1

Družba Bimbo SA (v nadaljevanju: družba Bimbo) s pritožbo predlaga razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije v zadevi Bimbo proti UUNT-Panrico (BIMBO DOUGHNUTS) (T‑569/10, EU:T:2012:535, v nadaljevanju: izpodbijana sodba), s katero je to zavrnilo njeno tožbo, primarno, spremembo oziroma, podredno, razveljavitev odločbe četrtega odbora za pritožbe pri Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT) z dne 7. oktobra 2010 (zadeva R 838/2009‑4) v zvezi s postopkom z ugovorom med družbo Panrico SA (v nadaljevanju: Panrico) in družbo Bimbo (v nadaljevanju: sporna odločba).

2

Uredba Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 146) je bila razveljavljena in nadomeščena z Uredbo Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Skupnosti (UL L 78, str. 1). Zadnjenavedena uredba je začela veljati 13. aprila 2009.

3

Člen 8(1) Uredbe št. 40/94, naslovljen „Relativni razlogi za zavrnitev“, je določal:

„Ob ugovoru imetnika prejšnje blagovne znamke se znamka, za katero je vložena prijava, ne registrira v naslednjih primerih:

[…]

4

Dejansko stanje spora je povzeto v točkah od 1 do 14 izpodbijane sodbe:

5

Družba Bimbo je vložila tožbo, s katero je predlagala, primarno, spremembo sporne odločbe, in podredno, razveljavitev te odločbe.

6

Družba Bimbo je v utemeljitev svojega predloga za razveljavitev sporne odločbe navedla ta tožbena razloga, prvi, kršitev členov 75 in 76 Uredbe št. 207/2009, in drugi, kršitev člena 8(1)(b) te uredbe.

7

Splošno sodišče je z izpodbijano sodbo predlog za spremembo sporne odločbe razglasilo za nedopusten in tožbena razloga za razveljavitev te odločbe zavrnilo.

8

Družba Bimbo Sodišču predlaga, naj razveljavi izpodbijano sodbo in sporno odločbo ter UUNT naloži plačilo stroškov.

9

UUNT Sodišču predlaga, naj zavrne pritožbo in družbi Bimbo naloži plačilo stroškov.

10

Družba Panrico Sodišču predlaga, naj njen odgovor na pritožbo razglasi za dopusten in utemeljen ter potrdi izpodbijano sodbo in družbi Bimbo naloži plačilo stroškov.

11

Pritožnica v utemeljitev pritožbe navaja samo en razlog, ki je razdeljen na dva dela in se nanaša na kršitev člena 8(1)(b) Uredbe št. 207/2009.

12

Ker je bila v obravnavani zadevi zahteva za registracijo sporne znamke Skupnosti vložena 25. maja 2006 in ker je ta datum odločilen za določitev upoštevnega materialnega prava (glej v tem smislu sklepa Shah proti Three‑N‑Products Private, C‑14/12 P, EU:C:2013:349, točka 2, in DMK proti UUNT, EU:C:2013:397, točka 2), obravnavani spor na eni strani urejajo postopkovne določbe Uredbe št. 207/2009 in materialne določbe Uredbe št. 40/94 na drugi.

13

Družba Bimbo najprej zatrjuje, da je Splošno sodišče s sklepanjem v točki 97 izpodbijane sodbe pomešalo pojma „razlikovalni učinek“ in „element brez vsakršnega pomena“ na eni strani s pojmom „samostojni razlikovalni položaj“ na drugi. Družba Bimbo torej meni, da se niti notranji razlikovalni učinek niti razsežnost pomena elementa sestavljene znamke ne smeta pomešati z razlikovalnim položajem tega elementa v tej znamki. Na podlagi izraza „položaj“ naj bi bilo mogoče sklepati, da gre za pojem, ki ga je treba presojati ob upoštevanju lastnosti drugih elementov, ki sestavljajo zadevni znak.

14

Dalje, po mnenju družbe Bimbo sklepanje Splošnega sodišča pomeni, da se bo za vsako znamko, ki je sestavljena iz dveh elementov, od katerih je eden ugledna znamka in drugi znamka, ki ima povprečni razlikovalni učinek, ki za upoštevno javnost nima posebnega pomena, štelo, da je sestavljena iz dveh elementov s samostojnim razlikovalnim položajem. Vendar naj bi Sodišče štelo, da povprečen potrošnik znamko običajno zaznava kot celoto, in naj bi le v posebnih primerih priznalo, da ni mogoče izključiti, da bi lahko element sestavljene znamke ohranil samostojni razlikovalni položaj v zadevnem sestavljenem znaku.

15

V tem smislu je Sodišče v točki 38 sodbe Becker proti Harman International Industries (C‑51/09 P, EU:C:2010:368) potrdilo, da priimek v sestavljeni znamki samostojnega razlikovalnega položaja ne ohrani v vseh primerih le zato, ker bi se ga zaznavalo kot priimek. Potrditev takega mnenja lahko namreč temelji le na preizkusu vseh upoštevnih dejavnikov v obravnavanem primeru.

16

Nazadnje družba Bimbo trdi, da pojma „ena celota“ in „logična enota“ ki ju je uporabilo Splošno sodišče, v sodni praksi Sodišča ne obstajata. Če je s tema pojmoma Splošno sodišče razumelo, da sestavljena znamka vsebuje različne „samostojne“ elemente, to naj ne bi pomenilo, da imajo ti samostojni elementi razlikovalni položaj.

17

UUNT in družba Panrico izpodbijata utemeljenost trditev družbe Bimbo. UUNT še posebej zatrjuje, da prvi del edinega uveljavljanega pritožbenega razloga ni dopusten, ker naj bi iz točke 97 izpodbijane sodbe izhajalo, da se je Splošno sodišče omejilo na preučitev konkretnega pomena znaka, katerega registracija se zahteva, in da je torej opravilo presojo dejanskega stanja.

18

V zvezi z dopustnostjo prvega dela edinega uveljavljanega pritožbenega razloga je treba navesti, da družba Bimbo Splošnemu sodišču očita, da je pomešalo nekatere pravne pojme, kršilo pravilo, da se samostojni razlikovalni položaj elementa sestavljene znamke lahko ugotovi le izjemoma, in uporabilo terminologijo, ki je sodni praksi na tem področju tuja. Zato se v nasprotju s tem, kar trdi UUNT, družba Bimbo ne omejuje na to, da bi Sodišču predlagala novo presojo dejanskega stanja, ampak Splošnemu sodišču očita, da je napačno uporabilo pravo. Prvi del edinega pritožbenega razloga je zato dopusten.

19

Glede vsebine je treba navesti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso verjetnost zmede v smislu člena 8(1)(b) Uredbe št. 40/94 verjetnost, da bi javnost lahko mislila, da zadevni proizvodi ali storitve izvirajo iz istega podjetja ali, glede na primer, ekonomsko povezanih podjetij (glej sodbi UUNT proti Shaker, C‑334/05 P, EU:C:2007:333, točka 33, in Nestlé proti UUNT, C‑193/06 P, EU:C:2007:539, točka 32).

20

Obstoj verjetnosti zmede v javnosti je treba presojati celovito ob upoštevanju vseh upoštevnih dejavnikov v zadevnem primeru (glej v tem smislu sodbe SABEL, C‑251/95, EU:C:1997:528, točka 22; UUNT proti Shaker, EU:C:2007:333, točka 34, in Nestlé proti UUNT, EU:C:2007:539, točka 33).

21

Celovita presoja verjetnosti zmede, kar zadeva vizualno, fonetično ali pomensko podobnost spornih znamk, mora temeljiti na celotnem vtisu, ki ga te ustvarjajo, ob upoštevanju predvsem njihovih razlikovalnih in prevladujočih elementov. Zaznava znamk, ki jo ima povprečni potrošnik glede zadevnih proizvodov ali storitev, ima glavno vlogo pri celoviti presoji navedene verjetnosti. V zvezi s tem povprečen potrošnik navadno zaznava znamko kot celoto in se ne posveča preučevanju raznih podrobnosti (glej v tem smislu sodbe SABEL, EU:C:1997:528, točka 23; UUNT proti Shaker, EU:C:2007:333, točka 35, in Nestlé proti UUNT, EU:C:2007:539, točka 34).

22

Presoja podobnosti med dvema znamkama ne sme biti omejena le na upoštevanje enega elementa sestavljene znamke in na njegovo primerjavo z drugo znamko. Nasprotno, opraviti je treba primerjavo s preučitvijo zadevnih znamk, ob upoštevanju vsake znamke kot celote (sodba UUNT proti Shaker, EU:C:2007:333, točka 41).

23

V celotnem vtisu, ki ga v spominu upoštevne javnosti ustvari sestavljena znamka, lahko v nekaterih okoliščinah prevlada en ali več njenih elementov. Vendar je presojo podobnosti mogoče opraviti samo na podlagi prevladujočega elementa, le če so vsi preostali elementi znamke zanemarljivi (sodbi UUNT proti Shaker, EU:C:2007:333, točki 41 in 42, in Nestlé proti UUNT, EU:C:2007:539, točki 42 in 43 ter navedena sodna praksa).

24

V zvezi s tem je Sodišče razsodilo, da ni izključeno, da prejšnja znamka, ki jo uporabi tretji v sestavljenem znaku, ki vsebuje oznako podjetja tega tretjega, ohrani samostojni razlikovalni položaj v sestavljenem znaku. Za namen ugotovitve verjetnosti zmede torej zadostuje, da zaradi samostojnega razlikovalnega položaja, ki ga ohranja prejšnja znamka, javnost imetniku te znamke pripisuje tudi poreklo proizvodov ali storitev, ki jih zajema sestavljeni znak (sodba Medion, C‑1120/04, EU:C:2005:594, točki 30 in 36, in sklep Perfetti Van Melle proti UUNT, C‑353/09 P, EU:C:2011:73, točka 36).

25

Vendar element sestavljenega znaka ne ohrani takega samostojnega razlikovalnega položaja, če ta element skupaj z drugim oziroma drugimi elementi znaka kot celota sestavlja enoto, ki ima drugačen pomen kot navedeni elementi vsak posebej (glej v tem smislu sklep ecoblue proti UUNT in Banco Bilbao Vizcaya Argentaria, C‑23/09 P, EU:C:2010:35, točka 47; sodba Becker proti Harman International Industries, EU:C:2010:368, točki 37 in 38, in sklep Perfetti Van Melle proti UUNT, EU:C:2011:73, točki 36 in 37).

26

V obravnavani zadevi je Splošno sodišče v točkah 79 in 81 izpodbijane sodbe ugotovilo, da čeprav je imel element „bimbo“ prevladujoč položaj v znamki, katere registracija se zahteva, element „doughnuts“ v celotnem vtisu te znamke ni bil zanemarljiv in bi ga bilo torej treba pri primerjavi spornih znamk upoštevati.

27

V točki 97 te sodbe je Splošno sodišče pojasnilo, da glede na to, da element „doughnuts“ za upoštevno javnost ni imel nobenega pomena, ta element z drugim elementom znaka kot celota ni sestavljal enote, ki bi imela drugačen pomen kot navedeni elementi vsak posebej. Tako je odločilo, da je element „doughnuts“ ohranil samostojni razlikovalni položaj v znamki, katere registracija se zahteva, in bi ga bilo torej treba pri celoviti presoji verjetnosti zmede upoštevati.

28

Splošno sodišče je v točki 100 izpodbijane sodbe ob upoštevanju vseh upoštevnih dejavnikov obravnavane zadeve razsodilo, da celovita presoja potrjuje ugotovitev odbora za pritožbe, da je obstajala verjetnost zmede.

29

Splošno sodišče tako tega, da obstaja verjetnost zmede, ni ugotovilo zgolj na podlagi ugotovitve, da ima element „doughnuts“ samostojni razlikovalni položaj v prijavljeni znamki, ampak na podlagi celovite presoje, ki zajema različne stopnje preučevanja, ki izhajajo iz sodne prakse, navedene v točkah od 19 do 25 te sodbe, in v okviru katere je upoštevalo upoštevne dejavnike v obravnavani zadevi. Tako je pravilno uporabilo člen 8(1)(b) Uredbe št. 40/94.

30

Z drugimi trditvami, ki jih je podala družba Bimbo, te ugotovitve ni mogoče izpodbijati.

31

V zvezi z očitkom družbe Bimbo Splošnemu sodišču, najprej, da je v točki 97 izpodbijane sodbe uporabilo pojma „razlikovalni učinek“ in „element brez vsakršnega pomena“, zadostuje poudariti, da je Splošno sodišče v tej točki zgolj zavrnilo trditve družbe Bimbo, v skladu s katerimi se naj elementa „doughnuts“, ker ni imel razlikovalnega učinka, pri presoji verjetnosti zmede ne bi smelo upoštevati.

32

Splošno sodišče je tako dopolnilo svojo presojo iz točke 81 izpodbijane sodbe, v skladu s katero navedeni element v celotnem vtisu znamke, katere registracija se zahteva, ni bil zanemarljiv in bi ga bilo torej treba pri primerjavi spornih znamk upoštevati. S tem zadevna pojma nikakor ni pomešalo.

33

Dalje, v zvezi s trditvijo družbe Bimbo, da je Splošno sodišče kršilo pravilo, da je ugotovitev samostojnega razlikovalnega položaja elementa sestavljenega znaka le izjema – ki jo je treba ustrezno utemeljiti – od splošnega pravila, v skladu s katerim potrošnik znamko navadno zaznava kot celoto, je treba poudariti, da je namen preučitve, ali obstaja samostojni razlikovalni položaj enega od elementov sestavljenega znaka, določitev tistih elementov, ki jih bo ciljna javnost zaznala.

34

Kot je namreč v točkah 25 in 26 sklepnih predlogov navedel generalni pravobranilec, je treba med drugim na podlagi analize elementov znaka in njihove sorazmerne teže za zaznavanje ciljne javnosti v vsakem posameznem primeru določiti celoten vtis, ki ga ustvarja znak, katerega registracija se zahteva, na navedeno javnost, in nato ob upoštevanju tega celotnega vtisa in vseh upoštevnih dejavnikov obravnavane zadeve, presoditi verjetnost zmede.

35

Na eni strani je treba torej elemente sestavljenega znaka, ki prispevajo k celotnemu vtisu, ki ga ta znak ustvarja na upoštevno javnost, določiti pred celovito presojo verjetnosti zmede zadevnih znakov. Taka presoja mora, kot je bilo poudarjeno v točki 21 te sodbe, temeljiti na celotnem vtisu spornih znamk, ker povprečni potrošnik navadno zaznava znamko kot celoto in se ne posveča preučevanju njenih podrobnosti. Zato ni mogoče šteti, da gre za izjemo, ki bi jo bilo treba ustrezno utemeljiti glede na to splošno pravilo.

36

Na drugi strani je treba poudariti, da je treba posamezno presojo vsakega znaka, kot se zahteva z ustaljeno sodno prakso Sodišča, opraviti ob upoštevanju posebnih okoliščin zadeve in torej ni mogoče šteti, da zanjo veljajo splošne domneve. Kot je generalni pravobranilec poudaril v točki 24 sklepnih predlogov, je zlasti iz sodne prakse, sprejete po sodbi Medion (EU:C:2005:594), razvidno, da Sodišče s to sodbo ni uvedlo izjeme od načel, ki urejajo presojo verjetnosti zmede.

37

Nazadnje, glede trditve, ki je povzeta v točki 16 te sodbe, je treba ugotoviti, da pojma „ena celota“ in „logična enota“, ki ju je Splošno sodišče uporabilo v točki 97 izpodbijane sodbe, ustrezata pojmu „enota, ki ima drugačen pomen“, ki ga je Sodišče uporabilo v sodni praksi, navedeni v točki 25 te sodbe.

38

Iz zgoraj navedenih ugotovitev izhaja, da pri presoji, ki jo je opravilo Splošno sodišče, pravo ni bilo napačno uporabljeno, kot zatrjuje družba Bimbo, in da je treba zato prvi del edinega pritožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen.

39

Družba Bimbo najprej zatrjuje, da je Splošno sodišče svojo ugotovitev o obstoju verjetnosti zmede utemeljilo z domnevo, da ima element „doughnuts“ samostojen razlikovalen položaj, ne da bi pri tem preučilo vse okoliščine obravnavane zadeve.

40

Splošno sodišče tako naj ne bi upoštevalo okoliščine, da je za znamko, katere registracija se zahteva, značilen njen prvi element „bimbo“, ki je v Španiji zelo ugledna znamka za proizvode, za katere je bila zahtevana registracija te znamke. Prav tako naj ne bi navedlo, da prejšnja znamka nima velikega ali posebnega razlikovalnega učinka in da izraz „doughnuts“ v znamki, katere registracija se zahteva, ni bil upodobljen enako.

41

Družba Bimbo nato zatrjuje, da moč ugledne znamke, ki je prvi element sestavljene znamke, navadno omogoča preprečiti, da bi ciljna javnost celoten vtis, ki ga zadnjenavedena znamka ustvarja, razumela tako, kot da izvor zadevnih proizvodov pripisuje imetniku prejšnje znamke ali gospodarsko povezanim podjetjem.

42

Zato bi Splošno sodišče po mnenju družbe Bimbo, da bi lahko ugotovilo obstoj verjetnosti zmede glede spornih znamk, moralo utemeljiti razloge, iz katerih naj bi v obravnavani zadevi izjemoma, ob upoštevanju celotnega vtisa, ki ga znamka, katere registracija se zahteva, ustvarja za upoštevno javnost, nastala verjetnost zmede.

43

Nazadnje družba Bimbo meni, da Splošno sodišče pri presoji verjetnosti zmede ni ustrezno upoštevalo okoliščine, da naj bi bilo – v nasprotju s prakso v trgovinskem sektorju, ki se je obravnaval v zadevi, v kateri je bila izrečena sodba Medion (EU:C:2005:594) – v pekarskem sektorju zelo neobičajno sklepati trgovinske sporazume ali se združevati za namene ponudbe proizvodov.

44

UUNT in družba Panrico trditvam družbe Bimbo ugovarjata.

45

Najprej, kot je generalni pravobranilec poudaril v točkah od 37 do 42 sklepnih predlogov, Splošnemu sodišču ob upoštevanju utemeljevanja, med drugim iz točk od 91 do 100 izpodbijane sodbe, ni mogoče očitati, da je na podlagi samostojnega razlikovalnega položaja elementa „doughnuts“ v znamki, katere registracija se zahteva, samodejno sklepalo o obstoju verjetnosti zmede glede spornih znakov.

46

Iz teh točk je namreč razvidno, da je Splošno sodišče opravilo celovito presojo verjetnosti zmede in da je v ta namen upoštevalo posebne dejavnike obravnavane zadeve. Poleg tega ta presoja temelji na podrobni preučitvi – v točkah od 52 do 89 izpodbijane sodbe – vseh elementov, ki jih je navedla družba Bimbo, in zlasti ugleda znamke. Trditve, ki jih je v zvezi s tem ta družba podala pred Sodiščem, tako temeljijo na napačnem razumevanju te sodbe in jih je zato treba zavrniti.

47

Dalje, trditvi, povzeti v točkah 41 in 42 te sodbe, ob upoštevanju ugotovitev iz točk 33 in 34 te sodbe temeljita na napačni razlagi upoštevne sodbe prakse in ju je zato treba zavrniti.

48

Nazadnje v zvezi s trditvijo družbe Bimbo, povzeto v točki 43 te sodbe, zadostuje navesti, da je bila, kot je UUNT utemeljeno zatrjeval, prvič navedena pred Sodiščem in jo je zato treba v skladu z ustaljeno sodno prakso zavreči kot nedopustno.

49

Na podlagi tega je treba drugi del edinega pritožbenega razloga družbe Bimbo zavreči kot delno nedopusten in zavrniti kot delno neutemeljen.

50

Zato je treba edini pritožbeni razlog, naveden v utemeljitev pritožbe, zavrniti in pritožbo zavrniti.

51

Člen 184(2) Poslovnika Sodišča določa, da če pritožba ni utemeljena, o stroških odloči Sodišče. V skladu s členom 138(1) tega poslovnika, ki se uporablja za pritožbeni postopek na podlagi člena 184(1) istega poslovnika, se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni.

52

Ker družba Bimbo s svojimi predlogi ni uspela in ker sta UUNT in družba Panrico predlagala, naj se ji naloži plačilo stroškov, ji je treba naložiti plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo: