–

za Belfius Banque SA D. Blommaert, advocaat, in P. Algrain, avocate,

–

za belgijsko vlado C. Pochet in P. Cottin, agenta, skupaj s F. de Patoulom, avocat,

–

za Evropsko komisijo N. Ruiz García, C. Valero in G. Goddin, agenti,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 5(6) Direktive 2008/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2008 o potrošniških kreditnih pogodbah in razveljavitvi Direktive Sveta 87/102/EGS (UL 2008, L 133, str. 66, ter popravki v UL 2009, L 207, str. 14, in UL 2010, L 199, str. 40).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Michelom Schynsom in družbo Belfius Banque SA (v nadaljevanju: Belfius), pravno naslednico Dexia Banque Belgique, v zvezi s posojilno pogodbo, ki jo je sklenil z družbo Belfius za financiranje postavitve fotonapetostnih panelov, ki naj bi jo opravila družba Home Vision SPRL.

3

V uvodnih izjavah 7, 9, 24, 26, 27 in 44 Direktive 2008/48 je navedeno:

[…]

[…]

[…]

[…]

4

Kakor je pojasnjeno v členu 1 Direktive 2008/48, je namen te direktive harmonizirati nekatere vidike predpisov držav članic v zvezi s pogodbami, ki zajemajo potrošniške kredite.

5

Člen 5 te direktive, naslovljen „Predpogodbene informacije“, v odstavku 6 določa:

„Države članice zagotovijo, da dajalci kreditov in, kadar je ustrezno, kreditni posredniki potrošnikom zagotavljajo zadostne razlage, da bi jim omogočili oceno, ali je predlagana kreditna pogodba prilagojena njihovim potrebam in finančnemu položaju; kadar je ustrezno, pri čemer to storijo z razlago predpogodbenih informacij, ki jih je treba zagotoviti v skladu z drugim odstavkom [prvim odstavkom] bistvenih lastnosti predlaganih proizvodov in specifičnih posledic, ki jih lahko imajo za potrošnika, vključno s posledicami zamude plačila s strani potrošnika. Države članice lahko glede na posebne okoliščine položaja, v katerem se ponuja kreditna pogodba, glede na to, komu se ponuja, in glede na vrsto ponujenega kredita prilagodijo način in obseg zagotavljanja te pomoči ter tistega, ki jo zagotavlja.“

6

Člen 8 te direktive, naslovljen „Obveznost ocene kreditne sposobnosti potrošnika“, v odstavku 1 določa:

„Države članice zagotovijo, da pred sklenitvijo kreditne pogodbe dajalec kredita oceni potrošnikovo kreditno sposobnost na podlagi zadostnih informacij, ki jih, kjer je to primerno, pridobi od potrošnika, in po potrebi informacij, ki jih pridobi s poizvedbo v ustrezni zbirki podatkov. Države članice, ki v okviru nacionalne zakonodaje zahtevajo, da dajalec kredita oceni potrošnikovo kreditno sposobnost na podlagi poizvedbe v ustrezni zbirki podatkov, lahko ohranijo to zahtevo.“

7

Člen 22 te direktive, naslovljen „Usklajevanje [Harmonizacija] in obveznost izvajanja te direktive“, v odstavku 1 določa:

„Če ta direktiva vsebuje usklajene [harmonizirane] določbe, države članice ne smejo ohraniti ali uvesti v svoje nacionalno pravo drugih določb, razen tistih, določenih v tej direktivi.“

8

Z Direktivo 2014/17/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. februarja 2014 o potrošniških kreditnih pogodbah za stanovanjske nepremičnine in spremembi direktiv 2008/48/ES in 2013/36/EU ter Uredbe (EU) št. 1093/2010 (UL 2014, L 60, str. 34) se želi ustvariti trg hipotekarnih kreditov z visoko stopnjo varstva potrošnikov, ki bi obsegal celotno Unijo.

9

V uvodni izjavi 3 Direktive 2014/17 je navedeno:

„Finančna kriza je pokazala, da lahko neodgovorno ravnanje tržnih udeležencev spodkoplje temelje finančnega sistema, kar lahko privede do pomanjkanja zaupanja pri vseh udeležencih, zlasti potrošnikih, ter do potencialno hudih socialnih in ekonomskih posledic. […]“

10

Člen 18(5)(a) te direktive določa:

„Države članice zagotovijo, da:

11

Člen 10 loi du 12 juin 1991 relative au crédit à la consommation (zakon z dne 12. junija 1991 o potrošniških kreditih) v različici, ki se uporablja za dejansko stanje v postopku v glavni stvari (Moniteur belge z dne 21. junija 2010, str. 38338; v nadaljevanju: zakon o potrošniških kreditih) je določal:

„Dajalec kredita ali kreditni posrednik morata potrošnika, ki zaprosi za kreditno pogodbo in, če je potrebno, osebe, ki dajejo poroštvo, prositi za točne in popolne podatke, za katere menijo, da so potrebni za oceno njihovega finančnega položaja in sposobnosti vračila ter vsekakor njihovih obstoječih finančnih obveznosti. […]“

12

Člen 11(4) tega zakona je določal:

„Dajalci kreditov in, če je potrebno, kreditni posredniki potrošnikom zagotavljajo zadostne razlage, da bi jim omogočili oceno, ali je predlagana kreditna pogodba prilagojena njihovim potrebam in finančnemu položaju; če je potrebno, pri čemer to storijo z razlago predpogodbenih informacij, ki jih je treba zagotoviti v skladu z odstavkom 1, bistvenih lastnosti predlaganih proizvodov in specifičnih posledic, ki jih lahko imajo za potrošnika, vključno s posledicami zamude plačila potrošnika.“

13

Člen 15, prvi in drugi odstavek, tega zakona je določal:

„Dajalec kredita in kreditni posrednik morata v okviru kreditnih pogodb, ki jih navadno ponujata ali posredujeta pri njihovem sklepanju, poiskati vrsto in znesek kredita, ki sta za potrošnika najprimernejša glede na njegov finančni položaj in namen kredita.

Dajalec kredita lahko sklene kreditno pogodbo, le če ob upoštevanju informacij, ki jih ima ali bi jih moral imeti zlasti na podlagi poizvedbe, opravljene na podlagi člena 9 loi du 10 août 2001 relative à la Centrale des crédits aux particuliers (zakon z dne 10. avgusta 2001 o kreditnem registru posameznikov), in podatkov iz člena 10 razumno oceni, da bo potrošnik sposoben izpolniti obveznosti, ki izhajajo iz pogodbe.“

14

Zakon o potrošniških kreditih je bil razveljavljen z učinkom od 1. aprila 2015, ko je začel veljati code de droit économique (zakonik o gospodarskem pravu), ki se ne uporablja rationae temporis za dejansko stanje iz postopka v glavni stvari. Besedilo člena 15, prvi odstavek, tega zakona je bilo povzeto s členom VII.75 tega zakonika. Besedilo člena VII.77(2), prvi pododstavek, navedenega zakonika je podobno besedilu člena 15, drugi odstavek, navedenega zakona.

15

Za financiranje nakupa fotonapetostnih panelov in njihovo postavitev, ki naj bi jo opravila družba Home Vision, je M. Schyns 22. maja 2012 pri družbi Dexia Banque Belgique, katere pravna naslednica je družba Belfius, najel posojilo v višini 40.002 EUR za obdobje desetih let. To posojilo je bilo treba odplačevati v mesečnih obrokih v višini 427,72 EUR. Belfius je istega dne M. Schnysu nakazala vsa dogovorjena sredstva, ki jih je nato nakazal družbi Home Vision.

16

V skladu s pogoji iz pogodbe, sklenjene med M. Schynsom in družbo Home Vision, se je zadnjenavedena zavezala, prvič, da bo postavila fotonapetostne panele v vrednosti 40.002 EUR, in drugič, da mu bo celotni znesek povrnila s plačilom mesečnih obrokov v višini 622,41 EUR. V zameno se je M. Schyns zavezal, da bo družbi Home Vision deset let odstopal zelene certifikate, izdane za energijo, proizvedeno z uporabo navedenih panelov.

17

Zoper družbo Home Vision je bil 5. decembra 2013 uveden stečajni postopek, ne da bi kadar koli postavila zadevne fotonapetostne panele. M. Schyns je štiri leta odplačeval mesečne obroke posojila, do 21. decembra 2016, ko je pri justice de paix du canton de Visé (mirovno sodišče v kantonu Visé, Belgija) primarno zahteval, naj se mu prizna pravica do odstopa od posojilne pogodbe zaradi kršitev družbe Belfius in predlagal, naj se ga razbremeni vseh obveznosti vračila. Podredno je zahteval spremembo te pogodbe, da bi se njegov skupni dolg zmanjšal na znesek 20.000 EUR, ki bi ga vračal v mesečnih obrokih v višini 150 EUR.

18

M. Schyns zlasti očita, da mu je družba Belfius glede na njegove prihodke posodila previsok znesek, s čimer je kršila člen 10 in naslednje zakona o potrošniških kreditih.

19

Glede tega M. Schyns izpostavlja dejstvo, da na dan sklenitve zadevne posojilne pogodbe njegov dohodek ni presegal 1900 EUR mesečno in da je moral poleg izposojenega kredita odplačevati tudi dve hipoteki v skupnem mesečnem znesku 421,67 EUR.

20

Družba Belfius nasprotuje trditvam M. Schynsa in trdi, da nacionalne določbe, na katere se ta sklicuje, niso v skladu s členom 5(6) Direktive 2008/48, ki naj bi breme ocenjevanja primernosti kredita nalagal potrošniku, dajalcu kredita pa naj ne bi nalagal splošne obveznosti, da poišče najprimernejši kredit.

21

Predložitveno sodišče meni, da veljavne nacionalne določbe, zlasti člen 15 zakona o potrošniških kreditih, s tem, da dajalca kreditov zavezuje, da se vzdrži sklenitve pogodbe, če oceni, da potrošnik ne bo mogel odplačati posojila, zahtevajo od posojilodajalca, da oceni primernost kredita.

22

V obravnavanem primeru predložitveno sodišče meni, da se zaradi dohodkov M. Schynsa in že sklenjenih hipotekarnih posojil poraja dvom glede njegove sposobnosti odplačevanja na dan sklenitve pogodbe.

23

V teh okoliščinah je justice de paix du canton de Visé (mirovno sodišče v kantonu Visé) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

24

Predložitveno sodišče s točko (a) prvega vprašanja v bistvu sprašuje, ali je treba člen 5(6) Direktive 2008/48 razlagati tako, da nasprotuje nacionalni zakonodaji, kot je ta v postopku v glavni stvari, ki od dajalcev kreditov ali kreditnih posrednikov zahteva, da morajo v okviru kreditnih pogodb, ki jih po navadi ponujajo, poiskati vrsto in znesek kredita, ki sta za potrošnika najprimernejša glede na njegov finančni položaj ob sklenitvi pogodbe in namen kredita.

25

Države članice v skladu s členom 5(6) Direktive 2008/48 zagotovijo, da dajalci kreditov in, če je potrebno, kreditni posredniki potrošniku zagotavljajo zadostne razlage, da bi mu omogočili oceno, ali je predlagana kreditna pogodba prilagojena njegovim potrebam in finančnemu položaju; če je potrebno, pri čemer to storijo z razlago predpogodbenih informacij, ki jih je treba zagotoviti v skladu z odstavkom 1 tega člena, bistvenih lastnosti predlaganih proizvodov in specifičnih posledic, ki jih lahko imajo za potrošnika, vključno s posledicami zamude plačila potrošnika.

26

Čeprav je člen 6 predloga direktive Evropskega parlamenta in Sveta o harmonizaciji zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi s potrošniškimi krediti (COM(2002) 443 final, UL 2002, C 331 E, str. 200), naslovljen „Izmenjava informacij vnaprej in dolžnost zagotoviti svetovanje“, v odstavku 3 določal, da si „dajalec kredita ali, če je potrebno, kreditni posrednik prizadeva ugotoviti, katera od kreditnih pogodb, ki jih običajno ponuja ali ureja, je za potrošnika najprimernejša glede vrste in skupnega zneska kredita, ob upoštevanju finančnega položaja potrošnika, prednosti in slabosti, povezanih s predlaganim proizvodom, in namena kredita“, pa ta obveznost ni bila povzeta v končni različici besedila Direktive 2008/48. Iz tega izhaja, da ta direktiva državam članicam ne nalaga, da dajalcem kreditov določijo splošno obveznost, da potrošnikom ponudijo najprimernejši kredit.

27

Ob tem velja, kot izhaja iz točke 5.4 spremenjenega predloga direktive Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. oktobra 2005 o potrošniških kreditnih pogodbah, ki spreminja Direktivo Sveta 93/13/ES (COM(2005) 483 final), da Evropska komisija „zagovarja stališče, da mora dajalec kredita ne samo izpolniti zahteve po predpogodbenih informacijah, ampak mora tudi zagotoviti dodatne razlage, tako da omogoči potrošniku, da sprejme utemeljeno odločitev“, da je „potrošnik vedno odgovoren za svojo končno odločitev sklenitve kreditne pogodbe“ in da „je bilo državam članicam zagotovljeno določeno polje proste presoje pri prilagajanju svoje izvedbene zakonodaje ekonomskemu stanju na svojih trgih“.

28

Glede tega je treba poudariti, da je namen Direktive 2008/48, kot izhaja iz njenih uvodnih izjav 7 in 9, na področju potrošniških kreditov določiti popolno in obvezno harmonizacijo na nekaterih ključnih področjih, ki je potrebna za to, da se vsem potrošnikom v Uniji zagotovi visoka in primerljiva raven varovanja njihovih interesov in da se na trgu potrošniških kreditov vzpostavi pravi notranji trg (glej v tem smislu sodbo z dne 21. aprila 2016, Radlinger in Radlingerová, C‑377/14, EU:C:2016:283, točka 61 in navedena sodna praksa).

29

Iz člena 22(1) te direktive sicer izhaja, da ta določa popolno harmonizacijo v smislu, da države članice ne smejo obdržati ali sprejeti drugih nacionalnih določb kot tistih, ki so določene v tej direktivi (sodba z dne 12. julija 2012, Volksbank România, C‑602/10, EU:C:2012:443, točka 38), vendar zadnji stavek člena 5(6) te direktive državam članicam daje določeno polje proste presoje, da lahko „prilagodijo način in obseg zagotavljanja pomoči“, ki jih morata dajalec kredita ali, če je potrebno, posredovalec kredita zagotoviti potrošnikom.

30

Poleg tega iz člena 5(6) Direktive 2008/48 in njene uvodne izjave 27 izhaja, da lahko potrošnik pred sklenitvijo kreditne pogodbe – kljub predpogodbenim informacijam, ki morajo biti zagotovljene v skladu s členom 5(1) te direktive – potrebuje dodatno pomoč, da se odloči, katera kreditna pogodba najbolj ustreza njegovim potrebam in njegovi finančni situaciji in da morajo države članice zagotoviti, da ti dajalci kredita nudijo takšno pomoč pri kreditnih proizvodih, ki jih nudijo (sodba z dne 18. decembra 2014, CA Consumer Finance, C‑449/13, EU:C:2014:2464, točka 41). Poleg tega je v uvodni izjavi 24 Direktive 2008/48 navedeno, da mora biti potrošnik pred sklenitvijo kreditne pogodbe „podrobno informiran“.

31

V obravnavani zadevi je namen nacionalne zakonodaje, ki se obravnava v postopku v glavni stvari, z določitvijo obveznosti dajalca kredita ali kreditnega posrednika, da poiščeta kredit, ki je glede na potrebe potrošnika zanj najprimernejši, zagotoviti visoko raven varstva pravic slednjega s prizadevanjem uresničitve cilja varstva potrošnika v predpogodbeni fazi.

32

Čeprav je bilo državam članicam pri opredelitvi narave in vsebine predpogodbene pomoči, ki jo morajo dajalci kredita ali kreditni posredniki ponuditi potrošnikom, zagotovljeno določeno polje proste presoje, to vsekakor ne spremeni dejstva, da morajo države članice to polje proste presoje uporabljati na način, ki je v skladu z vsemi določbami Direktive 2008/48.

33

Tako imajo države članice pri določanju dodatne pomoči in brez poseganja v druge določbe Direktive 2008/48 možnost, da določijo, da je treba potrošniku predstaviti več pogojev za odobritev kredita. Ker je poklicni dajalec kredita v okviru svojih običajnih ponudb najprimernejši za opredelitev kredita, ki najbolj ustreza potrebam potrošnika, je predstavitev tega kredita ena od oblik dodatne pomoči.

34

Po eni strani je namreč za potrošnika bistvenega pomena, da je ob sklenitvi pogodbe seznanjen s predhodnimi in aktualnimi informacijami v zvezi s pogodbenimi pogoji in posledicami sklenitve pogodbe. Potrošnik se namreč zlasti na podlagi teh informacij odloči, ali se želi zavezati s pogoji, ki jih je predhodno sestavil prodajalec ali ponudnik (sodba z dne 21. aprila 2016Radlinger in Radlingerová, C‑377/14, EU:C:2016:283, točka 64). Po drugi strani pa določitev najprimernejšega kredita dopolni informacije, ki potrošniku omogočijo, da sprejme končno odločitev ob polnem poznavanju dejstev. Nazadnje, obveznost zagotavljanja takšnih informacij ni take narave, da bi se lahko z njo podvomilo v načelo, v skladu s katerim je potrošnik odgovoren za končno odločitev o sklenitvi kreditne pogodbe, ki jo želi, med tistimi, ki mu jih je v predpogodbeni fazi predstavil dajalec kredita.

35

Iz zgoraj navedenega izhaja, da nacionalna zakonodaja, ki od dajalcev kredita ali kreditnih posrednikov zahteva, da potrošniku poiščejo in predstavijo kredit, ki najbolj ustreza njegovim potrebam, ne presega polja proste presoje, ki ga državam članicam daje Direktiva 2008/48 v skladu z njenimi harmoniziranimi določbami.

36

Zato je treba na točko (a) prvega vprašanja odgovoriti, da je treba člen 5(6) Direktive 2008/48 razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni zakonodaji, kot je ta v postopku v glavni stvari, ki od dajalcev kreditov ali kreditnih posrednikov zahteva, da morajo v okviru kreditnih pogodb, ki jih po navadi ponujajo, poiskati vrsto in znesek kredita, ki sta za potrošnika najprimernejša glede na njegov finančni položaj ob sklenitvi pogodbe in namen kredita.

37

Predložitveno sodišče s točko (b) prvega vprašanja in drugim vprašanjem, ki ju je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 5(6) Direktive 2008/48 razlagati tako, da ni v nasprotju z nacionalno zakonodajo, kot je ta v postopku v glavni stvari, ki dajalcu kredita nalaga, da se vzdrži sklenitvi kreditne pogodbe, če po preverjanju kreditne sposobnosti potrošnika ne more razumno oceniti, da bo zadnjenavedeni lahko izpolnil obveznosti, ki izhajajo iz predvidene pogodbe.

38

Pojasniti je treba, da se predložitveno sodišče sicer sklicuje samo na člen 5(6) Direktive 2008/48, vendar se navedeni vprašanji nanašata predvsem na to, da dajalec kredita preveri kreditno sposobnost potrošnika, kot je določeno v členu 8(1) te direktive. Zato je treba to določbo, kot je generalna pravobranilka navedla v točki 66 sklepnih predlogov, vključiti med instrumente prava Unije, glede katerih predložitveno sodišče Sodišče prosi za razlago (glej v tem smislu sodbo z dne 10. septembra 2014, Kušionová, C‑34/13, EU:C:2014:2189, točka 45).

39

Države članice v skladu s členom 8(1) Direktive 2008/48 zagotovijo, da dajalec kredita pred sklenitvijo kreditne pogodbe oceni potrošnikovo kreditno sposobnost na podlagi zadostnih informacij, ki jih, če je potrebno, pridobi od potrošnika, in po potrebi informacij, ki jih pridobi s poizvedbo v ustrezni zbirki podatkov.

40

V zvezi s tem je Sodišče odločilo, da je namen te obveznosti, da se oceni kreditna sposobnost potrošnika, doseči odgovornost dajalcev kreditov in preprečiti izdajanje posojil kreditno nesposobnim potrošnikom (sodba z dne 18. decembra 2014, CA Consumer Finance, C‑449/13, EU:C:2014:2464, točka 43).

41

Tako predpogodbena obveznost dajalca kredita, da oceni kreditno sposobnost kreditojemalca s tem, da zaščiti potrošnike pred tveganji čezmernega zadolževanja in plačilne nesposobnosti, pripomore k doseganju cilja Direktive 2008/48, kot je naveden v točki 28 te sodbe.

42

Opozoriti je treba, da Direktiva 2008/48 ne vsebuje nikakršne določbe o tem, kako mora dajalec kredita ravnati v primeru dvoma o kreditni sposobnosti potrošnika.

43

V teh okoliščinah, kot tudi generalna pravobranilka navaja v točki 71 sklepnih predlogov, določitev obveznosti, ki se lahko naložijo dajalcu kredita po preverjanju kreditne sposobnosti, ki se nanašajo na kreditne pogodbe, ki spadajo na področje uporabe Direktive 2008/48, ostaja odgovornost držav članic in zato ne spada na področje uporabe te direktive.

44

Čeprav Direktiva 2008/48 harmonizira le nekatere vidike pravil držav članic v zvezi s potrošniškimi kreditnimi pogodbami, kot je bilo opozorjeno v točki 29 te sodbe, iz uvodne izjave 44 te direktive izhaja, da bi morale države članice za zagotovitev preglednosti in stabilnosti trga ter glede na nadaljnjo harmonizacijo zagotoviti ustrezne ukrepe za vzpostavitev regulacije ali nadzora nad dajalci kreditov.

45

Zato obveznost dajalca kredita, da preveri kreditno sposobnost potrošnika v zvezi s pravno posledico ravnanja, ki ga mora sprejeti dajalec kredita v primeru negativne ocene, ne ogroža cilja člena 8(1) Direktive 2008/48. V uvodni izjavi 26 te direktive je namreč ponovno poudarjen cilj, da se dajalcem kreditov naloži odgovornost in da se jih odvrne od neodgovornega posojanja.

46

Poleg tega Direktiva 2014/17, sprejeta, kot je navedeno v njeni uvodni izjavi 3, v zvezi s potrošniškimi kreditnimi pogodbami za stanovanjske nepremičnine po mednarodni finančni krizi, ki je pokazala, da lahko neodgovorno ravnanje tržnih udeležencev spodkoplje temelje finančnega sistema, čeprav se ne uporablja rationae temporis et materiae, dokazuje voljo zakonodajalca Unije, da zagotovi odgovornost dajalcev kreditov s tem, da v členu 18(5)(a) določi, da države članice zagotovijo, da „dajalec kredita kredit potrošniku odobri le, kadar ocena kreditne sposobnosti pokaže, da bodo obveznosti, ki izhajajo iz kreditne pogodbe, verjetno izpolnjene tako, kot zahteva ta pogodba“.

47

Tako obveznost, ki jo določa nacionalna zakonodaja, da se mora dajalec kredita vzdržati sklenitve kreditne pogodbe, če ne more razumno oceniti, da bo potrošnik ob upoštevanju svojega finančnega in osebnega položaja lahko odplačal kredit v skladu s pogodbo, ne ogroža cilja člena 8(1) Direktive 2008/48 niti se z njo ne more podvomiti o temeljni odgovornosti potrošnika, da skrbi za svoje lastne interese.

48

Iz zgoraj navedenega izhaja, da nacionalna zakonodaja, ki določa obveznost dajalca kredita, da se vzdrži sklenitve kreditne pogodbe v primeru ugotovitve plačilne nesposobnosti potrošnika, ni v nasprotju z Direktivo 2008/48.

49

Zato je treba na točko (b) prvega vprašanja in na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 5(6) in člen 8(1) Direktive 2008/48 razlagati tako, da ne nasprotujeta nacionalni zakonodaji, kot je ta v postopku v glavni stvari, ki dajalcu kredita nalaga, da se vzdrži sklenitve kreditne pogodbe, če po preverjanju kreditne sposobnosti potrošnika ne more razumno oceniti da bo zadnjenavedeni lahko izpolnil obveznosti, ki izhajajo iz predvidene pogodbe.

50

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo: