1

Družba SV Capital OÜ s pritožbo predlaga razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 9. septembra 2015, SV Capital/EBA (T‑660/14, v nadaljevanju: izpodbijana sodba, EU:T:2015:608), v delu, v katerem:

2

Direktiva 2006/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2006 o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti kreditnih institucij (UL 2006, L 177, str. 1), kakor je bila spremenjena z Direktivo 2010/76/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2010 (UL 2010, L 329, str. 3) (v nadaljevanju: Direktiva 2006/48), v členu 11 določa:

„1.   Pristojni organi kreditni instituciji izdajo dovoljenje le, če vsaj dve osebi učinkovito usmerjata opravljanje dejavnosti kreditne institucije.

Dovoljenja ne izdajo, če ti osebi nimata zadostnega ugleda ali nimata dovolj izkušenj za opravljanje takih nalog.

[…]

2.   Vsaka država članica zahteva, da:

3

Člen 22 Direktive 2006/48 določa:

„1.   Pristojni organi matične države članice zahtevajo, da ima vsaka kreditna institucija zanesljivo ureditev upravljanja, ki vključuje jasno organizacijsko strukturo z natančno opredeljenimi, preglednimi in doslednimi odgovornostmi, učinkovitimi postopki za ugotavljanje, upravljanje in spremljanje tveganj ter poročanje o tveganjih, ki jim je ali bi lahko bila izpostavljena, in ustrezne mehanizme za notranjo kontrolo, vključno z ustreznimi upravnimi in računovodskimi postopki, ter politike in prakse prejemkov, ki so skladne z ustreznim in učinkovitim upravljanjem s tveganji, ter ki tako upravljanje s tveganji tudi spodbujajo.

2.   Ureditve, procesi in mehanizmi iz odstavka 1 so izčrpni in sorazmerni z naravo, obsegom in kompleksnostjo dejavnosti kreditne institucije. Upoštevajo se tehnična merila iz Priloge V.“

4

Člen 40 te direktive določa:

„1.   Za bonitetni nadzor kreditne institucije, vključno z dejavnostmi, ki jih opravlja v skladu s členoma 23 in 24, so odgovorni pristojni organi matične države članice, brez poseganja v tiste določbe te direktive, ki to odgovornost nalagajo pristojnim organom države članice gostiteljice.

2.   Odstavek 1 ne preprečuje nadzora na konsolidirani osnovi v skladu s to direktivo.“

5

Člen 42 navedene direktive določa:

„Pristojni organi zadevnih držav članic tesno sodelujejo pri nadzoru dejavnosti kreditnih institucij, še zlasti tistih, ki poslujejo prek podružnic v eni ali več drugih državah članicah, v katerih nimajo sedeža. Medsebojno si izmenjujejo vse informacije o upravljanju in lastništvu takih kreditnih institucij, zato da bi se olajšala nadzor in preučitev pogojev za izdajo dovoljenja, in vse informacije, ki jim lahko olajšajo spremljanje in nadzor poslovanja takih institucij, zlasti glede likvidnosti, solventnosti, jamstva za vloge, omejitve velikih izpostavljenosti, upravnih in računovodskih postopkov ter mehanizmov notranje kontrole.“

6

V uvodni izjavi 58 Uredbe št. 1093/2010, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2014/17/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. februarja 2014 (UL 2014, L 60, str. 34) (v nadaljevanju: Uredba št. 1093/2010), je navedeno:

„Zagotoviti je treba, da stranke, ki jih zadevajo odločitve, ki jih sprejme [EBA], lahko uporabijo ustrezna pravna sredstva. Za učinkovito zaščito pravic strank in zaradi ekonomičnosti postopka, bi bilo treba strankam zagotoviti pravico do pritožbe pri odboru za pritožbe, kadar ima [EBA] pristojnosti za sprejemanje odločitev. Odbor za pritožbe bi moral biti zaradi večje učinkovitosti in usklajenosti skupno telo vseh [evropskih nadzornih organov], neodvisno od njihovih upravnih in pravnih struktur. Proti odločitvi odbora za pritožbe bi se bilo mogoče pritožiti pri Sodišču Evropske unije.“

7

Člen 1(2) te uredbe določa:

„[EBA] deluje v okviru pooblastil, podeljenih s to uredbo, ter v okviru področja uporabe Direktive 94/19/ES [Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 1994 o sistemih zajamčenih vlog (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 6, zvezek 2, str. 252)], Direktive 2002/87/ES [Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16 decembra 2002 o dopolnilnem nadzoru kreditnih institucij, zavarovalnic in investicijskih družb v finančnem konglomeratu, ki spreminja direktive Sveta 73/239/EGS, 79/267/EGS, 92/49/EGS, 92/96/EGS, 93/6/EGS in 93/22/EGS ter direktivi 98/78/ES in 2000/12/ES Evropskega parlamenta in Sveta (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 6, zvezek 4, str. 340)], Uredbe (ES) št. 1781/2006 [Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. novembra 2006 o podatkih o plačniku, ki spremljajo prenose denarnih sredstev (UL 2006, L 345, str. 1)], Uredbe (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o bonitetnih zahtevah za kreditne institucije in investicijska podjetja [ter o spremembi Uredbe (EU) št. 648/2012 (UL 2013, L 176, str. 1)], Direktive 2013/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o dostopu do dejavnosti kreditnih institucij in bonitetnem nadzoru kreditnih institucij in investicijskih podjetij[, spremembi Direktive 2002/87/ES in razveljavitvi direktiv 2006/48/ES in 2006/49/ES (UL 2013, L 176, str. 338)] in, kadar se ti akti uporabljajo za kreditne in finančne institucije ter pristojne organe, ki jih nadzorujejo, v okviru ustreznih delov Direktive 2002/65/ES [Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. septembra 2002 o trženju finančnih storitev potrošnikom na daljavo in o spremembi Direktive Sveta 90/619/EGS ter direktiv 97/7/ES in 98/27/ES (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 6, zvezek, str. 321)], Direktive 2005/60/ES [Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. oktobra 2005 o preprečevanju uporabe finančnega sistema za pranje denarja in financiranje terorizma (UL 2005, L 309, str. 15)], Direktive 2007/64/ES [Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. novembra 2007 o plačilnih storitvah na notranjem trgu in o spremembah direktiv 97/7/ES, 2002/65/ES, 2005/60/ES in 2006/48/ES ter o razveljavitvi Direktive 97/5/ES (UL 2007, L 319, str. 1),] in Direktive 2009/110/ES [Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti ter nadzoru skrbnega in varnega poslovanja institucij za izdajo elektronskega denarja ter o spremembah direktiv 2005/60/ES in 2006/48/ES in razveljavitvi Direktive 2000/46/ES (UL 2009, L 267, str. 7)], vključno z vsemi direktivami, uredbami in sklepi, ki temeljijo na teh aktih, ter v okviru vsakega drugega pravno zavezujočega akta Unije, ki na [EBA] prenaša naloge. [EBA] deluje tudi v skladu z Uredbo Sveta (EU) št. 1024/2013 [z dne 15. oktobra 2013 o prenosu posebnih nalog, ki se nanašajo na politike bonitetnega nadzora kreditnih institucij, na Evropsko centralno banko (UL 2013, L 287, str. 63)].“

8

Člen 17 Uredbe št. 1093/2010 določa:

„1.   Kadar pristojni organ ne uporablja aktov Unije iz člena 1(2), vključno z regulativnimi tehničnimi standardi in izvedbenimi tehničnimi standardi iz členov 10 do 15, ali pa jih je uporabljal tako, da je kršil pravo Unije, zlasti če ni zagotovil, da finančna institucija izpolnjuje zahteve iz navedenih aktov, [EBA] ukrepa v skladu s pooblastili iz odstavkov 2, 3 in 6 tega člena.

2.   [EBA] lahko na zahtevo enega ali več pristojnih organov, Evropskega parlamenta, Sveta, Komisije ali interesne skupine za bančništvo ali na lastno pobudo ter po tem, ko je o zadevi obvestil zadevni pristojni organ, preišče domnevno kršitev ali neuporabo prava Unije.

Pristojni organ brez poseganja v pooblastila iz člena 35 [EBA] takoj zagotovi vse informacije, ki jih ta potrebuje za preiskavo, vključno s tem[,] kako se akti iz člena 1(2) uporabljajo v skladu s pravom Unije.

3.   [EBA] lahko najpozneje v dveh mesecih po začetku preiskave na zadevni pristojni organ naslovi priporočilo, v katerem navede ukrepe, potrebne za uskladitev s pravom Unije.

Pristojni organ v desetih delovnih dneh po prejemu priporočila obvesti [EBA] o ukrepih, ki jih je sprejel ali jih namerava sprejeti za zagotovitev skladnosti s pravom Unije.

4.   Če pristojni organ v mesecu dni od prejetja priporočila [EBA] ne zagotovi skladnosti s pravom Unije, lahko Komisija na podlagi prejetega obvestila [EBA] ali na lastno pobudo izda uradno mnenje, s katerim od pristojnega organa zahteva sprejetje ukrepov, potrebnih za uskladitev s pravom Unije. Komisija v uradnem mnenju upošteva priporočilo [EBA].

Takšno uradno mnenje izda Komisija najpozneje tri mesece po sprejetju priporočila. Ta rok lahko Komisija podaljša za mesec dni.

[EBA] in pristojni organi zagotovijo Komisiji vse potrebne informacije.

5.   Pristojni organ v desetih delovnih dneh od prejetja uradnega mnenja iz odstavka 4 obvesti Komisijo in [EBA] o ukrepih, ki jih je sprejel ali jih namerava sprejeti, da bo svoje ravnanje uskladil z navedenim uradnim mnenjem.

6.   Če pristojni organ ne ravna v skladu z uradnim mnenjem iz odstavka 4 v roku iz navedenega odstavka in če je treba čim prej ukrepati zaradi neizpolnjevanja obveznosti, da se ohranijo ali obnovijo nevtralni konkurenčni pogoji na trgu ali se zagotovita pravilno delovanje in celovitost finančnega sistema, lahko [EBA], kadar se ustrezne zahteve aktov iz člena 1(2) neposredno uporabljajo za finančne institucije, brez poseganja v pooblastila Komisije po členu 258 PDEU sprejme individualno odločitev, naslovljeno na finančno institucijo, v kateri zahteva ukrepe, potrebne za izpolnitev njenih obveznosti po pravu Unije, vključno s prenehanjem dejavnosti.

Odločitev [EBA] je v skladu z uradnim mnenjem, ki ga na podlagi odstavka 4 izda Komisija.

7.   Odločitve, sprejete na podlagi odstavka 6, prevladajo nad vsemi predhodnimi odločitvami pristojnih organov o isti zadevi.

Kadar pristojni organi ukrepajo v zvezi z vprašanji, obravnavanimi v uradnem mnenju na podlagi odstavka 4, ali odločitve na podlagi odstavka 6, ravnajo v skladu z uradnim mnenjem ali z odločitvijo.

8.   [EBA] v poročilu iz člena 43(5) navede, kateri pristojni organi in finančne institucije niso spoštovali uradnih mnenj ali odločitev iz odstavkov 4 in 6 tega člena.“

9

Člen 18 te uredbe se nanaša na ukrepanje EBA v izrednih razmerah.

10

Člen 19 navedene uredbe zajema določbe o reševanju sporov med pristojnimi organi v čezmejnih zadevah.

11

Člen 39 Uredbe št. 1093/2010 določa:

„1.   [EBA] pred sprejetjem odločitev iz te uredbe obvesti katerega koli imenovanega naslovnika o nameravanem sprejetju odločitev in določi rok, do katerega lahko naslovnik predloži svoje mnenje o zadevi, pri čemer se v celoti upošteva nujnost, zapletenost in možne posledice zadeve. To se smiselno uporablja za priporočila iz člena 17(3).

2.   V odločitvah [EBA] so navedeni razlogi, na katerih temeljijo.

3.   Naslovniki odločitev [EBA] so obveščeni o pravnih sredstvih, ki so jim na voljo na podlagi te uredbe.

4.   Kadar [EBA] sprejme odločitev na podlagi člena 18(3) ali (4), to odločitev v ustreznih časovnih presledkih pregleduje.

5.   Odločitve, ki jih [EBA] sprejme na podlagi členov 17, 18 ali 19, so javno objavljene, pri čemer sta navedeni identiteta zadevnega pristojnega organa ali zadevne finančne institucije in glavna vsebina odločitve, razen če je taka objava v navzkrižju z upravičenim interesom finančnih institucij glede varovanja poslovnih skrivnosti ali če bi lahko resno ogrozila pravilno delovanje in celovitost finančnih trgov ali stabilnost celotnega finančnega sistema Unije ali dela tega sistema.“

12

V skladu s členom 58(1) te uredbe je odbor za pritožbe skupno telo evropskih nadzornih organov.

13

Člen 60 navedene uredbe določa:

„1.   Vsaka fizična ali pravna oseba, vključno s pristojnimi organi, se lahko pritoži na odločitev [EBA] iz členov 17, 18 in 19 ali katero koli drugo odločitev, ki jo [EBA] sprejme na podlagi aktov Unije iz člena 1(2) in je naslovljena na to osebo, ali na odločitev, ki jo neposredno ali osebno zadeva, čeprav je naslovljena na drugo osebo.

2.   Pritožba se skupaj z obrazložitvijo v pisni obliki vloži pri [EBA] v dveh mesecih po dnevu, ko je bila zadevna oseba o odločitvi uradno obveščena, ali, če takega uradnega obvestila ni, v dveh mesecih po dnevu, ko je [EBA] objavil svojo odločitev.

Odbor za pritožbe se glede pritožbe odloči v dveh mesecih po tem, ko je bila vložena.

3.   Pritožba, ki je vložena v skladu z odstavkom 1, nima odložilnega učinka.

Vendar lahko odbor za pritožbe odloži izvajanje sporne odločitve, če meni, da to zahtevajo okoliščine.

4.   Če je pritožba dopustna, odbor za pritožbe preuči, ali je utemeljena. Odbor za pritožbe povabi stranke na pritožbene postopke, da v določenih rokih pridobi njihove pripombe k svojim lastnim uradnim obvestilom ali sporočilom drugih strank v pritožbenih postopkih. Stranke v pritožbenih postopkih imajo pravico do ustnih izjav.

5.   Odbor za pritožbe lahko potrdi odločitev pristojnega telesa [EBA] ali pa primer preda pristojnemu telesu [EBA]. To telo zavezuje odločitev odbora za pritožbe in to telo sprejme spremenjeno odločitev o zadevnem primeru.

6.   Odbor za pritožbe sprejme in objavi svoj poslovnik.

7.   [EBA] utemelji in objavi odločitve, ki jih sprejme odbor za pritožbe.“

14

Člen 61 Uredbe št. 1093/2010 določa:

„1.   V skladu s členom 263 PDEU se lahko vloži tožba pred Sodiščem Evropske unije zoper odločitve, ki jih je sprejel odbor za pritožbe ali [EBA] v zadevah, pri katerih ni pravice do pritožbe pri odboru za pritožbe.

2.   Države članice, institucije Unije in tudi vsaka fizična ali pravna oseba lahko v skladu s členom 263 PDEU zoper odločitve [EBA] sprožijo postopek pri Sodišču Evropske unije.

3.   Kadar je [EBA] zavezan k ukrepanju, vendar ne sprejme odločitve, se lahko pred Sodiščem Evropske unije v skladu s pogoji iz člena 265 PDEU sproži postopek [vloži tožba] zaradi opustitve ukrepanja.

4.   Od [EBA] se zahteva, da sprejme potrebne ukrepe za izvršitev sodbe Sodišča Evropske unije.“

15

Splošno sodišče je v izpodbijani sodbi dejanski okvir spora, ki mu je bil predložen v odločanje, povzelo tako:

[…]

16

Družba SV Capital je s tožbo predlagala razglasitev ničnosti odločbe EBA z dne 21. februarja 2014 in odločbe odbora za pritožbe z dne 14. julija 2014. Družba SV Capital je tudi predlagala, naj se zadeva vrne pristojnemu organu EBA v meritorno odločanje o pritožbi.

17

Tožeča stranka je v utemeljitev tožbe navedla pet tožbenih razlogov. EBA se je ob podpori Komisije skliceval na nedopustnost te tožbe v celoti, saj njegova zavrnitev uvedbe preiskave na lastno pobudo na podlagi člena 17 Uredbe št. 1093/2010 za tožečo stranko ni imela pravnih učinkov.

18

Splošno sodišče je glede dopustnosti navedene tožbe v delu, v katerem se je nanašala na razglasitev ničnosti odločbe EBA z dne 21. februarja 2014, najprej razsodilo, da tožeča stranka na dan vložitve te tožbe ni več mogla izpodbijati te odločbe EBA, zaradi česar ta del njene tožbe ni bil dopusten.

19

Dalje, glede dopustnosti te tožbe v delu, v katerem se je nanašala na razglasitev ničnosti odločbe odbora za pritožbe z dne 14. julija 2014, je Splošno sodišče menilo, da je ta odločba akt, ki ga je mogoče izpodbijati, zaradi česar je bil ta del navedene tožbe dopusten.

20

Nazadnje, Splošno sodišče je glede dopustnosti tožbe družbe SV Capital v delu, v katerem se je nanašala na vrnitev zadeve v odločanje pristojnemu organu EBA, da o njeni pritožbi meritorno odloči, navedlo, da v okviru ničnostne tožbe kot sodišče Unije ni pristojno za naslavljanje odredb na EBA. Zato je ta tožbeni predlog zavrglo kot nedopusten.

21

Pri vsebinski presoji je Splošno sodišče po uradni dolžnosti preizkusilo vprašanje pristojnosti odbora za pritožbe glede na člen 60(1) in (2) Uredbe št. 1093/2010, da odloči o pritožbi, ki je bila vložena pri njem zoper odločbo EBA z dne 21. februarja 2014, in razsodilo, da take pristojnosti ni.

22

V teh okoliščinah in brez preučitve utemeljenosti tožbenih razlogov tožeče stranke, je Splošno sodišče ugodilo tožbi v delu, v katerem se je nanašala na razglasitev ničnosti odločbe odbora za pritožbe z dne 14. julija 2014, zaradi nepristojnosti tega odbora. Zato je Splošno sodišče odločbo odbora za pritožbe z dne 14. julija 2014 razglasilo za nično in tožbo, o kateri je odločalo, v preostalem zavrnilo.

23

Družba SV Capital Sodišču predlaga, naj:

24

EBA Sodišču predlaga, naj:

25

Komisija Sodišču predlaga, naj:

26

Izpodbijana sodba se nanaša, prvič, na predlog za razglasitev ničnosti odločbe EBA z dne 21. februarja 2014, in drugič, na predlog za razglasitev ničnosti odločbe odbora za pritožbe z dne 14. julija 2014, zato je treba različne pritožbene razloge preučiti, kot so povezani z eno ali drugo od teh odločb.

27

Družba SV Capital s prvim pritožbenim razlogom trdi, da je v okviru tožbe, ki jo je vložila pri Splošnem sodišču, navedla, da se je ta nanašala na odločbo odbora za pritožbe z dne 14. julija 2014 samo v delu, v katerem je bila njena pritožba zavrnjena kot neutemeljena. Te odločbe pa naj ne bi izpodbijala, kar zadeva dopustnost te pritožbe in stroške. Vendar naj bi Splošno sodišče po uradni dolžnosti odločilo o pristojnosti odbora za pritožbe in naj bi zato odločilo ultra petitum.

28

Družba SV Capital z drugim pritožbenim razlogom tudi meni, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je kršilo člen 60(1) Uredbe št. 1093/2010, ki ga je razlagalo ob upoštevanju uvodne izjave 58 te uredbe. V skladu s členom 17(2) navedene uredbe v povezavi z njenim členom 1 naj bi imel odbor za pritožbe namreč pooblastilo za odločanje o pritožbi zoper odločbo EBA z dne 21. februarja 2014.

29

Družba SV Capital s tretjim pritožbenim razlogom trdi, da je Splošno sodišče kršilo člen 48(2) svojega poslovnika v različici, ki je veljala do 31. decembra 2014, s tem ko je razsodilo, da argumentacija, podana med postopkom pred Splošnim sodiščem in v skladu s katero je bil odbor za pritožbe pristojen za obravnavanje njene pritožbe, ni dopustna. Splošno sodišče naj bi namreč stranke pozvalo, naj se izjavijo glede vprašanja pristojnosti odbora za pritožbe, in pritožnica naj bi zgolj odgovorila na postavljeno vprašanje.

30

EBA in Komisija predlagata zavrnitev navedenih pritožbenih razlogov.

31

Kar zadeva prvi pritožbeni razlog, s katerim pritožnica trdi, da je Splošno sodišče odločilo ultra petitum, zadošča navesti, da mora sodišče Unije po uradni dolžnosti preučiti vprašanje pristojnosti organa, katerega akt se pred njim izpodbija, tudi če nobena od strank ni podala takega predloga, saj nepristojnost avtorja akta, ki posega v položaj, pomeni absolutno procesno predpostavko, ki ne le, da jo je mogoče, ampak jo je tudi treba preizkusiti po uradni dolžnosti.

32

V skladu s sodno prakso Sodišča mora namreč sodišče po uradni dolžnosti preučiti vprašanje pristojnosti avtorja akta, tudi če mu tega nobena od strank ni predlagala (glej v tem smislu sodbi z dne 30. septembra 1982, Amylum/Svet,108/81, EU:C:1982:322, točka 28, in z dne 13. julija 2000, Salzgitter/Komisija,C‑210/98 P, EU:C:2000:397, točka 56 in navedena sodna praksa).

33

Zato je treba ta prvi pritožbeni razlog zavrniti.

34

Glede drugega pritožbenega razloga je treba navesti, da se na podlagi člena 60 Uredbe št. 1093/2010 lahko vsaka fizična ali pravna oseba, vključno s pristojnimi organi, pritoži na odločitev EBA, ki je naslovljena na to osebo, ali na odločitev, ki jo neposredno ali osebno zadeva, čeprav ni naslovljena nanjo.

35

Da pa bi bilo zoper odločbo EBA mogoče vložiti pritožbo pred odborom za pritožbe, bi morala biti ta – kot je Splošno sodišče ugotovilo v točki 66 izpodbijane sodbe – bodisi ena od odločitev iz členov od 17 do 19 Uredbe št. 1093/2010 bodisi bi morala biti sprejeta v skladu z akti Unije iz člena 1(2) te uredbe.

36

Kot je Splošno sodišče pravilno ugotovilo v točkah od 67 do 71 izpodbijane uredbe, v obravnavanem primeru ni izpolnjen noben od teh pogojev.

37

Prvič, odločba EBA z dne 21. februarja 2014 ne temelji na členu 1(2) Uredbe št. 1093/2010. Kot je Splošno sodišče pravilno navedlo v točki 67 izpodbijane sodbe, čeprav so bile v utemeljitev pritožbe pritožnice navedene kršitve nekaterih določb Direktive 2006/48, se EBA v tej odločbi namreč ni izrekel o kršitvi ali neobstoju kršitve te direktive od zadevnih pristojnih organov ali kreditnih institucij.

38

Drugič, ni sporno, da navedena odločba ni ena od odločb iz členov 18 in 19 te uredbe, s katerimi bi lahko EBA nacionalnim nadzornim organom naložil sprejetje posebnih ukrepov za izboljšanje stanja v izrednih razmerah ali za reševanje sporov, ki lahko med njimi nastanejo v čezmejnih primerih.

39

Tretjič, v nasprotju s tem, kar zahteva člen 17(1) navedene uredbe, se pritožnica v utemeljitev pritožbe ni sklicevala na nobeno kršitev regulativnih in izvedbenih tehničnih standardov, določenih v skladu s členi od 10 do 15 iste uredbe.

40

Četrtič, pritožnica ni eden od subjektov, ki so izrecno navedeni v členu 17(2) te uredbe in ki lahko pri EBA vložijo predlog za začetek preiskave zaradi kršitve ali neuporabe prava Unije. Pritožnica zlasti ne trdi, da spada v interesno skupino za bančništvo, ustanovljeno v skladu s členom 37 Uredbe št. 1093/2010.

41

Poleg tega drugače, kot se zdi, da zatrjuje pritožnica, dejstvo, da EBA lahko začne preiskavo na lastno pobudo, ne spreminja ugotovitve, da pritožnica ni eden od subjektov, ki so izrecno navedeni v členu 17(2) te uredbe.

42

V zvezi s preudarki iz izpodbijane sodbe pravo nikakor ni bilo napačno uporabljeno, zato je treba tudi drugi pritožbeni razlog zavrniti.

43

Glede tretjega pritožbenega razloga je treba spomniti, da je pritožnica v odgovor na vprašanje Splošnega sodišča temu predložila argumentacijo, ki je presegala predmet vprašanja, ki ga je to postavilo.

44

Pritožnica je namreč trdila, da je bila ničnostna tožba pri Splošnem sodišču vložena v predpisanem roku ob upoštevanju tega, da je upravni postopek potekal do 14. julija 2014 in da je vložitev te ničnostne tožbe spadala pod višjo silo v smislu člena 45 Statuta Sodišča Evropske unije.

45

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da trditev pritožnice, v skladu s katero je ta zgolj predložila stališča v odgovor na vprašanje, ki ga je postavilo Splošno sodišče, ni podprta z dejstvi. Kot je Splošno sodišče pravilno ugotovilo v točki 42 izpodbijane sodbe, je namreč odgovor pritožnice dejansko vključeval nova razloga.

46

Iz tega sledi, da je Splošno sodišče pravilno razsodilo, da ta argumentacija ni dopustna.

47

Tretji pritožbeni razlog je torej tudi treba zavrniti.

48

Družba SV Capital s četrtim pritožbenim razlogom trdi, da je bila njena tožba v delu, v katerem se je nanašala na razglasitev ničnosti odločbe EBA z dne 21. februarja 2014, vložena v roku iz člena 263 PDEU, saj je upravni postopek pred odborom za pritožbe potekal do 14. julija 2014 v imenu EBA in evropskih nadzornih organov. Nepristojnost odbora za pritožbe naj bi lahko pripeljala do razglasitve ničnosti odločbe, ki jo je ta sprejel, vendar naj ne bi mogla vplivati na rok, določen v členu 263 PDEU. Zato naj bi bila navedba v točki 44 izpodbijane sodbe, ki se nanaša na možnost vložitve tožbe pri Splošnem sodišču zoper odločbo EBA z dne 21. februarja 2014, vzporedno in hkrati z vložitvijo pritožbe pri odboru za pritožbe, brez vsake podlage. Taka tožba pri Splošnem sodišču naj namreč ob neobstoju dokončnega upravnega akta ne bi bila dopustna na podlagi člena 263 PDEU.

49

Družba SV Capital s petim pritožbenim razlogom trdi, da je Splošno sodišče kršilo člen 45 Statuta Sodišča Evropske unije, saj naj bi bila vložitev tožbe v dveh mesecih od prejema odločbe z dne 21. februarja 2014 preprečena zaradi opravičljive zmote. To, da je odbor za pritožbe njeno pritožbo razglasil za dopustno in jo meritorno preučil, naj bi lahko pripeljalo do „sprejemljive zmede“. Tudi če odbor za pritožbe ni bil pristojen za odločanje o pritožbi za razglasitev ničnosti odločbe EBA z dne 21. februarja 2014, naj slednji nikoli ne bi trdil, da bi moralo pritožbo obravnavati Splošno sodišče in ne odbor za pritožbe. Ta odbor naj bi odločal o pritožbi, ki mu je bila predložena v odločanje, s čimer naj bi dajal vtis, da je pristojni pritožbeni organ. Zato bi bilo treba za vložitev tožbe pri Splošnem sodišču po izteku roka dveh mesecev od prejema odločbe EBA z dne 21. februarja 2014 šteti, kot da je posledica opravičljive zmote.

50

Družba SV Capital s šestim pritožbenim razlogom trdi, da je Splošno sodišče s tem, da je v točki 45 izpodbijane sodbe razsodilo, da tožba za razglasitev ničnosti odločbe EBA z dne 21. februarja 2014 vsekakor ni bila dopustna, ker ta ni bila izpodbojni akt, napačno uporabilo člen 263 PDEU ter člena 60(1) in 61(1) Uredbe št. 1093/2010. Tožba zoper navedeno odločbo naj bi bila namreč dopustna, saj je bila pritožnica naslovnica te odločbe, ta pa se je nanjo neposredno in posamično nanašala.

51

EBA in Komisija predlagata zavrnitev navedenih pritožbenih razlogov.

52

Četrti pritožbeni razlog se nanaša na preudarke iz točke 36 in naslednjih izpodbijane sodbe, zato je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso opozoriti, da je rok za vložitev tožbe absolutna procesna predpostavka in da mora sodišče Unije po uradni dolžnosti preveriti, ali je bil spoštovan (glej v tem smislu sklep z dne 5. septembra 2013, ClientEarth/Svet, C‑573/11 P, neobjavljen, EU:C:2013:564, točka 20 in navedena sodna praksa).

53

Kot izhaja iz člena 263, šesti odstavek, PDEU, je treba tožbo za razglasitev ničnosti glede na posamezni primer vložiti v dveh mesecih od objave akta ali njegovega uradnega obvestila tožeči stranki, če tega ni bilo, pa od dneva, ko je zanj izvedela. V obravnavanem primeru je bila odločba EBA pritožnici vročena 21. februarja 2014. Zato družba SV Capital ob vložitvi tožbe pri Splošnem sodišču, to je 12. septembra 2014 – ob uporabi pravil za izračun rokov, določenih v členih 58 in 60 Poslovnika Splošnega sodišča, ki ustrezata členoma 49 in 51 Poslovnika Sodišča – zaradi zastaranja ni več mogla izpodbijati navedene odločbe EBA, kot je Splošno sodišče ugotovilo v točki 41 izpodbijane sodbe.

54

Splošno sodišče je v točki 43 izpodbijane sodbe tudi ugotovilo, da se tožeča stranka ni mogla utemeljeno sklicevati niti na višjo silo na podlagi člena 45, drugi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije niti na obstoj opravičljive zmote.

55

Glede teh ugotovitev pravo ni bilo napačno uporabljeno.

56

Sodišče je namreč že večkrat razsodilo, da je odstopanje od uporabe predpisov Unije v zvezi s procesnimi roki mogoče samo v popolnoma izjemnih ali nepredvidenih okoliščinah oziroma v primeru višje sile v skladu s členom 45, drugi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije, saj stroga uporaba teh pravil ustreza zahtevam po pravni varnosti in nujnosti, da se izogne vsakršni diskriminaciji ali vsakemu samovoljnemu ravnanju pri vodenju sodnih postopkov (sklep z dne 16. novembra 2010, Internationale Fruchtimport Gesellschaft Weichert/Komisija,C‑73/10 P, EU:C:2010:684, točka 41 in navedena sodna praksa).

57

Drugače kot trdi pritožnica, po sprejetju odločbe EBA z dne 21. februarja 2014 ni bilo „nadaljevanja“ postopka in vložitev pritožbe pri odboru za pritožbe nikakor ni vplivala na izračun roka za vložitev tožbe glede odločbe, ki jo je prej sprejel EBA, ob upoštevanju njegove nepristojnosti.

58

Četrti pritožbeni razlog je torej treba zavrniti.

59

Glede petega pritožbenega razloga, ki se nanaša na obstoj opravičljive zmote družbe SV Capital, iz sodne prakse Sodišča izhaja, da se v okviru ureditve Unije v zvezi z roki za vložitev tožbe pojem opravičljive zmote, ki dovoljuje odstopanje od teh rokov, nanaša le na izjemne okoliščine, zlasti kadar je zadevna institucija ravnala tako, da bi lahko zgolj njeno ravnanje – ali pa v odločilni meri – povzročilo sprejemljivo zmedo pri zadevni stranki, ki je ravnala v dobri veri in izkazala potrebno skrbnost, ki se zahteva od običajno obveščenega subjekta (glej sklep z dne 16. novembra 2010, Internationale Fruchtimport Gesellschaft Weichert/Komisija,C‑73/10 P, EU:C:2010:684, točka 42 in navedena sodna praksa).

60

V obravnavanem primeru, kot je Splošno sodišče ugotovilo v točki 44 izpodbijane sodbe, pritožnici ni bilo dano nobeno natančno zagotovilo o pristojnosti odbora za pritožbe za odločanje o pritožbi zoper odločbo EBA, ki je bila sprejeta po tem.

61

Drugače kot trdi pritožnica, niti opustitev EBA navedbe ugovora glede pristojnosti odbora za pritožbe za odločanje o odločbi EBA niti njegova napačna ugotovitev, da ta odbor ima tako pristojnost, se ne moreta šteti za ravnanje, ki lahko povzroči sprejemljivo zmedo pri zadevni stranki.

62

Iz tega sledi, da je Splošno sodišče pravilno ugotovilo neobstoj kakršne koli opravičljive zmote, zaradi katere bi bilo mogoče odstopati od obveznosti spoštovanja predpisanega roka za vložitev tožbe.

63

Peti pritožbeni razlog je torej treba zavrniti.

64

Pritožnica s šestim pritožbenim razlogom trdi, da je Splošno sodišče z izpodbijano sodbo kršilo člen 263 PDEU ter člena 60(1) in 61(1) Uredbe št. 1093/2010. V zvezi s tem zadošča ugotovitev – kot je razvidno iz točke 45 izpodbijane sodbe – da se je Splošno sodišče zgolj za dodatno pojasnitev izjavilo glede nedopustnosti tožbe zaradi neizpodbojnosti akta.

65

V skladu z ustaljeno sodno prakso pa očitki, ki so usmerjeni zoper dodatne razloge iz odločbe Splošnega sodišča, ne morejo povzročiti razveljavitve te odločbe in so torej brezpredmetni (glej sodbi z dne 2. septembra 2010, Komisija/Deutsche Post,C‑399/08 P, EU:C:2010:481, točka 75, in z dne 29. marca 2011, Anheuser-Busch/Budějovický Budvar,C‑96/09 P, EU:C:2011:189, točka 211 in navedena sodna praksa).

66

Zato je treba šesti pritožbeni razlog zavrniti kot brezpredmeten.

67

Družba SV Capital ponovno navaja te razloge, ki naj bi bili utemeljeni s trditvami, podanimi v okviru njene tožbe, vložene pri Splošnem sodišču, saj naj to o tej tožbi ne bi meritorno odločilo:

68

EBA in Komisija trdita, da navedeni pritožbeni razlogi niso dopustni.

69

Spomniti je treba, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso iz člena 256 PDEU in iz člena 58, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije ter iz členov 168(1)(d) in 169 Poslovnika Sodišča razvidno, da je treba v pritožbi jasno navesti izpodbijane dele sodbe, katere razveljavitev se predlaga, in pravne trditve, ki posebej utemeljujejo ta predlog, sicer pritožba oziroma zadevni razlog nista dopustna (glej zlasti sodbo z dne 10. julija 2014, Telefónica in Telefónica de España/Komisija, C‑295/12 P, EU:C:2014:2062, točka 29, in sklep z dne 12. februarja 2015, Meister/Komisija, C‑327/14 P, neobjavljen, EU:C:2015:99, točka 12). Vendar se pritožbeni razlogi od sedmega do enajstega nikakor ne nanašajo na izpodbijano sodbo, ampak na odločbo EBA z dne 21. februarja 2014. Torej jih je treba iz tega edinega razloga zavreči kot nedopustne.

70

Iz vseh zgoraj navedenih preudarkov sledi, da je treba pritožbo v celoti zavrniti.

71

Člen 184(2) Poslovnika Sodišča določa, da če pritožba ni utemeljena, o stroških odloči Sodišče. Člen 138 tega poslovnika, ki se na podlagi člena 184(1) tega poslovnika uporabi v pritožbenem postopku, v odstavku 1 določa, da se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.

72

Družba SV Capital s svojimi predlogi ni uspela, zato ji je treba v skladu s predlogi EBA naložiti plačilo stroškov, povezanih s pritožbenim postopkom.

73

Člen 140(1) Poslovnika Sodišča, ki se na podlagi člena 184(1) tega poslovnika uporabi v pritožbenem postopku, določa, da države članice in institucije, ki so intervenirale v postopku, nosijo svoje stroške.

74

Zato Komisija, ki je intervenirala v postopku, nosi svoje stroške.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo: