1.

Sodišče je v sodbi Radziejewski ( 2 ) razsodilo, da pomeni nacionalna ureditev, ki za odobritev odpisa dolga postavlja pogoj stalnega prebivališča v zadevni državi članici, omejitev prostega gibanja delavcev, ki je s členom 45 PDEU načeloma prepovedana.

2.

Ta zadeva se nanaša na vprašanje, ali je danska ureditev na področju sodne pristojnosti v postopkih odpisa dolga v nasprotju s členom 45 PDEU. Drugače kakor predložitveno sodišče v zadevi, v kateri je bila izrečena sodba Radziejewski, ( 3 ) sodišče, ki je izdalo predložitveni sklep v tej zadevi, meni, da zadevna ureditev pomeni omejitev prostega gibanja delavcev. Zato želi Østre Landsret (višje sodišče za vzhodno regijo, Danska) s prvim vprašanjem za predhodno odločanje izvedeti, ali je lahko taka omejitev kljub temu upravičena. Z drugim vprašanjem, postavljenim podredno, navedeno sodišče prosi Sodišče, naj razsodi, ali ima v okoliščinah obravnavane zadeve člen 45 PDEU neposredni učinek za zasebne upnike dolžnika, ki je vložil vlogo za odpis dolga.

3.

Člen 1 Uredbe (ES) št. 44/2001 ( 4 ) določa:

„1.   Ta uredba se uporablja v civilnih in gospodarskih zadevah, ne glede na naravo sodišča. Zlasti ne zajema davčnih, carinskih ali upravnih zadev.

2.   Ta uredba se ne uporablja za:

[…]

[…]“

4.

Člen 1 Uredbe (EU) 1215/2012 ( 5 ) določa:

„1.   Ta uredba se uporablja v civilnih in gospodarskih zadevah, ne glede na naravo sodišča. Zlasti ne zajema davčnih, carinskih ali upravnih zadev ali odgovornosti države za dejanja in opustitve pri izvajanju državne oblasti (acta iure imperii).

2.   Ta uredba se ne uporablja za:

[…]

[…]“

5.

Člen 1 Uredbe (EU) št. 2015/848, ( 6 ) naslovljen „Področje uporabe“, določa:

„1.   Ta uredba se uporablja za javne kolektivne postopke, vključno s postopki za izdajo začasne odredbe, ki temeljijo na pravu v zvezi z insolventnostjo in v katerih je z namenom sanacije, prilagoditve dolga, reorganizacije ali likvidacije:

[…]

[…]“

6.

Vendar je v uvodni izjavi 88 Uredbe 2015/848 opozorjeno, da za Kraljevino Dansko navedena uredba ni zavezujoča in se v njej ne uporablja. Za Kraljevino Dansko ni bila zavezujoča niti predhodnica navedene uredbe, in sicer Uredba (ES) št. 1346/2000. ( 7 )

7.

Člen 3 konkursloven (zakon o stečaju) določa:

„1.   Vloge za prestrukturiranje dolga, stečaj ali odpis dolga se vložijo pri stečajnem sodišču v kraju, kjer dolžnik opravlja poslovno dejavnost.

2.   Če dolžnik ne opravlja poslovne dejavnosti na Danskem, se vloga predloži pri stečajnem sodišču v sodnem okraju, v katerem ima dolžnik stalno prebivališče.

[…]“

8.

Pojem „stalno prebivališče“ (hjemting) je treba razlagati zlasti v skladu s členom 235 retsplejeloven (zakon o pravdnem postopku), ki določa:

„1.   Sodni postopek se uvede v kraju, kjer ima tožena stranka stalno prebivališče, razen če je z zakonodajo določeno drugače.

2.   Stalno prebivališče je v sodnem okraju, v katerem ima tožena stranka prebivališče. Če ima tožena stranka prebivališče v več kot enem sodnem okraju, se vsako od njih obravnava kot stalno prebivališče.

3.   Če tožena stranka nima prebivališča, se kot stalno prebivališče obravnava sodni okraj, v katerem živi.

4.   Če tožena stranka nima prebivališča niti ni znan kraj, kjer živi, se kot stalno prebivališče obravnava sodni okraj, kjer je imela nazadnje prebivališče ali kjer je živela.“

9.

Tožeča stranka v postopku v glavni stvari, oseba A, je danski državljan, ki kot zaposlena oseba opravlja poklicno dejavnost na Danskem, kjer je tudi neomejen davčni zavezanec. Stalno prebivališče ima na Švedskem.

10.

Oseba A je 8. februarja 2017 pri Sø‑ and Handelsretten (pomorsko in gospodarsko sodišče, Danska) v Köbenhavnu (Danska) predložila vlogo za odpis dolga. Vloga se je nanašala na dolgove do danskih upnikov od leta 1999 dalje.

11.

Sø‑ and Handelsretten (pomorsko in gospodarsko sodišče) je s sklepom z dne 6. aprila 2017 vlogo zavrglo zaradi nepristojnosti. Po mnenju navedenega sodišča danska sodišča niso pristojna za odločanje v postopku, katerega uvedbo predlaga oseba A, ker ta ne opravlja samostojne poslovne dejavnosti na Danskem in tam nima stalnega prebivališča.

12.

Zato mora Østre Landsret (višje sodišče za vzhodno regijo), ki odloča kot sodišče druge stopnje, odločiti, ali je dansko sodišče pristojno, da odloči o vlogi osebe A za odpis dolga. Navedeno sodišče meni, da bi dansko sodišče lahko bilo pristojno, če so danska pravila o pristojnosti sodišč na področju odpisa dolga v nasprotju s pravom Unije.

13.

V teh okoliščinah je Østre Landsret (višje sodišče za vzhodno regijo) prekinilo odločanje in Sodišču v odločanje predložilo ti vprašanji:

14.

Predlog za sprejetje predhodne odločbe je v sodno tajništvo Sodišča prispel 22. decembra 2017.

15.

Oseba A, danska vlada in Evropska komisija so predložile pisna stališča. Te stranke so se udeležile obravnave, ki je potekala 15. januarja 2019.

16.

Za ustrezno razumevanje izzivov, ki se postavljajo v tej zadevi, je naprej treba težave, na katere se nanašata vprašanji za predhodno odločanje, umestiti v okvir sistema mednarodnega zasebnega prava Unije. Za ta namen bom uvodoma predstavil nekaj ugotovitev glede danskega postopka odpisa dolga. Nato bom preučil, ali ta postopek spada na področje uporabe instrumentov prava Unije. Nazadnje bom na podlagi teh preudarkov opravil analizo v zvezi z vprašanjema za predhodno odločanje.

17.

Predložitveno sodišče pojasnjuje, da se danski postopek odpisa dolga začne s predložitvijo vloge dolžnika na stečajnem sodišču. Navedeno sodišče se sestane z dolžnikom in ugotovi, ali obstajajo okoliščine, ki nasprotujejo uvedbi takega postopka. V tej fazi se tudi preuči pristojnost danskih sodišč in v tej fazi je postopek, v katerem sta se pojavili obravnavani vprašanji za predhodno odločanje.

18.

Če je sodišče pristojno in v tej fazi ne obstajajo okoliščine, ki bi nasprotovale uvedbi postopka odpisa dolga, stečajno sodišče začne navedeni postopek. Navedeno sodišče za ta namen imenuje pomočnika, ki je odvetnik ter ki podrobneje preuči dolžnikov finančni položaj in pripravi načrt razdolževanja. Ta načrt vsebuje podroben pregled dolžnikovih sredstev in obveznosti ter celoten finančni položaj gospodinjstva, pa tudi predlog za odpis dolga.

19.

Ta predlog se pošlje upnikom, ki se v postopek vključijo šele v tej fazi. Določi se jim rok, v katerem lahko zoper navedeni predlog vložijo ugovor. Stečajno sodišče nato skliče sestanek, na katerem se sprejme odločitev o vlogi za odpis.

20.

Stečajno sodišče lahko izda sklep o odpisu dolga, če dolžnik na eni strani dokaže, da ni zmožen plačati dolga in da tega ne bo zmožen več let, ter če se na drugi strani šteje, da se lahko zaradi odpisa dolga trajno izboljša njegov finančni položaj. Sklepa o odpisu dolga ni mogoče izdati, če, med drugim, dolžnikov finančni položaj ni razjasnjen. Stečajno sodišče lahko odpis dolga zavrne tudi, če temu nasprotujejo druge okoliščine.

21.

Iz razlage danskih določb, ki jo je predstavilo predložitveno sodišče, izhaja, da mora biti stečajnemu sodišču omogočena presoja preteklega, sedanjega in prihodnjega socialnega in finančnega položaja dolžnika, da ugotovi, ali ta izpolnjuje pogoje za odpis dolga, ter položaja njegovega zakonskega ali zunajzakonskega partnerja in otrok. Za to presojo in zlasti za preverjanje informacij, ki jih predloži dolžnik, je pogosto treba poznati lokalne razmere. Zato je po mnenju predložitvenega sodišča bistveno, da vloge za odpis dolga obravnava sodišče prebivališča dolžnika ali kraja, kjer ta živi.

22.

Na prvem mestu, predložitveno sodišče navaja, da Kraljevina Danska ne uporablja Uredbe št. 1346/2000, in trdi, da glede na sodbo Radziejewski, ( 9 ) tudi če bi se zanjo navedena uredba uporabljala, danski postopek odpisa dolga ne bi spadal na področje uporabe navedene uredbe. Poleg tega navedeno sodišče opozarja, da danski postopek podobno kot švedski postopek odpisa dolga, na katerega se nanaša navedena sodba, ne povzroči odvzema dolžnikovega premoženja.

23.

Opozarjam, da je Sodišče v sodbi Radziejewski ( 10 ) navedlo, da švedski postopek odpisa dolga ni naveden v Prilogi A k Uredbi št. 1346/2000 in da se navedena uredba nanaša samo na postopke, ki so našteti v navedeni prilogi. ( 11 ) Podobno je Sodišče v sodbi Bank Handlowy in Adamiak ( 12 ) razsodilo, da je francoski postopek varstva spadal na področje uporabe Uredbe št. 1346/2000, ker je bil naveden med postopki, zajetimi v Prilogi A k navedeni uredbi. Toda nekateri avtorji so podvomili o tem, ali ta postopek izpolnjuje pogoje iz člena 1(1) navedene uredbe. ( 13 ) Tako so ti avtorji na tej podlagi sklepali, da lahko države članice s tem, da postopek vključijo v Prilogo A k Uredbi št. 1346/2000, povzročijo, da se navedena uredba uporablja za postopke, ki ne izpolnjujejo pogojev, na podlagi katerih je opredeljeno njeno področje uporabe. ( 14 )

24.

Ob tem se mi v tej zadevi ne zdi potrebno razpravljati o vprašanju, ali je lahko postopek, ki ne izpolnjuje pogojev iz člena 1(1) Uredbe št. 1346/2000, vključen v Prilogo A k navedeni uredbi. Danski postopek v navedeno prilogo ni vključen preprosto zato, ker Kraljevina Danska navedene Uredbe št. 1346/2000 ne uporablja.

25.

Poleg tega je res, kot navajata danska vlada in Komisija, da se zdi, da Uredba 2015/848, ki je nasledila Uredbo št. 1346/2000, vključuje postopke odpisa dolga. Iz člena 1(1)(b) Uredbe 2015/848 izhaja, da se navedena uredba uporablja za javne kolektivne postopke, ki temeljijo na pravu v zvezi z insolventnostjo in v katerih je z namenom prilagoditve dolga za premoženje in posle dolžnika postavljena kontrola ali nadzor sodišča, če so ti postopki – kot izhaja iz člena 1(1), tretji pododstavek, navedene uredbe – vključeni v Prilogo A k navedeni uredbi. ( 15 ) Kljub temu je treba ugotoviti, da tako kot Uredba št. 1346/2000 Uredba 2015/848 Kraljevine Danske ne zavezuje. Poleg tega se Uredba 2015/848 uporablja za postopke, začete po 26. juniju 2017, ( 16 ) vloga, zaradi katere je bil začet postopek v glavni stvari, pa je bila predložena 7. februarja 2017.

26.

Na drugem mestu, predložitveno sodišče navaja, da se v nasprotju z uredbami o insolventnosti Uredba št. 44/2001 uporablja za Kraljevino Dansko v skladu z „vzporednim sporazumom“. ( 17 )

27.

Vendar po mnenju predložitvenega sodišča danski postopek odpisa dolga ne spada ne na področje uporabe Uredbe št. 44/2001 ne njene naslednice, Uredbe št. 1215/2012. Navedeni uredbi se v skladu z njunim členom 1(2)(b) ne uporabljata za stečaj, postopke v zvezi z likvidacijo plačilno nesposobnih podjetij ali drugih pravnih oseb, postopke prisilne poravnave in podobne postopke.

28.

Glede tega se strinjam s predložitvenim sodiščem.

29.

Če postopek odpisa dolga izpolnjuje pogoje iz člena 1(1) Uredbe 2015/848 in zato lahko spada na področje uporabe navedene uredbe, tak postopek po mojem mnenju ne more spadati na področje uporabe Uredbe št. 1215/2012. Uredba št. 1215/2012 in Uredba št. 2015/848 se dopolnjujeta in njuni področji uporabe se ne bi smeli prekrivati. ( 18 )

30.

Dejstvo, da se Uredba 2015/848 ne uporablja za Dansko, ni upoštevno. ( 19 ) Področje uporabe Uredbe št. 1215/2012 ne more biti določeno glede na to, ali se Uredba 2015/848 v zadevni državi članici uporablja ali ne.

31.

Poleg tega je, kot izhaja iz točk 23 in 24 teh sklepnih predlogov, možnost uporabe Uredbe 2015/848 pogojena z vključitvijo postopka v Prilogo A k navedeni uredbi. ( 20 ) Kljub temu je očitno, da postopek, ki izpolnjuje pogoje iz člena 1(1) Uredbe št. 2015/848, ne more spadati na področje uporabe Uredbe št. 1215/2012 samo zato, ker ni vključen v Prilogo A k Uredbi 2015/848. ( 21 )

32.

Skratka, danski postopek odpisa dolga, na katerega se nanaša predložitvena odločba, ne spada na področje uporabe uredb št. 1346/2000, 44/2001 in 1215/2012. Zato se pri analizi v zvezi z vprašanjema za predhodno odločanje v tej zadevi ne bodo upoštevale določbe iz navedenih uredb. Ob upoštevanju zgoraj navedenega bom pri analizi prvega vprašanja za predhodno odločanje obravnaval problematiko v zvezi z uporabo Uredbe 2015/848 v okoliščinah obravnavanega primera, ker se zdi, da se danska vlada sklicuje na navedeno uredbo v podporo trditvi, da člen 45 PDEU ne nasprotuje pogoju stalnega prebivališča, ki ga določa danska ureditev.

33.

Predložitveno sodišče želi s prvim vprašanjem za predhodno odločanje izvedeti, ali je lahko pogoj stalnega prebivališča, kot je določen v danski ureditvi, utemeljen s tem, da sodišču, ki prejme vlogo za odpis dolga, omogoča, da odloča na podlagi informacij o preteklem, sedanjem in prihodnjem socialnem in finančnem položaju dolžnika in njegove družine.

34.

Nasprotno predložitveno sodišče Sodišču ne predlaga, naj se izreče o tem, ali pogoj stalnega prebivališča, ki ga določajo danska pravila, pomeni omejitev prostega gibanja delavcev, ki je s členom 45 PDEU načeloma prepovedana. Predložitveno sodišče in vse stranke ob sklicevanju na sodbo Radziejewski ( 22 ) menijo, da zadevna danska ureditev omejuje prosto gibanje delavcev. Vendar se njihova mnenja razlikujejo glede utemeljitve te omejitve.

35.

Preden začnem vsebinsko analizo, bom navedel nekaj ugotovitev v zvezi z morebitnimi ovirami, ki jih pomenijo pravila o pristojnosti glede na sodbo Radziejewski. ( 23 ) Nato bom ob upoštevanju trditev predložitvenega sodišča in danske vlade preučil, ali se lahko pogoj stalnega prebivališča v okoliščinah obravnavanega primera šteje za utemeljen.

36.

Sodišče je v svoji sodni praksi poudarilo, da nacionalna določba, ki določa razlikovanje na podlagi merila stalnega prebivališča, lahko učinkuje pretežno v škodo državljanov drugih držav članic in lahko zato pomeni posredno diskriminacijo na podlagi državljanstva, ki je v nasprotju s prostim gibanjem delavcev. ( 24 )

37.

Obravnavana zadeva se nanaša na nacionalna pravila v zvezi z mednarodno pristojnostjo. Za ta pravila so zaradi njihove narave same potrebna merila glede naveznih okoliščin, v skladu s katerimi se organi države določijo kot pristojni za odločanje o neki kategoriji zadev. Poleg tega zlasti zaradi učinkovitega izvajanja sodne oblasti ta pravila močno temeljijo na predpostavki, da mora obstajati povezava med obravnavano zadevo in državo, katere sodišča so pristojna za odločanje o zadevi. ( 25 ) Zato ni presenetljivo, da se v zvezi z merilom glede naveznih okoliščin pogosto sklicuje na kraj stalnega prebivališča.

38.

Če bi se uporabil pristop, da določitev merila glede naveznih okoliščin v zvezi s krajem stalnega prebivališča v okviru pravila o pristojnosti pomeni posredno diskriminacijo na podlagi državljanstva, bi to lahko privedlo do tega, da so vsa pravila o pristojnosti, ki temeljijo na obstoju povezave med prebivališčem ali krajem, v katerem oseba živi, in zadevno državo že po svoji naravi diskriminatorna ter zato načeloma v nasprotju s svoboščinami, ki jih določa pravo Unije.

39.

Vendar se mi zdi, da bi bil tak rezultat paradoksalen, ker se delitev pristojnosti danes izvaja na podlagi pravil o pristojnosti, pri katerih se uporabljajo merila glede naveznih okoliščin.

40.

Ne bi se smelo pozabiti, da se ta zadeva nanaša na posebno pravilo o pristojnosti v zvezi s postopkom odpisa dolga. Za te postopke, vsaj v časovnem okviru obravnavane zadeve, ne veljajo harmonizirana pravila o pristojnosti. Poleg tega države članice niso obvezane uvesti postopka odpisa dolga v svoje nacionalno pravo.

41.

Pravila o pristojnosti praviloma ne podeljujejo materialnih pravic, vsaj ne neposredno. Njihova vloga je omejena na določitev organov, ki so pristojni za odločanje o podelitvi ali nepodelitvi pravice.

42.

V primeru posebnega postopka, kot je postopek odpisa dolga, lahko države članice prosto uvedejo tak postopek v svoje nacionalno pravo ali ne. Zato vloga pravila o pristojnosti ni omejena izključno na delitev pristojnosti med organi vseh držav članic. Kar zadeva tak postopek, pristojnost sodišč države članice lahko pomeni dostop do odpisa dolga in s tem do odločbe o odpisu dolga, ki se lahko na ozemlju zadevne države članice uveljavlja v razmerju do upnikov dolžnika.

43.

Zato ni izključeno, da lahko nacionalno pravilo o pristojnosti, s katerim zakonodajalec v praksi določi, kdo lahko uporabi določen postopek, delavcu državljanu države članice onemogoči, da zapusti svojo državo izvora zaradi izvajanja svoje pravice do prostega gibanja, ki jo določa primarno pravo, ali ga od tega odvrne.

44.

Tako utemeljitev je Sodišče uporabilo v sodbi Radziejewski, ( 26 ) v kateri je razsodilo, da nacionalna ureditev, v okviru katere se za odpis dolga zahteva pogoj stalnega prebivališča, delavca, ki je insolventen in tako zadolžen, da je težko pričakovati, da bi te dolgove lahko odplačal v bližnji prihodnosti, lahko odvrne od uresničevanja njegove pravice do prostega gibanja.

45.

Zato iz istih razlogov menim, da pogoj stalnega prebivališča, uveden v okvir danske ureditve, pomeni omejitev prostega gibanja delavcev. Zdaj je treba odgovoriti na vprašanje, ali je mogoče to omejitev šteti za utemeljeno.

46.

Predložitveno sodišče meni, da bi bilo treba pogoj stalnega prebivališča, ki ga določajo danska pravila na področju sodne pristojnosti, šteti za utemeljen. V zvezi s tem imajo stranke različna stališča. Danska vlada se strinja s stališčem predložitvenega sodišča, medtem ko oseba A in Komisija menita, da glede na člen 45 PDEU ta pogoj ne more biti utemeljen.

47.

Ali je ukrep, za katerega je bilo ugotovljeno, da pomeni omejitev prostega gibanja delavcev, mogoče utemeljiti, je odvisno od tega, ali, prvič, se z njim uresničuje legitimni cilj, ki je združljiv s Pogodbo in utemeljen z nujnimi razlogi v splošnem interesu, drugič, ali je z njim mogoče zagotoviti uresničitev navedenega cilja, in tretjič, ali ne presega tega, kar je potrebno, da se ta cilj doseže. ( 27 ) Najprej bom preučil prvi pogoj, ki se nanaša na obstoj legitimnega cilja, nato pa drugi in tretji pogoj, ki se nanašata na ustreznost oziroma potrebnost zadevne ureditve.

48.

Iz ubeseditve prvega vprašanja za predhodno odločanje in iz vsebine predložitvene odločbe izhaja, da je cilj zahteve, da mora imeti dolžnik stalno prebivališče na Danskem, ta, da je mogoče vlogo za odpis dolga obravnavati ob zadostni seznanjenosti s položajem na podlagi informacij, ki omogočajo, prvič, presojo socialnih in finančni življenjskih razmer dolžnika, da se ugotovi, ali je za njegovo zadolženost kriva njegova nezmožnost ali nepripravljenost, drugič, zagotovitev trajnega izboljšanja dolžnikovega položaja, in tretjič, zagotovitev, da ima dolžnik v naslednjih letih, v katerih mora postopno poplačati znesek dolga, primerno skromen, vendar kljub temu sprejemljivo zadosten življenjski standard.

49.

Cilj pogoja stalnega prebivališča, kot ga pojasnjuje predložitveno sodišče, je torej zagotoviti, da se pri preučitvi vloge za odpis dolga upoštevajo okoliščine v zvezi s socialnim in finančnim položajem dolžnika in njegovih bližnjih ter življenjske razmere v kraju, kjer se preživljajo.

50.

