–

za Wind Tre SpA G. Roberti, I. Perego in M. Serpone, avvocati,

–

za Vodafone Italia SpA F. Cintioli in V. Minervini, avvocati,

–

za Telecom Italia SpA, M. Siragusa in F. Caronna, avvocati,

–

za italijansko vlado G. Palmieri, agentka, skupaj s F. Meloncellijem in S. Fiorentinom, avvocati dello Stato,

–

za Evropsko komisijo A. Cleenewerck de Crayencour, L. Nicolae in L. Malferrari, agenti,

1

Predloga za sprejetje predhodne odločbe se nanašata na razlago člena 3(4), členov 8 in 9 ter Priloge I, točka 29, k Direktivi Evropskega parlamenta in Sveta 2005/29/ES z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu ter o spremembi Direktive Sveta 84/450/EGS, direktiv Evropskega parlamenta in Sveta 97/7/ES, 98/27/ES in 2002/65/ES ter Uredbe (ES) št. 2006/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (Direktiva o nepoštenih poslovnih praksah) (UL 2005, L 149, str. 22), členov 3 in 4 Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2002/21/ES z dne 7. marca 2002 o skupnem regulativnem okviru za elektronska komunikacijska omrežja in storitve (okvirna direktiva) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 29, str. 349), kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/140/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2009 (UL 2009, L 337, str. 37, in popravek v UL 2013, L 241, str. 8) (v nadaljevanju: Okvirna direktiva), ter členov 20 in 21 Direktive 2002/22/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o univerzalni storitvi in pravicah uporabnikov v zvezi z elektronskimi komunikacijskimi omrežji in storitvami (Direktiva o univerzalnih storitvah) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 29, str. 367), kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/136/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2009 (UL 2009, L 337, str. 11) (v nadaljevanju: Direktiva o univerzalnih storitvah).

2

Ta predloga sta bila vložena v okviru dveh sporov, v zadevi C‑54/17 med Autorità Garante della Concorrenza e del Mercato (agencija za varstvo konkurence in trga, Italija, v nadaljevanju: AGCM) in družbo Wind Tre SpA, nekdanjo Wind Telecomunicazioni SpA, (v nadaljevanju: Wind), v zadevi C‑55/17 pa med agencijo AGCM in družbo Vodafone Italia SpA, nekdanjo Vodafone Omnitel NV (v nadaljevanju: Vodafone), zaradi odločbe agencije AGCM o sankcioniranju teh družb zaradi izvajanja nepoštenih poslovnih praks.

3

V uvodnih izjavah 10, 17 in 18 Direktive 2005/29 je navedeno:

[…]

4

Člen 1 te direktive določa, da „[je njen namen] prispevati k pravilnemu delovanju notranjega trga in doseči visoko raven varstva potrošnikov s približevanjem zakonov in drugih predpisov držav članic o nepoštenih poslovnih praksah, ki škodijo ekonomskim interesom potrošnikov“.

5

Člen 2 navedene direktive določa:

„V tej direktivi:

[…]

[…]

[…]

[…]“

6

Člen 3 Direktive 2005/29 določa:

„1.   Ta direktiva se uporablja za nepoštene poslovne prakse podjetij v razmerju do potrošnikov, kakor je določeno v členu 5, pred, med in po poslovni transakciji v zvezi z nekim izdelkom.

[…]

4.   V primeru nasprotja med določbami te direktive in drugimi pravili [Unije], ki urejajo posebne vidike nepoštenih poslovnih praks, prevladajo slednja in se uporabljajo za te posebne vidike.

[…]“

7

Člen 5 navedene direktive, naslovljen „Prepoved nepoštenih poslovnih praks“, določa:

„1.   Nepoštene poslovne prakse so prepovedane.

2.   Poslovna praksa je nepoštena, če:

[…]

4.   Zlasti so nepoštene tiste poslovne prakse, ki so:

5.   Priloga I vsebuje seznam poslovnih praks, ki se v vseh okoliščinah štejejo za nepoštene. V vseh državah članicah se uporablja isti enotni seznam, ki se lahko spremeni samo s pregledom te direktive.“

8

Člen 8 navedene direktive, naslovljen „Agresivne poslovne prakse“, določa:

„Poslovna praksa se šteje za agresivno, če v konkretnem primeru ob upoštevanju vseh značilnosti in okoliščin z nadlegovanjem, prisilo, vključno z uporabo sile, ali nedopustnim vplivanjem bistveno zmanjša ali bi utegnila bistveno zmanjšati svobodo izbire ali ravnanja povprečnega potrošnika v zvezi z izdelkom ter s tem povzroči ali bi utegnila povzročiti, da sprejme odločitev o poslu, ki je drugače ne bi sprejel.“

9

V členu 9 te direktive, naslovljenem „Uporaba nadlegovanja, prisile in nedopustnega vplivanja“, je seznam elementov, ki jih je treba upoštevati pri „določanju, ali poslovna praksa uporablja nadlegovanje, prisilo, vključno z uporabo sile, ali nedopustno vplivanje“.

10

Priloga I k Direktivi 2005/29, v kateri so navedene poslovne prakse, ki v vseh okoliščinah veljajo za nepoštene, pod naslovom „Agresivne poslovne prakse“ v točki 29 določa to prakso:

„Zahtevati takojšnje ali odloženo plačilo za izdelke ali vračilo ali hrambo izdelkov, ki jih je dobavil trgovec, vendar jih potrošnik ni naročil, razen če ni izdelek zamenjava, dobavljena v skladu s členom 7(3) Direktive 97/7/ES [Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 1997 o varstvu potrošnikov glede sklepanja pogodb pri prodaji na daljavo (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 3, str. 319)] (nenaročeno blago ali storitve).“

11

V skladu s členom 1(1) Okvirne direktive ta „vzpostavlja usklajeni okvir za zakonsko urejanje elektronskih komunikacijskih storitev, elektronskih komunikacijskih omrežij, pripadajočih naprav in storitev ter nekaterih vidikov terminalske opreme za poenostavitev dostopa za uporabnike invalide. Določa naloge nacionalnih regulativnih organov in tudi vrsto postopkov za zagotovitev usklajene uporabe regulativnega okvira v celotni [Uniji].“

12

V členu 2(g) Okvirne direktive je pojem „nacionalni regulativni organ“ (v nadaljevanju: NRO) opredeljen kot „organ ali organi, ki jih država članica zadolži za opravljanje katerekoli regulativne naloge, dodeljene v tej direktivi in v posebnih direktivah“. V skladu s členom 2(l) je ena od posebnih direktiv Direktiva o univerzalnih storitvah.

13

Člen 3 Okvirne direktive ureja razporeditev nalog NRO in pogoje, ki jih morajo države članice vzpostaviti za zagotavljanje izvajanja teh nalog.

14

Člen 8 Okvirne direktive, naslovljen „Politični cilji in regulativna načela“, v odstavku 4(b) določa:

„[NRO] podpirajo interese državljanov Evropske unije med drugim tako, da:

[…]

15

Člen 1 Direktive o univerzalnih storitvah določa:

„1.   V okviru [Okvirne direktive] ta direktiva obravnava zagotavljanje elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev za končne uporabnike. Cilj je v celotni [Uniji] zagotoviti razpoložljivost zelo kakovostnih javno dostopnih storitev z učinkovito konkurenco in izbiro ter obravnavati okoliščine, v katerih potrebe končnih uporabnikov niso izpolnjene v zadovoljivem merilu na trgu. […]

2.   V tej direktivi so določene pravice končnih uporabnikov in ustrezne obveznosti podjetij pri zagotavljanju javno dostopnih elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev. […]

[…]

4.   Določbe te direktive, ki urejajo pravice končnih uporabnikov, se uporabljajo brez poseganja v predpise [Unije] o varstvu potrošnikov […] ter brez poseganja v nacionalne predpise, ki so v skladu z zakonodajo [Unije].“

16

Člen 20 Direktive o univerzalnih storitvah v odstavku 1 določa, da „[d]ržave članice zagotovijo, da imajo potrošniki in drugi končni uporabniki, ki to zahtevajo, pri naročanju na storitve, s katerimi se zagotovi priključitev na javno elektronsko komunikacijsko omrežje in/ali javno dostopne elektronske komunikacijske storitve, pravico do sklenitve pogodbe s podjetjem ali podjetji, ki takšno priključitev in/ali storitve zagotavljajo“. Ta določba poleg tega vsebuje seznam elementov, ki morajo biti določeni v tej pogodbi, kot so ponujene storitve in podrobni podatki o cenah in tarifah.

17

Člen 21 te direktive, naslovljen „Preglednost in objava informacij“, v odstavku 1 določa:

„Države članice zagotovijo, da lahko njihovi [NRO] naložijo podjetjem, ki zagotavljajo javna elektronska komunikacijska omrežja in/ali javno dostopne elektronske komunikacijske storitve, obveznost objave preglednih, primerljivih, ustreznih in ažuriranih informacij o veljavnih cenah in tarifah, o vseh stroških, povezanih s prekinitvijo pogodbe, ter o standardnih pogojih za dostop do in uporabo storitev, ki jih zagotavlja končnim uporabnikom in potrošnikom v skladu s Prilogo II. Take informacije se objavijo v jasni, izčrpni in preprosto dostopni obliki. […]“

18

Decreto legislativo no 206 – Codice del consumo, a norma dell’articolo 7 della legge 29 luglio 2003, no 229 (zakonska uredba št. 206 o sprejetju zakonika o varstvu potrošnikov na podlagi člena 7 zakona št. 229 z dne 29. julija 2003) z dne 6. septembra 2005 (redni dodatek h GURI št. 235 z dne 8. oktobra 2005) v različici, ki se uporablja za dejansko stanje v postopkih v glavni stvari (v nadaljevanju: zakonik o varstvu potrošnikov), vsebuje člen 19 z naslovom „Področje uporabe“, ki določa:

„1.   Ta naslov se uporablja za nepoštene poslovne prakse med podjetji in potrošniki pred poslovno transakcijo v zvezi z nekim izdelkom, med njo in po njej […].

[…]

3.   V primeru nasprotja določbe iz direktiv ali drugih predpisov [prava Unije] in nacionalnih predpisov za prenos, s katerimi so urejeni posebni vidiki nepoštenih poslovnih praks, prevladajo nad določbami iz tega poglavja ter se uporabijo za te posebne vidike.“

19

Besedilo člena 20 tega zakonika, ki prepoveduje nepoštene poslovne prakse, je v bistvu enako besedilu člena 5 Direktive 2005/29.

20

Člena 24 in 25 ter člen 26(1)(f) navedenega zakonika se nanašajo na agresivne poslovne prakse in v bistvu povzemajo besedilo členov 8 in 9 ter Priloge I, točka 29, k tej direktivi.

21

Člen 27(1a) zakonika o varstvu potrošniku, kot je bil vstavljen s členom 1(6)(a) decreto legislativo no 21 – Attuazione della direttiva 2011/83/UE sui diritti dei consumatori, recante modifica delle direttive 93/13/CEE e 1999/44/CE e che abroga le direttive 85/577/CEE e 97/7/CE (zakonska uredba št. 21 o izvajanju Direktive 2011/83/EU o pravicah potrošnikov, spremembi direktiv 93/13/EGS in 1999/44/ES ter razveljavitvi direktiv 85/577/EGS in 97/7/ES) z dne 21. februarja 2014 (GURI št. 58 z dne 11. marca 2014, str. 1), določa:

„Tudi v sektorjih, reguliranih v skladu s členom 19(3), je za posredovanje zoper ravnanja prodajalcev ali ponudnikov, ki pomenijo nepošteno poslovno prakso, brez poseganja v veljavno ureditev izključno pristojna [agencija AGCM], ki to pristojnost izvaja na podlagi pooblastil iz tega člena, potem ko pridobi mnenje pristojnega regulativnega organa. To pravilo ne posega v pristojnost regulativnih organov za izvajanje njihovih pooblastil v primeru kršitev ureditve, ki ne pomenijo nepoštene poslovne prakse. Ti organi lahko z memorandumi o soglasju urejajo vidik uporabe in postopkovni vidik svojega medsebojnega sodelovanja v okviru svojih pristojnosti.“

22

Decreto legislativo no 259 – Codice delle comunicazioni elettroniche (zakonska uredba št. 259 o zakoniku o elektronskih komunikacijah) z dne 1. avgusta 2003 (redni dodatek h GURI št. 214 z dne 15. septembra 2003, v nadaljevanju: zakonik o elektronskih komunikacijah) vsebuje številne določbe o varstvu potrošnikov v posebnem sektorju elektronskih komunikacijah, pri čemer ima regulativna pooblastila in pooblastila za sankcioniranje Autorità per le Garanzie nelle Comunicazioni (regulativni organ za komunikacije, Italija, v nadaljevanju: AGCom), ki je sektorski organ. Natančneje, s členom 70 tega zakonika je vanj prenesen člen 20 Direktive o univerzalnih storitvah, s členom 71 tega zakonika pa člen 21 te direktive. Poleg tega so v zakoniku o elektronskih komunikacijah AGCom zaupane posebne naloge urejanja ex ante in nadzora ex post za varstvo potrošnikov v sektorju, pri čemer so mu s členom 98 navedenega zakonika podeljene zlasti pristojnosti na področju sankcij.

23

Agencija AGCM je z odločbama z dne 6. marca 2012 družbi Wind in Vodafone sankcionirala zaradi podobnih praks, ki sta jih izvajali, in sicer zaradi prodaje kartic SIM (Subscriber Identity Module, modul za identifikacijo naročnika), na katerih so bile predhodno nameščene in predhodno aktivirane nekatere funkcije, kot so storitve dostopanja do spleta in telefonske tajnice, katerih stroški uporabe so se uporabniku zaračunali, če se te storitve niso izklopile na njegovo izrecno zahtevo, ne da bi ta potrošnik bil predhodno obveščen o obstoju navedenih storitev niti o njihovi plačljivosti.

24

Agencija AGCM je menila, da take prakse, s katerimi sta ti družbi zadevne storitve na teh karticah SIM aktivirali samodejno, ne da bi pred tem pridobili soglasje potrošnika, s čimer sta ga izpostavili morebitnim dolgovom, za katere ni vedel, spadajo med agresivne poslovne prakse v smislu členov 24 in 25 ter člena 26(1)(f) zakonika o varstvu potrošnikov. Zato je družbi Wind naložil globo v višini 200.000 EUR, družbi Vodafone pa globo v višini 250.000 EUR.

25

Ti družbi sta zoper ti odločbi vložili tožbi pri Tribunale amministrativo regionale per il Lazio (deželno upravno sodišče za Lacij, Italija).

26

To sodišče je s sodbama z dne 18. februarja 2013 tema tožbama ugodilo in sporni odločbi razglasilo za nični zaradi nepristojnosti agencije AGCM. Navedeno sodišče je menilo, da glede na načelo specialnosti, ki je določeno v členu 19(3) zakonika o varstvu potrošnikov in v členu 3(4) Direktive 2005/29, ter ob upoštevanju, da zadevne prakse spadajo v posebno ureditev, ki daje AGCom izključno pristojnost glede preiskovanja, prepovedi in sankcioniranja na področju storitev elektronskih komunikacij, ni mogoče uporabiti splošne ureditve v zvezi z nezakonitimi poslovnimi praksami, v obravnavani zadevi členov 24 in 25 ter člena 26(1)(f) zakonika o varstvu potrošnikov, in da zato agencija AGCM ni pristojna za sankcioniranje zadevnih praks.

27

Agencija AGCM je zoper ti sodbi pri Consiglio di Stato (državni svet, Italija), predložitvenem sodišču, vložila pritožbo, v kateri je zlasti zatrdila, da bi bilo treba načelo specialnosti razumeti tako, da se specialna ureditev lahko uporablja le v primeru razhajanja s splošno ureditvijo ter pod pogojem, da ta specialna ureditev zajema specifične vidike nepoštenih poslovnih praks in ureja dejansko stanje, ki je primerljivo z dejanskim stanjem, opredeljenim v splošni ureditvi, vendar se v enem elementu, ki ga dela posebnega, razlikuje.

28

Šesti senat Consiglio di Stato (državni svet) je odločil, da občni seji Consiglio di Stato (državni svet) predloži predhodna vprašanja, ki se nanašajo v bistvu na razlago člena 27(1a) zakonika o varstvu potrošnikov. Želel je izvedeti predvsem, ali je treba to določbo šteti za predpis, ki agenciji AGCM daje izključno pristojnost na področju nepoštenih poslovnih praks, tudi če gre za ravnanja, ki jih urejajo specifični sektorski predpisi, ki izhajajo iz prava Unije.

29

Consiglio di Stato (državni svet), ki je zasedal na občni seji, je s sodbama z dne 9. februarja 2016 v bistvu razglasil, da je za sankcioniranje „agresivne poslovne prakse v vseh okoliščinah“ v skladu z merilom specialnosti iz člena 3(4) Direktive 2005/29 pristojna agencija AGCM, in sicer tudi v sektorju elektronskih komunikacij. V zvezi s tem je bilo poudarjeno, da kršitev obveznosti obveščanja sicer lahko spada v pristojnost AGCom, vendar v obravnavani zadevi ta kršitev pomeni izvajanje agresivne poslovne prakse, ker je njen učinek sprememba ali celo izključitev svobodne izbire potrošnikov glede uporabe in plačila predhodno nameščenih storitev, kar lahko pripelje do ugotovitve, da se ta praksa kaže v zahtevanju takojšnjega ali odloženega plačila za izdelke, ki jih potrošnik ni naročil.

30

To sodišče je svoje stališče oprlo tudi na postopek za ugotavljanje kršitev, ki ga je Evropska komisija sprožila proti Italijanski republiki. V tem postopku je bilo tej državi članici očitano, da v svojem nacionalnem pravu ni pravilno uporabila načela specialnega pravila iz Direktive 2005/29, ki ureja usklajevanje splošne ureditve in specialnih sektorskih ureditev, in natančneje, da te direktive ni prenesla v sektor elektronskih komunikacij.

31

Šesti senat Consiglio di Stato (državni svet) se kljub temu sprašuje o združljivosti člena 27(1a) zakonika o varstvu potrošnikov, kot je bil razložen na obči seji Consiglio di Stato (državni svet), s pravom Unije.

32

Predložitveno sodišče navaja, da je ugotovitev, kateri organ je pristojen za naložitev sankcije, odvisna od tega, ali je zadevna ravnanja mogoče opredeliti kot „agresivne poslovne prakse“ ali kot „agresivne poslovne prakse v vseh okoliščinah“. V zvezi s tem navaja, da se zadevnima družbama očita to, da potrošnikov nista ustrezno obvestili. Ugotovitev obstoja „agresivne poslovne prakse“ ali „agresivne poslovne prakse v vseh okoliščinah“ v smislu člena 24 in 25 ter člena 26(1)(f) zakonika o varstvu potrošnikov pa temelji na logičnem sklepanju, da je opustitev tega obvestila o predhodni namestitvi storitev na kartice SIM lahko bistveno spremenila zavestno in svobodno izbiro ali ravnanje povprečnega potrošnika v zvezi s storitvami, povezanimi s karticami SIM, in na dejstvu, da navedena opustitev ni bila skladna z ravnjo poklicne skrbnosti, ki jo je mogoče zahtevati od telefonskih operaterjev, ob upoštevanju nesorazmerja, značilnega za razmerje med trgovci in potrošniki.

33

Poleg tega poudarja, da sektorska ureditev, ki je bila uvedena z zakonikom o elektronskih komunikacijah, vsebuje številne določbe o varstvu potrošnikov v posebnem sektorju elektronskih komunikacij, pri čemer regulativna pooblastila in pooblastila za sankcioniranje podeljuje AGCom in določa med drugim sankcijo, če operaterji kršijo nekatere obveznosti obveščanja uporabnikov glede opravljanja teh storitev.

34

V teh okoliščinah je Consiglio di Stato (državni svet) prekinil odločanje in Sodišču predložil ta vprašanja za predhodno odločanje, ki so v zadevah C‑54/17 in C‑55/17 enaka:

35

S sklepom predsednika Sodišča z dne 23. februarja 2017 sta bili zadevi C‑54/17 in C‑55/17 združeni za pisni in ustni postopek ter izdajo sodbe.

36

Najprej je treba poudariti, da je iz predložitvene odločbe in iz spisa, predloženega Sodišču, razvidno, da je šlo pri ravnanju zadevnih telekomunikacijskih operaterjev v postopkih v glavni stvari za prodajo kartic SIM, na katerih so bile predhodno nameščene in predhodno aktivirane storitve dostopanja do spleta in telefonske tajnice, katerih stroški so se uporabniku zaračunali, če se te storitve niso izklopile na njegovo izrecno zahtevo, ne da bi ta operaterja potrošnika predhodno in ustrezno obvestila o tem, da so bile te storitve predhodno nameščene in predhodno aktivirane, niti o njihovih stroških.

37

Iz te odločbe je tudi razvidno, da je zaradi storitve dostopanja do spleta od prve vstavitve teh kartic SIM v mobilni telefon ali kateri koli aparat, ki omogoča dostopanje do spleta, lahko prišlo celo do vklopa povezav brez vednosti uporabnika, zlasti prek tako imenovanih „always on“ (vedno vklopljenih) aplikacij. Poleg tega je iz odločb agencije AGCM, zaradi katerih je prišlo do sporov o glavni stvari, razvidno, da je agencija AGCM postopek, v katerem so bile naložene sankcije, ki se izpodbijajo v teh sporih, začela prav zaradi pritožb potrošnikov, ki so jim bili zaračunani stroški povezav, ki so bile vklopljene brez njihove vednosti in za storitve, ki jih niso naročili.

38

V teh okoliščinah je treba šteti, da predložitveno sodišče s prvim in drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba pojem „agresivna poslovna praksa“, ki izhaja iz členov 8 in 9 Direktive 2005/29, oziroma pojem „nenaročeno blago ali storitve“ v smislu Priloge I, točka 29, k tej direktivi razlagati tako, da zajema ravnanja, kot so ta v postopkih v glavni stvari, s katerimi telekomunikacijski operater prodaja kartice SIM, na katerih so predhodno nameščene in predhodno aktivirane nekatere storitve, kot sta dostopanje do spleta in telefonska tajnica, ne da bi potrošnika predhodno in ustrezno obvestil o tej predhodni namestitvi in o tem predhodnem aktiviranju niti o stroških teh storitev.

39

V zvezi s tem je treba najprej poudariti, da ni sporno, da se spora o glavni stvari nanašata na poslovne prakse podjetij v razmerju do potrošnikov v smislu člena 2(d) Direktive 2005/29, in da so zadevne storitve zajete s pojmom „izdelek“, kot je opredeljen v členu 2(c) te direktive. Za odgovor na prvo in drugo vprašanje je treba zato ugotoviti, ali so ravnanja, kot so ta v postopkih v glavni stvari, zajeta s pojmom „nepoštene poslovne prakse“ v smislu člena 5 Direktive 2005/29.

40

Ta člen 5 v odstavku 2 določa merila, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, ali je poslovna praksa nepoštena, v odstavku 4 pa pojasnjuje, da so nepoštene zlasti tiste poslovne prakse, ki so „zavajajoče“ v smislu členov 6 in 7 te direktive, in tiste, ki so „agresivne“ v smislu členov 8 in 9 navedene direktive. V odstavku 5 tega člena je poleg tega določeno, da Priloga I vsebuje seznam poslovnih praks, ki se štejejo za nepoštene v vseh okoliščinah. V zvezi s tem je v uvodni izjavi 17 Direktive 2005/29 izrecno pojasnjeno, da se prakse, navedene v tej prilogi, štejejo za nepoštene, ne da bi bila potrebna ocena posameznih primerov na podlagi določb iz členov od 5 do 9 te direktive (glej v tem smislu tudi sodbo z dne 7. septembra 2016, Deroo-Blanquart, C‑310/15, EU:C:2016:633, točka 29 in navedena sodna praksa).

41

Zato se postavlja vprašanje, ali ravnanja, kot so ta v postopkih v glavni stvari, spadajo med prakse, navedene v Prilogi I k navedeni direktivi, natančneje, v točki 29 te priloge.

42

Priloga I, točka 29, k Direktivi 2005/29 določa, da v kategorijo agresivnih poslovnih praks, ki se štejejo za nepoštene v vseh okoliščinah, spada med drugim „[z]ahtevati takojšnje ali odloženo plačilo za izdelke […], ki jih je dobavil trgovec, vendar jih potrošnik ni naročil […] (nenaročeno blago ali storitve)“.

43

„Nenaročeno blago ali storitve“ v smislu te točke 29 so tako med drugim ravnanja, pri katerih trgovec od potrošnika zahteva plačilo za izdelek ali storitev, ki sta bila temu potrošniku ponujena, ne da bi ju ta naročil.

44

Ker v obravnavani zadevi ni sporna niti ponudba storitev v postopkih v glavni stvari niti zaračunavanje, torej zahteva trgovca za plačilo teh storitev, za odgovor na prvo in drugo vprašanje zadostuje ugotoviti, ali je mogoče šteti, da potrošnik zadevnih storitev ni naročil.

45

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je v členu 8 Direktive 2005/29 pojem „agresivna poslovna praksa“ opredeljen med drugim kot dejanje, ki bistveno izkrivlja ali bi lahko izkrivljalo ekonomsko obnašanje povprečnega potrošnika v zvezi z nekim izdelkom. Iz tega izhaja, da mora naročilo neke storitve odražati svobodno izbiro potrošnika. S tem se zlasti zahteva, da je informacija, ki jo trgovec posreduje potrošniku, jasna in ustrezna (glej po analogiji sodbo z dne 18. oktobra 2012, Purely Creative in drugi, C‑428/11, EU:C:2012:651, točka 53).

46

Opozoriti je tudi treba, da so informacije, ki se posredujejo pred sklenitvijo pogodbe in ki se nanašajo na pogodbene pogoje ter na posledice navedene sklenitve, za potrošnika bistvenega pomena (sodba z dne 7. septembra 2016, Deroo-Blanquart, C‑310/15, EU:C:2016:633, točka 40 in navedena sodna praksa).

47

Ker je poleg tega cena za potrošnika načeloma odločilen element, kadar mora ta sprejeti odločitev o poslu, jo je treba šteti za informacijo, ki je potrebna, da se potrošniku omogoči, da sprejme tako odločitev ob poznavanju vseh pomembnih dejstev (sodba z dne 26. oktobra 2016, Canal Digital Danmark, C‑611/14, EU:C:2016:800, točka 55).

48

V obravnavani zadevi je očitno, da so bile storitve iz postopka v glavni stvari predhodno nameščene in predhodno aktivirane na karticah SIM, ne da bi bil potrošnik o tem predhodno in ustrezno obveščen, in da poleg tega potrošnik ni bil obveščen o stroških, povezanih z morebitno uporabo teh storitev, kar pa mora preveriti predložitveno sodišče. Vendar če potrošnik ni bil obveščen niti o stroških zadevnih storitev niti o njihovi predhodni namestitvi in o njihovem predhodnem aktiviranju na kartici SIM, ki jo je kupil, ni mogoče šteti, da je te storitve svobodno izbral.

49

Pri tem ni pomembno, da je bilo za uporabo storitev iz postopka v glavni stvari v nekaterih primerih lahko potrebno zavestno ravnanje potrošnika. Če namreč ni ustreznih informacij v zvezi s stroški dostopanja do spleta in telefonske tajnice, ni mogoče šteti, da to ravnanje dokazuje obstoj svobodne izbire pri dobavi teh storitev. Poleg tega je bila zaradi storitve dostopanja do spleta lahko vklopljena spletna povezava brez vednosti potrošnika, kar je povzročilo stroške, ki se jih ta ni zavedal.

50

Prav tako ni pomembno, da je imel potrošnik pri zadevnih telekomunikacijskih operaterjih možnost, da se odloči za izklop zadevnih storitev na kartici SIM, oziroma da je imel možnost, da prek nastavitev na svojem aparatu te storitve izklopi. Prvič, ker ti operaterji potrošniku pred nakupom zadevne kartice SIM niso posredovali jasne in ustrezne informacije o obstoju teh predhodno nameščenih in predhodno aktiviranih storitev ter o njihovih stroških, je vsaj malo verjetno, da je bilo potrošniku dejansko omogočeno, da to možnost uveljavlja, vsaj preden so mu bile te storitve zaračunane, kar pa mora preveriti predložitveno sodišče.

51

Drugič, opozoriti je treba, da je pri razlagi določb Direktive 2005/29 pojem potrošnika odločilnega pomena in da ta direktiva v skladu s svojo uvodno izjavo 18 kot merilo postavlja povprečnega potrošnika, ki je razumno obveščen, pozoren in pazljiv, ob upoštevanju družbenih, kulturnih in jezikovnih dejavnikov (sodba z dne 12. maja 2011, Ving Sverige, C‑122/10, EU:C:2011:299, točka 22).

52

Ni pa očitno, da bi se povprečni kupec kartice SIM lahko zavedal dejstva, da ob nakupu take kartice ta vsekakor vsebuje predhodno nameščene in predhodno aktivirane storitve telefonske tajnice in dostopanja do spleta, ki lahko povzročijo dodatne stroške, ali dejstva, da lahko ob vstavitvi te kartice v njegov mobilni telefon ali kateri koli drug aparat, ki omogoča dostopanje do spleta, aplikacije ali aparat sam brez njegove vednosti vzpostavijo povezavo s spletom, niti ni očitno to, da ima ta kupec zadostno tehnično znanje, da bi sam prilagodil nastavitve, potrebne za izklop teh storitev oziroma teh samodejnih povezav na svojem aparatu. Kljub temu mora v skladu z navedeno uvodno izjavo 18 predložitveno sodišče ugotoviti, kakšna je tipična reakcija povprečnega potrošnika v okoliščinah, kot so te v postopkih v glavni stvari.

53

Iz navedenega izhaja, da je treba pojem „nenaročeno blago ali storitve“ v smislu Priloge I, točka 29, k Direktivi 2005/29 razlagati tako, da zajema ravnanja, kot so ta v postopkih v glavni stvari, kar mora preveriti predložitveno sodišče.

54

Razlago, navedeno v prejšnji točki, poleg tega potrjuje cilj, ki mu sledi Direktiva 2005/29. V skladu s členom 1 te direktive je njen cilj namreč med drugim doseči visoko raven varstva potrošnikov. Ta cilj, ki je celovito zaščititi potrošnike pred nepoštenimi poslovnimi praksami, temelji na okoliščini, da je potrošnik v razmerju do trgovca v podrejenem položaju, zlasti glede stopnje informiranosti (glej v tem smislu sodbo z dne 16. aprila 2015, UPC Magyarország, C‑388/13, EU:C:2015:225, točka 53). Na tako tehničnem področju, kot je področje elektronskih komunikacij z mobilno telefonijo, pa ni mogoče zanikati, da je med tema strankama veliko neravnovesje v informiranosti in tehničnem znanju.

55

V teh okoliščinah prakse ni treba preučiti glede na člena 8 in 9 Direktive 2005/29.

56

Ob upoštevanju vseh navedenih preudarkov je treba na prvo in drugo vprašanje odgovoriti, da je treba pojem „nenaročeno blago ali storitve“ v smislu Priloge I, točka 29, k Direktivi 2005/29 razlagati tako, da zajema ravnanja, kot so ta v postopkih v glavni stvari, s katerimi telekomunikacijski operater prodaja kartice SIM, na katerih so predhodno nameščene in predhodno aktivirane nekatere storitve, kot sta dostopanje do spleta in telefonska tajnica, ne da bi potrošnika predhodno in ustrezno obvestil o tej predhodni namestitvi in o tem predhodnem aktiviranju niti o stroških teh storitev, kar mora preveriti predložitveno sodišče.

57

Glede na odgovor na prvo in drugo vprašanje je treba šteti, da predložitveno sodišče s tretjim, četrtim, petim in šestim vprašanjem, ki jih je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 3(4) Direktive 2005/29 razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, v skladu s katero je treba ravnanje, ki pomeni nenaročeno blago ali storitve v smislu Priloge I, točka 29, k Direktivi 2005/29, kot so ravnanja v postopkih v glavni stvari, preučiti ob upoštevanju določb te direktive, zaradi česar NRO v smislu Okvirne direktive v skladu s to ureditvijo ni pristojen za sankcioniranje takega ravnanja.

58

V zvezi s tem je treba opozoriti, da člen 3(4) Direktive 2005/29 določa, da v primeru nasprotja med določbami te direktive in drugimi pravili Unije, ki urejajo posebne vidike nepoštenih poslovnih praks, prevladajo slednja in se uporabljajo za te posebne vidike. Navedena direktiva se zato, kot potrjuje njena uvodna izjava 10, uporablja le, če ne obstajajo posebne določbe Unije, ki urejajo posebne vidike nepoštenih poslovnih praks (glej zlasti sodbo z dne 16. julija 2015, Abcur, C‑544/13 in C‑545/13, EU:C:2015:481, točka 79).

59

Ta določba se nanaša izrecno na nasprotje med pravili Unije, in ne med nacionalnimi pravili.

60

Kot je generalni pravobranilec navedel v točkah od 124 do 126 sklepnih predlogov, se pojem „nasprotje“ nanaša na razmerje med zadevnimi določbami, pri katerem ne gre zgolj za razhajanje ali razlikovanje, temveč tudi za razliko, ki je ni mogoče premostiti s povezovalnim pristopom, s katerim bi se lahko omogočil soobstoj dveh položajev, ne da bi ju bilo treba izkriviti.

61

Zato je nasprotje v smislu člena 3(4) Direktive 2005/29 lahko podano le, če so z določbami, ki niso iz te direktive, pri urejanju posebnih vidikov nepoštenih poslovnih praks trgovcem brez kakršnega koli manevrskega prostora naložene obveznosti, ki niso združljive s temi, ki so določene v Direktivi 2005/29.

62

Ob upoštevanju teh preudarkov je treba preveriti, ali pravo Unije na področju elektronskih komunikacij, natančneje, Direktiva o univerzalnih storitvah in Okvirna direktiva, o katerih predložitveno sodišče sprašuje Sodišče, ureja posebne vidike nepoštenih poslovnih praks, kot so nenaročeno blago ali storitve v smislu Priloge I, točka 29, k Direktivi 2005/29.

63

V zvezi s tem je treba poudariti, da v skladu s členom 1(1) Direktive o univerzalnih storitvah ta v okviru Okvirne direktive obravnava zagotavljanje elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev za končne uporabnike. Cilj je v celotni Uniji zagotoviti razpoložljivost zelo kakovostnih javno dostopnih storitev z učinkovito konkurenco in izbiro ter obravnavati okoliščine, v katerih potrebe končnih uporabnikov niso izpolnjene v zadovoljivem merilu na trgu. V skladu s členom 1(2) Direktive o univerzalnih storitvah so v tej direktivi določene pravice končnih uporabnikov in ustrezne obveznosti podjetij pri zagotavljanju javno dostopnih elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev.

64

Sodišče je že navedlo, da so NRO pri izvajanju svojih nalog v skladu s členom 8(4)(b) Okvirne direktive sicer dolžni podpirati interese državljanov Unije z zagotavljanjem visoke ravni varstva potrošnikov, vendar Okvirna direktiva in Direktiva o univerzalnih storitvah ne določata popolne harmonizacije vseh vidikov varstva potrošnikov (sodba z dne 14. aprila 2016, Polkomtel, C‑397/14, EU:C:2016:256, točka 32 in navedena sodna praksa).

65

V zvezi s tem varstvom Direktiva o univerzalnih storitvah med drugim v svojem členu 20(1) določa, da države članice zagotovijo, da imajo potrošniki in drugi končni uporabniki, ki to zahtevajo, pri naročanju na storitve, s katerimi se zagotovi priključitev na javno elektronsko komunikacijsko omrežje in/ali javno dostopne elektronske komunikacijske storitve, pravico do sklenitve pogodbe s podjetjem ali podjetji, ki takšno priključitev in/ali storitve zagotavljajo. V tej določbi so navedeni elementi, ki morajo biti v jasni, razumljivi in lahko dostopni obliki navedeni v pogodbi.

66

Toda čeprav člen 20(1) Direktive o univerzalnih storitvah na področju elektronskih komunikacij izvajalcu storitev nalaga, da v pogodbi navede nekatere podatke, niti ta določba niti katera koli druga določba te direktive ne vsebuje pravil, ki bi urejala posebne vidike nepoštenih poslovnih praks, kot so nenaročeno blago ali storitve v smislu Priloge I, točka 29, k Direktivi 2005/29.

67

Poleg tega je treba poudariti, da se v skladu s členom 1(4) Direktive o univerzalnih storitvah določbe te direktive, ki urejajo pravice končnih uporabnikov, uporabljajo brez poseganja v predpise Unije o varstvu potrošnikov in brez poseganja v nacionalne predpise, ki so v skladu z zakonodajo Unije. Iz besedne zveze „brez poseganja v predpise [Unije] o varstvu potrošnikov“ pa je razvidno, da določbe Direktive o univerzalnih storitvah ne vplivajo na uporabo Direktive 2005/29.

68

Iz tega izhaja, da ni nasprotja med določbami Direktive 2005/29 in pravili iz Direktive o univerzalnih storitvah, kar zadeva pravice končnih uporabnikov.

69

Zato se upoštevna pravila Direktive 2005/29 v okoliščinah, kot so te v postopkih v glavni stvari, uporabljajo.

70

Ob upoštevanju navedenih preudarkov je treba na tretje, četrto, peto in šesto vprašanje odgovoriti, da je treba člen 3(4) Direktive 2005/29 razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni ureditvi, v skladu s katero je treba ravnanje, ki pomeni nenaročeno blago ali storitve v smislu Priloge I, točka 29, k Direktivi 2005/29, kot so ravnanja v postopkih v glavni stvari, preučiti ob upoštevanju določb te direktive, zaradi česar NRO v smislu Okvirne direktive v skladu s to ureditvijo ni pristojen za sankcioniranje takega ravnanja.

71

Predložitveno sodišče s sedmim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 3(4) Direktive 2005/29, člena 20 in 21 Direktive o univerzalnih storitvah ter člena 3 in 4 Okvirne direktive razlagati tako, da nasprotujejo nacionalni ureditvi, v skladu s katero je treba – če v reguliranem sektorju obstaja sektorska ureditev, ki ureja varstvo potrošnikov, in če v tem sektorju pride do ravnanja, ki je zajeto s pojmom „agresivna poslovna praksa“ ali s pojmom „agresivna poslovna praksa v vseh okoliščinah“ v smislu Direktive 2005/29 – to direktivo kljub temu uporabiti, in sicer tudi če ta sektorska ureditev to poslovno prakso izčrpno ureja.

72

Ugotoviti je treba, da sedmo vprašanje temelji na predpostavki, da Direktiva o univerzalnih storitvah in Okvirna direktiva izčrpno urejata varstvo potrošnikov na področju elektronskih komunikacij in da se med drugim nanašata na ravnanja, ki so zajeta s pojmom „agresivna poslovna praksa“ ali s pojmom „agresivna poslovna praksa v vseh okoliščinah“ v smislu Direktive 2005/29.

73

Vendar kot je razvidno iz analize tretjega, četrtega, petega in šestega vprašanja, ki je bila opravljena v točkah od 57 do 70 te sodbe, je ta predpostavka napačna. V teh okoliščinah na sedmo vprašanje ni treba odgovoriti.

74

Ker je ta postopek za stranke v postopkih v glavni stvari ena od stopenj v postopkih pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo: