–

za romunsko vlado najprej R. H. Radu nato C.-R. Canţăr ter O. C. Ichim in L. Liţu, agenti,

–

za nemško vlado J. Möller in T. Henze, agenta,

–

za Evropsko komisijo M. van Beek, C. Hödlmayr in A. Biolan, agenti,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 2 Direktive Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu (89/391/EGS) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 1, str. 349) ter člena 1(3), člena 2, točka 1, in členov 5, 7 in 17 Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 4, str. 381).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Sindicatul Familia Constanța (sindikat – družina – iz Konstance, Romunija), poklicnim sindikatom, in rejniki na eni strani ter Direcția Generală de asistență Socială și Protecția Copilului Constanța (generalni direktorat za socialno pomoč in varstvo otrok v Konstanci, v nadaljevanju: generalni direktorat) na drugi strani glede zahteve teh rejnikov za dodatna plačila v višini 100 % osnovne plače za dejavnosti, ki jih opravljajo v obdobjih tedenskega počitka, praznikov in v času drugih dela prostih dni, ter plačilo nadomestila, ki je enako odškodnini za plačani letni dopust v letih od 2012 do 2015.

3

Člen 2 Direktive 89/391 določa:

„1.   Ta direktiva se uporablja za vsa področja dejavnosti, javna in zasebna (industrijske, kmetijske, komercialne, storitvene, izobraževalne, kulturne, razvedrilne, itd.).

2.   Ta direktiva se ne uporablja tam, kjer ji posebne značilnosti nekaterih posebnih dejavnosti javnih služb, kakršne so oborožene sile ali policija, ali nekaterih posebnih dejavnosti v službah civilne zaščite neizogibno nasprotujejo.

V tem primeru se morata varnost in zdravje delavcev zagotoviti, kolikor je mogoče, glede na cilje te direktive.“

4

V uvodnih izjavah 1, 2, 4 in 5 Direktive 2003/88 je navedeno:

[…]

5

Člen 1 te direktive določa:

„1.   Ta direktiva določa minimalne varnostne in zdravstvene zahteve pri organizaciji delovnega časa.

2.   Ta direktiva se nanaša na:

3.   Ta direktiva se uporablja za vse sektorje dejavnosti, tako javne kot zasebne, skladno s členom 2 Direktive 89/391/EGS, brez vpliva na člene 14, 17, 18 in 19 te direktive.

[…]“

6

Člen 2 navedene direktive določa:

„V tej direktivi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

[…]“

7

Člen 5 iste direktive, naslovljen „Tedenski počitek“, določa:

„Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da ima delavec v sedemdnevnem obdobju pravico do najmanj 24 ur neprekinjenega počitka in do 11 ur dnevnega počitka iz člena 3.

Če objektivni, tehnični in organizacijski pogoji dela to upravičujejo, se lahko določi minimalni čas počitka 24 ur.“

8

Člen 7 Direktive 2003/88 v zvezi z letnim dopustom določa:

„1.   Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi vsakemu delavcu zagotovijo pravico do plačanega letnega dopusta najmanj štirih tednov, v skladu s pogoji za upravičenost in dodelitev letnega dopusta, ki jih določa nacionalna zakonodaja in/ali praksa.

2.   Minimalnega letnega dopusta ni mogoče nadomestiti z denarnim nadomestilom, razen v primeru prenehanja delovnega razmerja.“

9

Člen 17 te direktive določa:

„1.   Ob upoštevanju splošnih načel varovanja zdravja in varnosti delavcev države članice lahko odstopajo od členov 3 do 6, 8 in 16, če zaradi posebnih značilnosti izvajane dejavnosti dolžina delovnega časa ni odmerjena in/ali vnaprej določena ali jo lahko določijo delavci sami, še posebno pa v primerih, ko gre za:

[…]

3.   V skladu z odstavkom 2 tega člena so mogoča odstopanja od členov 3, 4, 5, 8 in 16:

[…]

[…]

4.   V skladu z odstavkom 2 tega člena so odstopanja mogoča od členov 3 in 5:

[…]

[…]“

10

Člen 4 Legea nr. 272/2004 privind protecția si promovarea drepturilor copilului (zakon št. 272/2004 o varstvu in spodbujanju otrokovih pravic) določa.

„Za namene tega zakona imajo pojmi in izrazi v nadaljevanju ta pomen: […]“

11

Člen 116 tega zakona določa:

„1.   Javna služba, specializirana za varstvo otrok in delujoča pod okriljem okrožnih svetov in lokalnih svetov sektorjev občine Bukarešta [Romunija], ter javna služba za socialno pomoč na ravni okrožij in sektorjev občine Bukarešta sta preoblikovani v generalni direktorat za socialno pomoč in varstvo otrok.

2.   Generalni direktorat za socialno pomoč in varstvo otrok je javni subjekt s statusom pravne osebe, ki deluje pod okriljem okrožnega sveta in lokalnih svetov sektorjev občine Bukarešta ter prevzame navedene naloge javne službe socialne pomoči na ravni okrožij pa tudi naloge javne službe socialne pomoči na ravni sektorjev občine Bukarešta.

3.   Subjekt, opredeljen v odstavku 2, na področju varstva otrokovih pravic opravlja naloge, določene s tem zakonom in drugimi veljavnimi zakonodajnimi akti.

[…]“

12

Člen 117 navedenega zakona določa:

„Generalni direktorat za socialno pomoč in varstvo otrok na področju varstva in spodbujanja otrokovih pravic opravlja te glavne naloge:

[…]“

13

Člen 121 zakona št. 272/2004 določa:

„Storitve, namenjene družinam, so tiste storitve, s katerimi se po sprejetju odločbe o namestitvi otroka v rejništvo v skladu s tem zakonom na domu fizične osebe ali družine zagotovita vzgoja otroka, ki je začasno ali dokončno ločen od svojih staršev, in skrb zanj.“

14

Člen 122 tega zakona določa:

„1.   Otroke lahko v rejništvo sprejmejo osebe, ki so dopolnile najmanj 18 let, ki imajo popolno poslovno sposobnost, ki stalno prebivajo v Romuniji ter ki izpolnjujejo moralna merila in materialne pogoje, potrebne za vzgojo otroka, začasno ali dokončno ločenega od staršev, in skrb zanj.

[…]

3.   Oseba, pooblaščena za rejnika, v skladu z zakonom svojo dejavnost opravlja na podlagi posebne pogodbe o varstvu otrok, sklenjene z generalnim direktoratom ali s pooblaščeno zasebno organizacijo, ki ima te značilne elemente:

4.   Individualna pogodba o zaposlitvi se sklene na datum izdaje odločbe direktorja, ki po nujnem postopku sprejme odločbo o namestitvi otroka, ali odločbe komisije za varstvo otrok/sodišča glede namestitve otroka.

[…]“

15

Hotarârea Guvernului nr. 679/2003 (odlok vlade št. 679/2003) se nanaša na pogoje za pridobitev pooblastila, postopke potrjevanja in status poklicnega rejnika.

16

Člen 1 tega odloka določa:

„Poklicni rejnik je fizična oseba, pooblaščena v skladu s tem odlokom, ki z opravljanjem dejavnosti na svojem domu zagotavlja vzgojo, skrb in izobrazbo, potrebne za skladen razvoj otrok, ki jih sprejme v rejništvo ali skrbništvo.“

17

Člen 8 navedenega odloka določa:

„1.   Osebe, pooblaščene kot poklicni rejniki, svojo dejavnost opravljajo na podlagi individualne pogodbe o zaposlitvi, ki ima posebno naravo in katere cilj je posebej varstvo otrok ter ki se sklene z javno službo, specializirano za varstvo otrok, ali s pooblaščeno zasebno organizacijo, ki ima obveznost nadzora nad dejavnostjo, ki jo opravljajo poklicni rejniki, in zagotavljanja pomoči pri njenem opravljanju.

2.   Individualna pogodba o zaposlitvi se sklene za čas veljavnosti pooblastila.

3.   Izpolnjevanje individualne pogodbe o zaposlitvi se začne ob prejemu odločbe o namestitvi ali o tem, da se skrb za otroka zaupa poklicnemu rejniku.

[…]“

18

Člen 9 istega odloka določa:

„1.   Za vsakega otroka, sprejetega v rejništvo ali skrbništvo, poklicni rejnik sklene dogovor, priložen individualni pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni z delodajalcem.

2.   Dogovor se sklene s pisnim soglasjem soproga ali soproge poklicnega rejnika in se o njem obvesti komisija za varstvo otrok, ki je odredila rejništvo otroka ali skrbništvo nad njim.

3.   Dogovor zajema te elemente:

[…]

19

Člen 10 Odloka vlade št. 679/2003 določa:

„1.   Poklicni rejnik ima naslednje obveznosti do otrok, sprejetih v rejništvo ali skrbništvo:

[…]

2.   Poklicni rejniki morajo javno službo, specializirano za varstvo otrok, ali zasebno organizacijo, ki nadzoruje dejavnost, takoj obvestiti o vsaki spremembi, kar zadeva njihov osebni, družinski ali socialni položaj, ki lahko vpliva na njihovo poklicno dejavnost.

[…]“

20

Fizične osebe, ki so tožeče stranke iz postopka v glavni stvari, kot rejnike zaposluje generalni direktorat, ki je javna institucija, katere cilj je usklajevanje dejavnosti socialne pomoči ter varstvo družine in pravic otrok na ravni okrožij ali na ravni sektorjev Bukarešte. Zadolžene so, da na svojem domu sprejmejo otroka, katerega staršem je bila stalno ali začasno odvzeta pravica do varstva in vzgoje ter skrb za izobraževanje in oskrbo tega otroka. Vsak rejnik je s tem generalnim direktoratom sklenil individualno pogodbo o zaposlitvi in dogovor o rejništvu za vsakega otroka, ki je v njegovi oskrbi.

21

Ti rejniki in sindikat – družina – iz Konstance, ki jih zastopa, so pri Tribunalul Constanţa (sodišče v Konstanci, Romunija) vložili tožbo, s katero so predlagali, naj se generalnemu direktoratu naloži plačilo dodatkov k plači, ki predstavljajo 100 % osnovno plačo za delovno mesto, in sicer za delo, opravljeno med dnevi tedenskega počitka, prazniki in drugimi dela prostimi dnevi, in plačilo nadomestila, ki ustreza odškodnini za plačani letni dopust za leta od 2012 do 2015. Ker je bila njihova tožba zavrnjena, so pri predložitvenem sodišču zoper izdano sodbo vložili pritožbo.

22

To sodišče navaja, da se dejavnost osebe, ki je zakonsko pooblaščena kot rejnik, opravlja na podlagi individualne pogodbe posebne narave, ki se navezuje na varstvo otrok. Ta pogodba med drugim določa, da se mora glede na njen cilj, in sicer dejavnost razvoja, oskrbe in izobraževanja otrok, ki so dani v oskrbo rejniku, na domu, ta dejavnost zagotavljati neprekinjeno tudi med dnevi tedenskega počitka, prazniki in dela prostimi dnevi, saj delovni urnik nalagajo tudi potrebe otroka. Zadevne pogodbe o zaposlitvi glede tega vsebujejo določila o delovnem času in počitku, iz katerih izhaja, da rejniki dejansko opravljajo svoje funkcije neprekinjeno z izjemo obdobij, ko so otroci v šoli.

23

Predložitveno sodišče pojasnjuje, da se obveznost neprekinjenega opravljanja dejavnosti rejnika uporablja tudi za obdobja letnega dopusta. Trajanje takega dopusta, ki je odvisno od delovne dobe rejnika, naj bi bilo določeno v pogodbah o zaposlitvi.

24

Vendar pa predložitveno sodišče poudarja, da je z opisom nalog v pogodbi in dogovoru o rejništvu, sklenjenem za vsakega otroka, določeno, da se v obdobjih zakonsko določenega dopusta dejavnost rejnika zagotavlja neprekinjeno, razen če delodajalec dovoli ločitev od otroka. To sodišče je ugotovilo, da je bilo v praksi od rejnikov, ki so tožeče stranke v sporu pred tem sodiščem, enemu samemu dovoljeno, da vzame dopust brez otroka v njegovi oskrbi v letih 2014 in 2015, medtem ko so tri od teh tožečih strank vzele dopust brez otroka leta 2014, tri druge pa leta 2015. Predložitveno sodišče pa v zvezi s tem pojasnjuje, da je v prošnjah za dopust rejnikov, ki so tožeče stranke pred tem sodiščem, navedeno, da so bili ti seznanjeni z možnostjo, da vzamejo dopust brez otroka v njihovi oskrbi, vendar so vseeno sprejeli, da ga vzamejo z otrokom.

25

Poleg tega predložitveno sodišče na prvem mestu navaja, da obstajajo razhajanja v sodni praksi nacionalnih sodišč glede pravice rejnikov, da dobijo dodatke k plači iz naslova dela, opravljenega med dnevi tedenskega počitka, ob katerih niso ločeni od otroka, danega v rejništvo. Na drugem mestu, kar zadeva pravico do nadomestila za dejavnost, opravljeno v obdobju zakonsko določenih dopustov, naj rejniki ne bi bili upravičeni do nadomestila na podlagi dejstva, da niso ločeni od otroka, ki je v njihovi oskrbi. Vendar naj bi bila v nacionalni sodni praksi razhajanja glede tega, ali so ti rejniki lahko upravičeni do nadomestila v primeru, v katerem delodajalec ne dovoli ločitve od otroka v obdobju zakonsko določenih dopustov.

26

Predložitveno sodišče izraža dvome glede uporabe Direktive 2003/88 za spor, ki ga obravnava, ker ima dejavnost rejnikov, ki spada na področje javne uprave, po njegovem mnenju posebne značilnosti v smislu člena 2(2) Direktive 89/391, ki neizogibno nasprotujejo uporabi Direktive 2003/88. Meni, da se ta dejavnost lahko izenači z vlogo staršev in jo je treba opravljati neprekinjeno glede na potrebe otroka. Dejavnosti rejnika ni mogoče natančno načrtovati, temveč jih je treba zelo splošno organizirati. Zato je trajanje delovnega časa, neločljivo povezanega s takimi dejavnostmi, težko določiti in ni združljivo z obdobjem obveznega počitka.

27

Predložitveno sodišče navaja, da je mogoče odstopati od pravice do tedenskega počitka iz člena 5 Direktive 2003/88. Tako ocenjuje, da je glede na specifičnost dejavnosti rejnika, ki izhaja iz nacionalne ureditve, to odstopanje mogoče opreti na člen 17(1), (3)(b) in (c) ali (4) te direktive. Glede tega poudarja, da rejniki, ki so tožeče stranke iz postopka v glavni stvari, svojo dejavnost v glavnem opravljajo na domu, ne da bi imeli program, ki bi jim nalagal njihovo prisotnost na točno določenem delovnem mestu ali določeno število delovnih ur.

28

Predložitveno sodišče sprašuje glede prožnosti, ki jo imajo države članice na voljo pri prenosu odstopanj iz tega člena 17 in zlasti glede tega, ali mora nacionalna ureditev vsebovati izrecne določbe o odstopanju. Navaja, da v tem primeru zakon št. 272/2004 izrecno ne določa odstopanj od nacionalnega zakonika o delovnih razmerjih, s katerim so bile prenesene določbe o „delovnem času“ in „najdaljšem tedenskem delovnem času“ v smislu členov 2, točka 1, in 6 Direktive 2003/88, niti od določb členov od 3 do 6 te direktive. Vseeno pa poudarja, da člen 122 tega zakona določa, da lahko osebe opravljajo dejavnost rejnika le potem, ko so sklenile individualno pogodbo o zaposlitvi, ki zajema skupek posebnih pravil glede organizacije njihovega delovnega časa, ki pomenijo implicitno odstopanje od teh določb.

29

Glede pojma „delovni čas“ iz člena 2, točka 1, Direktive 2003/88 predložitveno sodišče poudarja, da je rejnik v posebnem položaju, ker svoj dom deli z otrokom, ki mu je bil dan v oskrbo, in je zato neprekinjeno na razpolago delodajalcu, da skrbi za tega otroka, in to tudi v obdobjih, v katerih ne opravlja svoje dejavnosti kot rejnik. To sodišče sprašuje, ali je med dnevi počitka ali prazniki opravljeno dodatno delo, ki mora biti predmet dodatka k plači. Pravica do tedenskega počitka iz člena 5 Direktive 2003/88 naj ne bi bila zagotovljena, ker člen 122 zakona št. 272/2004 dejansko zahteva neprekinjeno dejavnost. Vendar navedeni člen 5 ne bi bil kršen, če bi bila dejavnost rejnika zajeta z odstopanjem iz člena 17 Direktive 2003/88, eventualno pa bi se, če se uporablja člen 17(3) ali (4), zastavljalo vprašanje obstoja enakovrednega nadomestnega obdobja počitka.

30

Poleg tega predložitveno sodišče poudarja, da v konkretnem primeru rejnik dejansko ne more uživati letnega dopusta v smislu člena 7 Direktive 2003/88. Pojasnjuje, da člen 122(3)(d) zakona št. 272/2004 sicer priznava pravico do letnega dopusta, vendar pa rejnikom nalaga obveznost zagotovitve neprekinjenosti opravljanja dejavnosti v obdobju dopusta, razen če generalni direktorat dovoli ločitev od otroka, danega v oskrbo. Poleg tega naj bi nacionalna zakonodaja določala, da je to dovoljenje, ki ga delodajalec da za vzetje dopusta brez otroka v oskrbi, odstopanje od obveznosti zagotovitve neprekinjenosti opravljanja te dejavnosti. Ker člen 146(3) nacionalnega zakonika o delovnih razmerjih, s katerim je prenesen člen 7(2) Direktive 2003/88, izrecno prepoveduje kakršno koli kompenzacijo za dopust z enakovrednim nadomestilom, razen v primeru prenehanja delovnega razmerja, predložitveno sodišče navaja, da rejniki, ki so tožeče stranke iz postopka v glavni stvari, menijo, da jim je nastala škoda, ker niso bili deležni niti plačanega letnega dopusta niti enakovrednega nadomestila.

31

Glede tega predložitveno sodišče ocenjuje, da je treba ugotoviti, ali lahko morebitno denarno nadomestilo zajema vsako vrsto kompenzacije vključno z odškodnino za škodo, ki je nastala zaradi dejstva, da koriščenje letnega dopusta ni bilo možno, ali pa se tako nadomestilo omejuje na plačo za obdobje neizkoriščenega letnega dopusta v primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi. V tem okviru to sodišče sprašuje, ali je pomen pojma denarno nadomestilo drugačen, kadar so značilnosti dejavnosti rejnika tiste, ki rejnikom, ki so tožeče stranke iz postopka v glavni stvari, dejansko preprečujejo koriščenje letnega dopusta, ne glede na interese delodajalca.

32

Nazadnje, predložitveno sodišče za primer, da člen 7 Direktive 2003/88 nasprotuje nacionalni ureditvi, kot je ta iz postopka v glavni stvari, ki delodajalcu dopušča, da rejniku da diskrecijsko pravico, da vzame dopust brez otroka, ki je pri njem v oskrbi, sprašuje, ali je to kršitev v okviru odškodninskega zahtevka treba pripisati državi članici ali delodajalcu.

33

V teh okoliščinah je Curtea de Apel Constanţa (pritožbeno sodišče v Konstanci, Romunija) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

34

Na prvem mestu nemška vlada sprašuje o upoštevnosti zastavljenih vprašanj, ker spor o glavni stvari zadeva plačilo zneskov denarja, ki jih rejniki zahtevajo iz naslova prejemkov.

35

V zvezi s tem je treba poudariti, da je Direktiva 2003/88, razen posebnega primera iz člena 7(1) te direktive v zvezi s plačanim letnim dopustom, omejena na urejanje nekaterih vidikov organizacije delovnega časa, da se zagotovita zaščita varnosti in zdravja delavcev, tako da se načeloma ne uporablja za prejemke delavcev (sodbi z dne 26. julija 2017, Hälvä in drugi, C‑175/16, EU:C:2017:617, točka 25, in z dne 21. februarja 2018, Matzak, C‑518/15, EU:C:2018:82, točka 24).

36

Vendar ta ugotovitev ne pomeni, da ni treba odgovoriti na vprašanja, ki so bila predložena v tej zadevi.

37

Predložitveno sodišče namreč meni, da za to, da bi lahko odločilo o sporu, ki teče pred njim, potrebuje razlago več določb Direktive 2003/88. Natančneje, kot je generalni pravobranilec v bistvu poudaril v točkah 40 in 41 sklepnih predlogov, to sodišče želi izvedeti, ali imajo rejniki, kot so fizične osebe, ki so tožeče stranke iz postopka v glavni stvari, glede na pravo Unije pravico do obdobij počitka, praznikov in dopustov, na katere opirajo svoje zahtevke za plačilo dodatkov k plači in odškodnine, in ali je zakon št. 272/2004, ki določa neprekinjeno oskrbo otrok, ki so pri rejnikih, združljiv z določbami Direktive 2003/88, pri čemer so ta vprašanja predhodna glede na vprašanje obstoja pravice do plačila dodatkov k plači in odškodnin, ki ga mora obravnavati nacionalno sodišče.

38

V takih okoliščinah obstaja očitna zveza med vprašanji za predhodno odločanje in dejanskim stanjem zadeve, ki jo obravnava predložitveno sodišče.

39

Na drugem mestu je treba poudariti, da tako iz člena 137 ES (postal člen 153 PDEU), ki je pravna podlaga Direktive 2003/88, kot tudi iz njenih uvodnih izjav 1, 2, 4 in 5 ter samega besedila njenega člena 1(1) izhaja, da je namen te direktive določiti minimalne zahteve, namenjene izboljšanju življenjskih in delovnih pogojev delavcev s približevanjem nacionalnih ureditev, ki se nanašajo predvsem na dolžino delovnega časa (glej v tem smislu sodbo z dne 12. oktobra 2004, Wippel, C‑313/02, EU:C:2004:607, točka 46).

40

Ker se Direktiva 2003/88 zato uporablja le za delavce, je treba ugotoviti, ali je mogoče za fizične osebe, ki so tožeče stranke iz postopka v glavni stvari, šteti, da so „delavci“ v smislu te direktive.

41

Za uporabo Direktive 2003/88 pojma „delavec“ ni mogoče razlagati različno glede na nacionalne pravne ureditve, temveč ima v pravu Unije avtonomen pomen. Treba ga je opredeliti z objektivnimi merili, ki so značilna za delovno razmerje glede na pravice in obveznosti zadevnih oseb. Bistvena značilnost delovnega razmerja pa je okoliščina, da oseba v določenem času v korist druge osebe in pod njenim vodstvom opravi storitve, za katere prejme plačilo (sodba z dne 14. oktobra 2010, Union syndicale Solidaires Isère, C‑428/09, EU:C:2010:612, točka 28 in navedena sodna praksa).

42

Iz tega izhaja, da delovno razmerje predpostavlja obstoj podrejenosti med delavcem in njegovim delodajalcem. Obstoj take podrejenosti je treba presojati v vsakem posameznem primeru glede na vse vidike in okoliščine, značilne za razmerja med strankami (sodba z dne 10. septembra 2015, Holterman Ferho Exploitatie in drugi, C‑47/14, EU:C:2015:574, točka 46).

43

V tem primeru iz predložitvene odločbe izhaja, da morajo rejniki iz postopka v glavni stvari načeloma neprekinjeno skrbeti za razvoj, oskrbo in izobrazbo otrok, ki jim jih je v rejništvo dal javni organi, in da v zameno za to dejavnost prejmejo plačilo. Poleg tega morajo biti ti rejniki ne le pooblaščeni, temveč morajo v skladu s členom 8(1) odloka vlade št. 679/2003 tudi skleniti „posebno pogodbo o zaposlitvi“ s pristojno specializirano službo za varstvo otrok, ki traja za obdobje veljavnosti pooblastila in katere izpolnjevanje se začne na dan odločbe o namestitvi. To pogodbo se lahko začasno prekine ali odpove v skladu z nacionalnimi pravili delovnega prava. Za te rejnike se tudi zdi, da imajo pravico do socialne varnosti in pravico do poklicnega usposabljanja.

44

Poleg tega morajo ti rejniki v skladu z nacionalno ureditvijo iz postopka v glavni stvari javni službi, specializirani za varstvo otrok, s katero so sklenili pogodbo, dopustiti, da nadzoruje njihovo poklicno dejavnost in oceni razvoj otrok, ki so jim dani v oskrbo.

45

Iz vseh teh elementov izhaja, da so fizične osebe, ki so tožeče stranke iz postopka v glavni stvari, glede na javno službo, na katero so pogodbeno vezane, v razmerju podrejenosti, ki se odraža s tem, da ta služba stalno nadzoruje in ocenjuje njihove dejavnosti glede na zahteve in merila, določena v pogodbi, za uresničitev naloge varstva otrok, ki jo tej službi nalaga zakon.

46

Te presoje ne omaja okoliščina, da imajo rejniki, kot so fizične osebe, ki so tožeče stranke iz postopka v glavni stvari, veliko diskrecije glede vsakodnevnega opravljanja svojih funkcij ali da je naloga, ki jim je zaupana, „naloga, vezana na zaupanje“ ali v splošnem interesu (glej v tem smislu sodbi z dne 10. septembra 2014, Haralambidis, C‑270/13, EU:C:2014:2185, točke od 39 do 41, in z dne 9. julija 2015, Balkaya, C‑229/14, EU:C:2015:455, točka 41).

47

Poleg tega se zaradi dejstva, da se dejavnost rejnikov v veliki meri približuje odgovornostim, ki jih imajo starši do svojih otrok, glede na to, kar je bilo izpostavljeno v točkah od 43 do 45 te sodbe, ti rejniki ne izognejo opredelitvi za „delavce“ v smislu Direktive 2003/88.

48

Iz tega sledi, da je za rejnike iz postopka v glavni stvari treba šteti, da so „delavci“ v smislu Direktive 2003/88.

49

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 1(3) Direktive 2003/88 v povezavi s členom 2(2) Direktive 89/391, razlagati tako, da na področje uporabe Direktive 2003/88 ne spada dejavnost rejnika, ki v okviru delovnega razmerja z javnim organom obsega sprejem in vključitev otroka v svoje gospodinjstvo in neprekinjeno skrb za skladen razvoj in izobraževanje tega otroka.

50

V zvezi s tem je treba opozoriti, da člen 1(3) Direktive 2003/88 določa področje njene uporabe s sklicevanjem na člen 2 Direktive 89/391.

51

V skladu s členom 2(1) Direktive 89/391 se ta uporablja za „vsa področja dejavnosti, javna in zasebna“, med katerimi so „storitvene dejavnosti“.

52

Vendar pa se Direktiva 89/391, kot je razvidno iz njenega člena 2(2), prvi pododstavek, ne uporablja tam, kjer ji posebne značilnosti nekaterih posebnih dejavnosti javnih služb, kakršne so oborožene sile ali policija, ali nekaterih posebnih dejavnosti v službah civilne zaščite neizogibno nasprotujejo. Vendar pa drugi pododstavek te določbe predpisuje, da se morata v tem primeru varnost in zdravje delavcev zagotoviti, kolikor je mogoče, glede na cilje te direktive.

53

V zvezi s tem je treba na prvem mestu poudariti, da mora razlaga odstopanja iz člena 2(2), prvi pododstavek, Direktive 89/391 omejiti njegov obseg na to, kar je nujno potrebno za varstvo interesov, katerih zaščito omogoča državam članicam (glej v tem smislu sodbo z dne 5. oktobra 2004, Pfeiffer in drugi, od C‑397/01 do C‑403/01, EU:C:2004:584, točka 54).

54

Kar zadeva, na drugem mestu, pojem „javne službe“ v smislu člena 2(2), prvi pododstavek, Direktive 89/391, je treba poudariti, da ta določba ne vsebuje nobene opredelitve tega pojma niti glede pomena tega pojma, ki ga je treba uporabiti, ne napotuje na nacionalne pravne ureditve. V skladu z ustaljeno sodno prakso iz zahtev po enotni uporabi prava Unije in iz načela enakosti izhaja, da je treba besedilo določbe prava Unije, ki za opredelitev njegovega smisla in obsega ne napotuje posebej na pravo držav članic, običajno razlagati samostojno in enotno v celotni Evropski uniji, in sicer ob upoštevanju okvira, v katerega je določba umeščena, in cilja, ki mu sledi zadevna ureditev (glej sodbi z dne 14. februarja 2012, Flachglas Torgau, C‑204/09, EU:C:2012:71, točka 37 in navedena sodna praksa, in z dne 7. septembra 2017, Schottelius, C‑247/16, EU:C:2017:638, točka 32 in navedena sodna praksa).

55

V zvezi s tem je je treba poudariti, da merilo, uporabljeno v členu 2(2), prvi pododstavek, Direktive 89/391 za izključitev nekaterih dejavnosti iz področja uporabe te direktive in posredno iz področja uporabe Direktive 2003/88, ne temelji na pripadnosti delavca enemu od sektorjev javne službe iz te določbe, obravnavane kot celota, temveč izključno na posebni naravi nekaterih posebnih nalog, ki jih opravljajo delavci iz sektorjev, na katere se nanaša ta določba, in sicer naravi, ki upravičuje odstopanje od pravil na področju zaščite varnosti in zdravja delavcev zaradi absolutne nujnosti zagotavljanja učinkovite zaščite skupnosti (glej v tem smislu sodbo z dne 12. januarja 2006, Komisija/Španija, C‑132/04, neobjavljena, EU:C:2006:18, točka 24).

56

Iz funkcionalne narave takega merila izhaja, da pojem „javne službe“ v smislu člena 2(2), prvi pododstavek, Direktive 89/391 ne zajema samo sektorjev, v katerih so delavci organsko navezani na državo ali drug javni organ, temveč tudi sektorje, v katerih delavci opravljajo svojo dejavnost za račun zasebnega subjekta, ki pod nadzorom javnih organov prevzame nalogo v splošnem interesu, ki spada med bistvene funkcije države.

57

V zvezi s tem je treba poleg tega ugotoviti, da člen 2(2), prvi pododstavek, Direktive 89/391 dejavnosti oboroženih sil, policije in služb civilne zaščite navaja le kot primere.

58

Glede na razlike, ki bi lahko v posameznih državah članicah obstajale pri konkretni organizaciji nalog v splošnem interesu, ki spadajo med bistvene funkcije države, je taka funkcionalna razlaga pojma „javne službe“ poleg tega upravičena s potrebo po zagotovitvi enotne uporabe Direktive 89/391 v teh državah (glej v tem smislu sodbo z dne 18. julija 2013, Deutsche Umwelthilfe, C‑515/11, EU:C:2013:523, točka 24).

59

Odstopanje iz člena 2(2), prvi pododstavek, Direktive 89/391 se tako enako uporablja za delavce, ki opravljajo posebne dejavnosti, ki so enake storitvam skupnosti, ne glede na to, ali je njihov delodajalec javni organ, ali pa zasebni subjekt, ki je zadolžen za nalogo v splošnem interesu, ki spada med bistvene funkcije države.

60

Iz spisa, ki je bil predložen Sodišču, izhaja, da lahko v Romuniji rejnike zaposluje tako javni organ, ki je med drugim pristojen za varstvo otrok, kot zasebna organizacija, ki deluje pod njegovim nadzorom. V tem primeru vse rejnike, ki so tožeče stranke iz postopka v glavni stvari, zaposluje javni organ. V okviru tega delovnega razmerja je njihova naloga zagotavljanje skladnega razvoja otrok, ki so jim dani v rejništvo, zagotovitev njihove vključitve v njihovo družino in priprava reintegracije teh otrok v njihovo biološko družino ali njihove vključitve v posvojiteljsko družino.

61

Njihova dejavnost torej prispeva k varstvu otrok, ki je naloga v splošnem interesu, ki spada med bistvene funkcije države.

62

Poleg tega posebnost te dejavnosti glede na druge dejavnosti, povezane z varstvom otrok, izhaja iz dejstva, da je njen namen, da se otrok, dan v oskrbo rejniku, kontinuirano in dolgoročno vključi v gospodinjstvo in družino tega rejnika.

63

Iz tega sledi, da je za tako dejavnost treba šteti, da spada med posebne dejavnosti iz člena 2(2), prvi pododstavek, Direktive 89/391.

64

Na tretjem mestu je Sodišče že presodilo, da med posebne značilnosti teh posebnih dejavnosti, ki na podlagi člena 2(2), prvi pododstavek, Direktive 89/391 upravičujejo odstopanje od pravil na področju zaščite varnosti in zdravja delavcev, spada dejstvo, da po naravi ne omogočajo načrtovanja delovnega časa (sodba z dne 5. oktobra 2004, Pfeiffer in drugi, od C‑397/01 do C‑403/01, EU:C:2004:584, točka 55).

65

Člen 2(2), prvi pododstavek, Direktive 89/391 tako omogoča ohranjanje učinkovitosti posebnih dejavnosti javnih služb, katerih neprekinjenost je nujno potrebna za zagotovitev učinkovitega izvrševanja bistvenih funkcij države (glej v tem smislu sklep z dne 14. julija 2005, Personalrat der Feuerwehr Hamburg, C‑52/04, EU:C:2005:467, točka 50).

66

To zahtevo po neprekinjenosti je treba presojati ob upoštevanju posebne narave obravnavane dejavnosti.

67

Kot je poudarilo Sodišče, se tako z zahtevo po neprekinjenosti služb, dejavnih na področjih zdravja, varnosti in javnega reda ne preprečuje, da se dejavnosti teh služb, kadar potekajo v običajnih pogojih, lahko organizirajo, vključno z urnikom dela njihovih zaposlenih, saj se odstopanje iz člena 2(2), prvi pododstavek, Direktive 89/391 za take službe uporablja le v okoliščinah, ki so po svoji teži in obsegu izredne (glej v tem smislu zlasti sodbi z dne 5. oktobra 2004, Pfeiffer in drugi, od C‑397/01 do C‑403/01, EU:C:2004:584, točki 55 in 57, ter z dne 12. januarja 2006, Komisija/Španija, C‑132/04, neobjavljena, EU:C:2006:18, točka 26).

68

Vendar te sodne prakse ni mogoče razlagati tako, da je izključeno, da imajo nekatere posebne dejavnosti javnih služb, tudi ko se opravljajo v običajnih pogojih, tako posebne lastnosti, da njihova narava neizogibno nasprotuje načrtovanju delovnega časa, ki spoštuje zahteve, ki jih nalaga Direktiva 2003/88.

69

Glede na te elemente je treba ugotoviti, ali ima dejavnost rejnika iz postopka v glavni stvari nekatere posebne značilnosti, ki upravičujejo, da se zanjo lahko uporabi odstopanje iz povezanih določb člena 1(3) Direktive 2003/88 in člena 2(2), prvi pododstavek, Direktive 89/391.

70

Glede tega iz predložitvene odločbe izhaja, da rejniki z izjemo obdobij, kot so tista, ko je otrok, ki je pri njih v oskrbi, v šoli, svojo dejavnost na podlagi nacionalne ureditve iz postopka v glavni stvari opravljajo neprekinjeno tudi med dnevi tedenskega počitka, prazniki ali dela prostimi dnevi in med svojim letnim dopustom, razen če jim generalni direktorat dovoli, da se za čas tega letnega dopusta ločijo od tega otroka. Tako so romunski organi funkcijo rejnika zasnovali tako, da je otrok, ki je zaupan takemu rejniku, kontinuirano in dolgoročno vključen v njegovo gospodinjstvo in družino. Namen te vključitve je, da se otroku omogoči, da se, dokler je to potrebno, razvija v čustvenem in izobraževalnem okviru, ki je ugoden za skladen razvoj.

71

Kontinuirana in dolgoročna vključitev otrok, ki so zaradi svojega težkega družinskega položaja posebej ranljivi, v gospodinjstvo in družino rejnika, je primeren ukrep za varstvo otrokovih koristi, kot je določeno v členu 24 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

72

V teh okoliščinah bi bilo to, da je treba rejniku v rednih intervalih dati pravico, da se loči od otroka, ki mu je bil dan v oskrbo, po določenem številu ur dela ali v obdobjih, ki so, kot dnevi tedenskega ali letnega počitka, na splošno povezani s trenutki, ugodnimi za razvoj družinskega življenja, neposredno v nasprotju s ciljem, ki ga uresničujejo romunski organi, da se otrok, zaupan rejniku, kontinuirano in dolgoročno vključi v njegovo gospodinjstvo in družino.

73

V tem okviru je treba še poudariti, da bi, v nasprotju s tem, kar navaja Komisija, uvedba sistema rotacije rejnikov ali uporaba nadomestnih rejnikov, katerim bi bili oskrbovani otroci zaupani ob dnevih dopusta, priznanim rejnikom, ki so za njih v glavnem zadolženi, škodovala bistvenemu vidiku sprejemnega sistema, ki so ga vzpostavili romunski organi, in sicer kontinuirani in dolgoročni ohranitvi privilegirane vezi med oskrbovanim otrokom in rejnikom, za katero je značilna vključitev tega otroka v gospodinjstvo in družino rejnika.

74

Zato omejitev ur tedenskega dela rejnikov v skladu s členom 6 Direktive 2003/88 in naložitev delodajalcu, da v skladu s členoma 5 in 7 te direktive tem rejnikom prizna ugodnost tedenskih ali letnih dni počitka, med katerimi ne bi opravljali svoje dejavnosti in se torej ne bi ukvarjali z otrokom, ki jim je dan v oskrbo, ne bi bila združljiva s posebnimi značilnostmi take dejavnosti, ki zahtevajo, da rejnik kontinuirano in dolgoročno otroka, ki mu je dan v oskrbo, sprejme v svojem gospodinjstvu in družini.

75

Vendar pa, čeprav je na podlagi člena 17 Direktive 2003/88 pod nekaterimi pogoji mogoče odstopanje od člena 5 te direktive, ki se nanaša na tedenski počitek, in od člena 6 te direktive o najdaljšem tedenskem delovnem času, enako ne velja za pravico do letnega dopusta, kot je določena s členom 7 te direktive.

76

Iz tega sledi, da je za posebne značilnosti dejavnosti rejnika iz postopka v glavni stvari treba šteti, da neizogibno nasprotujejo uporabi Direktive 2003/88 za te rejnike.

77

Glede tega je treba še poudariti, da bistvena značilnost dejavnosti rejnika, kot je ta iz postopka v glavni stvari, in sicer obveznost kontinuirane vključitve otroka v gospodinjstvo in družino rejnika, to dejavnost razlikuje od dejavnosti „staršev namestnikov“, ki je bila obravnavana v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 26. julija 2017, Hälvä in drugi (C‑175/16, EU:C:2017:617). Zadnjenavedeni namreč niso imeli take obveznosti, njihov delovni čas pa je bil v velikem delu vnaprej določen s pogodbo o zaposlitvi, ki jih povezuje z njihovim delodajalcem, ker je število 24-urnih obdobij dela, ki jih morajo opraviti letno, pogodbeno določeno in ker navedeni delodajalec vnaprej pripravi sezname, na katerih so v rednih razmikih navedena 24-urna obdobja, v katerih je staršu namestniku naloženo upravljanje hiše za otroke (sodba z dne 26. julija 2017, Hälvä in drugi, C‑175/16, EU:C:2017:617, točka 33).

78

Na četrtem mestu je treba poudariti, da tudi kadar so zaradi njihovih posebnih značilnosti nekatere posebne dejavnosti javnih služb izključene iz področja uporabe Direktive 2003/88, člen 2(2), drugi pododstavek, Direktive 89/391 od pristojnih organov še zahteva, da zagotovijo varnost in zdravje delavcev, „kolikor je mogoče“ (sklep z dne 14. julija 2005, Personalrat der Feuerwehr Hamburg, C‑52/04, EU:C:2005:467, točka 56).

79

V zvezi s tem je treba poudariti, da mora v skladu s členom 122(3)(c) zakona št. 272/2004 pogodba, sklenjena med rejnikom in javnim organom ali pooblaščeno zasebno organizacijo, rejniku omogočiti, da ima „prosti čas“. Iz tega sledi, da obstajajo obdobja, v katerih se rejnik ni dolžan aktivno ukvarjati z otrokom, ki mu je dan v oskrbo, na primer kadar je ta v šoli, kar mu omogoča izrabo teh časovnih obdobij brez večjih omejitev.

80

Poleg tega rejniki niso dolžni ostati na svojem domu, temveč se lahko med drugim za razvedrilo gibljejo, pod načelnim pogojem, da jih spremljajo otroci, ki so pri njih v oskrbi.

81

Poleg tega iz člena 122(3)(d) zakona št. 272/2004 in člena 10(1)(f) odloka vlade št. 679/2003 izhaja, da lahko rejniki pristojni organ zaprosijo za pravico ločitve od otroka v določenih obdobjih leta. V zvezi s tem je iz spisa, predloženega Sodišču, in iz informacij, ki jih je romunska vlada podala na obravnavi, razvidno, da je tako dovoljenje izdano, če pristojni organ oceni, da ne škodi dobremu opravljanju naloge, zaupane rejnikom.

82

Iz prej navedenega izhaja, da so romunski organi v skladu s členom 2(2), drugi pododstavek, Direktive 89/391 poskrbeli, da sta rejnikom, kar zadeva organizacijo njihovega delovnega časa, varnost in zdravje zagotovljena, kolikor je mogoče.

83

Treba je še dodati, da so omejitve pravice, ki jo vsakemu delavcu priznava člen 31(2) Listine, in sicer do obdobij dnevnega in tedenskega počitka ter letnega obdobja plačanega dopusta, lahko določene ob spoštovanju strogih pogojev iz člena 52(1) te listine in zlasti bistvene vsebine te pravice (glej v tem smislu sodbi z dne 6. novembra 2018, Bauer in Willmeroth, C-569/16 in C-570/16, EU:C:2018:871, točka 59, in z dne 6. novembra 2018, Max-Planck-Gesellschaft zur Förderung der Wissenschaften, C-684/16, EU:C:2018:874, točka 54).

84

V tem primeru, kot je bilo poudarjeno v točki 79 te sodbe, člen 122(3)(c) zakona št. 272/2004 zahteva, da pogodba, sklenjena med rejnikom in njegovim delodajalcem, zajema elemente, ki zadevajo načrtovanje prostega časa rejnika. Vendar mora to načrtovanje zlasti upoštevati program za oskrbovanega otroka.

85

Poleg tega iz določb, navedenih v točki 81 te sodbe, izhaja, da nacionalna ureditev iz postopka v glavni stvari rejnikom priznava pravico do plačanega letnega dopusta, vendar njihovo pravico do koriščenja tega dopusta brez otroka, ki jim je bil zaupan, pogojuje z dovoljenjem delodajalca, ki mora spoštovati dobro izvajanje naloge varstva zadevnega otroka.

86

Tako predpisane zakonske omejitve pravice teh rejnikov do obdobij dnevnega in tedenskega počitka in do plačanega letnega dopusta spoštujejo bistveno vsebino te pravice. Poleg tega se izkažejo kot potrebne za uresničitev cilja v splošnem interesu, ki ga priznava Unija, in sicer varstvo otrokovih koristi iz člena 24 Listine, kot je ta cilj zasnovala romunska ureditev in kateremu ustreza obveznost rejnika, da neprekinjeno skrbi za vključitev oskrbovanega otroka v svoje gospodinjstvo in svojo družino ter za skladen razvoj in oskrbo tega otroka.

87

Take omejitve zato spoštujejo pogoje iz člena 52(1) Listine.

88

Glede na vse zgornje preudarke je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 1(3) Direktive 2003/88 v povezavi s členom 2(2) Direktive 89/391 razlagati tako, da dejavnost rejnika, ki v okviru delovnega razmerja z javnim organom obsega sprejem in vključitev otoka v svoje gospodinjstvo in neprekinjeno skrb za skladen razvoj in izobraževanje tega otroka, ne spada na področje uporabe Direktive 2003/88.

89

Ob upoštevanju odgovora na prvo vprašanje na vprašanja od drugega do sedmega ni treba odgovoriti.

90

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (veliki senat) razsodilo:

Člen 1(3) Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa v povezavi s členom 2(2) Direktive Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu (89/391/EGS) je treba razlagati tako, da dejavnost rejnika, ki v okviru delovnega razmerja z javnim organom obsega sprejem in vključitev otoka v svoje gospodinjstvo in neprekinjeno skrb za skladen razvoj in izobraževanje tega otroka, ne spada na področje uporabe Direktive 2003/88.