Sodišče je v sodbi Radziejewski, ko je odgovarjalo na trditev švedske vlade, da je pogoj stalnega prebivališča potreben, da se lahko zadovoljivo ugotovi finančni in osebni položaj dolžnika, zlasti menilo, da je legitimno, da želi država članica preveriti finančni in osebni položaj dolžnika, preden odpiše vse njegove dolgove ali njihov del. ( 28 )

51.

Zdi se mi, da se cilj pogoja stalnega prebivališča, ki ga določa danska ureditev, ne razlikuje od cilja pogoja stalnega prebivališča iz sodbe Radziejewski. ( 29 )

52.

Po mnenju predložitvenega sodišča in danske vlade naj bi Sodišče v navedeni sodbi preučilo pogoj stalnega prebivališča glede na potrebo, da se preveri osebni in finančni položaj dolžnika. Vendar naj Sodišče ne bi odločilo o vprašanju, ali je lahko to, da je dostop do postopka odpisa terjatev pridržan za osebe, ki prebivajo ali so vsaj nazadnje prebivale v državi članici, v kateri je vloga predložena, utemeljeno s ciljem, da se zagotovi, da je sodišče, ki tako vlogo obravnava, seznanjeno s konkretnim socialnim in finančnim položajem, v katerem dolžnik živi, in da lahko to upošteva pri svoji presoji.

53.

Poleg tega danska vlada meni, da je švedska ureditev, na katero se je nanašala zadeva, v kateri je bila izrečena sodba Radziejewski, ( 30 ) zajemala tudi naknadno preverjanje dolžnika, ki je švedskim organom omogočila, da spremljajo prizadevanja dolžnika za izpolnitev obveznosti. Navedena vlada trdi, da zato pogoj stalnega prebivališča ni mogel zagotavljati uresničitve zastavljenega cilja, ker bi lahko dolžnik preprosto prenesel svoje prebivališče v državo članico po vložitvi vloge za odpis dolga. Nasprotno v okviru danskega postopka odpisa dolga sodišča ne izvajajo naknadnega preverjanja dolžnika.

54.

Zdi se torej, da predložitveno sodišče in danska vlada trdita, da se z dansko ureditvijo želi zagotoviti boljše poznavanje položaja dolžnika, kot se je zahtevalo v skladu s švedsko ureditvijo iz zadeve Radziejewski. ( 31 )

55.

Vendar v obeh primerih cilj pogoja stalnega prebivališča ostaja nespremenjen. Razlike glede ravni poznavanja položaja dolžnika bi se lahko po mojem mnenju izrazile pri preučitvi potrebnosti zadevne ureditve.

56.

Poleg tega se mi zdi, da trditev danske vlade, da danska ureditev ne določa naknadnega preverjanja, ni v skladu z nekaterimi njenimi drugimi trditvami. Navedena vlada namreč v svojih stališčih trdi, da se lahko sklep o odpisu dolga, sprejet v korist dolžnika, ki odide v tujino, v nekaterih okoliščinah razveljavi.

57.

Predložitveno sodišče se jasneje sklicuje na tako možnost, ko navaja, da se lahko sklep o odpisu dolga razveljavi, če je dolžnik v postopku odpisa dolga ravnal goljufivo ali ni izpolnil obveznosti, ki so mu bile naložene s sklepom o odpisu dolga. Vsekakor pa razveljavitev sklepa o odpisu dolga, kot izhaja iz predložitvene odločbe in stališč danske vlade, ni samodejna.

58.

Preučitev ravnanja dolžnika po sprejetju takega sklepa, s katero želijo danski organi izvedeti, ali dolžnik izpolnjuje pogoje iz tega sklepa, po mojem mnenju pomeni obliko naknadnega preverjanja. Zato me ne prepriča trditev danske vlade, da se ta zadeva razlikuje od zadeve, v kateri je bila izrečena sodba Radziejewski, ( 32 ) ker danski organi ne izvajajo naknadnega preverjanja.

59.

Glede na zgoraj navedeno, ob upoštevanju podobnosti med ciljem švedske ureditve iz sodbe Radziejewski ( 33 ) in ciljem ureditve, obravnavane v tej zadevi, menim, da ima pogoj stalnega prebivališča, določen v danski ureditvi, legitimen cilj, in sicer ta, da se lahko o vlogi za odpis dolga odloča ob zadostni seznanjenosti in na podlagi informacij, ki omogočajo ugotovitev preteklega, sedanjega in prihodnjega socialnega in finančnega položaja dolžnika in njegovih bližnjih ter življenjskih razmer v kraju, kjer se preživljajo.

60.

Preudarki predložitvenega sodišča in danske vlade, s katerimi želita utemeljiti zadevno omejitev, temeljijo na ideji, da geografska bližina med krajem stalnega prebivališča dolžnika in sedežem sodišča, na katerem je predložena vloga za odpis dolga, omogoča zagotovitev, da se pri preučitvi te vloge upoštevajo okoliščine v zvezi s socialnim in finančnim položajem tega dolžnika in njegovih bližnjih ter življenjske razmere, v kraju, kjer se preživljajo.

61.

Predložitveno sodišče in danska vlada v zvezi s tem trdita, da sodišče, ki odloča o vlogah za odpis dolga, ne pozna in ne more poznati okoliščin, v katerih živi vložnik v drugi državi članici. Obstajala naj ne bi nobena pravila, po katerih bi se od drugih držav članic lahko zahtevalo, da zagotovijo informacije o lokalnih okoliščinah v zvezi s prihodki in izdatki ali o drugih pomembnih dejavnikih za presojo vloge za odpis dolga. Poleg tega naj tako sodišče ne bi moglo preveriti informacij, ki jih predloži dolžnik.

62.

Poleg tega predložitveno sodišče navaja, da ni harmoniziranih pravil in da zato ni manj omejujočega načina za dosego tega cilja, kot je omejitev dostopa do postopka za odpis dolga na dolžnike, ki prebivajo na Danskem. Nasprotno po mnenju danske vlade razlaga člena 45 PDEU, da ta določba preprečuje uporabo pravila o pristojnosti, kot je dansko pravilo, ovira učinkovito izvajanje Uredbe 2015/848.

63.

Tako kot oseba A in Komisija menim, da uporaba pogoja stalnega prebivališča za delavce vsaj z dveh vidikov pomeni nelogičnost in neskladje. S trditvami danske vlade in predložitvenega sodišča v zvezi z obstojem harmoniziranih določb oziroma njihovim neobstojem teh težav ni mogoče odpraviti.

64.

Prva težava se nanaša na to, da se zdi, da se pogoj stalnega prebivališča uporablja samo za delavce, ki na Danskem opravljajo poklicno dejavnost, ne pa za osebe, ki na Danskem opravljajo samostojno poslovno dejavnost. V primeru zadnjenavedenih to, da ne prebivajo na danskem ozemlju, ne pomeni ovire za vložitev vloge za odpis dolga na sodiščih te države članice.

65.

Druga težava se nanaša na to, da se v skladu z dansko ureditvijo o obstoju pogoja stalnega prebivališča – kot izhaja iz predloga za sprejetje predhodne odločbe in pisnih stališč tožeče stranke – presoja le ob predložitvi vloge za odpis dolga.

66.

Pogoj stalnega prebivališča temelji na ideji, da lahko zaradi geografske bližine med krajem stalnega prebivališča dolžnika in sedežem sodišča, ki mu je zadeva predložena, to odloča o vlogi za odpis dolga na podlagi informacij o socialnem in ekonomskem položaju tega dolžnika. Kadar stečajno sodišče presoja o njegovem socialno‑ekonomskem položaju, bi moral imeti ta pogoj načeloma enako pomembnost, ne glede na to, ali gre za samozaposlenega ali zaposlenega delavca. V obeh primerih so ukrepi za pridobitev informacij iz druge države članice in ukrepi za preverjanje informacij, ki jih predloži dolžnik, skoraj enaki.

67.

Zdi pa se mi, da se v danski ureditvi pogoj stalnega prebivališča ne uporablja dosledno. Oseba, ki opravlja samostojno poslovno dejavnost na danskem ozemlju, namreč lahko predloži vlogo za odpis dolga na danskem sodišču v kraju, kjer opravlja to dejavnost, čeprav nima stalnega prebivališča na Danskem, medtem ko zaposlena oseba, ki nima stalnega prebivališča na danskem ozemlju, na sodiščih te države članice take vloge ne more vložiti.

68.

V zvezi z obravnavano zadevo ni sporno, da vložnik v zadevi v glavni stvari dela na Danskem, kjer je neomejen davčni zavezanec. Zato bi bilo mogoče, kot priznava danska vlada, socialni in ekonomski položaj tega vložnika vsaj delno ugotoviti, ne da bi bilo treba upoštevati informacije, pridobljene iz druge države članice. ( 34 )

69.

Vendar se v skladu z dansko ureditvijo vložnik nikakor ne more sklicevati na okoliščine, navedene v prejšnji točki, da bi dosegel obravnavo zadeve na danskem sodišču, čeprav je iz njih razviden obstoj povezave z Dansko. Če taka povezava zadostuje za to, da lahko danska sodišča odločajo o vlogi za odpis dolga, ki jo predloži oseba, ki na ozemlju te države članice opravlja samostojno poslovno dejavnost, bi morala ta povezava zadostovati tudi za odločanje o vlogi, ki jo predloži zaposlena oseba.

70.

To drži še toliko bolj, ker danska ureditev nacionalnim sodiščem – kot ponazarjajo primeri, ki jih je predložila oseba A v pisnih stališčih – ( 35 ) ne preprečuje, da bi odločala o vlogah za odpis dolga, čeprav morajo upoštevati informacije, pridobljene iz druge države članice.

71.

Zato je iz te nedosledne uporabe pogoja stalnega prebivališča v danski ureditvi razvidno, da stalno prebivanje na danskem ozemlju ni nujno, da lahko sodišča te države članice odločijo o vlogah za odpis dolga. To je znak za to, da pogoj stalnega prebivališča, kot je določen v danski ureditvi, presega tisto, kar je potrebno za uresničitev cilja, navedenega zgoraj v točki 59 teh sklepnih predlogov.

72.

Oseba A je v pisnih stališčih navedla, da je treba v skladu z dansko pravno teorijo in sodno prakso vlogo za začetek postopka odpisa dolga predložiti na sodišču, ki je pristojno ratione locis glede na prebivališče na datum te vloge. Nasprotno se presoja, ki se opravi v okviru postopka odpisa dolga, nanaša na položaj vložnika ob sprejetju odločitve o tej vlogi.

73.

Zdi se mi, da predložitveno sodišče v zvezi s tem uporablja enako razlago danskih določb. V predložitveni odločbi namreč navaja, da dansko sodišče opravi presojo o obstoju lastne pristojnosti v fazi predložitve vloge za odpis dolga.

74.

V skladu s pravilom, imenovanim „načelo perpetuatio fori“, pristojno sodišče, ki mu je zadeva predložena, načeloma ostane pristojno, čeprav se navezne okoliščine, na podlagi katerih je bila ugotovljena njegova pristojnost, med sodnim postopkom spremenijo. ( 36 )

75.

Zato poznavanje informacij o položaju dolžnika in življenjskih razmerah v kraju njegovega prebivališča ne more biti zagotovljeno s pogojem stalnega prebivališča, ker v skladu z načelom perpetuatio fori sprememba navezne okoliščine po predložitvi vloge za odpis dolga, in sicer prenos prebivališča v drugo državo članico, ne preprečuje, da bi dansko sodišče odločalo o tej vlogi.

76.

Ker se o povezavi z danskim ozemljem presoja samo ob predložitvi vloge za odpis dolga, medtem ko mora stečajno sodišče pri preučitvi te vloge upoštevati okoliščine pred tem trenutkom in po njem, pogoj stalnega prebivališča, kot ga določa danska ureditev, torej presega tisto, kar je potrebno za uresničitev cilja tega pogoja. To razlogovanje je uporabilo Sodišče v sodbi Radziejewski, ( 37 ) v skladu s katero določitev pogoja stalnega prebivališča, ki se nanaša izključno na datum predložitve vloge, presega tisto, kar je potrebno za preverjanje položaja vložnika in poznavanje razmer v kraju, kjer živi.

77.

Tega preudarka ne izpodbijejo ne trditve danske vlade v zvezi z obstojem harmoniziranih pravil o pristojnosti ne trditve predložitvenega sodišča v zvezi z njihovim neobstojem.

78.

Predložitveno sodišče meni – ker pravila o odpisu dolga niso harmonizirana – da niso na voljo manj omejujoča sredstva za uresničitev tega cilja, kot je omejitev dostopa do postopka odpisa dolga na dolžnike, ki prebivajo na Danskem.

79.

Po drugi strani danska vlada poudarja, da obstajajo harmonizirana pravila o mednarodni pristojnosti v zadevah v zvezi s prilagoditvijo dolga. Po mnenju navedene vlade bi razlaga člena 45 PDEU, da ta določba nasprotuje pravilu o pristojnosti, kot je dansko pravilo, ovirala učinkovito izvajanje Uredbe 2015/848. V skladu s členom 3(1) Uredbe 2015/848 naj bi bila švedska sodišča v okoliščinah obravnavanega primera pristojna za ugotavljanje položaja dolžnika, ki prebiva in živi na Švedskem. Dansko pravilo o pristojnosti naj namreč ne bi bilo bistveno drugačno od pravila o mednarodni pristojnosti iz navedene uredbe.

80.

Teh trditev ni mogoče sprejeti.

81.

Kot sem navedel v točki 25 teh sklepnih predlogov, se Uredba 2015/848, ratione temporis ne uporablja za spor o glavni stvari. Kljub temu je treba upoštevati dejstvo, da se danska pravila, ki določajo pogoj stalnega prebivališča, v tej državi članici še vedno uporabljajo, medtem ko druge države članice od 26. junija 2017 uporabljajo pravila iz Uredbe 2015/848.

82.

V skladu s členom 3(1), četrti pododstavek, Uredbe 2015/848 se domneva, če ni dokazano nasprotno, da je središče glavnih interesov posameznika, razen takega, ki opravlja samostojno poslovno ali poklicno dejavnost, kraj njegovega običajnega prebivališča. Čeprav pojem „običajno prebivališče“ v smislu člena 3(1), četrti pododstavek, Uredbe 2015/848 ne ustreza nujno pojmu „stalno prebivališče“ v smislu danske ureditve, navedena določba Uredbe 2015/848 dolžnika ne napotuje samodejno na sodišča v kraju njegovega stalnega prebivališča. To je namreč le domneva, ki jo je mogoče ovreči.

83.

Tako na eni strani rešitev, ki jo določa Uredba 2015/848, če se uporabi navedba predložitvenega sodišča, pomeni prikaz „manj omejujočih načinov“, ki omogočajo uresničitev cilja pogoja stalnega prebivališča, kot ga opredeljujeta to sodišče in danska vlada.

84.

Na drugi strani bi lahko ureditev, ki določa pogoj stalnega prebivališča, kot je zadevna danska ureditev, vplivala na delovanje Uredbe 2015/848 v državah članicah, za katere je zavezujoča, če bi se izkazalo, da bi bilo treba domnevo iz člena 3(1), četrti pododstavek, navedene uredbe po potrebi ovreči, na primer v korist kraja opravljanja dela. V takem primeru bi se z dansko ureditvijo prezrlo ovrženje navedene domneve. ( 38 )

85.

Če povzamem ta del moje analize v zvezi s harmonizacijo pravil o pristojnosti, se, na prvem mestu, ne strinjam s predložitvenim sodiščem, da ni manj omejujočih načinov za uresničitev cilja, določenega za pogoj stalnega prebivališča. Na drugem mestu, v nasprotju s trditvijo danske vlade se ni mogoče sklicevati na obstoj pravil o pristojnosti iz Uredbe 2015/848 za utemeljitev skladnosti danske ureditve s pravom Unije.

86.

Če povzamem preudarke, ki sem jih poudaril do zdaj, ugotavljam, da se zdi, da se pogoj stalnega prebivališča, ki ga določa danska ureditev, ne uporablja dosledno, kar lahko kaže na to, da navedeni pogoj presega tisto, kar je potrebno za preverjanje položaja vložnika in poznavanje položaja v kraju, kjer živi. To ugotovitev potrjuje dejstvo, da se pogoj stalnega prebivališča nanaša izključno na datum vložitve vloge. Nazadnje, teh ugotovitev ne izpodbijejo trditve v zvezi z Uredbo 2015/848.

87.

Glede na vse zgornje ugotovitve Sodišču predlagam, naj na prvo vprašanje za predhodno odločanje odgovori, da je treba člen 45 PDEU razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, kot je obravnavana v postopku v glavni stvari in v skladu s katero zaposlena oseba, ki nima stalnega prebivališča na ozemlju države članice, ne more predložiti vloge za odpis dolga na sodiščih te države članice, čeprav ima zadostno povezavo z navedeno državo članico, ki je primerljiva s tisto, ki izhaja iz stalnega prebivanja na tem ozemlju.

88.

Predložitveno sodišče želi z drugim vprašanjem za predhodno odločanje, ki ga postavlja, če bi bil odgovor na prvo vprašanje pritrdilen, izvedeti, ali je treba zaposleni osebi, ki ne izpolnjuje pogoja stalnega prebivališča, kljub temu omogočiti prilagoditev dolga, če so izpolnjeni drugi materialni pogoji, zaradi česar bi se morali zasebni upniki soočiti z zmanjšanjem ali izničenjem dolga, ki bi ga do njih imel dolžnik, ki se je preselil v tujino.

89.

Priznati je treba, da pri branju drugega vprašana za predhodno odločanje ostaja določena negotovost glede resničnega predmeta vprašanja predložitvenega sodišča. Iz ubeseditve tega vprašanja izhaja, da predložitveno sodišče dvomi o polnem učinku člena 45 PDEU v okoliščinah, kot so v obravnavanem primeru.

90.

Komisija v zvezi s tem trdi, da se spor o glavni stvari ne nanaša neposredno na odnose med posamezniki in da zato vprašanje, ali ima člen 45 PDEU neposredni učinek na te odnose, ni upoštevno. Danska vlada meni, da bi v okoliščinah obravnavanega primera z uporabo člena 45 PDEU nastal položaj stranskega horizontalnega učinka.

91.

Ugotavljam, da so v obravnavanem primeru predmet presoje glede na člen 45 PDEU nacionalne določbe in ne ravnanje posameznikov, s katerim ti nalagajo obveznosti drugim posameznikom. ( 39 ) Poleg tega je očitno, da nacionalne določbe, kot so obravnavane v tej zadevi, spadajo na področje uporabe člena 45 PDEU. Če take nacionalne določbe niso v skladu s Pogodbo, je treba njihovo uporabo zavrniti, ne glede na to, ali gre za spor med posameznikoma ali med posameznikom in pojavno obliko države.

92.

Podredno, tudi če bi se štelo, da je treba drugo vprašanje analizirati z vidika obveznosti, ki so naložene upnikom dolžnika, ki mu je bilo ugodeno v postopku odpisa dolga, je treba upoštevati, da pogoj stalnega prebivališča, ko je tisti iz postopka v glavni stvari, pomeni merilo glede naveznih okoliščin, ki ga določa pravilo o pristojnosti. Kot izhaja iz mojih zgornjih ugotovitev, pravila o pristojnosti ne podeljujejo materialnih pravic, vsaj ne neposredno, niti ne nalagajo materialnih obveznosti posameznikom. V obravnavanem primeru nacionalno pravilo o pristojnosti omogoča samo, da se na danskem sodišču predlaga začetek postopka odpisa dolga. Posameznikom so namreč dodeljene pravice ali naložene obveznosti z odločitvijo navedenega sodišča.

93.

Nazadnje, ne morem izključiti, da želi predložitveno sodišče z drugim vprašanjem za predhodno določanje v bistvu izvedeti, kako naj se odzove na sodbo, ki jo bo Sodišče izreklo v tej zadevi, če bo odgovor na prvo vprašanje pritrdilen.

94.

Res je, da v okviru postopka predhodnega odločanja Sodišče ni pristojno za razlago notranjega prava države članice niti za določitev, kako naj bi se ta država članica uskladila z njegovo razlago prava Unije. Vendar bom, da bi predložitvenemu sodišču zagotovil koristen odgovor, navedel nekaj pripomb glede tega.

95.

V zvezi s tem ugotavljam, da neskladnost pogoja stalnega prebivališča s členom 45 PDEU ne pomeni popolne ničnosti tega pogoja. Navedena neskladnost izhaja samo iz tega, da v skladu z nacionalno ureditvijo v posameznem primeru dolžnik ne more pridobiti sklepa o odpisu dolga, čeprav ima zadostno povezavo z ozemljem te države članice.

96.

V tem primeru in drugih podobnih primerih nacionalnemu sodišču ni treba kar v celoti zavrniti uporabe pogoja stalnega prebivališča in uporabiti zadevne nacionalne določbe brez kakršne koli zahteve glede obstoja povezave med dolžnikom in danskim ozemljem.

97.

Nasprotno, lahko se odloči za bolj prilagojeno rešitev, pri čemer se lahko po potrebi pogoj stalnega prebivališča ublaži, tako da lahko danska sodišča odločajo o vlogi za odpis dolga, kadar obstaja zadostna povezava med dolžnikom in danskim ozemljem. Kot sem navedel v točki 37 teh sklepnih predlogov, namreč zlasti v interesu učinkovitega izvajanja sodne oblasti velika večina pravil o pristojnosti temelji na ideji, da mora obstajati povezava med pristojnim sodiščem in zadevnim položajem. Torej bi bilo treba samo ublažiti strogost pogoja stalnega prebivališča, ki ga določa danska ureditev, da bi bilo puščenega več prostora tako opredeljenemu načelu bližine.

98.

Glede na te ugotovitve Sodišču predlagam, naj na drugo vprašanje za predhodno odločanje odgovori, da je treba člen 45 PDEU razlagati tako, da v okoliščinah, kot so obravnavane v postopku v glavni stvari, izključuje uporabo zadevne nacionalne ureditve, ne glede na to, ali postopek odpisa dolga morda vodi do tega, da so posameznikom naložene obveznosti.

99.

V zvezi s tem ugotavljam, da dejstvo, da morajo ti posamezniki sprejeti zmanjšanje zneskov, ki jim jih dolguje dolžnik, ki se je preselil v drugo državo, ali izgubo teh zneskov v celoti, izhaja iz odločitve danskega sodišča, ki odloča o vlogi za odpis dolga.

100.

Glede na vse zgornje preudarke Sodišču predlagam, naj na vprašanji za predhodno odločanje, ki ju je postavilo Østre Landsret (višje sodišče za vzhodno regijo, Danska), odgovori: