—

za Avanssur SA M. Müller Trawinski, odvetnik,

—

za avstrijsko vlado C. Pesendorfer, agentka,

—

za portugalsko vlado L. Inez Fernandes in E. Pedrosa, agenta,

—

za Evropsko komisijo G. Braun in K.-P. Wojcik, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 21(5) Direktive 2009/103/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti (UL L 263, str. 11).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo Spedition Welter GmbH (v nadaljevanju: Spedition Welter), prevoznim podjetjem s sedežem v Nemčiji, in družbo Avanssur SA (v nadaljevanju: Avanssur), zavarovalnico s sedežem v Franciji, v zvezi z odškodnino za povzročeno škodo.

3

Direktiva 2009/103 vsebuje te uvodne izjave:

„[…]

[…]

[…]

4

Člen 19 Direktive 2009/103, naslovljen Postopek za poravnavo zahtevkov iz nesreč, določa:

„Države članice za poravnavo zahtevkov iz nesreč, ki so jih povzročila vozila, krita z zavarovanjem iz člena 3, določijo postopek iz člena 22.

[…].“

5

Člen 20 te direktive, naslovljen Posebni predpisi po nesreči za oškodovance, udeležene v nesrečah v državi članici, ki ni država njihovega stalnega prebivališča, določa:

„1.   Cilj členov 20 do 26 je opredeliti posebne predpise za oškodovance, ki so upravičeni do odškodnine za vsako materialno škodo ali telesno poškodbo, nastalo kot posledica nesreče v državi članici, ki ni država članica stalnega prebivališča oškodovanca, in jo je povzročila uporaba vozil, ki so zavarovana v državi članici in se običajno nahajajo v državi članici.

[…]

2.   Člena 21 in 24 se uporabljata le pri nesrečah, ki jih je povzročilo vozilo,

6

Člen 21 navedene direktive, naslovljen Pooblaščenci za obravnavo odškodninskih zahtevkov, določa:

„1.   Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da vse zavarovalnice, ki krijejo nevarnosti iz zavarovalne vrste 10 točke A Priloge k Direktivi 73/239/EGS, razen prevozniške odgovornosti, imenujejo pooblaščenca za obravnavo odškodninskih zahtevkov v vseh državah članicah, razen v tisti, kjer so pridobile uradna dovoljenja.

Pooblaščenec za obravnavo odškodninskih zahtevkov je odgovoren za obdelavo in rešitev škodnih zahtevkov, ki so posledica nesreč glede na člen 20(1).

Pooblaščenec za obravnavo odškodninskih zahtevkov mora biti rezident države članice, za katero je imenovan, ali pa mora imeti v njej sedež.

[…]

4.   Pooblaščenec za obravnavo odškodninskih zahtevkov zbira v zvezi s takšnimi zahtevki informacije, potrebne za njihovo obravnavo, in sprejme ukrepe, potrebne za dogovor o pogojih za obravnavo.

Zahteva za imenovanje pooblaščenca za obravnavo odškodninskih zahtevkov ne izključuje pravice oškodovanca ali njegove zavarovalnice, da neposredno sproži postopek proti povzročitelju nesreče ali njegovi zavarovalnici.

5.   Pooblaščenci za obravnavo odškodninskih zahtevkov morajo imeti vsa potrebna pooblastila, da zastopajo zavarovalnico v odnosu do oškodovancev v primerih iz člena 20(1) ter da v celoti zadostijo njihovim odškodninskim zahtevkom.

Usposobljeni morajo biti za to, da primere obdelajo v uradnem jeziku oziroma uradnih jezikih države članice, v kateri ima oškodovanec stalno prebivališče.

[…].“

7

Direktiva 2009/103 je bila v nemško pravo prenesena z zakonom o zavarovalnem nadzoru (Versicherungsaufsichtsgesetz, v nadaljevanju: VAG).

8

Člen 7b VAG, ki se nanaša na pooblaščenca za obravnavo odškodninskih zahtevkov v okviru civilne odgovornosti v zvezi z motornimi vozili, določa:

„1.   […] [Z]avarovalnica imenuje pooblaščence za obravnavo odškodninskih zahtevkov v vseh drugih državah članicah Evropske unije in v vseh drugih državah podpisnicah Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru. Ti v imenu zavarovalnice obravnavajo in rešujejo zahtevke za povrnitev škode, ki je nastala v nesreči, do katere je prišlo v državi članici, v kateri oškodovanec ne prebiva, in ki jo je povzročilo vozilo, ki je zavarovano v državi članici in se tam običajno nahaja.

2.   Pooblaščenci za obravnavo odškodninskih zahtevkov imajo prebivališče ali sedež v državi, v kateri so imenovani. Lahko zastopajo eno ali več zavarovalnic. Imajo vsa potrebna pooblastila, da zastopajo zavarovalnico v odnosu do oškodovancev in da v celoti zadostijo njihovim odškodninskim zahtevkom. Morajo biti usposobljeni za obravnavanje primerov v uradnem jeziku oziroma uradnih jezikih države, v kateri so imenovani.

3.   Pooblaščenci za obravnavo odškodninskih zahtevkov zberejo vse potrebne informacije v zvezi z odškodninskimi zahtevki iz nesreč, ki so jih povzročila vozila, zavarovana pri tej zavarovalnici […]“

9

Zakon o pravdnem postopku (Zivilprozessordnung) v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari, v členu 171, ki se nanaša na vročitev pooblaščencu, določa:

„Vročitev se lahko z enakimi pravnimi učinki, kot če bi bila opravljena pooblastitelju, opravi tudi pooblaščencu, ki ima ustrezno pooblastilo. Pooblaščenec kot dokaz predloži pisno pooblastilo.“

10

Tovornjak, katerega lastnica je družba Spedition Welter, je 24. junija 2011 v prometni nesreči, ki se je zgodila v okolici Pariza, poškodovalo drugo vozilo, zavarovano pri družbi Avanssur.

11

Družba Spedition Welter je pri nemškem prvostopenjskem sodišču zahtevala odškodnino v znesku 2382,89 EUR. Ta tožba ni bila vročena družbi Avanssur, temveč pooblaščencu te družbe v Nemčiji, in sicer družbi AXA Versicherungs AG (v nadaljevanju: AXA).

12

Navedeno sodišče je to tožbo razglasilo za nedopustno, saj je ugotovilo, da ni bila veljavno vročena družbi AXA, ki ni bila pooblaščena za sprejemanje pisanj.

13

Družba Spedition Welter se je zoper ta sklep pritožila pri Landgericht Saarbrücken.

14

Predložitveno sodišče meni, da je odločitev o tej pritožbi odvisna od tega, kako je treba razlagati Direktivo 2009/103. Dopustnost tožbe družbe Spedition Welter proti družbi Avanssur naj bi bila odvisna od tega, ali treba člen 21(5) te direktive razlagati tako, da je pooblaščenec za obravnavo odškodninskih zahtevkov pooblaščen za sprejemanje pisanj za toženo stranko iz postopka v glavni stvari. Če je odgovor na to vprašanje pritrdilen, bi bilo treba preveriti še, ali je ta določba navedene direktive nepogojna in dovolj jasna, da se družba Spedition Welter lahko sklicuje nanjo v utemeljitev trditve, da je družba Avanssur družbo AXA pooblastila za sprejemanje pisanj.

15

V teh okoliščinah je Landgericht Saarbrücken prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen:

16

Predložitveno sodišče s prvim vprašanje v bistvu sprašuje, ali je treba člen 21(5) Direktive 2009/103 razlagati tako, da med vsa potrebna pooblastila, ki jih mora imeti pooblaščenec za obravnavo odškodninskih zahtevkov, spada tudi pooblastilo, na podlagi katerega lahko veljavno sprejema sodna pisanja, potrebna za začetek odškodninskega postopka pred pristojnim sodiščem.

17

Najprej je treba opozoriti, da je treba pri določitvi področja uporabe določbe prava Unije upoštevati hkrati njeno besedilo, sobesedilo in njene cilje (sodba z dne 9. aprila 2013 v zadevi Komisija proti Irski, C-85/11, točka 35 in navedena sodna praksa).

18

Čeprav mora v obravnavani zadevi v skladu s členom 21(5) Direktive 2009/103 pooblaščenec za obravnavo odškodninskih zahtevkov imeti vsa potrebna pooblastila, da zastopa zavarovalnico v razmerju do oškodovancev in v celoti zadosti njihovim odškodninskim zahtevkom, pa ta določba, ki opredeljuje cilje tega zastopanja, obsega s tem namenom danih pooblastil ne določa natančno.

19

Tako je treba ponoviti, da je namen Direktive 2009/103 oškodovancem v prometnih nesrečah zagotoviti primerljivo obravnavanje ne glede na to, kje v Uniji se je nesreča zgodila. V ta namen mora biti tem oškodovancem omogočeno, da odškodninski zahtevek uveljavijo v državi članici svojega stalnega prebivališča pri pooblaščencu za obravnavo odškodninskih zahtevkov, ki ga v tej državi imenuje zavarovalnica stranke, odgovorne za škodo.

20

V skladu z uvodno izjavo 37 Direktive 2009/103 morajo države članice poskrbeti, da imajo ti pooblaščenci za obravnavo odškodninskih zahtevkov zadostna pooblastila za zastopanje zavarovalnice v razmerju do oškodovancev in pred državnimi organi, po potrebi pa tudi pred sodišči, če je to v skladu s predpisi mednarodnega zasebnega in civilnega procesnega prava v zvezi z dodelitvijo sodne pristojnosti.

21

Torej je iz teh uvodnih izjav jasno razvidno, da je bil cilj zakonodajalca Unije, da zastopanje zavarovalnic, ki je predvideno v členu 21(5) Direktive 2009/103 – ne da bi posegalo v spoštovanje pravil mednarodnega zasebnega prava – vključuje zastopanje, ki oškodovancem omogoča, da pred nacionalnimi sodišči veljavno vložijo tožbo za povračilo škode, ki jim je nastala.

22

Poleg tega, kot je navedel generalni pravobranilec v točki 25 sklepnih predlogov, je iz zgodovine nastanka direktiv, ki so veljale pred Direktivo 2009/103 in ki jih je ta kodificirala na področju zavarovanj, razvidno, da je bil namen zakonodajalca, da zastopanje, ki ga ima zavarovalnica v državi oškodovanca, zajema pooblastilo za sprejemanje sodnih pisanj, čeprav omejeno, saj to ne sme posegati v pravila mednarodnega zasebnega prava v zvezi z dodelitvijo sodne pristojnosti.

23

Zato znotraj te omejitve med vsa potrebna pooblastila, ki jih mora imeti pooblaščenec za obravnavo odškodninskih zahtevkov, spada tudi pooblastilo za sprejemanje sodnih pisanj.

24

Izključitev takega pooblastila bi poleg tega Direktivi 2009/103 odvzela enega od ciljev. Kot je namreč generalni pravobranilec navedel v točki 32 sklepnih predlogov, je v skladu s cilji Direktive 2009/103 namen pooblaščenca za obravnavo odškodninskih zahtevkov prav to, da se poenostavijo ravnanja oškodovancev, zlasti da se jim omogoči, da zahtevke vložijo v svojem jeziku. Zato bi bilo v nasprotju s temi cilji, če bi se tem oškodovancem odvzela možnost, da po koncu predhodnih postopkov neposredno pred pooblaščencem, ob tem da imajo pravico do neposrednega zahtevka proti zavarovalnici, vročijo sodna pisanja temu pooblaščencu, da bi lahko vložili tožbo za povračilo škode pred mednarodno pristojnim sodiščem.

25

Glede na zgornje navedbe je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 21(5) Direktive 2009/103 razlagati tako, da med vsa potrebna pooblastila, ki jih mora imeti pooblaščenec za obravnavo odškodninskih zahtevkov, spada tudi pooblastilo, na podlagi katerega lahko veljavno sprejema sodna pisanja, potrebna za začetek odškodninskega postopka pred pristojnim sodiščem.

26

Glede na odgovor na prvo vprašanje je treba odgovoriti na drugo vprašanje, s katerim predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali se v okoliščinah, kot so te v postopku v glavni stvari, fizična oseba lahko sklicuje na člen 21(5) Direktive 2009/103, da utemelji veljavnost vročitve sodnega akta pooblaščencu za obravnavo odškodninskih zahtevkov, čeprav ta pooblaščenec ni bil pooblaščen s pravnim poslom in v nacionalnem pravu za tak primer ni predpisano zakonsko pooblastilo za sprejemanje.

27

Predložitveno sodišče v zvezi s postopkom v glavni stvari tako sprašuje, ali je – glede na odgovor na prvo vprašanje – da bi ugodilo zahtevi fizične osebe, ki se sklicuje na člen 21(5) Direktive 2009/103, dolžno ne uporabiti določb nacionalnega prava, na podlagi katerih je izključeno, da bi pooblaščenec za obravnavo odškodninskih zahtevkov lahko sprejemal sodna pisanja brez pooblastila, podeljenega s pravnim poslom.

28

V zvezi s tem je treba opozoriti, da se vprašanje, ali se nacionalna določba v delu, v katerem nasprotuje pravu Unije, ne uporablja, postavlja le, če ni mogoča nobena razlaga, ki je združljiva s to določbo (sodba z dne 24. januarja 2012 v zadevi Dominguez, C-282/10, točka 23).

29

V skladu z ustaljeno sodno prakso so nacionalna sodišča pri uporabi nacionalnega prava tega dolžna razlagati, kolikor je mogoče, ob upoštevanju besedila in namena zadevne direktive, da bi se dosegla v njej določen rezultat in s tem skladnost s členom 288, tretji odstavek, PDEU. Ta obveznost skladne razlage nacionalnega prava je namreč neločljivo povezana s sistemom Pogodbe DEU, ker nacionalnim sodiščem omogoča, da v okviru svoje pristojnosti zagotovijo polni učinek prava Unije, kadar odločajo v sporih, ki so jim predloženi (glej zlasti sodbo z dne 5. oktobra 2004 v združenih zadevah Pfeiffer in drugi, od C-397/01 do C-403/01, ZOdl., str. I-8835, točka 114, in zgoraj navedeno sodbo Dominguez, točka 24).

30

Načelo skladne razlage zahteva, da nacionalna sodišča ob upoštevanju celotnega nacionalnega prava in ob uporabi načinov razlage, ki jih nacionalno pravo priznava, naredijo vse, kar je v njihovi pristojnosti, da bi zagotovila polni učinek zadevne direktive in dosegla rešitev v skladu z njenim ciljem (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Dominguez, točka 27, in sodbo z dne 5. septembra 2012 v zadevi Lopes Da Silva Jorge, C-42/11, točka 56).

31

V postopku v glavni stvari pa ni sporno, da je člen 7b(2) VAG dobesedno prenesel člen 21(5) Direktive 2009/103. Te določbe nacionalnega prava zato zahtevajo razlago v skladu z določbami prava Unije, da je pooblaščenec za obravnavo odškodninskih zahtevkov pooblaščen za sprejemanj sodnih pisanj.

32

Glede na zgornje navedbe je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da mora v okoliščinah, kot so te v postopku v glavni stvari, v katerih so v nacionalni zakonodaji dobesedno prenesene določbe člena 21(5) Direktive 2009/103, predložitveno sodišče upoštevati notranje pravo v celoti in zanj uporabiti načine razlage, ki jih nacionalno pravo priznava, tako da bo združljivo z razlago te direktive, ki jo je podalo Sodišče.

33

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo: