–

za C. Escribana Vindela on sam,

–

za špansko vlado M. J. García-Valdecasas Dorrego in A. Gavela Llopis, agentki,

–

za Evropsko komisijo L. Flynn, H. Krämer in J. Baquero Cruz, agenti,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 19(1), drugi pododstavek, PEU, člena 21 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) ter člena 2(1) in (2)(b) Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 4, str. 79).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Carlosom Escribanom Vindelom in Ministerio de Justicia (ministrstvo za pravosodje, Španija) glede znižanja zneska njegove plače v okviru smernic proračunske politike španske države.

3

Člen 1 Direktive 2000/78 določa:

„Namen te direktive je opredeliti splošni okvir boja proti diskriminaciji zaradi vere ali prepričanja, hendikepiranosti, starosti ali spolne usmerjenosti pri zaposlovanju in delu, zato da bi v državah članicah uresničevali načelo enakega obravnavanja.“

4

Člen 2(1) in (2)(b) te direktive določa:

„1.   V tej direktivi ‚načelo enakega obravnavanja‘ pomeni, da ne obstaja nikakršna neposredna ali posredna diskriminacija zaradi katerega od razlogov iz člena 1.

2.   V smislu odstavka 1:

[…]

[…]“

5

Člen 6(1)(b) navedene direktive določa:

„Ne glede na člen 2(2) lahko države članice predvidijo, da različno obravnavanje zaradi starosti ne predstavlja diskriminacije, če ga v kontekstu nacionalnega prava objektivno in razumno utemeljujejo z legitimnim ciljem, vključno z legitimnimi cilji zaposlovalne politike, delovnega trga in poklicnega usposabljanja, in če so načini uresničevanja tega cilja primerni in nujni.

Tako različno obravnavanje je lahko med drugim:

[…]

6

Člen 299 Ley Orgánica 6/1985 del Poder Judicial (organski zakon o sodniški službi 6/1985) z dne 1. julija 1985 (BOE št. 157 z dne 2. julija 1985, str. 20632), določa, da obstajajo trije nazivi sodnikov, in sicer sodnik z višjim nazivom (magistrado) na Tribunal Supremo (vrhovno sodišče, Španija), sodnik z višjim nazivom (magistrado) in sodnik z nižjim nazivom (juez).

7

Člen 32, prvi del, II, odstavek 1, Ley 26/2009 de Presupuestos Generales del Estado para el año 2010 (zakon 26/2009 o državnem proračunu za leto 2010) z dne 23. decembra 2009 (BOE št. 309 z dne 23. decembra 2009, str. 108804, v nadaljevanju: LPGE 2010) določa, da se od 1. junija 2010 osnovne plače za različne kategorije sodnikov zmanjšajo za 9,73 % v primerjavi s plačami, določenimi do tedaj.

8

Člen 32, prvi del, II, odstavek 4, drugi pododstavek, LPGE 2010 določa:

„Dodatna plačila zaposlenih v sodstvu in tožilstvu se znižajo za 6 % za sodnike z višjim nazivom in državne tožilce ter 5 % za sodnike z nižjim nazivom in pomočnike državnih tožilcev glede na plače, ki so veljale 31. maja 2010.“

9

Člen 1 Real Decreto-Ley 8/2010 (kraljeva uredba-zakon 8/2010) z dne 20. maja 2010 (BOE št. 126 z dne 24. maja 2010, str. 45070) je spremenil člen 32 LPGE 2010 glede plač sodnikov in državnih tožilcev za obdobje od 1. januarja do 31. maja 2010.

10

Člen 31, prvi del, Ley 39/2010 de Presupuestos Generales del Estado para el año 2011 (zakon 39/2010 o državnem proračunu za leto 2011) z dne 22. decembra 2010 (BOE št. 311 z dne 23. decembra 2010, str. 105744) (v nadaljevanju: LPGE 2011) na eni strani določa, da zneski plač za različne kategorije sodnikov ostajajo enaki tistim, določenim v členu 32, prvi del, II, odstavek 1, LPGE 2010, kakor je bil spremenjen s kraljevo uredbo-zakonom 8/2010 z dne 20. maja 2010, in na drugi strani, da se dodatna plačila v primerjavi s tistimi v veljavi 31. decembra 2010 ne zvišajo.

11

C. Escribano Vindel, sodnik z višjim nazivom, ki odloča kot sodnik posameznik, na Juzgado de lo Social no 26 de Barcelona (delovno in socialno sodišče št. 26 v Barceloni, Španija), je pri Tribunal Superior de Justicia de Catalunya (vrhovno sodišče avtonomne skupnosti Katalonije, Španija) izpodbijal svoje plačilne liste za leto 2011 z zatrjevanjem, da gre pri zadnjenavedenih po eni strani za upravne akte, sprejete na podlagi člena 31, prvi del, LPGE 2011, in da po drugi strani pomenijo „znatno znižanje v primerjavi z ustreznimi obdobji v preteklem letu“, ki je v nasprotju s špansko ustavo.

12

S sklepom z dne 30. marca 2015 je predložitveno sodišče postavilo Tribunal Constitucional (ustavno sodišče, Španija) vprašanje skladnosti člena 31, prvi del, LPGE 2011 s špansko ustavo, v katerem je navedlo, da iz poročila ministrstva za pravosodje izhaja, da je za sodnike z nižjim nazivom, ki spadajo v plačno skupino 5, katerih plača je najnižja, znižanje plače 7,16‑odstotno, da je za sodnike z višjim nazivom, ki odločajo kot sodniki posamezniki, ki spadajo v plačno skupino 4, kamor naj bi spadal tudi C. Escribano Vindel, znižanje 6,64‑odstotno, in da je za sodnike z višjim nazivom na vrhovnem sodišču, ki spadajo v plačno skupino 1, katerih plača je najvišja, znižanje plače 5,90‑odstotno.

13

Tribunal Constitucional (ustavno sodišče) je s sklepom z dne 15. decembra 2015 na občni seji to vprašanje razglasilo za nedopustno in razsodilo, da zadevna določba ni v nasprotju med drugim z načelom enakopravnosti iz člena 14 španske ustave. To sodišče je namreč štelo, da zadevni zaposleni v španskem pravosodju niso v objektivno primerljivem položaju, ker so razdeljeni v različne kategorije in zasedajo različne položaje.

14

Predložitveno sodišče je s sklepom z dne 24. februarja 2016 stranki pozvalo, naj predložita svoja stališča glede vprašanja, ali so sprejeti ukrepi znižanja plač diskriminatorni glede na Listino. V odgovoru je C. Escribano Vindel trdil, da ti ukrepi pomenijo posredno diskriminacijo zaradi starosti ali delovne dobe, ker je znižanje plače večje za sodnike z nižjim nazivom, ki spadajo v plačno skupino 5, ki predstavlja vstopno kategorijo v sodstvu in ki združuje najmlajše sodnike z najmanj delovne dobe. Zato naj bi navidezno nevtralen predpis ustvaril sorazmerno bolj negativen učinek glede na starost ali delovno dobo.

15

Predložitveno sodišče se na prvem mestu sprašuje, ali zadevna nacionalna ureditev, ki spada v okvir cilja zmanjšanja javnega primanjkljaja, ki ga je določila Evropska unija, predstavlja diskriminacijo na podlagi starosti, prepovedano z Listino in Direktivo 2000/78. V zvezi s tem poudarja, da je stopnja znižanja plač v tej ureditvi za sodnike z nižjim nazivom, ki spadajo v plačno skupino 5, in sodnike z višjim nazivom, ki odločajo kot sodniki posamezniki, ki spadajo v plačno skupino 4, višja kot za ostale kategorije sodnikov. Meni, da najmlajši sodniki z najmanj delovne dobe tako k zmanjšanju javnih dolgov prispevajo več, ne da bi to posebno breme, ki jim je naloženo, upravičeval ustrezen objektivni razlog.

16

Predložitveno sodišče se na drugem mestu sprašuje, ali zadevna nacionalna zakonodaja s tem, da določa znižanje plač v skladu z merili, po katerih se ne upošteva niti funkcij, ki se opravljajo, niti delovne dobe, in določa sorazmerno večje znižanje plače za najmanj plačane sodnike, ne posega v splošno načelo neodvisnosti sodstva.

17

V zvezi s tem se najprej sklicuje na člen 6 Evropske listine o statutu za sodnike, ki jo je Svet Evrope sprejel od 8. do 10. julija 1998, nato na Priporočilo Odbora ministrov Sveta Evrope CM/Rec (2010)12 državam članicam o sodnikih: neodvisnost, učinkovitost in odgovornost, sprejeto 17. novembra 2010, in nazadnje na točke od 74 do 79 sklepnih predlogov generalnega pravobranilca H. Saugmandsgaarda Øeja v zadevi Associação Sindical dos Juízes Portugueses (C‑64/16, EU:C:2017:395).

18

V teh okoliščinah je Tribunal Superior de Justicia de Catalunya (vrhovno sodišče avtonomne skupnosti Katalonija) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

19

Španska vlada meni, da je predlog za sprejetje predhodne odločbe nedopusten, saj Sodišču niso bile predložene potrebne informacije za odločanje o postavljenih vprašanjih. Ta predlog naj namreč ne bi v zadostni meri prikazal niti dejanskega stanja v postopku v glavni stvari niti upoštevne nacionalne zakonodaje niti prava Unije, katerega razlaga se predlaga.

20

Zlasti naj ne bi bili podani navedba starosti, delovne dobe in način obračuna plače za C. Escribana Vindela. Poleg tega naj se poročilo ministrstva za pravosodje ne bi nanašalo na plačno skupino 1, v katero spada C. Escribano Vindel, ampak na plačni skupini 4 in 5.

