1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 267 PDEU, člena 47, prvi in drugi odstavek, Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) in člena 4(1) Direktive (EU) 2016/343 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. marca 2016 o krepitvi nekaterih vidikov domneve nedolžnosti in krepitvi pravice biti navzoč na sojenju v kazenskem postopku (UL 2016, L 65, str. 1) v povezavi z uvodno izjavo 16 te direktive.

2

Ta predlog je bil vložen v okviru kazenskega postopka proti osebi RH glede njenega zadržanja v priporu.

3

Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisana 4. novembra 1950 v Rimu (v nadaljevanju: EKČP), v členu 5, naslovljenem „Pravica do svobode in varnosti“, določa:

„1.   Vsakdo ima pravico do svobode in osebne varnosti. Nikomur se ne sme odvzeti prostost, razen v naslednjih primerih in v skladu s postopkom, ki je predpisan z zakonom:

[…]

[…]

4.   Vsakdo, ki mu je bila odvzeta prostost, ima pravico začeti postopek, v katerem bo sodišče hitro odločilo o zakonitosti odvzema prostosti in odredilo njegovo izpustitev, če je bil odvzem prostosti nezakonit.

[…]“

4

Člen 6 EKČP, naslovljen „Pravica do poštenega sojenja“, v odstavku 1 določa:

„Vsakdo ima pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ali o kakršnihkoli kazenskih obtožbah zoper njega pravično in javno ter v razumnem roku odloča neodvisno in nepristransko z zakonom ustanovljeno sodišče. […]“

5

V uvodni izjavi 16 Direktive 2016/343 je navedeno:

„Domneva nedolžnosti bi bila kršena, če bi javne izjave javnih organov ali sodne odločbe, razen odločbe o ugotovitvi krivde, osumljeno ali obdolženo osebo označile za krivo, dokler taki osebi ni dokazana krivda v skladu z zakonom. Take izjave in sodne odločbe ne bi smele odražati mnenja, da je ta oseba kriva. To ne bi smelo posegati v akte tožilstva, namenjene dokazovanju krivde osumljene ali obdolžene osebe, kot je obtožni akt, in v sodne odločbe, na podlagi katerih se izvrši pogojna kazen, pod pogojem, da se spoštujejo pravice obrambe. To prav tako ne bi smelo posegati v predhodne procesne odločbe, ki jih sprejmejo sodni ali drugi pristojni organi in ki temeljijo na sumu ali na obremenilnih dokazih, kot so odločbe o priporu pred sojenjem, če v teh odločbah osumljena ali obdolžena oseba ni označena za krivo. Pristojni organ bi moral morda pred sprejetjem predhodne procesne odločbe preveriti, ali obstaja dovolj obremenilnih dokazov zoper osumljeno ali obdolženo osebo za utemeljitev take odločbe, ta odločba pa lahko vsebuje sklicevanja na take dokaze.“

6

Člen 4 navedene direktive, naslovljen „Javno označevanje osumljenih ali obdolženih oseb za krive“, v odstavku 1 določa:

„Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, da zagotovijo, da javne izjave javnih organov in sodne odločbe, razen odločb o ugotovitvi krivde, osumljene ali obdolžene osebe ne označujejo za krive, dokler tej osebi ni dokazana krivda v skladu z zakonom. To ne posega v akte tožilstva, katerih namen je dokazati krivdo osumljene ali obdolžene osebe, in v predhodne procesne odločbe, ki jih sprejmejo sodni ali drugi pristojni organi in ki temeljijo na sumu ali na obremenilnih dokazih.“

7

Člen 6 te direktive, naslovljen „Dokazno breme“, določa:

„1.   Države članice zagotovijo, da dokazno breme za ugotavljanje krivde osumljenih in obdolženih oseb nosi tožilstvo. To ne posega v obveznosti sodnika ali pristojnega sodišča, da si prizadeva najti tako obremenilne kot razbremenilne dokaze, in pravico obrambe, da predloži dokaze v skladu z veljavnim nacionalnim pravom.

2.   Države članice zagotovijo, da se v primeru vsakršnega dvoma o krivdi v kazenskem postopku odloči v korist osumljene ali obdolžene osebe, tudi ko sodišče presoja o tem, ali bi bilo treba zadevno osebo oprostiti.“

8

Na podlagi člena 22 Nakazatelno protsesualen kodeks (zakonik o kazenskem postopku, v nadaljevanju: NPK) je treba vsako kazensko zadevo obravnavati in o njej odločiti v razumnem roku, zlasti kadar je obdolžena oseba v priporu.

9

V skladu s členom 56(1) in členom 63(1) NPK je mogoče odrediti ali podaljšati ukrep pripora, če obstaja „utemeljen sum“, da je obdolžena oseba storila kaznivo dejanje.

10

Člen 65(4) NPK določa, da če obdolžena oseba pred sodiščem izpodbija, da so izpolnjeni vsi zakonski pogoji za podaljšanje njenega pripora, in tudi to, da še vedno obstaja utemeljen sum, da je storila zadevno kaznivo dejanje, mora sodišče odgovoriti na njene trditve in presoditi, ali ta sum še vedno obstaja.

11

Člen 489(2) NPK določa, da v primeru, da je vložen predlog za sprejetje predhodne odločbe, lahko stranke, tudi če se postopek pred predložitvenim sodiščem prekine, vložijo predlog za spremembo ukrepa pripora, sodišče pa mora o tem predlogu vsebinsko odločiti.

12

Oseba RH je osumljena, da je bila članica organizirane hudodelske združbe, katere cilj je izvrševanje umorov, kar je kaznivo dejanje, prepovedano s členom 321(3) Nakazatelen kodeks (kazenski zakonik) v povezavi s členom 321(2) tega zakonika. Za to kaznivo dejanje je predpisana kazen odvzema prostosti od 3 do 10 let.

13

Zoper osebo RH je bil 22. oktobra 2018 odrejen pripor, ker sta prvostopenjsko in pritožbeno sodišče menili, da obstaja utemeljen sum, da je ta oseba storila očitano kaznivo dejanje.

14

Odvetnik osebe RH je 20. decembra 2018 pri predložitvenem sodišču vložil predlog za izpustitev svoje stranke, pri čemer je na podlagi člena 56(1) in člena 63(1) NPK izpodbijal obstoj utemeljenega suma glede njene udeležbe pri navedenem kaznivem dejanju.

15

Predložitveno sodišče v zvezi z zakonitostjo sklepa o odreditvi pripora navaja, da je izpustitev osebe RH odvisna zgolj od tega, ali obstaja utemeljen sum, da je storilka zadevnega kaznivega dejanja.

16

Predložitveno sodišče ima pri odločanju o tem vprašanju dvome iz dveh razlogov. Prvič, trdi, da ima pri preučitvi vprašanja, ali obstaja utemeljen sum, da je ta oseba storila zadevno kaznivo dejanje, velike težave glede tega, kako oblikovati svojo odločbo, da oseba RH ne bi bila označena za krivo in bi bil hkrati podan odgovor na ugovore, ki jih je navedel njen zagovornik.

17

Iz najnovejše nacionalne sodne prakse naj bi namreč izhajalo, da je treba pri preizkusu zakonitosti sklepa o odreditvi pripora in v zvezi z odločitvijo, ali obstaja utemeljen sum, da je osumljena ali obdolžena oseba storila očitana kazniva dejanja, opraviti presojo prima facie, v skladu s katero je obtožba dokazana.

18

Predložitveno sodišče glede tega navaja, da je bil v zvezi z razlago te nacionalne ureditve, ki se nanaša na odločanje o priporu, že vložen predlog za sprejetje predhodne odločbe v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 19. septembra 2018, Milev (C‑310/18 PPU, EU:C:2018:732). V navedeni zadevi je obdolžena oseba po vložitvi predloga za sprejetje predhodne odločbe in prekinitvi postopka dvakrat zahtevala, naj se ponovno preveri zakonitost njenega pripora iz enakih razlogov kot tistih, ki so bili navedeni v okviru predloga za sprejetje predhodne odločbe.

19

Drugič, predložitveno sodišče se sprašuje, ali z vložitvijo tega predloga za sprejetje predhodne odločbe in prekinitvijo postopka v zvezi s sporom, o katerem odloča, spoštuje pravo Unije, vključno z obveznostjo odločanja v razumnem roku. Čeprav namreč člen 489(2) NPK ne določa izrecno, da se mora navedeno sodišče izreči o predlogu za spremembo sklepa o odreditvi pripora, naj bi bila v novi sodni praksi ta določba razlagana tako, da vložitev predloga za sprejetje predhodne odločbe ni mogoča.

20

V skladu z navedbami predložitvenega sodišča je sodišče, ki je odločalo v sporu v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 19. septembra 2018, Milev (C‑310/18 PPU, EU:C:2018:732), vložilo predlog za sprejetje predhodne odločbe in prekinilo postopek kljub zavezujočim navodilom višjega organa, zaradi česar naj bi bil uveden disciplinski postopek pred Visshia sadeben savet (višji sodni svet, Bolgarija) zaradi neizpolnitve obveznosti odločanja v razumnem roku.

21

V teh okoliščinah je Spetsializiran nakazatelen sad (specializirano kazensko sodišče, Bolgarija) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

Če je odgovor na prvo vprašanje nikalen:

22

Predložitveno sodišče je predlagalo, naj se ta predlog za sprejetje predhodne odločbe obravnava po nujnem postopku predhodnega odločanja, ki je določen v členu 107 Poslovnika Sodišča.

23

V zvezi s tem je treba poudariti, da se ta predlog za sprejetje predhodne odločbe nanaša na razlago Direktive 2016/343, ki spada pod naslov V tretjega dela Pogodbe DEU o območju svobode, varnosti in pravice. Torej ga je mogoče obravnavati po nujnem postopku predhodnega odločanja iz člena 23a Statuta Sodišča Evropske unije in člena 107 njegovega Poslovnika.

24

Glede merila nujnosti je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča upoštevati okoliščino, da je osebi, na katero se nanaša postopek v glavni stvari, trenutno odvzeta prostost in da je njeno nadaljnje pridržanje odvisno od rešitve spora o glavni stvari (sodba z dne 6. decembra 2018, IK (Izvršitev stranske kazni), C‑551/18 PPU, EU:C:2018:991, točka 30 in navedena sodna praksa).

25

Kot je bilo navedeno v točkah od 12 do 14 tega sklepa, je v sporu o glavni stvari oseba RH osumljena, da je bila članica organizirane hudodelske združbe s ciljem izvrševanja umorov, in je bil zoper njo 22. oktobra 2018 izdan sklep o odreditvi pripora. Odvetnik osebe RH je 20. decembra 2018 pri predložitvenem sodišču vložil zahtevo za izpustitev svoje stranke, pri čemer je izpodbijal obstoj „utemeljenega suma“, da je bila udeležena pri zadevnem kaznivem dejanju.

26

Iz tega je razvidno, da je nadaljnji pripor osebe RH odvisen od odločitve Sodišča, ker bo njegov odgovor na vprašanji, ki mu ju je postavilo predložitveno sodišče, lahko imel takojšne posledice za pripor te osebe.

27

V teh okoliščinah je prvi senat Sodišča 16. januarja 2019 na predlog sodnice poročevalke in po opredelitvi generalnega pravobranilca odločil, da se predlogu predložitvenega sodišča, naj se ta predlog za sprejetje predhodne odločbe obravnava po nujnem postopku predhodnega odločanja, ugodi.

28

Člen 99 Poslovnika Sodišča določa, da če je iz sodne prakse mogoče jasno sklepati, kakšen je odgovor na vprašanje, ali če odgovor na vprašanje, predloženo v predhodno odločanje, ne dopušča nobenega razumnega dvoma, lahko Sodišče na predlog sodnika poročevalca in po opredelitvi generalnega pravobranilca kadar koli odloči z obrazloženim sklepom.

29

To določbo je treba uporabiti v okviru tega predloga za sprejetje predhodne odločbe.

30

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 267 PDEU in člen 47, drugi odstavek, Listine razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni ureditvi, kakor je razložena v sodni praksi, ki ima za posledico, da se je nacionalno sodišče dolžno izreči o zakonitosti sklepa o odreditvi pripora, ne da bi imelo možnost, da vloži predlog za sprejetje predhodne odločbe pri Sodišču ali da počaka na njegov odgovor.

31

V skladu z navedbami predložitvenega sodišča naj bi bil namreč cilj te ureditve preprečiti kršitev pravice osumljene ali obdolžene osebe, da se o njeni zahtevi v zvezi z zakonitostjo tega sklepa o odreditvi pripora odloči v razumnem roku, zoper člane te sestave pa bi bile lahko v primeru nespoštovanja te ureditve naložene disciplinske sankcije.

32

Prvič, poudariti je treba, da je pravica obdolžene osebe, da se o njeni zadevi odloči v razumnem roku, določena v členu 6(1) EKČP in v členu 47, drugi odstavek, Listine, kar zadeva sodni postopek. Na kazenskem področju je treba to pravico spoštovati ne samo v tem postopku, ampak tudi v predhodnem postopku zbiranja informacij, takoj ko je zadevna oseba obdolžena (glej v tem smislu sodbo z dne 5. junija 2018, Kolev in drugi, C‑612/15, EU:C:2018:392, točki 70 in 71 ter navedena sodna praksa).

33

V tem okviru je treba opozoriti, da člen 267, četrti odstavek, PDEU določa, da če je vprašanje za predhodno odločanje postavljeno v postopku, ki teče pred sodiščem države članice glede osebe, ki ji je odvzeta prostost, Sodišče odloča v najkrajšem možnem roku.

34

Glede tega nujni postopek predhodnega odločanja, uveden s členom 23a Statuta Sodišča Evropske unije, pomeni enega od načinov za izvajanje pravice vsakogar, da se o njegovi zadevi odloči v razumnem roku.

35

Zato so postopki, kakršen je določen v členu 23a Statuta Sodišča Evropske unije, namenjeni prav temu, da se zagotovi spoštovanje te pravice, določene v členu 47, drugi odstavek, Listine.

36

Drugič, v zvezi z možnostjo, da se vloži predlog za sprejetje predhodne odločbe ali da se počaka na odgovor Sodišča, je treba opozoriti, da člen 267 PDEU v drugem odstavku zlasti določa, da nacionalno sodišče Sodišču lahko postavi vprašanje za predhodno odločanje, če meni, da je treba glede vprašanja sprejeti odločitev, ki mu bo omogočila izreči sodbo.

37

Predlog za sprejetje predhodne odločbe temelji na dialogu med sodiščema, katerega začetek je v celoti odvisen od presoje nacionalnega sodišča glede pomembnosti in nujnosti tega predloga (sodbi z dne 16. decembra 2008, Cartesio, C‑210/06, EU:C:2008:723, točka 91 in navedena sodna praksa, ter z dne 1. februarja 2017, Tolley, C‑430/15, EU:C:2017:74, točka 31 in navedena sodna praksa).

38

Tako imajo nacionalna sodišča najširšo diskrecijsko pravico glede predložitve vprašanja Sodišču, če ugotovijo, da se v zadevi, o kateri odločajo, pokažejo vprašanja glede razlage ali presoje veljavnosti določb prava Unije, glede katerih morajo odločiti (glej v tem smislu sodbo z dne 22. junija 2010, Melki in Abdeli, C‑188/10 in C‑189/10, EU:C:2010:363, točka 41 in navedena sodna praksa).

39

Natančneje, nacionalna sodišča lahko to možnost uporabijo, kadar koli to v okviru postopka ocenijo za primerno. Izbira najprimernejšega trenutka za predložitev vprašanja za predhodno odločanje Sodišču je namreč v izključni pristojnosti nacionalnih sodišč (sodba z dne 5. julija 2016, Ognyanov, C‑614/14, EU:C:2016:514, točka 17 in navedena sodna praksa).

40

Poleg tega je Sodišče že razsodilo, da v pristojnost, ki je s členom 267 PDEU nacionalnim sodiščem podeljena za vložitev predloga za sprejetje predhodne odločbe pri Sodišču, ne more poseči uporaba pravil nacionalnega prava, ki pritožbenemu sodišču dovoljujejo, da odločbo o vložitvi predloga za sprejetje predhodne odločbe pri Sodišču spremeni, razveljavi in sodišču, ki je navedeno odločbo izdalo, naloži, naj nadaljuje postopek po nacionalnem pravu, ki je bil prekinjen (glej v tem smislu sodbo z dne 16. decembra 2008, Cartesio, C‑210/06, EU:C:2008:723, točki 95 in 98).

41

Kar zadeva nujnost, da predložitveno sodišče počaka, da Sodišče odgovori na predlog za sprejetje predhodne odločbe, ali možnost, da v okoliščinah, kakršne so te iz postopka v glavni stvari, odloči o zahtevi za izpustitev, ki je vložena med tem, ko Sodišče obravnava predlog za sprejetje predhodne odločbe, je treba najprej pojasniti, da predložitvenemu sodišču nič ne preprečuje, da odredi, naj se osumljena ali obdolžena oseba izpusti, zlasti če dokazi, s katerimi razpolaga, govorijo temu v prid.

42

Poleg tega je treba upoštevati člen 100(1) Poslovnika Sodišča, ki določa, da lahko predložitveno sodišče vprašanje za predhodno odločanje umakne, preden je dan razglasitve sodbe sporočen strankam.

43

V tem okviru je ustaljena sodna praksa, da mora imeti nacionalno sodišče, ki odloča o sporu, ki se nanaša na pravo Unije, možnost izdaje začasnih ukrepov, da bi zagotovilo polni učinek sodne odločbe, ki bo izdana glede obstoja pravic, uveljavljanih na podlagi prava Unije. Polni učinek sistema, uvedenega s členom 267 PDEU, bi bil namreč zmanjšan, če nacionalno sodišče, ki prekine odločanje do odgovora Sodišča na njegovo vprašanje za predhodno odločanje, ne bi moglo sprejeti začasnih ukrepov do izreka svoje odločbe, sprejete po prejetem odgovoru Sodišča (glej v tem smislu sodbo z dne 19. junija 1990, Factortame in drugi, C‑213/89, EU:C:1990:257, točki 21 in 22).

44

Sodišče pa lahko kadar koli preveri, ali so še izpolnjeni pogoji za njegovo pristojnost, kot je razvidno iz člena 100(2) njegovega Poslovnika.

45

V skladu z ustaljeno sodno prakso je namreč iz besedila in sistematike člena 267 PDEU razvidno, da postopek predhodnega odločanja predpostavlja zlasti, da mora pred nacionalnimi sodišči dejansko potekati spor, v okviru katerega se od teh sodišč zahteva, da izdajo odločbo, v kateri bo mogoče upoštevati sodbo, izdano v postopku predhodnega odločanja (sklep z dne 5. junija 2014, Antonio Gramsci Shipping in drugi, C‑350/13, EU:C:2014:1516, točka 10 in navedena sodna praksa).

46

Tretjič, kar zadeva tveganje, ki ga navaja predložitveno sodišče, da bodo v primeru nespoštovanja zavezujočih navodil višjega organa naložene disciplinske sankcije, in neodvisnost navedenega sodišča, je Sodišče že razsodilo, da je ta neodvisnost bistvena za pravilno delovanje sistema pravosodnega sodelovanja, ki ga predstavlja mehanizem predhodnega odločanja iz člena 267 PDEU, ker lahko ta mehanizem uporabi le organ, pristojen za izvajanje prava Unije, ki med drugim izpolnjuje to merilo neodvisnosti (sodba z dne 25. julija 2018, Minister for Justice and Equality (Pomanjkljivosti pravosodnega sistema), imenovana LM, C‑216/18 PPU, EU:C:2018:586, točka 54 in navedena sodna praksa).

47

Glede tega zahteva po neodvisnosti – enako kot nezamenljivost članov zadevne instance ali to, da ti prejemajo plačo, ki ustreza pomembnosti funkcij, ki jih izvajajo – predpostavlja tudi, da disciplinska ureditev, ki velja za osebe, ki opravljajo sodno funkcijo, vsebuje potrebne varovalke za izognitev vsakršni nevarnosti, da bi bila ta ureditev uporabljena za politični nadzor nad vsebino sodnih odločb (glej v tem smislu sodbo z dne 25. julija 2018, Minister for Justice and Equality (Pomanjkljivosti pravosodnega sistema), imenovana LM, C‑216/18 PPU, EU:C:2018:586, točki 64 in 67 ter navedena sodna praksa). Varovalka, ki je neločljivo povezana z neodvisnostjo sodnikov, je to, da ti ne bodo izpostavljeni disciplinskim sankcijam, ker bi izkoristili možnost, da pri Sodišču vložijo predlog za sprejetje predhodne odločbe ali da počakajo na odgovor na ta predlog, preden vsebinsko odločijo o sporu, ki jim je bil predložen, za uporabo katere so izključno pristojni (glej v tem smislu sodbo z dne 5. julija 2016, Ognyanov, C‑614/14, EU:C:2016:514, točki 17 in 25 ter navedena sodna praksa).

48

Zato je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 267 PDEU in člen 47, drugi odstavek, Listine razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni ureditvi, kakor je razložena v sodni praksi, ki ima za posledico, da se je nacionalno sodišče dolžno izreči o zakonitosti sklepa o odreditvi pripora, ne da bi imelo možnost, da vloži predlog za sprejetje predhodne odločbe pri Sodišču ali da počaka na njegov odgovor.

49

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 4 Direktive 2016/343 v povezavi z uvodno izjavo 16 te direktive razlagati tako, da zahteve, ki izhajajo iz domneve nedolžnosti, pomenijo, da mora pristojno sodišče pri preizkusu, ali je podan utemeljen sum, da je osumljena ali obdolžena oseba storila očitano kaznivo dejanje, da bi lahko odločilo o zakonitosti sklepa o odreditvi pripora, tehtati obremenilne in razbremenilne dokaze, ki so mu predloženi, in svojo odločbo obrazložiti tako, da se poleg navedbe dokazov, ki jih je upoštevalo, tudi izreče o ugovorih zagovornika zadevne osebe.

50

Predložitveno sodišče je seznanjeno z razlago, ki jo je Sodišče podalo v sodbi z dne 19. septembra 2018, Milev (C‑310/18 PPU, EU:C:2018:732), saj se nanjo izrecno sklicuje, vendar meni, da na podlagi pojasnil Sodišča ni mogoče celovito odgovoriti na njegova vprašanja.

51

Opozoriti je treba, da je Sodišče v navedeni sodbi razsodilo, da je treba člen 3 in člen 4(1) Direktive 2016/343 razlagati tako, da ne nasprotujeta sprejetju predhodnih procesnih odločb, kot je sklep sodnega organa o nadaljnjem trajanju pripora, ki temeljijo na sumih ali obremenilnih dokazih, če v teh odločbah priprta oseba ni označena za krivo, in da, nasprotno, ta direktiva ne ureja pogojev, pod katerimi je mogoče sprejeti sklepe o odreditvi pripora.

52

Pomisleki predložitvenega sodišča se umeščajo v širši okvir pojma „utemeljen sum“ v smislu člena 5(1)(c) EKČP in zdi se, da izhajajo predvsem iz zadnjega stavka uvodne izjave 16 Direktive 2016/343, v kateri je navedeno, da bi moral „[p]ristojni organ […] morda pred sprejetjem predhodne procesne odločbe preveriti, ali obstaja dovolj obremenilnih dokazov zoper osumljeno ali obdolženo osebo za utemeljitev take odločbe, ta odločba pa lahko vsebuje sklicevanja na take dokaze“.

53

V obravnavani zadevi uvodna izjava 16 Direktive 2016/343 ustreza členu 4 te direktive, saj so v tej uvodni izjavi pojasnjeni cilji iz tega člena, tako da je treba zadnji stavek uvodne izjave 16 razlagati glede na to uvodno izjavo kot celoto in glede na člen 4 te direktive.

54

Glede tega, prvič, se člen 4 Direktive 2016/343, naslovljen „Javno označevanje osumljenih ali obdolženih oseb za krive“, in prvi štirje stavki uvodne izjave 16 te direktive osredotočajo na okoliščino, da v javnih izjavah javnih organov in v sodnih odločbah, razen odločbah o ugotovitvi krivde, osumljene ali obdolžene osebe ne smejo biti označene za krive. V drugem stavku člena 4(1) Direktive 2016/343 je poleg tega izrecno pojasnjeno, da „[t]o ne posega v […] predhodne procesne odločbe, ki jih sprejmejo sodni ali drugi pristojni organi in ki temeljijo na sumu ali na obremenilnih dokazih“.

55

Drugič, čeprav je v prvem in drugem stavku uvodne izjave 16 Direktive 2016/343 zgolj opozorjeno na nujnost, da se ohrani domneva nedolžnosti ob dajanju javnih izjav, je v tretjem in četrtem stavku te uvodne izjave ponovljena ideja, da previdnost pri dajanju javnih izjav ne vpliva na akte tožilstva ali predhodne procesne odločbe, zlasti tiste, ki se nanašajo na pripor.

56

Poleg tega člen 6 Direktive 2016/343, naslovljen „Dokazno breme“, v drugem stavku odstavka 1 izrecno določa, da ta določba ne posega v obveznosti sodnika ali pristojnega sodišča, da si prizadeva najti „tako obremenilne kot razbremenilne“ dokaze, in v pravico obrambe, da predloži dokaze v skladu z veljavnim nacionalnim pravom.

57

Če torej nacionalno sodišče po preučitvi obremenilnih in razbremenilnih dokazov ugotovi, da obstaja utemeljen sum, da je neka oseba storila dejanja, ki so ji očitana, in sprejme predhodno odločbo v tem smislu, to ne more pomeniti, da je osumljena ali obdolžena oseba označena za krivo teh dejanj v smislu člena 4 Direktive 2016/343.

58

Iz druge povedi člena 4(1) te direktive namreč izhaja, da ta določba ne posega v predhodne procesne odločbe, ki jih sprejmejo sodni organi, v četrti povedi uvodne izjave 16 navedene direktive pa so med te predhodne odločbe vključene tudi odločbe, ki se nanašajo na pripor (glej v tem smislu sodbo z dne 19. septembra 2018, Milev, C‑310/18 PPU, EU:C:2018:732, točka 44).

59

Vsekakor je treba opozoriti, da Direktive 2016/343 glede na minimalno harmonizacijo, ki se z njo izvaja, ni mogoče razlagati kot popoln in izčrpen instrument, katerega namen bi bil določiti vse pogoje za sprejetje sklepa o odreditvi pripora, tako glede načina, na katerega je treba preizkusiti različne dokaze, kot glede obsega obrazložitve takega sklepa (sodba z dne 19. septembra 2018, Milev, C‑310/18 PPU, EU:C:2018:732, točka 47).

60

Glede na zgornje preudarke je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člena 4 in 6 Direktive 2016/343 v povezavi z uvodno izjavo 16 te direktive razlagati tako, da zahteve, ki izhajajo iz domneve nedolžnosti, ne nasprotujejo temu, da pristojno sodišče pri preizkusu, ali je podan utemeljen sum, da je osumljena ali obdolžena oseba storila očitano kaznivo dejanje, da bi lahko odločilo o zakonitosti sklepa o odreditvi pripora, tehta obremenilne in razbremenilne dokaze, ki so mu predloženi, in svojo odločbo obrazloži tako, da se poleg navedbe dokazov, ki jih je upoštevalo, tudi izreče o ugovorih zagovornika zadevne osebe, če s to odločbo priprta oseba ni označena za krivo.

61

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo: