—

za Association France Nature Environnement E. Wormser, agent, skupaj z M. Le Berrejem, odvetnikom,

—

za francosko vlado S. Ghiandoni, F.‑X. Bréchot, D. Colas in G. de Bergues, agenti,

—

za Evropsko komisijo O. Beynet in C. Hermes, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 267 PDEU.

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med združenjem Association France Nature Environnement na eni strani ter Premier ministre (predsednik vlade) in ministre de l’Écologie, du Développement durable et de l'Énergie (minister za ekologijo, trajnostni razvoj in energijo) na drugi zaradi predloga, da se odlok št. 2012‑616 z dne 2. maja 2012 o presoji nekaterih načrtov in programov, ki vplivajo na okolje (JORF z dne 4. maja 2012, str. 7884), zaradi prekoračitve pristojnosti razveljavi.

3

Člen 1 Direktive 2001/42/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. junija 2001 o presoji vplivov nekaterih načrtov in programov na okolje (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 6, str. 157) določa:

„Cilj te direktive je zagotoviti visoko raven varstva okolja in prispevati k vključevanju okoljskih vidikov v pripravljanje in sprejemanje načrtov in programov, zato da se spodbuja trajnostni razvoj, tako da se zagotovi skladno s to direktivo izvedena okoljska presoja nekaterih načrtov in programov, ki bodo verjetno znatno vplivali na okolje.“

4

Člen 2 te direktive določa:

„V tej direktivi:

[…]“

5

Člen 3 navedene direktive določa:

„1.   Okoljska presoja v skladu s členi 4 do 9 se izvede pri načrtih in programih iz odstavkov 2 do 4, ki bodo verjetno znatno vplivali na okolje.

2.   Ob upoštevanju odstavka 3 se okoljska presoja izvede za vse načrte in programe:

[…]

3.   Pri načrtih in programih iz odstavka 2, ki določajo rabo majhnih območij na lokalni ravni, ter pri manjših spremembah načrtov in programov iz odstavka 2 je okoljska presoja potrebna le, kadar države članice ugotovijo, da bodo verjetno znatno vplivali na okolje.

4.   Države članice ugotovijo, ali je verjetno, da bodo načrti in programi, ki določajo okvir za prihodnja soglasja za izvedbo projektov in ki niso načrti in programi iz odstavka 2, znatno vplivali na okolje.

5.   Države članice s preučevanjem vsakega primera posebej, z določanjem vrst načrtov in programov ali s kombinacijo obeh načinov ugotovijo, ali je verjetno, da bodo načrti ali programi iz odstavkov 3 in 4 znatno vplivali na okolje. Zato države članice v vseh primerih upoštevajo ustrezna merila iz Priloge II za zagotovitev, da so načrti in programi z verjetnimi znatnimi vplivi na okolje zajeti s to direktivo.

6.   Pri preučevanju posameznih primerov ter določanju vrst načrtov in programov skladno z odstavkom 5 se je treba posvetovati z organi iz člena 6(3).

7.   Države članice zagotovijo, da so vse njihove ugotovitve iz odstavka 5 javnosti dostopne skupaj z razlogi, zakaj okoljska presoja na podlagi členov 4 do 9 ni potrebna.

[…]“

6

Člen 4 te direktive določa:

„1.   Okoljska presoja iz člena 3 se izvede med pripravo načrta ali programa in preden se ta sprejme ali vloži v zakonodajni postopek.

2.   Določila te direktive se prenesejo bodisi v obstoječe postopke za sprejemanje načrtov in programov v državah članicah bodisi v postopke, vpeljane za uskladitev s to direktivo.

3.   Kadar so načrti in programi del hierarhije prostorskih aktov, države članice v preprečitev podvajanja presoje upoštevajo dejstvo, da se bo presoja skladno s to direktivo izvedla na različnih ravneh te hierarhije. […]“

7

Člen 6 Direktive 2001/42 določa:

„1.   Osnutek načrta ali programa in okoljsko poročilo, pripravljeno v skladu s členom 5, morata biti dana na voljo organom iz odstavka 3 tega člena in javnosti.

2.   Organom iz odstavka 3 in javnosti iz odstavka 4 je treba dovolj zgodaj dati učinkovito priložnost, da v ustreznih rokih podajo svoje mnenje o osnutku načrta ali programa in spremljajočem okoljskem poročilu, preden se načrt ali program sprejme ali vloži v zakonodajni postopek.

3.   Države članice določijo organe, s katerimi se je treba posvetovati in ki jih bodo verjetno zadevali okoljski vplivi izvajanja načrtov in programov zaradi njihovih posebnih okoljskih nalog.

4.   Države članice opredelijo pojem javnost za namene odstavka 2, vključno z javnostjo, ki jo bo ali bi jo lahko odločanje po tej direktivi prizadelo ali ki ima interes pri takem odločanju, skupaj z ustreznimi nevladnimi organizacijami, kakršne so organizacije, ki spodbujajo varstvo okolja, in drugimi zadevnimi organizacijami.

5.   Podrobno ureditev obveščanja organov in javnosti ter posvetovanja z njimi določijo države članice.“

8

Člen 13 Direktive 2001/42 določa:

„1.   Države članice sprejmejo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, pred 21. julijem 2004. […]

[…]

3.   Obveznost iz člena 4(1) se nanaša na načrte in programe, za katere je bil prvi uradni pripravljalni akt pripravljen po datumu iz odstavka 1. Za načrte in programe, za katere je bil prvi uradni pripravljalni akt pripravljen pred tem datumom in ki se sprejmejo ali vložijo v zakonodajni postopek več kakor 24 mesecev pozneje, velja obveznost iz člena 4(1), razen če države članice od primera do primera odločijo, da to ni izvedljivo, in o svoji odločitvi obvestijo javnost.

[…]“

9

Direktiva 2001/42 je bila v francosko pravo prenesena z nekaj pravnimi instrumenti, in sicer zlasti z odlokom št. 2004‑489 z dne 3. junija 2004 o prenosu Direktive 2001/42/CE Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. junija 2001 o presoji vplivov nekaterih načrtov in programov na okolje (JORF z dne 5. junija 2004, str. 9979), dvema odredbama z dne 27. maja 2005, pri čemer je ena spremenila okoljski zakonik (odredba št. 2005‑613), druga pa je spremenila zakonik o prostorskem načrtovanju (odredba št. 2005‑608), in zakonom št. 2010‑788 z dne 12. julija 2010 o nacionalnih okoljskih ukrepih (JORF z dne 13. julija 2010, str. 12905). Členi od L. 122‑4 do L. 122‑11 okoljskega zakonika so bili spremenjeni s členoma 232 in 233 zadnjenavedenega zakona.

10

Člen L. 122‑4 okoljskega zakonika, kakor je bil spremenjen z zakonom št. 2010‑788, določa:

11

Člen L. 122‑5 okoljskega zakonika, kakor je bil spremenjen z zakonom št. 2010‑788, določa:

„Zaradi sprememb načrtov in dokumentov, za katere veljajo določbe razdelka I iz člena L. 122‑4, je treba – razen v primeru manjših sprememb – bodisi izvesti novo okoljsko presojo bodisi posodobiti presojo, ki je bila izvedena pri njihovi pripravi.

Presoja, ali gre za manjše spremembe, se opravi v skladu z merili, navedenimi v Prilogi II k Direktivi [2001/42]. Državni svet po posamični presoji, ki jo opravi državni upravni organ, pristojen za okolje, z odredbo določi primere, v katerih so spremembe lahko predmet okoljske presoje.“

12

Člen L. 122‑7 okoljskega zakonika, kakor je bil spremenjen z zakonom št. 2010‑788, določa:

„Javnopravna oseba, ki je odgovorna za pripravo načrta ali dokumenta, državnemu upravnemu organu, pristojnemu za okolje, za pridobitev mnenja tega organa predloži osnutek načrta ali dokumenta, pripravljenega na podlagi člena L. 122‑4, skupaj z okoljskim poročilom.

Če ta mnenja ne izda v roku treh mesecev, se šteje, da se z osnutkom strinja.

Po potrebi je državni organ, pristojen za okolje, zaprošen, da opredeli stopnjo natančnosti informacij, ki morajo biti vsebovane v okoljskem poročilu.“

13

Člen L. 122‑1 okoljskega zakonika določa:

„Državni svet z odredbo po potrebi natančneje določi pogoje za uporabo tega razdelka za vsako kategorijo načrtov ali dokumentov.“

14

Predsednik vlade je za uporabo členov 232 in 233 zakona št. 2010‑788 in za prenos Direktive 2001/42 sprejel zlasti odredbo št. 2012‑616. Ta odredba določa seznam predlogov načrtov, shem, programov in dokumentov načrtovanja, za katere je treba izvesti okoljsko presojo, bodisi sistematično bodisi na podlagi posamične presoje za to pristojnega upravnega organa. S to odredbo se določi tudi organ, pristojen za okolje, s katerim se je treba posvetovati v okviru te okoljske presoje. Poleg tega so v tej odredbi v podrobni preglednici določeni načrti, sheme, programi in drugi dokumenti načrtovanja, za katere je treba izvesti okoljsko presojo.

15

Združenje Association France Nature Environnement je 13. junija 2012 pri predložitvenem sodišču vložilo tožbo za razveljavitev odredbe št. 2012‑616, pri čemer je zatrjevalo zlasti neskladnost z določbami Direktive 2001/42, predvsem zaradi dejstva, da več okoljskih organov nima upravne avtonomije, ki jo zahteva ta direktiva.

16

Predložitveno sodišče je z odločbo z dne 26. junija 2015 ugodilo predlogu za razveljavitev odredbe št. 2012‑616 v delu, ki se nanaša na člena 1 in 7.

17

Predložitveno sodišče je najprej razsodilo, da člen 1 navedene odredbe ni v skladu z zahtevami iz člena 6(3) Direktive 2001/42. Na podlagi te določbe nacionalnega prava naj bi namreč imel isti organ pristojnost za pripravo in odobritev nekaterih načrtov in programov na eni strani in pristojnost za okoljsko posvetovanje v zvezi s temi načrti in programi na drugi, pri čemer pa nobena določba ne zagotavlja, da to drugo pristojnost v okviru tega organa izvaja dejansko avtonomen subjekt.

18

Predložitveno sodišče je, dalje, menilo, da člen 7 navedene odredbe ne izpolnjuje zahtev v zvezi s skladnostjo nacionalnega prava s pravom Unije, ker se z njim za listine o nacionalnih parkih, katerih priprava oziroma revizija sta bili določeni pred 1. januarjem 2013 – ne da bi bilo to utemeljeno z nujnimi razlogi pravne varnosti ali javnega reda – izključuje uporaba upravnih ukrepov za prenos Direktive 2001/42, čeprav je rok za prenos te direktive že potekel.

19

Predložitveno sodišče je po tem, ko je ugotovilo nezakonitost členov 1 in 7 odredbe št. 2012‑616, presojalo o posledicah take ugotovitve.

20

To sodišče je v zvezi s tem menilo, da bi se zaradi delne razveljavitve te odredbe z učinkom za nazaj lahko – ob upoštevanju značilnosti francoskega upravnega prava, da izpodbijanje zakonitosti takih upravnih aktov ni časovno omejeno – omajala ne samo zakonitost načrtov in programov, sprejetih na podlagi te odredbe, ampak tudi zakonitost vsakega akta, ki je bil sprejet na podlagi zadnjenavedenih načrtov in programov. V takem položaju pa bi bila ogrožena tako načelo pravne varnosti kot tudi uresničitev ciljev Unije v zvezi z varstvom okolja. Poleg tega bi nastala pravna praznina, zaradi katere ne bi bilo mogoče izvajati določb nacionalnega prava, s katerimi je bila prenesena Direktiva 2001/42, zato bi nacionalna sodišča morala imeti možnost časovno spremeniti učinke razveljavitve navedene odredbe.

21

Predložitveno sodišče je tako ugotovilo, da – kar zadeva pogoje, pod katerimi lahko francoska upravna sodišča uporabijo svoje pooblastilo za spremembo učinkov razveljavitvene odločbe – se lahko zaradi takih ugotovitev ohranijo učinki členov 1 in 7 odloka št. 2012‑616 za čas, ki je nujno potreben za sprejetje pravil za določitev primernega sistema upravnih organov, odgovornih za okoljsko presojo, skladno z določbami Direktive 2001/42. To sodišče se zato sprašuje, ali bi bilo treba določiti, da začne delna razveljavitev navedene odredbe učinkovati šele s 1. januarjem 2016 in da se učinki, ki so nastali na podlagi določb izpodbijane odredbe pred njeno razveljavitvijo – razen za postopke, ki so se začeli na datum izdaje predložitvene odločbe zoper akte, sprejete na njeni podlagi – lahko štejejo za dokončne.

22

V teh okoliščinah je Conseil d’État (državni svet) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

23

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem, ki ga je treba obravnavati na prvem mestu, v bistvu sprašuje, pod kakšnimi pogoji lahko nacionalno sodišče, ki mu je predložen spor, časovno omeji nekatere učinke ugotovitve nezakonitosti neke določbe nacionalnega prava, ki je bila sprejeta v nasprotju z obveznostmi, določenimi v Direktivi 2001/42, zlasti z obveznostmi iz njenega člena 6(3).

24

Ugotoviti je treba, da je predlog za sprejetje predhodne odločbe predložen v okviru postopka nadzora zakonitosti glede skladnosti nekaterih določb nacionalnega prava z Direktivo 2001/42. V okviru tega postopka je predložitveno sodišče med drugim ugotovilo, da določbe nacionalnega prava za prenos člena 6(3) te direktive niso v skladu z zahtevami iz navedenega člena direktive.

25

Predložitveno sodišče s sklicevanjem na sodbo z dne 20. oktobra 2011, Seaport (NI) in drugi (C‑474/10, EU:C:2011:681), ugotavlja zlasti, da so določbe odredbe št. 2012‑616 nezakonite, ker z njimi ni mogoče zagotoviti funkcionalne neodvisnosti okoljskega organa, saj z njimi ni zagotovljeno, da pristojnost za okoljsko posvetovanje v okviru tega organa izvaja dejansko avtonomni subjekt.

26

Sodišče je namreč v točki 39 te sodbe pojasnilo, da bi bil določbam Direktive 2001/42 odvzet polni učinek, če – v primeru, da organ, določen v skladu s členom 6(3) te direktive, tudi sam pripravi ali sprejme načrt ali program – v upravni strukturi zadevne države članice ne bi bilo nobenega drugega organa, pristojnega za izvajanje posvetovalne naloge.

27

Predložitveno sodišče meni, da člena 1 in 7 odredbe št. 2012‑616 ne izpolnjujeta zahteve o avtonomiji, zato ju je treba razveljaviti. Vendar se sprašuje o pravnih posledicah, ki izhajajo iz take razveljavitve.

28

Natančneje, predložitveno sodišče se boji, da se bo zaradi te razveljavitve ogrozila zakonitost številnih načrtov in programov ter aktov, sprejetih na njihovi podlagi, tak položaj pa lahko pomeni nastanek pravne praznine v škodo varstva okolja. Zaradi retroaktivnega učinka razveljavitve teh določb v nacionalnem pravu so bila namreč posvetovanja, opravljena na njihovi podlagi, nepravilna.

29

Predložitveno sodišče se v teh okoliščinah sklicuje na sodbo z dne 28. februarja 2012, Inter-Environnement Wallonie in Terre wallonne (C‑41/11, EU:C:2012:103).

30

Sodišče je v točki 42 te sodbe razsodilo, da je glede na to, da v Direktivi 2001/42 ni določb o posledicah kršitve v njej vsebovanih postopkovnih določb, naloga držav članic, da v mejah svojih pristojnosti sprejmejo vse potrebne splošne ali posebne ukrepe, da se pred sprejetjem vseh načrtov ali programov, ki bodo verjetno znatno vplivali na okolje v smislu te direktive, opravi okoljska presoja v skladu s procesnimi pravili in merili, določenimi v navedeni direktivi.

31

Sodišče je v točki 43 navedene sodbe navedlo, da so države članice v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča dolžne odpraviti protipravne posledice kršitve prava Unije in da ta obveznost velja za vse organe zadevne države članice v okviru njihovih pristojnosti.

32

Poleg tega iz točk od 44 do 46 iste sodbe izhaja tudi, da velja obveznost odpraviti posledice opustitve okoljske presoje, ki jo je treba izvesti v skladu z Direktivo 2001/42, vključno z morebitno odložitvijo izvrševanja ali razveljavitvijo akta, pri katerem je podana taka kršitev, tudi za nacionalna sodišča, ki jim je predložena tožba zoper akt nacionalnega prava, pri sprejemu katerega je bila kršena ta direktiva. Zato morajo navedena sodišča na podlagi nacionalnega prava sprejeti ukrepe za zadržanje ali razveljavitev načrta ali programa, sprejetega brez upoštevanja obveznosti opraviti okoljsko presojo, ki jo zahteva navedena direktiva.

33

V zvezi s pomisleki, ki jih je predložitveno sodišče izrazilo v zvezi z morebitnimi škodljivimi posledicami razveljavitve določb nacionalnega prava, za katere je bilo ugotovljeno, da niso v skladu s pravom Unije, za okolje, je iz točk 66 in 67 sodbe z dne 8. septembra 2010, Winner Wetten (C‑409/06, EU:C:2010:503), razvidno, da lahko le Sodišče izjemoma in iz nujnih razlogov pravne varnosti začasno odloži učinke izrinjenja, ki ga ima pravilo Unije v razmerju do nacionalnega prava, ki je v nasprotju z njim. Če bi imela nacionalna sodišča možnost, da nacionalnim določbam priznajo – pa čeprav le začasno – prednost pred pravom Unije, s katerim so v nasprotju, bi bila namreč ogrožena enotna uporaba prava Unije.

34

Sodišče je na podlagi navedenega in za zadevno področje v točki 58 sodbe z dne 28. februarja 2012, Inter-Environnement Wallonie in Terre wallonne (C‑41/11, EU:C:2012:103), razsodilo, da se lahko nacionalnemu sodišču – ob upoštevanju obstoja nujne skrbi, povezane z varstvom okolja, in če so izpolnjeni nekateri pogoji, ki so natančno določeni v tej sodbi – izjemoma dovoli uporaba nacionalne določbe, ki mu dopušča, da ohrani nekatere učinke razveljavljenega nacionalnega akta. Iz navedene sodbe izhaja tudi, da je Sodišče želelo v posamičnih primerih nacionalnim sodiščem izjemoma priznati možnost določitve učinkov razveljavitve nacionalne določbe, za katero je bilo ugotovljeno, da ni v skladu s pravom Unije.

35

Kakor izhaja iz člena 3(3) PEU in člena 191(1) in (2) PDEU, mora namreč Unija zagotoviti visoko raven varstva in izboljšanje kakovosti okolja.

36

Sodišče je v tem kontekstu v sodbi z dne 28. februarja 2012, Inter-Environnement Wallonie in Terre wallonne (C‑41/11, EU:C:2012:103), želelo uskladiti načeli zakonitosti in primarnosti prava Unije na eni strani z zahtevo po varstvu okolja, ki izhaja iz določb primarnega prava Unije, na drugi.

37

Vendar je Sodišče, kakor izhaja iz točke 34 te sodbe, v točki 58 navedene sodbe možnost, da se izjemoma ohranijo nekateri učinki nacionalnega akta, ki ni v skladu s pravom Unije, pogojilo s spoštovanjem nekaterih pogojev.

38

Ti pogoji so bili navedeni v izreku sodbe z dne 28. februarja 2012, Inter-Environnement Wallonie in Terre wallonne (C‑41/11, EU:C:2012:103). Prvič, izpodbijani nacionalni akt mora pomeniti ukrep pravilnega prenosa Direktive Sveta 91/676/EGS z dne 12. decembra 1991 o varstvu voda pred onesnaževanjem z nitrati iz kmetijskih virov (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 2, str. 68). Drugič, sprejetje in začetek veljavnosti novega nacionalnega akta ne sme omogočiti izognitve škodljivim učinkom na okolje, ki bi jih povzročila razveljavitev izpodbijanega akta. Tretjič, razveljavitev navedenega akta mora v zvezi s prenosom Direktive 91/676 povzročiti nastanek pravne praznine, ki bi bila škodljiva za okolje. Nazadnje, četrtič, izjemna ohranitev učinkov takega akta se lahko nanaša le na obdobje, ki je nujno potrebno za sprejetje ukrepov, s katerimi je mogoče odpraviti ugotovljeno nepravilnost.

39

V zvezi s prvim pogojem je treba ugotoviti, da čeprav je sicer res, da je Sodišče v točki 59 sodbe z dne 28. februarja 2012, Inter-Environnement Wallonie in Terre wallonne (C‑41/11, EU:C:2012:103), ugotovilo, da mora zadevni akt – ob upoštevanju posebnih okoliščin zadeve, v kateri je bila izdana ta sodba – pomeniti ukrep pravilnega prenosa Direktive 91/676, pa je treba v zvezi z obstojem nujne skrbi, povezane z varstvom okolja, ki jo je Sodišče priznalo v točki 58 navedene sodbe, ugotoviti, da je treba ta pogoj razumeti, kot da zajema vsak ukrep, s katerim se – čeprav je bil sprejet v nasprotju z obveznostmi iz Direktive 2001/42 – pravilno prenaša pravo Unije na področju varstva okolja.

40

Nacionalno sodišče lahko tako priznano izjemno možnost vsekakor izvaja le v posamičnih primerih, ne pa abstraktno ali na splošno. Kakor je Sodišče že razsodilo, je treba to možnost namreč izvajati ob upoštevanju posebnih okoliščin zadeve, o kateri odloča (glej v tem smislu sodbo z dne 28. februarja 2012, Inter-Environnement Wallonie in Terre wallonne, C‑41/11, EU:C:2012:103, točka 63).

41

Nacionalno sodišče mora tako ugotoviti, da so izpolnjeni vsi pogoji, navedeni v sodbi z dne 28. februarja 2012, Inter-Environnement Wallonie in Terre wallonne (C‑41/11, EU:C:2012:103), in ugotoviti, ali bo imela razveljavitev nacionalnega akta v zadevi, o kateri odloča, negativne posledice na okolje in bo ogrozila cilje, ki jim na tem področju sledi pravo Unije.

42

V tem okviru mora nacionalno sodišče opraviti presojo, pri kateri upošteva zlasti cilj in vsebino akta iz te zadeve ter posledice na preostale določbe o varstvu okolja.

43

Na podlagi navedenega je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da lahko nacionalno sodišče, če nacionalno pravo to dopušča, izjemoma in v vsakem posamičnem primeru časovno omeji nekatere učinke ugotovitve nezakonitosti nacionalnega akta, ki je bil sprejet v nasprotju z obveznostmi, določenimi v Direktivi 2001/42, zlasti z obveznostmi iz njenega člena 6(3), če je taka omejitev potrebna zaradi nujne skrbi, povezane z varstvom okolja, in ob upoštevanju posebnih okoliščin zadeve, o kateri odloča. Vendar se lahko ta izjemna možnost uporabi le, če so izpolnjeni vsi pogoji, ki izhajajo iz sodbe z dne 28. februarja 2012, Inter-Environnement Wallonie in Terre wallonne (C‑41/11, EU:C:2012:103), in sicer:

44

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem sprašuje, ali mora nacionalno sodišče, preden uporabi izjemno možnost, na podlagi katere lahko odloči, da se pod pogoji, ki izhajajo iz sodbe z dne 28. februarja 2012, Inter-Environnement Wallonie in Terre wallonne (C‑41/11, EU:C:2012:103), ohranijo nekateri učinki nacionalnega akta, ki ni v skladu s pravom Unije, Sodišču vedno predložiti predlog za sprejetje predhodne odločbe.

45

V zvezi s tem je treba spomniti, da daje člen 267 PDEU nacionalnim sodiščem, zoper odločitev katerih je po nacionalnem pravu mogoče vložiti pravno sredstvo, možnost, da Sodišču predložijo predlog za sprejetje predhodne odločbe.

46

Zgolj nacionalno sodišče, ki odloča o sporu in ki mora prevzeti odgovornost za sodno odločbo, je tisto, ki glede na posebnosti zadeve presodi o potrebi po izdaji predhodne odločbe, da bi lahko izdalo sodbo, in o ustreznosti vprašanj, ki jih predloži Sodišču (sodba z dne 9. septembra 2015, X in van Dijk, C‑72/14 in C‑197/14, EU:C:2015:564, točka 57).

47

Če pa nacionalno sodišče, zoper odločitev katerega ni pravnega sredstva, ugotovi, da je razlaga prava Unije potrebna za rešitev spora, o katerem odloča, ga člen 267, tretji odstavek, PDEU zavezuje, da Sodišču predloži predlog za sprejetje predhodne odločbe.

48

Sodišče je v zvezi s tem v točki 16 sodbe z dne 6. oktobra 1982, Cilfit in drugi (283/81, EU:C:1982:335), menilo, da je lahko pravilna uporaba prava Unije tako očitna, da ne dopušča nobenega razumnega dvoma o načinu reševanja postavljenega vprašanja. Pred sklepom, da gre za tak primer, mora biti nacionalno sodišče prepričano, da je zadeva enako očitna tudi za sodišča drugih držav članic in za Sodišče. Samo če so izpolnjeni vsi ti pogoji, lahko nacionalno sodišče opusti predložitev tega vprašanja Sodišču in ga reši v okviru lastne odgovornosti.

49

Poleg tega mora nacionalno sodišče o tem, ali je Sodišče treba zaprositi za predhodno odločanje, presoditi glede na značilnosti prava Unije in posebne težave, povezane z njegovo razlago. Tako je treba vsako določbo prava Unije, vključno s sodno prakso Sodišča z zadevnega področja, obravnavati v okviru njenega konteksta in jo razlagati ob upoštevanju vseh določb tega prava, njenih ciljev in razvoja v trenutku uporabe zadevne določbe (glej v tem smislu sodbo z dne 6. oktobra 1982, Cilfit in drugi, 283/81, EU:C:1982:335, točki 17 in 20).

50

Sodišče je tako v točki 21 sodbe z dne 6. oktobra 1982, Cilfit in drugi (283/81, EU:C:1982:335), tako razsodilo, da mora sodišče, zoper odločitev katerega po nacionalnem pravu ni pravnega sredstva, kadar se pred njim postavi vprašanje v zvezi s pravom Unije, izpolniti obveznost predložitve, razen če ugotovi, da je pravilna uporaba prava Unije tako očitna, da ne dopušča nobenega razumnega dvoma in da je treba vprašanje, ali gre za tak primer, presoditi ob upoštevanju značilnosti, ki so lastne pravu Unije, posebnih težav pri njegovi razlagi in tveganj glede razhajanj v sodni praksi v Uniji.

51

V zvezi z zadevo, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, je treba ugotoviti, prvič, da če vprašanje možnosti nacionalnega sodišča, da časovno omeji nekatere učinke ugotovitve nezakonitosti neke določbe nacionalnega prava, ki je bila sprejeta v nasprotju z obveznostmi, določenimi v Direktivi 2001/42, zlasti z obveznostmi iz njenega člena 6(3), od sodbe z dne 28. februarja 2012, Inter-Environnement Wallonie in Terre wallonne (C‑41/11, EU:C:2012:103), ni bilo predmet druge sodne odločbe Sodišča, in drugič, da če je taka možnost izjemna, kakor izhaja iz odgovora na drugo vprašanje, mora nacionalno sodišče, zoper odločitve katerega ni pravnega sredstva, Sodišču predložiti predlog za sprejetje predhodne odločbe, če ima glede razlage ali pravilne uporabe prava Unije najmanjši dvom.

52

Natančneje, če se lahko z uporabo te izjemne možnosti ogrozi spoštovanje načela primarnosti prava Unije, je lahko navedeno sodišče oproščeno obveznosti predložiti predlog za sprejetje predhodne odločbe Sodišču le, če je prepričano, da v zvezi z uporabo te izjemne možnosti ni nobenega razumnega dvoma. Poleg tega mora biti neobstoj takega dvoma natančno dokazan.

53

Zato je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da mora nacionalno sodišče, zoper odločitve katerega ni pravnega sredstva, glede na trenutno stanje prava Unije Sodišču načeloma predložiti predlog za sprejetje predhodne odločbe, da lahko – ob upoštevanju nujne skrbi, povezane z varstvom okolja, in posebnih okoliščin zadeve, o kateri odloča nacionalno sodišče – presodi, ali se lahko določbe nacionalnega prava, za katere je bilo ugotovljeno, da niso v skladu s pravom Unije, izjemoma začasno ohranijo. Nacionalno sodišče je lahko te obveznosti oproščeno le, če je prepričano – kar mora natančno dokazati – da v zvezi z razlago in uporabo pogojev, ki izhajajo iz sodbe z dne 28. februarja 2012, Inter-Environnement Wallonie in Terre wallonne (C‑41/11, EU:C:2012:103), ni nobenega razumnega dvoma.

54

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo: