–

za D. Ustariza Arósteguija J. Araiz Rodríguez, procurador, in J. Martínez García, abogado,

–

za Departamento de Educación del Gobierno de Navarra I. Iparraguirre Múgica, letrado,

–

za špansko vlado S. Jiménez García, agent,

–

za portugalsko vlado L. Inez Fernandes, M. Figueiredo, T. Larsen, N. Gabriel in M. J. Marques, agenti,

–

za Evropsko komisijo M. van Beek in N. Ruiz García, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago določbe 4 Okvirnega sporazuma o delu za določen čas, sklenjenega 18. marca 1999 (v nadaljevanju: Okvirni sporazum), ki je v Prilogi k Direktivi Sveta 1999/70/ES z dne 28. junija 1999 o okvirnem sporazumu o delu za določen čas, sklenjenem med ETUC, UNICE in CEEP (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 3, str. 368).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Danielom Ustarizom Arósteguijem in Departamento de Educación del Gobierno de Navarra (ministrstvo za izobraževanje pri vladi avtonomne skupnosti Navarra, Španija, v nadaljevanju: ministrstvo), ker je to prvemu zavrnilo dodelitev dodatka k plači glede na razred.

3

Člen 1 Direktive 1999/70 določa, da je namen te direktive „uveljaviti okvirni sporazum […], sklenjen […] med splošnimi medpanožnimi organizacijami [Evropsko konfederacijo sindikatov (ETUC), Združenjem evropskih industrijskih in delodajalskih konfederacij (UNICE) in Evropskim centrom za podjetja z javno udeležbo (CEEP)], ki je priloga tej direktivi“.

4

V skladu z določbo 1 Okvirnega sporazuma je namen tega sporazuma, prvič, izboljšati kakovost dela za določen čas z zagotavljanjem uporabe načela prepovedi diskriminacije, in drugič, vzpostaviti okvir za preprečevanje zlorab, ki izhajajo iz veriženja pogodb o zaposlitvi ali delovnih razmerij za določen čas.

5

Določba 3 okvirnega sporazuma, naslovljena „Opredelitve“, določa:

6

Določba 4 okvirnega sporazuma, naslovljena „Načelo nediskriminacije“, v točki 1 določa:

„Delavce, zaposlene za določen čas, se glede pogojev zaposlitve ne sme obravnavati manj ugodno kakor primerljive delavce, zaposlene za nedoločen čas, razen kjer je različno obravnavanje upravičljivo iz objektivnih razlogov.“

7

Člen 3(1) Texto Refundido del Estatuto del Personal al Servicio de las Administraciones Públicas de Navarra (prečiščeno besedilo zakona o zaposlenih v javni upravi Navarre), ki je bilo potrjeno z Decreto Foral Legislativo 251/1993 (regionalna zakonska uredba 251/1993) z dne 30. avgusta 1993 (v nadaljevanju: DFL 251/93), določa:

„Zaposleni v javni upravi Navarre so:

8

Člen 12 DFL 251/93 določa:

„Uslužbenci javne uprave Navarre se glede na izobrazbo, ki se zahteva za imenovanje v naziv, in naloge, ki jih opravljajo, uvrstijo v naslednje skupine […]“

9

Člen 13 DFL 251/93 določa:

„1.   Vsaka od skupin iz prejšnjega člena zajema sedem razredov.

2.   Uradniki, prvič imenovani v naziv, se uvrstijo v razred 1 ustrezne skupine.

3.   Uradniki lahko postopoma napredujejo od razreda 1 do razreda 7 v zadevni skupini v skladu z določbami člena 16 tega zakona.“

10

Člen 16 DFL 251/93 določa:

„1.   Uradniki lahko napredujejo zaporedoma od razreda 1 do razreda 7 zadevne skupine ne glede na specializacijo akademskega naziva, usposabljanja ali poklica.

2.   Napredovanje v višji razred se izvaja vsako leto v tej obliki:

11

Četrta prehodna določba DFL 251/93 določa:

„1. Z učinkom od 1. januarja 1992 in do sprejetja zakonodaje, na katero se sklicuje člen 13 [Ley Foral 5/1991 de Presupuestos Generales de Navarra para 1991 (regionalni zakon 5/1991 o splošnem proračunu Navarre za leto 1991) z dne 26. februarja 1991] o spremembi trenutnega sistema razredov in delovne dobe, se začasno zadrži izvajanje sistema napredovanja v višji razred, določenega v členu 16 tega zakona, ki se izvede od navedenega datuma neodvisno za vsakega uradnika v skladu z njegovo delovno dobo v zadevnem razredu, kakor je določeno v nadaljevanju:

2. Kot posledica določb iz prejšnje točke se od navedenega datuma in prav tako prehodno v primerih napredovanja v skupini v javni upravi Navarre, določenih v členu 17 tega zakona, ohranita razred in delovna doba v navedenem razredu, ki ju je zaposleni imel v skupini, iz katere se napreduje.“

12

Člen 40(2) DFL 251/93 določa, da so osnovni osebni prejemki uradnikov sestavljeni iz osnovne plače ustrezne skupine, prejemkov glede na razred in dodatka za delovno dobo. V tem členu je poleg tega določeno, da so osnovni osebni prejemki pravica, ki se pridobi s statusom uradnika.

13

Člen 11 Decreto Foral 68/2009 por el que se regula la contratación de personal en régimen administrativo en las Administraciones Públicas de Navarra (regionalna uredba 68/2009 o zaposlovanju uslužbencev na podlagi pogodb javnega prava v javni upravi Navarre) z dne 28. septembra 2009 v različici, kot izhaja iz Decreto Foral 21/2017 (regionalna uredba 21/2017) z dne 29. marca 2017 (v nadaljevanju: regionalna uredba 68/2009), določa:

„Uslužbenci, ki so zaposleni na podlagi pogodb javnega prava, prejmejo prejemke glede na delovno mesto, ki ga zasedajo, ali naloge, ki jih opravljajo, dodatek za delovno dobo in družinski dodatek. Izključeni so prejemki glede na razred, saj gre za osnovne osebne prejemke, ki so povezani s statusom uradnika.“

14

D. Ustariz Aróstegui je bil od septembra 2007 pri ministrstvu na podlagi pogodbe javnega prava kot profesor zaposlen za določen čas. Od tedaj svoje naloge opravlja v različnih izobraževalnih ustanovah.

15

D. Ustariz Aróstegui je 1. julija 2016 pri ministrstvu zaprosil za dodelitev dodatka k plači glede na razred, do katerega so na podlagi regionalne uredbe 68/2009 upravičeni profesorji, ki so uradniki in imajo enako delovno dobo, kot jo ima sam, za štiri leta nazaj.

16

Zoper zavrnilno odločbo zaradi molka organa je 18. oktobra 2016 vložil pritožbo. Ta pritožba je bila z odločbo ministrstva z dne 23. decembra 2016 zavrnjena.

17

D. Ustariz Aróstegui je 28. februarja 2017 zoper to odločbo vložil tožbo na predložitveno sodišče, Juzgado de lo Contencioso-Administrativo no 1 de Pamplona (upravno sodišče v Pamploni, Španija).

18

Predložitveno sodišče navaja, da trenutno veljavna pravna ureditev v Navarri kot edini objektivni pogoj za izplačilo dodatka k plači glede na razred določa delovno dobo šestih let in sedmih mesecev v neposredno nižjem razredu, pri čemer je napredovanje v višji razred po poteku določenega obdobja avtomatično. Navaja tudi, da se v skladu z nacionalno ureditvijo šteje – ker je razred zasnovan kot del kariernega sistema, ki se uporablja le za uradnike – da je dodatek k plači glede na razred osebni prejemek, ki je povezan s statusom uradnika, kar naj bi bil subjektivni pogoj za dodelitev tega dodatka.

19

D. Ustariz Aróstegui naj bi izpolnjeval objektivni pogoj, da je pri opravljanju svojih nalog dosegel šest let in sedem mesecev delovne dobe, vendar naj ne bi izpolnjeval subjektivnega pogoja, ki se nanaša na status uradnika.

20

Predložitveno sodišče pojasnjuje, da med funkcijami, delom ter poklicnimi obveznostmi profesorja, ki je uradnik, in profesorja, ki je pogodbeni javni uslužbenec, ni nobene razlike in se sprašuje, ali iz narave ali namena dodatka k plači glede na razred lahko izhaja objektivni razlog, iz katerega bi bilo manj ugodno obravnavanje pogodbenih javnih uslužbencev upravičeno.

21

V teh okoliščinah je Juzgado de lo Contencioso-Administrativo no 1 de Pamplona (upravno sodišče v Pamploni) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je treba določbo 4 [Okvirnega sporazuma] razlagati tako, da nasprotuje regionalnemu predpisu, kakršen je obravnavan v postopku v glavni stvari, ki izrecno izključuje priznanje in plačilo določenega dodatka k plači zaposlenim v javni upravi Navarre, ki spadajo v skupino ‚pogodbeni javni uslužbenci‘ – s pogodbo o zaposlitvi za določen čas – ker je navedeni dodatek prejemek za napredovanje in razvoj poklicne kariere, ki je izključno pridržan zaposlenim, ki spadajo v skupino ‚uradnik‘ – s pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas?“

22

Predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba določbo 4, točka 1, Okvirnega sporazuma razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, kakršna je v postopku v glavni stvari, v skladu s katero imajo pravico do dodatka k plači le profesorji, ki so kot uradniki zaposleni za nedoločen čas, ne pa tudi, med drugim, profesorji, ki so kot pogodbeni javni uslužbenci zaposleni za določen čas.

23

Opozoriti je treba, da določba 4, točka 1, Okvirnega sporazuma določa, da glede pogojev zaposlitve delavci, zaposleni za določen čas, od delavcev, zaposlenih za nedoločen čas, ki so v primerljivem položaju, ne smejo biti manj ugodno obravnavani le zato, ker so prvi zaposleni za določen čas, razen kadar je različno obravnavanje upravičeno iz objektivnih razlogov.

24

V tej zadevi je treba ugotoviti, prvič, da je bil D. Ustariz Aróstegui na ministrstvu kot profesor na podlagi pogodbe javnega prava zaposlen za določen čas, zato spada v okvir pojma „delavec, zaposlen za določen čas“ v smislu določbe 4, točka 1, Okvirnega sporazuma v povezavi z določbo 3, točka 1, tega sporazuma, zaradi česar se ti določbi zanj uporabljata.

25

Drugič, glede pojma „pogoji zaposlitve“ v smislu določbe 4(1) Okvirnega sporazuma iz sodne prakse Sodišča izhaja, da je odločilno merilo pri ugotavljanju, ali neki ukrep spada k temu pojmu, namreč prav merilo zaposlitve, to je delovno razmerje, ki obstaja med delavcem in njegovim delodajalcem (sodba z dne 5. junija 2018, Grupo Norte Facility, C‑574/16, EU:C:2018:390, točka 41 in navedena sodna praksa).

26

Sodišče je tako štelo, da v okvir tega pojma spadajo, med drugim, triletni dodatki za delovno dobo (glej v tem smislu sodbo z dne 22. decembra 2010, Gavieiro Gavieiro in Iglesias Torres, C‑444/09 in C‑456/09, EU:C:2010:819, točka 50, in sklep z dne 18. marca 2011, Montoya Medina, C‑273/10, neobjavljen, EU:C:2011:167, točka 32), šestletni dodatki za stalno usposabljanje (glej v tem smislu sklep z dne 9. februarja 2012, Lorenzo Martínez, C‑556/11, neobjavljen, EU:C:2012:67, točka 38), vključitev v načrt poklicnega ocenjevanja in s tem povezane finančne spodbude v primeru pozitivne ocene (sklep z dne 21. septembra 2016, Álvarez Santirso, C‑631/15, EU:C:2016:725, točka 36), in sodelovanje v sistemu horizontalne poklicne kariere, s katerim je povezano prejemanje dodatka k plači (sklep z dne 22. marca 2018, Centeno Meléndez, C‑315/17, neobjavljen, EU:C:2018:207, točka 47).

27

Ker je v tej zadevi, kot izhaja iz informacij, ki jih je predložilo predložitveno sodišče, dopolnitev obdobja zaposlitve šestih let in sedmih mesecev edini objektivni pogoj za dodelitev omenjenega dodatka, se ta izplačuje prav zaradi delovnega razmerja, zaradi česar je treba v teh okoliščinah dodeljevanje tega dodatka šteti za enega od „pogojev zaposlitve“ v smislu določbe 4, točka 1, Okvirnega sporazuma.

28

Tretjič, spomniti je treba, da v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča načelo prepovedi diskriminacije, katerega poseben izraz je določba 4, točka 1, Okvirnega sporazuma, zahteva, da se primerljivi položaji ne obravnavajo različno in da se različni položaji ne obravnavajo enako, razen če je taka obravnava objektivno utemeljena (sodba z dne 5. junija 2018, Grupo Norte Facility, C‑574/16, EU:C:2018:390, točka 46 in navedena sodna praksa).

29

Ministrstvo v zvezi s tem v svojem pisnem stališču navaja, da v postopku v glavni stvari različno obravnavanje uradnikov in pogodbenih javnih uslužbencev, ki ga navaja D. Ustariz Aróstegui, ne spada v okvir prepovedi iz določbe 4, točka 1, Okvirnega sporazuma, ker pravica do zadevnega dodatka k plači iz postopka v glavni stvari v nacionalnem pravu ni odvisna od tega, ali gre za delovno razmerje za določen ali nedoločen čas, ampak je odvisna od tega, ali gre za delovno razmerje na podlagi zakona o zaposlenih v javni upravi ali na podlagi pogodbe.

30

Poleg tega sta španska vlada in ministrstvo na obravnavi pred Sodiščem navedla, da do tega dodatka tudi niso upravičeni profesorji, ki so za nedoločen čas zaposleni na podlagi pogodb zasebnega prava.

31

Vendar pa je treba poudariti, da iz besedila določbe 4, točka 1, Okvirnega sporazuma izhaja, da to, da se zadevni delavci, zaposleni za določen čas, obravnavajo manj ugodno od delavcev, zaposlenih za nedoločen čas, ki so v primerljivem položaju, zadostuje, da se lahko prvi utemeljeno sklicujejo na to določbo.

32

Zato v zvezi s tem ni nujno, kot je generalna pravobranilka navedla v točki 31 sklepnih predlogov, da bi se zadevni delavci, zaposleni za določen čas, obravnavali manj ugodno od vseh skupin delavcev, zaposlenih za nedoločen čas.

33

Zato je treba preučiti, ali so uradniki in pogodbeni javni uslužbenci iz postopka v glavni stvari v primerljivem položaju.

34

Za presojo, ali delavci opravljajo enako ali podobno delo v smislu Okvirnega sporazuma, je treba v skladu z določbo 3, točka 2, in določbo 4, točka 1, Okvirnega sporazuma preizkusiti, ali je mogoče šteti, da so ti delavci ob upoštevanju vseh okoliščin, kot so narava dela, pogoji glede usposabljanja in pogoji zaposlitve, v primerljivem položaju (sodba z dne 5. junija 2018, Grupo Norte Facility, C‑574/16, EU:C:2018:390, točka 48 in navedena sodna praksa).

35

V obravnavanem primeru mora predložitveno sodišče, ki je edino pristojno za presojo dejanskega stanja, ugotoviti, ali so uradniki in pogodbeni javni uslužbenci v primerljivem položaju (glej po analogiji sodbo z dne 5. junija 2018, Grupo Norte Facility, C‑574/16, EU:C:2018:390, točka 49 in navedena sodna praksa).

36

Ob tem iz predložitvene odločbe izhaja, da med funkcijami, delom in poklicnimi obveznostmi profesorja, ki je uradnik, ter tistimi profesorja, ki je pogodbeni javni uslužbenec, kot je D. Ustariz Aróstegui, ni nobene razlike.

37

Zato je treba ob pridržku, da končno presojo glede na vse upoštevne elemente opravi predložitveno sodišče, šteti, da je položaj delavca, zaposlenega za določen čas, kot je D. Ustariz Aróstegui, primerljiv s položajem delavca, ki je pri ministrstvu zaposlen za nedoločen čas.

38

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, kot je generalna pravobranilka navedla v točki 44 sklepnih predlogov, da različno obravnavanje obstaja zaradi dejstva, da se pogodbenim javnim uslužbencem zavrača dodelitev dodatka k plači iz postopka v glavni stvari, medtem ko so uradniki v primerljivem položaju do tega dodatka k plači upravičeni.

39

Četrtič, preveriti je treba, ali obstaja objektivni razlog v smislu določbe 4, točka 1, Okvirnega sporazuma, iz katerega bi bilo to različno obravnavanje upravičeno.

40

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča pojem „objektivni razlogi“ zahteva, da je ugotovljeno različno obravnavanje upravičeno z obstojem jasnih in konkretnih dejstev, značilnih za zadevni pogoj za zaposlitev v posebnem kontekstu, v katerem se uporabi, ter na podlagi objektivnih in preglednih meril, da se ugotovi, ali to razlikovanje ustreza dejanski potrebi, ali se z njim lahko doseže želeni cilj in ali je nujno za dosego tega cilja. Te okoliščine so lahko zlasti posledica posebne narave nalog, za katerih izvedbo so bile sklenjene pogodbe za določen čas, in z njimi neločljivo povezanih značilnosti ali pa so, odvisno od primera, posledica uresničevanja legitimnega cilja socialne politike države članice (sodbe z dne 13. septembra 2007, Del Cerro Alonso, C‑307/05, EU:C:2007:509, točka 53; z dne 22. decembra 2010, Gavieiro Gavieiro in Iglesias Torres, C‑444/09 in C‑456/09, EU:C:2010:819, točka 55, in z dne 5. junija 2018, Grupo Norte Facility, C‑574/16, EU:C:2018:390, točka 54).

41

Sklicevanje zgolj na začasnost dela pogodbenih javnih uslužbencev, kot je D. Ustariz Aróstegui, pa ne izpolnjuje teh zahtev in torej ne more biti objektivni razlog v smislu določbe 4, točka 1, Okvirnega sporazuma. Če bi se namreč priznalo, da zgolj začasnost delovnega razmerja zadostuje za upravičenost različnega obravnavanja med delavci, zaposlenimi za določen čas, in delavci, zaposlenimi za nedoločen čas, bi to popolnoma izničilo bistvo ciljev Direktive 1999/70 in Okvirnega sporazuma in pripeljalo do ustalitve neugodnega položaja za delavce, zaposlene za določen čas (sodba z dne 8. septembra 2011, Rosado Santana, C‑177/10, EU:C:2011:557, točka 74 in navedena sodna praksa).

42

Španska vlada in ministrstvo sta v zvezi s tem v svojih pisnih stališčih navedla, da je dodatek k plači iz postopka v glavni stvari osnovni osebni prejemek, ki je povezan s statusom uradnika. Natančneje, ta dodatek naj bi bil namenjen nagrajevanju napredovanja uradnika v kariernem sistemu, kar naj bi upravičevalo to, da – med drugim – pogodbeni javni uslužbenci te pravice nimajo, saj ne morejo napredovati v razredu.

43

V zvezi s tem je treba opozoriti, da države članice lahko načeloma ob upoštevanju svoje diskrecijske pravice glede organizacije svoje javne uprave določijo pogoje za dostop do delovnih mest redno zaposlenih uradnikov in pogoje za zaposlitev takih uradnikov, ne da bi bilo to v nasprotju z Direktivo 1999/70 niti Okvirnim sporazumom (sodbi z dne 18. oktobra 2012, Valenza in drugi, od C‑302/11 do C‑305/11, EU:C:2012:646, točka 57, in z dne 20. septembra 2018, Motter, C‑466/17, EU:C:2018:758, točka 43). Države članice lahko tako določijo pogoj delovne dobe za dostop do nekaterih zaposlitev ali omejijo sodelovanje v postopku notranjega napredovanja zgolj na uradnike, če to izhaja iz nujnosti upoštevanja objektivnih zahtev, ki se nanašajo na zadevno zaposlitev in niso združljive z delovnim razmerjem za določen čas (glej v tem smislu sodbo z dne 8. septembra 2011, Rosado Santana, C‑177/10, EU:C:2011:557, točki 76 in 79).

44

Vendar pa splošni in abstraktni pogoj, da mora imeti oseba za to, da bi bila upravičena do enega od pogojev zaposlitve, kakršen je v postopku v glavni stvari, status uradnika, ne da bi bile pri tem upoštevane zlasti posebna narava nalog, ki jih je treba opravljati, ali značilnosti, ki so s temi nalogami povezane, ne izpolnjuje zahtev, navedenih v točkah 40 in 41 te sodbe (glej v tem smislu sodbo z dne 8. septembra 2011, Rosado Santana, C‑177/10, EU:C:2011:557, točka 80).

45

Sodišče je tudi presodilo, da z javnim interesom, ki je sam po sebi povezan s pogoji za dostop do zaposlitve v javni upravi, ni mogoče upravičiti različnega obravnavanja (glej v tem smislu sodbo z dne 25. julija 2018, Vernaza Ayovi, C‑96/17, EU:C:2018:603, točka 46).

46

Kot je generalna pravobranilka navedla v točki 51 sklepnih predlogov, zato to, da pogodbeni javni uslužbenci na podlagi člena 11 regionalne uredbe 68/2009 niso upravičeni do dodatka k plači iz postopka v glavni stvari, ne more biti upravičeno, razen če so lastnosti, povezane s statusom uradnika, dejansko odločilne za dodelitev te pravice.

47

V tej zadevi iz spisa, ki je bil predložen Sodišču, izhaja, da dodelitev tega dodatka ni vezana na napredovanje zadevnega uradnika v razredu, ampak na delovno dobo. V zvezi s tem je treba ugotoviti, da dejstvo, da je bil prvotni namen dodatka v postopku v glavni stvari priznavanje sposobnosti uradnikov v okviru kariernega sistema, zaradi česar ta dodatek ni bil ukrep, s katerim bi se nagrajevala zgolj delovna doba, ne pomeni, da je ta dodatek povezan s statusom uradnika, ker je bil na podlagi upoštevnih prehodnih določb, ki so se uporabljale v času dejanskega stanja iz postopka v glavni stvari, sistem napredovanja v višje razrede prekinjen in nadomeščen z ureditvijo, ki določa le, da se pravica do tega dodatka pridobi po določenem času zaposlitve, tako da se ta dodatek v ničemer več ne razlikuje od dodatka za delovno dobo. Tako se dodatek k plači iz postopka v glavni stvari – kar mora preveriti predložitveno sodišče – uradnikom dodeljuje le na podlagi dopolnitve zahtevanega obdobja zaposlitve in ne vpliva na njihov položaj v kariernem sistemu.

48

Poleg tega je treba v zvezi s trditvijo, ki jo navajata španska vlada in ministrstvo, da obstaja razlika v naravi nalog, ki jih opravljajo uradniki, s katero naj bi bilo mogoče upravičiti ugodnejše obravnavanje uradnikov v primerjavi s pogodbenimi javnimi uslužbenci, ki so v primerljivem položaju, ugotoviti, da glede tega v spisu, ki je bil predložen Sodišču, ni nobenega konkretnega in jasnega dokaza. Taka razlika bi lahko vsekakor bila upoštevna, le če bi bil namen dodatka k plači nagrajevanje opravljanja nalog, ki jih lahko opravljajo le uradniki, ne pa tudi pogodbeni javni uslužbenci, ki so zaposleni za določen čas. Okoliščina – ki jo je ministrstvo potrdilo na obravnavi pred Sodiščem – da se obdobja dela na podlagi pogodb o zaposlitvi za določen čas na podlagi javnega prava v celoti upoštevajo v primeru imenovanja pogodbenega uslužbenca za uradnika, pa je v nasprotju s stališčem, da naj bi bilo opravljanje takih nalog odločilni razlog za dodelitev dodatka k plači, saj naj pogodbeni uslužbenec pred imenovanjem za uradnika ne bi mogel opravljati tovrstnih nalog (glej po analogiji sklep z dne 22. marca 2018, Centeno Meléndez, C‑315/17, neobjavljen, EU:C:2018:207, točka 75).

49

Zato je treba šteti – s pridržkom preverjanj, ki jih mora v zvezi s tem opraviti predložitveno sodišče – da v tej zadevi ne obstaja noben „objektivni razlog“ v smislu določbe 4, točka 1, Okvirnega sporazuma, ki bi lahko upravičil to, da pogodbeni javni uslužbenci, ki so dopolnili zahtevano obdobje zaposlitve, ne pridobijo pravice do dodatka k plači iz postopka v glavni stvari.

50

Glede na zgoraj navedeno je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba določbo 4, točka 1, Okvirnega sporazuma razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, kakršna je v postopku v glavni stvari, v skladu s katero imajo pravico do dodatka k plači le profesorji, ki so kot uradniki zaposleni za nedoločen čas, ne pa tudi, med drugim, profesorji, ki so kot pogodbeni javni uslužbenci zaposleni za določen čas, če je dopolnitev določenega obdobja zaposlitve edini pogoj za dodelitev tega dodatka.

51

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo:

Določbo 4, točka 1, Okvirnega sporazuma o delu za določen čas, sklenjenega 18. marca 1999, ki je v Prilogi k Direktivi Sveta 1999/70/ES z dne 28. junija 1999 o okvirnem sporazumu o delu za določen čas, sklenjenem med ETUC, UNICE in CEEP, je treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, kakršna je v postopku v glavni stvari, v skladu s katero imajo pravico do dodatka k plači le profesorji, ki so kot uradniki zaposleni za nedoločen čas, ne pa tudi, med drugim, profesorji, ki so kot pogodbeni javni uslužbenci zaposleni za določen čas, če je dopolnitev določenega obdobja zaposlitve edini pogoj za dodelitev tega dodatka.