1

Evropska komisija s tožbo predlaga razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije v zadevi IPK International/Komisija (T‑671/11, EU:T:2013:163, v nadaljevanju: izpodbijana sodba), s katero je slednje Odločbo Komisije z dne 14. oktobra 2011 (ENTR/R1/HHO/lsa – entre.r.l(2011)1183091) (v nadaljevanju: sporna odločba) za nično razglasilo v delu, v katerem so z njo obresti, ki se plačajo družbi IPK International – World Tourism Marketing Consultants GmbH (v nadaljevanju: IPK), omejene na 158.618,27 EUR.

2

Ta spor spada v serijo zadev, v katerih si od leta 1994 stranki nasprotujeta pred Splošnim sodiščem in Sodiščem. Podlaga tem zadevam je odločba Komisije z dne 4. avgusta 1992, s katero je bila družbi IPK dodeljena finančna pomoč. Skoraj trinajst let po sprejetju te odločbe je Komisija – zaradi ugotovljenih postopkovnih nepravilnosti – z odločbo z dne 13. maja 2005 za nično razglasila dodelitev finančne pomoči. Komisija je nato 4. decembra 2006 izdala nalog za izterjavo, na podlagi katerega je družba IPK 15. maja 2007 vrnila znesek 318.000 EUR, povečan za zamudne obresti.

3

Splošno sodišče je s sodbo IPK International/Komisija (T‑297/05, EU:T:2011:185) to odločbo Komisije z dne 13. maja 2005 razglasilo za nično. Presodilo je, da je Komisija sicer res upravičeno ugotovila obstoj postopkovnih nepravilnosti, ki so bile načeloma podlaga za razglasitev ničnosti navedenih denarnih pomoči. Vendar pa je bila navedena odločba zaradi nespoštovanja zastaralnega roka razglašena za nično.

4

Posledično je družba IPK z dopisom z dne 27. julija 2011 od Komisije zahtevala vračilo plačanih zneskov. Zadevni znesek je bil razdeljen na tri obroke, in sicer prvi obrok v višini 212.000 EUR, ki ni bil izplačan družbi IPK, kar pomeni 40 % finančne pomoči, ki je bila dodeljena družbi IPK leta 1992, drugi obrok, ki je znašal 318.000 EUR, je družba IPK medtem vrnila, kar pomeni 60 % te finančne pomoči, in tretji obrok v višini 31961,63 EUR, ki ustreza zamudnim obrestim, ki jih je družba IPK plačala Komisiji skupaj z vračilom drugega obroka. Poleg tega je družba IPK zahtevala plačilo zamudnih obresti od 1. januarja 1994 za prvi obrok in za drugi obrok od 18. maja 2007 oziroma naslednjega dne od datuma, ko je družba IPK vrnila že izplačane zneske, ki se navezujejo na drugi obrok, povišane za zamudne obresti.

5

Komisija je 14. oktobra 2011 izdala in družbi IPK vročila sporno odločbo, v kateri je navedla celotni znesek, ki ga je treba plačati družbi IPK in ki je vključeval „kompenzacijske“ obresti. Te obresti v višini 158618,27 EUR so bile izračunane v skladu z obrestno mero Evropske centralne banke (ECB) in Evropskega monetarnega inštituta (EMI), predhodnika ECB, za glavne operacije refinanciranja. Komisija je navedla tudi, da je izračunala te obresti za zneska v višini 318.000 EUR in 31961,63 EUR od 18. maja 2007 ter za znesek v višini 212.000 EUR od 1. januarja 1994 vse do 31. oktobra 2011.

6

Z dopisom z dne 17. oktobra 2011 je družba IPK ugovarjala zakonitosti sporne odločbe in zahtevala, naj se jo predvsem seznani s pravno podlago te odločbe in z utemeljitvijo opredelitve zadevnih obresti za „kompenzacijske“ in ne „zamudne“.

7

Z dopisom z dne 25. oktobra 2011 je Komisija med drugim pojasnila, da je pravna podlaga sporne odločbe člen 266 PDEU. Navedla je tudi, da ji ni treba plačati zamudnih obresti, da pa na podlagi sodne prakse razume, da mora izplačati kompenzacijske obresti v skladu z ničnostno sodbo.

8

Družba IPK je 22. decembra 2011 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo za razglasitev ničnosti sporne odločbe, in sicer ker so ji bile pripisane obresti le v višini 158618,27 EUR. Družba IPK je navedla le en tožbeni razlog – in sicer kršitev člena 266 PDEU – s katerim ugovarja Komisijinemu izračunu obresti.

9

Z izpodbijano sodbo je Splošno sodišče ugodilo tožbi družbe IPK.

10

Iz točke 27 navedene sodbe izhaja, da je po mnenju družbe IPK Komisija v sporni odločbi pripoznala svojo obveznost, da tej družbi plača obresti od 1. januarja 1994 za prvi obrok in od 18. maja 2007 za preostala obroka. Družba IPK je tako pojasnila, da ta obveznost Komisije ni bila predmet zadevnega spora, tako da je v tem delu sporna odločba postala pravnomočna. V točki 33 izpodbijane sodbe je Splošno sodišče ugotovilo, da je Komisija na obravnavi pripoznala dolg, ki ga ima do družbe IPK v višini 158618,27 EUR iz naslova kompenzacijskih obresti.

11

V točki 34 izpodbijane sodbe je Splošno sodišče presodilo, da utemeljitev Komisije, v skladu s katero naj bi bila družba IPK po eni strani upnik v slabi veri, po drugi strani pa naj bi Splošno sodišče v sodbi IPK International/Komisija (EU:T:2011:185) ugotovilo protipravna ravnanja te družbe, ni mogla postaviti pod vprašaj obstoja glavne terjatve niti dejstva, da je bila zato Komisija dolžna plačati obresti.

12

V točki 36 izpodbijane sodbe je Splošno sodišče poudarilo, da je bilo treba zadevne obresti, ne glede na njihovo poimenovanje, izračunati na podlagi obrestne mere ECB za glavne operacije refinanciranja, povišani za dve odstotni točki. Pojasnilo je, da je bil namen tega pavšalnega povišanja preprečitev neupravičene obogatitve, nato pa je v točki 39 navedene sodbe presodilo, da je Komisija ravnala nepravilno s tem, da ni povišala obrestne mere kompenzacijskih obresti.

13

V zvezi z zamudnimi obrestmi je Splošno sodišče v točki 41 izpodbijane sodbe opozorilo, da „ustaljena sodna praksa […] priznava brezpogojno obveznost Komisije, da plača zamudne obresti, zlasti v primeru, ko zanjo velja nepogodbena odgovornost Unije, za obdobje po razglasitvi sodbe, v kateri je to ugotovljeno […], ter v primeru, ko gre za povračilo neupravičeno plačanih zneskov zaradi razveljavitvene sodbe“. Dalje je ugotovilo, da je Komisija v ustni fazi postopka priznala, da je dolgovane zamudne obresti dolžna plačati od razglasitve sodbe IPK International/Komisija (EU:T:2011:185), nato pa sklenilo, da je bila Komisija dolžna plačati zamudne obresti na dolgovano glavnico, ki so v tem primeru glede na tozadevno soglasje med strankama tekle od 15. aprila 2011 in to neodvisno od tega, da je bila sporna odločba edina pravna podlaga za zadevno glavno terjatev.

14

V točki 42 izpodbijane sodbe je Splošno sodišče presodilo, da „je bila Komisija dolžna izračunati tudi zamudne obresti od dolgovane glavnice, ki se poviša za prej natekle kompenzacijske obresti“.

15

Komisija Sodišču predlaga, naj:

16

Družba IPK Sodišču predlaga, naj pritožbo Komisije zavrne in naj Komisiji naloži plačilo stroškov.

17

Komisija v podporo pritožbi navaja šest pritožbenih razlogov, s katerimi zatrjuje, prvič, da v izpodbijani sodbi pravo ni pravilno uporabljeno zaradi neupoštevanja sodne prakse Sodišča s področja kompenzacijskih obresti, drugič, da se z izpodbijano sodbo ne upošteva sodna praksa s področja razlikovanja med kompenzacijskimi in zamudnimi obresti, tretjič, da v izpodbijani sodbi pravo ni pravilno uporabljeno glede obrestovanja kompenzacijskih obresti in izračuna zamudnih obresti od 15. aprila 2011, četrtič, da se v izpodbijani sodbi napačno razlaga sporno odločbo in prejšnjo sodbo Splošnega sodišča ter izkrivlja dejstva, petič, da izpodbijana sodba ni dovolj obrazložena ter da je obrazložitev protislovna, in šestič, da v izpodbijani sodbi pravo ni pravilno uporabljeno glede uporabe načel prava Unije s področja neupravičene obogatitve.

18

Prvi, drugi in četrti pritožbeni razlog se nanašajo na pravno podlago zadevne terjatve ter na uporabo sodne prakse s področja kompenzacijskih obresti. Ker je vprašanje dolgovanih obresti tesno povezano z vprašanjem pravne podlage za Komisijino obveznost plačila, je te pritožbene razloge treba obravnavati skupaj.

19

Komisija zatrjuje, da pravo ni bilo pravilno uporabljeno, in sicer ker naj Splošno sodišče ne bi upoštevalo sodne prakse Sodišča s področja kompenzacijskih obresti. Tako naj bi Splošno sodišče ne spoštovalo sodne prakse Sodišča, ki naj bi izhajala predvsem iz sodbe Mulder in drugi/Svet in Komisija (C‑104/89 in C‑37/90, EU:C:2000:38, točka 214), in sodne prakse Splošnega sodišča, ki naj bi izhajala predvsem iz sodbe Agraz in drugi/Komisija (T‑285/03, EU:T:2008:526, točka 50), iz katere naj bi bilo razvidno, da je namen kompenzacijskih obresti izravnati inflacijo, ugotovljeno v državi članici, kjer ima sedež upnik, in sicer tako, da se povrnejo izgube, ki so posledica izgube vrednosti valute.

20

Komisija trdi tudi, da Splošno sodišče ni upoštevalo sodne prakse s področja potrebnega razlikovanja med kompenzacijskimi in zamudnimi obresti. Splošno sodišče naj bi namreč moralo upoštevati različne funkcije, ki jih imata ti vrsti obresti, ter določiti višjo obrestno mero glede zamudnih obresti. Namen zadnjenavedenih naj bi bil dolžnika spodbuditi, da svoj dolg čim prej poravna, namen kompenzacijskih obresti pa naj bi bil izravnati izgubo vrednosti premoženja.

21

Nazadnje, Komisija trdi, da se je Splošno sodišče oprlo na napačno razlago sporne odločbe in prejšnje sodbe ter na izkrivljena dejstva.

22

Komisija priznava, da je v sporni odločbi in na obravnavi pripoznala, da je dolžna poravnati terjatev, ki izhaja iz prvotne odločbe o dodelitvi, „oživljene“ s sodbo IPK International/Komisija (EU:T:2011:185) z dne 15. aprila 2011. Vendar pa meni, da njena obveznost plačila izhaja neposredno iz obveznosti izvršitve navedene sodbe ter da je zato Splošno sodišče nepravilno presodilo, da je sporna odločba, v delu, kjer pomeni „pripoznavo dolga“, edina pravna podlaga za obveznost plačila glavnice in obresti. Splošno sodišče naj bi moralo presoditi, da je bila podlaga za to obveznost plačila člen 266 PDEU.

23

Družba IPK meni, da Komisija napačno razlaga izpodbijano sodbo, in sicer ker Splošno sodišče ni postavilo pod vprašaj dejstva, da je namen kompenzacijskih obresti ublažiti učinke izgube vrednosti valute. Poleg tega družba IPK trdi, da navedena izguba ni edina postavka za izračun kompenzacijskih obresti. Namen teh obresti naj bi bil poleg tega izravnava izgubljenega dobička pa tudi preprečitev neupravičene obogatitve.

24

Družba IPK prav tako meni, da dejstvo, da naj bi bil izračun formalno gledano enak za obe vrsti obresti, ne preprečuje, da se upošteva vsaki od teh vrst lastna funkcija. Poleg tega naj bi obstajala vsebinska razlika pri izračunu obeh vrst obresti, saj naj bi se kompenzacijske obresti izračunalo samo na podlagi glavnega dolga, zamudne obresti pa od glavnega dolga, povišanega za kompenzacijske obresti, ki so se natekle do dneva razglasitve sodbe.

25

Nazadnje, družba IPK priznava, da bi se Splošno sodišče moralo opreti na člen 266 PDEU. Vendar meni, da ta pravna napaka v ničemer ne vpliva na izračun zadevnih obresti.

26

Splošno sodišče je v točkah 34 in 41 izpodbijane sodbe presodilo, da je bila sporna odločba edina pravna podlaga zadevne glavne terjatve.

27

Vendar pa je treba poudariti, da člen 264, prvi odstavek, PDEU, določa, da če je ničnostni tožbi ugodeno, se izpodbijani akt razglasi za ničen.

28

V obravnavani zadevi je sodba IPK International/Komisija (EU:T:2011:185) z dne 15. aprila 2011, s katero je Splošno sodišče za nično razglasilo zgoraj v točki 2 navedeno odločbo Komisije z dne 13. maja 2005, povzročila obuditev odločbe z dne 4. avgusta 1992 o dodelitvi sporne finančne pomoči.

29

Poleg tega iz člena 266, prvi odstavek, PDEU, izhaja, da mora institucija, katere akt je bil razglašen za ničnega, sprejeti ukrepe, potrebne za izvršitev sodbe, s katero je bil ta akt razglašen za ničen. To povzroči med drugim plačilo dolgovanih zneskov, vračilo neupravičeno vrnjenih zneskov in plačilo zamudnih obresti.

30

V zvezi s tem je treba poudariti, da je plačilo zamudnih obresti ukrep izvršitve ničnostne sodbe v smislu člena 266, prvi odstavek, PDEU, in sicer ker je njegov namen pavšalno odškodovati nezmožnost realizacije terjatve in spodbuditi dolžnika, da čimprej izvrši ničnostno sodbo.

31

Iz navedenega izhaja, da podlaga Komisijine obveznosti za plačilo glavne terjatve skupaj z obrestmi ni izvršitev sporne odločbe, ampak izvršitev sodbe IPK International/Komisija (EU:T:2011:185) z dne 15. aprila 2011 ob uporabi člen 266 PDEU.

32

Zato je treba ugotoviti, da Splošno sodišče ni pravilno uporabilo prava, ko je v točkah 34 in 41 izpodbijane sodbe presodilo, da je bila sporna odločba edina podlaga za zadevno terjatev.

33

Vendar očitki, ki se nanašajo na dodatne razloge odločbe Splošnega sodišča, ki so bili navedeni zaradi celovitosti, ne morejo povzročiti razveljavitve te odločbe in so torej brezpredmetni (glej v tem smislu sodbi Francija/People’s Mojahedin Organization of Iran, C‑27/09 P, EU:C:2011:853, točka 79, in Madžarska/Komisija, C‑31/13 P, EU:C:2014:70, točka 82).

34

V obravnavani zadevi pa je obrazložitev iz točke 34 izpodbijane sodbe odgovor na Komisijin očitek, da naj bi bila družba IPK upnik v slabi veri. Natančneje, zadnji stavek te točke, s katero Splošno sodišče ugotavlja, da sporna odločba pomeni edino pravno podlago za zadevno glavno terjatev, vsebuje izraz „poleg tega“ in sledi kratki analizi sodbe IPK International/Komisija (EU:T:2011:185) z dne 15. aprila 2011, s katero se želi pokazati, da je Komisija napačno razlagala zadnjenavedeno sodbo. Ta zadnji stavek ima torej dodatni značaj.

35

Podobno v točki 41 izpodbijane sodbe Splošno sodišče svoje razlogovanje glede Komisijine obveznosti plačati zamudne obresti od dneva razglasitve sodbe IPK International/Komisija (EU:T:2011:185) z dne 15. aprila 2011 sklene s pojasnilom, da – kot je bilo navedeno v točki 34 izpodbijane sodbe – ta ugotovitev velja neodvisno od tega, da je sporna odločba edina pravna podlaga za zadevno glavno terjatev.

36

Ker je pritožbeni razlog, ki se v bistvu nanaša na pravno podlago zadevne terjatve, podan zoper dodatne razloge, ga je posledično treba zavrniti kot brezpredmeten.

37

Poleg tega, kot je poudaril generalni pravobranilec v točki 93 sklepnih predlogov, priznanje kompenzacijskih obresti ne spada v okvir ukrepa izvršitve ničnostne sodbe v smislu člena 266, prvi odstavek, PDEU, temveč v okvir uporabe drugega odstavka tega člena 266, ki napotuje na člen 340 PDEU, torej na nepogodbeno odgovornost Unije (glej v tem smislu sodbo Komisija/Brazzelli Lualdi in drugi, C‑136/92 P, EU:C:1994:211, točka 42). Namen te kategorije obresti je namreč izravnava poteka časa do sodne odmere zneska škode, ne glede na vsakršno zamudo dolžnika.

38

Iz navedenega izhaja, da je Splošno sodišče nepravilno presodilo, da je Komisija dolgovala „kompenzacijske“ obresti, medtem ko je bilo v okviru izvršitve sodbe IPK International/Komisija (EU:T:2011:185) z dne 15. aprila 2011 na podlagi člena 266, prvi odstavek, PDEU možno priznati le zamudne obresti.

39

Posledično je pritožbene razloge, ki se v bistvu nanašajo na uporabo sodne prakse s področja kompenzacijskih obresti, treba zavrniti kot brezpredmetne.

40

Tretji pritožbeni razlog se lahko razdeli na dva dela. S prvim delom tega pritožbenega razloga Komisija izpodbija obveznost, ki ji je bila naložena, in sicer plačilo zamudnih obresti od 15. aprila 2011.

41

Pritožnica poudarja, da je zamudne obresti načeloma mogoče zahtevati po predhodnem opominu, ki ga v primeru kondemnatorne sodbe nadomešča izrek Splošnega sodišča. Brez te kondemnatornosti naj Splošno sodišče ne bi moglo retroaktivno naložiti plačila takih obresti. Komisija tako izpodbija dejstvo, da je bil 15. april 2011 določen za nastanek obveznosti plačila zamudnih obresti, ker naj taka obveznost ne bi smela izhajati iz sodbe IPK International/Komisija (EU:T:2011:185) z dne 15. aprila 2011, ampak zgolj iz sporne odločbe.

42

Nazadnje, upoštevanje tega datuma naj bi bilo v nasprotju s stališčem Splošnega sodišča, ki je presodilo, da je obveznost plačila izhajala le iz sporne odločbe, sprejete 14. oktobra 2011.

43

Z drugim delom tega tretjega pritožbenega razloga Komisija zatrjuje, da Splošno sodišče ne bi smelo naložiti obrestovanja zamudnih obresti, ker v sodbi IPK International/Komisija (EU:T:2011:185) z dne 15. aprila 2011 ni izrecne naložitve obrestovanja teh obresti.

44

Družba IPK meni, da je bil predmet zadnjenavedene sodbe le preizkus zakonitosti sporne odločbe. Dejstvo, da Splošno sodišče ni preučilo pravnih posledic te sodbe, naj bi Komisije ne odvezovalo obveznosti plačila obresti, tako zamudnih kot kompenzacijskih. Poleg tega ta družba opozarja, da je Komisija v ustni fazi postopka pred Splošnim sodiščem priznala, da je dolžna plačati zamudne obresti od 15. aprila 2011.

45

Družba IPK dodaja, da bi bilo zamudne obresti treba izračunati od zneska glavnega dolga, povišanega za kompenzacijske obresti, ki so se natekle do razglasitve navedene sodbe.

46

Glede zatrjevane nepravilne uporabe prava v zvezi z obveznostjo plačila zamudnih obresti od 15. aprila 2011 je treba poudariti, da je Komisija v ustni fazi postopka pred Splošnim sodiščem priznala, da je dolžna plačati zamudne obresti in to od tega datuma.

47

Pristojnost Sodišča pa je v okviru pritožbe načeloma omejena na presojo pravnih ugotovitev glede razlogov, navedenih na prvi stopnji. Stranka pred Sodiščem torej načeloma ne more prvič navesti razloga, ki ga ni navedla pred Splošnim sodiščem, ker bi to Sodišču omogočilo, da nadzira zakonitost rešitve, ki jo je sprejelo Splošno sodišče, glede na razloge, ki jih slednje ni obravnavalo (glej v tem smislu sodbo Nemčija/Komisija, C‑544/09 P, EU:C:2011:584, točka 63). Iz navedenega izhaja, da je treba tisti del pritožbenega razloga, ki je bil prvič naveden v tem postopku, treba šteti za nedopusten (glej v tem smislu sodbo FENIN/Komisija, C‑205/03 P, EU:C:2006:453, točka 22).

48

Ker je tisti del tretjega pritožbenega razloga, s katerim se zatrjuje nepravilna uporaba prava v zvezi z obveznostjo plačila zamudnih obresti od 15. aprila 2011, nov, ga je treba zavreči kot nedopusten.

49

Glede nepravilne uporabe prava v zvezi z obrestovanjem obresti, iz točk 37 in 38 te sodbe izhaja da obresti, ki jih v obravnavani zadevi dolguje Komisija, ni mogoče opredeliti za kompenzacijske.

50

Kot je generalni pravobranilec poudaril v točki 117 sklepnih predlogov, te obresti ne pomenijo dodatne škode, ki se doda glavni terjatvi, pri čemer bi od te škode prav tako tekle obresti.

51

Zato je Splošno sodišče, s tem ko je v točki 42 izpodbijane sodbe naloženo obrestovanje zamudnih obresti oprlo na kompenzacijsko naravo prej nateklih obresti, nepravilno uporabilo pravo.

52

Zato je treba Komisijinemu pritožbenemu razlogu, ki se nanaša na obrestovanje obresti, ugoditi.

53

Res je sicer, da kršitev, kadar je obrazložitev sodbe Splošnega sodišča v nasprotju s pravom Unije, izrek pa se zdi utemeljen iz drugih pravnih razlogov, še ne povzroči razveljavitve te sodbe in je treba te razloge nadomestiti (glej v tem smislu sodbo Comitato „Venezia vuole vivere“ in drugi/Komisija, C‑71/09 P, C‑73/09 P in C‑76/09 P, EU:C:2011:368, točka 118 in navedena sodna praksa).

54

Vendar kot je generalni pravobranilec poudaril v točki 120 sklepnih predlogov, v obravnavani zadevi nobena posebna okoliščina ne utemeljuje obrestovanja zamudnih obresti, ki so dolgovane družbi IPK.

55

V teh okoliščinah je treba tretji pritožbeni razlog v delu, s katerim se zatrjuje nepravilna uporaba prava zaradi obrestovanja obresti, šteti za utemeljen, v preostalem pa šteti za nedopusten.

56

Komisija s petim pritožbenim razlogom zatrjuje, da Splošno sodišče ni odgovorilo na njene trditve glede zneska obresti, ampak da se je glede tega omejilo le na napotitev na sodno prakso. Poleg tega naj bi Splošno sodišče zašlo v protislovje, ko je po eni strani menilo, da je namen kompenzacijskih obresti ublažiti učinke izgube vrednosti valute zaradi inflacije, po drugi pa, ko je določilo pavšalni znesek prisojenih kompenzacijskih obresti.

57

Glede zamudnih obresti Komisija Splošnemu sodišču očita, da je obrazložitev njegove sodbe protislovna, in sicer ker je za datum začetka za plačilo teh obresti štelo 15. april 2011, ob tem pa presodilo, da je bila sporna odločba edina pravna podlaga za Komisijino obveznost plačila.

58

Družba IPK meni, da v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni protislovij niti ni pomanjkljivo obrazložena.

59

Prvič, glede tistega dela obrazložitve izpodbijane sodbe, ki se nanaša na izračun kompenzacijskih obresti, je treba poudariti – tako kot je to storil generalni pravobranilec v točkah 98 in 99 sklepnih predlogov – da je Splošno sodišče odgovorilo na vsako točko trditev, ki jih je pred njim podala Komisija.

60

Tako je trditev o pomanjkljivosti obrazložitve glede izračuna kompenzacijskih obresti treba zavrniti kot neutemeljeno.

61

Poleg tega iz točk 37 in 38 te sodbe izhaja, da v tej zadevi obravnavanih obresti ni mogoče opredeliti za kompenzacijske obresti.

62

Zato je trditev, da je obrazložitev sodbe glede izračuna kompenzacijskih obresti protislovna, treba zavrniti kot brezpredmetno.

63

Drugič, glede protislovnosti obrazložitve, ki naj bi bila pri izpodbijani sodbi podana glede izračuna zamudnih obresti je treba ugotoviti, da iz točk 31 in 32 te sodbe izhaja, da Splošno sodišče ni pravilno uporabilo prava, ko je presodilo, da je bila sporna odločba edina pravna podlaga za zadevno glavno terjatev.

64

Vendar dejstvo, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo z vidika obveznosti obrazložitve ne more povzročiti neveljavnosti izpodbijane sodbe, če je njen izrek utemeljen na podlagi drugih pravnih razlogov (glej v tem smislu sodbe Komisija/Sytraval in Brink’s France, C‑367/95 P, EU:C:1998:154, točka 47, in Biret in Cie/Svet, C‑94/02 P, EU:C:2003:518, točka 63).

65

Iz točke 41 izpodbijane sodbe pa izhaja, da je Komisija v ustni fazi postopka pred Splošnim sodiščem sama priznala, da je zamudne obresti dolžna plačati od razglasitve sodbe IPK International/Komisija (EU:T:2011:185) z dne 15. aprila 2011, tako da se je Splošno sodišče za odločitev, da so zadevne obresti dolgovane od datuma te razglasitve, oprlo na obstoj soglasja med strankama.

66

Trditev o protislovnosti obrazložitve izpodbijane sodbe glede izračuna zamudnih obresti je tako treba zavrniti kot brezpredmetno.

67

Zato je treba peti pritožbeni razlog zavrniti.

68

Komisija s šestim pritožbenim razlogom nasprotuje povišanju obrestne mere ECB za dve odstotni točki. Splošno sodišče naj bi po eni strani nepravilno ugotovilo dejansko stanje, ker naj se Komisija ne bi obogatila neupravičeno, po drugi pa nepravilno uporabilo pravo, ker naj bi bil namen plačila kompenzacijskih obresti preprečiti oškodovanje upnika, ne pa preprečiti obogatitev dolžnika.

69

Pritožnica dodaja, da naj bi uporaba pavšalne mere za glavno refinanciranje, povišane za dve točki, povzročila oškodovanje Unije v korist upnika v slabi veri, kar naj bi bilo v nasprotju s splošnimi načeli prava Unije na področju neupravičene obogatitve.

70

Družba IPK meni, da je namen priznanja kompenzacijskih obresti ne le ublažitev zmanjšanja vrednosti valute, ampak tudi preprečitev neupravičene obogatitve.

71

Iz točk od 29 do 31 te sodbe izhaja, da Komisiji naložena obveznost plačila zamudnih obresti izhaja iz uporabe člena 266, prvi odstavek, PDEU. Zato Komisija ne more utemeljeno trditi, da bi izvršitev te obveznosti povzročilo neupravičeno obogatitev družbe IPK.

72

Zato je treba šesti pritožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.

73

Glede na navedeno je treba izpodbijano sodbo razveljaviti le v delu, kjer nalaga, da se zamudne obresti, ki jih Komisija dolguje družbi IPK, določijo na podlagi zneska glavnice terjatve, povišanega za prej natekle obresti. Tožba se v preostalem zavrne. Pritožba se v preostalem zavrne.

74

V skladu s členom 61, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije lahko to v primeru razveljavitve odločbe Splošnega sodišča zadevo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču ali pa samo dokončno odloči o sporu, če stanje postopka to dovoljuje.

75

Sodišče v obravnavani zadevi meni, da ima na voljo vse potrebne podatke za odločanje o obrestovanju obresti, ki ga zahteva družba IPK.

76

Kot je bilo poudarjeno v točki 54 te sodbe, ni treba ugoditi zahtevi za obrestovanje obresti, ki so dolgovane družbi IPK. Zamudne obresti, ki jih Komisija dolguje družbi IPK, je tako treba izračunati le na podlagi zneska glavne terjatve, tečejo pa do popolne izvršitve sodbe IPK International/Komisija (EU:T:2011:185) z dne 15. aprila 2011.

77

V skladu s členom 184(2) Poslovnika Sodišča o stroških odloči Sodišče, če je pritožba utemeljena in Sodišče samo dokončno odloči v sporu. V skladu s členom 138(1) tega poslovnika, ki velja za pritožbeni postopek na podlagi člena 184(1) istega poslovnika, se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. V skladu s členom 138(3) navedenega poslovnika pa lahko Sodišče odloči, da se stroški delijo ali da vsaka stranka nosi svoje stroške, če vsaka uspe samo deloma.

78

Ker sta obe stranki uspeli le deloma, je treba odločiti, da vsaka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Iz teh razlogov je Sodišče (sedmi senat) razsodilo: