—

za Biuro podróży „Partner“ sp. z o.o. sp.k. w Dąbrowie Górniczej I. Bryła-Rokicka, pravna svetovalka,

—

za Prezes Urzędu Ochrony Konkurencji i Konsumentów D. Sprzączkowska, pravna svetovalka,

—

za poljsko vlado B. Majczyna, M. Nowak in M. Kamejsza, agenti,

—

za Evropsko komisijo G. Goddin, A. Szmytkowska in D. Roussanov, agenti,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 6(1) in člena 7 Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 2, str. 288) v povezavi s členoma 1 in 2 Direktive 2009/22/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o opustitvenih tožbah zaradi varstva interesov potrošnikov (UL 2009, L 110, str. 30) ter člena 267 PDEU.

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo Biuro podróży „Partner“ sp. z o.o. sp.k. w Dąbrowie Górniczej (v nadaljevanju: Biuro Partner) in Prezes Urząd Ochrony Konkurencji i Konsumentów (vodja urada za varstvo konkurence in potrošnikov, Poljska) glede uporabe splošnih pogojev, ki so navedeni v nacionalni evidenci protipravnih splošnih pogojev, s strani te družbe.

3

Člen 3(3) Direktive 93/13 določa:

„3. Priloga [k tej direktivi] vsebuje okvirni in nedokončani seznam pogojev, ki lahko štejejo za nedovoljene [nepoštene].“

4

Člen 6(1) navedene direktive določa:

„1. „Države članice določijo, da nedovoljeni [nepošteni] pogoji, uporabljeni v pogodbi, ki jo s potrošnikom sklene prodajalec ali ponudnik [trgovec], kakor je določeno z nacionalnim pravom, niso zavezujoči za potrošnika in da pogodba še naprej zavezuje obe stranki na podlagi teh pogojev, če je nadaljnji obstoj mogoč brez nedovoljenih [nepoštenih] pogojev.“

5

Člen 7 iste direktive določa:

„1.   Države članice zagotovijo, da v interesu potrošnikov in konkurentov obstajajo ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nedovoljenih [nepoštenih] pogojev v pogodbah, ki jih s potrošniki sklenejo prodajalci ali ponudniki [trgovci].

2.   Sredstva, navedena v odstavku 1, vključujejo predpise, na podlagi katerih lahko osebe ali organizacije, ki imajo po nacionalnem pravu pravni interes pri zaščiti potrošnikov, ukrepajo v skladu z zadevnim nacionalnim pravom na sodiščih ali pri pristojnih upravnih organih, da odločijo, ali so pogodbeni pogoji, sestavljeni za splošno rabo, nedovoljeni [nepošteni], tako da lahko uporabijo ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe takih pogojev.

3.   Pravna sredstva, navedena v odstavku 2, so lahko ob upoštevanju nacionalnega prava usmerjena posamično ali skupaj zoper več prodajalcev ali ponudnikov [trgovcev] iz istega gospodarskega sektorja ali zoper njihova združenja, ki uporabljajo ali priporočajo uporabo enakih splošnih pogodbenih pogojev ali podobnih pogojev.“

6

Člen 8 Direktive 93/13 določa:

„Države članice lahko na področju, ki ga ureja ta direktiva, sprejmejo ali ohranijo najstrožje določbe, ki so združljive s Pogodbo, da bi zagotovile najvišjo stopnjo varstva potrošnikov.“

7

Z Direktivo 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2011 o pravicah potrošnikov, spremembi Direktive Sveta 93/13/EGS in Direktive 1999/44/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive Sveta 85/577/EGS in Direktive 97/7/ES Evropskega parlamenta in Sveta (UL 2011, L 304, str. 64) je bila Direktiva 93/13 spremenjena, zato da se državam članicam naloži obveznost, da Evropsko komisijo obvestijo o sprejetju specifičnih nacionalnih določb na nekaterih področjih.

8

Člen 8a Direktive 93/13, ki je bil v to direktivo z učinkom od 13. junija 2014 vstavljen z Direktivo 2011/83, določa:

„1.   Če država članica sprejme določbe v skladu s členom 8, o tem in o kakršnih koli naknadnih spremembah obvesti Komisijo, zlasti kadar te določbe:

[…]

2.   Komisija zagotovi, da so informacije iz odstavka 1 potrošnikom in trgovcem lahko dostopne, med drugim prek določenega spletnega mesta.

[…]“

9

Področje uporabe Direktive 2009/22 je določeno v členu 1 te direktive, in sicer:

„1.   Namen te direktive je približati zakone in druge predpise držav članic o opustitvenih tožbah, navedenih v členu 2, s ciljem varstva kolektivnih interesov potrošnikov, vključenih v direktive, ki so naštete v Prilogi I, in tako zagotoviti dobro delovanje notranjega trga.

2.   Za namene te direktive kršitev pomeni vsako dejanje, ki je v nasprotju z direktivami, naštetimi v Prilogi I, kakor so bile prenesene v notranji pravni red držav članic, in škoduje kolektivnim interesom, navedenim v odstavku 1.“

10

Člen 2 te direktive, naslovljen „Opustitvene tožbe“, določa:

„1.   Države članice določijo sodišča ali upravne organe, pristojne za odločanje o pravnih sredstvih, ki jih vložijo kvalificirani subjekti v smislu člena 3 in se nanašajo:

[…]“

11

Direktiva 93/13 je navedena v točki 5 Priloge I k Direktivi 2009/22, naslovljeni „Seznam direktiv po členu 1“.

12

Člen 24 Ustawa o ochronie konkurencji i konsumentów (zakon o varstvu konkurence in potrošnikov) z dne 16. februarja 2007 (Dz. U. št. 50, postavka 331) v različici, ki se uporablja v postopku v glavni stvari (v nadaljevanju: zakon o varstvu konkurence in potrošnikov), določa:

„1.   Ravnanja, ki škodujejo kolektivnim interesom potrošnikov, so prepovedana.

2.   Ravnanje, ki škoduje kolektivnim interesom potrošnikov, pomeni kakršno koli protipravno ravnanje trgovca, ki ogroža te interese, to je zlasti:

[…]“

13

Člen 106 zakona o varstvu konkurence in potrošnikov določa:

„(1)   Vodja urada za varstvo konkurence in potrošnikov lahko trgovcu z odločbo naloži globo, ki ne sme presegati 10 % prometa, ki ga je ta ustvaril v poslovnem letu pred naložitvijo globe, če je – lahko tudi nenamerno – ta trgovec:

[…]

[…]“

14

Členi 3981, 3983, 3989, 47942, 47943 in 47945 zakona z dne 17. novembra 1964 o civilnopravnem postopku v različici, ki se uporablja za zadevo v glavni stvari, določajo:

„Člen 3981

1.   Kasacijsko pritožbo pri Sąd Najwyższy [(vrhovno sodišče, Poljska)] lahko zoper pravnomočno sodbo ali sklep o zavrženju pravnega sredstva ali ustavitvi postopka, s katerim se postopek konča, v zadevi, ki izvira iz sodišča druge stopnje, vloži stranka, Prokurator Generalny [(generalni tožilec)], Rzecznik Praw Obywatelskich [(varuh državljanskih pravic)] ali Rzecznik Praw Dziecka [(varuh za pravice otrok)], razen če specialno pravilo ne določa drugače.

[…]

Člen 3983

„1.   Stranka lahko kasacijsko pritožbo vloži iz teh razlogov:

[…]

Člen 3989

1.   Sąd Najwyższy [(vrhovno sodišče)] šteje, da je kasacijska pritožba dopustna, če:

2.   Sąd Najwyższy [(vrhovno sodišče)] tajno odloči o dopustnosti kasacijske pritožbe. Obveznost pisne obrazložitve za to odločbo ne velja.

[…]

Člen 47942

1.   Če se zahtevku ugodi, sodišče v izreku sodbe navede vsebino splošnih pogojev, ki so bili razglašeni za protipravne, in prepove njihovo uporabo.

[…]

Člen 47943

Pravnomočna sodba učinkuje za tretje osebe takoj po vpisu splošnega pogoja, ki je bil razglašen za protipraven, v evidenco iz člena 47945.

[…]

Člen 47945

1.   Kopijo pravnomočne sodbe, s katero je bilo ugodeno zahtevku, sodišče predloži vodji urada za varstvo konkurence in potrošnikov.

2.   Vodja urada za varstvo konkurence in potrošnikov na podlagi sodb iz odstavka 1 vodi evidenco protipravnih splošnih pogojev.

3.   Evidenca iz odstavka 2 je javna.“

15

Biuro Partner je poljska družba, dejavna v sektorju turističnih storitev.

16

Z odločbo z dne 22. novembra 2011 je vodja urada za varstvo konkurence in potrošnikov ugotovil, da je družba Biuro Partner uporabljala pogoje, ki so šteli za enakovredne pogojem, za katere je bila njihova protipravnost ugotovljena v postopkih, ki so se nanašali na druge trgovce in so vpisani v nacionalno evidenco protipravnih splošnih pogojev. Po mnenju vodje tega urada pogoji, ki jih uporablja Biuro Partner, škodijo kolektivnim interesom potrošnikov in upravičujejo naložitev globe v višini 27.127 poljskih zlotov (PLN) (približno 6400 EUR).

17

Družba HK Zakład Usługowo Handlowy „Partner“ sp. z o.o., katere naslednica je družba Biuro Partner, je izpodbijala enakovrednost pogojev, ki jih je uporabljala ta družba, in tistih, ki so v tej evidenci.

18

S sodbo z dne 19. novembra 2013 je Sąd Okręgowy w Warszawie – Sąd Ochrony Konkurencji i Konsumentów (okrožno sodišče v Varšavi – sodišče za varstvo konkurence in potrošnikov, Poljska) zavrnil tožbo družbe Biuro Partner zoper to odločbo vodje urada za varstvo konkurence in potrošnikov z enako presojo kot slednji, in sicer da so bili primerjani pogoji enakovredni.

19

Družba Biuro Partner je pri Sąd Apelacyjny w Warszawie (pritožbeno sodišče v Varšavi, Poljska) zoper to sodbo vložila pritožbo.

20

To sodišče dvomi glede razlage direktiv 93/13 in 2009/22. V zvezi s tem to sodišče opozarja na sodbo z dne 26. aprila 2012, Invitel (C‑472/10, EU:C:2012:242), v kateri je Sodišče v bistvu presodilo, da je mogoče učinke sodne odločbe, s katero je ugotovljena protipravnost pogojev, ki so ugotovljeni za nepoštene, razširiti na vse potrošnike, ki so z istim trgovcem sklenili pogodbe, v katerih so bili enaki pogoji, tudi če ti potrošniki niso bili stranke v postopku zoper tega trgovca. Dvomi tega sodišča se zlasti nanašajo na vprašanje, ali to velja tudi za potrošnike, ki so sklenili pogodbo, ki vsebuje enake pogoje, z drugim trgovcem, ki ni bil udeležen v postopku, ki je privedel do ugotovitve o nepoštenosti zadevnih pogojev.

21

V teh okoliščinah je Sąd Apelacyjny w Warszawie (pritožbeno sodišče v Varšavi) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

22

S prvim vprašanjem predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba člen 6(1) in člen 7 Direktive 93/13 v povezavi s členoma 1 in 2 Direktive 2009/22 razlagati tako, da nasprotujeta temu, da uporaba pogojev v okviru splošnih pogojev poslovanja, ki so po vsebini enakovredni pogojem, ki so bili s pravnomočno sodno odločbo razglašeni za protipravne in vpisani v nacionalno evidenco protipravnih splošnih pogojev poslovanja, glede trgovca, ki ni bil udeležen v postopku, ki se je končal z vpisom teh pogojev v to evidenco, šteje za protipravno ravnanje, zaradi katerega se lahko izreče globa.

23

Najprej je treba poudariti, da sta predložitveno sodišče in Komisija v pisnem stališču podvomila o skladnosti nacionalne ureditve, kot je obravnavana v postopku v glavni stvari, z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) in, natančneje, z njenim členom 47, saj je trgovec v skladu s to ureditvijo prikrajšan za možnost predstavitve svojih argumentov glede tega, da zadevni pogoji v okviru splošnih pogojev niso nepošteni, zaradi česar naj bi bil prikrajšan za svojo pravico do izjave.

24

V zvezi s tem je treba opozoriti na ustaljeno sodno prakso, da se temeljne pravice, ki jih zagotavlja pravni red Unije, uporabljajo v vseh položajih, ki jih ureja pravo Unije, ne pa v drugih položajih (sodba z dne 26. februarja 2013, Åkerberg Fransson, C‑617/10, EU:C:2013:105, točka 19).

25

V tej zadevi je iz dokumentacije, ki jo ima Sodišče, razvidno, da nacionalna ureditev, obravnavana v postopku v glavni stvari, pomeni prenos direktiv 93/13 in 2009/22. Denarna sankcija, ki je bila družbi Biuro Partner izrečena na podlagi te ureditve, torej pomeni izvajanje teh direktiv. Zato je treba spoštovati temeljne pravice, ki jih zagotavlja pravni red Unije.

26

Ker v direktivah 93/13 in 2009/22 ni določbe, ki bi izrecno predpisovala sistem učinkovitega sodnega varstva za trgovca, je treba ti direktivi razlagati glede na člen 47 Listine.

27

Zato je treba pri razlagi direktiv 93/13 in 2009/22 glede na člen 47 Listine upoštevati dejstvo, da ima vsaka oseba, katere pravice, zajamčene po pravu Unije, so lahko kršene, pravico do učinkovitega pravnega sredstva. To pa ne velja le za potrošnike, ki trdijo, da so bili oškodovani z nepoštenim pogojem iz pogodbe, ki so jo sklenili s trgovcem, temveč tudi za trgovca, kot je družba Biuro Partner, ki zatrjuje, da sporni pogodbeni pogoj ne more biti opredeljen za protipravnega in se zanj ne sme izreči globa zgolj zato, ker je bil enakovreden pogoj vpisan v nacionalno evidenco protipravnih splošnih pogojev, ne da bi bila ta družba stranka v postopku, ki je privedel do vpisa tega pogoja v to evidenco.

28

Poleg tega je treba opozoriti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso sistem varstva, uveden z Direktivo 93/13, temelji na predpostavki, da je potrošnik v razmerju do trgovca v podrejenem položaju glede pogajalske moči in ravni obveščenosti (sodba z dne 29. oktobra 2015, BBVA, C‑8/14, EU:C:2015:731, točka 17 in navedena sodna praksa).

29

Glede na tak podrejeni položaj člen 6(1) Direktive 93/13 določa, da nepošteni pogoji potrošnikov ne zavezujejo. Gre za kogentno določbo, katere namen je formalno ravnotežje med pravicami in obveznostmi sopogodbenikov, določeno s pogodbo, nadomestiti z dejanskim ravnotežjem, tako da se med sopogodbeniki spet vzpostavi enakost (sodba z dne 29. oktobra 2015, BBVA, C‑8/14, EU:C:2015:731, točka 18 in navedena sodna praksa).

30

Poleg tega, glede na naravo in pomen javnega interesa, ki ga pomeni varstvo potrošnikov, ki so v takem podrejenem položaju, člen 7(1) navedene direktive državam članicam nalaga, da zagotovijo ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev v pogodbah, ki jih s potrošniki sklenejo trgovci (sodba z dne 21. januarja 2015, Unicaja Banco in Caixabank, C‑482/13, C‑484/13, C‑485/13 in C‑487/13, EU:C:2015:21, točka 30 in navedena sodna praksa).

31

Ta cilj, da se prepreči nadaljnje nezakonito postopanje, je tudi cilj določb Direktive 2009/22, ki, kar zadeva zagotavljanje ustreznih procesnih sredstev glede opustitvenih tožb, dopolnjuje varstvo potrošnikov iz Direktive 93/13.

32

V okviru, kot je naveden v prejšnjih točkah te sodbe, je torej Sodišče pozvano, naj odgovori na prvo vprašanje predložitvenega sodišča.

33

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je iz spisa pri Sodišču in zlasti stališča poljske vlade razvidno, da je cilj sredstev, ki jih daje poljsko pravo, in sicer zlasti vodenja nacionalne evidence protipravnih pogojev v okviru splošnih pogojev, kar najbolj izpolnjevati obveznosti varstva potrošnikov iz direktiv 93/13 in 2009/22.

34

Nacionalno sodišče navaja, da se s to nacionalno evidenco uresničujejo trije cilji z namenom povečanja učinkovitosti prepovedi uporabe nepoštenih pogodbenih pogojev.

35

Najprej, cilj te evidence, ki je javna in torej do nje lahko dostopa vsak potrošnik in vsak trgovec, je zmanjšati enostavnost širjenja in povzemanja protipravnih pogojev s strani drugih trgovcev, kot so tisti, zaradi katerih je prišlo do vpisa takih pogojev v zadevno evidenco. Dalje, ta evidenca prispeva k preglednosti sistema varstva potrošnikov v poljskem pravu in torej k pravni varnosti, ki iz tega izhaja. Nazadnje, ta evidenca krepi dobro delovanje nacionalnega sodnega sistema, saj preprečuje multiplikacijo sodnih postopkov glede podobnih splošnih pogojev, ki jih uporabljajo drugi trgovci.

36

Kar zadeva tako evidenco, prvič, ni sporno, da je njena vzpostavitev v skladu s pravom Unije. Iz določb Direktive 93/13 in zlasti njenega člena 8 namreč izhaja, da države članice lahko vzpostavijo sezname, v katere vključijo pogodbene pogoje, ki štejejo za nepoštene. V skladu s členom 8a te direktive, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2011/83 in se uporablja za pogodbe, sklenjene po 13. juniju 2014, morajo države članice Komisijo obvestiti o vzpostavitvi takih seznamov. Iz teh določb izhaja, da ti seznami ali evidence, ki jih vzpostavijo nacionalni organi, načeloma zagotavljajo spoštovanje interesa varstva potrošnikov v okviru Direktive 93/13.

37

Drugič, iz člena 8 Direktive 93/13 izhaja, da mora biti ne le vzpostavitev take evidence, kot je v konkretnem primeru ta, ki jo je vzpostavil urad za varstvo konkurence in potrošnikov, temveč tudi vodenje take evidence v skladu z zahtevami iz te direktive in splošneje prava Unije.

38

V zvezi s tem je treba navesti, da je treba to evidenco voditi pregledno, in to ne le v interesu potrošnikov, ampak tudi trgovcev. Ta zahteva med drugim pomeni, da mora biti ta evidenca jasno strukturirana, neodvisno od števila pogojev, ki so v njej povzeti.

39

Poleg tega morajo biti pogoji, ki so navedeni v zadevni evidenci, v skladu z merilom aktualnosti, kar pomeni, da je treba to evidenco skrbno posodabljati in da se zaradi spoštovanja načela pravne varnosti pogoji, ki v njej ne smejo biti več navedeni, iz nje odstranijo brez odlašanja.

40

Poleg tega mora imeti v skladu z načelom učinkovitega sodnega varstva trgovec, ki mu je bila naložena globa zaradi uporabe pogoja, ki šteje za enakovrednega pogoju iz zadevne evidence, zlasti možnost vložitve pravnega sredstva zoper to sankcijo. Ta pravica do pravnega sredstva mora biti omogočena tako zoper presojo ravnanja, ki šteje za nezakonito, kot zoper znesek globe, ki jo je izrekel pristojni nacionalni organ, v obravnavanem primeru urad za varstvo konkurence in potrošnikov.

41

Glede te presoje je iz spisa pri Sodišču razvidno, da se v skladu s poljskim pravom globa, izrečena trgovcu, opira na ugotovitev, da je sporni pogoj, ki ga ta uporablja, enakovreden protipravnemu splošnemu pogoju, ki je v evidenci, ki jo vodi ta urad. V zvezi s tem poljska ureditev določa, da ima trgovec pravico, da to enakovrednost izpodbija pred specializiranim sodiščem, in sicer Sąd Okręgowy w Warszawie – Sąd Ochrony Konkurencji i Konsumentów (okrožno sodišče v Varšavi – sodišče za varstvo konkurence in potrošnikov). To sodišče pa je posebej zadolženo za preizkušanje splošnih pogodbenih pogojev in torej ohranjanje enotnosti sodne prakse na področju varstva potrošnikov.

42

Glede na podatke, ki jih ima na voljo Sodišče, se preizkus pristojnega sodišča ne omejuje na formalno primerjavo obravnavanih pogojev s tistimi iz zadevne evidence. Nasprotno, ta preizkus naj bi obsegal presojo vsebine spornih pogojev, da se, glede na vse upoštevne okoliščine vsakega posameznega primera, ugotovi, ali so ti pogoji, zlasti glede učinkov, ki jih imajo, materialno enaki tistim, ki so vpisani v tej evidenci.

43

Glede na prej navedene preudarke, katerih pravilnost mora preveriti predložitveno sodišče, ni tehtno trditi, da nacionalna ureditev, kot je obravnavana v postopku v glavni stvari, krši pravico do obrambe trgovca ali načelo učinkovitega sodnega varstva.

44

Glede zneska naložene globe, ki ga je določil urad za varstvo konkurence in potrošnikov, je treba opozoriti, da morajo v skladu s členom 7(1) Direktive 93/13 države članice zagotavljati, da obstajajo ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nedovoljenih pogojev v pogodbah, ki jih spotrošniki sklenejo trgovci.

45

Čeprav je treba v zvezi s tem ugotoviti, da določitev globe zaradi uporabe pogoja, ki šteje za nepoštenega, nedvomno je sredstvo za dosego prenehanja te uporabe, pa mora to sredstvo vseeno biti skladno z načelom sorazmernosti. Države članice morajo tako vsakemu trgovcu, ki meni, da globa, ki mu je bila naložena, ni skladna s tem splošnim načelom prava Unije, zagotoviti možnost, da vloži pravno sredstvo zaradi izpodbijanja zneska te globe.

46

V zadevi v glavni stvari mora predložitveno sodišče preveriti, ali zadevni poljski nacionalni sistem trgovcu, ki mu je urad za varstvo konkurence in potrošnikov izrekel globo, daje pravico, da vloži pravno sredstvo zaradi izpodbijanja zneska te globe s sklicevanjem na kršitev načela sorazmernosti.

47

Glede na vse prej navedene preudarke je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 6(1) in člen 7 Direktive 93/13 v povezavi s členoma 1 in 2 Direktive 2009/22 in glede na člen 47 Listine razlagati tako, da ne nasprotujeta, da uporaba splošnih pogojev, ki so po vsebini enakovredni pogojem, ki so bili s pravnomočno sodno odločbo razglašeni za protipravne in vpisani v nacionalno evidenco protipravnih splošnih pogojev, glede trgovca, ki ni bil udeležen v postopku, ki je privedel do vpisa teh pogojev v to evidenco, šteje za protipravno ravnanje, če ima ta trgovec – kar preveri predložitveno sodišče – pravico do učinkovitega pravnega sredstva tako zoper odločitev, s katero je ugotovljena enakovrednost primerjanih pogojev, o vprašanju, ali so ti pogoji glede na vse upoštevne okoliščine vsakega posameznega primera materialno enaki zlasti glede na učinke, ki jih imajo v škodo potrošnikov, kot tudi zoper morebitno odločitev o višini zneska naložene globe.

48

Drugo vprašanje se nanaša na to, ali je treba predložitveno sodišče opredeliti kot „sodišče države članice, zoper odločitev katerega po nacionalnem pravu ni pravnega sredstva“ v smislu člena 267, tretji odstavek, PDEU.

49

Iz predložitvene odločbe je razvidno, da je to vprašanje zastavljeno ob upoštevanju dejstva, da je na nacionalni ravni opredelitev kasacijske pritožbe kot pravnega sredstva v smislu člena 267, tretji odstavek, PDEU problematična.

50

V tem okviru predložitveno sodišče poudarja, da vsakršna kršitev prava Unije šteje za kasacijski razlog v smislu člena 3983(1) zakona o civilnopravnem postopku. S sklicevanjem na sodno prakso Sodišča to sodišče ugotavlja, da ni eno izmed sodišč iz člena 267, tretji odstavek, PDEU, saj je zoper njegove odločitve po nacionalnem pravu dopustno pravno sredstvo.

51

V zvezi s tem je treba, kot sta poudarili poljska vlada in Komisija, izpostaviti, da je Sodišče v zadevah, v katerih je bil obravnavan sistem nacionalnih pravnih sredstev, ki je podoben temu iz postopka v glavni stvari, imelo priložnost razlagati pojem „sodišče države članice, zoper odločitev katerega po nacionalnem pravu ni pravnega sredstva“.

52

V teh sodbah je Sodišče poudarilo, da odločitve nacionalnega pritožbenega sodišča, ki jih stranke lahko izpodbijajo pred vrhovnim sodiščem, niso odločitve „sodišča države članice, zoper […] katere[…] po nacionalnem pravu ni pravnega sredstva,“ v smislu člena 267 PDEU. Okoliščina, da je vsebinski preizkus takih izpodbijanj odvisen od tega, da vrhovno sodišče predhodno ugotovi dopustnost, ne prikrajša stranke za pravna sredstva (sodba z dne 16. decembra 2008, Cartesio, C‑210/06, EU:C:2008:723, točka 76 in navedena sodna praksa).

53

Sodišče je poleg tega navedlo, da to a fortiori velja za procesne sisteme, ki predpisujejo omejitve le glede, zlasti, narave pravnih sredstev, ki se lahko vložijo pri takem sodišču, in sicer da se morajo nanašati na kršitev prava (sodba z dne 16. decembra 2008, Cartesio, C‑210/06, EU:C:2008:723, točka 77).

54

Glede na to sodno prakso v zvezi s sistemi pravnih sredstev po nacionalnem pravu, ki so primerljivi s tem iz zadeve v glavni stvari, je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da se člen 267, tretji odstavek, PDEU razlaga tako, da sodišča, kot je predložitveno sodišče, zoper katerega odločbe, ki so bile sprejete v okviru spora, kot je ta v postopku v glavni stvari, se lahko vloži kasacijska pritožba, ni mogoče opredeliti kot „sodišče, zoper odločitve katerega po nacionalnem pravu ni pravnega sredstva“.

55

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (peti senat) razsodilo: