1.

D. Nemec je junija 1993 z Gasilskim društvom Murska Sobota sklenil pogodbo o najemu cisterne za dovoz vode v sušnem obdobju (v nadaljevanju: najemna pogodba). Vse od leta 1996 je v sodnih postopkih pred slovenskimi sodišči zahteval plačilo na podlagi navedene najemne pogodbe skupaj z zamudnimi obrestmi. Obresti so se kopičile, dokler ni bila nazadnje dosežena njihova zgornja meja, kot je določena z zadevno nacionalno zakonodajo.

2.

Bistvo pravne dileme, predložene Sodišču v tej zadevi, je vprašanje, ali je nacionalno pravilo, s katerim je določeno, da se zamudne obresti omejijo na višino glavnice (pravilo ne ultra alterum tantum), v nasprotju z Direktivo 2000/35 o boju proti zamudam pri plačilih v trgovinskih poslih. ( 2 )

3.

Ob tem ključnem vprašanju se postavljata še dve stranski dilemi. Prvič, preveriti je treba, ali se pravo EU uporablja ratione temporis za to zadevo. Drugič, ali je mogoče D. Nemca za namene te zadeve opredeliti kot „podjetje“, najemno pogodbo pa kot „trgovinski posel“ v smislu Direktive 2000/35?

4.

Člen 1 Direktive 2000/35 določa, da se ta „uporablja za vsa plačila kot prejemke v zvezi s trgovinskimi posli“.

5.

V členu 2(1), prvi pododstavek, Direktive 2000/35 je pojem „trgovinski posli“ opredeljen kot „posli med podjetji ali med podjetji in državnimi organi, ki vodijo k dostavi blaga ali izvajanju storitev za plačilo“.

6.

V členu 2(1), drugi pododstavek, Direktive je izraz „državni organi“ opredeljen kot „kateri koli naročniki, kot jih določajo direktive o javnih naročilih […]“.

7.

V skladu s členom 2(1), tretji pododstavek, je „‚podjetje‘ […] katera koli organizacija, ki deluje v okviru svoje neodvisne gospodarske ali strokovne dejavnosti, tudi če jo izvaja ena sama oseba“.

8.

Člen 3(1)(c) Direktive 2000/35 določa, da „[države članice zagotovijo, da je] upnik […] upravičen do obresti za zamudo pri plačilu, če: (i) izpolnjuje svoje pogodbene in zakonske obveznosti; in (ii) zapadle vsote ne prejme pravočasno, razen če dolžnik ni odgovoren za zamudo“.

9.

Člen 6(3) določa, da lahko pri prenosu Direktive 2000/35 „države članice izključijo […] (b) pogodbe, sklenjene pred 8. avgustom 2002“.

10.

Od 1. januarja 2002 so posledice zamud pri plačilu določene z Obligacijskim zakonikom (v nadaljevanju: OZ). S členom 376 OZ je bilo določeno pravilo, poimenovano ne ultra alterum tantum. Po tem pravilu, ki v predhodni zakonodaji ni obstajalo, se zamudne obresti omejijo do višine glavnice.

11.

V času, ko je bila sklenjena najemna pogodba, je pogoje opravljanja gospodarske dejavnosti za fizične osebe določal Obrtni zakon (v nadaljevanju: Obr Z/88). Fizični osebi je bilo dovoljeno opravljanje neodvisne gospodarske dejavnosti, le če ji je bilo izdano dovoljenje za dejavnost, navedeno v dovoljenju.

12.

Obr Z/88 je bil spremenjen s poznejšo zakonodajo, v skladu s katero sta bila pogoj za opravljanje neodvisne podjetniške dejavnosti priglasitev začetka opravljanja zadevne dejavnosti pri pristojnem organu in vpis te dejavnosti v imenik podjetnikov.

13.

D. Nemec (v nadaljevanju: tožeča stranka) je junija 1993 kot najemodajalec z Gasilskim društvom Murska Sobota (v nadaljevanju: gasilsko društvo) kot najemnikom sklenil pogodbo o najemu cisterne za dovoz vode. Tožeča stranka je imela ob sklenitvi najemne pogodbe dovoljenje za opravljanje podjetniške dejavnosti na podlagi slovenskega prava, in sicer za „struženje strojnih delov in varjenje“.

14.

Gasilsko društvo ni plačalo zneska, ki ga je dolgovalo na podlagi najemne pogodbe. Tožeča stranka je leta 1996 vložila tožbo, s katero je terjala plačilo v višini 17.669,51 EUR. Po dolgem sodnem postopku je Višje sodišče v Mariboru 17. februarja 2010 razsodilo, da je gasilsko društvo tožeči stranki dolžno plačati 15.061,44 EUR in zakonske zamudne obresti za čas od 25. marca 1996 do 31. decembra 2001. Je pa to sodišče zavrnilo zahtevek tožeče stranke za plačilo zakonskih zamudnih obresti za čas od 1. januarja 2002 do poplačila dolgovanega zneska (ki je bilo nato izvedeno 18. maja 2010). Razlog za zavrnitev zadnjenavedenega zahtevka je bil, da je 1. januarja 2002 začel veljati OZ, s katerim je bilo določeno pravilo ne ultra alterum tantum. Zapadle zamudne obresti so 31. decembra 2001 namreč že dosegle glavnico, zato se njihov znesek ni več mogel povečevati.

15.

Tožeča stranka je v odgovor na sodbo Višjega sodišča v Mariboru vložila tožbo zoper Republiko Slovenijo (v nadaljevanju: tožena stranka), s katero je zahtevala plačilo odškodnine v znesku 84.614,02 EUR in zakonske zamudne obresti ter povračilo stroškov postopka. Tožeča stranka je trdila, da je pravilo ne ultra alterum tantum v nasprotju z Direktivo 2000/35 in da ji je treba povrniti škodo, ki jo je utrpela zaradi domnevno napačnega prenosa te direktive v slovenski pravni red.

16.

Prvostopenjsko sodišče je s sodbo z dne 18. maja 2011 tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Njeno pritožbo zoper tako odločitev je pritožbeno sodišče zavrnilo s sodbo z dne 24. januarja 2012. Odločitev sodišč na obeh stopnjah je temeljila na presoji, da najemna pogodba ni spadala na področje registrirane poslovne dejavnosti tožeče stranke. Zato naj dejavnosti ne bi opravljala kot „podjetje“ v smislu Direktive 2000/35, kar pomeni, da se ta zanjo ne uporablja.

17.

Zdaj tožeča stranka ugotovitve Višjega sodišča v Mariboru izpodbija pred Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije. Po njenem mnenju se najemna pogodba ni nanašala le na najem cisterne za dovoz vode. Nanašala naj bi se namreč na „kompleksen pravni posel“ zaradi zagotavljanja dostave pitne vode lokalnim prebivalcem v sušnem obdobju. Tožeča stranka še dodaja, da je izstavila račun, kar naj bi kazalo na to, da je delovala kot „podjetje“ v smislu Direktive 2000/35.

18.

Tožena stranka trdi, da se Direktiva 2000/35 za obravnavano zadevo ne uporablja, ker je bila v času prenosa te direktive v slovenski pravni red njena uporaba za pogodbe, sklenjene pred pristopom Slovenije k Uniji, izključena. Dalje tožena stranka še meni, da najemna pogodba ni „trgovinski posel“ v smislu Direktive 2000/35. Tožeča stranka je najemno pogodbo sklenila zunaj področja svoje poslovne dejavnosti, zato naj ne bi delovala kot „podjetje“ za namene navedene direktive.

19.

V takih okoliščinah je Vrhovno sodišče Republike Slovenije prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

20.

Pisna stališča so predložile slovenska in latvijska vlada ter Komisija. Slovenska vlada in Komisija sta ustne navedbe predstavili na obravnavi 4. maja 2016.

21.

Ker so dejstva iz te zadeve nastala pred pristopom Slovenije k Evropski uniji, bom najprej obravnaval vprašanje, ali se pravo EU na splošno in posebej Direktiva 2000/35 uporabljata ratione temporis za to zadevo (A).

22.

Kar zadeva vsebinsko presojo vprašanj za predhodno odločanje, menim, da pravilo ne ultra alterum tantum samo po sebi ni v nasprotju z Direktivo 2000/35. Zato menim, da je primerneje najprej obravnavati tretje vprašanje za predhodno odločanje (B). Če se bo Sodišče strinjalo z mojo presojo glede tega vprašanja, odgovor na prvi vprašanji, ki ju je postavilo nacionalno sodišče, namreč ne bo več potreben. Vendar bom zaradi popolnosti in zaradi zagotavljanja celostne pomoči Sodišču preučil še to, ali lahko razmerje, ki izhaja iz najemne pogodbe, spada na stvarno področje uporabe Direktive 2000/35 (C).

23.

Presoja časovne uporabe prava EU je dvoplastna. Prva plast zadeva splošno uporabo prava EU ratione temporis, kot je določena s primarnim pravom. Odgovor na to vprašanje je odločilen tudi za pristojnost Sodišča. Druga plast se osredotoča na poseben zakonodajni instrument, ki naj bi se uporabil v posamezni zadevi: po ugotovitvi, da je za zadevo na splošno mogoče uporabiti pravo EU, se postavlja še vprašanje, ali lahko posebni ukrep sekundarnega prava povzroči kakršno koli prilagoditev tega splošnega pravila.

24.

Tak pristop je temeljnega pomena, saj je mogoče katero koli določbo sekundarne zakonodaje (tudi Direktivo 2000/35) obravnavati, šele ko je ugotovljeno, da je mogoče za dejstva iz obravnavane zadeve na splošno uporabiti pravo EU. Potreben je splošen pristop, ki ga je mogoče nato prilagoditi ob upoštevanju ustreznega sekundarnega pravnega instrumenta, če je z njim tako določeno.

25.

Slovenija je k EU pristopila 1. maja 2004. V skladu s členoma 2 in 54 Akta o pristopu (v nadaljevanju: Akt o pristopu) ( 3 ) je postalo pravo EU za Slovenijo na datum pristopa takoj zavezujoče, če z Aktom o pristopu ali prilogami k njemu ni bil določen drug rok. Torej je jasno, da ima po splošnem in temeljnem pravilu pravo EU takojšnjo zavezujočo veljavo ali takojšen učinek, razen če ni v Aktu o pristopu določeno drugače.

26.

Najemna pogodba iz obravnavane zadeve je bila sklenjena leta 1993. Delno je bila izpolnjena ( 4 ) sredi 90. let prejšnjega stoletja. D. Nemec je nato leta 1996 tožil gasilsko društvo, ker mu najema ni plačalo in tako ni izpolnilo svojih pogodbenih obveznosti. Vsi ti dogodki so se zgodili pred 1. majem 2004. Torej se postavlja vprašanje, ali se lahko za obravnavani pravni položaj ratione temporis uporablja pravo EU.

27.

Priznati je treba, da sodna praksa tega sodišča v zvezi s časovno uporabo prava EU za države pristopnice ni najpreglednejša.

28.

V zadevi, ki jo je obravnaval veliki senat in v kateri je bila izrečena sodba Ynos, ( 5 ) se je Sodišče izreklo za nepristojno za odgovor na vprašanja za predhodno odločanje, ker so se dejstva iz navedene zadeve zgodila pred pristopom Madžarske k EU. Če se v obravnavani zadevi uporabi sodba Ynos in sodna praksa, ki izhaja iz nje, se mora skleniti, da se pravo EU ratione temporis ne uporablja.

29.

Vendar je poleg nekoliko kategoričnega pristopa, ki ga je Sodišče zavzelo v sodbi Ynos, še precej sodne prakse iz obdobja pred izrekom te sodbe in po njem, v kateri je pristop k časovni uporabi prava EU bolj razdelan. Za te zadeve je mogoče ugotoviti, da se v njih razlikuje med dejstvi, nastalimi pred pristopom, in njihovimi učinki, ki trajajo še po pristopu. Predlagam, naj se sodba Ynos razlaga v tem širšem okviru sodne prakse. Če bo Sodišče tak pristop sprejelo, potem je mogoče šteti, da je ta zadeva ratione temporis dopustna.

30.

Sodba Ynos se je nanašala na uporabo Direktive 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah ( 6 ) za pogodbo o posredovanju. Spor je zadeval izvajanje navedene pogodbe in poštenost pogodbenega pogoja, ki je določal posrednikovo provizijo. Sodišče je navedlo – ne da bi preučilo podrobnosti v zvezi z izvajanjem pogodbe – da so dejstva v sporu o glavni stvari nastala pred pristopom Madžarske k EU, zato ni pristojno za razlago Direktive. ( 7 )

31.

Če bi se brez nadaljnjega premisleka sprejel preizkus iz sodbe Ynos, bi bilo treba ugotoviti, da so vprašanja, ki jih je predložilo nacionalno sodišče, ratione temporis zunaj pristojnosti Sodišča, kot je na obravnavi menila slovenska vlada. Podobno kot v sodbi Ynos je bila najemna pogodba sklenjena pred pristopom Slovenije k Uniji. Dejstva, da je nacionalni sodni postopek zaradi kršitve zadevne pogodbe potekal še po pristopu Slovenije, ne bi bilo mogoče upoštevati, saj je tudi v sodbi Ynos nacionalni postopek v zvezi z izpolnjevanjem pogodbe potekal še po pristopu Madžarske. ( 8 )

32.

Vendar Sodišču predlagam, naj na sodbo Ynos pogleda s širše perspektive ter preuči vsebino sodne prakse iz obdobja pred izrekom zadevne sodbe in po njem, pa tudi posebno dejansko in pravno ozadje same sodbe Ynos. Namesto da bi se osredotočilo na binarno razlikovanje med dejstvi, nastalimi pred pristopom in po njem, se v tej vsebinsko bolj razdelani sodni praksi upošteva to, ali je pravno razmerje izpred pristopa še naprej ustvarjalo pravne učinke, ki so trajali še po datumu pristopa.

33.

Sodišče je v sodni praksi iz obdobja pred izrekom sodbe Ynos pokazalo večjo odprtost za odgovarjanje na predloge za sprejetje predhodne odločbe v primerih, ko so upoštevna dejstva nastala pred pristopom.

34.

Vprašanja za predhodno odločanje iz sodb Data Delecta in Forsberg ( 9 ) ter Saldanha in MTS ( 10 ) so se na primer nanašala na združljivost določbe nacionalnega prava, s katero se je zahtevalo, da tuji tožniki zagotovijo varščino za stroške sodnega postopka. V obeh zadevah sta bili sodni odločbi, s katerima se je zahtevala varščina za pravdne stroške, izdani pred pristopom Švedske in Avstrije k EU. Vendar sta se pritožbi zoper zadevne odločbe obravnavali še po pristopu. Sodišče je v sodbi Data Delecta takoj začelo z vsebinskim odločanjem, kar pomeni, da se je pravo EU uporabljalo ratione temporis. V sodbi Saldhana je Sodišče menilo, da postane člen 6 ES (zdaj člen 18 PDEU) zavezujoč takoj po datumu pristopa in da nasprotuje zadevnemu nacionalnemu pravilu. Navedlo je, da se pravo EU uporablja ratione temporis za „prihodnje učinke položajev, ki so nastali pred pristopom“. ( 11 )

35.

Navedeni zadevi ( 12 ) kažeta na mnenje Sodišča, da je za še trajajoče pravne učinke položajev, do katerih je prišlo pred zadevnim pristopom k EU, primerno uporabiti pravo EU in da je zato pristojno za odločanje o teh položajih, čeprav so se spori med strankami izoblikovali še pred tem pristopom. Tak rezultat je bil sicer odvisen od tega, ali se je sodni postopek v teh zadevah nadaljeval še po pristopu. ( 13 )

36.

Sodna praksa po izreku sodbe Ynos je kompleksnejša. Lahko bi se reklo, da je postal pristop Sodišča znova bolj razdelan, poudarek pa je bil na tem, ali so bili ob pristopu učinki pravnega položaja že izčrpani.

37.

Sodišče je v sodbi Telefónica O2 potrdilo svojo pristojnost, čeprav je dejansko stanje navedene zadeve segalo v obdobje pred pristopom Češke k Uniji. Razlog za to je bilo dejstvo, da je regulativni organ po pristopu Češke republike k EU na novo sprejel izpodbijano odločbo z učinki za naprej. ( 14 )

38.

Podobno je Sodišče v zadevi CIBA priznalo, da je spor iz postopka v glavni stvari zadeval davčni leti 2003 in 2004, medtem ko je Madžarska k EU pristopila šele 1. maja 2004. Vendar je dodalo, da „se dejansko stanje v postopku v glavni stvari deloma nanaša na čas po tem datumu, [zato] je Sodišče pristojno, da odgovori na zastavljeno vprašanje“. ( 15 )

39.

Zadeva Kuso se je nanašala na avstrijsko uslužbenko, ki je pogodbo o zaposlitvi sklenila leta 1980. Pozneje je izpodbijala datum svoje prisilne upokojitve, ki je temeljila na obvezni upokojitvi ob dopolnjenem 60. letu, pri čemer je trdila, da je to diskriminacija na podlagi spola v smislu Direktive 76/207. ( 16 ) Sodišče je menilo, da je pristojno za vsebinsko odločanje o predlogu za sprejetje predhodne odločbe, ker „varstva legitimnih pričakovanj ni mogoče razširiti toliko, da bi se na splošno preprečila uporaba nove ureditve glede prihodnjih učinkov položajev, ki so nastali v okviru prejšnje ureditve“. ( 17 )

40.

Če se torej sodba Ynos umesti v širši okvir sodne prakse, se zdi, da se v zvezi z uporabo prava EU ratione temporis na splošno uporablja pristop, ki temelji na še trajajočih pravnih učinkih. Pravna razmerja, v katerih ob pristopu države članice še niso izčrpani vsi učinki, se morajo prilagoditi novemu pravnemu okviru. Seveda bi morala ta prilagoditev učinkovati le za naprej: takojšnje učinkovanje prava EU pomeni, da je mogoče še trajajoča pravna razmerja, katerih učinki ob pristopu še niso izčrpani, spremeniti za naprej. Po drugi strani pa je prepovedana resnična sprememba za nazaj v obliki dejanske ponovne presoje preteklih dejstev ali dogodkov.

41.

V primeru pogodbe, sklenjene pred pristopom države članice k EU, je ključno vprašanje, ali pogodba in pravno razmerje, ustvarjeno na njeni podlagi, po pristopu še naprej ustvarjata pravne učinke. Če jih (kot na primer pri pogodbah za nedoločen čas in/ali pogodbah, ki se redno obnavljajo), se začne pravo EU za pogodbo uporabljati na datum pristopa, tudi če so vsa dejstva (v zvezi z nastankom pogodbe) nastala pred tem datumom. Pravo EU prihodnjo vsebino pravnega razmerja spremeni za naprej.

42.

Poleg tega se na splošno priznava, da se postopkovna pravila na splošno začnejo uporabljati, takoj ko začnejo veljati, in sicer tudi za zadeve in spore, ki še potekajo, razen če ni z zadevnim posebnim ukrepom določeno drugače. ( 18 )

43.

Vsekakor pa se v vseh posameznih zadevah kot popravek takojšnega učinka prava EU uporabljajo nadrejeni načeli varstva pridobljenih pravic in legitimnih pričakovanj ter prepoved resnične retroaktivnosti.

44.

Ob upoštevanju tega vidika rezultat, do katerega je Sodišče prišlo v sodbi Ynos, ni več presenetljiv: sodba se je nanašala na dovoljenost pogodbenega pogoja, o katerem se je pogajalo in je bil sklenjen pred pristopom Madžarske k Uniji. Če bi Sodišče odgovorilo na vprašanje za predhodno odločanje, bi s tem resnično retroaktivno znova presodilo pogodbeni pogoj, sklenjen in dogovorjen veliko pred pristopom.

45.

Menim, da najemna pogodba ob pristopu Slovenije ni izčrpala vseh svojih pravnih učinkov z dveh vidikov.

46.

Prvič, najemna pogodba je bila sklenjena junija 1993. Iz predložitvene odločbe je mogoče razbrati, da je tožeča stranka svoje obveznosti izpolnila pred pristopom Slovenije k Uniji, medtem ko je gasilsko društvo svoje obveznosti, to je plačilo protivrednosti na podlagi najemne pogodbe, izpolnilo šele maja 2010, torej precej po pristopu Slovenije. Torej je najemna pogodba po pristopu Slovenije še naprej ustvarjala nekatere pravne učinke, pravice in obveznosti strank na njeni podlagi pa še niso bile izpolnjene.

47.

Drugič in morda še pomembneje, v nasprotju s sodbo Ynos v obravnavani zadevi ni mogoče govoriti o ponovni presoji pogodbenih določil, sklenjenih v preteklosti. Vsebina pogodbe in veljavnost pogodbenih pogojev ostajata nedotaknjeni. Ta zadeva se nanaša na izvršitev pogodbe in zlasti na zapadle obresti zaradi zamude pri izpolnitvi (to je plačilu) na podlagi te pogodbe. Ta položaj je nastal pred pristopom Slovenije k EU in po njenem pristopu še vedno ni bil dokončno razrešen.

48.

Torej je to, da se za zadeve, ki se še obravnavajo, od datuma pristopa države članice k EU za naprej uporablja nova zakonodaja v zvezi z zamudnimi obrestmi, v skladu s takojšnjim učinkom prava EU v državah pristopnicah.

49.

Po ugotovitvi, da je Sodišče na splošno pristojno, je treba v obravnavani zadevi v naslednji fazi preučiti, ali je mogoče za najemno pogodbo uporabiti zlasti Direktivo 2000/35 ob upoštevanju posebnih določb te direktive v zvezi z njeno časovno uporabo.

50.

Člen 6(3)(b) Direktive 2000/35 določa, da se ta direktiva načeloma uporablja za pogodbe, sklenjene pred iztekom obdobja za njen prenos, razen če država članica izključi njeno uporabo za take pogodbe. Drugače povedano, če država članica izrecno ne določi drugače, se Direktiva razširi na obstoječe pogodbe.

51.

Kot je predstavnik Slovenije potrdil na obravnavi, upoštevni pristopni dokumenti ne vsebujejo take izključitve uporabe Direktive 2000/35. ( 19 ) Torej se je v skladu s členoma 2 in 54 Akta o pristopu, kar zadeva Slovenijo, obdobje za prenos Direktive 2000/35 izteklo 1. maja 2004, pri čemer se v zvezi s to direktivo ni uporabljalo nobeno odstopanje.

52.

Pravilo iz člena 6(3)(b) je mogoče upoštevati tudi pri razlikovanju v primerjavi s sekundarno zakonodajo iz zadeve Ynos. Direktiva 93/13, ki se je obravnavala v zadevi Ynos, je v členu 10(1) določala, da se ta direktiva uporablja le za naprej za pogodbe, sklenjene po izteku obdobja za prenos (ki je bil za novo državo članico datum pristopa, to je 1. maj 2004). Ta določba je dejansko nasprotna členu 6(3)(b) Direktive 2000/35, saj se zadnjenavedena direktiva uporablja za pogodbe, sklenjene pred iztekom obdobja za njen prenos. ( 20 )

53.

Torej je mogoče na podlagi besedila člena 6(1) in (3)(b) Direktive 2000/35 v povezavi z Aktom o pristopu ugotoviti, da se je začela Direktiva 2000/35 s pristopom Slovenije k Uniji takoj uporabljati za veljavne pogodbe, sklenjene pred tem datumom, tudi za najemno pogodbo iz obravnavane zadeve. Zato menim, da se je Direktiva 2000/35 začela 1. maja 2004 uporabljati ratione temporis za obravnavano zadevo.

54.

Torej menim, da je Sodišče pristojno za odgovor na vprašanja, ki mu jih je predložilo nacionalno sodišče.

55.

Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je pravilo ne ultra alterum tantum združljivo z Direktivo 2000/35. Podobno kot so menile slovenska in latvijska vlada v pisnih stališčih ter slovenska vlada in Komisija na obravnavi, tudi sam menim, da je to pravilo združljivo z Direktivo 2000/35.

56.

Kot je Sodišče v preteklosti že ugotovilo ( 21 ) in kot je Komisija izrecno potrdila na obravnavi v tej zadevi, je Direktiva 2000/35 instrument minimalnega usklajevanja.

57.

Tako Direktiva vključuje le izbrane in torej omejene elemente v zvezi z zamudami pri plačilu v trgovinskih poslih, zlasti (i) zamudne obresti, (ii) pridržek lastninske pravice in (iii) postopke izterjatve nespornih terjatev.

58.

Kar zadeva pravila v zvezi z zamudnimi obrestmi, je člen 3(1)(d) Direktive 2000/35 precej podrobna določba o minimalni višini takih obresti in načinom, kako se izračunajo. Vendar pa Direktiva 2000/35 ne vsebuje pravil, ki bi prepovedovala določitev zgornje meje za kopičenje obresti.

59.

Zato menim, da odločitev o morebitni določitvi take zgornje meje ostaja v pristojnosti držav članic, če pri tem upoštevajo zahtevi po enakovrednosti in učinkovitosti. ( 22 )

60.

Načelo enakovrednosti v bistvu prepoveduje diskriminacijo med zahtevki na podlagi nacionalnega prava in podobnimi zahtevki na podlagi prava EU. Drugače povedano, obravnava pravic, ki izhajajo iz prava EU, ne sme biti manj ugodna od obravnave ustreznih pravic na podlagi nacionalnega prava.

61.

Dejstva iz te zadeve ne odpirajo vprašanj v zvezi z združljivostjo pravila ne ultra alterum tantum s tem načelom. Nobena od strank ni navedla pomislekov v zvezi s tem.

62.

Z zahtevo po učinkovitosti se državam članicam prepoveduje, da bi izvajanje pravic, ki jih podeljuje pravo Unije, praktično onemogočile ali preveč otežile.

63.

Gotovo bi bilo mogoče trditi, da bi se splošni cilj učinkovitosti boja proti zamudam pri plačilu v trgovinskih poslih okrepil, če ne bi bilo zgornje meje za povečevanje zamudnih obresti. Jasno je, da dolžnik nima več veliko dodatne spodbude za plačilo, ko je dosežena zgornja meja. Znesek obresti se preprosto preneha povečevati.

64.

Vendar bi lahko po tej logiki izpodbijali katero koli nacionalno pravilo ali zahtevali izoblikovanje novega pravila. Ali se ne bi na primer polni učinek direktive, katere cilj je boj proti zamudam pri plačilu, prav tako okrepil, če bi se znova uvedli dolžniški zapori, ( 23 ) v katere bi bili samodejno zapirani dolžniki, ki bi zamujali s plačilom? To bi bil precej učinkovit način, kako zadevno osebo in/ali njene sorodnike prisiliti k hitremu plačilu.

65.

Absurdni primeri pomagajo izostriti razumevanje potrebe po tem, da je treba postaviti razumne meje za potencialno brezmejno zahtevo po učinkovitosti. Menim, da bi bilo treba zahtevo po učinkovitosti omejiti na dva primera: ko je kaj nemogoče ali resnično čezmerno oteženo. Menim, da pravilo ne ultra alterum tantum ne izpolnjuje nobenega od teh meril. V zvezi s to ugotovitvijo sta še posebno pomembna dva vidika.

66.

Prvič, v nacionalnem regulatornem prostoru, na katerega se minimalna uskladitev na podlagi Direktive 2000/35 ne nanaša, pravilo ne ultra alterum tantum izraža neko zakonodajno izbiro glede razdelitve stroškov, nastalih zaradi zamude pri plačilu, med upniki in dolžniki. To pravilo je izraz družbene vizije porazdelitve bremen, ko je potrebna prisilna izterjava. Taka izbira sama po sebi ni videti samovoljna ali povsem nepoznana. Nekatere oblike določanja zgornje meje obresti na višino glavnice so namreč poznali že v rimskem pravu. ( 24 )

67.

Poleg tega je mogoče pravilo ne ultra alterum tantum obravnavati, kot da ponuja neko ravnotežje med zagotavljanjem hitrega plačevanja in drugimi interesi ali koristmi. Običajno velja, da je zamuda pri plačilu načeloma vedno rezultat nezmožnosti ali nepripravljenosti dolžnika za plačilo. Vendar se lahko nakopičeni dolg zaradi nedelovanja upnika poveča. Torej pravilo, kot je ne ultra alterum tantum, upnika spodbudi k hitremu uveljavljanju svojih pravic. Dejansko se lahko podobno pravilo najde v različnih okvirih v drugih nacionalnih pravnih sistemih. Avstrijski in češki civilni zakonik na primer omejujeta možnost, da bi se upniku lahko izplačale zamudne obresti, ki bi presegle glavnico, kar zadeva obdobje pred pravdnim sporom, če upnik ni pravočasno predlagal izvršbe. ( 25 )

68.

Drugič, kot je slovenska vlada navedla, se nacionalno pravilo, kot je ne ultra alterum tantum, ne sme presojati ločeno, ampak ga je treba obravnavati glede na druge upoštevne instrumente nacionalnega prava, v okviru katerih deluje pravilo o zgornji meji.

69.

Med temi instrumenti je možnost, da upnik zoper dolžnika terja nadomestilo za dejansko izgubo, ki jo je utrpel (če ta izguba presega znesek obresti, ki se plača zaradi zamude pri plačilu). Čeprav se namreč zahtevek za zamudne obresti običajno „obravnava kot ustrezen način za to, da se upniku omogoči povračilo za škodo, ki jo običajno utrpi, ne da bi jo moral posebej dokazati“, ( 26 ) še ni nujno, da to pomeni, da upnik ne more zahtevati povračila škode, ki jo je utrpel in ki presega zapadle obresti. Obstoj take možnosti je odvisen od upoštevnega nacionalnega prava, o tem pa mora presoditi nacionalno sodišče. Kot pa je slovenska vlada pojasnila na obravnavi, slovensko pravo upniku omogoča vložitev zahtevka za celotno in dejansko nadomestilo za izgubo, ki jo je utrpel.

70.

Dalje, tudi če bi bilo izgubo, ki jo je utrpel upnik, mogoče pripisati napakam pri delovanju sodnega sistema, vključno z neupravičenimi zamudami in predolgim trajanjem postopka, je lahko odškodninski zahtevek zoper državo še en mogoč način povrnitve škode. ( 27 )

71.

Zato Sodišču predlagam, naj na tretje vprašanje, ki ga je postavilo predložitveno sodišče, odgovori, da Direktiva 2000/35 ne nasprotuje pravilu nacionalnega prava, s katerim je določeno, da so zamudne obresti omejene z višino glavnice.

72.

Kot sem navedel že zgoraj, odgovor na prvo in drugo vprašanje – če bo Sodišče na tretje vprašanje nacionalnega sodišča odgovorilo nikalno – ne bo več potreben. Ker Direktiva 2000/35 ne nasprotuje pravilu ne ultra alterum tantum, tožeča stranka s svojim zahtevkom ne more uspeti, tudi če dokaže, da pravno razmerje, ki temelji na najemni pogodbi, spada na področje uporabe Direktive 2000/35. Če pa bo Sodišče odločilo, da Direktiva 2000/35 zadevnemu pravilu nasprotuje, bosta prvi dve vprašanji za predhodno odločanje pomembni.

73.

V tem oddelku sta prvo in drugo vprašanje preučeni skupaj. Namen obeh vprašanj je preveriti, ali je tožeča stranka ob sklenitvi najemne pogodbe delovala kot „podjetje“ v smislu Direktive 2000/35, glede na to, da je predmet najemne pogodbe zunaj področja, za katero je bilo izdano njeno nacionalno dovoljenje. Predložitveno sodišče v tem okviru Sodišče posebej poziva, naj pri odgovoru na drugo vprašanje za predhodno odločanje upošteva dejstvo, da je bil zadevni posel gospodarski in da je tožeča stranka zanj izdala račun.

74.

Člen 1 Direktive 2000/35 določa, da se ta uporablja za „vsa plačila kot prejemke v zvezi s trgovinskimi posli“. Za odgovor na vprašanje, ali posel iz najemne pogodbe spada na področje uporabe Direktive 2000/35, je torej treba razjasniti pojem „trgovinski posel“, za katerega opredelitev je uporabljen pojem „podjetje“.

75.

Preučena bosta oba pojma (oddelek (a) oziroma (b)), nato pa bo še preučeno, ali je treba za opredelitev podjetja upoštevati nacionalno dovoljenje za posamezno dejavnost (oddelek (c)). Nazadnje bo podanih še nekaj sklepnih pripomb v zvezi s pravno naravo druge stranke najemne pogodbe, to je gasilskega društva (oddelek (d)).

76.

V členu 2(1), prvi pododstavek, Direktive 2000/35 je „trgovinski posel“ opredeljen kot posel „med podjetji ali med podjetji in državnimi organi, ki vodi[…] k dostavi blaga ali izvajanju storitev za plačilo“.

77.

Zdi se, da je ta opredelitev sestavljena iz teh sestavnih delov: (i) stranki v poslu morata biti podjetji ali podjetje in državni organ, (ii) obstajati mora dobava blaga ali izvajanje storitev in (iii) blago ali storitve morajo biti plačane.

78.

Nobenega dvoma ni o tem, da najemna pogodba izpolnjuje pogoja (ii) in (iii). Izvedena je bila storitev: najem cisterne za dovoz vode. Dogovorjeno je bilo plačilo za to storitev in je bilo nazadnje tudi poravnano. Ostaja torej še vprašanje, ali je izpolnjen tudi pogoj (i). Očitno je, da tožeča stranka ni državni organ. Ali jo je mogoče opredeliti kot „podjetje“?

79.

Pojem podjetje je v členu 2(1), tretji pododstavek, Direktive 2000/35 opredeljen kot „katera koli organizacija, ki deluje v okviru svoje neodvisne gospodarske ali strokovne dejavnosti, tudi če jo izvaja ena sama oseba“. ( 28 )

80.

Za obstoj „podjetja“ v smislu Direktive 2000/35 mora (i) biti zadevna oseba opredeljena kot organizacija in (ii) dejavnost mora biti po naravi neodvisna gospodarska ali strokovna dejavnost.

81.

Naj pripomnim, da člen 2(1), tretji pododstavek, Direktive 2000/35 izrecno napotuje na „katero koli organizacijo“, tudi če jo tvori samo ena oseba, ki deluje v okviru svoje neodvisne gospodarske ali strokovne dejavnosti.

82.

Besedilo navedene določbe torej kaže na to, da se pojem „organizacija“ ne sme razumeti, kot da se nanaša na katero koli posebno pravno obliko, temveč se prej nanaša na izvajanje strukturirane in trajne dejavnosti. V tem smislu se mora zadevna oseba organizirati tako, da posel opravlja nepretrgoma in dolgoročno.

83.

Podobno kot je Sodišče ugotovilo v nekem drugem okviru, je lahko struktura take organizacije precej preprosta, saj je lahko v nekaterih sektorjih „dejavnost v glavnem delovno intenzivna“. ( 29 )

84.

Dejstvo, da je tožeča stranka za storitev, izvedeno na podlagi najemne pogodbe, izdala račun, se mi zdi pomemben element, ki kaže na to, da je delovala v okviru organizirane gospodarske dejavnosti.

85.

Kar zadeva naravo posla na podlagi najemne pogodbe, je očitno, da je bil to gospodarski posel, saj je tožeča stranka gasilskemu društvu cisterno za dovoz vode zagotovila za plačilo. Denarno plačilo je – ali naj bi – bilo izvedeno.

86.

Torej se na prvi pogled zdi, da je opredelitev „trgovinskega posla“ iz člena 2(1), tretji pododstavek, Direktive 2000/35 izpolnjena.

87.

Predložitveno sodišče ne glede na to skrbi dejstvo, da je bil predmet najemne pogodbe zunaj področja, za katero je bilo tožeči stranki izdano nacionalno dovoljenje. Slovenska vlada in Komisija sta iz tega izpeljali, da tožeče stranke ni mogoče opredeliti kot „podjetje“ v smislu Direktive 2000/35. V zvezi s tem v bistvu menita, da bi moralo biti ravno področje, za katero je bilo izdano nacionalno dovoljenje, odločilno pri opredelitvi „podjetja“ za namene Direktive 2000/35.

88.

S tem se ne strinjam iz dveh glavnih razlogov.

89.

Prvič, zgoraj navedena opredelitev „podjetja“ nikakor ne napotuje na zakone držav članic. Zato je ta pojem samostojen pojem prava EU. Razlagati ga je treba neodvisno od nacionalnih sistemov dovoljenj ali registracije. ( 30 )

90.

Drugič, samostojna opredelitev v pravu EU ima v obravnavani zadevi še dodaten precej pomemben namen: predvidljivost trgovinskih poslov, ki spadajo na področje uporabe Direktive. Če bi bil pojem „podjetje“ na podlagi Direktive vezan na področje uporabe dovoljenja za nekatere poslovne dejavnosti, izdanega na podlagi nacionalnega prava, bi to dejansko pomenilo, da morajo pogodbene stranke vsakič znova preverjati, ali druga stranka dejansko podpisuje pogodbo znotraj področja svoje dejavnosti, kot je to določeno z nacionalnim pravom. Posledična pravna razdrobitev ne bi bila le nezaželena, ampak bi pomenila tudi zelo veliko breme pri sklepanju poslov, zlasti čezmejnih.

91.

Zato menim, da področje, za katero je bilo izdano nacionalno dovoljenje, pri opredelitvi „podjetja“ na podlagi Direktive 2000/35 ni odločilno. To kljub vsemu ne pomeni, da obstoj nacionalnega sistema registracije ali dovoljenj sploh ni pomemben. Vendar je mogoče iz njega izpeljati le predpostavko, da je stranka delovala znotraj svoje gospodarske ali strokovne dejavnosti.

92.

Drugače povedano, če bi bila najemna pogodba sklenjena na področju, za katero je bilo tožeči stranki izdano nacionalno dovoljenje, bi se lahko predpostavilo, da je ta delovala v okviru neodvisne gospodarske dejavnosti. Po drugi strani pa to, da je predmet najemne pogodbe zunaj področja, za katero je bilo tožeči stranki izdano dovoljenje, ne izključuje možnosti, da se ta opredeli kot podjetje, saj sta izpolnjena zgoraj navedena samostojna pogoja iz člena 2(1) Direktive 2000/35.

93.

Naj zaradi popolnosti še dodam, da se scenariji, ki po mojem mnenju niso zajeti v pojem „podjetje“ v smislu Direktive 2000/35, nanašajo na položaje oseb, ki le kdaj pa kdaj opravljajo dejavnost, ki bi jo bilo mogoče opredeliti kot „gospodarsko“. Tudi če je njihova dejavnost gospodarska, takega občasnega opravljanja ni mogoče šteti za strukturirano ali trajno gospodarsko dejavnost.

94.

V obravnavani zadevi je dajanje v najem cisterne za dovoz vode mogoče šteti za del splošnih in trajnih gospodarskih dejavnosti tožeče stranke. Nasprotno pa bi bila le stežka enako obravnavana na primer tožeča stranka, ki prodaja pecivo otrok na nedeljski tržnici, organizirani v sklopu letne šolske prireditve. Podobno bi se le težko trdilo, da pomoč pri vrtnarskih opravilih, ki jo podjetnik, ki ima podjetje, registrirano za drugo dejavnost, ponudi sosedu v zameno za povabilo na čaj in morda celo košček peciva, spada v strukturirano in trajno poslovno dejavnost zadevnega podjetnika.

95.

Drugače povedano, ljudje opravljajo številne oblike dejavnosti gospodarske narave, vendar so le nekatere od njih del njihovih strukturiranih in trajnih poslovnih dejavnosti. Predložitveno sodišče mora pri presoji, ali je zadevna dejavnost del te strukturirane in trajne poslovne dejavnosti, upoštevati vse upoštevne dokaze, ki potrjujejo ta sklep ali mu nasprotujejo.

96.

Uporaba teh splošnih napotkov za dejstva iz obravnavane zadeve je v pristojnosti nacionalnega sodišča. Vendar me dejstva, predstavljena Sodišču – zlasti to, da je bilo zadevni posel mogoče razumno obravnavati kot del širše, strukturirane in trajne neodvisne gospodarske dejavnosti, ki jo je opravljala tožeča stranka, zanj pa je bil izdan račun – napeljujejo na sklep, da je mogoče šteti, da je tožeča stranka ob sklenitvi najemne pogodbe delovala kot „podjetje“ v smislu Direktive 2000/35.

97.

Glede na navedeno menim, da samostojna opredelitev „podjetja“ iz člena 2(1) Direktive 2000/35 zajema osebe, ki opravljajo strukturirano in trajno neodvisno gospodarsko ali strokovno dejavnost. Za namene navedene opredelitve ni odločilno, ali je bil posamezni primer take dejavnosti, kot je posamezna pogodba, zajet prav s področjem nacionalne ureditve registracije ali dovoljenj. Vendar je mogoče na podlagi dejstva, da je taka oseba delovala v okviru področja nacionalne registracije ali dovoljenja, predpostaviti, da je zadevna oseba delovala v okviru svoje gospodarske ali strokovne dejavnosti. Tudi obstoj računa kaže na to, da je taka oseba delovala v okviru strukturirane in trajne gospodarske dejavnosti.

98.

Naj za konec še dodam, da se prvo in drugo vprašanje za predhodno odločanje osredotočata na opredelitev „podjetja“ v smislu Direktive 2000/35 samo v zvezi s tožečo stranko. Vendar pa bo odgovor na vprašanje, ali je mogoče razmerje, ki izhaja iz najemne pogodbe, opredeliti kot „trgovinski posel“ na podlagi navedene direktive, nazadnje odvisen tudi od statusa druge pogodbene stranke, to je gasilskega društva.

99.

Kot sem navedel zgoraj, „trgovinski posel“ na podlagi Direktive 2000/35 pomeni posel „med podjetji ali med podjetji in državnimi organi“. Kar zadeva opredelitev zadnjenavedenega pojma, Direktiva 2000/35 napotuje na „naročnik[e], kot jih določajo direktive o javnih naročilih“.

100.

V direktivah o javnih naročilih, na katere je napoteno, so „naročniki“ opredeljeni kot državni, regionalni ali lokalni organi, osebe javnega prava ali združenja, ki jih je ustanovil eden ali več takšnih organov ali subjektov javnega prava. Dalje so „osebe javnega prava“ na podlagi upoštevnih direktiv opredeljene kot osebe, ki so „ustanovljene […] s posebnim namenom, da zadovoljujejo potrebe splošnega interesa, ki niso industrijske ali poslovne narave; so pravne osebe in jih večinoma financirajo državni, regionalni ali lokalni organi ali druge osebe javnega prava ali so pod upravljavskim nadzorom teh organov ali oseb ali imajo upravni, vodstveni ali nadzorni organ, v katerega več kot polovico članov imenujejo državni, regionalni ali lokalni organi ali druge osebe javnega prava“. ( 31 )

101.

Ob upoštevanju teh meril mora predložitveno sodišče preveriti, kakšna natanko je bila v času dejanskega stanja pravna narava gasilskega društva na podlagi nacionalnega prava, da bo lahko ugotovilo, ali je obstajal „trgovinski posel“ v smislu člena 2(1) Direktive 2000/35.

102.

Ob upoštevanju navedenega Sodišču predlagam, naj na vprašanja, ki jih je postavilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije, odgovori:

Prvo in drugo vprašanje:

Člen 2(1) Direktive 2000/35/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. junija 2000 o boju proti zamudam pri plačilih v trgovinskih poslih je treba razlagati tako, da določa samostojno opredelitev pojma „podjetje“, ki zajema osebe, ki opravljajo strukturirano in trajno neodvisno gospodarsko ali strokovno dejavnost. Za namene navedene samostojne opredelitve ni odločilno, ali je bil posamezni primer take dejavnosti, kot je posamezna pogodba, zajet prav s področjem nacionalne ureditve registracije ali dovoljenj. Vendar je mogoče na podlagi dejstva, da je taka oseba delovala v okviru področja nacionalne registracije ali dovoljenja, predpostaviti, da je zadevna oseba delovala v okviru svoje gospodarske ali strokovne dejavnosti. Tudi obstoj računa kaže na to, da je taka oseba delovala v okviru strukturirane in trajne gospodarske dejavnosti.

Tretje vprašanje:

Direktivo 2000/35 je treba razlagati tako, da ne nasprotuje pravilu nacionalnega prava, s katerim je določeno, da so zamudne obresti omejene z višino glavnice.