1

Evropska komisija s tožbo Sodišču predlaga, naj ugotovi, da:

2

Direktiva Sveta 91/439/EGS z dne 29. julija 1991 o vozniških dovoljenjih (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 7, zvezek 1, str. 317) je v členu 3(2) določala:

„Znotraj kategorij A, B, B + E, C, C + E, D in D + E se lahko izda posebno vozniško dovoljenje za vožnjo vozil naslednjih podkategorij:

[…]

podkategorija D1:

[…]“

3

V uvodnih izjavah 2 in 12 Direktive 2006/126 je navedeno:

[…]

4

Člen 1(1), prvi stavek, Direktive 2006/126 določa, da „[d]ržave članice v skladu z določbami te direktive uvedejo nacionalno vozniško dovoljenje, ki temelji na vzorcu Skupnosti, določenem v Prilogi I“.

5

Ta direktiva v členu 4, naslovljenem „Kategorije, opredelitve in najnižje starosti“, določa:

„1.   Z vozniškim dovoljenjem iz člena 1 se dovoli vožnja vozil na motorni pogon, ki spadajo v kategorije, opredeljene v nadaljevanju. Dovoljenje se lahko izda po dopolnitvi najnižjih starosti, ki so določene za vsako kategorijo. ‚Vozilo na motorni pogon‘ pomeni vsako vozilo na lastni pogon, ki vozi po cesti in ni tirno vozilo.

[…]

4.   Motorna vozila:

[…]

[…]

[…]

[…]

[…]“

6

Člen 16 navedene direktive, naslovljen „Prenos“, določa:

„1.   Države članice sprejmejo in objavijo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s členom 1(1), členom 3, členom 4(1), (2), (3) in (4)(b) do (k), […] najpozneje do 19. januarja 2011. Komisiji nemudoma sporočijo besedila teh predpisov.

2.   Države članice te predpise uporabljajo od 19. januarja 2013.

[…]“

7

V Prilogi II k Direktivi 2006/126, in sicer pod naslovom I, „Minimalne zahteve za vozniški izpit“, A, „Teoretični testi“, točka 4, „Posebne določbe za kategorije C, CE, C1, C1E, D, DE, D1 in D1E“, je v točkah 4.1.9 in 4.1.10 določeno:

8

Pod istim naslovom I, in sicer pod B, „Preizkus spretnosti in ravnanja“, točka 8, „Preizkus spretnosti in ravnanja za kategorije C, CE, C1, C1E, D, DE, D1 in D1E“, je v točkah 8.1.6, 8.1.8, 8.2.3 in 8.2.4 navedene priloge določeno:

[…]

[…]

9

Člen 80a(1), od (g) do (i), Zákon č. 361/2000 Sb. o provozu na pozemních komunikacích (zakon št. 361/2000 o prometu po kopenskih prevoznih poteh) v različici, ki se uporablja v tej zadevi, določa:

„V kategorijo

10

Komisija je 11. julija 2014 Češki republiki poslala uradni opomin, v katerem jo je opozorila, da nekatere določbe njene zakonodaje o opredelitvi kategorij vozil C1, C in D1 niso v skladu z Direktivo 2006/126.

11

Komisija je 27. februarja 2015 po preučitvi trditev, ki jih je Češka republika navedla v odgovoru z dne 8. oktobra 2014 na navedeni opomin, izdala obrazloženo mnenje, v katerem je to državo članico pozvala, naj v dveh mesecih od prejema tega obrazloženega mnenja sprejme potrebne ukrepe za uskladitev z njim. Ta rok je bil na zahtevo Češke republike podaljšan do 27. maja 2015.

12

Češka republika je na obrazloženo mnenje odgovorila v dopisu z dne 22. maja 2015 ter v zvezi z opredelitvijo vozniških dovoljenj kategorij C, C1 in D1 navedla, da „Češka republika za preprečitev dvoumnosti in za zagotovitev večje pravne varnosti pristaja na to, da v veljavne pravne določbe vnese delne spremembe, ki bi morale izpolniti zahteve Komisije“.

13

Ker Komisija ni prejela nobenega dokaza o sprejetju tako načrtovanih sprememb in ker meni, da je bila očitana neizpolnitev obveznosti na datum izteka roka, določenega v obrazloženem mnenju, vsekakor še vedno podana, se je odločila vložiti to tožbo.

14

Komisija navaja dva očitka. S prvim očitkom trdi, da čeprav je v opredelitvah kategorij C1 in C izrecno določeno, da gre za „motorna vozila, ki ne spadajo v kategoriji D1 ali D“, češko pravo tega merila ni prevzelo. Ker je navedeno merilo vseeno odločilno za pravilno določitev potrebnega razlikovanja med kategorijami C1/C in D1/D, naj bi bilo zaradi te opustitve v zadevni državi članici imetniku vozniškega dovoljenja za kategorijo C1 ali C dovoljeno voziti vozilo, izdelano za prevoz največ osmih potnikov, ne glede na to, ali je bilo zasnovano za prevoz potnikov ali blaga, medtem ko se z Direktivo 2006/126 zahteva vozniško dovoljenje za kategorijo D1 ali D, če je vozilo zasnovano in izdelano za prevoz potnikov.

15

Komisija z drugim očitkom trdi, da je kategorija D1 v členu 4(4)(h) Direktive 2006/126 opredeljena tako, da vključuje motorna vozila, „ki so zasnovana in izdelana za prevoz največ 16 potnikov poleg voznika“, v češkem pravu pa je z določitvijo spodnje meje več kot osem oseb uvedena zahteva, ki je v nasprotju s členom 4(4)(h) te direktive.

16

Komisija v zvezi s tema očitkoma pojasnjuje, da kategorija C tradicionalno vključuje motorna vozila, ki so namenjena prevozu blaga, kategorija D pa vključuje motorna vozila, ki so namenjena prevozu potnikov. Vendar naj to ne bi preprečevalo, da lahko motorna vozila kategorije C prevažajo tudi potnike. V tem primeru naj bi šlo predvsem za skupino vozil, ki se prevaža predvsem za ravnanje s tovorom, in ne za prevoz potnikov iz točke A v točko B.

17

Glede na to, da so nekatere tehnične značilnosti iz kategorij C in C1 povsem enake tistim iz kategorij D1 in D, Komisija poudarja, da je nujno natančno razmejiti med kategorijama C1 in C na eni strani ter kategorijama D1 in D na drugi. Razmejitev, ki je v zvezi s tem sprejeta z Direktivo 2006/126, in sicer navedba „ki ne spadajo v kategoriji D1 ali D“, navedena v opredelitvi kategorij C1 in C, naj bi posledično pomenila, da motorna vozila, ki izpolnjujejo tehnična merila iz kategorij C1/C in D1/D, vendar so namenjena predvsem prevozu potnikov, spadajo v kategoriji D1 in D, medtem ko vozila, ki ne spadajo v kategoriji D1 in D, spadajo v kategoriji C1 in C.

18

Češka republika meni, da tožba ni utemeljena.

19

Po mnenju te države članice določb Direktive 2006/126 nikakor ni treba prenesti dobesedno, če je dosežen cilj, ki se uresničuje s temi določbami. To pa naj bi držalo, saj naj bi razmejitev kategorij vozil C1, C in D1 na nacionalni ravni, čeprav ni oblikovana s povsem enakim besedilom kot v tej direktivi, zagotavljala, da nobeno vozilo ne more spadati v več kategorij.

20

Spodnja meja več kot osem potnikov poleg voznika, določena v češkem pravu, naj bi bila po mnenju navedene države članice potrebna, ker vozila, ki spadajo v kategorijo D1, predstavljajo podskupino kategorije D.

21

Poleg tega bi kategorija D1 – če ne bi bilo te meje – ker vključuje motorna vozila, katerih dolžina je največ 8 metrov in ki lahko prevažajo največ šestnajst potnikov, dejansko zajela kategoriji C1 in C.

22

Uvodoma je treba spomniti, da so v skladu z uvodno izjavo 2 Direktive 2006/126 pravila o vozniških dovoljenjih bistveni sestavni del skupne prometne politike, prispevajo k izboljšanju prometne varnosti in pospešujejo prosto gibanje oseb, ki nameravajo bivati v državi članici, ki ni država, v kateri se vozniško dovoljenje izda.

23

Glede na to, da na zadevnem področju še vedno obstajajo znatne razlike med državami članicami, je cilj Direktive 2006/126 – ki je tretja direktiva o vozniških dovoljenjih – kot priča ta uvodna izjava, doseči večjo usklajenost, da bi se prispevalo k izvajanju politik Evropske unije.

24

Med sredstvi, ki jih navedena direktiva določa za uresničitev tega cilja, so zlasti opredelitve kategorij vozniških dovoljenj, ki bi v skladu z besedilom uvodne izjave 12 te direktive „morale v večji meri odražati tehnične značilnosti zadevnih vozil in spretnosti, potrebne za vožnjo vozila“.

25

Namreč, medtem ko je bila s Prvo direktivo Sveta 80/1263/EGS z dne 4. decembra 1980 o uvedbi vozniškega dovoljenja Skupnosti (UL 1980, L 375, str. 1) uvedena prva kategorizacija vozil za določitev vzorca Skupnosti za nacionalno vozniško dovoljenje, so bila z Direktivo 91/439, ki je nadomestila to prvo direktivo, podana različna pojasnila k opredelitvam kategorij vozil in k vrstam vozniških dovoljenj, ki se zahtevajo za vožnjo teh vozil, vključno z zlasti natančnejšo opredelitvijo in boljšo razmejitvijo različnih kategorij vozniških dovoljenj.

26

Ob nadaljnjem usklajevanju na zadevnem področju je bilo z Direktivo 2006/126 glede kategorij C in C1 pojasnjeno, da se obe nanašata na motorna vozila, zasnovana in izdelana za prevoz največ osmih potnikov, pri čemer se ti kategoriji poleg tega ločita po največji dovoljeni masi. Glede kategorij D in D1 je bila z Direktivo 2006/126 ob tem, da je bila za kategorijo D ohranjena spodnja meja več kot osem potnikov, ta ista meja odpravljena za kategorijo D1, tako da za to zadnjenavedeno kategorijo velja le zgornja meja šestnajstih potnikov.

27

Ta pojasnila in te spremembe glede na Direktivo 91/439 so omogočile, kot pojasnjuje Komisija v svojih vlogah, da nekatera vozila zdaj spadajo v kategorijo D1, in ne več v kategorijo C1. Kot primer Komisija navaja udobne minibuse in oklepna osebna vozila. Ta vozila, če so zasnovana in izdelana za prevoz največ osmih potnikov poleg voznika in če njihova največja dolžina ne presega 8 metrov, bi odslej spadala v kategorijo, ki je zanje primerna glede na njihove tehnične značilnosti in njihovo tipično uporabo, torej v kategorijo D1.

28

Tako se v trenutnem stanju prava Unije kategoriji C in C1, ki sta v skladu s členom 4(1) Direktive 2006/126 opredeljeni v odstavku 4(d) oziroma (f) tega člena, nanašata na motorna vozila, ki ne spadajo v kategoriji D1 ali D in katerih največja dovoljena masa presega 3500 kg, kar zadeva vozila kategorije C, ali pa presega 3500 kg, vendar je manjša od 7500 kg, kar zadeva vozila kategorije C1, ter ki so zasnovana in izdelana za prevoz največ osmih potnikov poleg voznika. Kategorija D1, opredeljena v odstavku 4(h) istega člena, se nanaša na motorna vozila, ki so zasnovana in izdelana za prevoz največ šestnajstih potnikov poleg voznika ter katerih največja dolžina ne presega 8 metrov.

29

V češkem pravu pa opredelitev kategorij C in C1 ne povzema razmejitve kategorij C/C1 in D/D1, ki jo določa pravo Unije in ki je izražena z navedbo „ki ne spadajo v kategoriji D1 ali D“. Tako je očitno, da v češkem pravu ni prevzeta odprava spodnje meje več kot osem potnikov, ki jo je zakonodajalec Unije želel uvesti s sprejetjem Direktive 2006/126 v okviru zgoraj navedenega regulativnega razvoja.

30

Posledica obstoja takih razlik v opredelitvi je, da lahko vozila iz kategorije D1 v skladu s češkim pravom vozijo imetniki dovoljenja C1, kar je v nasprotju s ciljem Direktive 2006/126.

31

Primera, ki ju je navedla Komisija, in sicer udobni minibusi in oklepna osebna vozila s tehničnimi specifikacijami, omenjenimi v točki 27 te sodbe, ponazarjata obstoj takih razlik. Namreč, medtem ko v skladu s členom 4(4)(h) Direktive 2006/126 taka vozila spadajo v kategorijo D1, ta ista vozila v skladu s češko zakonodajo za prenos te direktive spadajo v kategorijo C1. Poleg tega v skladu z navedbo „ki ne spadajo v kategoriji D1 ali D“, s katero navedena direktiva razmejuje kategorije C/C1 oziroma D/D1, taka vozila, ker spadajo v kategorijo D1, po pravu Unije v nobenem primeru ne spadajo v kategorijo C1.

32

Tako se kategorija vozniškega dovoljenja, ki se za isti tip vozila zahteva v Češki republiki, razlikuje od tiste, ki jo mora imeti voznik v drugih državah članicah. Tak položaj je v nasprotju s ključnimi cilji, ki jim sledi Direktiva 2006/126.

33

Trditve, ki jih je navedla Češka republika, ne morejo ovreči te ugotovitve ali resničnosti neizpolnitve, ki iz tega izhaja.

34

Prvič, ta država članica trdi, da pravo Unije ne zahteva, da države članice dobesedno prenesejo opredelitve, določene v Direktivi 2006/126, če je cilj, ki se uresničuje z določbami te direktive, dosežen.

35

V zvezi s tem je treba spomniti, da na podlagi ustaljene sodne prakse prenos direktive v nacionalno pravo ne zahteva nujno formalnega in dobesednega prevzema njenih določb v izrecno in natančno določeno pravno normo, ampak lahko zadošča splošni pravni kontekst, če dejansko zagotavlja polno uporabo direktive na način, ki je dovolj jasen in natančno določen (sodba z dne 30. junija 2016, Komisija/Poljska, C‑648/13, EU:C:2016:490, točka 73 in navedena sodna praksa).

36

Vendar kot izhaja iz točk od 29 do 32 te sodbe, z nacionalnimi določbami, na katere se sklicuje Češka republika, ni mogoče priti do rezultata, ki se želi doseči v skladu členom 4(1) in (4)(d), (f) in (h) Direktive 2006/126. V teh okoliščinah je trditev, da dobeseden prenos ni nujen, v okviru te zadeve brezpredmetna.

37

Drugič, Češka republika trdi, da je na nacionalni ravni opravila razmejitev kategorij vozil C1, C in D1, ki je natančna in razumljiva ter v praksi ne more povzročiti nikakršnega spora. Ta država članica namreč ob izhajanju iz načela, da ne sme nobeno vozilo spadati v več kategorij, meni, da je ta cilj mogoče doseči na dva načina, in sicer bodisi z opredelitvijo kategorije „na negativen način“ v razmerju do drugih kategorij, kar je rešitev, ki jo vsebuje Direktiva 2006/126, bodisi s posamično opredelitvijo kategorij, tako da se ne prekrivajo, kar je rešitev, ki jo je češki zakonodajalec sprejel z določitvijo spodnje meje glede števila potnikov, ki jih lahko prevažajo vozila, ki spadajo v kategorijo D1.

38

V zvezi s tem zadošča opozoriti, da je Češka republika, kot sama priznava, za izvajanje navedene razmejitve v nacionalni opredelitvi kategorije D1 določila pogoj, ki pa ga v členu 4(4)(h) Direktive 2006/126, v katerem pravo Unije opredeljuje to kategorijo, ni. Vendar kot je bilo ugotovljeno v točkah od 29 do 32 te sodbe, obstoj tega dodatnega pogoja privede do razlik v uporabi te direktive v Češki republiki glede na druge države članice, kadar je treba ugotoviti, v katero kategorijo spada vozilo in, posledično, katera vrsta vozniškega dovoljenja se za to vozilo zahteva.

39

Zato izbira načina za razmejitev, ki povzroča takšne razlike v razmerju do tega, kar zahteva pravo Unije, nikakor ne prispeva k popolnemu in pravilnemu prenosu Direktive 2006/126.

40

Tretjič, Češka republika navaja, da vozila, ki spadajo v kategorijo D1, predstavljajo podskupino kategorije D, kot je to razvidno iz poimenovanja te kategorije D1 in zakonodajne zgodovine opredelitve kategorij na ravni Unije. Šlo naj bi za „lažjo“ različico kategorije D, vozila iz kategorije D1 pa naj bi torej tvorila določen del vozil kategorije D, tako da bi glede na njihove značilnosti zadostovalo imetništvo lažje različice vozniškega dovoljenja za kategorijo D. Ker je v opredelitvi kategorije D navedena spodnja meja v zvezi s številom oseb, ki se lahko prevažajo, bi morala biti ta ponovljena v kategoriji D1.

41

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da čeprav je bila kategorija D1 v členu 3(2) Direktive 91/439 zasnovana kot podkategorija kategorije D, kot priča navedba „[z]notraj kategorij A, B, B + E, C, C + E, D in D + E se lahko izda posebno vozniško dovoljenje za vožnjo vozil naslednjih podkategorij“, pa ta navedba ni navedena v opredelitvi kategorij vozniških dovoljenj, določenih v členu 4(4) Direktive 2006/126. Dejstvo, da kategorija D1 tako zajema tudi vozila, ki ne spadajo v kategorijo D, in posledice, ki iz tega izhajajo za kategorizacijo različnih vozniških dovoljenj, pomeni torej izbiro, ki jo je opravil zakonodajalec Unije in katere uporabnosti v okviru tega postopka zaradi neizpolnitve obveznosti ni primerno izpodbijati.

42

Četrtič, Češka republika trdi, da bi kategorija D1 – če ne bi bilo spodnje meje več kot osem potnikov, ki jo določa češko pravo – ker zajema motorna vozila, katerih dolžina je največ 8 metrov in ki lahko prevažajo največ šestnajst potnikov, dejansko zajela kategoriji C1 in C. Mogoče naj bi bilo celo šteti, da se za vožnjo tovornjaka, krajšega od 8 metrov, zahteva vozniško dovoljenje za kategorijo D1, in da bi bilo vozniško dovoljenje za kategorijo C1 potrebno le, če bi dolžina takega tovornjaka presegala 8 metrov.

43

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je glede kategorij C/C1 in D1 opredelitev motornih vozil, razen dejavnikov glede števila potnikov, teže in dolžine, povsem enaka za navedene kategorije, zlasti v tem, da so ta motorna vozila, „zasnovana in izdelana za prevoz […] potnikov“.

44

Iz razmejitve kategorij C/C1 in D1 z navedbo „motorna vozila, ki ne spadajo v kategoriji D1 ali D“ izhaja, da bi morali pristojni organi držav članic pri določitvi kategorije vozniških dovoljenj najprej preučiti, ali se uporabi kategorija D1, in bi, če to velja, morali izdati vozniško dovoljenje za to kategorijo.

45

Tako bi kategorija D1 na podlagi zgolj dobesedne razlage zadevnih določb Direktive 2006/126 za motorna vozila, ki niso daljša od 8 metrov, popolnoma zajemala kategoriji C/C1.

46

Zato opredelitev kategorij C/C1 in D1 iz člena 4(4) Direktive 2006/126 očitno ne zagotavlja ustrezne razmejitve teh kategorij.

47

Vendar pa je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča pri razlagi določbe prava Unije upoštevati ne le njeno besedilo, ampak tudi kontekst in cilje, ki jih uresničuje ureditev, katere del je (sodba z dne 12. oktobra 2017, Kamin und Grill Shop, C‑289/16, EU:C:2017:758, točka 22 in navedena sodna praksa).

48

Tako je treba za pravilno razlago navedenih kategorij upoštevati celotno besedilo Direktive 2006/126, vključno s prilogami k tej direktivi, ki izkazujejo, da ima namembnost avtomobilov odločilno vlogo.

49

Kot je generalni pravobranilec poudaril v točki 47 sklepnih predlogov, vzorec vozniškega dovoljenja, določen v členu 1(1) Direktive 2006/126 in naveden v Prilogi I k tej direktivi, s piktogramom jasno ponazarja namembnost vozil posameznih kategorij, zlasti njihovo namembnost za prevoz blaga ali potnikov.

50

Prav tako določbe Priloge II k navedeni direktivi, navedene v točkah 7 in 8 te sodbe, izkazujejo, da se zahteve glede pridobitve vozniškega dovoljenja razlikujejo glede na namembnost zadevnega vozila.

51

Iz tega izhaja, da se ne sme dopustiti, da nespoštovanje razmejitve med kategorijami C/C1 in D/D1 privede do rezultata, ki bi bil v nasprotju s tistim, ki se želi doseči z Direktivo 2006/126, torej prometno varnostjo. Kot je generalni pravobranilec poudaril v točki 56 sklepnih predlogov, bi šlo za tak primer, če bi izključni prevoz oseb zagotavljali vozniki, ki imajo dovoljenje za vožnjo vozil kategorije C ali C1 in od katerih se je zahtevalo, da dokažejo predvsem znanje o prevzemu, natovarjanju, prevozu, dobavi in raztovarjanju blaga.

52

Res je sicer, da se na področju vozniških dovoljenj, na katerem morajo nacionalne uprave obravnavati zelo številne vloge, in to v razumno kratkem roku, zakonodajna rešitev, ki zahteva uporabo elementov, ki niso navedeni neposredno v opredelitvah kategorij vozniških dovoljenj, ne zdi optimalna.

53

Vendar država članica ne sme sprejeti nacionalne zakonodaje za prenos Direktive 2006/126, ki bi uvedla pogoje, ki s to direktivo niso določeni, ali bi odpravila pogoje, določene s to direktivo, kar bi pomenilo, da so kategorije vozil, opredeljene z Direktivo 2006/126, spremenjene v škodo prometne varnosti. Morebitne redakcijske nejasnosti te direktive bi morda terjale odziv zakonodajalca Unije, vendar zaradi njih Sodišče ne sme zavrniti tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti, ki jo je treba ugotoviti.

54

V teh okoliščinah je treba trditve, ki jih je navedla Češka republika, zavrniti.

55

Zato je treba ugotoviti, da Češka republika:

56

Na podlagi člena 138(1) Poslovnika Sodišča se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Komisija je predlagala, naj se Češki republiki naloži plačilo stroškov, in ker ta obveznosti ni izpolnila, se ji naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je Sodišče (deveti senat) razsodilo: