–

za W. Wirtha, T. Mülderja, R. Mülder in G. Wirth E. Stamer, Rechtsanwalt,

–

za Thomson Airways Ltd P. Kauffmann, Rechtsanwalt,

–

za nemško vlado T. Henze, M. Hellmann in J. Techert, agenti,

–

za poljsko vlado B. Majczyna, agent,

–

za Evropsko komisijo G. Braun in K. Simonsson, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 2(b) Uredbe (ES) št. 261/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. februarja 2004 o določitvi skupnih pravil glede odškodnine in pomoči potnikom v primerih zavrnitve vkrcanja, odpovedi ali velike zamude letov ter o razveljavitvi Uredbe (EGS) št. 295/91 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 7, zvezek 8, str. 10).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Wolfgangom Wirthom, Theodorjem Mülderjem, Ruth Mülder in Giselo Wirth na eni strani ter družbo Thomson Airways Ltd. na drugi glede tega, ali mora zadnjenavedena izplačati odškodnino tem štirim potnikom zaradi zamude leta za več kot tri ure ob njegovem prihodu.

3

V uvodnih izjavah 1 in 7 Uredbe št. 261/2004 je navedeno:

[…]

4

Člen 2 te uredbe, naslovljen „Opredelitve pojmov“, v točki (b) določa, da za namene navedene uredbe „‚dejanski letalski prevoznik‘ pomeni letalskega prevoznika, ki opravi ali namerava opraviti let na podlagi pogodbe s potnikom ali v imenu druge, pravne ali fizične osebe, ki ima s tem potnikom sklenjeno pogodbo“.

5

Člen 3 iste uredbe, naslovljen „Področje uporabe“, v odstavku 5 določa:

„Ta uredba se uporablja za vse letalske prevoznike, ki opravljajo prevoze potnikov, zajetih v odstavkih 1 in 2. Kadar obveznosti iz te uredbe izvaja dejanski letalski prevoznik, ki ni sklenil pogodbe s potnikom, se šteje, da jih opravlja v imenu osebe, ki je sklenila pogodbo s tem potnikom.“

6

V uvodnih izjavah 1 in 13 Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 2111/2005 z dne 14. decembra 2005 o vzpostavitvi seznama Skupnosti o letalskih prevoznikih, za katere velja prepoved opravljanja letov v Skupnosti, in informiranju potnikov v zračnem prometu o identiteti letalskega prevoznika, ki opravlja let, ter razveljavitvi člena 9 Direktive 2004/36/ES (UL 2005, L 344, str. 15) je navedeno:

[…]

7

Člen 11 Uredbe št. 2111/2005, naslovljen „Informacije o identiteti letalskega prevoznika“, v odstavku 1 določa:

„Pogodbenik za zračni prevoz ob rezervaciji obvesti potnika o identiteti letalskega prevoznika ali prevoznikov, ki bodo opravili let, ne glede na način, na katerega je bila rezervacija narejena.“

8

Družba TUIFly GmbH je v skladu s pogodbo o zakupu zrakoplova s posadko („wet lease“) pri družbi Thomson Airways zakupila letalo in njegovo posadko za določeno število letov. V skladu s to pogodbo je družba TUIFly odgovorna za „ground handling including passenger handling, passenger welfare at all times, cargo handling, security in respect of passengers and baggage, arranging on board Services etc.“ („zemeljsko oskrbo, vključno z oskrbo potnikov, dobrobit potnikov ob vsakem času, ravnanje s tovorom, varnost potnikov in prtljage, zagotavljanje storitev med letom itd.“). Za izvedbo teh letov je družba TUIFly zahtevala letališke slote, tržila lete in pridobila vsa zahtevana dovoljenja.

9

Tožeče stranke v postopku v glavni stvari so imele potrdilo o rezervaciji odhodnega leta iz Hamburga (Nemčija) v Cancun (Mehika) s številko leta, iz oznake katerega je bila razvidna identiteta družbe TUIFly. Na tem potrdilu je bilo navedeno, da je navedene rezervacije izdala družba TUIFly, vendar let „opravlja“ družba Thomson Airways.

10

Ker je pri navedenem letu prišlo do velike zamude, katere točnega trajanja predložitveno sodišče ni navedlo, so tožeče stranke v postopku v glavni stvari od družbe Thomson Airways zahtevale plačilo odškodnine, ki jim je bila po njihovi oceni dolgovana v skladu s členoma 5 in 7 Uredbe št. 261/2004, kakor ju razlaga Sodišče.

11

Družba Thomson Airways je zavrnila izplačilo te odškodnine z obrazložitvijo, da ni dejanski letalski prevoznik v smislu člena 2(b) te uredbe, tako da ji ni treba plačati morebitne odškodnine potnikom na podlagi navedene uredbe v primeru zamude leta pri prihodu za tri ure ali več.

12

Tožeče stranke v postopku v glavni stvari so zato vložile tožbo pri Amtsgericht Hamburg (okrajno sodišče v Hamburgu, Nemčija), ki je ugodilo njihovim zahtevkom. To sodišče je razsodilo, da je treba šteti, da je družba Thomson Airways tudi dejanski letalski prevoznik, ker v skladu z uvodno izjavo 7 Uredbe št. 261/2004 ni pomembno, ali dejanski letalski prevoznik zagotovi let z letalom, ki je v njegovi lasti, ali v okviru pogodbe o zakupu zrakoplova brez posadke („dry lease“) ali s posadko („wet lease“). Zato naj bi bil dejanski letalski prevoznik tako tisti, ki za izvedbo leta uporablja zakupljen zrakoplov s posadko ali brez nje, kot tisti, ki je lastnik letala in delodajalec posadke in ki dejansko izvaja navedeni let.

13

Poleg tega je navedeno sodišče poudarilo tudi, da je bila na potrdilu o rezervaciji, izdanem tožečim strankam iz postopka v glavni stvari, kot dejanski letalski prevoznik izrecno navedena tožena stranka v postopku v glavni stvari. Za zagotovitev uresničitve cilja varstva potrošnikov, ki mu sledi Uredba št. 261/2004, pa bi potrošniki morali imeti možnost, da se zanesejo na navedbe na potrdilu o rezervaciji.

14

Družba Thomson Airways je zoper sodbo Amtsgericht Hamburg (okrajno sodišče v Hamburgu) vložila pritožbo pri predložitvenem sodišču, Landgericht Hamburg (deželno sodišče v Hamburgu, Nemčija) in trdila, da je treba zato, ker lahko le letalski prevoznik, ki prevzame operativno odgovornost za let, izpolnjuje obveznosti iz Uredbe št. 261/2004, saj mora biti prisoten na letališčih in razpolaga z informacijami o potnikih, šteti, da je ta prevoznik dejanski letalski prevoznik v smislu navedene uredbe. Glede na to, da je v zadevi v postopku v glavni stvari družba TUIFly prevzela operativno odgovornost za izvedbo leta, bi morali biti odškodninski zahtevki uperjeni proti temu prevozniku.

15

V teh okoliščinah je Landgericht Hamburg (deželno sodišče v Hamburgu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je izraz ‚dejanski letalski prevoznik‘ iz [Uredbe št. 261/2004] treba razlagati tako, da se letalski prevoznik, ki v okviru tako imenovanega ‚wet lease‘ drugemu prevozniku da v zakup letalo s posadko za število letov, določeno v pogodbi, za posamezen let pa ne nosi glavne operativne odgovornosti in je na potnikovi potrditvi rezervacije navedeno: ‚ki ga opravlja‘ ravno ta prevoznik, šteje za dejanskega letalskega prevoznika v smislu te uredbe?“

16

Predložitveno sodišče s svojim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba pojem „dejanski letalski prevoznik“ v smislu Uredbe št. 261/2004 in zlasti njenega člena 2(b) razlagati tako, da zajema primer letalskega prevoznika, kakršen je tisti v postopku v glavni stvari, ki drugemu letalskemu prevozniku da v zakup letalo s posadko v okviru pogodbe o zakupu zrakoplova s posadko („wet lease“), vendar ne prevzame operativne odgovornosti za lete, vključno kadar je na potrdilu o rezervaciji sedeža na letu, izdanem potnikom, navedeno, da ta let zagotavlja prvonavedeni prevoznik.

17

V zvezi s tem je treba poudariti, da je treba v skladu s členom 2(b) Uredbe št. 261/2004 pojem „dejanski letalski prevoznik“ razumeti tako, da se nanaša na „letalskega prevoznika, ki opravi ali namerava opraviti let na podlagi pogodbe s potnikom ali v imenu druge, pravne ali fizične osebe, ki ima s tem potnikom sklenjeno pogodbo“.

18

Ta opredelitev torej določa dva kumulativna pogoja za to, da je mogoče letalskega prevoznika opredeliti kot „dejanskega letalskega prevoznika“, ki se nanašata po eni strani na izvedbo zadevnega leta in po drugi strani na obstoj pogodbe, sklenjene s potnikom.

19

Kar zadeva prvi pogoj, je z njim postavljen v ospredje pojem „let“, ki je njegov osrednji element. Sodišče pa je že razsodilo, da je treba ta pojem razumeti kot „en letalski prevoz, ki je tako na neki način ‚enota‘ tega prevoza, ki ga izvede letalski prevoznik, ki določi svojo pot“ (sodbe z dne 10. julija 2008, Emirates Airlines, C‑173/07, EU:C:2008:400, točka 40; z dne 13. oktobra 2011, Sousa Rodríguez in drugi, C‑83/10, EU:C:2011:652, točka 27, in z dne 22. junija 2016, Mennens, C‑255/15, EU:C:2016:472, točka 20).

20

Iz tega izhaja, da je treba šteti, da je dejanski letalski prevoznik tisti prevoznik, ki v okviru svoje dejavnosti prevoza potnikov sprejme odločitev za izvedbo konkretnega leta, vključno z določitvijo njegove poti, in s tem za ustvarjenje ponudbe zračnega prevoza za zadevne osebe. Sprejetje take odločitve namreč pomeni, da ta letalski prevoznik prevzame odgovornost za izvedbo navedenega leta, kar med drugim vključuje morebitne odpovedi leta ali velike zamude ob prihodu.

21

V obravnavanem primeru ni sporno, da je družba Thomson Airways zgolj dala v zakup letalo in posadko, s katerima se je izvedel let v postopku v glavni stvari, in da je o določitvi poti in izvedbi tega leta odločila družba TUIFly.

22

V teh okoliščinah je treba, ne da bi bilo treba preučiti drugi kumulativni pogoj iz člena 2(b) Uredbe št. 261/2004, ugotoviti, da letalskega prevoznika, kot je družba Thomson Airways v postopku v glavni stvari, ki da v zakup letalo in posadko drugemu letalskemu prevozniku, nikakor ni mogoče šteti za „dejanskega letalskega prevoznika“ v smislu Uredbe št. 261/2004 in zlasti njenega člena 2(b).

23

Taka rešitev je potrjena s ciljem zagotavljanja visoke ravni varstva potnikov, navedenim v uvodni izjavi 1 Uredbe št. 261/2004, saj je z njo mogoče zagotoviti, da bo potnikom, ki potujejo, izplačana odškodnina ali nudena oskrba, ne da bi bilo treba upoštevati dogovore, ki jih je letalski prevoznik, ki je sprejel odločitev o izvedbi zadevnega leta, sklenil z drugim letalskim prevoznikom za dejansko zagotovitev tega leta.

24

Navedena rešitev je poleg tega v skladu z načelom iz uvodne izjave 7 te uredbe, v skladu s katerim bi moral za zagotovitev učinkovite uporabe navedene uredbe iz nje izhajajoče obveznosti prevzeti dejanski letalski prevoznik, ne glede na to, ali je lastnik zrakoplova ali pa je ta predmet pogodbe o zakupu zrakoplova s posadko.

25

Predložitveno sodišče sicer še navaja, da je bilo na potrdilu o rezervaciji, izdanem tožečim strankam v postopku v glavni stvari, navedeno, da let iz postopka v glavni stvari „opravi“ letalski prevoznik, ki je dal v zakup letalo in posadko. Toda, čeprav je ta navedba upoštevna v okviru uporabe Uredbe št. 2111/2005, ne more vplivati na opredelitev „dejanskega letalskega prevoznika“ v smislu Uredbe št. 261/2004, saj je iz uvodne izjave 1 Uredbe št. 2111/2005 jasno razvidno, da je cilj zadnjenavedene uredbe drugačen od cilja Uredbe št. 261/2004.

26

Glede na vse zgoraj navedeno je treba na predloženo vprašanje odgovoriti, da je treba pojem „dejanski letalski prevoznik“ v smislu Uredbe št. 261/2004 in zlasti njenega člena 2(b) razlagati tako, da ne zajema letalskega prevoznika, kakršen je tisti v postopku v glavni stvari, ki drugemu letalskemu prevozniku da v zakup letalo s posadko v okviru pogodbe o zakupu zrakoplova s posadko („wet lease“), vendar ne prevzame operativne odgovornosti za lete, vključno kadar je na potrdilu o rezervaciji sedeža na letu, izdanem potnikom, navedeno, da ta let opravi prvonavedeni prevoznik.

27

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo:

Pojem „dejanski letalski prevoznik“ v smislu Uredbe (ES) št. 261/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. februarja 2004 o določitvi skupnih pravil glede odškodnine in pomoči potnikom v primerih zavrnitve vkrcanja, odpovedi ali velike zamude letov ter o razveljavitvi Uredbe (EGS) št. 295/91 in zlasti v smislu njenega člena 2(b) je treba razlagati tako, da ne zajema letalskega prevoznika, kakršen je tisti v postopku v glavni stvari, ki drugemu letalskemu prevozniku da v zakup letalo s posadko v okviru pogodbe o zakupu zrakoplova s posadko („wet lease“), vendar ne prevzame operativne odgovornosti za lete, vključno kadar je na potrdilu o rezervaciji sedeža na letu, izdanem potnikom, navedeno, da ta let opravi prvonavedeni prevoznik.