—

za Wereldhave Belgium Comm. VA, Wereldhave International NV, Wereldhave NV R. Tournicourt in M. Delanote, odvetnika,

—

za belgijsko vlado N. Zimmer in J.‑C. Halleux, agenta,

—

za češko vlado T. Müller, M. Smolek in J. Vláčil, agenti,

—

za francosko vlado D. Colas in S. Ghiandoni, agenta,

—

za italijansko vlado G. Palmieri, agentka, skupaj s S. Fiorentinom, avvocato dello Stato

—

za Evropsko komisijo W. Roels, agent,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago Direktive Sveta 90/435/EGS z dne 23. julija 1990 o skupnem sistemu obdavčitve matičnih družb in odvisnih družb iz različnih držav članic (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 9, zvezek 1, str. 147) ter členov 43 in 56 ES.

2

Ta predlog je bil predložen v sporu med Belgische Staat (država Belgija) ter Wereldhave Belgium Comm. V.A., Wereldhave International NV in Wereldhave NV glede pri viru odtegnjenega davka na dividende, ki jih je družba Wereldhave Belgium razdelila družbi Wereldhave International in družbi Wereldhave v davčnih letih 1999 in 2000.

3

V tretji uvodni izjavi Direktive 90/435 je navedeno:

„ker se obstoječi davčni predpisi, ki urejajo razmerja med matičnimi družbami in odvisnimi družbami, v različnih državah članicah razlikujejo in so na splošno manj ugodni kot tisti, ki veljajo za matične družbe in odvisne družbe v isti državi članici; ker je zato sodelovanje med družbami iz različnih držav članic v manj ugodnem položaju v primerjavi s sodelovanjem družb iz iste države članice; ker je treba ta manj ugoden položaj odpraviti z uvedbo skupnega sistema, da bi se olajšalo povezovanje družb v skupine;“.

4

Člen 1(1) navedene direktive je določal:

„Države članice uporabljajo to direktivo:

5

Člen 2 Direktive 90/435 je določal:

„Za namene te direktive ‚družba države članice‘ pomeni vsako družbo, ki:

6

Člen 3 Direktive 90/435 je določal:

„1.   Za namene uporabe te direktive:

2.   Z odstopanjem od odstavka 1 imajo države članice možnost, da:

7

V skladu s členom 5(1) te direktive je dobiček, ki ga odvisna družba distribuira svoji matični družbi, vsaj kadar ta poseduje najmanj 25 % kapitala odvisne družbe, oproščen pri viru odtegnjenega davka.

8

V točkah (a) in (j) priloge k tej direktivi z naslovom „Seznam družb iz člena 2(a)“ so naštete te družbe:

[…]

9

Direktiva 90/435 je bila razveljavljena z Direktivo Sveta 2011/96/EU z dne 30. novembra 2011 o skupnem sistemu obdavčitve matičnih družb in odvisnih družb iz različnih držav članic (UL 2011, L 345, str. 8), ki je začela veljati 18. januarja 2012. Vendar se glede na čas dejanskega stanja spora iz postopka v glavni stvari ratione temporis uporablja Direktiva 90/435.

10

Člen 266 wetboek van de inkomstenbelastingen 1992 (zakon o dohodnini iz leta 1992) v različici, ki je veljala v zadevi v glavni stvari (v nadaljevanju: CIR 1992) določa:

„S kraljevo uredbo se lahko pod pogoji in v mejah, ki jih določi, v celoti ali delno oprosti dohodke iz kapitala, premičnine in druge dohodke od pri viru odtegnjenega davka na dohodke iz premoženja, če so dohodke pridobili prejemniki, ki jih je mogoče določiti, ali kolektivni naložbeni podjemi pod tujim pravom, ki predstavljajo nedeljivo premoženje, ki ga upravlja družba za upravljanje v imenu udeležencev, če njihovi deleži v Belgiji niso javno izdani in se v Belgiji ne trgujejo, ali če gre za dohodke od prinosniških instrumentov ene od naslednjih kategorij:

Pri viru odtegnjen davek pa se mora v vsakem primeru pobrati od dohodkov iz:

[…]

Odstavek 2 se ne uporablja za vrednostne papirje, ki izhajajo iz razstavljenih linearnih obveznic, ki jih je izdala država Belgija.“

11

Člen 106(5) Koninklijk besluit tot uitvoering van het Wetboek van de inkomstenbelastingen 1992 (kraljeva uredba o izvajanju zakonika o dohodnini 1992) z dne 27. avgusta 1993 (Belgisch Staatsblad, 13. september 1993, str. 20.096) v različici, ki je veljala v zadevi v glavni stvari (v nadaljevanju: AR/CIR 1992), določa:

„Od pri viru odtegnjenega davka na dohodke iz kapitala so popolnoma oproščene dividende, katerih dolžnik je belgijska odvisna družba in katerih prejemnik je matična družba v drugi državi članici Evropske gospodarske skupnosti.

Oprostitev pa kljub temu ne velja, če delnice v lasti matične družbe, za katere so plačane dividende, ne ustrezajo deležem najmanj 25 % kapitala odvisne družbe in ta minimalni delež 25 % kapitala ni bil ohranjen neprekinjeno obdobje najmanj enega leta.

Za namene odstavkov 1 in 2 pomenita pojma ‚odvisna družba‘ in ‚matična družba‘ matične in odvisne družbe v smislu Direktive [90/435]“.

12

Družba Wereldhave Belgium je komanditna delniška družba belgijskega prava, v kateri imata družbi Wereldhave International in Wereldhave, delniški družbi nizozemskega prava s sedežem na Nizozemskem 35- oziroma 44‑odstotni delež. Družba Wereldhave ima v lasti celoten kapital družbe Wereldhave International.

13

Družba Wereldhave Belgium je družbama Wereldhave International in Wereldhave izplačala dividende v višini 10.965.197,63 EUR leta 1999 in v višini 11.075.733,50 EUR leta 2000.

14

Družbi Wereldhave International in Wereldhave sta zaprosili za oprostitev od pri viru odtegnjenega davka na dividende in se sklicevali na Direktivo 90/435 in na člen 106(5) AR/CIR 1992, s katerim je bila ta direktiva prenesena v belgijsko pravo, ker sta menili, da bi ju bilo treba obravnavati kot „matični družbi“ v smislu te direktive.

15

Ker belgijska uprava v šestih mesecih po vložitvi prošnje o njej ni sprejela odločitve, so družbe Wereldhave Belgium, Wereldhave International in Wereldhave pri rechtbank van eerste aanleg te Brussel (prvostopenjsko sodišče v Bruslju, Belgija) vložile tožbo.

16

Rechtbank van eerste aanleg te Brussel (prvostopenjsko sodišče v Bruslju) je 20. novembra 2012 sprejelo dve odločbi, v katerih je ugotovilo, da se pri viru odtegnjenega davka na dividende, ki so bile plačane med letoma 1999 in 2000, v skladu z Direktivo 90/435 in s členom 106(5) AR/CIR 1992 ne zaračuna.

17

Država Belgija je zoper ti odločbi vložila pritožbi pri predložitvenem sodišču in med drugim trdila, da so prejemniki dividend nizozemski davčni kolektivni naložbeni podjemi (v nadaljevanju: KNP), katerim se na Nizozemskem zaračuna davek od dohodkov pravnih oseb po ničelni stopnji in niso upravičeni do oprostitve od pri viru odtegnjenega davka, ki ga določata člen 106(5) AR/CIR 1992 in člen 5 Direktive 90/435, ker ne izpolnjujejo pogojev za davčnega zavezanca iz člena 2(c) te direktive in iz člena 106(5) AR/CIR 1992.

18

Država Belgija meni, da izraz „brez možnosti izbire ali oprostitve“ v smislu člena 2(c) Direktive 90/435 določa t. i. „subjektivno in objektivno“ zahtevo po davčni zavezanosti. Tako naj za družbe, ki so zavezanci za plačilo davka od dohodkov pravnih oseb po ničelni stopnji, ta direktiva ne bi veljala.

19

Družbe Wereldhave Belgium, Wereldhave International in Wereldhave pa trdijo, da so KNP kot delniške družbe načeloma zavezani za davek od dohodka pravnih oseb na Nizozemskem v skladu z Wet op de vennootschapsbelasting 1969 (zakon o davku od dohodka pravnih oseb iz leta 1969, v nadaljevanju: Wet Vpb) na podlagi člena 1 tega zakona. Ta davčna zavezanost naj bi zadoščala za oprostitev od pri viru odtegnjenega davka v skladu s členom 266 CIR 1992, členom 106(5) AR/CIR 1992 in členom 5 Direktive 90/435. KNP je lahko upravičen do davka od dohodkov pravnih oseb po ničelni stopnji, če svoj dobiček v celoti izplača svojim delničarjem v skladu s členom 28 Wet Vpb in členom 9 besluit houdende vaststelling van het besluit beleggingsinstellingen (odlok o sprejetju uredbe o investicijskih institucijah) z dne 29. aprila 1970. Vendar zahteva po davčni zavezanosti po mnenju toženih strank v postopku v glavni stvari ne zahteva dejanske obdavčitve, saj je ta davčna zavezanost lahko tudi le subjektivna.

20

Tožene stranke v postopku v glavni stvari se sklicujejo med drugim na sklep z dne 12. julija 2012, Tate & Lyle Investments (C‑384/11, neobjavljen, EU:C:2012:463), ko trdijo, da če se Direktiva 90/435 ne uporabi za dividende belgijskega izvora, ki jih je svojim nizozemskim delničarjem izplačala belgijska družba, bi člena 43 in 56 ES nasprotovala zakonski določbi, ki za dividende, ki jih je družba rezidentka razdelila družbam prejemnicam rezidentkam in nerezidentkam, obračuna pri viru odtegnjen davek, čeprav je za družbe prejemnice rezidentke predviden mehanizem za ublažitev verižne obdavčitve.

21

V teh okoliščinah je hof van beroep te Brussel (pritožbeno sodišče v Bruslju) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

22

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba Direktivo 90/435 razlagati tako, da njen člen 5(1) nasprotuje ureditvi države članice, na podlagi katere se pri viru odtegnjeni davek obračuna na dividende, ki jih odvisna družba s sedežem v tej državi članici izplača KNP s sedežem v drugi državi članici, ki se mu obračuna davek od dohodkov pravnih oseb po ničelni stopnji, če je bil celoten dobiček izplačan njegovim delničarjem.

23

Uvodoma je treba določiti, ali se lahko družba, kot je KNP v postopku v glavni stvari, ki ji je naložen davek od dohodkov pravnih oseb po ničelni stopnji – če se njen celotni dobiček distribuira njenim delničarjem –, opredeli kot „družba države članice“ v smislu člena 2 Direktive 90/435, tako da distribucija dividend tej družbi spada pod to direktivo.

24

V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba zato poleg besedila te določbe upoštevati tudi cilje in ureditev te direktive (glej v tem smislu sodbi z dne 3. aprila 2008, Banque Fédérative du Crédit Mutuel, C‑27/07, EU:C:2008:195, točka 22, in z dne 1. oktobra 2009, Gaz de France Berliner Investissement, C‑247/08, EU:C:2009:600, točka 26).

25

V zvezi s tem je treba spomniti, da se želi z Direktivo 90/435, kot med drugim izhaja iz njene tretje uvodne izjave, odpraviti vsakršno manj ugodno obravnavanje sodelovanja med družbami iz različnih držav članic, ki je drugačno kot sodelovanje družb iz iste države članice, da bi se v Evropski uniji olajšalo povezovanje družb v skupine. Ta direktiva želi s tem na davčnem področju zagotoviti nevtralnost razdeljevanja dobička odvisne družbe s sedežem v eni državi članici svoji matični družbi s sedežem v drugi državi (sodba z dne 1. oktobra 2009, Gaz de France – Berliner Investissement, C‑247/08, EU:C:2009:600, točka 27 in navedena sodna praksa).

26

Kot je razvidno iz člena 1 Direktive 90/435, se ta nanaša na razdelitev dobička, ki ga prejmejo družbe iz ene države članice in ki izvira iz njihovih odvisnih družb s sedežem v drugih državah članicah.

27

Člen 2 Direktive 90/435 določa kumulativne pogoje, ki jih mora podjetje izpolniti, da bi se obravnavalo kot družba države članice v smislu navedene direktive, in tako opredeljuje njeno osebno področje uporabe (glej v tem smislu sodbo z dne 1. oktobra 2009, Gaz de France – Berliner Investissement, C‑247/08, EU:C:2009:600, točka 29).

28

Izkaže se, da se stranki v postopku v glavni stvari pred predložitvenim sodiščem ne sprašujeta o tem, ali družba, ki razdeli dividende, in družbe prejemnice dividend izpolnjujejo pogoje, določene v členu 2(a) in (b) te direktive v zvezi s pravno obliko družb in davčno rezidenco družb, kar je tudi pred Sodiščem nesporno.

29

Stranke v postopku v glavni stvari pa se ne strinjajo glede vprašanja, ali je tretji pogoj, ki je določen v členu 2(c) te direktive, v skladu s katerim mora biti zadevna družba poleg tega zavezanec za enega od naslednjih davkov, brez možnosti izbire ali oprostitve, med katerimi je vennootschapsbelasting na Nizozemskem, ali za kateri koli drug davek, ki lahko nadomesti zgornje davke, v položaju v postopku v glavni stvari izpolnjen.

30

Zato je treba določiti, ali je ta pogoj izpolnjen, kadar je zadevna družba zavezanec za ta davek po ničelni stopnji, če se njen celotni dobiček razdeli njenim delničarjem.

31

V zvezi s tem je treba navesti, da člen 2(c) Direktive 90/435 določa pozitivno merilo opredelitve, in sicer, da je zavezanec za zadevni davek, ter negativno merilo, in sicer, da je brez možnosti izbire ali oprostitve.

32

Določitev teh meril, enega pozitivnega in drugega negativnega, napeljuje na to, da pogoj iz člena 2(c) te direktive ne zahteva le, da se za družbo uporabi zadevni davek, ampak želi tudi izključiti položaje, ki vsebujejo možnost, da družbi, kljub temu, da je zavezana za ta davek, dejansko ne bi bilo naloženo plačilo tega davka.

33

Čeprav se formalno družbi, ki je zavezanka za plačilo davka po ničelni stopnji, če je bil ves njen dobiček razdeljen njenim delničarjem, ta davek ne oprosti, je ta družba praktično prav v položaju, ki se ga želi s pogojem iz člena 2(c) Direktive izključiti, in sicer v položaju, ko tega davka ni dolžna plačati.

34

Kot je namreč navedel generalni pravobranilec v točkah 43 in 44 sklepnih predlogov, vključitev v nacionalno zakonodajo določbe, v skladu s katero je lahko konkretna kategorija družb pod določenimi pogoji upravičena do ničelne davčne stopnje, pomeni, da tem družbam tega davka ni treba plačati (glej tudi sodbo z dne 20. maja 2008, Orange European Smallcap Fund, C‑194/06, EU:C:2008:289, točki 33 in 34).

35

Taka razlaga je v skladu s sistematiko Direktive 90/435 in z njenim ciljem, da se zagotovi davčna nevtralnost razdelitve dobička s strani odvisne družbe s sedežem v državi članici njeni matični družbi s sedežem v drugi državi članici z odpravo dvojne obdavčitve teh dobičkov.

36

Ta direktiva želi namreč preprečiti dvojno obdavčitev dobičkov, ki jih odvisne družbe izplačajo matičnim družbam (glej med drugim sodbe z dne 3. aprila 2008, Banque Fédérative du Crédit Mutuel, C‑27/07, EU:C:2008:195, točka 27; z dne 22. decembra 2008, Les Vergers du Vieux Tauves, C‑48/07, EU:C:2008:758, točka 37, in z dne 1. oktobra 2009, Gaz de France – Berliner Investissement, C‑247/08, EU:C:2009:600, točka 57) z mehanizmi, določenimi v členih 4(1) in 5(1) Direktive 90/435.

37

Tako na eni strani člen 4(1) Direktive 90/435 določa, da kadar matična družba prejme distribuirani dobiček iz naslova svoje povezave z odvisno družbo, se država matične družbe vzdrži obdavčenja tega dobička ali dovoli tej matični družbi, da odbije od zneska izračunanega davka del korporacijskega davka, ki se nanaša na ta dobiček in ga je plačala odvisna družba, ter, če je primerno, znesek pri viru odtegnjenega davka, ki je ga odmerila država članica, v kateri je odvisna družba rezident, do višine zneska ustreznega notranjega davka (sodbi z dne 12. decembra 2006, Test Claimants in the FII Group Litigation, C‑446/04, EU:C:2006:774, točka 102, in z dne 3. aprila 2008, Banque Fédérative du Crédit Mutuel, C‑27/07, EU:C:2008:195, točka 25).

38

Na drugi strani člen 5(1) Direktive 90/435 določa oprostitev pri viru odtegnjenega davka v državi članici odvisne družbe pri razdelitvi dobička njeni matični družbi, vsaj kadar ta poseduje najmanj 25 % kapitala odvisne družbe (sodba z dne 3. aprila 2008, Banque Fédérative du Crédit Mutuel, C‑27/07, EU:C:2008:195, točka 26 in navedena sodna praksa).

39

Mehanizmi te direktive so bili torej izdelani za položaje, v katerih bi brez njihove uporabe izvajanje pristojnosti obdavčitve s strani držav članic lahko povzročilo, da se dobiček, ki ga odvisna družba razdeli svoji matični družbi, dvojno obdavči.

40

Kadar pa je matična družba, kot je KNP v postopku v glavni stvari, na podlagi ureditve države članice, v kateri je njen sedež, upravičena do obdavčitve po ničelni davčni stopnji za ves svoj dobiček, če se ta v celoti razdeli njenim delničarjem, se odpravi nevarnost dvojne obdavčitve te matične družbe za dobiček, ki ji ga je razdelila njena odvisna družba.

41

Zato je glede na vse zgoraj navedeno treba šteti, da družba, kot je KNP v postopku v glavni stvari, ki je zavezana za davek od dohodkov pravnih oseb po ničelni stopnji, če se ves njen dobiček razdeli njenim delničarjem, ne izpolnjuje pogoja iz člena 2(c) Direktive 90/435 in torej ne spada v pojem „družba države članice“ v smislu te direktive.

42

V teh okoliščinah razdelitev dividend s strani odvisne družbe s sedežem v državi članici matični družbi s sedežem v drugi državi članici ne spada v področje te direktive.

43

Zato je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba Direktivo 90/435 razlagati tako, da člen 5(1) ne nasprotuje ureditvi države članice, na podlagi katere se pri viru odtegnjeni davek obračuna na dividende, ki jih je odvisna družba s sedežem v tej državi članici razdelila KNP s sedežem v drugi državi članici, ki je zavezan za davek od dohodkov pravnih oseb po ničelni stopnji, če ta subjekt ni „družba države članice“ v smislu te direktive.

44

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem za predhodno odločanje v bistvu sprašuje, ali je treba člena 43 in 56 ES razlagati tako, da nasprotujeta ureditvi države članice, na podlagi katere se pri viru odtegnjeni davek zaračuna na dividende, ki jih je odvisna družba s sedežem v tej državi članici razdelila KNP s sedežem v drugi državi članici, ki je zavezan za davek od dohodkov pravnih oseb po ničelni stopnji, če se ves njegov dobiček razdeli delničarjem.

45

V skladu z ustaljeno sodno prakso v okviru sodelovanja, ki je uvedeno s členom 267 PDEU, nujnost razlage prava Unije, ki je lahko koristna za nacionalno sodišče, od tega sodišča zahteva, da opredeli pravne in dejanske elemente predloženih vprašanj ali vsaj razloži dejstva, ki so bila podlaga za ta vprašanja. Sodišče je namreč pristojno odločati o razlagi besedila Unije samo na podlagi dejstev, ki mu jih predloži nacionalno sodišče (sklep z dne 3. septembra 2015, Vivium, C‑250/15, neobjavljen, EU:C:2015:569, točka 8 in navedena sodna praksa).

46

Te zahteve v zvezi z vsebino predloga za sprejetje predhodne odločbe so izrecno navedene v členu 94 Poslovnika Sodišča, ki naj bi ga predložitveno sodišče v okviru sodelovanja, vzpostavljenega s členom 267 PDEU, poznalo in ga mora natančno upoštevati (sodba z dne 10. novembra 2016, Private Equity Insurance Group, C‑156/15, EU:C:2016:851, točka 61 in navedena sodna praksa).

47

Tako mora predložitveno sodišče navesti vsebino nacionalnih določb, ki se lahko uporabijo v tem primeru, in natančne razloge, ki so predložitvenemu sodišču vzbudili dvom o razlagi ali veljavnosti nekaterih določb prava Unije in zaradi katerih je menilo, da je treba Sodišču zastaviti vprašanja za predhodno odločanje. Sodišče je že odločilo, da nacionalno sodišče vsaj minimalno obrazloži razloge glede izbire določb Unije, katerih razlago predlaga, in povezavo, ki jo je ugotovilo med temi določbami in nacionalno zakonodajo, ki se uporablja v sporu o glavni stvari (glej v tem smislu sodbo z dne 10. marca 2016, Safe Interenvíos, C‑235/14, EU:C:2016:154, točka 115; sklep z dne 12. maja 2016, Security Service in drugi, od C‑692/15 do C‑694/15, EU:C:2016:344, točka 20, in sodbo z dne 10. novembra 2016, Private Equity Insurance Group, C‑156/15, EU:C:2016:851, točka 62).

48

Podatki, podani v predlogih za sprejetje predhodne odločbe, ne služijo le temu, da se Sodišču omogoči, da poda koristne odgovore na vprašanja, ki jih je postavilo predložitveno sodišče, ampak tudi, da se da vladam držav članic in drugim zadevnim strankam možnost, da v skladu s členom 23 Statuta Sodišča Evropske unije predstavijo svoja stališča (sodba z dne 10. novembra 2016, Private Equity Insurance Group, C‑156/15, EU:C:2016:851, točka 63 in navedena sodna praksa). Sodišče mora skrbeti za zaščito te možnosti, saj se na podlagi te določbe zainteresiranim strankam vročijo le predložitvene odločbe (sklep z dne 29. novembra 2016, Jacob in Lennertz, C‑345/16, neobjavljen, EU:C:2016:911, točka 17 in navedena sodna praksa).

49

V tem primeru predložitveno sodišče glede nacionalnih določb, ki se uporabljajo v postopku v glavni stvari, le povzame besedilo člena 266 CIR 1992 in člena 106(5) AR/CIR 1992. V skladu s to zadnjo določbo, ki izvaja člen 266 CIR 1992, pa se pri viru odtegnjeni davek na dividende oprosti, kadar je dolžnik odvisna družba s sedežem v Belgiji in kadar je prejemnik dividend matična družba s sedežem v drugi državi članici. Predložitveno sodišče pa ne navaja vsebine določb, ki se uporabljajo za razdelitev dividend matičnim družbam, ki imajo sedež v Belgiji.

50

Čeprav se predložitveno sodišče sklicuje na sklep z dne 12. julija 2012Tate & Lyle Investments (C‑384/11, neobjavljen, EU:C:2012:463), pa ne navaja natančno, ali so nacionalne določbe, ki se uporabljajo v postopku v glavni stvari, enake kot tiste, ki so se uporabljale v zadevi, v kateri je bil izdan ta sklep. Poleg tega iz stališč, ki so jih predložile tožene stranke in belgijska vlada, izhaja, da naj bi bila razdelitev dividend investicijskim družbam s sedežem v Belgiji urejena z davčno ureditvijo, ki odstopa od splošnih pravnih določb, ki so se uporabile v zadevi, v kateri je bil izdan sklep z dne 12. julija 2012, Tate & Lyle Investments (C‑384/11, neobjavljen, EU:C:2012:463). V predlogu za sprejetje predhodne odločbe pa ni nikjer natančno navedena vsebina nacionalnih določb, ki se uporabljajo za razdelitev dividend investicijskim družbam s sedežem v Belgiji.

51

Sodišče ob neobstoju natančnih določb v zvezi z nacionalnim pravnim okvirom, ki se uporablja za razdelitev dividend družbam s sedežem v Belgiji, ki jih je mogoče primerjati z družbami prejemnicami v postopku v glavni stvari, ne more odločiti, ali so dividende, ki so bile razdeljene družbam prejemnicam v postopku v glavni stvari, obravnavane manj ugodno kot dividende, ki so bile razdeljene takim primerljivim družbam s sedežem v Belgiji. Zato Sodišče ne more odločiti, ali je treba člena 43 in 56 ES razlagati tako, da nasprotujeta ureditvi države članice, na podlagi katere se pri viru odtegnjeni davek obračuna na dividende, ki jih je odvisna družba s sedežem v tej državi članici razdelila KNP s sedežem v drugi državi članici, ki je zavezan za davek od dohodkov pravnih oseb po ničelni stopnji, če se ves njegov dobiček razdeli njegovim delničarjem.

52

V teh okoliščinah drugo vprašanje ni dopustno.

53

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (peti senat) razsodilo:

Direktivo Sveta z dne 23. julija 1990 o skupnem sistemu obdavčitve matičnih družb in odvisnih družb iz različnih držav članic (90/435/EGS) je treba razlagati tako, da njen člen 5(1) ne nasprotuje ureditvi države članice, na podlagi katere se pri viru odtegnjeni davek obračuna na dividende, ki jih je odvisna družba s sedežem v tej državi članici razdelila davčnemu kolektivnemu naložbenemu podjemu s sedežem v drugi državi članici, ki je zavezan za davek od dohodkov pravnih oseb po ničelni stopnji, če ta subjekt ni „družba države članice“ v smislu te direktive.