—

za Vueling Airlines SA J. M. Rodríguez Cárcamo in B. García Gómez, odvetnika,

—

za Instituto Galego de Consumo de la Xunta de Galicia O. Peñas González in I. Torralba Mena,

—

za špansko vlado A. Rubio González in S. Centeno Huerta, agenta,

—

za Evropsko komisijo J. Rius in N. Yerrell, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 22(1) Uredbe (ES) št. 1008/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. septembra 2008 o skupnih pravilih za opravljanje zračnih prevozov v Skupnosti (UL L 293, str. 3).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo Vueling Airlines SA (v nadaljevanju: Vueling Airlines) in Instituto Galego de Consumo de la Xunta de Galicia (galicijski urad za potrošnike pri regionalni vladi Galicije, v nadaljevanju: Instituto Galego de Consumo) glede globe, ki jo je ta naložil družbi Vueling Airlines zaradi vsebine pogodb te družbe o zračnem prevozu.

3

Konvencijo o poenotenju nekaterih pravil za mednarodni letalski prevoz, ki je bila sprejeta 28. maja 1999 v Montrealu, je Evropska skupnost podpisala 9. decembra 1999, v njenem imenu pa je bila odobrena s Sklepom Sveta 2001/539/ES z dne 5. aprila 2001 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 7, zvezek 5, str. 491, v nadaljevanju: Montrealska konvencija).

4

Členi od 17 do 37 Montrealske konvencije tvorijo poglavje III te konvencije, naslovljeno „Odgovornost prevoznika in obseg odškodnine“.

5

Člen 17 te konvencije, naslovljen „[…] škoda na prtljagi“, določa:

„[…]

2.   Prevoznik je odgovoren za škodo v primeru uničenja ali izgube oddane prtljage ali škode na njej le pod pogojem, da je do dogodka, ki je povzročil uničenje, izgubo ali škodo, prišlo na letalu ali v času, ko je bil za oddano prtljago odgovoren prevoznik. Vendar pa prevoznik ni odgovoren, če in kolikor je škoda posledica notranje napake, kakovosti ali napake prtljage. Pri neoddani prtljagi, vključno z osebnimi predmeti, je prevoznik odgovoren, če je škoda nastala po njegovi krivdi ali po krivdi njegovih uslužbencev ali pooblaščencev.

3.   Če prevoznik prizna izgubo oddane prtljage ali če prtljaga ni prispela po 21 dneh od dneva, ko bi sicer morala prispeti, je potnik upravičen, da proti prevozniku uveljavlja pravice, ki izhajajo iz pogodbe o prevozu.

4.   Če ni drugače določeno, pojem ‚prtljaga‘ v tej konvenciji pomeni oddano in neoddano prtljago.“

6

Uredba št. 1008/2008 je bila sprejeta na podlagi člena 80(2) ES, ki ustreza členu 100(2) PDEU, ta pa spada v okvir poglavja VI Pogodbe DEU, naslovljenega „Prevoz“, in omogoča določitev ustreznih predpisov, med drugim, glede zračnega prometa. S to uredbo je bilo prenovljenih več uredb, med drugim tudi Uredba Sveta (EGS) št. 2409/92 z dne 23. julija 1992 o prevozninah in tarifah za zračni prevoz (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 7, zvezek 1, str. 427).

7

V uvodni izjavi 16 Uredbe št. 1008/2008 je navedeno:

„Stranke bi morale imeti možnost učinkovite primerjave cen zračnih prevozov različnih letalskih prevoznikov. Zato bi morale končne cene, ki naj jih plača stranka za zračne prevoze za potovanja iz Skupnosti označevati končno ceno, vključno z vsemi davki, prispevki in pristojbinami. […]“

8

Člen 1 te uredbe, ki je naslovljen „Predmet urejanja“ in spada v okvir njenega poglavja I, naslovljenega „Splošne določbe“, v odstavku 1 določa:

„Ta uredba ureja […] določanje cen zračnih prevozov znotraj Skupnosti.“

9

V istem poglavju člen 2 navedene uredbe, naslovljen „Opredelitev pojmov“, določa:

„Za namene te uredbe:

[…]

[…]

[…]

[…]

[…]“

10

Člen 22 Uredbe št. 1008/2008, ki je naslovljen „Prosto določanje cen“ in spada v okvir njenega poglavja IV, naslovljenega „Določbe o določanju cen“, v odstavku 1 določa:

„Ne glede na [odstavek 1 člena 16, naslovljenega ‚Splošna načela za obveznosti javnih služb‘,] letalski prevozniki Skupnosti in, na podlagi vzajemnosti, letalski prevozniki tretjih držav prosto določajo letalske prevoznine in tarife za letalske prevoze v Skupnosti.“

11

V istem poglavju člen 23 te uredbe, naslovljen „Obveščanje in enaka obravnava“, v odstavku 1 določa:

„Letalske prevoznine in tarife, ki so na voljo javnosti, zajemajo pogoje, ki veljajo, kadar so ponujene ali objavljene v kakršni koli obliki, vključno na spletu, za zračni prevoz z letališč na ozemlju držav članic, za katere velja Pogodba. Končna cena letalske prevoznine in tarife je vedno navedena in označuje ceno, ki se plača, z vsemi davki, prispevki, dodatnimi dajatvami in pristojbinami, ki so neizogibni in predvidljivi v času objave. Poleg navedbe končne cene, je navedeno vsaj še naslednje:

če so bile postavke iz točk (b), (c) in (d) dodane letalskim prevozninam ali tarifam. Možnost doplačila se sporoči na jasen, pregleden in nedvoumen način ob začetku kupovanja vozovnic, kupec pa sam izbere možnost doplačila.

[…]“

12

Člen 97 zakona 48/1960 o letalstvu (Ley 48/1960 sobre Navegación Aérea) z dne 21. julija 1960 (BOE št. 176 z dne 23. julija 1960, str. 10291), kakor je bil spremenjen z zakonom 1/2011 o uvedbi državnega programa varnosti v civilnem letalstvu in spremembi zakona 21/2003 z dne 7. julija o varnosti v letalstvu (Ley 1/2011 por la que se establece el Programa Estatal de Seguridad Operacional para la Aviación Civil y se modifica la Ley 21/2003, de 7 de julio, de Seguridad Aérea) z dne 4. marca 2011 (BOE št. 55 z dne 5. marca 2011, str. 24995, v nadaljevanju: LNA), določa:

„Prevoznik mora skupaj s potniki in vključeno v ceno vozovnice opraviti prevoz njihove prtljage, neodvisno od števila kosov, v okviru omejitev teže in prostornine, ki so določene v predpisih.

Presežek je predmet posebne določbe.

V ta namen se za prtljago ne štejejo predmeti in kosi ročne prtljage, ki jih potnik nosi s sabo. Prevoznik mora v potniški kabini opraviti brezplačen prevoz – kot ročno prtljago – predmetov in kosov prtljage, ki jih potnik nosi s sabo, vključno s predmeti, ki jih kupi v letaliških prodajalnah. Natovarjanje teh predmetov in kosov prtljage se lahko zavrne le zaradi razlogov varnosti, ki so povezani s težo ali velikostjo predmetov glede na lastnosti zrakoplova.“

13

Člen 82 prečiščenega besedila splošnega zakona o varstvu potrošnikov in uporabnikov ter drugih dopolnilnih zakonov, ki je bilo sprejeto s Kraljevo zakonodajno uredbo 1/2007 (Real Decreto Legislativo 1/2007 por el que se aprueba el texto refundido de la Ley General para la Defensa de los Consumidores y Usuarios y otras leyes complementarias) z dne 16. novembra 2007 (BOE št. 287 z dne 30. novembra 2007, str. 49181, v nadaljevanju: zakon o varstvu potrošnikov), naslovljen „Pojem nepoštenih pogojev“, določa:

„1.   Za nepoštene pogoje se štejejo določila, o katerih se stranki nista dogovorili posamično, in prakse, v katere ni bilo izrecno privoljeno, ki v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika in uporabnika povzročijo znatno nesorazmerje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank.

[…]

4.   Ne glede na določbe prejšnjih odstavkov se za nepoštene pogoje vsekakor štejejo določila, ki glede na določbe členov od 85 do 90:

[…]

[…]“

14

Člen 86 zakona o varstvu potrošnikov, naslovljen „Nepošteni pogoji zaradi omejitve temeljnih pravic potrošnikov in uporabnikov“, določa:

„Vsekakor so nepošteni tisti pogoji, ki potrošnikom in uporabnikom omejujejo ali odvzemajo pravice, ki so jim priznane z dispozitivnimi ali kogentnimi določbami, in zlasti tista določila, ki:

[…]

15

Člen 87 tega zakona, naslovljen „Nepošteni pogoji zaradi neobstoja vzajemnosti“, določa:

„Nepošteni so pogoji, zaradi katerih v pogodbi, v nasprotju z dobro vero in v škodo potrošnikov ali uporabnikov, ni vzajemnosti, zlasti:

[…]

16

Člen 89 zakona o varstvu potrošnikov, naslovljen „Nepošteni pogoji, ki vplivajo na sklenitev in izpolnitev pogodbe“, določa:

„Vsekakor so nepošteni pogoji:

[…]

17

M. J. Arias Villegas je avgusta 2010 prek interneta pri letalskem prevozniku Vueling Airlines kupila letalske vozovnice. Šlo je za štiri povratne vozovnice, s katerimi je lahko še s tremi osebami potovala med La Coruño (Španija) in Amsterdamom (Nizozemska), pri čemer bi morala biti ustrezna leta opravljena 18. oziroma 23. oktobra 2010. Ker je M. J. Arias Villegas za štiri zadevne potnike prijavila oddajo dveh kovčkov, je družba Vueling Airlines za 40 EUR – torej 10 EUR na kos prtljage na let – zvišala osnovno ceno letalskih vozovnic, ki je znašala 241,48 EUR.

18

Po opravljenem zadevnem potovanju je M. J. Arias Villegas zoper družbo Vueling Airlines pri občinskem svetu občine Ourense vložila pritožbo, v kateri je temu letalskemu prevozniku očitala, da je v zadevno pogodbo o zračnem prevozu vključil nepošten pogoj. Menila je, da to določilo ni združljivo z veljavnim španskim pravom, ki naj bi potnikom v zračnem prometu priznavalo pravico do oddaje enega kovčka brez doplačila. Ta pritožba je bila odstopljena Instituto Galego de Consumo, ki je proti družbi Vueling Airlines začel prekrškovni postopek, ob koncu katerega je bila tej družbi naložena globa v znesku 3000 EUR. Ta kazen se utemeljuje s kršitvijo člena 97 LNA in kršitvijo več določb španske ureditve v zvezi z varstvom potrošnikov, zlasti členov 82, 86, 87 in 89 zakona o varstvu potrošnikov.

19

Družba Vueling je po sprva neuspešni pritožbi zoper navedeno kazen vložila tožbo pri Juzgado de lo Contencioso‑Administrativo no 1 de Ourense (upravno sodišče št. 1 v Ourenseju). Pred tem sodiščem trdi, da pravo Evropske unije, zlasti člen 22 Uredbe št. 1008/2008, določa načelo prostega določanja cen, v skladu s katerim lahko letalski prevozniki določajo osnovno ceno vozovnic, ki ne vključuje prijave oddaje prtljage, nato pa to ceno zvišajo, če stranka tako prijavo želi opraviti. Instituto Galego de Consumo nasprotno trdi, da španska nacionalna ureditev, ki pri določanju vsebine pogodbe o letalskem prevozu potnikom priznava samodejno vključitev pravice do prijave oddaje kosa prtljage z določenimi značilnostmi v storitev opravljanja prevoza, ni v nasprotju z ureditvijo Unije v zvezi s prostim določanjem letalskih prevoznin ali tarif.

20

Predložitveno sodišče meni, da špansko pravo potrošnikom jasno priznava pravico, da v vsakem primeru prijavijo oddajo enega kosa prtljage z določenimi značilnostmi, in sicer brez zvišanja osnovne cene letalske vozovnice. Taka pravica naj bi bila logičen in razumen ukrep varstva potrošnikov in naj bi se nanašala na dostojanstvo potnika. Ker je ta pravica zajeta v pravni opredelitvi pogodbe o zračnem prevozu med storitvami, ki jih morajo na splošno zagotavljati vse družbe, ki se ukvarjajo s to dejavnostjo, naj ne bi bila v nasprotju z načelom prostega določanja letalskih prevoznin ali tarif.

21

V zvezi s tem predložitveno sodišče opozarja, da se potnik odloči, ali bo prijavil oddajo svoje prtljage, ter da prevoz oddane prtljage vpliva tudi na stroške za gorivo in upravljanje leta. Vendar naj bi bilo tako tudi s težo posameznega potnika ali uporabo stranišča na letalu med letom, pri čemer pa letalski prevozniki zaradi teh dejavnikov ne smejo zvišati osnovne cene vozovnice, saj bi se po mnenju predložitvenega sodišča s tem poseglo v dostojanstvo potnika in njegove pravice kot potrošnika.

22

Navedeno sodišče opozarja, da je v obravnavani zadevi M. J. Arias Villegas pritegnila nizka cena vozovnice, navedena na internetni strani družbe Vueling Airlines. M. J. Arias Villegas naj bi med postopkom nakupa vozovnice ugotovila, da v navedeno ceno ni vključena možnost prijave oddaje prtljage, čeprav je za potovanje, kakršno je predvidevala, taka prijava očitno potrebna. Predložitveno sodišče meni, da se je moral potrošnik tako ne le odpovedati pravici do prijave oddaje enega kosa prtljage na potnika, ki mu jo priznava špansko pravo, temveč je moral za prijavo oddaje prtljage tudi plačati doplačilo, ki pred tem na internetni strani zadevnega letalskega prevoznika ni bilo navedeno.

23

V teh okoliščinah je Juzgado de lo Contencioso-Administrativo no 1 de Ourense prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je treba člen 22(1) [Uredbe št. 1008/2008] razlagati tako, da nasprotuje nacionalni določbi (člen 97 [LNA]), ki družbam za letalski prevoz nalaga, naj potnikom vsekakor priznajo pravico do registracije enega kosa prtljage brez doplačila ali dviga osnovne cene kupljene vozovnice?“

24

Predložitveno sodišče z vprašanjem v bistvu sprašuje, ali člen 22(1) Uredbe št. 1008/2008 nasprotuje pravilu nacionalnega prava, ki letalskim prevoznikom nalaga, naj za ceno letalske vozovnice v vseh okoliščinah opravljajo prevoz ne le potnika, temveč tudi prtljage, ki jo je ta prijavili v oddajo – če ta prtljaga izpolnjuje določene zahteve, ki se med drugim nanašajo na njeno težo – in sicer brez možnosti, da se za prevoz take prtljage zahteva kakršno koli doplačilo.

25

Najprej je treba opozoriti, da je španska vlada v pisnih stališčih in na obravnavi pred Sodiščem trdila, da predložitveno sodišče napačno razlaga nacionalno zakonodajo, ki je sporna v zadevi v glavni stvari. Španska vlada meni, da se ta zakonodaja nanaša na vsebino pogodbe o zračnem prevozu, in med drugim letalskim družbam nalaga obveznost zagotavljanja prevoza prtljage potnikov. Tako naj ta določba ne bi urejala cen vozovnic in od letalskih prevoznikov nikakor ne bi zahtevala, naj zagotovijo brezplačen prevoz oddane prtljage.

26

V zvezi s tem je treba opozoriti, da Sodišče v okviru odločanja o predlogu za sprejetje predhodne odločbe ni pristojno, da bi se izreklo o razlagi nacionalnih določb niti da bi presojalo o tem, ali jih predložitveno sodišče pravilno razlaga (glej zlasti sodbe Corsten, C‑58/98, EU:C:2000:527, točka 24; Dynamic Medien, C‑244/06, EU:C:2008:85, točka 19; Angelidaki in drugi, od C‑378/07 do C‑380/07, EU:C:2009:250, točka 48, in Samba Diouf, C‑69/10, EU:C:2011:524, točka 59).

27

V teh okoliščinah je treba predlog za sprejetje predhodne odločbe obravnavati v skladu s premiso predložitvenega sodišča, in sicer, da ureditev, ki je sporna v postopku v glavni stvari, letalskim prevoznikom nalaga, naj za ceno letalske vozovnice v kakršnih koli okoliščinah opravijo prevoz v oddajo prijavljene prtljage potnikov, če ta prtljaga izpolnjuje določene zahteve, ki se med drugim nanašajo na njeno težo, in to brez možnosti, da se za to zahteva kakršno koli doplačilo.

28

Opozoriti je treba, da Uredba št. 1008/2008 ureja, med drugim, določanje cen zračnih prevozov znotraj Unije. V zvezi s tem letalski prevozniki v skladu s členom 22(1) te uredbe prosto določajo „letalske prevoznine“, ki so v členu 2, točka 18, te uredbe opredeljene tako, da se nanašajo zlasti na cene, ki jih morajo plačati potniki letalskim prevoznikom za zračni prevoz zadevnih potnikov, in kakršne koli pogoje, pod katerimi te cene veljajo. V navedeni uredbi je tako izrecno predvidena svoboda določanja cen v zvezi s prevozom potnikov, cena storitve prevoza prtljage, ki jo ti prijavijo v oddajo, pa izrecno ni obravnavana.

29

Vendar je treba glede izraza „letalske prevoznine“ iz člena 2, točka 18, Uredbe št. 1008/2008 ugotoviti, da se jezikovne različice te določbe nekoliko razhajajo. Čeprav se v švedski jezikovni različici navedene uredbe, kot je to tudi v francoski – (tarifs des passagers) – uporablja izraz „potniške prevoznine“ (passagerarpriser), pa so v španski in angleški različici navedene „letalske prevoznine“ (tarifas aéreas) oziroma (air fares), v nemški in finski različici „cene leta“ (Flugpreise) oziroma (lentohinnat), v danski in estonski različici pa celo „cene vozovnic“ (flybilletpriser) oziroma (piletihinnad).

30

V zvezi s tem je treba opozoriti na ustaljeno sodno prakso Sodišča, v skladu s katero potreba po enotni uporabi in zato razlagi določb prava Unije izključuje, da bi se ob dvomu besedilo določbe upoštevalo ločeno v eni svojih različic, ampak zahteva, nasprotno, naj se razlaga in uporablja ob upoštevanju jezikovnih različic v drugih uradnih jezikih (glej zlasti sodbe Stauder, 29/69, EU:C:1969:57, točka 3; EMU Tabac in drugi, C‑296/95, EU:C:1998:152, točka 36, in Profisa, C‑63/06, EU:C:2007:233, točka 13).

31

Če so med jezikovnimi različicami besedila Unije razlike, je treba zadevno določbo razlagati glede na splošno sistematiko in namen ureditve, katere del je (glej zlasti sodbe Bouchereau, 30/77, EU:C:1977:172, točka 14; Italija/Komisija, C‑482/98, EU:C:2000:672, točka 49, in Eleftheri tileorasi in Giannikos, C‑52/10, EU:C:2011:374, točka 24).

32

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da se v poglavju IV Uredbe št. 1008/2008, ki je namenjeno določbam o določanju cen, člen 22(1), ki se nanaša na prosto določanje cen, dopolnjuje s členom 23(1), katerega namen je zagotoviti zlasti obveščanje in preglednost cen za storitve zračnih prevozov, opravljenih z letališč na ozemlju države članice, kar prispeva k zagotavljanju varstva strank, ki uporabljajo te storitve (glej v tem smislu sodbo ebookers.com Deutschland, C‑112/11, EU:C:2012:487, točka 13). Glede tega zadnjenavedena določba določa obveznost obveščanja in preglednosti v zvezi s, med drugim, pogoji, ki veljajo za letalske prevoznine, končno ceno, letalskimi prevozninami, slednjim dodanimi neizogibnimi in predvidljivimi elementi cene ter možnostmi doplačil za storitve, ki dopolnjujejo storitev zračnega prevoza.

33

Ne glede na to, da cene prevoza prtljage v členu 23(1) Uredbe št. 1008/2008 niso izrecno navedene, je treba ob upoštevanju zlasti cilja možnosti učinkovite primerjave cen zračnih prevozov iz uvodne izjave 16 te uredbe ugotoviti, da obveznosti iz te določbe zajemajo tudi določanje teh cen.

34

Poleg tega je, kot je navedel generalni pravobranilec zlasti v točki 46 sklepnih predlogov, treba opozoriti, da je doplačilo, povezano s prijavo oddaje prtljage, pogoj, pod katerim velja cena, ki jo morajo potniki plačati letalskemu prevozniku za zračni prevoz zadevnih potnikov v smislu člena 2, točka 18, Uredbe št. 1008/2008.

35

Zato je treba ugotoviti, da se Uredba št. 1008/2008 za določitev cen za prevoz prtljage uporablja.

36

V zvezi s tem, kako je treba te cene določiti, člen 23(1) Uredbe 1008/2008 med drugim po eni strani zahteva, da so neizogibni in predvidljivi elementi cene zračnega prevoza vedno navedeni kot sestavni deli končne cene, ki se plača, po drugi pa, da se doplačila za storitve, ki niso niti obvezne niti neizogibne za zračni prevoz, sporočijo jasno, pregledno in nedvoumno ob začetku vsakega postopka rezervacije in da jih mora stranka izrecno sprejeti (glej v tem smislu sodbo ebookers.com Deutschland, EU:C:2012:487, točka 14).

37

Tako je treba za rešitev vprašanja, ali Uredba št. 1008/2008 omogoča naložitev plačila ločene cene za prevoz oddane prtljage, ugotoviti, ali je cena, ki se plača za prevoz take prtljage, neizogiben in predvidljiv element cene zračnega prevoza ali pa je izbirno doplačilo za dopolnilno storitev.

38

V zvezi s tem je poslovna praksa letalskih prevoznikov potnikom običajno omogočala prijavo oddaje prtljage brez plačila dodatnih stroškov. Ker pa so se z vse bolj razširjeno uporabo zračnega prevoza poslovni modeli letalskih prevoznikov precej razvili, je treba ugotoviti, da zdaj nekateri prevozniki uporabljajo poslovni model ponujanja storitev zračnega prevoza za kar najnižjo ceno. Pod temi pogoji so stroški, povezani s prevozom prtljage, kot del cene teh storitev relativno večji, kot so bili, zato se lahko zgodi, da zadevni letalski prevozniki zahtevajo doplačilo iz tega naslova. Poleg tega ni mogoče izključiti, da nekateri letalski potniki raje potujejo brez oddane prtljage, če s tem znižajo ceno svojih vozovnic.

39

Glede na navedeno je treba ugotoviti, da gre pri ceni, ki se plača za prevoz oddane prtljage letalskih potnikov, lahko za izbirno doplačilo v smislu člena 23(1) Uredbe št. 1008/2008, saj taka storitev ne more šteti za obvezno ali neizogibno za prevoz teh potnikov.

40

Za celovit odgovor predložitvenemu sodišču je treba navesti, da je prtljago, ki se ne odda, torej ročno prtljago, načeloma treba šteti za neizogiben element prevoza potnikov in da se zato za prevoz te prtljage doplačilo ne more zaračunati, če taka prtljaga izpolnjuje razumne zahteve glede teže in velikosti ter ustreza veljavnim varnostnim predpisom.

41

Treba je namreč opozoriti, kot je to storil generalni pravobranilec v točkah 54 in 55 sklepnih predlogov, na razlike med značilnostmi storitve prevoza oddane prtljage na eni strani in značilnostmi storitve prevoza ročne prtljage na drugi. V zvezi s tem letalski prevoznik, ko se mu oddana prtljaga zaupa, prevzame odgovornost za ravnanje z njo in za njeno hrambo, kar mu lahko povzroči dodatne stroške. Pri prevozu neoddane prtljage, vključno z osebnimi predmeti, ki jih potnik hrani pri sebi, pa ni tako.

42

Ta razlika med prevozom oddane prtljage in prevozom ročne prtljage se poleg tega kaže v ureditvi v zvezi z odgovornostjo letalskega prevoznika za škodo na prtljagi, kot je razvidno iz določb Montrealske konvencije, katere pogodbenica je Unija. V skladu s členom 17(2) te konvencije je letalski prevoznik odgovoren za škodo na oddani prtljagi, če je do dogodka, ki je povzročil to škodo, prišlo na letalu ali v času, ko je bil za navedeno prtljago odgovoren prevoznik, pri neoddani prtljagi pa je prevoznik odgovoren le, če je škoda nastala po njegovi krivdi ali po krivdi njegovih uslužbencev ali pooblaščencev.

43

V zvezi z nacionalno zakonodajo, kot je ta, ki je sporna v postopku v glavni stvari in ki letalskim prevoznikom nalaga, naj za ceno letalske vozovnice v vseh okoliščinah opravljajo prevoz ne le potnika, temveč tudi prtljage, ki jo je ta prijavil v oddajo – če ta izpolnjuje določene zahteve, ki se zlasti nanašajo na njeno težo – in sicer brez možnosti, da se za prevoz take prtljage zahteva kakršno koli doplačilo, je treba ugotoviti, da taka ureditev letalskim prevoznikom očitno prepoveduje ločeno zaračunavanje doplačila za prevoz oddane prtljage in jim tako onemogoča prosto določanje cene za prevoz potnikov.

44

V zvezi s tem je treba poudariti, da pravo Unije, brez poseganja v uporabo zlasti pravil s področja varstva potrošnikov (glej v tem smislu sodbo ebookers.com Deutschland, EU:C:2012:487, točka 17), ne nasprotuje temu, da države članice urejajo vidike, ki se nanašajo na pogodbo o zračnem prevozu, zlasti da bi zaščitile potrošnike pred nepoštenimi praksami. Vendar pa taka nacionalna zakonodaja ne sme posegati v določbe o določanju cen iz Uredbe št. 1008/2008.

45

Nacionalna ureditev, ki zahteva, da je cena, ki se plača za prevoz oddane prtljage, v vseh okoliščinah vključena v osnovno ceno letalske vozovnice, pa prepoveduje kakršno koli določanje različnih cen za vozovnice, ki vključujejo pravico do prijave oddaje prtljage, in vozovnice, ki te možnosti ne ponujajo. Tako ne krši le pravice letalskih prevoznikov do prostega določanja cen, ki se plačajo za zračni prevoz potnikov, in pogojev, pod katerimi te cene veljajo v skladu s členoma 2, točka 18, in 22(1) Uredbe št. 1008/2008, temveč lahko s tem, da letalski prevozniki, za katere velja taka nacionalna ureditev, ne smejo navajati ločene cene za storitev prevoza oddane prtljage, medtem ko jo letalski prevozniki, za katere velja ureditev kake druge države članice, lahko, med drugim tudi škoduje cilju te uredbe, da se omogoči učinkovita primerjava takih cen.

46

Ker se za izpolnitev cilja omogočanja učinkovite primerjave predvideva strogo upoštevanje zahtev iz člena 23(1) Uredbe št. 1008/2008, je poleg tega treba opozoriti, da je v zvezi z dejanskim spoštovanjem obveznosti obveščanja in preglednosti, ki jo družba Vueling Airlines ima na podlagi te določbe, naloga nacionalnih organov, da po potrebi preverijo, ali se te obveznosti spoštujejo.

47

Nazadnje, naloga predložitvenega sodišča je, da nacionalno ureditev, ki jo mora uporabiti, v obsegu, v katerem je to mogoče, razlaga v skladu z zahtevami prava Unije (sodbe Engelbrecht, C‑262/97, EU:C:2000:492, točka 39; ČEZ, C‑115/08, EU:C:2009:660, točka 138, in Wall, C‑91/08, EU:C:2010:182, točka 70).

48

Če rezultata, kakršnega zahteva pravo Unije, ni mogoče doseči na podlagi skladne razlage nacionalnega prava, mora nacionalno sodišče zlasti zagotoviti polni učinek določb prava Unije, pri čemer lahko z izvajanjem lastnih pristojnosti po potrebi ne uporabi neskladnih določb nacionalne zakonodaje (glej v tem smislu sodbe Simmenthal, 106/77, EU:C:1978:49, točka 24; Berlusconi in drugi, C 387/02, C‑391/02 in C 403/02, EU:C:2005:270, točka 72; Pupino, C 105/03, EU:C:2005:386, točka 43, in Melki in Abdeli, C 188/10 in C 189/10, EU:C:2010:363, točka 43).

49

Glede na vse navedene ugotovitve je treba na predloženo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 22(1) Uredbe št. 1008/2008 razlagati tako, da nasprotuje ureditvi, kakršna je tista, ki je sporna v postopku v glavni stvari in ki letalskim prevoznikom nalaga, da za ceno letalske vozovnice v vseh okoliščinah opravljajo prevoz ne le potnika, temveč tudi prtljage, ki jo je ta prijavil v oddajo – če ta izpolnjuje določene zahteve, ki se med drugim nanašajo na njeno težo – brez možnosti, da se za prevoz take prtljage zahteva kakršno koli doplačilo.

50

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (peti senat) razsodilo:

Člen 22(1) Uredbe (ES) št. 1008/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. septembra 2008 o skupnih pravilih za opravljanje zračnih prevozov v Skupnosti je treba razlagati tako, da nasprotuje ureditvi, kakršna je tista, ki je sporna v postopku v glavni stvari in ki letalskim prevoznikom nalaga, naj za ceno vozovnice v vseh okoliščinah opravljajo prevoz ne le potnika, temveč tudi prtljage, ki jo je ta prijavil v oddajo – če ta izpolnjuje določene zahteve, ki se med drugim nanašajo na njeno težo – brez možnosti, da se za prevoz take prtljage zahteva kakršno koli doplačilo.