–

za INEOS Köln GmbH S. Altenschmidt in A. Sitzer, odvetnika,

–

za nemško vlado T. Henze in J. Möller, agenta,

–

za Evropsko komisijo A. C. Becker in C. Zadra, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 3(h) Sklepa Komisije z dne 27. aprila 2011 o določitvi prehodnih pravil za usklajeno brezplačno dodelitev pravic do emisije na ravni Unije v skladu s členom 10a Direktive 2003/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta (2011/278/EU) (UL 2011, L 130, str. 1).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo INEOS Köln GmbH (v nadaljevanju: INEOS) in Bundesrepublik Deutschland (Zvezna republika Nemčija), ki jo zastopa Umweltbundesamt (zvezni urad za okolje), glede zavrnitve prošnje te družbe za brezplačno dodelitev pravic do emisije (v nadaljevanju: pravice do emisije) v zvezi z emisijami iz izgorevanja nepopolno oksidiranega ogljika.

3

Člen 10a Direktive 2003/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. oktobra 2003 o vzpostavitvi sistema za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov v Skupnosti in o spremembi Direktive Sveta 96/61/ES (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 7, str. 631), kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 (UL 2009, L 140, str. 63, v nadaljevanju: Direktiva 2003/87), naslovljen „Prehodna pravila na ravni Skupnosti za usklajeno brezplačno dodelitev“, določa:

„1.   Do 31. decembra 2010 Komisija sprejme polno usklajene izvedbene ukrepe na ravni Skupnosti za dodelitev pravic […]

[…]

Ukrepi iz prvega pododstavka, kolikor je mogoče, določijo ex-ante referenčne vrednosti celotne Skupnosti za zagotovitev, da se dodelitev opravi na način, ki spodbuja tehnologije za zmanjševanje emisij toplogrednih plinov in energetske učinkovitosti ob upoštevanju najučinkovitejših tehnologij, nadomestnih proizvodov, alternativnih proizvodnih postopkov, soproizvodnje z visokim izkoristkom, energetsko učinkovite predelave odpadnih plinov, uporabe biomase ter zajemanja in shranjevanja CO2, kjer so na voljo takšne zmogljivosti, da ne spodbuja povečanja emisij. […]

[…]

11.   Ob upoštevanju člena 10b znaša količina pravic, dodeljena brezplačno v okviru odstavkov 4 do 7 tega člena leta 2013, 80 % količine, določene v skladu z ukrepi iz odstavka 1. Nato se količina brezplačno dodeljenih pravic vsako leto zmanjšuje za enak znesek do 30 % količine brezplačno dodeljenih pravic leta 2020, z namenom, da leta 2027 pravice ne bi bile več dodeljene brezplačno.

[…]“

4

V uvodni izjavi 23 Direktive 2009/29 je navedeno:

„Prehodna brezplačna dodelitev pravic napravam bi morala biti omogočena prek usklajenih pravil Skupnosti (‚ex-ante referenčne vrednosti‘), da bi tako zmanjšali izkrivljanje konkurence v Skupnosti. Ta pravila bi morala upoštevati tehnologije na področju toplogrednih plinov in energetske učinkovitosti, nadomestne proizvode, alternativne proizvodne postopke, uporabo biomase, obnovljive vire energije ter zajemanje in shranjevanje CO2. V nobenem primeru ta pravila ne bi smela spodbujati povečevanja emisij […]. Ta usklajena pravila lahko upoštevajo tudi emisije, povezane z uporabo gorljivih odpadnih plinov, ko se v industrijskem postopku ni mogoče izogniti proizvodnji teh odpadnih plinov. V zvezi s tem lahko pravila določajo brezplačno dodelitev pravic upravljavcem naprav za sežiganje zadevnih odpadnih plinov ali upravljavcem naprav, kjer ti plini nastajajo. […]“

5

Komisija je s Sklepom 2011/278 na podlagi člena 10a Direktive 2003/87 določila usklajene podlage, na katerih morajo države članice za vsako leto izračunati število brezplačno dodeljenih pravic do emisije za vsako napravo na svojem ozemlju.

6

V uvodnih izjavah 1, 8, 12 in 32 tega sklepa je navedeno:

[…]

[…]

[…]

7

Člen 3 Sklepa 2011/278, naslovljen „Opredelitev pojmov“, določa:

„V tem sklepu se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

[…]

[…]“

8

Člen 6 Sklepa 2011/278, naslovljen „Razdelitev na podnaprave“, določa:

„1.   Države članice za namene tega sklepa vsako napravo, ki je upravičena do brezplačne dodelitve pravic do emisije v skladu s členom 10a Direktive [2003/87], razdelijo na eno ali več navedenih podnaprav, kakor je primerno:

[…]“

9

Člen 10 Sklepa 2011/278, naslovljen „Dodelitev na ravni naprave“, določa:

„1.   Države članice na podlagi podatkov, zbranih v skladu s členom 7, za vsako leto v skladu z odstavki [od] 2 do 8 izračunajo število brezplačno dodeljenih pravic do emisije od leta 2013 dalje za vsako posamezno obstoječo napravo na njihovem ozemlju.

2.   Za namene tega izračuna države članice najprej na naslednji način določijo predhodno letno število brezplačno dodeljenih pravic do emisije za vsako podnapravo posebej:

[…]

10

Člen 9(1) Treibhausgas-Emissionshandelgeset (zakon o trgovanju s pravicami do emisije toplogrednih plinov) z dne 21. julija 2011 (BGBl. 2011 I, str. 1475) določa, da se upravljavcem naprav brezplačno dodelijo pravice do emisije v skladu z načeli iz člena 10a Direktive 2003/87 in iz Sklepa 2011/278.

11

Člen 2, točka 17, Verordnung über die Zuteilung von Treibhausgas-Emissionsberechtigungen in der Handelsperiode 2013 bis 2020 (uredba o dodeljevanju pravic do emisije toplogrednih plinov v trgovalnem obdobju od 2013 do 2020) z dne 26. septembra 2011 (BGBl. 2011 I, str. 1921; v nadaljevanju: ZuV 2020) vsebuje to opredelitev pojma „odpadni plin“:

„mešanica plinov, ki vsebuje nepopolno oksidiran ogljik kot stranski produkt procesov iz točke 29(b), tako da kemična energijska vsebnost zadošča, da se samostojno sežgejo brez dodajanja goriva ali v primeru mešanja z gorivi z višjo kalorično vrednostjo znatno prispevajo k celotni dobavi energije“.

12

V skladu s členom 2, točka 29, ZuV 2020, se pojem „podnaprava z referenčno vrednostjo za procesne emisije“ nanaša na:

„[…]

13

Družba INEOS upravlja petrokemični obrat, ki zajema več naprav za proizvodnjo osnovnih organskih kemikalij in katerega del je industrijska termoelektrarna. Zadnjenavedena ta obrat oskrbuje s paro z izgorevanjem, med drugim, tekočih in plinastih odpadnih snovi, ki izvirajo iz proizvodnih procesov kemičnih proizvodnih naprav v okviru obrata.

14

Družba INEOS je 23. januarja 2012 pri Deutsche Emissionshandelsstelle (nemški urad za trgovanje s pravicami do emisije, v nadaljevanju: DEHSt) zaprosila za brezplačno dodelitev pravic do emisij v skladu s členom 9(1) zakona o trgovanju s pravicami do emisije toplogrednih plinov za trgovalno obdobje 2013–2020. Ta prošnja je zajemala med drugim podnapravo z referenčno vrednostjo za emisije iz proizvodnih procesov, nastale z izgorevanjem nepopolno oksidiranega ogljika, ki nastaja pri procesu kemične sinteze, pri kateri je pri reakciji navzoč material, ki vsebuje ogljik, vendar katere glavni namen ni pridobivanje toplote.

15

DEHSt je z odločbo z dne 19. februarja 2014 zavrnil brezplačno dodelitev pravic za emisije iz proizvodnih procesov, in sicer iz izgorevanja tekočih odpadnih snovi, z obrazložitvijo, da se člen 2, točka 29(c), ZuV 2020 uporablja samo za odpadne pline.

16

DEHSt je ugovor, ki ga je družba INEOS vložila zoper to odločbo, z enako obrazložitvijo zavrnil z odločbo z dne 14. septembra 2015.

17

Družba INEOS je 29. septembra 2015 zoper ti odločbi vložila tožbo pri Verwaltungsgericht Berlin (upravno sodišče v Berlinu, Nemčija), v kateri je med drugim navedla, da niti v členu 2, točka 29(c), ZuV 2020 niti v členu 3(h) Sklepa 2011/278 ni omenjeno agregatno stanje – trdno, tekoče ali plinasto – nepopolno oksidiranega materiala, ki vsebuje ogljik, in da nič ne kaže na to, da je uporaba teh določb omejena na odpadne pline, kakor so opredeljeni v členu 2, točka 17, ZuV 2020. Vendar naj taka omejitev ne bi izhajala niti iz smisla niti iz namena zadevne nacionalne zakonodaje. Z vidika trajnostnega gospodarjenja z viri bi se morale tako tekoče odpadne snovi kot odpadni plini energetsko uporabiti, namesto da bi jih odvedli ali sežgali.

18

Po mnenju DEHSt pa, nasprotno, iz člena 10a(1), tretji pododstavek, prvi stavek, Direktive 2003/87 in iz uvodne izjave 23 Direktive 2009/29 izhaja, da obstaja pravica do brezplačne dodelitve pravic do emisije samo za emisije iz izgorevanja nepopolno oksidiranega ogljika iz odpadnih plinov.

19

Predložitveno sodišče se zato sprašuje, ali je lahko izgorevanje nepopolno oksidiranega ogljika iz tekočih odpadnih snovi podlaga za brezplačno dodelitev pravic do emisije.

20

V teh okoliščinah je Verwaltungsgericht Berlin (upravno sodišče v Berlinu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je treba Sklep […] [2011/278] razlagati tako, da se opredelitev ‚podnaprava z emisijami iz proizvodnih procesov‘ iz člena 3(h) Sklepa 2011/278/EU nanaša na plinasto agregatno stanje nepopolno oksidiranega ogljika, ali pa zajema tudi nepopolno oksidiran ogljik v tekočem stanju?“

21

Predložitveno sodišče želi v bistvu izvedeti, ali je treba člen 3(h) Sklepa 2011/278 razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, kot je ta v postopku v glavni stvari, ki iz pojma „podnaprava z referenčno vrednostjo za procesne emisije“ v smislu te določbe izključuje emisije toplogrednih plinov, ki nastanejo pri izgorevanju nepopolno oksidiranega ogljika v tekočem stanju.

22

Za preučitev tega vprašanja je treba uvodoma spomniti, da je cilj Direktive 2003/87 uvedba sistema za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov, da bi se zmanjšale emisije teh plinov v ozračju na raven, s katero bo preprečeno nevarno antropogeno poseganje v podnebni sistem, katerega končni namen je varstvo okolja (glej med drugim sodbo z dne 8. marca 2017, ArcelorMittal Rodange in Schifflange, C‑321/15, EU:C:2017:179, točka 24).

23

Ta sistem temelji na ekonomski logiki, ki vse udeležence tega sistema spodbuja, naj izpustijo manj emisij toplogrednih plinov od pravic, ki so jim bile sprva dodeljene, da bi lahko svoj presežek prenesli na drugega udeleženca, ki je proizvedel večjo količino emisij od pravic, ki so mu bile dodeljene (glej med drugim sodbo z dne 8. marca 2017, ArcelorMittal Rodange in Schifflange, C‑321/15, EU:C:2017:179, točka 22).

24

Cilj Direktive 2003/87 je tako do leta 2020 zmanjšati skupne emisije toplogrednih plinov Evropske unije za vsaj 20 % glede na ravni iz leta 1990 na ekonomsko učinkovit način (sodba z dne 8. septembra 2016, E.ON Kraftwerke, C‑461/15, EU:C:2016:648, točka 23).

25

Za to člen 10a Direktive 2003/87 za naprave v nekaterih sektorjih dejavnosti določa brezplačno dodelitev pravic do emisije, katerih količina se v skladu z odstavkom 11 te določbe v obdobju 2013–2020 postopno zmanjšuje, pri čemer je cilj to, da za leto 2027 pravice ne bi bile več dodeljene brezplačno (glej v tem smislu sodbi z dne 8. septembra 2016, E.ON Kraftwerke, C‑461/15, EU:C:2016:648, točka 24, ter z dne 26. oktobra 2016, Yara Suomi in drugi, C‑506/14, EU:C:2016:799, točka 46).

26

Komisija je v skladu s členom 10a(1) Direktive 2003/87 s Sklepom 2011/278 na ravni Unije uvedla usklajena pravila za brezplačno dodelitev pravic do emisije. S temi usklajenimi pravili se uresničuje bistvena zahteva po čim večjem zmanjšanju izkrivljanja konkurence na notranjem trgu (sodba z dne 22. junija 2016, DK Recycling und Roheisen/Komisija, C‑540/14 P, EU:C:2016:469, točka 53).

27

Iz odstavka 2 navedenega člena 10a je razvidno, da Komisija v tem okviru določi referenčne vrednosti v sektorju ali delu sektorja (glej v tem smislu sodbo z dne 8. septembra 2016, Borealis in drugi, C‑180/15, EU:C:2016:647, točka 60).

28

Kot je razvidno iz člena 10(1) in (2) Sklepa 2011/278, države članice izračunajo predhodno letno število pravic, ki jih je treba brezplačno dodeliti, tako, da pomnožijo te referenčne vrednosti s preteklo ravnjo dejavnosti vsake podnaprave. Za to morajo v skladu s členom 6 tega sklepa razlikovati med podnapravami glede na njihovo dejavnost, da lahko ugotovijo, ali je primerno uporabiti „referenčno vrednost za proizvode“, „referenčno vrednost za toploto“ ali „referenčno vrednost za gorivo“ ali pa poseben faktor za „podnaprave z emisijami iz proizvodnih procesov“ (sodba z dne 8. septembra 2016, Borealis in drugi, C‑180/15, EU:C:2016:647, točka 61).

29

Glede tega je Sodišče že navedlo, da se opredelitve podnaprav z referenčno vrednostjo za proizvode, referenčno vrednostjo za toploto, referenčno vrednostjo za gorivo in emisijami iz proizvodnih procesov, navedene v členu 3 Sklepa 2011/278, medsebojno izključujejo (sodba z dne 8. septembra 2016, Borealis in drugi, C‑180/15, EU:C:2016:647, točka 62).

30

Kot je razvidno iz uvodne izjave 12 Sklepa 2011/278, je treba, samo če ni bilo mogoče izračunati referenčne vrednosti za proizvod, nastajajo pa toplogredni plini, upravičeni do brezplačne dodelitve pravic do emisije, te pravice dodeliti na podlagi treh drugih t. i. „nadomestnih“ pristopov, v skladu s tako določeno hierarhijo, da se vsaj za del zadevnih proizvodnih procesov čim bolj zmanjšajo emisije toplogrednih plinov in povečajo prihranki energije (glej v tem smislu sodbo z dne 8. septembra 2016, Borealis in drugi, C‑180/15, EU:C:2016:647, točki 67 in 68).

31

Poleg tega samo nastanek nekaterih posebnih vrst emisij, navedenih v členu 3(h), od (i) do (vi), istega sklepa, omogoča, da se uporabi opredelitev „podnaprave z emisijami iz proizvodnih procesov“ (sodba z dne 8. septembra 2016, Borealis in drugi, C‑180/15, EU:C:2016:647, točka 66).

32

V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, ali je emisije, povzročene z izgorevanjem nepopolno oksidiranega ogljika, ki ga vsebujejo tekoče odpadne snovi, mogoče upoštevati kot emisije iz proizvodnih procesov v smislu člena 3(h)(iv) Sklepa 2011/278 za brezplačno dodelitev pravic do emisije v skladu s členom 10 tega sklepa.

33

Glede tega je treba spomniti, da člen 3(h)(iv) Sklepa 2011/278 pojem „podnaprava z emisijami iz proizvodnih procesov“ opredeljuje kot „[…] emisije, ki izhajajo iz izgorevanja nepopolno oksidiranega ogljika, proizvedenega kot posledica […] kemičn[e] sintez[e], pri kateri snov, ki vsebuje ogljik, sodeluje v reakciji, v primarni namen razen za proizvodnjo toplote“, „če bi se emisije, ki bi se pojavile pri izgorevanju količine zemeljskega plina, enakovredne tehnično uporabljivi vsebnosti energije izgorelega nepopolno oksidiranega ogljika, odštele“.

34

Kot pravilno navajata nemška vlada in Komisija, to besedilo ne podaja odločilne navedbe glede agregatnega stanja, v katerem mora biti „nepopolno oksidirani ogljik“ iz te določbe, da bi bilo emisije, ki izhajajo iz njegovega izgorevanja, mogoče upoštevati kot emisije iz proizvodnih procesov za brezplačno dodelitev pravic do emisije.

35

V teh okoliščinah je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso upoštevati splošno sistematiko Direktive 2003/87 in Sklepa 2011/278 ter njune cilje (glej po analogiji med drugim sodbi z dne 27. junija 2013, Malaysia Dairy Industries, C‑320/12, EU:C:2013:435, točka 26, ter z dne 11. novembra 2015, Tecom Mican in Arias Domínguez, C‑223/14, EU:C:2015:744, točka 35 in navedena sodna praksa).

36

Na prvem mestu je treba glede splošne sistematike Direktive 2003/87 in Sklepa 2011/278 najprej ugotoviti, da upoštevanje emisij, ki izhajajo iz izgorevanja nepopolno oksidiranega ogljika, spada – kot je razvidno že iz točk od 25 do 31 te sodbe – v posebno ureditev iz dveh razlogov, saj do tega upoštevanja pride, prvič, za uporabo prehodnih pravil o brezplačni dodelitvi pravic do emisije in, drugič, na podlagi t. i. „nadomestnega“ pristopa, to je emisij iz proizvodnih procesov. Iz tega sledi, da člen 3(h)(iv) Sklepa 2011/278 ne sme biti predmet široke razlage (glej po analogiji sodbo z dne 7. aprila 2016, Holcim (Romania)/Komisija, C‑556/14 P, neobjavljena, EU:C:2016:207, točka 48).

37

Poleg tega je treba navesti, da je v Direktivi 2003/87, zlasti v njenem členu 10a(1), tretji pododstavek, v uvodni izjavi 23 Direktive 2009/29, in v Sklepu 2011/278, zlasti v njegovih uvodnih izjavah 1, 8 in 32, napotilo na energetsko učinkovito predelavo kot cilj, ki se mu sledi s podrobnimi pravili za brezplačno dodelitev pravic do emisije, samo glede odpadnih plinov.

38

Glede tega je iz teh določb razvidno, da se – drugače, kot trdi družba INEOS – navedenemu cilju sledi glede na brezplačno dodelitev pravic do emisije, ne samo za elektriko, proizvedeno iz odpadnih plinov, ampak na splošno za vse proizvode in postopke, ki bi bili lahko upravičeni do take dodelitve.

39

Sodišče je že razsodilo, da tako referenčne vrednosti za proizvode upoštevajo energetsko učinkovito predelavo odpadnih plinov in emisij, povezanih z njihovo rabo, in da je bila zato pri oblikovanju višine referenčnih vrednosti za proizvode, pri proizvodnji katerih nastajajo ti odpadni plini, v veliki meri upoštevana vsebnost ogljika v teh odpadnih plinih (sodbi z dne 8. septembra 2016, Borealis in drugi, C‑180/15, EU:C:2016:647, točka 48, ter z dne 26. oktobra 2016, Yara Suomi in drugi, C‑506/14, EU:C:2016:799, točka 40).

40

Poleg tega je treba navesti, da glede dokumenta, naslovljenega „Guidance Document no 2 on the harmonized free allocation methodology for the EU-ETS post 2012 (Guidance on allocation methodologies)“ (smernice št. 2 o usklajeni metodi brezplačne dodelitve v Evropski uniji po letu 2012 (smernice o metodologiji dodelitve)), str. 22, z dne 14. aprila in 29. junija 2011 ter dokumenta, naslovljenega „Guidance Document no 8 on the harmonized free allocation methodology for the EU-ETS post 2012 – Waste gases and process emissions sub-installation“ (smernice št. 8 o usklajeni metodi brezplačne dodelitve v Evropski uniji po letu 2012 – odpadni plini in podnaprave z emisijami iz proizvodnih procesov), str. od 4 do 6, z dne 14. aprila in 6. septembra 2011, objavljenih na spletnem mestu Komisije, zadnji obravnava samo emisije, ki nastanejo z nepopolno oksidiranim ogljikom, ki ga vsebujejo odpadni plini.

41

Ta dokumenta sicer nista pravno zavezujoča, vendar pomenita dodatna indica, na podlagi katerih je mogoče pojasniti splošno sistematiko Direktive 2003/87 in Sklepa 2011/278 (glej v tem smislu sodbo z dne 8. septembra 2016, Borealis in drugi, C‑180/15, EU:C:2016:647, točki 105 in 112).

42

Vendar je treba ugotoviti, da v nobeni določbi Direktive 2003/87 in Sklepa 2011/278, nasprotno, ni napotila na energetsko učinkovito predelavo v razmerju do uporabe tekočih odpadnih snovi, ki vsebujejo nepopolno oksidirani ogljik.

43

Na drugem mestu je treba glede ciljev te ureditve navesti, da je v kontekstu uresničevanja ciljev, navedenih v točkah od 22 do 24 te sodbe, namen člena 10a(1) Direktive 2003/87 in Sklepa 2011/278 spodbujati zmanjševanje emisij toplogrednih plinov in izboljšanje energetske učinkovitosti ob uporabi najučinkovitejših tehnologij, med katerimi je zlasti energetsko najučinkovitejša predelava odpadnih plinov, če so take zmogljivosti na voljo in ne spodbujajo povečanja emisij (glej v tem smislu sodbi z dne 8. septembra 2016, Borealis in drugi, C‑180/15, EU:C:2016:647, točka 102, ter z dne 26. julija 2017, ArcelorMittal Atlantique in Lorraine, C‑80/16, EU:C:2017:588, točka 47).

44

Sodišče je že navedlo, da so namreč odpadni plini nujen stranski proizvod pri proizvodnji, zato je predelava teh plinov, tako z ekonomskega kot ekološkega vidika, bolj koristna, kot da se jih sežge (glej v tem smislu sodbo z dne 26. julija 2017, ArcelorMittal Atlantique in Lorraine, C‑80/16, EU:C:2017:588, točka 22).

45

Enak premislek je tudi v uvodni izjavi 23 Direktive 2009/29, ki določa upoštevanje emisij, povezanih z uporabo gorljivih odpadnih plinov, če se v industrijskem postopku ni mogoče izogniti proizvodnji teh odpadnih plinov.

46

Kot je namreč razvidno iz pisnih stališč, predloženih Sodišču, odpadnih plinov, ki nastanejo v industrijskem postopku, ni mogoče skladiščiti, tako da – če se jih ne sežge – prosto uidejo v ozračje in zato vanj nujno izpustijo toplogredne pline, ki jih vsebujejo. Gotovo pa je, da izgorevanje teh odpadnih plinov običajno pripelje do zmanjšanja emisij toplogrednih plinov.

47

Ni pa sporno, da tekoče odpadne snovi ne povzročajo toplogrednih plinov, razen v zelo majhnih količinah. Kot poudarja družba INEOS, izgorevanje teh tekočih odpadnih snovi, in ne samih navedenih odpadnih snovi, povzroča emisije toplogrednih plinov v ozračje. Tem emisijam pa se je mogoče izogniti zlasti z uporabo postopkov sortiranja ali ponovne obdelave.

48

Iz tega sledi, da izgorevanje tekočih odpadnih snovi, drugače kot izgorevanje odpadnih plinov, povečuje emisije toplogrednih plinov.

49

V teh okoliščinah je sicer povsem v skladu s cilji Direktive 2003/87 in Sklepa 2011/278 to, da se upošteva emisije toplogrednih plinov, ki jih povzroči izgorevanje odpadnih plinov, ki vsebujejo nepopolno oksidirani ogljik, saj so te emisije neizogibne in izgorevanje teh odpadnih plinov običajno pripelje do zmanjšanja teh emisij, vendar pa bi bilo v nasprotju s temi cilji upoštevati emisije toplogrednih plinov, ki jih povzroči izgorevanje tekočih odpadnih snovi, ki vsebujejo nepopolno oksidirani ogljik, ker bi tako upoštevanje pripeljalo do povečanja navedenih emisij, čeprav bi se jim bilo mogoče izogniti.

50

Zato iz splošne sistematike Direktive 2003/87 in Sklepa 2011/278 ter njunih ciljev izhaja, da emisij, nastalih z izgorevanjem nepopolno oksidiranega ogljika, ki ga vsebujejo tekoče odpadne snovi, ni mogoče upoštevati kot emisije iz proizvodnih procesov v smislu člena 3(h)(iv) Sklepa 2011/278 za brezplačno dodelitev pravic do emisije v skladu s členom 10 tega sklepa.

51

Ob upoštevanju zgoraj navedenega je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člen 3(h) Sklepa 2011/278 razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni ureditvi, kot je ta v postopku v glavni stvari, ki iz pojma „podnaprava z referenčno vrednostjo za procesne emisije“ v smislu te določbe izključuje emisije toplogrednih plinov, ki nastanejo pri izgorevanju nepopolno oksidiranega ogljika v tekočem stanju.

52

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (šesti senat) razsodilo:

Člen 3(h) Sklepa Komisije z dne 27. aprila 2011 o določitvi prehodnih pravil za usklajeno brezplačno dodelitev pravic do emisije na ravni Unije v skladu s členom 10a Direktive 2003/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta (2011/278/EU) je treba razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni ureditvi, kot je ta v postopku v glavni stvari, ki iz pojma „podnaprava z referenčno vrednostjo za procesne emisije“ v smislu te določbe izključuje emisije toplogrednih plinov, ki nastanejo pri izgorevanju nepopolno oksidiranega ogljika v tekočem stanju.