1. 

Mladi študentje prava v Evropi so v kazensko pravo pogosto vpeljani z latinskim izrekom: nullum crimen nulla poena sine lege scripta, praevia, certa et stricta. To je jasno pravilo in temeljno načelo prava: zakonitost kaznivih dejanj in kazni. To, kar študentje prava, delavci v pravni stroki, odvetniki, profesorji ali celo generalni pravobranilci pri Sodišču Evropske unije odkrivajo pozneje, so neskončne nianse, ki jih lahko imajo ti latinski izrazi. Izrazi, kot je poena, vedno zahtevajo razlago.

2. 

V tej zadevi gre za „stransko kazen“, ki vključuje izročitev obsojene osebe v obravnavo za obdobje desetih let po izteku glavne in takojšnje triletne zaporne kazni. Ali je ta stranska kazen med podatki, ki morajo biti navedeni v evropskem nalogu za prijetje na podlagi člena 8 Okvirnega sklepa 2002/584/PNZ o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami ( 2 ), ter če je, kakšne so posledice opustitve te navedbe?

3.

Člen 1 Okvirnega sklepa, naslovljen „Opredelitev evropskega naloga za prijetje in obveznost njegove izvršitve“, določa:

„1.   Evropski nalog za prijetje je sodna odločba, ki jo izda država članica z namenom prijetja in predaje zahtevane osebe s strani druge države članice z namenom uvesti kazenski postopek ali izvršiti kazen zapora ali [varnostni] ukrep, vezan na odvzem prostosti.

2.   Države članice izvršijo vsak evropski nalog za prijetje na osnovi načela medsebojnega priznavanja in v skladu z določbami tega okvirnega sklepa.

3.   Ta okvirni sklep ne spreminja obveznosti, ki izhajajo iz spoštovanja temeljnih pravic in temeljnih pravnih načel iz člena 6 [PEU].“

4.

V skladu s členom 2(1) Okvirnega sklepa se lahko evropski nalog za prijetje „izda za dejanja, ki se po pravu odreditvene države članice kaznujejo z zaporno kaznijo ali [varnostnim] ukrepom, vezanim na odvzem prostosti[,] najmanj 12 mesecev ali, kadar sta kazen ali ukrep, vezan na odvzem prostosti[,] izrečena, za kazni do najmanj štirih mesecev“.

5.

V členu 3 so našteti razlogi za obvezno neizvršitev evropskega naloga za prijetje, v členu 4 pa razlogi za fakultativno neizvršitev. ( 3 )

6.

Člen 4a Okvirnega sklepa vsebuje podrobna pravila glede okoliščin, v katerih se lahko evropski nalog za prijetje zavrne, če oseba ni bila osebno navzoča na sojenju, ki se je zaključilo z odločbo. ( 4 )

7.

V členu 6(1) in (2) Okvirnega sklepa je „odreditveni pravosodni organ“ opredeljen kot „pravosodni organ odreditvene države članice, ki je po pravu te države pristojen za odreditev evropskega naloga za prijetje“, „izvršitveni pravosodni organ“ pa kot „pravosodni organ izvršitvene države članice, ki je po pravu te države pristojen za izvršitev evropskega naloga za prijetje“.

8.

Člen 8(1) Okvirnega sklepa, naslovljen „Vsebina in oblika evropskega naloga za prijetje“, določa:

„Evropski nalog za prijetje vsebuje naslednje podatke[,] podane v skladu z obrazcem v prilogi:

9.

V skladu s členom 11(1) Okvirnega sklepa pristojni izvršitveni organ po prijetju zahtevane osebe to po pravu svoje države obvesti „o evropskem nalogu za prijetje in o njegovi vsebini ter o možnosti soglašanja s predajo odreditvenemu pravosodnemu organu“.

10.

Člen 13 Okvirnega sklepa se nanaša na privolitev zahtevane osebe v predajo:

„1.   Če prijeta oseba navede, da soglaša s svojo predajo, poda svoje soglasje in, kadar je primerno, izrecno odpoved pravici do ‚pravila specialnosti‘, omenjenega v členu 27(2), pred izvršitvenim pravosodnim organom v skladu z notranjim pravom izvršitvene države članice.

2.   Vsaka država članica z ustreznimi ukrepi zagotovi, da sta soglasje in, kadar je primerno, odpoved iz odstavka 1 podana na način, ki kaže, da ju je prijeta oseba izrekla prostovoljno in zavedajoč se vseh posledic. V ta namen ima oseba pravico do pravnega zastopnika.

3.   Soglasje in, kadar je primerno, odpoved iz odstavka 1 se uradno zapišeta v skladu s postopkom, ki ga določa notranje pravo [izvršitvene] države članice.

4.   Načeloma soglasja ni mogoče preklicati. […]“.

11.

V skladu s členom 14 Okvirnega sklepa ima prijeta oseba „[k]adar […] ne soglaša s predajo, kakor je navedeno v členu 13, […] pravico do zaslišanja pred izvršitvenim pravosodnim organom v skladu z zakonodajo izvršitvene države članice“.

12.

Člen 15 Okvirnega sklepa se nanaša na odločitev o predaji:

„1.   Izvršitveni pravosodni organ odloči, v časovnih rokih in pod pogoji, opredeljenimi v tem okvirnem sklepu, ali bo predal prijeto osebo.

2.   Če izvršitveni pravosodni organ ugotovi, da podatki, ki mu jih je poslala odreditvena država članica, ne zadostujejo za odločitev o predaji, zahteva, da se mu nujno pošljejo potrebne dodatne informacije, zlasti v zvezi s členi 3 do 5 in členom 8, in lahko določi rok za njihovo sprejetje, pri tem pa mora upoštevati časovne roke[,] določene v člen[u] 17.

3.   Odreditveni pravosodni organ lahko izvršitvenemu pravosodnemu organu kadar koli pošlje kakršen koli dodaten koristen podatek.“

13.

Člen 17(1) Okvirnega sklepa določa, da je treba evropski nalog za prijetje „obravnavati in izvršiti kot nujno zadevo“. V skladu z odstavkoma 2 in 3 tega člena mora biti končna odločitev o izvršitvi evropskega naloga za prijetje, kadar zahtevana oseba soglaša s predajo, sprejeta v 10 dneh po soglasju, medtem ko mora biti v drugih primerih končna odločitev o izvršitvi evropskega naloga za prijetje sprejeta v 60 dneh po prijetju zahtevane osebe. V odstavku 6 tega člena je določeno, da mora biti vsaka zavrnitev izvršitve evropskega naloga za prijetje obrazložena.

14.

Člen 19 Okvirnega sklepa se nanaša na zaslišanje zahtevane osebe, kadar ta ne soglaša s predajo:

„1.   Zahtevano osebo zasliši pravosodni organ, pri tem pa mu pomaga oseba[,] imenovana po pravu države članice zahtevanega sodišča.

2.   Zaslišanje zahtevane osebe poteka po pravu izvršitvene države članice in po pogojih, ki jih v medsebojnem sporazumu določita odreditvena in izvršitvena pravosodna organa.

3.   Pristojni izvršitveni pravosodni organ lahko določi še drugi pravosodni organ v svoji državi članici, da sodeluje pri zaslišanju zahtevane osebe, da bi tako zagotovil pravilno uporabo tega člena in predpisanih pogojev.“

15.

Člen 27 Okvirnega sklepa, naslovljen „Možnost kazenskega pregona zaradi drugih kaznivih dejanj“, določa:

„1.   Vsaka država članica lahko uradno obvesti generalni sekretariat Sveta, da v njenih odnosih z drugimi državami članicami, ki so podale enako izjavo, velja domneva o soglasju s kazenskim pregonom, sojenjem ali priporom z namenom izvršitve kazni zapora ali [varnostnega] ukrepa, vezanega na odvzem prostosti[,] za dejanje, ki je bilo storjeno pred predajo osebe in se razlikuje od dejanja, zaradi katerega je bila oseba predana, razen če v posameznem primeru izvršitveni pravosodni organ ne navede drugače v svoji odločitvi o predaji.

2.   Razen v primerih iz odstavkov 1 in 3 se predane osebe ne sme kazensko preganjati, kaznovati ali ji kako drugače odvzeti prostost za dejanje, ki je bilo storjeno pred predajo in se razlikuje od dejanja, zaradi katerega je bila predana.

[…]“.

16.

Okvirni sklep na podlagi člena 31(1) nadomesti ustrezne določbe več konvencij, ki se uporabljajo na področju izročitve oseb med državami članicami, zlasti Evropske konvencije o izročitvi ( 5 ) in Konvencije o izročitvi med državami članicami Evropske unije ( 6 ).

17.

Obrazec evropskega naloga za prijetje, ki je v Prilogi k Okvirnemu sklepu, vključuje polje (c) „Podatki o predpisani kazni“, katerega točki 1 in 2 sta naslovljeni „Najvišja predpisana kazen zapora ali pripora, ki se lahko izreče za obravnavano kaznivo dejanje“, oziroma „Višina predpisane kazni ali pripora, ki se lahko izreče za obravnavano kaznivo dejanje“.

18.

Polje (f) obrazca evropskega naloga za prijetje je naslovljeno „Druge okoliščine, pomembne za zadevo“, v njem pa je navedeno, da so te informacije fakultativne.

19.

V skladu s členom 34a belgijskega kazenskega zakonika je izročitev v obravnavo stranska kazen, ki se v zakonsko določenih primerih mora ali sme izreči zaradi zaščite družbe pred osebami, ki so storile huda kazniva dejanja, s katerimi je prizadeta integriteta oseb. Izvajanje te stranske kazni je urejeno s členi od 95/2 do 95/30 zakona z dne 17. maja 2006 o zunanjem pravnem statusu oseb, obsojenih na kazen odvzema prostosti, in o pravicah, ki se priznajo žrtvi v okviru načina prestajanja kazni (v nadaljevanju: zakon z dne 17. maja 2006).

20.

V skladu s členom 95/2 zakona z dne 17. maja 2006 izrečena kazen izročitve v obravnavo nastopi, ko se izteče glavna kazen. Sodišče, pristojno za izvrševanje kazenskih sankcij, pred iztekom glavne kazni odloči bodisi o odvzemu prostosti bodisi o izpustitvi osebe, ki ji je bila izrečena kazen izročitve v obravnavo, pod nadzorom. Zadnjenavedeni se odvzame prostost, če v zvezi z njo obstaja tveganje, da bo storila huda kazniva dejanja, s katerimi se prizadene fizična integriteta tretjih, tega pa ni mogoče odpraviti z naložitvijo posebnih pogojev v okviru pogojnega odpusta. Belgijska vlada je na obravnavi potrdila, da dodatni odvzem prostosti ni samodejen, ampak je odvisen od preučitve posameznega primera obsojene osebe.

21.

Z izpodbijano sodbo Hof van Beroep te Antwerpen (višje sodišče v Antwerpnu, Belgija) z dne 1. februarja 2013 je bil IK, belgijski državljan, obsojen na glavno kazen treh let zapora zaradi kaznivega dejanja napada na spolno nedotakljivost mladoletnika, mlajšega od 16 let, brez uporabe nasilja ali grožnje (v nadaljevanju: glavna kazen). Z isto sodbo je bil za to kaznivo dejanje tudi izročen v obravnavo sodišču, pristojnemu za izvrševanje kazenskih sankcij (Belgija), za obdobje desetih let (v nadaljevanju: stranska kazen).

22.

Ker je IK po obsodbi pobegnil na Nizozemsko, je pristojni belgijski pravosodni organ 27. avgusta 2014 izdal evropski nalog za njegovo prijetje. V njem so bile navedene njegova identiteta, glavna kazen, vrsta in pravna kvalifikacija kaznivih dejanj ter veljavne zakonske določbe in predstavljeno je bilo dejansko stanje. Vendar v njem ni bila navedena stranska kazen, na katero je bil IK prav tako obsojen.

23.

Rechtbank Amsterdam, internationale rechtshulpkamer (sodišče v Amsterdamu, senat za mednarodno pravno pomoč, Nizozemska) je po prijetju IK na Nizozemskem z odločbo z dne 8. marca 2016 odobrilo predajo IK Kraljevini Belgiji zaradi izvršitve kazni zapora.

24.

IK je bil nato predan belgijskim organom in priprt. Ta pripor je bil utemeljen s tem, da je bil obsojen na glavno kazen, katere konec prestajanja je bil določen na 12. avgust 2018, in tudi na izročitev v obravnavo za obdobje desetih let.

25.

Direktor zavoda za prestajanje kazni zapora v Wortlu (Belgija) in državno tožilstvo sta pred iztekom prestajanja glavne kazni v okviru postopka v zvezi s stransko kaznijo, naloženo IK, predlagala, naj se IK odvzame prostost. Strafuitvoeringsrechtbank Antwerpen (sodišče, pristojno za izvrševanje kazenskih sankcij, v Antwerpnu, Belgija) je 21. junija in 19. julija 2018 izvedlo obravnavi, da bi odločilo o stranski kazni.

26.

IK je v okviru tega postopka trdil, da se predaja s strani nizozemskih organov ni nanašala na stransko kazen. Po njegovem mnenju sodišče, pristojno za izvrševanje kazenskih sankcij, ni bilo upravičeno odrediti odvzema prostosti zaradi izvršitve te kazni, ker ta ni bila navedena v evropskem nalogu za prijetje, ki so ga izdali belgijski organi.

27.

Nato je pristojni odreditveni organ pri strafuitvoeringsrechtbank te Antwerpen (sodišče, pristojno za izvrševanje kazenskih sankcij, v Antwerpnu) 2. julija 2018 na podlagi člena 27 Okvirnega sklepa nizozemskim organom poslal zahtevo za dodatno soglasje za kazen izročitve v obravnavo, ki je bila izrečena IK. Nizozemski organi tej zahtevi niso ugodili, ker so menili, da je mogoče dodatno soglasje odobriti le za sojenje ali pregon kaznivega dejanja, ki ni isto kot tisto, za katero je bila odobrena predaja, in da v tem primeru to ni tako.

28.

Strafuitvoeringsrechtbank te Antwerpen (sodišče, pristojno za izvrševanje kazenskih sankcij, v Antwerpnu) je s sodbo z dne 31. julija 2018 zavrnilo utemeljitve IK in odločilo, da ostane v priporu. Na podlagi te odločbe IK ostaja v priporu, dokler ne bo strafuitvoeringsrechtbank (sodišče, pristojno za izvrševanje kazenskih sankcij) izdalo nove odločbe.

29.

IK je 3. avgusta 2018 vložil kasacijsko pritožbo zoper to sodbo pri Hof van cassatie (kasacijsko sodišče, Belgija, v nadaljevanju: predložitveno sodišče). Glede na edini navedeni pritožbeni razlog je v evropskem nalogu za prijetje, ki ga je izdalo belgijsko državno tožilstvo, navedena samo kazen odvzema prostosti, naložena IK. Zato ne obstaja nikakršen evropski nalog za prijetje, ki bi ga belgijski organi izdali za stransko kazen, in predaja s strani nizozemskega pravosodnega organa na podlagi evropskega naloga za prijetje, ki so ga izdali belgijski organi, se torej ne more nanašati nanjo.

30.

Ob upoštevanju pritožbenega razloga, ki ga je navedel IK, je predložitveno sodišče prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

31.

Pisna stališča so predložili IK, belgijska in nizozemska vlada ter Evropska komisija. Zgoraj navedeni ter irska in poljska vlada so na obravnavi, ki je potekala 22. oktobra 2018, predstavili ustna stališča.

32.

Predložitveno sodišče je predlagalo, naj se ta predlog za sprejetje predhodne odločbe obravnava po nujnem postopku iz člena 107 Poslovnika Sodišča. V podporo temu predlogu navaja, da je IK v priporu v Belgiji in da je njegov nadaljnji pripor odvisen neposredno od odgovora Sodišča na vprašanja za predhodno odločanje.

33.

Glede tega je treba na prvem mestu ugotoviti, da se ta predlog za predhodno odločanje nanaša na razlago Okvirnega sklepa, ki spada na področja iz naslova V tretjega dela Pogodbe DEU, ki se nanaša na območje svobode, varnosti in pravice. Ta predlog se torej lahko obravnava po nujnem postopku predhodnega odločanja v skladu s členom 107(1) Poslovnika Sodišča.

34.

Na drugem mestu je treba v zvezi z merilom nujnosti v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča upoštevati okoliščino, da je zadevni osebi v zadevi v glavni stvari trenutno odvzeta prostost in da je njeno nadaljnje pridržanje odvisno od rešitve spora o glavni stvari. Poleg tega je treba položaj zadevne osebe presojati glede na stanje na dan preizkusa predloga, naj se predlog za sprejetje predhodne odločbe obravnava po nujnem postopku predhodnega odločanja. ( 7 )

35.

V obravnavani zadevi po eni strani ni sporno, da na ta dan IK ni bil na prostosti. Po drugi strani je nadaljnji pripor zadnjenavedenega odvisen od posledic opustitve navedbe stranske kazni v evropskem nalogu za prijetje, ki se obravnava v zadevi v glavni stvari. Glede na pojasnila, ki jih je zagotovilo predložitveno sodišče, se je ukrep pripora, v katerem je trenutno, začel ob izteku glavne kazni.

36.

V teh okoliščinah je prvi senat Sodišča 10. septembra 2018 na predlog sodnika poročevalca in po opredelitvi generalne pravobranilke odločil, da se predlogu predložitvenega sodišča, naj se ta predlog za sprejetje predhodne odločbe obravnava po nujnem postopku predhodnega odločanja, ugodi.

37.

Okvirni sklep označuje prehod s sistema izročitve zahtevanih oseb, ki temelji na konceptu suverenosti držav, na sistem predaje, katerega temelj je medsebojno zaupanje med državami članicami.

38.

Ta pristop je skladen s sklepi zasedanja Evropskega sveta v Tampereju, v skladu s katerimi je treba med državami članicami odpraviti uradni postopek izročitve oseb, ki so po izrečeni končni sodbi na begu pred zakonom, in ga nadomestiti s preprosto premestitvijo teh oseb. ( 8 ) Prav tako je del zastavljenega cilja Unije, da postane območje svobode, varnosti in pravice. ( 9 )

39.

Z novim sistemom je torej klasično sodelovanje, ki je prevladovalo med državami članicami do sprejetja Okvirnega sklepa, nadomeščeno s prostim pretokom sodnih odločb v kazenskih zadevah, ki obsegajo odločbe pred izrekom kazni in pravnomočne odločbe. ( 10 ) V tem okviru se predaja zahteva in odobri znotraj nadnacionalnega pravnega sistema povezovanja, v katerem se države delno odpovejo svoji suverenosti. ( 11 ) Ključni elementi prekinitve s pravom o izročanju, uvedeni z Okvirnim sklepom, so posplošitev predaje nacionalnih državljanov ( 12 ), delna odprava dvojne kaznivosti ( 13 ) in določitev razlogov za zavrnitev izvršitve na izčrpnih seznamih ( 14 ). Sprememba v primerjavi z nekdanjim sistemom izročanja je „korenita“. ( 15 )

40.

Ta prehod s sistema izročitve na sistem predaje je od prve sodbe v zvezi z Okvirnim sklepom ( 16 ) pa do danes ( 17 ) večkrat poudarilo tudi Sodišče.

41.

Evropski nalog za prijetje je bil torej zasnovan kot sistem, ki naj bi nadomestil postopek izročitve, za lažjo predajo zahtevane osebe, ki se nahaja v drugi državi članici, ki ni tista, v kateri je bil ta nalog izdan. Ta zasnova zelo jasno izhaja iz opredelitve v členu 1(1) Okvirnega sklepa, v skladu s katero je evropski nalog za prijetje sodna odločba za prijetje zahtevane osebe v državi članici, ki ni odreditvena država članica, zaradi predaje zadevne osebe zadnjenavedeni državi.

42.

V tem okviru so cilji Okvirnega sklepa jasno navedeni.

43.

Iz člena 1(1) in (2) ter uvodnih izjav 5 in 7 Okvirnega sklepa zlasti izhaja, da je njegov namen na podlagi načela medsebojnega priznavanja vzpostaviti sistem predaje obsojenih ali osumljenih oseb med pravosodnimi organi zaradi izvršitve kazni ali kazenskega pregona, ki temelji na načelu medsebojnega priznavanja. Namen Okvirnega sklepa je torej, da se z uvedbo tega poenostavljenega in učinkovitejšega sistema poenostavi in pospeši pravosodno sodelovanje ter da se tako prispeva k uresničitvi cilja, zastavljenega za Unijo, da postane območje svobode, varnosti in pravice, pri čemer se opira na visoko stopnjo zaupanja, ki mora obstajati med državami članicami. ( 18 )

44.

S tem sistemom se izvaja načelo medsebojnega priznavanja, ki ga je Evropski svet v svojih sklepih iz Tampereja opisal kot „temeljni kamen“ pravosodnega sodelovanja. ( 19 ) To načelo je osnova pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah v Uniji. ( 20 ) Predpostavlja visoko stopnjo zaupanja med državami članicami, zlasti glede spoštovanja prava Unije in temeljnih pravic, ki so priznane z njim. ( 21 ) Uporaba načela medsebojnega priznavanja pomeni, da vsak nacionalni pravosodni organ ipso facto in z minimalnim nadzorom prizna zahtevo za predajo osebe, ki jo je vložil pravosodni organ druge države članice. ( 22 )

45.

Področje uporabe evropskega naloga za prijetje je z Okvirnim sklepom jasno opredeljeno. Tako se nanaša na prijetje in predajo osebe bodisi zaradi kazenskega pregona bodisi zaradi izvršitve kazni ali varnostnega ukrepa odvzema prostosti. ( 23 ) V prvem primeru je pri „pragu“, določenem z Okvirnim sklepom, navedeno, da mora biti za dejanja, ki so vzrok za kazenski pregon, v odreditveni državi članici predpisana kazen ali varnostni ukrep odvzema prostosti v trajanju najmanj 12 mesecev; v drugem primeru pa, da mora biti izrečena obsodba v trajanju najmanj štirih mesecev. ( 24 )

46.

Obrazec iz Priloge k Okvirnemu sklepu odraža področje uporabe evropskega naloga za prijetje ter razliko med primeri mogoče kazni in izrečene kazni. Tako je v polju (c) obrazca, naslovljenem „Podatki o predpisani kazni“, določeno, da je treba navesti, pod točko 1, najvišjo predpisano kazen zapora ali pripora, ki „se lahko izreče“ (in naj tukaj navedem, da se ne nanaša na minimalno kazen, kar bi omogočalo preveriti, da je prag nad 12 meseci), in, pod točko 2, višino „izrečene“ kazni ali varnostnega ukrepa odvzema prostosti.

47.

Ta zadeva se nanaša prav na drugi primer, tj. izvršitev izrečene kazni ali varnostnega ukrepa.

48.

Nizozemska vlada se opira na načelo specialnosti in ugotavlja, da stranska kazen ne bi smela biti izvršena, ker izvršitvena država članica ni bila obveščena o njej. Zato se mi zdi, da je treba že zdaj pojasniti morebitni obseg tega načela v tej zadevi.

49.

Pojem specialnosti izvira iz prava o izročanju. Njegovo vodilo je, da se dejanja, za katera se bo izročeni osebi sodilo po njeni izročitvi, omejijo na tista, zaradi katerih je bila predana. ( 25 ) Tako je bilo v členu 14 konvencije iz leta 1957 določeno pravilo specialnosti, na podlagi katerega se proti izročeni osebi ne sme uvesti postopek ali je obsoditi ali pripreti ali ji omejiti prostost zaradi dejanja, ki je bilo storjeno pred njeno predajo in ni tisto, zaradi katerega je bila izročena. Tudi člen 10 konvencije iz leta 1996 vsebuje to načelo, vendar z zoženim področjem uporabe.

50.

V pravu o izročanju so z načelom specialnosti omejena pooblastila odreditvene države, ki ji je bila oseba izročena, da bi se ta oseba zaščitila pred obsodbo ali kaznijo, povezano z dejanji, ki niso tista, zaradi katerih je bila izročena. To načelo je bilo utemeljeno z bojaznijo, da bi država, ki zahteva izročitev, svojo zahtevo omejila na dejanja, za katera bi bila izročitev odobrena, nato pa izročeno osebo preganjala za druga kazniva dejanja, na primer politična. ( 26 )

51.

Ob upoštevanju medsebojnega zaupanja, ki je temeljni kamen evropskega naloga za prijetje, je bila v predlogu okvirnega sklepa napovedana prekinitev s tem načelom in predlagana njegova odprava, skupaj z odpravo načela dvojne kaznivosti. ( 27 ) Vendar je bilo v končnem besedilu Okvirnega sklepa to načelo ohranjeno v členu 27, naslovljenem „Možnost kazenskega pregona zaradi drugih kaznivih dejanj“, ki je vstavljen v poglavje 3 o „Posledicah predaje“.

52.

Tako se v skladu s členom 27(2) Okvirnega sklepa predane osebe ne sme kazensko preganjati, kaznovati ali ji kako drugače odvzeti prostosti za kaznivo dejanje, ki je bilo storjeno pred njeno predajo in se razlikuje od dejanja, zaradi katerega je bila predana. ( 28 ) To pravilo je povezano s suverenostjo izvršitvene države članice, z njim pa je zahtevani osebi podeljena pravica, da se lahko kazensko preganja, kaznuje ali se ji odvzame prostost le zaradi kaznivega dejanja, zaradi katerega je bila predana. ( 29 )

53.

Tako iz zgodovine in vsebine načela specialnosti kot tudi iz njegove formulacije v Okvirnem sklepu, vključno z besedilom njegovega člena 27, jasno izhaja, da se to načelo nanaša samo na (i) kazniva dejanja, ki so bila storjena pred predajo in ki (ii) se razlikujejo od kaznivega dejanja ali dejanj, zaradi katerih je bila oseba predana. Na podlagi nobenega elementa ni mogoče sklepati, da načelo specialnosti izključuje tudi izvršitev drugih kazni odvzema prostosti. Razširitev področja uporabe tega načela na druge elemente bi bila po mojem mnenju v nasprotju s sistemom, vzpostavljenim z Okvirnim sklepom, ki temelji na medsebojnem zaupanju s ciljem poenostavitve postopkov predaje.

54.

Zato zavračam trditve nizozemske vlade, za katere se zdi, da se opirajo na nekdanji vidik sistema izročitve, ki temelji na pristopu nacionalne suverenosti.

55.

Predložitveno sodišče želi s prvim vprašanjem v bistvu izvedeti, ali člen 8(1)(f) Okvirnega sklepa nalaga, da se stranska kazen navede v evropskem nalogu za prijetje.

56.

Člen 8(1)(f) Okvirnega sklepa določa, da mora evropski nalog za prijetje vsebovati informacije, podane v skladu z obrazcem iz Priloge k Okvirnemu sklepu, ki se nanašajo na „odmerjeno kazen v primeru končne sodbe“.

57.

Te informacije morajo biti navedene v polju (c) obrazca iz Priloge k Okvirnemu sklepu, naslovljenem „Podatki o predpisani kazni“, pri čemer njegova točka 2 določa, da je treba navesti višino kazni ali varnostnega ukrepa odvzema prostosti.

58.

Izraz „kazen“ v Okvirnem sklepu ni opredeljen. V Uniji ga je treba razlagati enotno in avtonomno, ne glede na materialno- in procesnopravna pravila na kazenskem področju v različnih državah članicah, ki se po naravi razlikujejo. ( 30 ) Pri tej razlagi je treba upoštevati besedilo te določbe, njeno sobesedilo in cilje ureditve, katere del je. ( 31 )

59.

Izraz „kazen“ v skladu z njegovim običajnim pomenom in etimologijo ( 32 ) pomeni kaznovanje, sankcijo. Na kazenskem področju je to kaznovanje določeno z zakonom, kot sankcijo pa ga v imenu in za zaščito javnega interesa izreče sodišče.

60.

Z Okvirnim sklepom se zahteva tudi, da je ta kazen, za izvršitev katere se zahteva oseba, „izrečena“ s pravnomočno sodbo.

61.

Iz konteksta Okvirnega sklepa je jasno razvidno, da je zakonodajalec Unije nameraval v pojem „kazen“ vključiti tudi druge ukrepe odvzema prostosti. ( 33 ) Zato se mi zdi, da je treba, čeprav je v členu 8(1)(f) navedena le odmerjena „kazen“, glede na polje (c) obrazca iz Priloge k Okvirnemu sklepu ta izraz razumeti tako, da vključuje tudi ukrepe odvzema prostosti.

62.

Vendar se evropski nalog za prijetje, ki je predmet Okvirnega sklepa, nanaša izključno na izvršitev „kazni“ ali „varnostnih ukrepov“, vezanih na odvzem prostosti. ( 34 ) Tako „kazni“ in „varnostnih ukrepov“, ki niso vezani na odvzem prostosti, po mojem mnenju ni treba navesti v polju (c) obrazca iz Priloge k Okvirnemu sklepu.

63.

Naj v zvezi z vsebino pojma „odvzem prostosti“ navedem, da je Sodišče razsodilo, da ukrepi, ki gotovo omejujejo svobodo gibanja zadevne osebe, kot so hišni pripor, ki traja devet ur ponoči, v kombinaciji z nadzorom zadevne osebe prek elektronske zapestnice, obveznost javljanja vsak dan oziroma večkrat na teden na policijski postaji ob določenih urah ter prepoved zaprositi za izdajo dokumentov, ki omogočajo potovanje v tujino, niso omejujoči do te mere, da bi imeli učinek odvzema prostosti. ( 35 ) Sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice potrjuje to razlago. Tako je bilo razsojeno, da ukrepi, na podlagi katerih se mora zadevna oseba enkrat na mesec javiti policijskemu organu, odgovornemu za nadzor, ohranjati stike s psihiatričnim oddelkom zadevne bolnišnice, prebivati na točno določenem kraju, ne sme oddaljiti od občine, v kateri prebiva, ter biti doma med 22. in 7. uro, ne pomenijo odvzema prostosti v smislu člena 5(1) Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane 4. novembra 1950 v Rimu (v nadaljevanju: EKČP). ( 36 )

64.

Če zdaj preidem na cilj Okvirnega sklepa, je v skladu z ustaljeno sodno prakso njegov namen poenostaviti in pospešiti pravosodno sodelovanje. ( 37 )

65.

V okviru tega sistema se mi zdi, da imajo informacije, ki se zahtevajo s členom 8(1) Okvirnega sklepa, dvojni cilj, in sicer da izvršitvena država članica pridobi potrebne informacije za predajo zahtevane osebe in da se tej osebi zagotovi spoštovanje njenih pravic (k temu vidiku se bom vrnila v nadaljevanju, v točki 106 in naslednjih).

66.

Natančneje, kar zadeva ratio člena 8(1)(f) Okvirnega sklepa (polje (c) Priloge k temu sklepu „Podatki o predpisani kazni“), se mi zdi, da je ta pravilno opisan v Prilogi III k priročniku. S temi informacijami „se zabeleži, ali […] presega časovne roke sankcij iz člena 2(1) [O]kvirnega sklepa“.

67.

Zato je kazen, za izvršitev katere se zahteva predaja, bistvena informacija za dosego teh ciljev. Poleg tega je višina te kazni element, ki je posebej naveden v polju (c) obrazca iz Priloge k Okvirnemu sklepu.

68.

Vendar se postavlja vprašanje, ali stranska kazen, naložena z isto sodbo kot glavna kazen odvzema prostosti, pomeni „odmerjeno kazen“ v smislu člena 8(1)(f) Okvirnega sklepa. Iz informacij, predloženih Sodišču, izhaja, da ta kazen vključuje izročitev v obravnavo sodišču, pristojnemu za izvrševanje kazenskih sankcij, za obdobje desetih let. Ta kazen nastopi šele ob izteku glavne kazni. Dodatni odvzem prostosti se izvede samo, če tako odloči sodišče, pristojno za izvrševanje kazenskih sankcij.

69.

Naj takoj navedem, da ta stranska kazen odlično ponazarja neskončne nianse, ki lahko obstajajo pri kazenskih sankcijah na nacionalni ravni. Priznavam, da lahko take specifičnosti pomenijo težave za odreditveni pravosodni organ pri izpolnjevanju polj obrazca evropskega naloga za prijetje, ki je navsezadnje „že pripravljena“ rešitev in v katerem je treba zaradi poenostavitve predaje zahtevanih oseb navesti vse potrebne informacije.

70.

Kaj storiti s to stransko kaznijo, katere narava „odvzema prostosti“ glede na izraze iz prava Unije in morebitna višina, čeprav je bila izrečena z isto sodbo kot glavna kazen, ostajata negotovi, ko nacionalno sodišče izpolnjuje obrazec evropskega naloga za prijetje?

71.

Ne morem se strinjati s pristopom Komisije, da bi bilo treba to informacijo navesti v točki 1 polja (c) obrazca iz Priloge k Okvirnemu sklepu, tj. v delu, predvidenem, kadar je evropski nalog za prijetje izdan „zaradi uvedbe kazenskega postopka“. ( 38 ) Ta razlaga se mi zdi napačna, saj zaradi upoštevanja nacionalne posebnosti, tj. izročitve v obravnavo v belgijskem pravu, ne upošteva dvojne strukture sistema, vzpostavljenega z Okvirnim sklepom, v katerem je jasno poudarjena razlika med evropskim nalogom za prijetje, izdanim za uvedbo kazenskega postopka, na eni strani, in evropskim nalogom za prijetje, izdanim za izvršitev kazni ali varnostnega ukrepa odvzema prostosti, na drugi strani. ( 39 ) Zato bi lahko škodila jasnosti in razumljivosti evropskega naloga za prijetje. Posledica tega bi bila, da bi bili ogroženi cilji Okvirnega sklepa, in sicer poenostavitev postopkov predaje na podlagi enotnega obrazca na ravni Evropske unije. ( 40 )

72.

Nacionalno sodišče je tisto, ki ima vse potrebne informacije o tej stranski kazni, da glede na zgoraj navedene preudarke določi, ali ustreza pojmu „odmerjene kazni“ iz člena 8(1)(f) Okvirnega sklepa in bi torej morala biti navedena v polju (c), točka 2, obrazca evropskega naloga za prijetje.

73.

Pri tej presoji je treba po mojem mnenju upoštevati naslednje elemente.

74.

Ker je stranska kazen le možnost in morda ne bo pripeljala do dodatne kazni odvzema prostosti (edini predmet evropskega naloga za prijetje v skladu s členoma 1(1) in 2(1) Okvirnega sklepa), bi jo bilo mogoče navesti kot „druge posledice kaznivega dejanja“ na podlagi člena 8(1)(g) in torej v polju (f) obrazca evropskega naloga za prijetje, naslovljenem „Druge okoliščine, pomembne za zadevo (fakultativne informacije)“. V priročniku je pojasnjeno, da se to polje navadno ne izpolni, vendar da se lahko po kazenskem postopku uporabi, da se na primer navede „nezakonita odsotnost iz zapora“. Naj navedem, da se te informacije v evropski nalog za prijetje vključijo, „če je mogoče“. ( 41 ) Vendar zaradi pomembnosti posledic, ki jih lahko ta kazen ima za obsojeno osebo (v tej zadevi do deset let odvzema prostosti), ugotavljam, da bi bilo ustrezneje izbrati polje (c), točka 2, obrazca. Nasprotno pa se lahko kazni, ki niso vezane na odvzem prostosti, navedejo v polju (f) obrazca.

75.

Tako se mi zdi, da stranska kazen, kadar tvori nedeljivo celoto z glavno kaznijo, ( 42 ) izrečeno z isto sodno odločbo, in je vezana na odvzem prostosti, ustreza pojmu „odmerjena kazen“ v smislu člena 8(1)(f). Dejstvo, da oblika njene izvršitve še ni znana, samo po sebi ne zadostuje za to, da odreditveni državi članici ni treba izpolniti zahteve, da o njej obvesti izvršitveno državo članico. Naj tu poudarim, da se zdi, da je možnost, da natančna višina kazni ni znana vnaprej, predvidena s priročnikom, ki za izpolnitev polja (c) obrazca iz Priloge k Okvirnemu sklepu določa, da je lahko „v primeru izrečene predpisane kazni zapora ali izdanega ukrepa, vezanega na odvzem prostosti, […] čas trajanja odvzema prostosti neomejen, npr. pri dosmrtnem zaporu ali ukrepu za psihiatrično oskrbo“. ( 43 )

76.

Vsekakor je belgijska vlada na obravnavi potrdila, da je praksa te države članice, da se stranska kazen navede v polju (c), točka 2, obrazca iz Priloge k Okvirnemu sklepu, in da je stranska kazen, kot je ta v zadevi v glavni stvari, eden od elementov, ki jih je treba navesti v tem polju.

77.

Sodišču torej predlagam, naj na prvo vprašanje odgovori, da je treba stransko kazen, kakršna je ta, ki se obravnava v tej zadevi, navesti v polju (c), točka 2, evropskega naloga za prijetje na podlagi člena 8(1)(f) Okvirnega sklepa.

78.

Drugo in tretje vprašanje se mi zdita tesno povezani ter sta postavljeni v odvisnosti od tega, ali bo odgovor na prvo vprašanje pritrdilen ali nikalen. Predložitveno sodišče namreč v bistvu prosi za pojasnila glede možnosti nadaljnjega pripora IK na podlagi stranske kazni, odvisno od tega, ali bo Sodišče menilo, da zadostuje, da je v evropskem nalogu za prijetje navedena samo glavna kazen, ali pa bo menilo, da bi morala biti v evropskem nalogu za prijetje navedena tudi stranska kazen.

79.

V odgovoru na prvo vprašanje sem že pojasnila, da mora biti stranska kazen, kakršna je ta v zadevi v glavni stvari, navedena v evropskem nalogu za prijetje v skladu z zahtevami iz člena 8(1)(f) Okvirnega sklepa. Zato po mojem mnenju ni treba preučiti predpostavke drugega vprašanja, postavljenega Sodišču. Vendar naj zaradi izčrpnosti navedem, da če bi Sodišče menilo, da v evropskem nalogu za prijetje ni treba navesti stranske kazni, kakršna je ta v tej zadevi, ne razumem, kako bi lahko opustitev te navedbe preprečila izvršitev te kazni.

80.

Zdaj se bom lotila vprašanja v zvezi s posledicami opustitve navedbe stranske kazni v evropskem nalogu za prijetje za odvzem prostosti zadevni osebi na podlagi izvršitve te kazni.

81.

V zvezi s tem moram takoj poudariti, da v sistemu pravosodnega sodelovanja, vzpostavljenega z Okvirnim sklepom, države članice ostanejo gospodarji svojega nacionalnega kazenskega prava, zlasti glede opredelitve kaznivih dejanj, kazenskega pregona, naloženih kazni in njihovega izvrševanja.

82.

Obseg evropskega naloga za prijetje je jasno opisan in opredeljen v členu 1(1) Okvirnega sklepa: prijetje in predaja zahtevane osebe. Tukaj se tudi izčrpajo pravni učinki te sodne odločbe.

83.

Gre za „zanko“, ki se odpre z izdajo evropskega naloga za prijetje v skladu s členom 8 Okvirnega sklepa ter se nadaljuje z njegovim pošiljanjem (člena 9 in 10), prijetjem zahtevane osebe s strani izvršitvene države članice, obvestitvijo zahtevane osebe in njenim morebitnim zaslišanjem (členi 11, 14 in 19), njenim priporom ali začasnim izpustom na prostost (člen 12) ter odločbo o predaji in njeno vročitvijo (členi od 15 do 18 in 22). Ta „zanka“ se znova zapre z izvršitvijo evropskega naloga za prijetje, ki se izvede s predajo (členi od 23 do 25).

84.

Po mojem mnenju učinki tega postopka ne morejo presegati področja uporabe in cilja Okvirnega sklepa, tj. predaje zahtevane osebe. Nekaj učinkov tega postopka, ki se ohranijo po predaji, je jasno opredeljenih v poglavju 3 Okvirnega sklepa. Gre za načelo specifičnosti, preučeno v točki 49 in naslednjih zgoraj, in za nekatere omejitve možnosti poznejše predaje ali izročitve.

85.

Ob upoštevanju zgoraj navedenega je treba ugotoviti posledice opustitve navedbe obstoja stranske kazni v evropskem nalogu za prijetje.

86.

Najprej moram poudariti, da ta opustitev navedbe nikakor ne vpliva na veljavnost evropskega naloga za prijetje.

87.

Pojem „neveljavnega“ evropskega naloga za prijetje v Okvirnem sklepu sploh ni predviden. Uveden je bil s sodno prakso, tj. sodbo Bob-Dogi, v točno določenem kontekstu. ( 44 )

88.

Vendar se ta zadeva razlikuje od zadeve Bob-Dogi, v kateri je Sodišče razsodilo, da mora izvršitveni pravosodni organ zaradi neizpolnjevanja zahteve glede pravilnosti, katere spoštovanje je pogoj za veljavnost evropskega naloga za prijetje, načeloma zavrniti izvršitev tega naloga za prijetje. ( 45 )

89.

V zadevi Bob-Dogi je torej šlo za izvršitev evropskega naloga za prijetje na podlagi tega istega naloga in ne na podlagi nacionalnega naloga za prijetje ali druge nacionalne odločbe. Sodišče je ugotovilo, da člen 8(1)(c) Okvirnega sklepa vsebuje zahtevo glede pravilnosti, katere spoštovanje je pogoj za veljavnost evropskega naloga za prijetje in zaradi neizpolnjevanja katere mora izvršitveni pravosodni organ načeloma zavrniti izvršitev naloga za prijetje. Vendar mora ta organ pred tem v skladu s členom 15(2) Okvirnega sklepa od pravosodnega organa odreditvene države članice zahtevati, naj mu nujno pošlje vse potrebne dodatne informacije, da bi izvedel, ali je to, da v evropskem nalogu za prijetje ni naveden obstoj nacionalnega naloga za prijetje, mogoče pojasniti s tem, da tak predhodni in ločeni nacionalni nalog za prijetje dejansko ne obstaja oziroma da tak nalog obstaja, vendar ni bil naveden. Dejansko lahko izvršitveni pravosodni organ ne izvrši evropskega naloga za prijetje samo, če pravna podlaga evropskega naloga za prijetje, tj. v obravnavanem primeru nacionalni nalog za prijetje, dejansko ne obstaja. ( 46 )

90.

V zadevi Bob-Dogi je bil evropski nalog za prijetje izdan za namene predaje za uvedbo kazenskega postopka, vendar ob neobstoju nacionalne določbe, ki bi pomenila njegovo pravno podlago. Kot je poudaril generalni pravobranilec Y. Bot, je šlo za neobstoj nacionalne pravne podlage, ki aktu odvzema kvalifikacijo evropskega naloga za prijetje, in ne za oblikovno nepravilnost, ki bi jo lahko uredili z uporabo okvira sodelovanja iz člena 15(2) Okvirnega sklepa. ( 47 )

91.

Ta zadeva se od zadeve Bob-Dogi razlikuje po dveh elementih. Prvič, gre za evropski nalog za prijetje, izdan za izvršitev kazni, iz informacij, predloženih Sodišču, pa izhaja, da so pristojna nacionalna sodišča to kazen izrekla v skladu z nacionalnim pravom s sodbo z dne 1. februarja 2013. Izvršljiva sodba, ki pomeni pravno podlago zadevnega evropskega naloga za prijetje v skladu s členom 8(1)(c) Okvirnega sklepa, torej obstaja – poleg tega je bila navedena v polju (b), točka 2, evropskega naloga za prijetje. Drugič, obstaja tudi kazen odvzema prostosti, ki presega prag, določen s členom 2(1) Okvirnega sklepa. Nacionalna pravna podlaga torej ne manjka glede glavne kazni in stranske kazni.

92.

Poleg tega je nepravilnost, ki vključuje opustitev navedbe stranske kazni, kot je pojasnila belgijska vlada na obravnavi, spregled s strani odreditvenega organa (drznim si celo dodati, da se mi glede na težavo v zvezi z določitvijo natančne narave stranske kazni, analizirano v točki 69 in naslednjih, ter zmedo, ki je nastala na obravnavi v zvezi z ustreznim poljem za njeno navedbo, ta spregled zdi precej opravičljiv). Ta formalna napaka v ničemer ne ovrže obstoja potrebne nacionalne pravne podlage. Poleg tega bi jo bilo mogoče med postopkom predaje zlahka popraviti, če bi jo opazil kateri od udeležencev postopka (tj. odreditveni organ, izvršitveni organ ali zahtevana oseba).

93.

Zato ta nepravilnost ne vpliva na veljavnost evropskega naloga za prijetje in ne more pomeniti razloga za to, da se nalog ne obravnava.

94.

Poleg tega ugotavljam, da neobstoj te informacije prav tako ne more pomeniti razloga za neizvršitev evropskega naloga za prijetje.

95.

S členom 1(2) Okvirnega sklepa se izvaja načelo medsebojnega priznavanja. V njem je izraženo pravilo, da države članice izvršijo vsak evropski nalog za prijetje na podlagi tega načela in v skladu z določbami Okvirnega sklepa. Izvršitveni pravosodni organi lahko torej načeloma izvršitev takega naloga zavrnejo samo zaradi taksativno naštetih razlogov za neizvršitev, določenih z Okvirnim sklepom, izvršitev evropskega naloga za prijetje pa je lahko pogojena le z enim od pogojev, ki so v njem taksativno našteti. Zato je, medtem ko je izvršitev evropskega naloga za prijetje načelo, zavrnitev izvršitve določena kot izjema, ki jo je treba razlagati ozko. Okvirni sklep tako v členu 3 izrecno določa razloge za obvezno neizvršitev evropskega naloga za prijetje, v členih 4 in 4a so našteti razlogi za njegovo fakultativno neizvršitev, v členu 5 pa so določena jamstva, ki jih mora v nekaterih primerih dati odreditvena država članica. ( 48 )

96.

Ugotoviti je treba, da dejstvo, da v evropskem nalogu za prijetje ni naveden obstoj stranske kazni, ni eden od razlogov za neizvršitev iz navedenih členov 3, 4 in 4a Okvirnega sklepa ter da to dejstvo prav tako ne spada na področje uporabe njegovega člena 5.

97.

V tem okviru in ker je bilo ugotovljeno, da opustitev navedbe stranske kazni v evropskem nalogu za prijetje ne pomeni niti nepravilnosti, ki vpliva na veljavnost navedenega naloga, niti razloga za njegovo neizvršitev, kakšne bi morale biti morebitne posledice te nepravilnosti?

98.

Za odgovor na to vprašanje je treba upoštevati dvojni cilj zahteve po navedbi odmerjene kazni v evropskem nalogu za prijetje.

99.

Prvič, gre za to, da se izvršitveni državi članici zagotovijo potrebne informacije za predajo zadevne osebe in se ji omogoči, da opravi svoj nadzor nad tem nalogom (čeprav je ta nadzor minimalen). Namen navedbe kazni je tako preveriti, ali nalog spada na področje uporabe Okvirnega sklepa, tj. ali je izrečena kazen vezana na odvzem prostosti in presega štiri mesece v skladu s členom 2(1) Okvirnega sklepa. ( 49 ) Prav tako je njen namen zagotoviti spoštovanje jamstva, določenega v členu 5(2) Okvirnega sklepa v zvezi z dosmrtno zaporno kaznijo ali doživljenjskim ukrepom, vezanim na odvzem prostosti.

100.

Drugič, gre za zagotovitev spoštovanja pravic zahtevane osebe. V skladu s členom 11(1) Okvirnega sklepa ima ta oseba pravico biti obveščena o obstoju evropskega naloga za prijetje in njegovi vsebini ter o možnosti, da s svojo predajo soglaša ali ne.

101.

Za dosego teh ciljev so s sistemom, vzpostavljenim z Okvirnim sklepom, določeni postopki v primeru nepopolnih ali manjkajočih informacij. Ti postopki so na voljo različnim udeležencem v postopku predaje, to je odreditveni državi članici, izvršitveni državi članici in zahtevani osebi, tako da se vsakemu od njih zagotovi spoštovanje njihovih zadevnih prerogativ ali pravic z „nadzorom“, ki mora torej biti večstranski, da se ne ogrozi učinkovitost sistema.

102.

Odreditvena država članica lahko tako v skladu s členom 15(3) Okvirnega sklepa kadar koli in na lastno pobudo pošlje kakršne koli dodatne informacije, ki bi bile koristne za izvršitveni pravosodni organ.

103.

Izvršitvena država članica pa ima v skladu s členom 15(2) Okvirnega sklepa, če ugotovi, da so informacije, ki jih je poslala odreditvena država članica, nezadostne ali nepopolne, možnost, da zahteva, da se ji pošljejo dodatne informacije, ki so po njenem mnenju potrebne za sprejetje odločitve o predaji zahtevane osebe. ( 50 ) Ta komunikacija med odreditvenim in izvršitvenim organom je ključni element pravosodnega sodelovanja, ki je osnova sistema medsebojnega priznavanja. ( 51 )

104.

Naj poudarim, da v poenostavljenem sistemu predaje zahtevanih oseb, vzpostavljenem z Okvirnim sklepom, vsebina evropskega naloga za prijetje, določena z njegovim členom 8(1), ustreza informacijam, katerih cilj je zagotoviti minimalne in zadostne uradne podatke, da lahko izvršitveni pravosodni organi čim prej izvršijo evropski nalog za prijetje, tako da nemudoma sprejmejo odločitev o predaji. Samo če izvršitveni pravosodni organ meni, da nima vseh potrebnih formalnih dokazil, bo kot zadnjo možnost uporabil postopek iz člena 15(2). ( 52 )

105.

Položaj zahtevane osebe je še posebej pomemben, zlasti kadar pristojni odreditveni in izvršitveni organ nista opazila take nepravilnosti (in je morda nista mogla opaziti).

106.

Ta oseba ima med postopkom predaje jamstva, ki ji omogočajo uveljavljanje njenih pravic in sklicevanje na morebitne nepravilnosti pri evropskem nalogu za prijetje.

107.

Naj tukaj navedem, da čeprav se obveznosti, ki jih za države članice določa Okvirni sklep, nanašajo na pretežno postopkovne vidike, to ne pomeni, da zakonodajalec pri sprejetju Okvirnega sklepa ni upošteval temeljnih in človekovih pravic. Nasprotno, upošteval jih je na več načinov. ( 53 )

108.

Tako je v Okvirnem sklepu izrecno napoteno na te pravice. To je na primer jasno razvidno iz uvodnih izjav 10, 12 in 13 Okvirnega sklepa. Bistveneje, člen 1(3) določa, da Okvirni sklep ne spreminja obveznosti spoštovanja temeljnih pravic in temeljnih pravnih načel, kot jih zagotavlja sedanji člen 6 PEU. Poleg tega morajo države članice in posledično njihova sodišča pri izvajanju prava Unije spoštovati Listino Evropske unije o temeljnih pravicah, kot izhaja iz njenega člena 51(1). To velja, kadar odreditveni pravosodni organ in izvršitveni pravosodni organ uporabljata nacionalne predpise, sprejete za izvrševanje Okvirnega sklepa. ( 54 )

109.

Okvirni sklep vključuje tudi več specifičnih določb, katerih namen je varstvo pravic zahtevane osebe. V okviru postopka predaje je evropski zakonodajalec zagotovil spoštovanje pravice do zaslišanja v izvršitveni državi članici, tako da učinkovitost mehanizma evropskega naloga za prijetje ni ogrožena. ( 55 )

110.

Tako ima zahtevana oseba v skladu s členom 11(1) Okvirnega sklepa pravico biti obveščena o obstoju evropskega naloga za prijetje in o njegovi vsebini. Poleg tega člena 11(2) in 13(2) Okvirnega sklepa določata, da ima zahtevana oseba pravico do pravnega zastopnika, zlasti kadar soglaša s svojo predajo in se po potrebi odpove pravilu specialnosti. Poleg tega ima zahtevana oseba na podlagi členov 14 in 19 Okvirnega sklepa, če ne privoli v predajo in če je bil v zvezi z njo izdan evropski nalog za prijetje z namenom uvedbe kazenskega postopka, pravico, da jo izvršitveni pravosodni organ zasliši v skladu s pogoji, ki jih ta organ določi na podlagi soglasja z odreditvenim pravosodnim organom. ( 56 )

111.

Iz informacij, predloženih Sodišču, izhaja, da je bil IK seznanjen z obstojem in tudi z višino svoje kazni, vključno s stransko kaznijo. Njegov odvetnik je na obravnavi celo zatrdil, da ni soglašal s svojo predajo, zaradi česar je o njegovi predaji odločilo rechtbank Amsterdam (sodišče v Amsterdamu, Nizozemska), vendar da ta pred tem sodiščem ni navedel opustitve navedbe stranske kazni v evropskem nalogu za prijetje.

112.

IK je torej imel vse možnosti, da bi med postopkom predaje uveljavljal nepravilnost evropskega naloga za prijetje. Poleg tega ni IK – razen nekaterih splošnih sklicevanj na pravice na podlagi člena 6 EKČP in člena 48(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah – niti v svojih pisnih stališčih niti na obravnavi navedel nobene kršitve svojih temeljnih pravic med postopkom predaje ali celo zunaj tega postopka.

113.

Naj se zdaj vrnem k prispodobi zanke, ki sem jo uporabila zgoraj (točka 83) za opis obsega in učinkov evropskega naloga za prijetje in postopka predaje.

114.

Ko se je v tej zadevi ta zanka odprla z izdajo evropskega naloga za prijetje za predajo IK in ko je bil ta prijet, je imel priložnost, da uveljavlja opustitev navedbe stranske kazni v evropskem nalogu za prijetje. Ker med postopkom izvršitve evropskega naloga za prijetje tega ni storil, se je zanka ponovno zaprla z izvršitvijo navedenega naloga in njegovo predajo belgijskim organom. Zato se IK tri leta pozneje ne more več sklicevati na to vsebinsko nepravilnost med postopkom, ki nikakor ni povezan z evropskim nalogom za prijetje in ki vključuje določitev načinov izvršitve stranske kazni.

115.

Če bi sprejeli nasprotno, bi prekoračili meje postopka predaje in tudi obseg sodne odločbe, ki je evropski nalog za prijetje.

116.

V istem smislu zavračam tudi trditve Komisije, da bi lahko odreditveni pravosodni organ na podlagi postopka iz člena 15(2) in (3) Okvirnega sklepa izvršitveni pravosodni organ še vedno obvestil o obstoju stranske kazni.

117.

Ta rešitev je po mojem mnenju v nasprotju s sistemom predaje, vzpostavljenim z Okvirnim sklepom, ter tudi z besedilom in ciljem člena 15(2) in (3).

118.

Naslov člena 15 je namreč jasen: ta postopek za dodatne informacije se uporablja za sprejetje odločitve o predaji. Poleg tega je ta člen vstavljen v poglavje 2 Okvirnega sklepa, naslovljeno „Postopek predaje“. Tako je cilj te določbe omogočiti izvršitvenemu pravosodnemu organu, da pridobi potrebne informacije za odobritev predaje. Z razširitvijo tega postopka prek postopka predaje bi bilo prezrto dejstvo, da ima sistem, vzpostavljen z Okvirnim sklepom, (i) obseg, ki je z njegovim členom 1(1) omejen na prijetje in predajo zahtevane osebe, ter da (ii) mora biti ta sistem hiter in učinkovit. Če bi se morebitne izmenjave med odreditvenim in izvršitvenim pravosodnim organov lahko nadaljevale celo leta po izvršitvi evropskega naloga za prijetje, to po mojem mnenju ne bi bilo koristno in bi lahko škodovalo učinkovitosti sistema.

119.

Iz zgoraj navedenega izhaja, da sistem, vzpostavljen z Okvirnim sklepom, ne dopušča, da se pod vprašaj postavi izvršitev nacionalne stranske kazni, ker ta ni bila navedena v evropskem nalogu za prijetje, ki je bil izvršen.

120.

Naj zaradi izčrpnosti dodam, da trditve, ki so bile predstavljene Sodišču in v skladu s katerimi lahko odreditvena država, kadar je bil evropski nalog za prijetje izdan samo za glavno kazen in se odločba o predaji nanaša samo na to kazen, izvrši samo to kazen, nimajo nobene podlage v Okvirnem sklepu. Zdi se mi, da so te trditve zakoreninjene v vidiku izročitve in nacionalne suverenosti, v katerem država prosilka ne sme iti dlje od tega, kar je zajeto s soglasjem zaprošene države. V okviru območja svobode, varnosti in pravice, ki je prežeto z medsebojnim zaupanjem, pa ne gre več za vzpostavitev stika med dvema suverenima državama, državo prosilko in zaprošeno državo, ki na začetku delujeta avtonomno. ( 57 ) Nasprotno, gre za lojalno sodelovanje, da se dosežejo cilji Okvirnega sklepa, ki so usmerjeni v hitro in učinkovito predajo zahtevanih oseb.

121.

Predlagam torej, naj se na drugo in tretje vprašanje, postavljeni Sodišču, odgovori tako, da dejstvo, da v evropskem nalogu za prijetje, ki je bil podlaga za predajo zadevne osebe, ni bila navedena stranska kazen (kakršna je ta v tej zadevi), ne more preprečiti izvršitve te kazni, če je bila izrečena v skladu z ustreznimi nacionalnimi predpisi.

122.

Iz teh razlogov Sodišču predlagam, naj na vprašanja, ki jih je predložilo Hof van Cassatie (kasacijsko sodišče, Belgija), odgovori: