—

za grško vlado A. Magrippi in S. Charitaki, agentki,

—

za špansko vlado sprva A. Rubio González, nato A. Gavela Llopis, agenta,

—

za Evropsko komisijo M. Konstantinidis in M. Heller, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 23(1) Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 4, str. 42, v nadaljevanju: Uredba Bruselj I).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med G. Leventisom in N. Vefeiasom, zastopnikoma pomorske prevozne družbe Brave Bulk Transport ltd., ter družbo Malcon Navigation Co. ltd. (v nadaljevanju: Malcon Navigation) v zvezi z odškodninskim zahtevkom, ki ga je za uveljavitev solidarne odgovornosti vložila zadnjenavedena družba zoper družbo Brave Bulk Transport, G. Leventisa in N. Vefeiasa, pri čemer se v zvezi s tem odškodninskim zahtevkom izpodbija pristojnost grških sodišč.

3

V uvodni izjavi 11 Uredbe Bruselj I je navedeno:

„Pravila o pristojnosti morajo biti čimbolj predvidljiva in morajo temeljiti na načelu, da se pristojnost praviloma določa po stalnem prebivališču toženca, pri čemer mora taka pristojnost vedno obstajati, razen v nekaterih točno opredeljenih primerih, v katerih je zaradi predmeta pravde ali avtonomije strank upravičena druga navezna okoliščina. […]“

4

Člen 2(1), ki je vključen v oddelek 1, naslovljen „Splošne določbe“, ki je v poglavju II te uredbe, naslovljenem „Pristojnost“, določa:

„Ob upoštevanju določb te uredbe so osebe s stalnim prebivališčem v državi članici ne glede na njihovo državljanstvo tožene pred sodišči te države članice.“

5

Člen 6 te uredbe, ki je vključen v oddelek 2, naslovljen „Posebna pristojnost“, ki je v poglavju II te uredbe, določa:

„Oseba s stalnim prebivališčem v državi članici je lahko tožena tudi:

[…]“

6

V oddelek 7 tega poglavja, naslovljen „Dogovor o pristojnosti“, je med drugim vključen člen 23, ki določa:

„1.   Če so se stranke, od katerih ima vsaj ena svoje stalno prebivališče v državi članici, dogovorile, da mora biti za spore, ki so ali ki bodo mogoče nastali v zvezi z določenim pravnim razmerjem, pristojno določeno sodišče ali sodišča določene države članice, je pristojno to sodišče oz. so pristojna sodišča te države članice. Ta pristojnost je izključna, razen če se stranke niso dogovorile drugače. Dogovor o pristojnosti mora biti sklenjen:

[…]“

7

V oddelek 9 istega poglavja II, naslovljen „Litispendenca in sorodne pravde“, sta med drugim vključena člena 27 in 28. Navedeni člen 27 določa:

„1.   Če pred sodišči različnih držav članic tečejo postopki z istim zahtevkom med istima strankama, vsa sodišča razen tistega, ki je prvo začelo postopek, po uradni dolžnosti prekinejo svoje postopke, vse dokler se ne ugotovi pristojnost sodišča, ki je prvo začelo postopek.

2.   Ko se ugotovi pristojnost sodišča, ki je prvo začelo postopek, se vsa sodišča razen tistega, ki je prvo začelo postopek, izrečejo za nepristojna v korist tega sodišča.“

8

Člen 28 Uredbe Bruselj I določa:

„1.   Če tečejo sorodne pravde pred sodišči različnih držav članic, lahko vsa sodišča, razen tistega, ki je prvo začelo postopek, prekinejo postopek.

2.   Če tečejo te pravde na prvi stopnji, se lahko vsa sodišča, razen tistega, ki je prvo začelo postopek, na zahtevo ene od strank izrečejo za nepristojna, če je sodišče, ki je prvo začelo postopek, pristojno za odločanje v zadevnih postopkih in če zakon dovoljuje združitev pravd.

3.   Za namene tega člena se šteje, da so pravde sorodne, če so tako tesno povezane med seboj, da se zdita njihova skupna obravnava in odločanje o njih smiselni, da bi se s tem izognili nevarnosti nezdružljivih sodnih odločb, ki bi izhajale iz ločenih postopkov.“

9

Členi od 33 do 37 Uredbe Bruselj I urejajo priznanje sodnih odločb. Člen 33 te uredbe določa načelo, da se sodna odločba, izdana v državi članici, prizna, ne da bi bilo treba za priznanje začeti kakršen koli poseben postopek. Člena 34 in 35 navedene uredbe določata razloge, iz katerih je mogoče, da se sodna odločba, izdana v državi članici, izjemoma ne prizna v drugi državi članici.

10

V zvezi s tem člen 34 te uredbe določa:

„Sodna odločba se ne prizna:

[…]

11

Člen 71 civilnega zakonika določa:

„Pravna oseba je odgovorna za ravnanja in opustitve organov, ki jo zastopajo, če je do ravnanja oziroma opustitve prišlo pri opravljanju njim zaupanih nalog in zaradi tega nastane obveznost povrnitve škode. Poleg tega je zadevna oseba solidarno odgovorna.“

12

Člen 926, naslovljen „Škoda, ki jo povzroči več oseb“, ki je vključen v poglavje 39 tega zakonika, naslovljeno „Delikti“, določa:

„Če škoda izhaja iz ravnanja, ki ga je skupaj izvršilo več oseb, ali če je več oseb hkrati odgovornih za isto škodo, so vse osebe solidarno odgovorne. Enako velja, če je več oseb ravnalo hkrati ali zaporedoma in ni mogoče določiti, katera od njih je povzročila škodo.“

13

Iz vseh informacij, ki so na voljo Sodišču, je razvidno, da je družba Malcon Navigation, ki ima statutarni sedež na Malti, dejanski pa v Marousiju (Grčija), lastnica ladje, imenovane Sea Pride, ki pluje pod malteško zastavo in jo upravlja Hellenic Star Shipping Company SA, družba s sedežem v Panami in pisarnami v Marousiju.

14

Predložitveno sodišče navaja tudi, da ima družba Brave Bulk Transport svoj statutarni sedež na Malti, dejanski pa v Marousiju, da je G. Leventis edini član upravnega odbora in zakoniti zastopnik te družbe, N. Vafeias pa je njen edini glavni direktor in dejanski zastopnik. G. Leventis in N. Vafeias (v nadaljevanju: zastopnika družbe Brave Bulk Transport) prebivata v Pireju oziroma Kifisii (Grčija).

15

Družbi Malcon Navigation in Brave Bulk Transport sta 9. junija 2006 sklenili pogodbo o zakupu, s katero je prva drugi dala v zakup ladjo Sea Pride. Družba Brave Bulk Transport je nato to ladjo dala v podzakup iraškemu ministrstvu za trgovino za tovorni prevoz pšenice iz Hamburga (Nemčija) v Irak.

16

Ladja je bila glede na rok, določen v pogodbi o zakupu, vrnjena s petmesečno zamudo.

17

Družba Malcon Navigation je v Londonu (Združeno kraljestvo) 17. februarja 2007 zoper družbo Brave Bulk Transport začela arbitražni postopek zaradi povrnitve škode iz naslova ležarine in dolgovane zakupnine.

18

Družba Brave Bulk Transport pa je zoper iraško državo vložila odškodninsko tožbo, saj je zamudo pri vrnitvi ladje družbi Malcon Navigation povzročila zamuda iraške države pri vrnitvi te ladje.

19

Družbi Malcon Navigation in Brave Bulk Transport sta 14. novembra 2007 podpisali zasebno pisanje. V njem je bilo določeno, da bo arbitražni postopek, ki poteka, za šest mesecev prekinjen, da bo družba Brave Bulk Transport družbo Malcon Navigation obveščala o poteku postopka proti iraški državi in da bo družba Malcon Navigation v primeru poravnave z iraško državo prejela vsaj 20 % zneska, ki ga bo iraška država plačala družbi Brave Bulk Transport. Člen 10 navedenega pisanja je določal, da ga „ureja angleško pravo“, da so v zvezi z njim „pristojna angleška sodišča“ in da je „za kakršne koli spore, ki nastanejo iz tega sporazuma ali ki so z njim povezani, […] izključno pristojno High Court of Justice (England & Wales) [(višje sodišče (Anglija in Wales))]“.

20

Družba Malcom Navigation je novembra 2008 izvedela, da sta družba Brave Bulk Transport in iraška država 20. maja 2008 mirno rešili spor ter da je navedena družba prejela znesek, dogovorjen v tem okviru. Družba Malcon Navigation je torej nadaljevala z arbitražnim postopkom in 29. septembra 2009 je bila sprejeta arbitražna odločba, s katero ji je bila dodeljena odškodnina.

21

Družba Malcon Navigation zastopnikoma družbe Brave Bulk Transport očita tudi, da sta jo prikrajšala za sredstva in tako preprečila, da bi to odškodnino prejela.

22

Družba Malcon Navigation je 22. septembra 2010 pri Polymeles Protodikeio Peiraios (prvostopenjsko sodišče v Pireju, Grčija) zoper družbo Brave Bulk Transport in njena zastopnika vložila odškodninsko tožbo na podlagi členov 71 in 926 civilnega zakonika zaradi uveljavitve njune solidarne odgovornosti za civilne delikte. Na podlagi prorogacijske klavzule iz pisanja z dne 14. novembra 2007 je to sodišče tožbo glede družbe Brave Bulk Transport zavrglo. Glede zastopnikov te družbe pa se je to sodišče razglasilo za pristojno in vsebinsko ugodilo zahtevku.

23

Efeteio Peiraios (drugostopenjsko sodišče v Pireju, Grčija), pri katerem sta zastopnika družbe Brave Bulk Transport zoper odločbo Polymeles Protodikeio Peiraios (prvostopenjsko sodišče v Pireju) vložila pritožbo, je stališče zadnjenavedenega sodišča glede vprašanj o pristojnosti potrdilo.

24

Zastopnika družbe Brave Bulk Transport sta 31. julija 2014 pri Areios Pagos (kasacijsko sodišče, Grčija) vložila kasacijsko pritožbo.

25

Predložitveno sodišče navaja, da sta se prvostopenjsko in drugostopenjsko sodišče razglasili za pristojni za odločanje v sporu o glavni stvari glede zastopnikov družbe Brave Bulk Transport, saj po njunem mnenju zastopnika, ki nista bila stranki pisanja z dne 14. novembra 2007, prorogacijska klavzula iz tega pisanja ne zavezuje.

26

V zvezi s tem predložitveno sodišče meni, prvič, da iz člena 23 Uredbe Bruselj I in sodne prakse Sodišča izhaja, da se je mogoče na dogovor o pristojnosti sklicevati le med strankami, ki so ga sklenile, vendar da se je izjemoma mogoče nanj sklicevati v korist ali zoper stranko v sporu, ki je bila ob njegovi sklenitvi tretja oseba.

27

Drugič, predložitveno sodišče poudarja, da če je več toženih strank, člen 6, točka 1, te uredbe določa, da je lahko oseba s stalnim prebivališčem na ozemlju države članice tožena tudi pred sodiščem kraja, kjer ima ena od njih stalno prebivališče, če so tožbeni zahtevki med seboj tako tesno povezani, da jih je smotrno obravnavati in o njih odločati skupaj, da bi se s tem izognilo tveganju nezdružljivosti rešitev, ki bi lahko bile posledica ločenih postopkov. Navedeno sodišče meni, da obstaja podobno tveganje, če bi se ena od več toženih strank strinjala z dogovorom o pristojnosti.

28

Ob upoštevanju navedenega navedeno sodišče dvomi o utemeljenosti presoje prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča glede obsega prorogacijske klavzule iz sporazuma z dne 14. novembra 2007.

29

V teh okoliščinah je Areios Pagos (kasacijsko sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali prorogacijska klavzula, o kateri sta se v skladu s členom 23(1) Uredbe Bruselj I dogovorili družbi Malcon Navigation in Brave Bulk Transport ter je v obravnavanem primeru zajeta v zasebnem pisanju z dne 14. novembra 2007, ki sta ga sklenili ti družbi in katerega člen 10 določa, da ,to pisanje ureja angleško pravo, so v zvezi z njim pristojna angleška sodišča in je za kakršne koli spore, ki nastanejo iz tega pisanja ali ki so z njim povezani, izključno pristojno High Court of Justice (England & Wales) [(višje sodišče (Anglija in Wales))]‘, velja – kar zadeva ravnanja in opustitve organov družbe Brave Bulk Transport, ki jo zastopajo, za katera je ta družba odgovorna v skladu s členom 71 grškega civilnega zakonika – tudi za odgovorne osebe, ki so delovale ob opravljanju svojih nalog in ki so v skladu z navedenim členom 71 v povezavi s členom 926 grškega civilnega zakonika solidarno odgovorne z družbo kot pravno osebo?“

30

Predložitveno sodišče z vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 23 Uredbe Bruselj I razlagati tako, da se lahko na prorogacijsko klavzulo, ki je vključena v pogodbo, ki sta jo sklenili družbi, sklicujeta zastopnika ene od teh družb, da bi izpodbijala pristojnost sodišča za odločanje o odškodninski tožbi, katere namen je uveljaviti njuno solidarno odgovornost za domnevne civilne delikte, storjene pri opravljanju njunih nalog.

31

Uvodoma je treba spomniti, da ker Uredba Bruselj I glede odnosov med državami članicami nadomešča Konvencijo z dne 27. septembra 1968 o pristojnosti in izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL 1972, L 299, str. 32), kakor je bila spremenjena s konvencijami o pristopu novih držav članic k tej konvenciji, razlaga, ki jo je Sodišče podalo glede določb te konvencije, velja tudi za določbe te uredbe, kadar je mogoče določbe teh instrumentov šteti za enakovredne, kar velja glede člena 23 Uredbe Bruselj I, ki je nadomestil člen 17, prvi odstavek, navedene konvencije (glej v tem smislu sodbo z dne 7. julija 2016, Hőszig,C‑222/15, EU:C:2016:525, točki 30 in 31 ter navedena sodna praksa).

32

Pristojnost sodišč države članice na ozemlju, na katerem ima tožena stranka stalno prebivališče, je v okviru sistematike Uredbe Bruselj I splošno načelo, ki je izraženo v členu 2(1) te uredbe, zato odstopajoča pravila o pristojnosti, kakršna so ta, določena v členu 23 navedene uredbe, ne dopuščajo razlage, ki presega primere, ki so izrecno navedeni v tej uredbi (glej v tem smislu sodbo z dne 17. septembra 2009, Vorarlberger Gebietskrankenkasse,C‑347/08, EU:C:2009:561, točki 37 in 39 ter navedena sodna praksa).

33

Člen 23 Uredbe Bruselj I jasno določa, da je področje njegove uporabe omejeno na primere, v katerih so se stranke „dogovorile“ o pristojnosti sodišča. Kot je razvidno iz uvodne izjave 11 te uredbe, je soglasje volj strank tisto, kar upravičuje prednost, podeljeno na podlagi načela avtonomije volje, namreč prednost izbire sodišča, ki ni sodišče, ki bi lahko bilo pristojno na podlagi navedene uredbe (sodbi z dne 21. maja 2015, El Majdoub,C‑322/14, EU:C:2015:334, točka 26 in navedena sodna praksa, in z dne 20. aprila 2016, Profit Investment SIM,C‑366/13, EU:C:2016:282, točka 24 in navedena sodna praksa).

34

Sodišče je tako navedlo, da mora sodišče, pred katerim poteka postopek, in limine litis preučiti, ali je med pogodbenima strankama dejansko obstajalo soglasje volj glede prorogacijske klavzule, ki mora biti izraženo jasno in natančno, pri čemer je v zvezi s tem namen obličnostnih zahtev iz člena 23(1) Uredbe Bruselj I zagotoviti, da se soglasje dejansko ugotovi (sodba z dne 7. julija 2016, Hőszig,C‑222/15, EU:C:2016:525, točka 37 in navedena sodna praksa).

35

Zato prorogacijska klavzula, ki je vključena v pogodbo, načeloma učinkuje le v razmerjih med strankami, ki so soglašale s sklenitvijo te pogodbe (sodba z dne 21. maja 2015, CDC Hydrogen Peroxide,C‑352/13, EU:C:2015:335, točka 64 in navedena sodna praksa).

36

V obravnavanem primeru prorogacijski klavzuli, ki je obravnavana v postopku v glavni stvari, ne nasprotuje stranka pogodbe, ki vsebuje to klavzulo, temveč tretja oseba glede na to pogodbo.

37

Ne samo da zastopnika družbe Brave Bulk Transport nista izrazila volje skleniti dogovora o pristojnosti, ampak se družba Malcon Navigation niti ni strinjala s tem, da bi bila prek takega dogovora povezana s tema osebama.

38

Poleg tega niti stranke iz postopka v glavni stvari niti predložitveno sodišče ne navajajo dokazov ali indicev, na podlagi katerih bi bilo mogoče šteti, da sta zastopnika družbe Brave Bulk Transport in družba Malcon Navigation v skladu z eno od obličnostnih zahtev, določenih v členu 23(1)(b) in (c) Uredbe Bruselj I, sklenili dogovor o pristojnosti, ki vsebuje prorogacijsko klavzulo, kakršna je obravnavana v postopku v glavni stvari.

39

Glede člena 6 Uredbe Bruselj I, ki se nanaša na sodno pristojnost v primeru več toženih strank, je treba poudariti, da se določbe člena 23 Uredbe Bruselj I glede pogojev, ki so v njih določeni, razlagajo ozko, ker izključujejo tako pristojnost, določeno s splošnim načelom stalnega prebivališča tožene stranke iz člena 2 te uredbe, kot posebne pristojnosti iz njenih členov od 5 do 7 (sodba z dne 21. maja 2015, El Majdoub,C‑322/14, EU:C:2015:334, točka 25 in navedena sodna praksa).

40

Natančneje, stranke imajo, kadar sklenejo dogovor o pristojnosti v skladu s členom 23(1) Uredbe Bruselj I, možnost odstopati ne le od splošne pristojnosti, določene v njenem členu 2, ampak tudi od posebnih pristojnosti, določenih v členih 5 in 6 te uredbe. Tako je lahko sodišče, pred katerim poteka postopek, načeloma vezano na dogovor o pristojnosti, ki odstopa od pristojnosti na podlagi navedenih členov 5 in 6, glede katere so se stranke dogovorile na podlagi navedenega člena 23(1) (glej v tem smislu sodbo z dne 21. maja 2015, CDC Hydrogen Peroxide,C‑352/13, EU:C:2015:335, točki 59 in 61).

41

Nazadnje in v odgovor na strahove predložitvenega sodišča o morebitnem tveganju za nasprotujoče si sodne odločbe je treba spomniti, da so v Uredbi Bruselj I različni mehanizmi, namenjeni preprečevanju takih položajev.

42

To velja zlasti za člena 27 in 28 navedene uredbe, ki se nanašata na položaje litispendence oziroma sorodnih pravd in omogočata, da se prepreči nastanek nasprotujočih si sodnih odločb, ter za člen 34, točki 3 in 4, te uredbe, ki omogoča, da se ta problem odpravi.

43

Ob upoštevanju zgornjih preudarkov je treba na vprašanje za predhodno odločanje odgovoriti, da je treba člen 23(1) Uredbe Bruselj I razlagati tako, da se na prorogacijsko klavzulo, ki je vključena v pogodbo, ki sta jo sklenili družbi, ne moreta sklicevati zastopnika ene od teh družb, da bi izpodbijala pristojnost sodišča za odločanje o odškodninski tožbi, katere namen je uveljaviti njuno solidarno odgovornost za domnevne civilne delikte, storjene pri opravljanju njunih nalog.

44

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (sedmi senat) razsodilo:

Člen 23(1) Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah je treba razlagati tako, da se na prorogacijsko klavzulo, ki je vključena v pogodbo, ki sta jo sklenili družbi, ne moreta sklicevati zastopnika ene od teh družb, da bi izpodbijala pristojnost sodišča za odločanje o odškodninski tožbi, katere namen je uveljaviti njuno solidarno odgovornost za domnevne civilne delikte, storjene pri opravljanju njunih nalog.