21

Glede na predstavitev nacionalnega pravnega okvira, naj sklicevanja na zgolj člen 31, prvi del, LPGE 2011 in člen 301 organskega zakona 6/1985 o sodniški službi ne bi zadostovala za razumevanje plačnega sistema zaposlenih v španskem sodstvu in načina, na katerega se je znižanje plač vseh zaposlenih v javnem sektorju uporabilo za navedene zaposlene.

22

Ne da bi vložila ugovor nedopustnosti, Evropska komisija trdi, da predložitvena odločba ne vsebuje nobenih informacij o dejanskem ekonomskem učinku znižanja plače za C. Escribana Vindela niti za ostale sodnike z višjim nazivom ali sodnike z nižjim nazivom in se omejuje na navajanje deležev, brez navedbe zneska, za katerega se ti uporabljajo.

23

Poleg tega naj ne bi bila predložena nobena informacija v zvezi z vplivom znižanja plače za sodnike z višjim nazivom na Audiencia Provincial (sodišče province, Španija) ali Audiencia Nacional (centralno sodišče, Španija) niti za sodnike z višjim nazivom na Tribunal Supremo (vrhovno sodišče). Poleg tega naj bi poročilo ministrstva za pravosodje primerjalo le situacijo treh „primeroma“ izbranih vrst položajev z namenom „prikazati“, kako se skupni odstotek znižanja spreminja glede na večjo ali manjšo težo dodatnih plačil v celotni plači.

24

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča v okviru sodelovanja med Sodiščem in nacionalnimi sodišči, ki ga določa člen 267 PDEU, le nacionalno sodišče, ki odloča o sporu in ki mora prevzeti odgovornost za sodno odločbo, pristojno, da ob upoštevanju posebnosti zadeve presodi potrebo po izdaji predhodne odločbe, da bi lahko izdalo sodbo, in tudi upoštevnost vprašanj, ki jih predloži Sodišču. Zato je Sodišče načeloma dolžno odločiti, če se postavljena vprašanja nanašajo na razlago prava Unije (sodba z dne 27. junija 2017, Congregación de Escuelas Pías Provincia Betania, C‑74/16, EU:C:2017:496, točka 24 in navedena sodna praksa).

25

Iz tega sledi, da za vprašanja, ki se nanašajo na pravo Unije, velja domneva upoštevnosti. Sodišče lahko zavrne odločanje o vprašanju za predhodno odločanje, ki ga postavi nacionalno sodišče, le takrat, kadar je očitno, da zahtevana razlaga prava Unije nima nikakršne zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari, kadar gre za hipotetičen problem oziroma kadar Sodišče nima na voljo dejanskih in pravnih elementov, ki so potrebni, da bi lahko na postavljena vprašanja podalo koristne odgovore (sodba z dne 27. junija 2017, Congregación de Escuelas Pías Provincia Betania, C‑74/16, EU:C:2017:496, točka 25 in navedena sodna praksa).

26

V zvezi z zadnjenavedenim je treba opozoriti, da se z nujnostjo, da se zagotovi razlaga prava Unije, ki bo koristna za nacionalno sodišče, zahteva, da to opredeli dejanski in pravni okvir, v katerega so umeščena vprašanja, ki jih postavlja, ali da vsaj razloži dejstva, ki so bila podlaga za ta vprašanja (glej sodbo z dne 27. junija 2017, Congregación de Escuelas Pías Provincia Betania, C‑74/16, EU:C:2017:496, točka 26 in navedena sodna praksa).

27

V obravnavanem primeru je treba najprej ugotoviti, da je predložitveno sodišče v nasprotju s tem, kar trdi španska vlada, jasno opredelilo načela prava Unije, na katera se nanašajo vprašanja za predhodno odločanje.

28

Španska vlada dalje pravilno navaja nepopolnost predstavitve nacionalnega pravnega okvira v predložitveni odločbi. Vendar glede na zlasti pisni stališči, ki sta ju predložili ta vlada in Komisija, s katerima se potrjuje in pojasnjuje ta pravni okvir, vsi elementi, ki so na voljo Sodišču, kažejo, da kljub temu predložitvena odločba vsebuje bistvene elemente pravnega okvira, v katerega se umeščajo vprašanja, ki jih postavlja predložitveno sodišče.

29

Nazadnje, španska vlada in Komisija v zvezi z opisom dejanskega okvira pravilno navajata pomanjkljivost podanih informacij. Vendar predložitvena odločba vsebuje zadostne podatke za razumevanje vprašanj za predhodno odločanje in njihovega obsega.

30

Zato je treba šteti, da so v predložitveni odločbi dejanski in pravni elementi, ki Sodišču omogočajo, da predložitvenemu sodišču da koristen odgovor.

31

Iz tega sledi, da je predlog za izdajo predhodne odločbe dopusten.

32

Spomniti je treba, da mora Sodišče v skladu s svojo ustaljeno sodno prakso v okviru postopka sodelovanja med nacionalnimi sodišči in Sodiščem, ki je uveden s členom 267 PDEU, nacionalnemu sodišču podati koristen odgovor, ki mu omogoča rešitev spora, o katerem odloča. S tega vidika mora Sodišče po potrebi preoblikovati vprašanja, ki so mu bila predložena. To, da je nacionalno sodišče vprašanje za predhodno odločanje formalno oblikovalo tako, da se je sklicevalo na nekatere določbe prava Unije, ne preprečuje, da Sodišče nacionalnemu sodišču ne bi predložilo vseh elementov razlage, ki bi lahko bili koristni pri sojenju o zadevi, o kateri to odloča, ne glede na to, ali jih je nacionalno sodišče v vprašanjih navedlo. V zvezi s tem mora Sodišče iz vseh informacij, ki jih je predložilo nacionalno sodišče, zlasti iz obrazložitve predložitvene odločbe, zbrati elemente prava Unije, ki jih je treba razložiti ob upoštevanju predmeta spora (glej sodbo z dne 27. junija 2017, Congregación de Escuelas Pías Provincia Betania, C‑74/16, EU:C:2017:496, točka 36 in navedena sodna praksa).

33

V tem primeru, zlasti ob upoštevanju vseh elementov, ki jih je predložilo predložitveno sodišče, ter stališč, ki sta ju predložili španska vlada in Komisija, je treba za to, da se predložitvenemu sodišču zagotovijo taki koristni elementi razlage, postavljena vprašanja preoblikovati.

34

Prvič, v delu, v katerem se prvo vprašanje nanaša na razlago „splošnega načela prava Unije o prepovedi diskriminacije“, je namreč iz predložitvene odločbe razvidno, da se predložitveno sodišče natančneje sprašuje o tem, ali je treba člen 21 Listine ter člen 2(1) in (2)(b) Direktive 2000/78 razlagati tako, da nasprotujejo nacionalni zakonodaji, kakršna je v postopku v glavni stvari.

35

Drugič, v delu, v katerem se to isto vprašanje nanaša posebej na znižanja plač „za tiste sodnike, ki so zaslužili manj“, je iz navedene odločbe na eni strani razvidno, da to skupino sestavljajo sodniki z nižjim nazivom, ki spadajo v plačno skupino 5, in na drugi strani, da C. Escribano Vindel ne spada v navedeno skupino. Medtem ko namreč španska vlada in Komisija menita, da iz dejstev, ki jih je navedlo predložitveno sodišče, izhaja, da C. Escribano Vindel spada v plačno skupino 1, je razvidno, da predložitveno sodišče meni, da spada v plačno skupino 4.

36

Tretjič, čeprav se drugo vprašanje glede na svoje besedilo nanaša na razlago „splošnega načela prava Unije o ohranitvi neodvisnosti sodstva s pomočjo pravične in stabilne plače, ki je v skladu s funkcijami, ki jih opravljajo sodniki“, je iz predložitvene odločbe razvidno, da predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba člen 19(1), drugi pododstavek, PEU razlagati tako, da načelo neodvisnosti sodnikov nasprotuje nacionalni ureditvi, kakršna je ta v postopku v glavni stvari.

37

Četrtič, ker C. Escribano Vindel deluje le v svojem imenu, je za odgovor na to vprašanje treba upoštevati le njegov položaj (glej v tem smislu sodbo z dne 27. februarja 2018, Associação Sindical dos Juízes Portugueses, C‑64/16, EU:C:2018:117, točka 28).

38

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 21 Listine ter člen 2(1) in (2)(b) Direktive 2000/78 razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni zakonodaji, kot je ta v postopku v glavni stvari, s katero se je v okviru splošnih ukrepov znižanja plač v zvezi z omejitvami za odpravo čezmernega proračunskega primanjkljaja določilo različne odstotke znižanja plač za osnovne plače in dodatna plačila zaposlenih v sodstvu, kar je po mnenju predložitvenega sodišča vodilo do večjega odstotka znižanja plač za tiste, ki spadajo v dve plačni skupini nižjih kategorij tega sodstva, kot pa za tiste, ki spadajo v plačno skupino višje kategorije navedenega sodstva, čeprav prvi prejemajo nižje plačilo, so običajno mlajši in imajo običajno krajšo delovno dobo od drugih.

39

V zvezi s tem je treba na prvem mestu opozoriti, da je prepoved vsakršne diskriminacije, med drugim na podlagi starosti, vključena v člen 21 Listine, ki ima od 1. decembra 2009 enako pravno veljavnost kot Pogodbi, in da je bila ta prepoved konkretizirana z Direktivo 2000/78 na področju zaposlovanja in trga dela (glej v tem smislu sodbo z dne 8. septembra 2011, Hennigs in Mai, C‑297/10 in C‑298/10, EU:C:2011:560, točka 47).

40

Na drugem mestu po ustaljeni sodni praksi pogoji glede plačila uradnikov, vključno s sodniki, spadajo na področje uporabe te direktive (glej v tem smislu sodbi z dne 19. junija 2014, Specht in drugi, od C‑501/12 do C‑506/12, C‑540/12 in C‑541/12, EU:C:2014:2005, točka 37, ter z dne 9. septembra 2015, Unland, C‑20/13, EU:C:2015:561, točka 29).

41

Na tretjem mestu je treba poudariti, da je na podlagi člena 1 ter člena 2(1) in (2)(b) Direktive 2000/78 prepovedana posredna diskriminacija na podlagi „vere ali prepričanja, hendikepiranosti, starosti ali spolne usmerjenosti pri zaposlovanju in delu“.

42

Na četrtem mestu je treba glede možnosti posredne diskriminacije na podlagi starosti opozoriti, da gre v skladu s členom 2(2)(b) Direktive 2000/78 za posredno diskriminacijo, kadar se z na videz nevtralno določbo, merilom ali prakso lahko postavi osebe neke starosti v posebno neugoden položaj v primerjavi z drugimi osebami, razen če je ta določba, merilo ali praksa objektivno upravičena z legitimnim ciljem ter če so sredstva za doseganje tega cilja primerna in nujna (sodba z dne 14. marca 2018, Stollwitzer, C‑482/16, EU:C:2018:180, točka 22).

43

Treba je torej preučiti, ali je zaposleni, kot je C. Escribano Vindel, obravnavan manj ugodno kot druga oseba v primerljivem položaju zaradi njegove starosti oziroma ali je lahko zaradi zadevne določbe iz postopka v glavni stvari postavljen v posebno neugoden položaj glede na starostno kategorijo, v katero spada, v smislu člena 2(2)(b) te direktive (glej po analogiji sodbo z dne 28. februarja 2018, John, C‑46/17, EU:C:2018:131, točka 22).

44

V zvezi s tem je treba najprej poudariti, da predložitveno sodišče ni natančneje navedlo starosti C. Escribana Vindela niti ni opredelilo druge osebe, ki bi bila v položaju, primerljivem z njegovim, ampak je le ugotovilo manj ugoden učinek ureditve iz postopka v glavni stvari na zaposlene v sodstvu v plačnih skupinah 4 in 5 v primerjavi s tistimi iz plačne skupine 1.

45

Iz tega dalje izhaja, da če C. Escribano Vindel, tako kot menita španska vlada in Komisija, spada v plačno skupino 1, ga ni mogoče šteti za žrtev diskriminacije zaradi starosti, saj bi spadal med sodnike, ki jih po mnenju predložitvenega sodišča zadevna nacionalna zakonodaja v postopku v glavni stvari v primerjavi z drugimi obravnava ugodneje.

46

Nazadnje, če C. Escribano Vindel spada – kot je razvidno, da meni predložitveno sodišče – v plačno skupino 4, je treba ugotoviti, ali ta plačna skupina vključuje sodnike določene starostne kategorije, ki se razlikuje od kategorije, ki vključuje sodnike iz plačne skupine 1.

47

Vendar v zvezi s tem po eni strani predložitveno sodišče ni opredelilo nobene posebne starostne skupine, ki naj bi bila manj ugodno obravnavana, ampak je v bistvu zgolj navedlo, da so sodniki iz plačne skupine 5 povprečno mlajši od sodnikov iz plačnih skupin 4 in 1. Zlasti iz predložitvene odločbe ne izhaja, da bi predložitveno sodišče opredelilo posebno starostno razliko med plačno skupino 4 in plačno skupino 1.

48

Po drugi strani španska vlada trdi, da te plačne skupine ne vključujejo sodnikov določene starostne kategorije, ker je edina starostna omejitev za vključitev v sodstvo ta, da pred nastopom sodniške funkcije ni dosežena starost za upokojitev v sodstvu in da zaposleni v sodstvu nimajo nobene obveznosti zasesti višjih delovnih mest, kategorij ali skupin, ampak lahko ostanejo uvrščeni v kategorijo sodnika z nižjim nazivom ne glede na svojo starost.

49

Vendar mora predložitveno sodišče, ki edino neposredno pozna spor, ki mu je predložen, opraviti potrebna preverjanja, da ugotovi, ali navedene skupine vključujejo sodnike določene starostne kategorije.

50

Na petem mestu je treba v zvezi z zahtevo primerljivosti položajev pojasniti, prvič, da se ne zahteva, da sta položaja enaka, ampak le to, da sta primerljiva, in drugič, da preizkus primerljivosti ne sme biti splošen in abstrakten, ampak specifičen in konkreten glede na zadevno dajatev (sodba z dne 19. julija 2017, Abercrombie & Fitch Italia, C‑143/16, EU:C:2017:566, točka 25).

51

Predložitveno sodišče, ki je edino pristojno za presojo dejanskega stanja, mora ugotoviti, ali se zaposleni v sodstvu, ki spadajo v plačno skupino 4, nahajajo v položaju, primerljivem s položajem zaposlenih v sodstvu, ki spadajo v plačno skupino 1 (glej po analogiji sodbo z dne 5. junija 2018, Grupo Norte Facility, C‑574/16, EU:C:2018:390, točka 49).

52

Dalje, iz elementov, ki so na voljo Sodišču, je razvidno, da ni sporno, da so bile osnovne plače različnih kategorij sodstva enotno zmanjšane za 9,73 % in da zatrjevano različno obravnavanje v postopku v glavni stvari po eni strani izhaja iz manjšega znižanja dodatnih plačil zaposlenih v sodstvu in po drugi strani iz razlike glede na plačne skupine v razmerju med osnovnimi plačami in dodatnimi plačili v celotnih plačah.

53

V tem okviru španska vlada in Komisija pojasnjujeta, da dodatna plačila obsegajo dodatek za delovno dobo, nadomestilo v zvezi s krajem opravljanja dela, pri katerem se zlasti upošteva območje kraja opravljanja dela in objektivne pogoje zastopanja, povezane z izvajanimi funkcijami, kot tudi posebno nadomestilo, s katerim se nagradijo posebne odgovornosti, usposabljanje, zapletenost ali težavnost, ki jih te funkcije vključujejo. Ta vlada in ta institucija menita, da ker se dodatna plačila tako spreminjajo glede na objektivne dejavnike, na podlagi katerih se različne kategorije sodstva razlikujejo, te kategorije niso v primerljivih položajih.

54

Poleg tega je predložitveno sodišče sámo navedlo, da je Tribunal Constitucional (ustavno sodišče) na občni seji s sklepom z dne 15. decembra 2015 odločilo, da zadevne osebe niso v objektivno primerljivem položaju, saj so zaposleni v pravosodju razdeljeni v ločene kategorije in zasedajo različna delovna mesta.

55

Tako s pridržkom preverjanj, ki jih mora kljub temu opraviti predložitveno sodišče, ni razvidno, da bi različno obravnavanje iz postopka v glavni stvari zadevalo primerljive položaje, niti da ima posredno povezavo s starostjo.

56

Zato je treba ugotoviti, da iz okoliščin, ki jih je opisalo predložitveno sodišče, ni razvidno, da bi nacionalna ureditev iz postopka v glavni stvari vsebovala diskriminacijo na podlagi starosti.

57

Na šestem mestu je treba glede možnosti diskriminacije na podlagi delovne dobe po eni strani ugotoviti, da tega merila ni med merili, naštetimi v prepovedi iz člena 2(1) in (2)(b) Direktive 2000/78. Nasprotno, navedeno merilo je eno od meril iz člena 6(1)(b) te direktive, s katerimi bi se lahko upravičilo različno obravnavanje zaradi starosti.

58

Po drugi strani tudi ob predpostavki, da bi se člen 21 Listine v obravnavanem primeru lahko uporabil zunaj področja uporabe navedene direktive, je treba poudariti, da predložitveno sodišče ni niti podrobneje navedlo delovne dobe C. Escribana Vindela niti opredelilo druge osebe v položaju, primerljivem s položajem C. Escribana Vindela niti opredelilo posebne kategorije glede na delovno dobo, ki bi bila v manj ugodnem položaju. Zlasti na podlagi stališč španske vlade, povzetih v točki 48 te sodbe, ni mogoče sklepati, da različne plačne skupine odražajo posebne kategorije glede na delovno dobo.

59

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da iz okoliščin, ki jih navaja predložitveno sodišče, ni razvidno, da bi nacionalna ureditev iz postopka v glavni stvari zajemala različno obravnavanje na podlagi delovne dobe, ki bi lahko bilo v nasprotju s členom 21 Listine ali členom 2(1) in (2)(b) Direktive 2000/78.

60

Glede na vse zgornje preudarke je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 21 Listine ter člen 2(1) in (2)(b) Direktive 2000/78 razlagati tako, da s pridržkom preveritve, ki jo mora opraviti predložitveno sodišče, ne nasprotujeta nacionalni zakonodaji, kot je ta v postopku v glavni stvari, s katero se je v okviru splošnih ukrepov znižanja plač v zvezi z omejitvami za odpravo čezmernega proračunskega primanjkljaja določilo različne odstotke znižanja plač za osnovne plače in dodatna plačila zaposlenih v sodstvu, kar je po mnenju predložitvenega sodišča vodilo do večjega odstotka znižanja plač za tiste, ki spadajo v dve plačni skupini nižjih kategorij tega sodstva, kot pa za tiste, ki spadajo v plačno skupino višje kategorije navedenega sodstva, čeprav prvi prejemajo nižje plačilo, so običajno mlajši in imajo običajno krajšo delovno dobo od drugih.

61

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 19(1), drugi pododstavek, PEU razlagati tako, da načelo neodvisnosti sodnikov nasprotuje temu, da se za tožečo stranko iz postopka v glavni stvari uporabi nacionalna ureditev, kot je ta v postopku v glavni stvari, s katero se je ne glede na naravo izvajanih funkcij, delovno dobo ali pomen opravljanih nalog v okviru splošnih ukrepov znižanja plač v zvezi z omejitvami za odpravo čezmernega proračunskega primanjkljaja določilo različne odstotke znižanja plač za osnovne plače in dodatna plačila zaposlenih v sodstvu, kar je po mnenju predložitvenega sodišča vodilo do večjega odstotka znižanja plač za tiste, ki spadajo v dve plačni skupini nižjih kategorij tega sodstva, kot pa za tiste, ki spadajo v plačno skupino višje kategorije navedenega sodstva, čeprav prvi prejemajo nižje plačilo od drugih.

62

V zvezi s tem je treba opozoriti, da člen 19(1), drugi pododstavek, PEU določa, da države članice vzpostavijo pravna sredstva, potrebna za to, da se pravnim subjektom zagotovi spoštovanje njihove pravice do učinkovitega sodnega varstva na področjih, ki jih ureja pravo Unije. Države članice morajo tako predvideti sistem pravnih sredstev in postopkov, s katerimi se zagotavlja učinkovit sodni nadzor na teh področjih (glej sodbo z dne 27. februarja 2018, Associação Sindical dos Juízes Portugueses, C‑64/16, EU:C:2018:117, točka 34).

63

Zato mora vsaka država članica zagotoviti, da organi, ki kot „sodišče“ v smislu, ki ga opredeljuje pravo Unije, spadajo v njen sistem pravnih sredstev na področjih, ki jih ureja pravo Unije, izpolnjujejo zahteve po učinkovitem sodnem varstvu (sodba z dne 27. februarja 2018, Associação Sindical dos Juízes Portugueses, C‑64/16, EU:C:2018:117, točka 37).

64

Med elementi, ki se upoštevajo pri presoji statusa „sodišča“, so zakonska podlaga organa, njegova stalnost, obveznost njegove sodne pristojnosti, kontradiktornost njegovega postopka, njegova uporaba pravnih pravil in njegova neodvisnost (sodba z dne 27. februarja 2018, Associação Sindical dos Juízes Portugueses, C‑64/16, EU:C:2018:117, točka 38).

65

Zagotavljanje neodvisnosti, ki je neločljivo povezano z nalogo sojenja, je nujno ne le na ravni Unije za sodnike in generalne pravobranilce Sodišča, kot je določeno v členu 19(2), tretji pododstavek, PEU, ampak tudi na ravni držav članic za nacionalna sodišča (sodba z dne 27. februarja 2018, Associação Sindical dos Juízes Portugueses, C‑64/16, EU:C:2018:117, točka 42).

66

Pojem neodvisnosti predpostavlja zlasti, da zadevni organ svoje funkcije izvaja povsem samostojno, ne da bi bil s komer koli kakor koli hierarhično povezan ali mu podrejen in ne da bi prejemal kakršne koli ukaze ali navodila, ter da je tako zaščiten pred zunanjimi posegi ali pritiski, ki lahko ogrozijo neodvisnost presoje njegovih zaposlenih in vplivajo na njihove odločitve. Tako kot nezamenljivost članov zadevnega organa pa je to, da prejemajo plačo, ki ustreza pomembnosti funkcij, ki jih izvajajo, jamstvo, ki je neločljivo povezano z neodvisnostjo sodnikov (sodba z dne 27. februarja 2018, Associação Sindical dos Juízes Portugueses, C‑64/16, EU:C:2018:117, točki 44 in 45).

67

V obravnavani zadevi je treba glede na navedbe predložitvenega sodišča najprej ugotoviti, da so bili ukrepi za znižanje plač iz postopka v glavni stvari – tako kot v prevladujočih okoliščinah v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 27. februarja 2018, Associação Sindical dos Juízes Portugueses (C‑64/16, EU:C:2018:117, točke od 46 do 49) – sprejeti zaradi zahtev, povezanih z odpravo čezmernega proračunskega primanjkljaja v zadevni državi članici, in so predvidevali omejeno znižanje zneska plače v višini odstotka, ki se spreminja glede na raven plače. Uporabljali so se ne le za zaposlene na španskih sodiščih, temveč širše, za različne nosilce javnih funkcij in osebe, ki opravljajo naloge v javnem sektorju, vključno s predstavniki zakonodajne, izvršilne in sodne oblasti. Tako gre za splošne ukrepe, katerih namen je, da vsi nacionalni javni uslužbenci prispevajo k varčevanju, ki ga narekujejo zahteve po zmanjšanju čezmernega proračunskega primanjkljaja španske države.

68

Dalje, ker je treba upoštevati le položaj C. Escribana Vindela, kot je bilo opozorjeno v točki 37 te sodbe, je preizkus, ki ga je treba v obravnavanem primeru opraviti ob upoštevanju člena 19(1), drugi pododstavek, PEU, omejen na preverjanje, ali zadevna oseba v skladu s spornim zmanjšanjem plač v postopku v glavni stvari prejema plačilo, ki ustreza pomembnosti funkcij, ki jih izvaja.

69

Kot pravilno navaja Komisija, ni razvidno, da bi bila za presojo, ki jo mora v obravnavanem primeru opraviti predložitveno sodišče, pomembna način znižanja plač iz postopka v glavni stvari, pri katerem po navedbah predložitvenega sodišča ni bila upoštevana narava izvajanih funkcij, delovna doba ali pomen opravljanih nalog, ali dejstvo, da se je po mnenju tega sodišča za ta način izkazalo, da povzroči znižanje plač, ki je za zaposlene v sodstvu, ki spadajo v plačni skupini nižjih kategorij tega sodstva, odstotkovno večje kot pa za tiste, ki spadajo v plačno skupino višje kategorije tega sodstva.

70

Nazadnje, kar zadeva vprašanje, ali C. Escribano Vindel v skladu z zmanjšanjem plač v postopku v glavni stvari prejema ustrezno plačilo glede na pomembnost funkcij, ki jih izvaja, je treba poudariti, da predložitvena odločba ne vsebuje nobenega natančnega podatka v zvezi z zneskom plače C. Escribana Vindela. Komisija v svojem stališču v bistvu trdi, da je plačilo, ki ga v skladu s poročilom ministrstva za pravosodje na podlagi tega znižanja plač prejme sodnik, ki sodi kot sodnik posameznik v Barceloni, kot je C. Escribano Vindel, in ki spada v plačno skupino 4, ob upoštevanju družbeno-ekonomskih razmer tega mesta in povprečnega plačila španskih uradnikov, kar tudi poudarja navedeno poročilo, dovolj visoko, da tega sodnika ščiti pred tveganjem morebitnih posegov ali pritiskov, ki bi lahko ogrozili neodvisnost odločitev, ki jih mora sprejeti.

71

Treba je dodati, da bi tudi ob predpostavki, da C. Escribano Vindel spada v plačno skupino 1, kot to trdita španska vlada in Komisija, argumentacija Komisije morala veljati še toliko bolj, ker je, kot je bilo opozorjeno v točki 12 te sodbe, plača zaposlenih iz te skupine višja od tiste iz plačne skupine 4.

72

Vendar mora predložitveno sodišče, ki edino neposredno pozna spor, ki mu je predložen, opraviti potrebna preverjanja, da ugotovi, ali raven plače, ki jo v skladu z znižanjem plač iz postopka v glavni stvari prejme C. Escribano Vindel, ustreza pomembnosti funkcij, ki jih izvaja, in s tem zagotavlja neodvisnost njegovega sojenja.

73

Tako iz okoliščin, ki jih je navedlo predložitveno sodišče, ni razvidno, da bi nacionalna ureditev iz postopka v glavni stvari vsebovala kršitev načela neodvisnosti sodnikov, kot je zagotovljeno s členom 19(1), drugi pododstavek, PEU.

74

Glede na vse prej navedene preudarke je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 19(1), drugi pododstavek, PEU razlagati tako, da načelo neodvisnosti sodnikov ne nasprotuje temu, da se za tožečo stranko iz postopka v glavni stvari uporabi nacionalna ureditev, kot je ta v postopku v glavni stvari, s katero se je ne glede na naravo izvajanih funkcij, delovno dobo ali na pomen opravljanih nalog v okviru splošnih ukrepov znižanja plač v zvezi z omejitvami za odpravo čezmernega proračunskega primanjkljaja določilo različne odstotke znižanja plač za osnovne plače in dodatna plačila zaposlenih v sodstvu, kar je po mnenju predložitvenega sodišča vodilo do večjega odstotka znižanja plač za tiste, ki spadajo v plačni skupini nižjih kategorij tega sodstva, kot pa za tiste, ki spadajo v plačno skupino višje kategorije navedenega sodstva, čeprav prvi prejemajo nižje plačilo od drugih, če raven plače, ki jo ob znižanju plač iz postopka v glavni stvari prejema tožeča stranka v postopku v glavni stvari, ustreza pomembnosti funkcij, ki jih izvaja, in tako zagotavlja neodvisnost njenega sojenja, kar pa mora preveriti predložitveno sodišče.

75

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo: