS) št. 793/93 in Uredbe Komisije (ES) št. 1488/94 ter Direktive Sveta 76/769/EGS in direktiv Komisije 91/155/EGS, 93/67/EGS, 93/105/ES in 2000/21/ES (UL 2006, L 396, str. 1, in popravek UL 2009, L 36, str. 84), kakor je bila spremenjena z Uredbo Komisije (EU) št. 895/2014 z dne 14. avgusta 2014 (UL 2014, L 244, str. 6) (v nadaljevanju: Uredba REACH).

2

Člen 57 Uredbe REACH, naslovljen „Snovi, ki se vključijo v Prilogo XIV“, določa:

„V skladu s postopkom iz člena 58 se lahko v Prilogo XIV vključijo naslednje snovi:

3

Člen 59 Uredbe REACH, naslovljen „Identifikacija snovi iz člena 57“, določa:

„1.   Postopek, naveden v odstavkih 2 do 10 tega člena, se uporablja za opredelitev snovi, ki izpolnjujejo kriterije iz člena 57, in določitev seznama tistih snovi, ki bodo morda vključene v Prilogo XIV. […]

[…]

3.   Vsaka država članica lahko pripravi dokumentacijo v skladu s Prilogo XV za snovi, ki po njenem mnenju izpolnjujejo kriterije iz člena 57, in jo pošlje [ECHA]. […]

[…]

7.   Po tem, ko so pripombe podane ali prejete, [ECHA] predloži dokumentacijo Odboru držav članic v 15 dneh po poteku 60-dnevnega roka iz odstavka 5.

8.   Če Odbor držav članic v 30 dneh po prejemu dokumentacije doseže soglasje o identifikaciji, vključi [ECHA] to snov v seznam iz odstavka 1. [ECHA] lahko to snov vključi v svoja priporočila v skladu s členom 58(3).

9.   Če Odbor držav članic soglasja ne doseže, Komisija v 3 mesecih po prejemu mnenja Odbora držav članic pripravi osnutek predloga o identifikaciji snovi. Končna odločitev o identifikaciji snovi se sprejme v skladu s postopkom iz člena 133(3).

10.   [ECHA] objavi in posodobi seznam iz odstavka 1 na svoji spletni strani takoj, ko je odločitev o vključitvi snovi sprejeta.“

4

Pritožnica, družba Deza, delniška družba češkega prava, opravlja svojo dejavnost v kemijskem sektorju. Med drugim proizvaja, trži in uporablja snov DEHP.

5

Izvršni direktor ECHA je s sklepom z dne 28. oktobra 2008 snov DEHP vključil na „seznam snovi kandidatk“, to je na seznam snovi, ki bodo morda vključene v Prilogo XIV k Uredbi REACH.

6

Snov DEHP je bila po sprejetju Uredbe Komisije (EU) št. 143/2011 z dne 17. februarja 2011 (UL 2011, L 44, str. 2) vključena v Prilogo XIV k Uredbi REACH.

7

Pritožnica je 12. avgusta 2013 vložila vlogo za avtorizacijo uporabe snovi DEHP ter k tej vlogi priložila vrsto študij in dokumentov s podrobnimi obrazložitvami, vključno s poročilom o kemijski varnosti, analizo alternativnih rešitev in socio-ekonomsko analizo.

8

Kraljevina Danska je 26. avgusta 2014 predložila štiri dokumentacije v skladu s Prilogo XV k tej uredbi, pri čemer je predlagala, prvič, da se snov DEHP in tri druge kemikalije, in sicer dibutil ftalat (v nadaljevanju: DBP), benzil butil ftalat (v nadaljevanju: BBP) in diizobutil ftalat (v nadaljevanju: DIBP), prav tako opredelijo kot snovi, ki so endokrini motilci, za katere je bilo znanstveno dokazano, da imajo lahko resne učinke na zdravje ljudi ali okolje, in drugič, da se seznam snovi kandidatk dopolni v tem smislu.

9

Prvotni predlog Kraljevine Danske je bil dan v posvetovanje zainteresiranim stranem. Več držav članic in nekaj nedržavnih subjektov, med njimi pritožnica, je na predlog vložilo pripombe.

10

Pri obravnavi teh dokumentacij na zasedanju se je izkazalo, da prvotni predlog Kraljevine Danske zaradi nasprotovanja več predstavnikov držav članic ne bo soglasno potrjen. Edina opredelitev, ki ni naletela na nasprotovanje članov odbora držav članic, je bila opredelitev snovi DEHP kot snovi, ki je endokrini motilec in ima lahko resne učinke na okolje.

11

Kraljevina Danska je ob upoštevanju tega izida svoj prvotni predlog razdelila na osem delov, in sicer:

12

Odbor držav članic ni dosegel soglasja glede delov prvotnega predloga Kraljevine Danske, v katerih je bilo predlagano, naj se snovi DEHP, DBP, BBP in DIBP opredelijo kot snovi, ki so endokrini motilci, za katere je bilo znanstveno dokazano, da imajo lahko resne učinke na zdravje ljudi.

13

Nasprotno pa je ta odbor soglasno sprejel del predloga, s katerim se je predlagalo, da se snov DEHP opredeli kot snov, ki je endokrini motilec, za katerega je bilo znanstveno dokazano, da ima lahko resne učinke na okolje.

14

Izvršni direktor ECHA je 12. decembra 2014 sprejel sporni sklep, s katerim je posodobil in dopolnil obstoječi vnos snovi DEHP na seznam snovi kandidatk ter jo opredelil kot snov, ki ima lastnosti endokrinega motilca in za katero je bilo znanstveno dokazano, da ima lahko resne učinke na okolje, ki vzbuja enakovredno raven zaskrbljenosti kot uporaba ostalih snovi, naštetih v Uredbi REACH.

15

Družba Deza je 5. marca 2015 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo za razglasitev ničnosti spornega sklepa.

16

Splošno sodišče je to tožbo z izpodbijano sodbo zavrnilo.

17

Pritožnica Sodišču predlaga, naj:

18

ECHA Sodišču predlaga, naj:

19

Kraljevina Danska in Kraljevina Švedska podpirata predloga ECHA.

20

Družba Deza s prvim pritožbenim razlogom, ki je razdeljen na tri dele, trdi, da je Splošno sodišče s tem, da je v točkah od 48 do 82, od 85 do 98 in od 105 do 132 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je bila ECHA pristojna za sprejetje spornega sklepa in da je bil ta sprejet na podlagi rednega postopka, napačno uporabilo pravo.

21

Pritožnica trdi, da ECHA nima niti izrecne niti implicitne pristojnosti za dopolnitev obstoječe identifikacije snovi DEHP. Poudarja, da je Splošno sodišče priznalo, da Agenciji ta pristojnost ni izrecno podeljena niti s splošnim pravom Unije niti z Uredbo REACH, natančneje njenim člen 59(8). Trdi, da je Splošno sodišče s tem, da je menilo, da iz člena 59(8) Uredbe REACH o postopku identifikacije snovi iz člena 57 te uredbe izhaja, da je ECHA implicitno pristojna za dopolnitev že obstoječe identifikacije snovi DEHP, napačno uporabilo pravo.

22

Pritožnica v zvezi s tem trdi, da Splošno sodišče ni upoštevalo sodb Sodišča z dne 15. marca 2017, Polynt/ECHA (C‑323/15 P, EU:C:2017:207), in z dne 15. marca 2017, Hitachi Chemical Europe in Polynt/ECHA (C‑324/15 P, EU:C:2017:208), iz katerih naj bi izhajalo, da kadar se za neko kemikalijo šteje, da jo je mogoče uvrstiti na seznam snovi, ki so predmet avtorizacije, iz Priloge XIV k Uredbi REACH, ker izpolnjuje katero od meril iz točk od (a) do (e) člena 57 navedene uredbe, te kemikalije ni mogoče več opredeliti kot snov, ki izpolnjuje merila iz točke (f) tega člena.

23

Družba Deza meni, da se člen 57(f) Uredbe REACH nanaša na snovi, ki ne morejo biti opredeljene na podlagi meril, določenih v členu 57, od (a) do (e), te uredbe, ali ki na podlagi teh meril še niso bile opredeljene in vključene na seznam snovi kandidatk. To pa naj ne bi veljalo za snov DEHP, ki naj bi bila šest let pred sprejetjem spornega sklepa identificirana na podlagi člena 57(c) navedene uredbe.

24

Pritožnica meni, da je Splošno sodišče s priznanjem take implicitne pristojnosti ECHA napačno uporabilo pravo, saj bi implicitna pristojnost pomenila odstopanje od načela prenosa pristojnosti iz člena 13(2) PEU, ki bi ga bilo treba razlagati ozko in ki naj bi določal, da mora biti priznanje implicitne pristojnosti potrebno za dosego cilja iz Uredbe REACH in zlasti za zagotovitev polnega učinka te uredbe. Trdi, da bi bile pristojnosti ECHA, kot so določene z Uredbo REACH, z dodelitvijo take implicitne pristojnosti bistveno razširjenje, kar bi pomenilo kršitev načela prenosa pristojnosti.

25

Pritožnica trdi tudi, da je Splošno sodišče s tem, da je menilo, da je ECHA lahko dopolnila obstoječo identifikacijo snovi DEHP, napačno uporabilo doktrino o internih implicitnih pristojnostih. Spominja, da je Splošno sodišče v točki 52 izpodbijane sodbe navedlo, da se „besedilo ‚vključi [ECHA] to snov v seznam‘, kakršno je vsebovano v členu 59(8) [REACH], […] sicer na prvi pogled nanaša na položaj, ko se Odboru držav članic predloži dokumentacija, sestavljena v skladu s Prilogo XV te uredbe, v zvezi s snovjo, ki mu še ni bila predložena“. Meni, da je Splošno sodišče v točki 53 izpodbijane sodbe napačno razsodilo, da „iz tega besedila ni mogoče sklepati, da je Odbor držav članic pristojen le za opredelitev snovi, ki še niso bile vključene na seznam snovi kandidatk“.

26

Trdi, da če bi bilo priznanje te implicitne pristojnosti Agencije potrebno za zagotovitev polnega učinka Uredbe REACH, Sodišče v svoji sodni praksi ne bi izključilo možnosti identifikacije neke snovi na podlagi člena 57(f) te uredbe, če je bila ta snov prej že identificirana na podlagi ene od točk od (a) do (e) člena 57 navedene uredbe.

27

Pritožnica poleg tega trdi, da iz člena 58(8) Uredbe REACH, ki pristojnost za odstranitev snovi, ki ne izpolnjujejo več meril iz člena 57 te direktive, iz Priloge XIV k tej uredbi, izrecno dodeljuje Komisiji, in ne ECHA, izhaja, da če bi zakonodajalec Unije v navedeni uredbi nameraval določiti postopek za dopolnitev ali spremembo seznama snovi in pristojnost za izvedbo tega postopka dodeliti neki agenciji, kot je ECHA, bi to določil izrecno.

28

ECHA meni, da trditev pritožnice, da pomeni identifikacija na podlagi člena 57, od (a) do (e), Uredbe REACH oviro za identifikacijo na podlagi člena 57(f) te uredbe, ni dopustna, ker ni bila podana pred Splošnim sodiščem. Po njenem mnenju trditve pritožnice nikakor niso utemeljene.

29

Kraljevina Danska in Kraljevina Švedska menita, da trditve pritožnice niso utemeljene.

30

V zvezi s sodno prakso Sodišča, na katero se je pritožnica sklicevala in ki je navedena v točki 22 te sodbe, je treba najprej spomniti, da je bil sporni sklep sprejet na podlagi člena 59(8) Uredbe REACH. V zvezi s tem je treba spomniti, da je v členu 59 Uredbe REACH določen postopek identifikacije snovi, ki izpolnjujejo merila iz člena 57 Uredbe REACH, z namenom njihove vključitve na seznam snovi kandidatk, ki je podlaga za pripravo Priloge XIV k tej uredbi. Zadevna snov se, potem ko je vključena v to Prilogo XIV, ne sme uporabljati ali dajati v promet, razen če je bila na podlagi člena 60 navedene uredbe dodeljena avtorizacija za posebno uporabo.

31

Vendar je razlaga sodb z dne 15. marca 2017, Polynt/ECHA (C‑323/15 P, EU:C:2017:207), in z dne 15. marca 2017, Hitachi Chemical Europe in Polynt/ECHA (C‑324/15 P, EU:C:2017:208), kot jo predlaga pritožnica, posledica napačnega razumevanja teh sodb. Sodišče je v točki 24 zgoraj navedenih sodb ugotovilo, da se člen 57, od (a) do (c), Uredbe REACH najprej nanaša na snovi, ki izpolnjujejo merila za razvrstitev kot rakotvorne, mutagene ali strupene za razmnoževanje, kategorij 1A ali 1B, v skladu z oddelki od 3.5 do 3.7 Priloge I k Uredbi (ES) št. 1272/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o razvrščanju, označevanju in pakiranju snovi ter zmesi, o spremembi in razveljavitvi direktiv 67/548/EGS in 1999/45/ES ter spremembi Uredbe (ES) št. 1907/2006 (UL 2008, L 353, str. 1). Dalje se ta člen 57(d) in (e) nanaša na snovi, ki so v skladu z merili iz Priloge XIII k Uredbi REACH obstojne, strupene in se lahko kopičijo v organizmih, in na snovi, ki so zelo obstojne in se zelo lahko kopičijo v organizmih. Ta merila temeljijo na oceni nevarnosti, ki jih pomenijo te snovi. Nazadnje se člen 57(f) te uredbe nanaša na vse druge snovi, ki ne izpolnjujejo nobenega od zgoraj navedenih meril, ampak „za katere je za vsak primer posebej v skladu s postopkom iz člena 59 znanstveno dokazano, da imajo lahko resne učinke na zdravje ljudi ali okolje, ki so enakovredni učinkom snovi iz točk od (a) do (e)“ (sodba z dne 15. marca 2017, Polynt/ECHA, C‑323/15 P, EU:C:2017:207, točka 24).

32

Sodišče je pojasnilo, da je s členom 57(f) Uredbe REACH uveden samostojni mehanizem, ki omogoča, da se snovi, ki na podlagi te določbe še niso bile opredeljene kot snovi, ki vzbujajo veliko zaskrbljenost, opredelijo kot take (sodbi z dne 15. marca 2017, Polynt/ECHA, C‑323/15 P, EU:C:2017:207, točka 25, in z dne 15. marca 2017, Hitachi Chemical Europe in Polynt/ECHA, C‑324/15 P, EU:C:2017:208, točka 25). Tako je Sodišče v točki 29 navedenih sodb potrdilo, da se področje uporabe člena 57(f) Uredbe REACH izrecno razteza na endokrine motilce, čeprav ta vrsta učinkov ne spada v noben razred nevarnosti, naveden v tej prilogi.

33

Sodišče je v zvezi s tem v točkah od 24 do 40 sodb z dne 15. marca 2017, Polynt/ECHA (C‑323/15 P, EU:C:2017:207), in z dne 15. marca 2017, Hitachi Chemical Europe in Polynt/ECHA (C‑324/15 P, EU:C:2017:208), navedlo, da je za identifikacijo neke snovi na podlagi te določbe potrebno, da sta izpolnjena dva kumulativna pogoja, in sicer, prvič, da je verjetno, da ima zadevna snov resne učinke na zdravje ljudi ali okolje, in drugič, da ti učinki „vzbujajo enakovredno raven zaskrbljenosti“ kot ostale snovi iz odstavkov od (a) do (e) člena 57 Uredbe REACH. Medtem ko je menilo, da je bila za prvi pogoj potrebna analiza nevarnosti, ki izhajajo iz intrinzičnih lastnosti zadevne snovi, pa za drugi pogoj ni štelo, da bi bilo tako. Tako je Sodišče pri ugotavljanju, ali snov vzbuja „enakovredno raven zaskrbljenosti“ v smislu navedenega člena 57(f) Uredbe REACH, presodilo, da se narave dejavnikov, ki vzbujajo zaskrbljenost in ki se lahko upoštevajo, ne sme omejiti le na nevarnosti, ki izhajajo iz intrinzičnih lastnosti zadevne snovi.

34

Zato iz sodb z dne 15. marca 2017, Polynt/ECHA (C‑323/15 P, EU:C:2017:207), in z dne 15. marca 2017, Hitachi Chemical Europe in Polynt/ECHA (C‑324/15 P, EU:C:2017:208) – v nasprotju s trditvami pritožnice in kot je navedel generalni pravobranilec v točkah od 50 do 56 sklepnih predlogov – ne izhaja, da je treba člen 57(f) Uredbe REACH razlagati tako, da kemikalije, kot je snov DEHP, ki je bila zaradi nevarne lastnosti, ki izpolnjuje merila iz člena 57(c) te uredbe, že vključena na seznam snovi kandidatk, ni mogoče identificirati tudi na podlagi člena 57(f) navedene uredbe zaradi drugačne intrinzične lastnosti.

35

Sodišče je namreč v točkah od 24 do 40 teh sodb navedlo merila, na podlagi katerih se lahko neka snov identificira na podlagi ene od točk od (a) do (f) člena 57 Uredbe REACH, ne da bi omejilo razloge, zaradi katerih se neka snov lahko vključi na seznam snovi kandidatk. Zato je Splošno sodišče lahko, ne da bi napačno uporabilo pravo, ugotovilo, da ni bilo izključeno, da lahko intrinzične lastnosti neke snovi ustrezajo več razlogom iz člena 57, od (a) do (f), Uredbe REACH.

36

Trditve pritožnice, da je Splošno sodišče napačno uporabilo doktrino implicitnih pristojnosti, torej ni mogoče sprejeti. Kot je v točki 63 sklepnih predlogov navedel generalni pravobranilec, iz točke 54 izpodbijane sodbe izhaja, da je Splošno sodišče pri priznanju pristojnosti ECHA za izdajo spornega sklepa menilo, da niti besedili člena 57 in člena 59(8) Uredbe REACH niti besedilo kake druge določbe te uredbe ECHA ne prepovedujejo, da preveri, ali ima snov še kake druge intrinzične lastnosti, ki niso bile razlog za prvotno vključitev te snovi na seznam snovi kandidatk. Poleg tega je Splošno sodišče v točki 55 izpodbijane sodbe ugotovilo, da se identifikacije snovi kot snovi, ki izpolnjuje merila iz katere od točk člena 57 Uredbe REACH, ki ni bila podlaga za prvotno vključitev na seznam snovi kandidatk, s tehničnega vidika opravi kot dopolnitev obstoječega vnosa. Po mnenju Splošnega sodišča je treba tako razumeti trditev ECHA, da ima „implicitno pristojnost“ za dopolnitev že obstoječih vnosov.

37

V tem primeru informacije, ki so bile dostopne v času identifikacije snovi DEHP na podlagi člena 57(c) Uredbe REACH, niso bile zadostne za ugotovitev, da škodljivi učinki te snovi na okolje izpolnjujejo merila za opredelitev iz člena 57(f) te uredbe. Kot je Splošno sodišče ugotovilo v točkah 57 in 58 izpodbijane sodbe, ima kemikalija različne lastnosti, ki lahko povzročijo različna tveganja.

38

V zvezi s tem je treba ugotoviti, kot je navedel generalni pravobranilec v točkah 76 in 77 sklepnih predlogov, da bi – če bi se ECHA zanikala pristojnost za dopolnitev obstoječe identifikacije kemikalije zato, ker je bila ta snov že identificirana – to privedlo do napačnega izida, ki bi bil v nasprotju s cilji Uredbe REACH. Taka razlaga te uredbe bi namreč povzročila, da bi se znanstvena presoja navedene snovi zacementirala v trenutku njene prvotne identifikacije, kar bi bilo v nasprotju z nalogo ECHA, da „oceni nevarnosti snovi“, kot je določena v navedeni uredbi, saj mora obstajati možnost, da se ta presoja, da bi bila uspešna in učinkovita, lahko opravi tudi po prvotni identifikaciji, da se jo lahko dopolni z novimi znanstvenimi spoznanji.

39

Splošno sodišče je torej lahko – ne da bi napačno uporabilo pravo – razsodilo, da je bila ECHA pristojna za dopolnitev obstoječih vnosov na seznamu snovi kandidatk z novimi razlogi v smislu člena 57 Uredbe REACH.

40

Prvi del prvega pritožbenega razloga je treba torej zavrniti.

41

Pritožnica trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je menilo, da je bil ta postopek sprejetja spornega sklepa zakonit, čeprav je Kraljevina Danska, ki je predložila dokumentacijo za vključitev štirih kemikalij, vključno s snovjo DEHP, na seznam snovi kandidatk, svoj prvotni predlog nadomestila z novim, v katerem je ohranila samo predlog za vključitev snovi DEHP.

42

Prvotni predlog, katerega namen je bil dopolnitev Uredbe REACH z novo identifikacijo štirih snovi, med katerimi je bila tudi snov DEHP, na podlagi člena 57(f) te uredbe, ki bi moral biti sprejet na skupnem glasovanju, je bil nadomeščen z novim predlogom, sestavljenem iz osmih delov, ki so se nanašali na dodatno identifikacijo kemikalij, o katerih se je glasovalo ločeno.

43

Pritožnica trdi, da je bilo izpodbijani sklep mogoče sprejeti zaradi te spremembe danskega predloga. Meni namreč, da Odbor držav članic ne bi dosegel soglasja na podlagi prvotnega predloga. V zvezi s tem opozarja, da je lahko v skladu z ustaljeno sodno prakso posledica postopkovne kršitve delna ali popolna ničnost sklepa le, če se ugotovi, da bi lahko bil izpodbijani sklep brez te kršitve vsebinsko drugačen. Ker naj bi bil zadevni postopek sprejetja v nasprotju z Uredbo REACH ter sodno prakso Sodišča, naj bi Splošno sodišče s tem, da je menilo, da z njima ni bil v nasprotju, napačno uporabilo pravo.

44

ECHA ter Kraljevina Danska menita, da drugi del tega pritožbenega razloga ni utemeljen.

45

Najprej je treba ugotoviti, da je – kot je poudarilo Splošno sodišče v točki 85 izpodbijane sodbe – namen postopka identifikacije snovi iz člena 57 Uredbe REACH, določenega s členom 59 te uredbe, zagotoviti, da se države članice in zainteresirane strani tega postopka lahko izjavijo, preden se sprejme odločitev o vključitvi snovi na seznam snovi kandidatk. Poleg tega člen 59 Uredbe REACH, kot je Splošno sodišče ugotovilo v točki 86 izpodbijane sodbe, ne pojasnjuje načina, kako je treba podati več predlogov za identifikacijo neke snovi kot snovi, ki vzbuja veliko zaskrbljenost, v smislu člena 57 te uredbe.

46

Kot je Splošno sodišče pravilno ugotovilo v točki 86 izpodbijane sodbe, Uredba REACH ne vsebuje nobene določbe, ki bi prepovedovala, da država članica med postopkom spremeni ali umakne enega ali več predlogov za vpis snovi, za katere meni, da izpolnjujejo merila iz člena 57 te uredbe.

47

Dalje, v teh dveh členih ni določena nikakršna obveznost, da je treba predloge združiti v istem dokumentu, če jih istočasno predloži isti avtor.

48

V obravnavanem primeru, kot je Splošno sodišče navedlo v točki 88 izpodbijane sodbe, je Kraljevina Danska svoj prvotni predlog zgolj razdelila na osem ločenih delov. Tej delitvi je sledil umik predlogov v zvezi s snovmi DBP, BBP in DIBP v delu, v katerem so se nanašali na resne učinke na okolje, predlog, ki se je nanašal na snov DEHP, pa je bil ohranjen.

49

V zvezi z delom predloga, ki se nanaša na snov DEHP, je treba ugotoviti, je Splošno sodišče v točki 89 izpodbijane sodbe ugotovilo, da pritožnica ni pokazala, v čem naj bi bila vsebina prvotnega predloga Kraljevine Danske drugačna od vsebine, o kateri se je glasovalo na zasedanju Odbora držav članic, ki je potekalo med 8. in 11. decembrom 2014.

50

Nazadnje, Splošno sodišče je v točkah 93 in 94 izpodbijane sodbe ugotovilo, da pri soglasju Odbora držav članic v zvezi s snovjo DEHP – zato, ker se je nanašalo zgolj na „resne učinke na okolje“, čeprav so se razlogi za identifikacijo te snovi iz prvotnega predloga za identifikacijo in dokumentacije, predložene v skladu s Prilogo XV, nanašali na „resne učinke na zdravje ljudi in okolje“ navedene substance – ni prišlo do nepravilnosti. Iz besedila člena 57(f) te uredbe namreč izhaja, da so lastnosti iz te določbe tiste, ki imajo lahko resne učinke na zdravje ljudi ali okolje, pri čemer sta ti merili alternativni.

51

Zato je treba drugi del prvega pritožbenega razloga zavrniti.

52

Pritožnica meni, da sporni sklep in postopek, ki ga je pred sprejetjem tega sklepa izvedla ECHA, nista v skladu s pravno zavezujočim postopkom, ki sta ga določila Evropski parlament in Svet Evropske unije, ter da je zato Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je zavrnilo trditve, ki jih je v zvezi s tem podala pred njim.

53

Sklep št. 1386/2013/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. novembra 2013 o splošnem okoljskem akcijskem programu Unije do leta 2020 „Dobro živeti ob upoštevanju omejitev našega planeta“ (UL 2013, L 354, str. 171), določa, da „bo Unija razvijala usklajena in na tveganju utemeljena merila za prepoznavanje endokrinih motilcev hormonov […] z uporabo upoštevne zakonodaje Unije“. Poleg tega naj bi iz tega sklepa izhajalo, da je treba usklajena merila za izvajanje, ki jih je oblikovala Unija za opredelitev snovi, ki so endokrini motilci, uporabljati v vsej zakonodaji Unije, tudi v Uredbi REACH. Ta merila naj bi morala sprejeti Komisija. Pritožnica v zvezi s tem opozarja, da je morala Komisija v skladu s členom 5(3) Uredbe (EU) št. 528/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2012 o dostopnosti na trgu in uporabi biocidnih proizvodov (UL 2012, L 167, str. 1) najpozneje do 13. decembra 2013 sprejeti akte v zvezi z znanstvenimi merili za odkrivanje lastnosti endokrinih motilcev. Poleg tega naj bi Komisija morala najpozneje do 14. decembra 2013 predložiti predloge ukrepov o posebnih znanstvenih merilih za določanje endokrinih motilcev.

54

Pritožnica tako trdi, da je imela pooblastilo za določitev meril za identifikacijo nevarnih snovi Komisija, ki pa ga ni izvedla. ECHA naj zato v takem položaju ne bi imela pooblastila za določitev teh meril. Zato naj bi bila identifikacija snovi DEHP na podlagi člena 57(c) Uredbe REACH v skladu z lastnimi ad hoc merili Agencije nezakonita.

55

Pritožnica meni, da je Splošno sodišče napačno ugotovilo, da ECHA ni zlorabila pooblastil s tem, da je določila svoja lastna merila za identifikacijo, čeprav nekatere določbe prava Unije tej agenciji ne dodeljujejo take pristojnosti.

56

ECHA, Kraljevina Danska in Kraljevina Švedska zavračajo trditve pritožnice.

57

Kar zadeva Sklep št. 1386/2013 Evropskega parlamenta in Sveta, Splošno sodišče, kot je navedel generalni pravobranilec v točkah 100 in 101 sklepnih predlogov, ni napačno uporabilo prava s tem, da je v točkah 120 in 121 izpodbijane sodbe v bistvu ugotovilo, da je ta sklep pretežno programski, kar jasno izhaja iz uporabe besed v drugem stavku tretjega odstavka točke 50 Priloge k navedenemu sklepu, in sicer, da bo Unija „razvijala harmonizirana […] merila […]“.

58

V zvezi z Uredbo št. 528/2012 je Splošno sodišče v točki 109 izpodbijane sodbe pravilno navedlo, da se ta uredba, kot izhaja iz njenega člena 2(3)(j), uporablja brez poseganja v Uredbo REACH. Tako kot Sklep št. 1386/2013 tudi Uredba št. 528/2012 ni namenjena oviranju uporabljivosti meril za identifikacijo endokrinih motilcev, ki so določeni v členu 57 Uredbe REACH in ki jih ECHA uporablja v skladu s postopkom iz člena 59 te uredbe.

59

Enako velja tudi za točko 3.6.5 Priloge II k Uredbi št. 1107/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. oktobra 2009 o dajanju fitofarmacevtskih sredstev v promet in razveljavitvi direktiv Sveta 79/117/EGS in 91/414/EGS (UL 2009, L 309, str. 1). Kot je generalni pravobranilec navedel v točki 103 sklepnih predlogov, je Splošno sodišče v točkah 117 in 118 izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da iz te določbe izhaja, da se lahko to, ali neka snov učinkuje kot endokrini motilec in je lahko nevarna, preveri ne samo „na podlagi ocene smernic [Unije] ali mednarodno priznanih smernic“, ampak tudi na podlagi „drugih razpoložljivih podatkov in informacij, zlasti s pregledom strokovne literature s strani [Evropske agencije za varnost hrane]“.

60

Nazadnje, Splošno sodišče ni napačno uporabilo prava z ugotovitvijo, da časovni načrt Komisije za leto 2014 ni pravno zavezujoče besedilo.

61

Ker ni enotne opredelitve, je torej ECHA v skladu z Uredbo REACH pooblaščena, da še naprej izvaja celovit sistem nadzora nad kemikalijami, vključno z njihovo registracijo, evalvacijo, avtorizacijo in morebitnim omejevanjem njihove uporabe (sodba z dne 15. marca 2017, Hitachi Chemical Europe in Polynt/ECHA, C‑324/15 P, EU:C:2017:208, točka 20), ter da zaradi zagotovitve uspešnosti in učinkovitosti vključi endokrine motilce.

62

Iz navedenega izhaja, da je treba tretji del prvega pritožbenega razloga in torej prvi pritožbeni razlog v celoti zavrniti.

63

Pritožnica z drugim pritožbenim razlogom trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je v točkah od 135 do 153 izpodbijane sodbe razsodilo, da sporni sklep ni v nasprotju z načelom pravne varnosti, čeprav naj bi bila pritožnica zaradi njega v zmedenem, nejasnem in nepredvidljivem pravnem položaju.

64

Pritožnica trdi, da je sedanja identifikacija snovi DEHP na podlagi člena 57(c) Uredbe REACH v Prilogi XIV k tej uredbi, ki je bila dopolnjena z novo identifikacijo na podlagi člena 57(f) navedene uredbe, problematična. V zvezi s tem se sprašuje, ali bodo za vložitev vloge za avtorizacijo snovi DEHP, identificirane na podlagi člena 57(f) Uredbe REACH, določeni novi roki glede na to, da se je rok za vložitev take vloge v skladu z veljavno zakonodajo iztekel 21. avgusta 2013. Sprašuje se o „izidu“ sedanje vloge za avtorizacijo, ki jo je vložila za snov DEHP na podlagi člena 57(c) Uredbe REACH, in o učinkih na uporabo snovi DEHP v medicinskih pripomočkih, ki v tej uredbi na splošno niso zajeti, glede na to, da se za tako uporabo glede na sedanje besedilo ne zahteva avtorizacija v smislu naslova VII navedene uredbe.

65

Splošno sodišče naj bi v točki 146 izpodbijane sodbe izrecno priznalo, da če je bila Priloga XIV Uredbe REACH dopolnjena z novo identifikacijo snovi DEHP na podlagi člena 57(f) te uredbe „se [je] mora[la] vloga za avtorizacijo [te snovi, identificirane na podlagi člena 57(c) navedene uredbe, ki jo je vložila pritožnica,] seveda spremeniti tako, da se upošteva [ta sprememba]“ in „[je] mora[la] [pritožnica] to spremembo Priloge XIV [k Uredbi REACH] upoštevati.“ Vendar naj Splošno sodišče ne bi navedlo, kako je treba navedeno „spremembo“ izvesti, in tudi ni napotilo na konkretno določbo Uredbe REACH ali na neki drug akt, ki bi urejal to vprašanje.

66

ECHA prereka trditve pritožnice.

67

Poudariti je treba, da je Splošno sodišče v točkah od 133 do 153 izpodbijane sodbe obravnavalo vprašanje, ali je bil sporni sklep v nasprotju z načeli predvidljivosti, pravne varnosti in varstva legitimnih pričakovanj.

68

Splošno sodišče je po tem, ko je spomnilo, da sta načeli pravne varnosti in varstva legitimnih pričakovanj splošni pravni načeli Unije, preverilo, da je bil sporni sklep v skladu z zahtevami, ki izhajajo iz navedenih načel.

69

Tako je bilo v točkah od 135 do 137 izpodbijane sodbe ugotovljeno, da iz sodne prakse Sodišča izhaja, da načelo pravne varnosti zahteva zlasti, da so pravna pravila jasna in natančna ter da so njihovi učinki predvidljivi, predvsem če imajo lahko neugodne posledice za posameznike in podjetja, ter da je Sodišče v zvezi z načelom varstva legitimnih pričakovanj razsodilo, da se nihče ne more sklicevati na kršitev tega načela, če mu uprava ni dala natančnih zagotovil (glej v tem smislu sodbo z dne 20. decembra 2017, Global Starnet, C‑322/16, EU:C:2017:985, točka 46 in navedena sodna praksa).

70

Možnost sklicevanja na načelo varstva legitimnih pričakovanj se torej razteza na vse gospodarske subjekte, pri katerih je institucija povzročila utemeljena pričakovanja. S tega vidika so zagotovila, ki lahko – ne glede na obliko, v kateri so bila sporočena – vzbudijo takšna pričakovanja, natančne, brezpogojne in usklajene informacije iz pooblaščenih in zanesljivih virov (sodba z dne 14. marca 2013, Agrargenossenschaft Neuzelle, C‑545/11, EU:C:2013:169, točki 24 in 25 ter navedena sodna praksa).

71

Nasprotno pa se razumen in preudaren gospodarski subjekt, kadar lahko predvidi sprejetje ukrepa Unije, ki lahko vpliva na njegove interese, v primeru njegovega sprejetja ne more sklicevati na načelo varstva legitimnih pričakovanj (sodba z dne 14. marca 2013, Agrargenossenschaft Neuzelle, C‑545/11, EU:C:2013:169, točka 26).

72

Splošno sodišče je v skladu z zahtevami načela pravne varnosti preverilo, ali so bili v spornem sklepu jasno navedeni njegova pravna podlaga in njegovi pravni učinki. Ugotovilo je, da je bil v tem sklepu kot pravna podlaga za njegovo sprejetje jasno naveden člen 59(8) Uredbe REACH. Prav tako je pravilno ugotovilo, da se je lahko pritožnica nedvoumno seznanila s področjem uporabe tega sklepa, saj je bilo iz njega jasno razvidno, da je njegov namen dopolniti obstoječi vnos v zvezi s snovjo DEHP na seznamu snovi kandidatk za identifikacijo na podlagi člena 57(f) Uredbe REACH.

73

Poleg tega iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da je Splošno sodišče z izpodbijano sodbo povzročilo položaj pravne negotovosti. Na podlagi te sodbe je bila snov DEHP potrjena in bo v skladu z Uredbo REACH še vedno predmet ocenjevanja.

74

Tako je Splošno sodišče pravilno menilo, da pritožnica ni navedla nobenega dokaza, s katerim bi dokazala, da ji je institucija ali agencija Unije neposredno dala natančna zagotovila. Splošno sodišče je zato lahko ugotovilo, da s spornim sklepom nista bili kršeni načeli pravne varnosti in varstva legitimnih pričakovanj.

75

V teh okoliščinah je treba drugi pritožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.

76

Pritožnica s tretjim pritožbenim razlogom trdi, da Splošno sodišče pri obravnavi spornega sklepa v točkah od 163 do 202 izpodbijane sodbe ni upoštevalo zahtev glede obsega sodnega nadzora nad odločbami institucij in organov Unije ter da je poleg tega izkrivilo dejstva in dokaze, ki so mu bili predloženi.

77

Pritožnica meni, da čeprav je široka diskrecijska pravica institucij Unije, zlasti pri obravnavi zelo zapletenih znanstvenih in tehničnih elementov, predmet omejenega sodnega nadzora, morajo biti institucije Unije, ki so sprejele zadevni akt, v skladu z zahtevami sodnega nadzora vseeno sposobne, da pred Sodiščem dokažejo, da je bil ta akt sprejet „z dejanskim izvajanjem njihove diskrecijske pravice“, ki predpostavlja upoštevanje vseh upoštevnih podatkov in okoliščin položaja, ki je s tem aktom urejen.

78

Pritožnica meni tudi, da je Splošno sodišče izkrivilo dokaze s tem, da je menilo, da so študije, na katerih temelji dokumentacija v zvezi s snovjo DEHP, pripravljena v skladu s Prilogo XV k Uredbi REACH (v nadaljevanju: podporni dokument), le del dokazov, ki jih je obravnaval Odbor držav članic. Trdi, da iz nobene od znanstvenih raziskav, opravljenih na ribah po letu 2008, ne izhaja, da snov DEHP škodljivo vpliva na zdravje ljudi in okolja, kar naj bi bil po mnenju Splošnega sodišča prav tako pogoj za identifikacijo te snovi na podlagi člena 57(f) Uredbe REACH.

79

Pritožnica poleg tega trdi, da je podporni dokument utemeljen na znanstvenih raziskavah, ki so bile opravljene na podganah in ki se niso nanašale na učinke snovi DEHP na okolje, ampak na zdravje ljudi v primeru neposredne izpostavljenosti snovi DEHP, čeprav naj bi bilo treba „dokazati“ učinke te snovi na okolje. Tak pristop naj bi bil znanstveno napačen. Splošno sodišče naj bi to okoliščino v izpodbijani sodbi napačno zanemarilo.

80

ECHA v odgovor trdi, da tretji pritožbeni razlog ni utemeljen in da so bili dokazi pravilno obravnavani.

81

Splošno sodišče je dokaze in znanstvene raziskave, ki so bili podlaga za sporni sklep, obravnavalo v točkah od 157 do 202 izpodbijane sodbe, in sicer je opravilo dolg in natančen preizkus, ki izpolnjuje zahteve glede učinkovitega sodnega nadzora.

82

Splošno sodišče je najprej spomnilo na načela sodne prakse, ki se nanašajo na obsežnost sodnega nadzora v zvezi s presojo zelo zapletenih znanstvenih in tehničnih dejstev, in nato napotilo na vse znanstvene raziskave, opravljene na ribah in podganah, ki so bile del podpornega dokumenta.

83

Splošno sodišče je zlasti izrecno napotilo na številne raziskave, opravljene na ribah, o motnjah endokrinega sistema zaradi izpostavljenosti snovi DEHP.

84

Splošno sodišče je v točki 166 izpodbijane sodbe vseeno ugotovilo, da „[k]ot izhaja iz točke 5.1.6 podpornega dokumenta, je na podlagi celovite presoje dela uporabljenih raziskav zelo verjetno, da ima način delovanja DEHP na estrogen škodljive učinke na fenotipske spolne lastnosti in na razmnoževanje samcev in samic rib. Ta okoliščina in učinki snovi DEHP, ki so bili opaženi pri raziskavah na podganah in so omenjeni v poglavju 4 podpornega dokumenta, so zadostna podlaga za ugotovitev, da ima lahko DEHP škodljive učinke na okolje.“

85

Iz spisa, s katerim razpolaga Sodišče, pa očitno izhaja, da je cilj raziskav na podganah dokazati učinke snovi DEHP na zdravje ljudi, in ne na okolje.

86

Iz tega sledi, da je Splošno sodišče izkrivilo dokaze s tem, da je napotilo na raziskave na podganah, ki so se nanašale na vpliv snovi DEHP na zdravje ljudi v primeru neposredne izpostavljenosti učinkom snovi DEHP, in nato na podlagi tega sklenilo, da ta snov vpliva na okolje.

87

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča pa, če obrazložitev sodbe Splošnega sodišča kaže na kršitev prava Unije, vendar je njen izrek utemeljen z drugimi pravnimi razlogi, taka kršitev ne more povzročiti razveljavitve te odločbe in je treba obrazložitev nadomestiti (sodba z dne 26. januarja 2017, Mamoli Robinetteria/Komisija, C‑619/13 P, EU:C:2017:50, točka 107 in navedena sodna praksa).

88

Čeprav je Splošno sodišče v točki 166 izpodbijane sodbe napačno napotilo na raziskave na podganah, pa se je v tej točki sklicevalo tudi na raziskave na ribah, ki dokazujejo učinke snovi DEHP na okolje. Tako presoja, ki jo je Splošno sodišče opravilo na podlagi velikega števila raziskav na ribah in učinkih snovi DEHP na njihov endokrini sistem, zadošča za utemeljitev tega, da je Splošno sodišče zavrnilo tožbeni razlog v zvezi z nezadostnostjo znanstvenih dokazov.

89

Na podlagi navedenega je treba tretji pritožbeni razlog zavrniti kot brezpredmeten.

90

Pritožnica trdi, da je Splošno sodišče kršilo temeljne pravice in načela iz Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane 4. novembra 1950 v Rimu (v nadaljevanju: EKČP) in Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listine). Splošno sodišče naj bi s tem, da je podalo napačno obrazložitev prava Unije in tega tudi napačno uporabilo, kršilo tudi pravice pritožnice ter načela iz EKČP in Listine, zlasti pravico do poštenega sojenja iz člena 6 EKČP in člena 47 Listine, pravico imeti v posesti svojo lastnino iz člena 1 Dodatnega protokola št. 1 k EKČP in člena 17 Listine ter načelo pravne varnosti.

91

ECHA prereka trditve pritožnice.

92

Najprej je treba ugotoviti, da za ta pritožbeni razlog očitno niso podani nikakršna obrazložitev ali pojasnila, saj so v njem le abstraktno in brez kakršne koli obrazložitve navedene pravne norme, ki naj jih Splošno sodišče ne bi upoštevalo.

93

Iz člena 256 PDEU, člena 58, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije ter člena 168(1)(d) in člena 169(2) Poslovnika Sodišča namreč izhaja, da je treba v pritožbi jasno navesti izpodbijane elemente sodbe, katere razveljavitev se predlaga, ter pravne trditve, ki ta predlog posebej utemeljujejo (sodba z dne 4. julija 2000, Bergaderm in Goupil/Komisija, C‑352/98 P, EU:C:2000:361, točka 34).

94

Poleg tega iz ustaljene sodne prakse izhaja, da pritožba, v kateri ni nobene obrazložitve, s katero bi se natančno opredelila napačna uporaba prava, ki naj bi jo vsebovala izpodbijana sodba, ne izpolnjuje te zahteve in jo je treba zavreči kot očitno nedopustno (sklep z dne 24. novembra 2016, Petraitis/Komisija, C‑137/16 P, neobjavljen, EU:C:2016:904, točka 17).

95

Iz zgoraj navedenega izhaja, da je treba četrti pritožbeni razlog zavrniti kot nedopusten in zato zavrniti tudi pritožbo v celoti.

96

Člen 184(2) Poslovnika določa, da kadar pritožba ni utemeljena, Sodišče odloči o stroških. Člen 138(1) tega poslovnika, ki se v pritožbenem postopku uporablja na podlagi člena 184(1) tega poslovnika, določa, da se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.

97

V skladu s členom 140(1) istega poslovnika države članice, ki so se postopka udeležile kot intervenientke, nosijo svoje stroške.

98

Ker je ECHA predlagala, naj se družbi Deza naloži plačilo stroškov, in ker ta s predlogi ni uspela, se ji naloži plačilo stroškov.

99

Kraljevina Danska in Kraljevina Švedska nosita svoje stroške.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo: