—

za špansko vlado A. Gavela Llopis, agentka,

—

za Evropsko komisijo M. Wilderspin, agent,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 5 Uredbe Sveta (ES) št. 1346/2000 z dne 29. maja 2000 o postopkih v primeru insolventnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 160, str. 191).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo SCI Senior Home, v prisilni poravnavi, ki jo zastopa Pierre Mulhaupt, upravitelj, na eni strani ter Gemeinde Wedemark (občina Wedemark, Nemčija) in družbo Hannoversche Volksbank eG na drugi strani glede prisilne prodaje nepremičnine v lasti družbe Senior Home.

3

V uvodnih izjavah 24 in 25 Uredbe št. 1346/2000 je navedeno:

4

Člen 4 Uredbe št. 1346/2000, naslovljen „Pravo, ki se uporablja“, določa:

„1.   Če ta uredba ne določa drugače, je pravo, ki se uporablja za postopke v primeru insolventnosti in njihove učinke, pravo države članice, na katere ozemlju so bili uvedeni postopki, v nadaljnjem besedilu ‚država, v kateri so bili uvedeni postopki‘.

2.   Pravo države, v kateri so bili uvedeni postopki, določa pogoje za uvedbo, vodenje in končanje teh postopkov. Zlasti pa določa:

[…]

[…]

[…]“

5

Člen 5 Uredbe št. 1346/2000, naslovljen „Stvarne pravice tretjih oseb“, določa:

„1.   Uvedba postopkov v primeru insolventnosti ne sme vplivati na stvarne pravice upnikov ali tretjih oseb glede dolžnikovih opredmetenih ali neopredmetenih sredstev, premičnin ali nepremičnin – posebnega premoženja, pa tudi večine premoženja, ki ni določeno in se od časa do časa spreminja – ki se ob uvedbi postopkov v primeru insolventnosti nahajajo na ozemlju druge države članice.

2.   Pravice iz odstavka 1 pomenijo zlasti:

3.   Pravica, ki je vpisana v javni register in izvršljiva zoper tretje osebe ter na podlagi katere je mogoče pridobiti stvarno pravico v smislu odstavka 1, se šteje za stvarno pravico.

[…]“

6

Člen 39 Uredbe št. 1346/2000, naslovljen „Pravica do prijave terjatev“, določa:

„Upniki z običajnim ali stalnim prebivališčem ali registriranim sedežem v državi članici, ki ni država, v kateri so bili uvedeni postopki, vključno z davčnimi organi in organi socialne varnosti, lahko pisno prijavijo terjatve v postopkih v primeru insolventnosti.“

7

Člen 12 Grundsteuergesetz (zakon o davku na nepremičnine, v nadaljevanju: GrStG) pod naslovom „Stvarnopravno jamstvo“ določa:

„Davek na nepremičnine bremeni predmet obdavčitve kot javnopravno breme.“

8

Člen 77(2), prvi stavek, Abgabenordnung (davčni zakonik, v nadaljevanju: AO) določa:

„Zaradi davka, ki bremeni nepremičnino kot javnopravno breme, mora lastnik dopustiti izvršbo na nepremičnini.“

9

Člen 10(1) Zwangsversteigerungsgesetz (zakon o prisilni prodaji na javni dražbi) določa:

„Iz nepremičnine se po naslednjem vrstnem redu poplačajo:

[…]

[…]“

10

Družba Senior Home, nepremičninska družba civilnega prava po francoskem pravu, je lastnica nepremičnine v Wedemarku (Nemčija). Tribunal de Grande Instance de Mulhouse (prvostopenjsko sodišče v Mulhousu, Francija) je s sklepom z dne 6. maja 2013 zoper to družbo uvedlo postopek prisilne poravnave.

11

Gemeinde Wedemark (občina Wedemark) je 15. maja 2013 zaradi neplačanega davka na nepremičnine v obdobju od 1. oktobra 2012 do 30. junija 2013 v višini 7471,19 EUR na podlagi izvršilnega naslova, s katerim je bil ugotovljen obstoj davčne terjatve, predlagala prisilno prodajo omenjene nepremičnine.

12

Amtsgericht Burgwedel (okrajno sodišče v Burgwedlu, Nemčija) je s sklepom z dne 21. maja 2013 odredilo prisilno prodajo te nepremičnine. Pravnemu sredstvu, ki ga je zoper to odločbo vložila družba Senior Home, ni bilo ugodeno. Potem ko je bila pritožba družbe Senior Home na Landgericht Hannover (deželno sodišče v Hannovru, Nemčija) zavrnjena, je ta družba, ki jo je zastopal njen upravitelj P. Mulhaupt, vložila pravno sredstvo na Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče, Nemčija), da bi dosegla, prvič, razveljavitev sklepa Amtsgericht Burgwedel (okrajno sodišče v Burgwedlu) o prisilni prodaji in, drugič, izbris pripadajočega vpisa iz zemljiške knjige.

13

Predložitveno sodišče opozarja, da se v skladu s členom 4 Uredbe št. 1346/2000 za postopek zaradi insolventnosti, ki se vodi zoper družbo Senior Home, uporablja francosko pravo. V skladu s tem pravom pa je uvedba postopka prisilne poravnave načeloma ovira za izvedbo prisilne prodaje iz postopka v glavni stvari. Hkrati pa v skladu s členom 5(1) te uredbe uvedba postopkov zaradi insolventnosti ne sme vplivati na stvarne pravice upnikov ali tretjih oseb na dolžnikovem premoženju, ki je na ozemlju druge države članice.

14

Predložitveno sodišče navaja, da so v nemškem pravu terjatve iz naslova davka na nepremičnine v skladu s členom 12 GrStG javnopravna bremena, ki so stvarne pravice, saj mora lastnik v skladu s členom 77(2), prvi stavek, AO na podlagi izvršilnega naslova, ki dokazuje obstoj terjatev na tej nepremičnini, dopustiti izvršbo na nepremičnini. Vendar pa se to sodišče sprašuje, ali je treba vprašanje o obstoju stvarne pravice, ki je pomembno za uporabo člena 5(1) te uredbe, presojati na podlagi nemškega prava ali pa je treba, nasprotno, pojem „stvarna pravica“ razlagati avtonomno.

15

V teh okoliščinah je Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali pojem stvarne pravice v skladu s členom 5(1) Uredbe [št. 1346/2000] zajema nacionalno določbo, kakršno vsebuje člen 12 [GrStG] v povezavi s členom 77(2), prvi stavek, [AO], v skladu s katero terjatve iz naslova davka na nepremičnine bremenijo nepremičnino kot javnopravno breme po samem zakonu in mora lastnik zato dopustiti izvršbo na nepremičnini?“

16

Predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba člen 5 Uredbe št. 1346/2000 razlagati tako, da se zavarovanje, ustanovljeno na podlagi določbe nacionalnega prava, kakršno je to v postopku v glavni stvari, na podlagi katerega je nepremičnina dolžnika za plačilo davka na nepremičnine po samem zakonu obremenjena z javnopravnim bremenom, lastnik pa mora na podlagi izvršilnega naslova, s katerim se ugotovi obstoj davčne terjatve, dopustiti prisilno izvršbo na tej nepremičnini, šteje za „stvarno pravico“ v smislu tega člena.

17

V zvezi s tem je treba na prvem mestu spomniti, kot je generalni pravobranilec navedel v točkah od 21 do 23 sklepnih predlogov, da ta uredba temelji na modelu „omiljene univerzalnosti“, v skladu s katerim se po eni strani za postopke zaradi insolventnosti in njihove učinke uporablja pravo države članice, na katere ozemlju so bili uvedeni postopki, čeprav ta uredba po drugi strani določa več izjem od tega pravila. Člen 5(1) te uredbe vsebuje eno izmed teh izjem.

18

Iz sodne prakse Sodišča v zvezi s členom 5(1) Uredbe št. 1346/2000, ki določa, da uvedba postopkov zaradi insolventnosti ne vpliva na stvarne pravice upnikov ali tretjih oseb na dolžnikovem premoženju, ki je ob uvedbi postopkov zaradi insolventnosti na ozemlju druge države članice, posebej izhaja, da je treba podlago, veljavnost in učinkovanje takih stvarnih pravic praviloma določiti po pravu kraja, kjer je premoženje, ki je predmet navedene pravice. Zato člen 5(1) te uredbe omogoča, da se z odstopanjem od prava države članice, v kateri so bili uvedeni postopki zaradi insolventnosti, za stvarno pravico upnika ali tretje osebe na premoženju dolžnika uporabi pravo države članice, na ozemlju katere je zadevno premoženje (glej v tem smislu sodbi z dne 5. julija 2012, ERSTE Bank Hungary, C‑527/10, EU:C:2012:417, točke od 40 do 42, in z dne 16. aprila 2015, Lutz, C‑557/13, EU:C:2015:227, točka 27).

19

Zato se v zadevi v glavni stvari vprašanje, ali je zadevna pravica „stvarna“ pravica v smislu člena 5(1) te uredbe, presoja na podlagi nacionalnega prava, v tem primeru nemškega prava.

20

V zvezi s tem iz predložitvene odločbe izhaja, da so bremena iz postopka v glavni stvari stvarne premoženjske pravice, glede na to, da mora lastnik obremenjene nepremičnine na podlagi izvršilnega naslova, s katerim se ugotovi obstoj davčne terjatve, dopustiti prisilno izvršbo na tej nepremičnini. Vsekakor pa je predložitveno sodišče pristojno za ugotavljanje in presojo dejanskega stanja spora, o katerem odloča, ter za razlago in uporabo nacionalnega prava (sodba z dne 8. junija 2016, Hünnebeck, C‑479/14, EU:C:2016:412, točka 36) in mora ugotoviti, ali je terjatev davka na nepremičnine iz postopka v glavni stvari po nemškem pravu mogoče šteti za stvarno pravico.

21

Na drugem mestu je treba spomniti, da člen 5(2) in (3) Uredbe št. 1346/2000 ne opredeljuje pojma „stvarna pravica“, vendar pa z naštevanjem primerov pravic, ki se po tej uredbi štejejo za „stvarne“, vseeno pojasnjuje obseg in s tem meje varstva, ki se s to določbo zagotavlja prednostnim pravicam, jamstvom ali drugim pravicam, ki jih imajo na podlagi notranjega prava držav članic upniki insolventnega dolžnika.

22

Kot je generalni pravobranilec v bistvu navedel v točkah 43 in 44 sklepnih predlogov, je treba zato, da se omejitvi področja uporabe člena 5 te uredbe na „stvarne“ pravice ne bi odvzel polni učinek, šteti, da morajo pravice, ki se na podlagi upoštevne nacionalne zakonodaje štejejo za „stvarne“, za to, da bi zanje veljal omenjeni člen 5, izpolnjevati nekatere pogoje.

23

V obravnavanem primeru je treba v zvezi s pravico, kakršna je ta v postopku v glavni stvari – brez vplivanja na preizkus, ki ga mora opraviti predložitveno sodišče – ugotoviti, da izpolnjuje merila, našteta v členu 5(2) Uredbe št. 1346/2000, ker, prvič, se z njo takoj in neposredno obremeni obdavčena nepremičnina in ker, drugič, mora lastnik nepremičnine dopustiti izvršbo na tej nepremičnini v smislu člena 77(2), prvi stavek, AO. Poleg tega, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 49 sklepnih predlogov, ima davčni organ med postopkom zaradi insolventnosti na podlagi bremena iz postopka v glavni stvari položaj prednostnega upnika.

24

Na tretjem mestu, te ugotovitve ni mogoče ovreči z okoliščino, ki jo je Komisija navedla v svojih stališčih, da je treba ta člen 5 razlagati ozko, ker gre za izjemo od splošnega pravila iz člena 4 te uredbe, tako da naj bi se omenjeni člen 5 nanašal le na stvarne pravice, pridobljene v okviru gospodarskih transakcij.

25

Prvič, čeprav se v skladu z ustaljeno sodno prakso določbe, ki pomenijo izjemo, razlagajo ozko, je treba namreč paziti, da se tej določbi ne odvzame polni učinek (glej v tem smislu sodbo z dne 13. decembra 2012, BLV Wohn- und Gewerbebau, C‑395/11, EU:C:2012:799, točka 33 in navedena sodna praksa).

26

Po drugi strani niti besedilo določb Uredbe št. 1346/2000 niti cilji, ki se želijo s to uredbo doseči, ne omogočajo, da bi se člen 5 te uredbe razlagal tako, da ne zajema stvarnih pravic, ki niso pridobljene v okviru gospodarskih transakcij.

27

V zvezi z besedilom upoštevnih določb je treba ugotoviti, da ta člen 5 ne vsebuje nobenega elementa, ki bi področje uporabe tega člena omejeval glede na nastanek zadevne stvarne pravice ali glede na javnopravno ali zasebnopravno naravo terjatve, ki se s to stvarno pravico varuje.

28

V zvezi s cilji te določbe iz uvodne izjave 24 Uredbe št. 1346/2000 izhaja, da so izjeme od splošnega pravila iz člena 4 te uredbe o določitvi prava, ki se uporablja, namenjene za „zagotovitev zaščite legitimnih pričakovanj in pravne varnosti v državah članicah, ki niso tiste, v katerih so bili uvedeni postopki“, zaradi česar gospodarska narava zadevnih terjatev ni pomembna.

29

Poleg tega iz uvodne izjave 25 Uredbe št. 1346/2000, v kateri je navedeno da v primeru stvarnih pravic „obstaja zlasti potreba“ po posebni navedbi odstopanja od prava države, v kateri so bili uvedeni postopki v primeru insolventnosti, ker so te pravice precejšnjega pomena pri odobritvi kreditov, nikjer ne izhaja, da se ta izjema nanaša le na stvarna zavarovanja, ki so dana v okviru gospodarskih ali kreditnih pogodb. Očitno pa bi bila omejitev področja uporabe člena 5 iste uredbe glede na gospodarski izvor zadevne stvarne pravice v nasprotju s ciljem, ki je izrecno določen v uvodni izjavi 24 te uredbe, da se zagotovita varstvo legitimnih pričakovanj in pravna varnost.

30

Vsekakor je treba ugotoviti, da bi, če bi se člen 5 Uredbe št. 1346/2000 razlagal tako, da se v njem določena izjema nanaša le na stvarne pravice, ki so bile pridobljene v okviru gospodarskih transakcij ali kreditnih pogodb, to povzročilo manj ugodno obravnavo imetnikov stvarnih pravic, pridobljenih v okviru transakcij, ki niso gospodarske.

31

Kot pa je generalni pravobranilec v bistvu navedel v točkah od 64 do 67 sklepnih predlogov, Uredba št. 1346/2000 temelji na načelu enakega obravnavanja upnikov in načelu, da se morajo njene določbe uporabljati ne glede na naravo – gospodarsko ali kakšno drugačno – terjatev, ki so zavarovane s stvarnimi pravicami. Tako v zvezi z možnostjo upnikov, da pisno prijavijo terjatve v postopkih zaradi insolventnosti, člen 39 te uredbe izključuje vsako diskriminacijo davčnih oblasti in socialnovarstvenih organov držav članic, ki niso država, na katere ozemlju se je postopek zaradi insolventnosti začel.

32

V teh okoliščinah je treba na vprašanje odgovoriti, da je treba člen 5 Uredbe št. 1346/2000 razlagati tako, da se zavarovanje, ustanovljeno na podlagi določbe nacionalnega prava, kakršno je to v postopku v glavni stvari, na podlagi katerega je nepremičnina dolžnika za plačilo davka na nepremičnine po samem zakonu obremenjena z javnopravnim bremenom, njen lastnik pa mora na podlagi izvršilnega naslova, s katerim se ugotovi obstoj davčne terjatve, dopustiti prisilno izvršbo na tej nepremičnini, šteje za „stvarno pravico“ v smislu tega člena.

33

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (peti senat) razsodilo:

Člen 5 Uredbe Sveta (ES) št. 1346/2000 z dne 29. maja 2000 o postopkih v primeru insolventnosti je treba razlagati tako, da se zavarovanje, ustanovljeno na podlagi določbe nacionalnega prava, kakršno je to v postopku v glavni stvari, na podlagi katerega je nepremičnina dolžnika za plačilo davka na nepremičnine po samem zakonu obremenjena z javnopravnim bremenom, njen lastnik pa mora na podlagi izvršilnega naslova, s katerim se ugotovi obstoj davčne terjatve, dopustiti prisilno izvršbo na tej nepremičnini, šteje za „stvarno pravico“ v smislu tega člena.