–

za R. Thybauta B. Cambier, F. Hans in J. Sambon, odvetniki,

–

za J. De Costera in F. Romaina B. Cambier in F. Hans, odvetnika,

–

za Bodymat SA F. Evrard, M. Scholasse in F. Haumont, odvetniki,

–

za belgijsko vlado M. Jacobs, L. Van den Broeck in J. Van Holm, agenti, skupaj z B. Hendrickxom, odvetnik,

–

za dansko vlado J. Nymann-Lindegren, agent,

–

za Evropsko komisijo C. Hermes, F. Thiran in C. Zadra, agenti,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 2(a) Direktive 2001/42/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. junija 2001 o presoji vplivov nekaterih načrtov in programov na okolje (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 6, str. 157, v nadaljevanju: Direktiva SOP).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Raoulom Thybautem, Johnnyjem De Costero in Frédéricom Romainom ter valonsko regijo glede veljavnosti odloka vlade te regije z dne 3. maja 2012 o razmejitvi urbanega komasacijskega območja na območju občine Orp-Jauche (Belgija) (Moniteur belge z dne 22. maja 2012, str. 29488, v nadaljevanju: izpodbijani odlok).

3

V uvodni izjavi 4 Direktive SOP je navedeno:

„Okoljska presoja je pomembno orodje za vključevanje okoljskih vidikov v pripravljanje in sprejemanje nekaterih načrtov in programov, ki bodo verjetno imeli znatne vplive na okolje v državah članicah, ker zagotavlja, da se taki vplivi izvajanja načrtov in programov upoštevajo med njihovo pripravo in pred sprejetjem.“

4

Člen 1 te direktive, naslovljen „Cilji“, določa:

„Cilj te direktive je zagotoviti visoko raven varstva okolja in prispevati k vključevanju okoljskih vidikov v pripravljanje in sprejemanje načrtov in programov, zato da se spodbuja trajnostni razvoj, tako da se zagotovi skladno s to direktivo izvedena okoljska presoja nekaterih načrtov in programov, ki bodo verjetno znatno vplivali na okolje.“

5

Člen 2 navedene direktive določa:

„V tej direktivi:

[…]“

6

Člen 3 Direktive SOP, naslovljen „Področje uporabe“, določa:

„1.   Okoljska presoja v skladu s členi 4 do 9 se izvede pri načrtih in programih iz odstavkov 2 do 4, ki bodo verjetno znatno vplivali na okolje.

2.   Ob upoštevanju odstavka 3 se okoljska presoja izvede za vse načrte in programe:

3.   Pri načrtih in programih iz odstavka 2, ki določajo rabo majhnih območij na lokalni ravni, ter pri manjših spremembah načrtov in programov iz odstavka 2 je okoljska presoja potrebna le, kadar države članice ugotovijo, da bodo verjetno znatno vplivali na okolje.

[…]“

7

Člen 5 Direktive SOP, naslovljen „Okoljsko poročilo“, v odstavku 3 določa:

„Za zagotavljanje informacij iz Priloge I se lahko uporabijo ustrezne razpoložljive informacije o okoljskih vplivih načrtov in programov, ki so bile pridobljene na drugih ravneh odločanja ali na podlagi druge zakonodaje Skupnosti.“

8

Člen 6 navedene direktive, naslovljen „Posvetovanje“, določa:

„1.   Osnutek načrta ali programa in okoljsko poročilo, pripravljeno v skladu s členom 5, morata biti dana na voljo organom iz odstavka 3 tega člena in javnosti.

2.   Organom iz odstavka 3 in javnosti iz odstavka 4 je treba dovolj zgodaj dati učinkovito priložnost, da v ustreznih rokih podajo svoje mnenje o osnutku načrta ali programa in spremljajočem okoljskem poročilu, preden se načrt ali program sprejme ali vloži v zakonodajni postopek.

3.   Države članice določijo organe, s katerimi se je treba posvetovati in ki jih bodo verjetno zadevali okoljski vplivi izvajanja načrtov in programov zaradi njihovih posebnih okoljskih nalog.

4.   Države članice opredelijo pojem javnost za namene odstavka 2, vključno z javnostjo, ki jo bo ali bi jo lahko odločanje po tej direktivi prizadelo ali ki ima interes pri takem odločanju, skupaj z ustreznimi nevladnimi organizacijami, kakršne so organizacije, ki spodbujajo varstvo okolja, in drugimi zadevnimi organizacijami.

5.   Podrobno ureditev obveščanja organov in javnosti ter posvetovanja z njimi določijo države članice.“

9

Člen 11 Direktive o SOP, naslovljen „Razmerje do druge zakonodaje Skupnosti“, v odstavku 1 določa:

„Okoljska presoja po tej direktivi [je] brez vpliva na zahteve Direktive [85/337] in katere koli druge zahteve zakonodaje Skupnosti.“

10

V skladu s členom 4(2) Direktive 2011/92 (v nadaljevanju: Direktiva PVO) države članice za projekte, ki so našteti v Prilogi II k tej direktivi, odločijo, ali se projekt presoja v skladu s členi od 5 do 10 navedene direktive. Med projekti iz naslova 10 te priloge z naslovom „Infrastrukturni projekti“, se pod točko (b) nahajajo „[u]rbanistični projekti, vključno s projekti za gradnjo nakupovalnih središč in parkirišč“.

11

Člen 1 Code wallon de l’aménagement du territoire, de l’urbanisme, du patrimoine et de l’énergie (valonski zakonik o prostorskem načrtovanju, urbanizmu, naravni in kulturni dediščini ter energiji, v nadaljevanju: CWATUPE) v različici, ki se uporablja za dejansko stanje v postopku v glavni stvari, v odstavku 3 določa:„Prostorsko načrtovanje in urbanizem se določita s temi načrti in predpisi:

12

Člen 127 tega zakonika določa:

„(1)   […] [urbanistično] dovoljenje izda vlada ali pooblaščeni uradnik:

[…]

[…]

(3)   Če bi bila vloga predhodno predmet posebnih ukrepov obveščanja, ki jih določi vlada ter obveznega posvetovanja iz člena 4(1), točka 3, kadar gre za opravila in dela iz odstavka 1, pododstavek 1, točke 1, 2, 4, 5, 7 in 8, in ki spoštujejo ali oblikujejo zasnovo krajine, se dovoljenje lahko izda z odstopanjem od sektorskega načrta, načrta komunalne ureditve, občinskega urbanističnega pravilnika ali uskladitvenega načrta.“

13

V prvem in četrtem odstavku člena 181 CWATUPE je določeno:

„Vlada lahko odloči, da je razlastitev nepremičnin v javno korist, če so te na:

[…]

[…]

Na urbanem komasacijskem območju se lahko ne glede na neobstoj občinskega prostorskega načrta uporabi člen 58, odstavki od 3 do 6“.

14

Člen 58, odstavki od 3 do 6, tega zakonika določa:

„Kot razlastitelji lahko delujejo: regija, pokrajine, občine, avtonomne komunalne službe, združenja lokalnih organov, katerih poslovni namen je prostorsko načrtovanje ali stanovanjske in javne ustanove in organi, ki so z zakonom ali uredbo pooblaščeni za razlastitev v javno korist.

Če se načrtovana razlastitev namerava izvesti za prostorsko načrtovanje, ki se nanaša na del, ki je določen za dovoljenje za parcelacijo ali urbanistično dovoljenje za izgradnjo nepremičnin za stanovanjsko rabo ali trgovsko dejavnost, imajo lastnik ali lastniki, ki imajo več kot polovico površine zemljišča na tem območju, pravico zahtevati, da se jim v rokih in pogojih, ki jih določi razlastitelj in če imajo za to potrebna sredstva, zaupa izvedba del, ki spadajo pod to načrtovanje, ter parcelacija in komasacija.

Ta zahtevek mora biti vložen v prekluzivnem roku treh mesecev od objave vladnega odloka o odobritvi načrta za razlastitev v Moniteur belge.

Če je namen razlastitve priprava prostorskega načrta za del območja, določenega za poseben namen v skladu s členom 49, odstavek 1, točka 2, lahko lastnik ali lastniki v skladu s pogoji, določenimi zgoraj, zahtevajo, da se jim zaupa izvedba del, ki spadajo pod to načrtovanje.“

15

Valonski minister za stanovanjska vprašanja, promet in prostorski razvoj (Belgija) je 27. aprila 2009 sprejel odlok o določitvi urbanega komasacijskega območja (v nadaljevanju: UKO) za središče kraja Orp-le-Petit, ki spada v občino Orp-Jauche (Belgija). Conseil d’État (državni svet, Belgija) je odločal o treh tožbah zoper ta odlok in ga s sodbo z dne 3. junija 2010 razglasil za ničen.

16

Po tej razglasitvi ničnosti je družba Bodymat predložila nov načrt za predvideno UKO v velikosti 40.000 m2. Ta družba je predlagala, da se stari industrijski objekti v središču kraja Orp-le-Petit „preuredijo“ v trgovino z gradbenim materialom, živilsko trgovino in druge dodatne manjše trgovine in da se vsi ti poslovni objekti dopolnijo s „pripadajočimi stanovanji“ ter z novo cesto, priključeno na obstoječe omrežje in parkirni prostor.

17

Iz izpodbijanega odloka je razvidno, da je bila načrtu za UKO priložena presoja vplivov na okolje na podlagi študije vplivov, ki jo je izdelal urad za študije in svetovanje na področju okolja.

18

Občinski svet občine Orp-Jauche je po posvetovanju 22. decembra 2010 sprejel odločitev o določitvi UKO za središče kraja Orp-le-Petit in celoten spis poslal pooblaščenemu uradniku (Belgija), da bi se nadaljeval postopek izvedbe v skladu s členom 127(1), prvi pododstavek, točka 8, CWATUPE.

19

Pooblaščeni uradnik je z mnenjem z dne 6. junija 2011 predlagal odobritev odločitve o določitvi UKO.

20

Valonska vlada (Belgija) je 3. maja 2012 z izpodbijanim odlokom odobrila odločitev o določitvi zadevnega UKO.

21

Tožeče stranke v postopku v glavni stvari, posamezniki, živeči v bližini območja, ki ga zadeva to UKO, so pri Conseil d’État (državni svet, Belgija) vložili tožbo za razglasitev ničnosti izpodbijanega odloka. Menijo, da študija vplivov na okolje, izvedena v obravnavanem primeru, ne izpolnjuje pogojev v skladu z zahtevami iz Direktive SOP, saj naj ne bi bila popolna, napačna in v nasprotju s predpisi. Menijo, da UKO spada pod pojem „načrti in programi“ v smislu te direktive in da navedena direktiva ni bila pravilno prenesena v belgijsko pravo.

22

Družba Bodymat, intervenientka iz postopka v glavni stvari, v odgovor navaja, da je namen UKO zgolj določiti območje in da ne spada med instrumente, ki morajo biti predmet presoje vplivov na okolje v skladu z Direktivo SOP.

23

Predložitveno sodišče meni, da preučitev utemeljenosti tožbe iz postopka v glavni stvari zahteva predhodno opredelitev narave in obsega UKO.

24

To sodišče poudarja, da je edini namen UKO določitev območja, to je razmejitev geografskega območja, na katerem bi bilo mogoče izvesti „urbanistični načrt za spremembo namembnosti in razvoj mestnih funkcij, za katerega izvedbo je treba zgraditi, spremeniti, razširiti, odstraniti ali zgraditi cestni nadvoz in nadvoz nad javnimi območji“.

25

Navedeno sodišče navaja tudi, da se določitev UKO razlikuje od urbanističnega načrta, čeprav je ta pogoj za sprejetje odločitve o določitvi UKO. Tako bi bil urbanistični načrt lahko po sprejetju odločitve o določitvi UKO spremenjen ali prilagojen, ampak bi še vedno zahteval presojo vplivov na okolje v skladu s predpisi na zadevnem področju.

26

Predložitveno sodišče na podlagi teh navedb navaja pravne posledice sprejetja odločitve o določitvi UKO. Prvič, spremeni se organ, pooblaščen za izdajo urbanističnih dovoljenj. Drugič, člen 127(3) CWATUPE določa, da lahko ta dovoljenja, izdana za tako razmejeno geografsko območje, odstopajo od sektorskega načrta, načrta komunalne ureditve, občinskega urbanističnega pravilnika ali uskladitvenega načrta. Tretjič, vlada lahko odredi, da je razlastitev nepremičnin na UKO v skladu s podrobnimi pravili, določenimi v CWATUPE, v javno korist.

27

To sodišče navaja, da bi se lahko škodljivi vplivi, glede katerih so tožeče stranke iz postopka v glavni stvari v skrbeh, pojavili le z izvedbo urbanističnega načrta. Izpodbijani odlok pa naj ne bi neposredno dovoljeval tega načrta, saj bi moral biti ta predmet ločenih dovoljenj, pri čemer bi morala biti opravljena presoja vplivov. Vendar navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijani odlok nepogrešljiva predpostavka za izvedbo navedenega načrta. Zaradi sprejetja odločitve o določitvi UKO bi bila lahko namreč dovoljenja v zvezi z urbanističnim načrtom, ki je njegova podlaga, izdana v skladu s postopkom, izrecno določenim v CWATUPE.

28

Tako navedeno sodišče meni, da je posledica sprejetja odločitve o določitvi UKO sprememba pravnega reda, saj ta dopušča preureditev območja v skladu s posebnim postopkom, ki lahko povzroči škodo osebam, kot so te iz postopka v glavni stvari.

29

Predložitveno sodišče se hkrati – čeprav iz različnih razlogov – sprašuje o skladnosti člena 127(1), točka 8, CWATUPE, z belgijsko ustavo in s pravom Unije.

30

Predložitveno sodišče je v teh okoliščinah prekinilo odločanje in Cour constitutionnelle (ustavno sodišče, Belgija) in Sodišču v predhodno odločanje predložilo vprašanje, ali je zakonodaja iz postopka v glavni stvari v nasprotju z belgijsko ustavo ter ali odločitev o določitvi UKO pomeni načrt ali program v smislu Direktive SOP, pri čemer je pojasnilo, da se vprašanje, postavljeno Sodišču, temu dejansko predloži šele po morebitni potrditvi neobstoja kršitve belgijske ustave od Cour constitutionnelle (ustavno sodišče).

31

Cour constitutionnelle (ustavno sodišče) je s sodbo z dne 16. junija 2016 odločilo, da člen 127(1), prvi pododstavek, točka 8, člen 127(3), člen 181, prvi odstavek, točka 5 in člen 181, četrti odstavek, CWATUPE, ne kršijo belgijske ustave, če „se določbe o odstopanjih, dovoljene s členom 127(3), [razlagajo] ozko in [če] je njihova uporaba ustrezno obrazložena, čeprav zakonodajalec, ki izdaja odloke, v zadevni določbi glede dovoljenj, izdanih glede UKO, ni pojasnil, da se ta odstopanja lahko odobrijo le izjemoma“.

32

Conseil d’État (državni svet, Belgija) je po razglasitvi te sodbe Sodišču predložil vprašanje za predhodno odločanje, ki mu je bilo namenjeno.

33

Besedilo vprašanja za predhodno odločanje, naslovljeno na Sodišče, je tako:

„Ali je treba člen 2(a) Direktive [SOP] razlagati tako, da je s pojmom ‚načrt ali program‘ zajeto območje, ki je določeno z zakonsko določbo in ga je določil regionalni organ:

34

Najprej je treba poudariti, da čeprav se vprašanje za predhodno odločanje nanaša le na člen 2(a) Direktive [SOP], kot trdi več udeležencev v postopku pred Sodiščem, se predlog za sprejetje predhodne odločbe nanaša tudi na določitev, ali sprejetje odločitve o določitvi UKO, kakršno je to iz postopka v glavni stvari, spada pod pojem „načrti in programi“ v smislu te določbe, ter na vprašanje, ali tak akt spada med akte, ki morajo biti predmet presoje vplivov na okolje v smislu člena 3 te direktive.

35

To, da je nacionalno sodišče predlog za sprejetje predhodne odločbe formalno oblikovalo tako, da se je sklicevalo na nekatere določbe prava Unije, ni ovira za to, da Sodišče temu sodišču ne bi predložilo vseh elementov razlage, ki bi lahko bili koristni pri razsojanju o zadevi, o kateri odloča, ne glede na to, ali jih je nacionalno sodišče v vprašanjih navedlo. Glede tega mora Sodišče iz vseh elementov, ki jih je predložilo nacionalno sodišče, zlasti iz obrazložitve predložitvene odločbe, zbrati elemente prava Unije, ki jih je treba razložiti ob upoštevanju predmeta spora (sodba z dne 22. junija 2017, E.ON Biofor Sverige, C‑549/15, EU:C:2017:490, točka 72 in navedena sodna praksa).

36

Glede tega člen 3(2) Direktive SOP določa pravilo, v skladu s katerim se okoljska presoja izvede za vse načrte in programe, na katere se nanaša ta določba, medtem ko izjema iz člena 3(3) te direktive to presojo pogojuje s tem, da države članice za zgoraj navedene načrte ugotovijo, ali bodo verjetno znatno vplivali na okolje (glej v tem smislu sodbo z dne 18. aprila 2013, L, C‑463/11, EU:C:2013:247, točka 32).

37

Vprašanje za predhodno odločanje je treba torej razumeti v bistvu kot vprašanje, ali je treba člena 2(a) in 3 Direktive SOP razlagati tako, da določitev UKO, kakršno je to v postopku v glavni stvari, katere edini cilj je določiti geografsko območje, znotraj katerega se bo lahko izvedel urbanistični načrt, ki se nanaša na spremembo namembnosti in razvoj mestnih funkcij, in zahteva izgradnjo, spremembo, razširitev, odstranitev ali izgradnjo cestnega nadvoza in nadvoza nad javnimi območji, za katerega izvedbo bo dovoljeno odstopanje od nekaterih urbanističnih pravil, spada pod pojem „načrti in programi“, ki bi lahko znatno vplivali na okolje v smislu te direktive in mora biti predmet presoje vplivov na okolje.

38

Najprej je treba spomniti, da iz uvodne izjave 4 Direktive SOP izhaja, da je okoljska presoja pomembno orodje za vključevanje okoljskih vidikov v pripravljanje in sprejemanje nekaterih načrtov in programov.

39

Dalje, v skladu s členom 1 te direktive je njen cilj zagotoviti visoko raven varstva okolja in prispevati k vključevanju okoljskih vidikov v pripravljanje in sprejemanje načrtov in programov, zato da se spodbuja trajnostni razvoj, tako da se v skladu z navedeno direktivo zagotovi izvedena okoljska presoja nekaterih načrtov in programov, ki bodo verjetno znatno vplivali na okolje (sodba z dne 21. decembra 2016, Associazione Italia Nostra Onlus, C‑444/15, EU:C:2016:978, točka 47).

40

Nazadnje, določbe, ki opredeljujejo področje uporabe te direktive, zlasti pa tiste, ki opredeljujejo akte, določene z njo, je treba ob upoštevanju cilja te direktive, ki je zagotavljanje visoke ravni varstva okolja, razlagati široko (sodba z dne 27. oktobra 2016, D’Oultremont in drugi, C‑290/15, EU:C:2016:816, točka 40 in navedena sodna praksa).

41

Na vprašanje za predhodno odločanje je treba odgovoriti glede na zgoraj navedeno.

42

Prvič, člen 2(a) Direktive SOP „načrte in programe“ opredeljuje kot tiste, ki izpolnjujejo dva kumulativna pogoja, in sicer, na eni strani, da jih izdela in/ali sprejme organ na nacionalni, regionalni ali lokalni ravni ali jih pripravi organ, sprejme pa jih parlament ali vlada v zakonodajnem postopku, ter na drugi strani, da jih zahtevajo zakonski in drugi predpisi.

43

Sodišče je to določbo razlagalo tako, da je treba za načrte in programe, katerih sprejetje je urejeno z nacionalnimi zakonskimi ali drugimi predpisi, ki določajo organe, ki so pristojni za njihovo sprejetje, in postopek njihove priprave, šteti, da „se zahtevajo“ v smislu Direktive SOP in za njeno uporabo in da je zato treba presoditi njihov vpliv na okolje pod pogoji, ki jih določa ta direktiva (sodba z dne 22. marca 2012, Inter-Environnement Bruxelles in drugi, C‑567/10, EU:C:2012:159, točka 31).

44

.V obravnavani zadevi je iz ugotovitev predložitvenega sodišča razvidno, da je izpodbijani odlok sprejel regionalni organ na podlagi člena 127 CWATUPE.

45

Iz tega sledi, da so pogoji, navedeni v točki 42 te sodbe, izpolnjeni.

46

Drugič, navesti je treba, da je treba na podlagi člena 3(2)(a) Direktive SOP sistematično opraviti okoljsko presojo glede načrtov in programov, ki so pripravljeni za nekatere sektorje in ki določajo okvir za prihodnja soglasja za izvedbo projektov iz prilog I in II k Direktivi PVO (glej v tem smislu sodbo z dne 17. junija 2010, Terre wallonne in Inter-Environnement Wallonie, C‑105/09 in C‑110/09, EU:C:2010:355, točka 43).

47

Glede prvega od teh pogojev je iz besedila člena 3(2)(a) Direktive SOP razvidno, da se ta določba nanaša zlasti na področje „prostorskega načrtovanja ali rabe zemljišč“.

48

Okoliščina, da se ta določba nanaša tako na „prostorsko načrtovanje“ kot tudi na „rabo zemljišč“ jasno kaže na to, da se navedeno področje ne omejuje na rabo zemljišč v ozkem smislu, in sicer na razdelitev ozemlja na območja in opredelitev dejavnosti, dovoljenih znotraj teh območij, ampak, da to področje nujno zajema širši spekter.

49

Določitev UKO, kakršno je to iz postopka v glavni stvari, zaradi svoje opredelitve in namena, ki dopušča odstopanje od urbanističnih predpisov, ki se nanašajo na izgradnjo in prostorsko načrtovanje, spada na področje „prostorskega načrtovanja ali rabe zemljišč“ v smislu člena 3(2)(a) navedene direktive.

50

V zvezi z drugim od teh pogojev, navedenih v točki 46 te sodbe, je treba za ugotovitev, ali določitev UKO, kakršno je to iz postopka v glavni stvari, določa okvir za prihodnja soglasja za izvedbo projektov iz prilog I in II k Direktivi PVO, preučiti vsebino in namen tega akta, ob upoštevanju obsega okoljske presoje projektov, kot ga določa navedena direktiva (glej v tem smislu sodbo z dne 17. junija 2010, Terre wallonne in Inter-Environnement Wallonie, C‑105/09 in C‑110/09, EU:C:2010:355, točka 45).

51

Med projekti, navedenimi v Prilogi II k Direktivi PVO, so pod njenim naslovom 10 infrastrukturni projekti, ki v točki (b) tega naslova zajemajo urbanistične projekte.

52

Iz besedila člena 127 CWATUPE je razvidno, da je namen določitve UKO, kakršno je to iz postopka v glavni stvari, določiti razmejitev geografskega območja, na katerem bi bilo mogoče izvesti „urbanistični načrt za spremembo namembnosti in razvoj mestnih funkcij, za katerega izvedbo je treba zgraditi, spremeniti, razširiti, odstraniti ali zgraditi cestni nadvoz in nadvoz nad javnimi območji“.

53

Tako tak akt, glede na njegovo vsebino in namen, s tem, da predvideva izvedbo infrastrukturnih projektov na splošno in zlasti urbanističnih projektov, prispeva k izvajanju projektov, naštetih v navedeni prilogi.

54

Glede vprašanja, ali akt, kakršen je izpodbijani akt, opredeljuje okvir, v katerem bo lahko v prihodnosti dovoljena izvedba projektov, je treba spomniti, da je Sodišče že odločilo, da se pojem „načrti in programi“ nanaša na vsak akt, ki z opredelitvijo pravil in postopkov nadzora, ki se uporabljajo v zadevnem sektorju, določa velik nabor meril in pogojev za odobritev in izvedbo enega ali več projektov, za katere je verjetno, da bodo znatno vplivali na okolje (sodba z dne 27. oktobra 2016, D’Oultremont in drugi, C‑290/15, EU:C:2016:816, točka 49 in navedena sodna praksa).

55

V zvezi s tem je treba pojem „velik nabor meril in pogojev“ razumeti kakovostno in ne količinsko. Izogibati se je namreč treba mogočim strategijam za izogibanje obveznosti iz Direktive SOP, kar se lahko kaže v obliki drobljenja ukrepov, s čimer se zmanjša polni učinek te direktive (glej v tem smislu sodbo z dne 27. oktobra 2016, D’Oultremont in drugi, C‑290/15, EU:C:2016:816, točka 48 in navedena sodna praksa).

56

V obravnavani zadevi je iz ugotovitev predložitvenega sodišča razvidno, da določitev UKO, kakršno je to iz postopka v glavni stvari, ne določa pozitivnih zahtev, vendar pa omogoča odstopanje od obstoječih urbanističnih predpisov. To sodišče namreč pojasnjuje, da je bil z razmejitvijo UKO z izpodbijanim odlokom sprejet prihodnji urbanistični načrt, za katerega bo lahko lažje pridobljeno odstopanje od veljavnih urbanističnih predpisov. V tem okviru navaja, da v skladu s členom 127(3) CWATUPE in pod pogoji, določenimi v njem, urbanistična dovoljenja, izdana za geografsko območje, razmejeno z UKO, lahko odstopajo od sektorskega načrta, načrta komunalne ureditve ter občinskega urbanističnega pravilnika.

57

Glede na to, da so sektorski načrt, načrt komunalne ureditve ter občinski urbanistični pravilnik načrti in programi v smislu Direktive SOP, mora biti določitev UKO, kakršno je to iz postopka v glavni stvari, ker spreminja okvir, vzpostavljen s temi načrti, enako opredeljena in predmet enake pravne ureditve.

58

Iz tega sledi, da ta akt sicer ne vsebuje in ne more vsebovati pozitivnih zahtev, vendar možnost lažje pridobitve odstopanj od veljavnih urbanističnih predpisov, ki jo vzpostavlja, spreminja pravni red in določitev UKO iz postopka v glavni stvari posledično postavlja na področje uporabe člena 2(a) in člena 3(2)(a) Direktive SOP.

59

Glede na te elemente, katerih resničnost in obseg glede na zadevni akt pa mora presoditi predložitveno sodišče, je treba ugotoviti, da akt, kakršen je ta iz postopka v glavni stvari, spada pod pojem „načrti in programi“ v smislu členov 2(a), 3(1), in 3(2) Direktive SOP in mora biti predmet presoje vplivov na okolje.

60

Tretjič in nazadnje, predložitveno sodišče pojasnjuje, da je bil z razdelitvijo UKO sprejet urbanistični načrt, vendar bo moral biti ta še predmet dovoljenj, ki bodo zahtevala presojo vplivov v smislu Direktive PVO.

61

Opozoriti je treba, da morajo biti „načrti in programi“, za katere je verjetno, da bodo znatno vplivali na okolje, ob njihovi izdelavi in pred njihovim sprejetjem predmet okoljske presoje, kar je bistveni namen Direktive SOP (glej v tem smislu sodbo z dne 28. Februarja 2012, Inter-Environnement Wallonie in Terre wallonne, C‑41/11, EU:C:2012:103, točka 40 in navedena sodna praksa).

62

Ob tem je iz člena 6(2) te direktive razvidno, kot je generalna pravobranilka navedla v točki 39 sklepnih predlogov, da je treba okoljsko presojo izvesti čim prej, da se še lahko vpliva na morebitne odločitve. Na tej stopnji je namreč mogoče analizirati različne možnosti in izvesti strateške odločitve.

63

Poleg tega, čeprav člen 5(3) Direktive SOP določa možnost uporabe koristnih informacij, pridobljenih na drugih ravneh odločanja ali v skladu z drugimi zakonodajnimi instrumenti Unije, je v členu 11(1) te direktive pojasnjeno, da je okoljska presoja po tej direktivi brez vpliva na zahteve Direktive PVO.

64

Poleg tega presoja vplivov na okolje v skladu z Direktivo PVO ne oprosti obveznosti izvedbe okoljske presoje, ki jo zahteva Direktiva SOP, da bi se upoštevali njeni posebni okoljski vidiki.

65

Če zaradi odloka, kakršen je ta iz postopka v glavni stvari, kot je opisano v točki 58 te sodbe, pride do spremembe referenčnega pravnega okvira, ki brez omejitev daje možnost odstopanja od urbanističnih pravil za vse projekte, izvedene naknadno na zadevnem geografskem območju, lahko taka možnost znatno vpliva na okolje. Tako ob preverjanju, ki ga mora opraviti predložitveno sodišče, sprememba predhodne presoje vplivov zahteva novo presojo vplivov na okolje.

66

Taka ugotovitev ohranja polni učinek Direktive SOP tako, da zagotavlja, da so mogoči znatni vplivi na okolje predmet okoljske presoje.

67

Glede na zgoraj navedeno je treba na vprašanje za predhodno odločanje odgovoriti, da je treba člene 2(a), 3(1) in 3(2)(a) Direktive SOP razlagati tako, da odlok o določitvi UKO, katerega edini cilj je določitev geografskega območja, znotraj katerega bo mogoče izvesti urbanistični načrt, ki se nanaša na spremembo namembnosti in razvoj mestnih funkcij, in zahteva izgradnjo, spremembo, razširitev, odstranitev ali izgradnjo cestnega nadvoza in nadvoza nad javnimi območji, za katerega izvedbo bo dovoljeno odstopiti od nekaterih urbanističnih predpisov, zaradi te možnosti odstopanja spada pod pojem „načrti in programi“, ki lahko znatno vplivajo na okolje v smislu te direktive, in zato zahteva okoljsko presojo.

68

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo:

Člene 2(a), 3(1) in 3(2)(a) Direktive 2001/42/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. junija 2001 o presoji vplivov nekaterih načrtov in programov na okolje je treba razlagati tako, da odlok o določitvi urbanega komasacijskega območja, katerega edini cilj je določitev geografskega območja, znotraj katerega bo mogoče izvesti urbanistični načrt, ki se nanaša na spremembo namembnosti in razvoj mestnih funkcij, in zahteva izgradnjo, spremembo, razširitev, odstranitev ali izgradnjo cestnega nadvoza in nadvoza nad javnimi območji, za katerega izvedbo bo dovoljeno odstopiti od nekaterih urbanističnih predpisov, zaradi te možnosti odstopanja spada pod pojem „načrti in programi“, ki lahko znatno vplivajo na okolje v smislu te direktive, in zato zahteva okoljsko presojo.