—

za Consum Sociedad Cooperativa Valenciana, C. Durá Valero in C. Villarino Moreno, odvetnika,

—

za špansko vlado A. Gavela Llopis, agentka,

—

za francosko vlado G. de Bergues, D. Colas in R. Coesme, agenti,

—

za madžarsko vlado M. Fehér, G. Koós in A. Pálfy, agenti,

—

za Evropsko komisijo S. Pardo Quintillán in D. Roussanov, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago klavzule 1, točka 2, klavzule 6, točka 1, in klavzule 8, točka 2, Okvirnega sporazuma o starševskem dopustu (v nadaljevanju: revidirani okvirni sporazum), kot je določen v Prilogi k Direktivi Sveta 2010/18/EU z dne 8. marca 2010 o izvajanju revidiranega okvirnega sporazuma o starševskem dopustu, sklenjenega med BUSINESSEUROPE, UEAPME, CEEP in ETUC, ter o razveljavitvi Direktive 96/34/ES (UL 2010, L 68, str. 13).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Estrello Rodríguez Sánchez in zadrugo Consum Sociedad Cooperativa Valenciana (v nadaljevanju: Consum SCV), ker zadnjenavedena ni ugodila prošnji E. Rodríguez Sánchez za prerazporeditev delovnega časa.

3

Z Direktivo 2010/18 je bila Direktiva Sveta 96/34/ES z dne 3. junija 1996 o okvirnem sporazumu o starševskem dopustu, sklenjenem med UNICE, CEEP in ETUC (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 2, str. 285) razveljavljena z učinkom od 8. marca 2012.

4

Člen 1 Direktive 2010/18 določa:

„S to direktivo začne učinkovati revidirani okvirni sporazum o starševskem dopustu […]“

5

Člen 3(1) te direktive določa:

„Države članice uveljavijo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, oziroma zagotovijo, da socialni partnerji uvedejo zahtevane ukrepe s sporazumom najpozneje do 8. marca 2012. O tem takoj obvestijo Komisijo.

[…]“

6

V preambuli revidiranega okvirnega sporazuma je med drugim navedeno:

„Ta okvirni sporazum […] spreminja okvirni sporazum o starševskem dopustu, sklenjen 14. decembra 1995, ki določa minimalne zahteve glede starševskega dopusta kot pomembne dejavnike pri usklajevanju poklicnih in družinskih obveznosti ter spodbujanju enakih priložnosti in enake obravnave moških in žensk.

[…]

I. Splošne ugotovitve

[…]

7

Klavzula 1, točka 2, revidiranega okvirnega sporazuma določa:

„Ta sporazum se uporablja za vse delavce in delavke, ki imajo pogodbo o zaposlitvi ali delovno razmerje, kot ga določajo zakonodaja, kolektivne pogodbe in/ali praksa, ki veljajo v vsaki državi članici.“

8

Klavzula 2, točka 1, okvirnega sporazuma določa:

„Ta sporazum podeljuje moškim in ženskim delavcem individualno pravico do starševskega dopusta v primeru rojstva ali posvojitve otroka, da bodo lahko skrbeli za tega otroka do starosti največ osem let, kar določi država članica in/ali socialni partnerji.“

9

Klavzula 3, točka 1, revidiranega okvirnega sporazuma določa:

„Pogoji za dostop do starševskega dopusta in podrobna pravila za način njegove izrabe se določijo z zakonodajo in/ali kolektivnimi pogodbami v državi članici, vendar le v primeru, da se upoštevajo minimalne zahteve tega sporazuma. […]

[…]“

10

Klavzula 6 revidiranega okvirnega sporazuma, naslovljena „Vrnitev na delovno mesto“, v točki 1 določa:

„Za spodbujanje boljšega usklajevanja sprejmejo države članice in/ali socialni partnerji ukrepe, ki so potreb[n]i za zagotovitev, da lahko delavci, ki se vračajo s starševskega dopusta, zahtevajo spremembe delovnega časa in/ali vzorcev za določeno obdobje. Delodajalci preučijo takšne zahteve ter se nanje odzovejo v skladu s svojimi potrebami in potrebami delavcev.

Podrobnosti tega odstavka se določijo v skladu z nacionalno zakonodajo, kolektivnimi pogodbami in/ali prakso.“

11

Klavzula 8 revidiranega okvirnega sporazuma, naslovljena „Končne določbe“, med drugim določa:

„[…]

12

Predložitveno sodišče navaja, da za prenos Direktive 2010/18 v španski pravni red niso bili sprejeti posebni ukrepi. Komisija v stališču pojasnjuje, da jo je Kraljevina Španija obvestila, da je bil prenos navedene direktive zagotovljen že z Real Decreto Legislativo 1/1995 por el que se aprueba el texto refundido de la Ley del Estatuto de los Trabajadores (kraljeva zakonska uredba 1/1995 o odobritvi prečiščenega besedila zakona o delovnih razmerjih) z dne 24. marca 1995 (BOE št. 75 z dne 29. marca 1995, str. 9654, v nadaljevanju: zakon o delovnih razmerjih).

13

Člen 1(1) zakona o delovnih razmerjih določa:

„Ta zakon se uporablja za osebe, ki prostovoljno opravljajo odplačno delo za drugega v okviru organizacije in po navodilih druge fizične ali pravne osebe, poimenovane delodajalec ali podjetnik […]“

14

Z Ley 39/1999 para promover la conciliación de la vida familiar y laboral de las personas trabajadoras (zakon 39/1999 za spodbujanje usklajevanja družinskega in poklicnega življenja delavcev) z dne 5. novembra 1999 (BOE št. 266 z dne 6. novembra 1999, str. 38934), je bilo v zakon o delovnih razmerjih vnesenih več sprememb.

15

V obrazložitvi navedenega zakona je med drugim navedeno:

„[…] v Skupnosti se materinstvo in očetovstvo v najširšem smislu obravnavata v direktivah [Sveta 92/85/EGS z dne 19. oktobra 1992 o uvedbi ukrepov za spodbujanje izboljšav na področju varnosti in zdravja pri delu nosečih delavk in delavk, ki so pred kratkim rodile ali dojijo (deseta posebna direktiva v smislu člena 16(1) Direktive 89/391/EGS) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 2, str. 110) in 96/34]. Prva se nanaša na materinstvo z vidika zdravja in varnosti pri delu nosečih delavk in delavk, ki so pred kratkim rodile ali dojijo. Druga, ki se nanaša na okvirni sporazum o starševskem dopustu, sklenjen med UNICE, CEEP in ETUC, določa starševski dopust in proste delovne ure v primeru višje sile kot pomembne dejavnike pri usklajevanju poklicnih in družinskih obveznosti in pri spodbujanju enakih možnosti in enakega obravnavanja moških in žensk.

Ta zakon zagotavlja prenos usmeritev, začrtanih v mednarodni in skupnostni ureditvi, v špansko pravo in presega minimalno raven varstva iz teh usmeritev. […]“

16

Po spremembah zakona o delovnih razmerjih, vnesenih z zakonom 39/1999, njegov člen 37(5) in (6) določa:

„5.   Vsak, ki mu je v zakonito varstvo zaupan otrok, ki je mlajši od 6 let, […] ima ob sorazmernem zmanjšanju plače pravico do skrajšanja delovnega časa za najmanj tretjino in največ polovico. […]

6.   Delavec poskrbi za izvedbo spremembe in opredelitev obdobja uporabe […] krajšega delovnega časa iz [odstavka 5] tega člena v okviru svojega običajnega delovnega časa. […]“

17

Zakon 39/1999 vsebuje „Prvo dodatno določbo«, ki določa:

„Ugodnosti, določene s tem zakonom, lahko uveljavljajo delavci, ki so člani ali poslovni sodelavci zadruge, in delavci v zadružnem združenju delavcev med porodniškim dopustom, tvegano nosečnostjo, posvojitvijo in sprejemom rejencev ne glede na sistem socialne varnosti, v katerega so vključeni, ob upoštevanju posebnosti članskega razmerja.“

18

Zakon o delovnih razmerjih je bil spremenjen tudi z Ley Orgánica 3/2007 para la igualdad efectiva de mujeres y hombres (organski zakon 3/2007 za dejansko enakost med ženskami in moškimi) z dne 22. marca 2007 (BOE št. 71 z dne 23. marca 2007, str. 12611).

19

Člen 34(8) zakona o delovnih razmerjih po navedenih spremembah določa:

„Delavec ima pravico do spremembe trajanja in razporeditve delovnega časa, da lahko uresničuje pravico do usklajevanja zasebnega, družinskega in poklicnega življenja v skladu s podrobnimi pravili iz kolektivne pogodbe ali sporazuma z delodajalcem, vsekakor ob spoštovanju določb kolektivne pogodbe.“

20

Člen 48(4) zakona o delovnih razmerjih določa:

„Ob porodu se pogodba prekine za šestnajst neprekinjenih tednov […]. Obdobje prekinitve se porazdeli na željo predlagateljice, pod pogojem, da prvih šest tednov izrabi neposredno po porodu. […]“

21

Člen 89 Ley 8/2003 de Cooperativas de la Comunidad Valenciana (zakon 8/2003 avtonomne skupnosti Valencija o zadrugah) z dne 24. marca 2003 (BOE št. 87 z dne 11. aprila 2003, str. 14308) določa:

„1.   V delavskih zadrugah se združujejo fizične osebe, ki s svojim delom za krajši ali poln delovni čas opravljajo gospodarsko ali poklicno dejavnost proizvodnje izdelkov ali nudenja storitev za tretje osebe. Delavci-člani lahko postanejo osebe, ki so poslovno sposobne za sklenitev pogodbe o opravljanju dela […].

[…]

3.   Razmerje med delavci-člani in zadrugo je člansko razmerje, zato je treba v aktu o ustanovitvi, zadružnih pravilih ali na občnem zboru določiti poklicni status člana, ki mora urejati najmanj naslednja področja:

Vsekakor mora ureditev trajanja delovnega časa, tedenskega počitka, praznikov, počitnic, letnih dopustov in razlogov za začasno prekinitev ali ugasnitev delovnega razmerja v aktu o ustanovitvi spoštovati minimalne zahteve iz nacionalne zakonodaje o zadrugah.

[…]

V zvezi z vsemi vprašanji, ki se nanašajo na delavske zadruge, ki jih ta zakon ne obravnava izrecno, se za člansko razmerje podredno uporabljajo določbe o tem razmerju iz nacionalne zakonodaje o zadrugah.“

22

Člen 80 Ley 27/1999 de Cooperativas (zakon 27/1999 o zadrugah) z dne 16. julija 1999 (BOE št. 170 z dne 17. julija 1999, str. 27027) med drugim določa:

„1.   Cilj delavskih zadrug je, da s skupno ureditvijo proizvodnje izdelkov ali nudenja storitev za tretje osebe članom zagotovi zaposlitev, ki jo opravljajo osebno in neposredno, s krajšim ali polnim delovnim časom. […]

Razmerje med delavci-člani in zadrugo je člansko razmerje. […]

[…]

4.   Delavci-člani imajo pravico do plačil v rednih časovnih razmikih, ki ne presegajo enega meseca, iz naslova presežka zadruge, imenovanih ‚članski avans‘, ki niso plače in se izplačajo glede na udeležbo v zadružni dejavnosti.

5.   Za obrate, v katerih delajo delavci-član, in za njih same veljajo predpisi o zdravju in varnosti pri delu, ki se uporabljajo ob upoštevanju posebnosti samoupravnega članskega razmerja, ki obstaja med delavci-člani in njihovo zadrugo.

[…]“

23

Člen 14.7 zadružnih pravil zadruge Consum CSV določa:

„Delavec-član ima pravico do spremembe trajanja in razporeditve delovnega časa, s katero uresničuje pravico do usklajevanja zasebnega, družinskega in poklicnega življenja, pod pogoji, ki jih določi v dogovoru z vodjo ustrezne proizvodne enote; če pa dogovor ni dosežen, o vprašanju po posvetovanju z obema stranema odloči socialni odbor, ki se potrudi poiskati rešitve, s katerimi se zagotovi uresničevanje te pravice.“

24

Consum CSV je zadruga, za katero se uporablja zakon 8/2003. Ima mrežo supermarketov in njena dejavnost je zlasti, da delavcem-članom zagotavlja stalno zaposlitev v zadrugi.

25

E. Rodríguez Sánchez je delavka-članica zadruge Consum SCV, ki dela v oddelku „blagajna/polnjenje“ v nakupovalnem centru. Z zadrugo Consum SCV je 25. junija 2012 podpisala zadružno pogodbo, za katero se uporabljata akt o ustanovitvi in še zlasti zadružna pravila. Njen dnevni in tedenski delovni čas sta se tedensko menjavala, in sicer je delala v dopoldanski izmeni od ponedeljka do sobote (od 8.00 do 15.00) in popoldanski izmeni od ponedeljka do sobote (od 15.00 do 22.00) ter dve nedelji na mesec (od 8.30 do 15.00).

26

E. Rodríguez Sánchez je 19. avgusta 2013 rodila otroka. Na koncu porodniškega dopusta je 27. decembra 2013 vložila zahtevo, v kateri je ob sklicevanju na varstvo in vzgojo svojega otroka ter na podlagi člena 37(5) in (6) zakona o delovnih razmerjih zahtevala skrajšanje delovnega časa na 30 ur na teden in stalno dodelitev v dopoldansko izmeno od ponedeljka do petka od 9.00 do 15.00.

27

Zadruga Consum SCV je 24. januarja 2014 ugodila navedeni zahtevi za skrajšanje delovnega časa, zavrnila pa je drugo zahtevo, pri čemer je trdila, da bi s tem nastal presežek osebja v dopoldanski izmeni.

28

E. Rodríguez Sánchez je februarja 2014 pri Juzgado de lo Social no 33 de Barcelona (delovno sodišče št. 33 v Barceloni, Španija) vložila tožbo proti tej zavrnitvi.

29

Marca 2014 je bil postopek na predlog navedenega sodišča prekinjen, da se je lahko začel postopek na podlagi člena 34(8) zakona o delovnih razmerjih. E. Rodríguez Sánchez je zadrugi Consum SCV tako poslala novo zahtevo, ki je temeljila na tej določbi in njeni pravici do usklajevanja družinskega in poklicnega življenja, pri čemer se je sklicevala na to, da mora svoj delovni čas prilagoditi urniku otrokovega varstva.

30

Zadruga Consum SCV se je strinjala s skrajšanjem delovnega časa, vendar ni odgovorila na zahtevo za njegovo prerazporeditev in navedene zahteve ni poslala socialnemu odboru iz člena 14.7 svojih zadružnih pravil.

31

Juzgado de lo Social no 33 de Barcelona (delovno sodišče št. 33 v Barceloni) poudarja, da je spor med strankama odslej omejen samo na vprašanje morebitne prerazporeditve tedenskega in dnevnega delovnega časa na podlagi člena 34(8) zakona o delovnih razmerjih, ker je krajši delovni čas na podlagi člena 37(5) tega zakona priznan.

32

V teh okoliščinah se navedeno sodišče sprašuje, ali klavzula 6, točka 1, revidiranega okvirnega sporazuma lahko vpliva na rešitev spora, o katerem odloča.

33

Poudarja, da bi bilo treba s tega vidika ugotoviti, prvič, ali razmerje med delavcem-članom in zadrugo spada na področje uporabe revidiranega okvirnega sporazuma, kot je opredeljeno v klavzuli 1, točka 2, navedenega sporazuma.

34

Drugič, predložitveno sodišče navaja, da če bi bilo treba šteti, da pri navedenem razmerju ne gre za pogodbo o zaposlitvi ali delovno razmerje v smislu klavzule 1, točka 2, bi se bilo treba vprašati o področju uporabe klavzule 8, točka 2, tega okvirnega sporazuma. Ker je namreč iz prve dodatne določbe zakona 39/1999 razvidno, da je španski zakonodajalec veljavnost okvirnega sporazuma o starševskem dopustu, ki je priloga k Direktivi 96/34, razširil na delavce-člane, naj bi bilo treba ugotoviti, ali bi opustitev te razširitve v okviru izvajanja revidiranega okvirnega sporazuma lahko pomenila zmanjšanje splošne ravni varstva delavcev, v nasprotju s klavzulo 8, točka 2, tega sporazuma.

35

Tretjič in ob predpostavki, da se klavzula 6, točka 1, revidiranega okvirnega sporazuma uporablja za položaj, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, se predložitveno sodišče sprašuje, ali je bila ta klavzula pravilno prenesena v nacionalno pravo glede na člen 34(8) zakona o delovnih razmerjih in člen 14(7) zadružnih pravil zadruge Consum SCV.

36

Četrtič in zadnjič, če bi iz odgovora na prejšnje vprašanje izhajalo, da klavzula 6, točka 1, revidiranega okvirnega sporazuma ni bila pravilno prenesena, bi se postavilo še vprašanje, ali ima lahko ta klavzula horizontalni neposredni učinek, glede na to, da naj bi navedena klavzula na eni strani določala jasne obveznosti, na drugi pa naj bi bil revidirani okvirni sporazum instrument za izvajanje splošnega načela enakega obravnavanja, ki je priznano v členih 23 in 33 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

37

V teh okoliščinah je Juzgado de lo Social no 33 de Barcelona (delovno sodišče št. 33 v Barceloni) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

Če je odgovor na prvo vprašanje nikalen, se postavlja drugo, podredno vprašanje.

Samo če je odgovor na katero od prejšnjih vprašanj pritrdilen in se šteje, da se Direktiva 2010/18 uporablja za zadružno delovno razmerje, kakršno je razmerje tožeče stranke, sta iz v nadaljevanju navedenih razlogov utemeljeni ti vprašanji:

38

Kot je razvidno iz postavljenih vprašanj in navedb v zvezi s temi vprašanji v predložitveni odločbi, ki so razvidne iz točk od 31 do 36 te sodbe, predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba klavzulo 6, točka 1, revidiranega okvirnega sporazuma ki je predmet tretjega in četrtega vprašanja, razlagati tako, da lahko vpliva na rešitev spora, ki ga obravnava predložitveno sodišče. Prvo in drugo vprašanje sta sicer namenjeni samo temu, da se pred preučitvijo navedene klavzule preveri, ali je razmerje, kakršno obstaja med tožečo stranko v postopku v glavni stvari in zadrugo Consum SCV, katere delavka-članica je, spada na področje uporabe revidiranega okvirnega sporazuma, bodisi – kot je navedeno v prvem vprašanju – ker gre pri tem razmerju za pogodbo o zaposlitvi ali za delovno razmerje v smislu klavzule 1, točka 2, navedenega okvirnega sporazuma, bodisi – kot je navedeno v drugem vprašanju in če taka opredelitev ni mogoča – ker bi v obravnavanem primeru zavrnitev uporabe določb revidiranega okvirnega sporazuma za tako delavko-članico pomenila zmanjšanje splošne ravni varstva pravic delavcev, ki je prepovedana s klavzulo 8, točka 2, tega okvirnega sporazuma.

39

Najprej pa je treba opozoriti, da se klavzula 6, točka 1, revidiranega okvirnega sporazuma, kot je razvidno že iz njenega besedila, nanaša na položaje, ko želi delavec, „ki se vrača s starševskega dopusta“, spremembo delovnega časa in/ali njegovo prerazporeditev.

40

V obravnavanem primeru je iz predložitvene odločbe razvidno, da je E. Rodríguez Sánchez v postopku v glavni stvari zahtevo za skrajšanje delovnega časa in posledično spremembo delovnega urnika podala ob vrnitvi s porodniškega dopusta.

41

Sodišče se je ob upoštevanju te okoliščine v skladu s členom 101 Poslovnika 10. junija 2015 obrnilo na predložitveno sodišče, da bi poskusilo razjasniti, zakaj bi bil odgovor na postavljena vprašanja v obravnavanem primeru dejansko koristen za rešitev spora o glavni stvari.

42

Navedeno sodišče je s sklepom z dne 13. julija 2015, ki ga je sprejelo v odgovor na to zahtevo, med drugim navedlo, da je E. Rodríguez Sánchez dopust, ob koncu katerega je podala zgoraj navedeno zahtevo, izrabila na podlagi člena 48(4) zakona o delovnih razmerjih. Po navedbah tega sodišča se porodniški dopust, ki se izrabi na tej podlagi, v Španiji lahko šteje za starševski dopust v smislu klavzule 2 revidiranega okvirnega sporazuma.

43

Vendar je treba v zvezi s tem ugotoviti, da pravo Unije razlikuje med pojmoma „porodniški dopust“, na katerega se med drugim nanaša Direktiva 92/85, in „starševski dopust“, kot se uporablja v revidiranem okvirnem sporazumu, in da je v točki 15 splošnih ugotovitev tega sporazuma izrecno navedeno, da ta sporazum določa minimalne zahteve in določbe za starševski dopust, „ki se razlikuje od porodniškega dopusta“.

44

Kot je namreč Sodišče že ugotovilo v zvezi s točko 9 splošnih ugotovitev okvirnega sporazuma o starševskem dopustu, ki je priložen k Direktivi 96/34, katere besedilo je podobno besedilu točke 15 splošnih ugotovitev revidiranega okvirnega sporazuma, se starševski dopust staršem podeljuje, da bi lahko skrbeli za svojega otroka in ga je mogoče izrabiti do določene starosti otroka, ki je lahko največ osem let. Materinski dopust ima drugačen namen. Z njim se poskuša zagotoviti varstvo biološkega stanja ženske in posebnega odnosa med njo in njenim otrokom v obdobju, ki sledi nosečnosti in porodu, pri čemer naj bi se preprečilo, da bi bil ta odnos moten s kopičenjem nalog zaradi hkratnega opravljanja poklicne dejavnosti (glej sodbo z dne 14. aprila 2005, Komisija/Luksemburg, C‑519/03, EU:C:2005:234, točka 32).

45

Poleg tega je treba opozoriti, da je Sodišče v sodbi z dne 19. septembra 2013, Betriu Montull (C‑5/12, EU:C:2013:571), že odločalo o opredelitvi dopusta, ki ga je mati izrabila ob rojstvu otroka na podlagi člena 48(4) zakona o delovnih razmerjih, z vidika prava Unije.

46

Sodišče je v zvezi s takim dopustom navedlo, da Direktiva 92/85 v členu 8 zagotavlja ravno porodniški dopust, ki traja neprekinjeno vsaj štirinajst tednov in vključuje obvezno obdobje, ki traja vsaj dva tedna in je razporejeno pred in/ali po porodu v skladu z nacionalno zakonodajo in/ali prakso, ter opozorilo, da to, da zakonodaja ženskam priznava porodniški dopust, ki je daljši od štirinajstih tednov, ne izključuje, da se ta dopust vseeno šteje za porodniški dopust iz navedenega člena 8. Sodišče je v zvezi s tem še pojasnilo, da dopust, kakršen je določen v členu 48(4) zakona o delovnih razmerjih, ne zadeva „starševskega dopusta“ v smislu Direktive 96/34 (sodba z dne 19. septembra 2013, Betriu Montull, C‑5/12, EU:C:2013:571, točki 45 in 46).

47

Ugotovitve Sodišča iz sodbe z dne 19. septembra 2013, Betriu Montull (C‑5/12, EU:C:2013:571), v zvezi z Direktivo 96/34 in k njej priloženim okvirnim sporazumom o starševskem dopustu veljajo tudi glede Direktive 2010/18 in revidiranega okvirnega sporazuma, ki v zvezi s tem – kot je razvidno iz besedila točke 15 splošnih ugotovitev in klavzule 2, točka 1, revidiranega okvirnega sporazuma – nista prinesla novosti.

48

Iz vsega zgoraj navedenega je razvidno, da klavzule 6, točka 1, revidiranega okvirnega sporazuma, ki se nanaša na položaj vrnitve na delo po „starševskem dopustu“, ni mogoče razlagati tako, da zajema tudi položaj vrnitve s „porodniškega dopusta“ v smislu Direktive 92/85, v kakršnem je bila tožeča stranka v postopku v glavni stvari, ko je podala zahtevo iz točke 40 te sodbe.

49

Poleg tega se je predložitveno sodišče s sklepom z dne 16. marca 2016, ki je na Sodišče prispel 17. marca 2016, Sodišču odzvalo na sklepne predloge generalnega pravobranilca, predstavljene 3. marca 2016. Predložitveno sodišče v tem sklepu navaja razloge, zaradi katerih po njegovem mnenju ni potrebno, da bi Sodišče preoblikovalo tretje vprašanje tako, kot predlaga generalni pravobranilec v sklepnih predlogih, temveč naj odgovori na navedeno vprašanje, kot je bilo postavljeno v predlogu za sprejetje predhodne odločbe. Zato naproša Sodišče, naj generalnega pravobranilca pozove k dopolnitvi sklepnih predlogov oziroma, podredno, naj stališče predložitvenega sodišča šteje za predložitev podrobnejših podatkov v smislu člena 101 Poslovnika.

50

V zvezi s tem je treba najprej opozoriti, da Statut Sodišča Evropske unije in Poslovnik strankam in predložitvenemu sodišču ne dajeta možnosti, da bi vložili stališča v odgovor na sklepne predloge, ki jih je predstavil generalni pravobranilec. Poleg tega ima v skladu s členom 101 Poslovnika samo Sodišče možnost, da od predložitvenega sodišča zahteva podrobnejše podatke (glej sodbo z dne 13. maja 2015, Rabal Cañas, C‑392/13, EU:C:2015:318, točka 32).

51

Ker pa je mogoče šteti, da je želelo predložitveno sodišče s sklepom z dne 16. marca 2016 zlasti dopolniti podatke, ki jih je že predložilo s sklepom z dne 13. julija 2015 v odgovor na zahtevo za predložitev podrobnejših podatkov, ki jo je Sodišče podalo v tej zadevi, je treba pojasniti naslednje.

52

Zdi se, da predložitveno sodišče v navedenem sklepu z dne 16. marca 2016 nakazuje, da naj zato, ker je prvotni zahtevi, ki jo je E. Rodríguez Sánchez podala ob vrnitvi s porodniškega dopusta za spremembo delovnega časa, med postopkom pri predložitvenem sodišču in kot je razvidno iz točke 29 te sodbe, sledila ponovna zahteva, ki je temeljila na drugi nacionalni pravni podlagi, ob upoštevanju časa, ki je potekel med tema zahtevama, ne bi bilo treba šteti, da je bila ta druga zahteva podana ob vrnitvi tožeče stranke s porodniškega dopusta.

53

Vendar je treba v zvezi s tem navesti, da tudi ob predpostavki, da se zaradi časa, ki je potekel med tema zahtevama, druge zahteve ne sme šteti za zahtevo, podano ob vrnitvi s porodniškega dopusta, ostaja dejstvo, da te druge zahteve ni mogoče šteti niti za zahtevo za spremembo delovnega časa ali vzorca, podano ob „vrnitvi s starševskega dopusta“ v smislu klavzule 6, točka 1, revidiranega okvirnega sporazuma, saj tožeča stranka v postopku v glavni stvari ni nikakor bila v položaju „vrnitve“ na delo ob izteku takega dopusta.

54

Resda je v skladu z ustaljeno sodno prakso v okviru sodelovanja med Sodiščem in nacionalnimi sodišči, določenega v členu 267 PDEU, le nacionalno sodišče, ki odloča o sporu in ki mora prevzeti odgovornost za sodno odločitev, tisto, ki ob upoštevanju posebnosti zadeve presodi potrebo po izdaji predhodne odločbe, da bi lahko izdalo sodbo, in tudi upoštevnost vprašanj, ki jih predloži Sodišču. Kadar se predložena vprašanja nanašajo na razlago prava Skupnosti, je Sodišče torej načeloma dolžno odločati (glej med drugim sodbo z dne 24. aprila 2012, Kamberaj, C‑571/10, EU:C:2012:233, točka 40 in navedena sodna praksa).

55

Vendar iz ustaljene sodne prakse prav tako izhaja, da mora Sodišče preizkusiti okoliščine, v katerih mu je nacionalno sodišče predložilo zadevo, zato da preveri, ali je zanjo pristojno. Smisel medsebojnega sodelovanja, v katerem poteka postopek za sprejetje predhodne odločbe, namreč zahteva tudi, da nacionalno sodišče upošteva funkcijo, zaupano Sodišču, ki je prispevanje k izvajanju sodne oblasti v državah članicah, in ne podajanje posvetovalnih mnenj o splošnih ali hipotetičnih vprašanjih (glej med drugim sodbo z dne 24. aprila 2012, Kamberaj, C‑571/10, EU:C:2012:233, točka 41 in navedena sodna praksa).

56

Namen vprašanja za predhodno odločanje namreč ni v oblikovanju takih mnenj, ampak v dejanski potrebi po učinkoviti rešitvi spora (glej med drugim sodbo z dne 8. septembra 2010, Winner Wetten, C‑409/06, EU:C:2010:503, točka 38 in navedena sodna praksa).

57

Glede na to lahko Sodišče predlog nacionalnega sodišča zavrže, samo če je očitno, da zahtevana razlaga prava Unije ni v nikakršni zvezi z dejanskim stanjem ali predmetom spora v postopku v glavni stvari, če je problem hipotetičen ali če Sodišče nima na voljo pravnih in dejanskih elementov, da bi lahko na zastavljena vprašanja dalo koristne odgovore (glej sodbo z dne 24. aprila 2012, Kamberaj, C‑571/10, EU:C:2012:233, točka 42 in navedena sodna praksa).

58

Prvič, glede tretjega vprašanja je treba spomniti, da se z njim v bistvu sprašuje, pod katerimi pogoji je mogoče šteti, da nacionalne določbe ali sporazumi med socialnimi partnerji zagotavljajo ustrezen prenos klavzule 6, točka 1, revidiranega okvirnega sporazuma v nacionalno pravo, in ali določbi, kakršni sta člen 34(8) zakona o delovnih razmerjih in člen 14.7 zadružnih pravil zadruge SCV, izpolnjujeta te pogoje.

59

V točkah 48 in 53 te sodbe pa je že bilo navedeno, da je očitno, da položaj, kakršen je položaj tožeče stranke v postopku v glavni stvari, ne spada na področje uporabe klavzule 6, točka 1, revidiranega okvirnega sporazuma, za razlago katere tako prosi predložitveno sodišče, zaradi česar ni razvidno, kako bi lahko odgovor Sodišča kakor koli vplival na rešitev spora o glavni stvari.

60

Resda se je Sodišče že večkrat izreklo za pristojno za odločanje o predlogih za sprejetje predhodne odločbe, ki so se nanašali na določbe prava Unije, v položajih, v katerih se za dejstva v postopku v glavni stvari ni uporabljalo pravo Unije, ampak so se navedene določbe tega prava uporabljale na podlagi nacionalnega prava in se je v tem pravu sklicevalo na njihovo vsebino (glej med drugim sodbo z dne 18. oktobra 2012, Nolan, C‑583/10, EU:C:2012:638, točka 45 in navedena sodna praksa).

61

Sodišče je namreč razsodilo, da kadar se nacionalna zakonodaja za rešitve, ki se uporabljajo za položaje, za katere se ne uporablja zadevni akt Unije, uskladi z rešitvami, ki jih vsebuje ta akt, obstaja nedvomen interes Unije za to, da se za preprečitev prihodnjih različnih razlag določbe tega akta razlagajo enotno (glej med drugim sodbo z dne 18. oktobra 2012, Nolan, C‑583/10, EU:C:2012:638, točka 46 in navedena sodna praksa).

62

Tako je razlaga Sodišča glede določb prava Unije v položajih, za katere se ne uporablja to pravo, upravičena, kadar se te določbe neposredno in brezpogojno uporabljajo za take položaje na podlagi nacionalnega prava, da bi se zagotovilo enako obravnavanje teh položajev in položajev, za katere se uporablja pravo Unije (glej med drugim sodbo z dne 18. oktobra 2012, Nolan, C‑583/10, EU:C:2012:638, točka 47 in navedena sodna praksa).

63

Vendar v obravnavanem primeru iz pojasnil v predložitveni odločbi niti iz natančnejših podatkov, ki jih je predložitveno sodišče navedlo v odgovor na zahtevo Sodišča za predložitev podrobnejših podatkov, omenjeno v točki 41 te sodbe, nikakor ni razvidno, da bi to veljalo za špansko pravo v zvezi s klavzulo 6, točka 1, revidiranega okvirnega sporazuma glede položaja, kakršen je ta v postopku v glavni stvari.

64

Glede, posebej, člena 34(8) zakona o delovnih razmerjih, katerega uporaba je – kot poudarja predložitveno sodišče in kot je bilo navedeno v točki 31 te sodbe – srž spora o glavni stvari, navedeno sodišče v sklepu z dne 16. marca 2016, omenjenem v točki 49 te sodbe, trdi, da navedena nacionalna določba, zaradi katere španska vlada zatrjuje, da je prenos klavzule 6, točka 1, revidiranega okvirnega sporazuma v nacionalno pravo odveč, dostopa do pravice, ki jo uvaja, ne pogojuje z vrnitvijo na delo po starševskem dopustu, kar bi bilo razumljivo, če se starševski dopust izrablja s krajšim delovnim časom.

65

V zvezi s tem je treba navesti, da se navedena nacionalna določba, ki je bila v zakon o delovnih razmerjih vnesena z organskim zakonom 3/2007 za dejansko enakost med ženskami in moškimi z dne 22. marca 2007, to je več kot dve leti pred sklenitvijo navedenega revidiranega okvirnega sporazuma, ne nanaša posebej na položaje vrnitve na delo z dopusta, temveč na splošno določa pravico vseh delavcev do spremembe trajanja in razporeditve delovnega časa, da lahko uresničujejo pravico do usklajevanja zasebnega, družinskega in poklicnega življenja v skladu s podrobnimi pravili, ki se določijo v kolektivni pogodbi ali v sporazumu z delodajalcem.

66

V teh okoliščinah je treba navesti, da trditev predložitvenega sodišča, omenjena v točki 64 te sodbe, ne zadošča za ugotovitev, da se klavzula 6, točka 1, revidiranega okvirnega sporazuma – ki se nanaša na možnost delavcev, da ob vrnitvi s starševskega dopusta zahtevajo spremembo delovnega časa – na podlagi določbe španskega prava, ki se sklicuje na to klavzulo, neposredno in brezpogojno uporablja za položaje vrnitve s porodniškega dopusta ali druge položaje, pri katerih ne gre za vrnitev s starševskega dopusta, in da se je želela nacionalna zakonodaja na ta način za rešitve, ki jih je sprejela glede takih položajev, ki ne spadajo na področje uporabe navedene določbe prava Unije, uskladiti z rešitvami, ki jih vsebuje ta določba, da bi se zagotovilo enako obravnavanje teh položajev in položajev, ki spadajo na to področje uporabe.

67

Tako je treba glede na zgoraj navedeno okoliščino, da položaj, kakršen je položaj tožeče stranke v postopku v glavni stvari, ne spada na področje uporabe klavzule 6, točka 1, revidiranega okvirnega sporazuma, in ob upoštevanju sodne prakse, navedene v točkah od 55 do 57 te sodbe, tretje vprašanje, ki se nanaša na navedeno klavzulo 6, točka 1, revidiranega okvirnega sporazuma, šteti za nedopustno.

68

Drugič, glede četrtega vprašanja je treba ugotoviti, da glede na to, da je torej očitno, da se klavzula 6, točka 1, revidiranega okvirnega sporazuma nikakor ne uporablja za položaj, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, odgovor na navedeno vprašanje, s katerim se v bistvu želi izvedeti, ali je treba pravo Unije razlagati tako, da ima ta klavzula ob neobstoju nacionalnih ukrepov za prenos te klavzule t. i. „horizontalni“ neposredni učinek, ne bi bil upošteven za rešitev spora o glavni stvari.

69

Tudi če bi bilo namreč treba navedeni določbi priznati tak horizontalni neposredni učinek, bi ostalo dejstvo, da tožeča stranka v postopku v glavni stvari ni v položaju, za katerega se uporablja ta določba, zato se zadevna oseba ne more sklicevati na tak učinek.

70

Iz tega izhaja, da je treba ob upoštevanju sodne prakse, navedene v točkah od 55 do 57 te sodbe, četrt tožbeni razlog šteti za nedopusten.

71

Nazadnje, ker je predložitveno sodišče prvo in drugo vprašanje, ki se nanašata na klavzulo 1, točka 2, oziroma na klavzulo 8, točka 2, revidiranega okvirnega sporazuma – kot je že bilo navedeno v točki 38 te sodbe – postavilo samo za primer, da se klavzula 6, točka 1, tega okvirnega sporazuma uporablja za spor o glavni stvari, v obravnavanem primeru ni treba odgovoriti niti nanju. Glede na nedopustnost tretjega in četrtega vprašanja, ki se nanašata na navedeno klavzulo 6, točka 1, namreč ni razvidno, kako bi odgovora na ti prvi vprašanji še lahko kakor koli vplivala na rešitev spora o glavni stvari, in torej niti ne, v kakšni zvezi sta ti vprašanji z dejanskim stanjem ali predmetom spora, zaradi česar je treba v skladu s sodno prakso, navedeno v točkah od 55 do 57 te sodbe, tudi navedeni vprašanji šteti za nedopustni.

72

Iz vsega zgoraj navedenega je razvidno, da je treba predlog za sprejetje predhodne odločbe šteti za nedopusten.

73

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo:

Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Juzgado de lo Social no 33 de Barcelona (delovno sodišče št. 33 v Barceloni, Španija), je nedopusten.