1.

Cour de cassation (Francija) je Sodišču predložilo vprašanji za predhodno odločanje v primeru tožbe zaradi ugotovitve odgovornosti, ki jo je P. Pinckney, francoski rezident, ki trdi, da je med drugim avtor glasbenih del, vložil zoper KDG Mediatech AG (v nadaljevanju: Mediatech) – družbo s sedežem v Avstriji – in temelji na trditvi, da je ta družba ponaredila navedena glasbena dela.

2.

Sodišče bi lahko v tej zadevi odločilo o pogojih, pod katerimi so sodišča države članice pristojna ratione loci za odločanje o sporu, nastalem zaradi domnevne kršitve avtorskih pravic, storjene z uporabo spleta, na podlagi člena 5, točka 3, Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah ( 2 ).

3.

Predložitveno sodišče se namreč sprašuje o navezni okoliščini, ki je upoštevna v primeru čezmejne kršitve materialnih avtorskih pravic ali zaradi objave elektronske vsebine na spletu ali zaradi spletne prodaje materialnega nosilca, s katerim se ta vsebina reproducira. Cour de cassation je predlog za sprejetje predhodne odločbe utemeljilo z razliko, ki naj bi obstajala med sporom, o katerem odloča, in predpostavkami, ki jih je Sodišče navedlo v sodbah L’Oréal in drugi ( 3 ) ter eDate Advertising in Martinez ( 4 ).

4.

Vendar se mi zdita vprašanji za predhodno odločanje ob upoštevanju opisa dejanskega stanja s strani predložitvenega sodišča in zato, ker je po mojem mnenju treba nujno opredeliti pravno podlago tožbe zaradi ugotovitve odgovornosti, ki jo je vložil P. Pinckney, neupoštevni za rešitev spora o glavni stvari in ju je zato treba razglasiti za nedopustni. Zato bom samo podredno predstavil nekaj ugotovitev o vsebini zadeve.

5.

V uvodni izjavi 12 Uredbe št. 44/2001 je navedeno, da „[mora] [p]oleg stalnega prebivališča toženca […] obstajati tudi alternativna podlaga pristojnosti, ki temelji na tesni povezavi med sodiščem in sporom, ali ki je v interesu ustreznosti sodnega varstva“.

6.

Člen 2(1) navedene uredbe, ki je v oddelku 1, naslovljenem „Splošne določbe“, poglavja II, določa, da so „[o]b upoštevanju določb te uredbe […] osebe s stalnim prebivališčem v državi članici ne glede na njihovo državljanstvo tožene pred sodišči te države članice“.

7.

Člen 5, točka 3, iste uredbe, ki je v oddelku 2, naslovljenem „Posebna pristojnost“, poglavja II, določa, da je oseba s stalnim prebivališčem v državi članici lahko tožena v drugi državi članici „v zadevah v zvezi z delikti ali kvazidelikti pred sodišči kraja, kjer je prišlo ali kjer grozi škodni dogodek“. ( 6 )

8.

Člen 2 Direktive 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi ( 7 ), naslovljen „Pravica reproduciranja“, v bistvu določa, da države članice za avtorje med drugim predvidijo izključno pravico, da dovolijo ali prepovedo, neposredno ali posredno, začasno ali stalno, reproduciranje njihovih del na vsak način in v vsaki obliki, v celoti ali deloma.

9.

Člen 3(1) navedene direktive, naslovljen „Pravica priobčitve del javnosti in pravica do dajanja na voljo javnosti predmetov sorodnih pravic“, določa, da „[d]ržave članice predvidijo za avtorje izključno pravico, da dovolijo ali prepovedo vsakršno obliko dajanja na voljo njihovih del javnosti, po žici ali na brezžični način tako, da imajo pripadniki javnosti do njih dostop s kraja in v času, ki si ju izberejo sami“. V odstavku 3 istega člena je pojasnjeno, da se „[p]ravice iz odstavka 1 in 2 […] ne izčrpajo z nobenim dajanjem priobčitve javnosti oziroma dajanja na voljo javnosti, kot ju določa ta člen“.

10.

Člen 4(1) iste direktive, naslovljen „Pravica distribuiranja“, določa, da „[d]ržave članice predvidijo za avtorje v zvezi z izvirnikom ali primerki del izključno pravico, da dovolijo ali prepovedo kakršno koli javno distribuiranje s prodajo ali drugače“. Poleg tega odstavek 2 navedenega člena določa: „Pravica distribuiranja se v Skupnosti ne izčrpa v zvezi z izvirnikom ali primerki dela, razen kadar se prva prodaja ali drug prenos lastništva tega predmeta v Skupnosti izvrši s strani imetnika pravic ali z njegovim privoljenjem.“

11.

Glede na predlog za sprejetje predhodne odločbe in stališča strank je dejansko stanje in spor o glavni stvari mogoče povzeti tako.

12.

P. Pinckney, ki ima stalno prebivališče v Toulousu (Francija), trdi, da je avtor, skladatelj in izvajalec dvanajstih skladb, ki so bile v 70. letih 20. stoletja posnete na vinilno ploščo. Odkril je, da je družba Mediatech v Avstriji, kjer ima sedež, navedene skladbe brez njegovega privoljenja posnela na zgoščenke. Te zgoščenke sta nato britanski družbi tržili na različnih spletnih mestih, ki so dostopna predvsem iz kraja stalnega prebivališča P. Pinckneyja v Toulousu.

13.

P. Pinckney je zoper družbo Mediatech pri Tribunal de grande instance de Toulouse vložil tožbo za pridobitev odškodnine za škodo, ki jo je po njegovem mnenju utrpel zaradi kršitve svojih avtorskih pravic. Sodnik, pristojen za izvedbo predhodnega postopka pri navedenem sodišču, se je s sklepom z dne 14. februarja 2008 izrekel za pristojnega za odločanje o tem predlogu kljub ugovoru krajevne nepristojnosti, ki ga je vložila družba Mediatech.

14.

Ker je družba Mediatech vložila pritožbo zoper to sodbo, je Cour d’appel de Toulouse zavrnilo pristojnost francoskih sodišč z obrazložitvijo, da je kraj sedeža tožene stranke v Avstriji in da kraj nastanka škode ne more biti v Franciji.

15.

P. Pinckney je nato vložil kasacijsko pritožbo zoper to sodbo in se skliceval na kršitev člena 5, točka 3, Uredbe št. 44/2001. Cour de cassation je v teh okoliščinah s sklepom z dne 5. aprila 2012 prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje postavilo ti vprašanji:

„1. Ali je treba člen 5, točka 3, Uredbe [št. 44/2001] razlagati tako, da v primeru zatrjevane kršitve materialnih avtorskih pravic z objavo vsebine na spletnem mestu

ali

2. Ali je odgovor na prvo vprašanje enak, če zatrjevana kršitev materialnih avtorskih pravic ni posledica objave elektronske vsebine po spletu, ampak kot v obravnavanem primeru spletne ponudbe materialnega nosilca, s katerim se ta vsebina reproducira?“

16.

Predlog za sprejetje predhodne odločbe je bil v sodnem tajništvu Sodišča vložen 11. aprila 2012. Pisna stališča so vložili P. Pinckney, francoska, grška, avstrijska in poljska vlada ter Evropska komisija. Obravnave ni bilo.

17.

Obravnaval bom dva razloga za nedopustnost, ki sta upoštevna v tej zadevi, ob upoštevanju, prvič, izredne narave odločb o nedopustnosti na področju predlogov za sprejetje predhodne odločbe, ki izhaja iz temeljnega načela dobrega sodelovanja z nacionalnimi sodišči, in drugič, potrebe teh sodišč, da Sodišču omogočijo, da odloči o zaprošeni razlagi določb prava Unije z vidika spora o glavni stvari in za potrebe tega spora.

18.

Iz ustaljene sodne prakse namreč izhaja, da velja domneva upoštevnosti vprašanj za predhodno odločanje, ki jih postavijo nacionalna sodišča, ( 8 ) in da je v zvezi s tem njihova zavrnitev „mogoča, samo če je očitno, da zahtevana razlaga prava Unije ni nikakor povezana z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari, če je vprašanje hipotetično ali če Sodišče nima na voljo dejanskih in pravnih elementov, da bi lahko na zastavljena vprašanja koristno odgovorilo“ ( 9 ). Vendar se zdi, da v tej zadevi ni tako.

19.

Prvi razlog za nedopustnost, ki ga seveda ni navedla nobena stranka v postopku, ga je pa mogoče obravnavati po uradni dolžnosti, ( 10 ) se nanaša na to, da Sodišče ne more odgovoriti na zastavljeni vprašanji, ker predložitveno sodišče ni zadostno opisalo dejanskega stanja zadeve. Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe ne vsebuje nobenega elementa, ki bi se nanašal zlasti na naravo razmerij med avstrijsko družbo in britanskimi družbami, morebitne hkratne tožbe P. Pinckneyja zoper navedene družbe, dejavnost zadevnih spletnih mest ali tehnični postopek objave zaščitenih vsebin na spletu, na katerega se nanaša prvo vprašanje.

20.

Pomanjkljivosti v predložitveni odločbi otežujejo nalogo Sodišča, da čim koristneje odgovori na predloženi vprašanji, kot je pojasnjeno z dejanskim stanjem. Vseeno se mi zdi, da ni nemogoče, da Sodišče razloži člen 5, točka 3, Uredbe št. 44/2001, kot je bilo zaprošeno, saj ima, kot se zahteva v sodni praksi, na voljo dovolj dejavnikov, na podlagi katerih lahko opredeli obseg zastavljenih vprašanj, ( 11 ) v obravnavanem primeru torej opredelitev upoštevne navezne okoliščine v primeru kršitve avtorskih pravic. Predlog za sprejetje predhodne odločbe je v zvezi s tem torej dopusten.

21.

Drugi razlog za nedopustnost, ki sta ga navedli avstrijska vlada in Komisija, zadeva koristnost odgovora Sodišča za rešitev spora o glavni stvari glede na neobstoj očitne povezave med predloženima vprašanjema in sporom, o katerem odloča predložitveno sodišče.

22.

Sodišče je večkrat razsodilo, da ni treba odgovoriti na vprašanja za predhodno odločanje, če zaprošena razlaga prava Unije ne razjasnjuje rešitve spora o glavni stvari, zlasti ker se predmet tega spora razlikuje od predmeta predloženih vprašanj. ( 12 )

23.

S tega stališča je posebnost te zadeve, da tega vidika dopustnosti ni mogoče predvideti neposredno, temveč zahteva predhodno preučitev sistema varstva avtorskih pravic v Evropski uniji. Kadar nacionalno sodišče odloča o tožbi zaradi kršitve avtorskih pravic na podlagi člena 5, točka 3, Uredbe št. 44/2001, mora namreč najprej opredeliti zatrjevane dejavnosti glede na samostojne pojme v Direktivi 2001/29 ( 13 ), da določi kraj enega od elementov zatrjevane odgovornosti na ozemlju države članice, v kateri ima sedež, da po potrebi potrdi svojo pristojnost. ( 14 )

24.

Zato po zgledu Komisije menim, da je treba ločeno predvideti različne izključne avtorske pravice, upoštevne v tej zadevi, in to kljub splošnosti vprašanj za predhodno odločanje, ki se brez razlikovanja sklicujejo na „materialne avtorske pravice“. Ko bo to opredeljeno, bo neobstoj povezave med predloženima vprašanjema in sporom o glavni stvari jasnejši.

25.

Prvič, po mojem mnenju ni nobenega dvoma, da zatrjevano kopiranje zadevnih skladb v obliki zgoščenke, ki ga je domnevno storila družba Mediatech, spada v izključno pravico reproduciranja v smislu člena 2 Direktive 2001/29. V zvezi s tem moram pojasniti, da imajo kršitve pravice reproduciranja načeloma strogo ozemeljsko razsežnost. V tej zadevi je, kar zadeva snemanje zgoščenk, to ozemlje Avstrija. Tudi če bi oseba, ki je opravila nedovoljeno reproduciranje, zadevno vsebino priobčila ali distribuirala tudi v tujini bodisi sama bodisi s sostorilcem, bi bila ekstrateritorialnost, ki iz tega izhaja, posledica poznejših dejanj priobčitve ali distribuiranja, ne pa dejanja reproduciranja.

26.

Drugič, kar zadeva zatrjevano spletno ponudbo navedenih zgoščenk s strani britanskih družb, menim, da spada na področje uporabe izključne pravice distribuiranja iz člena 4 Direktive 2001/29. Namen take spletne ponudbe je namreč prenesti lastništvo materialnega nosilca avtorsko zaščitene vsebine. ( 15 ) Zdi se mi, da se ta opredelitev ne sme razlikovati glede na to, ali se ponudba izvaja v trgovini ali na spletu.

27.

Tretjič, težava je torej predvsem v opredelitvi, med katere izključne pravice spada objava avtorsko zaščitenih vsebin v elektronski obliki na spletu, ki je predmet prvega vprašanja za predhodno odločanje. V zvezi s tem bi bil lahko zadevni tehnični postopek, ki ga predložitveno sodišče ni opredelilo, pretok („streaming“), prenos datotek, shranjenih na centralnem strežniku, ali izmenjava datotek („peer to peer“).

28.

Menim, da je bil namen zakonodajalca, izražen v uvodni izjavi 23 Direktive 2001/29, da vsi ti postopki spadajo na področje uporabe pojma „priobčitev javnosti“ v smislu člena 3(1) navedene direktive, ki se nanaša predvsem na „vsakršno obliko dajanja na voljo njihovih del javnosti, po žici ali na brezžični način tako, da imajo pripadniki javnosti do njih dostop s kraja in v času, ki si ju izberejo sami“ ( 16 ). Poleg tega je Sodišče pred kratkim v sodbi ITV Broadcasting in drugi ( 17 ) razsodilo, da retransmisija del, vključenih v prizemno televizijsko radiodifuzno oddajanje, ki ga opravlja subjekt, ki ni prvotni izdajatelj, po internetnem toku, do katerega je omogočen dostop naročnikom tega subjekta, ki lahko sprejemajo to retransmisijo s priključitvijo na strežnik tega subjekta („live streaming“), spada v pojem „priobčitev javnosti“.

29.

Objava skladb v elektronski obliki na spletu bi po potrebi prav tako lahko spadala na področje izključne pravice reproduciranja v smislu člena 2 Direktive 2001/29, ki se nanaša na „začasno ali stalno […] reproduciranje na vsak način in v vsaki obliki“. ( 18 ) Sodišče je predvsem pojasnilo, da se ta pojem lahko uporablja za začasno ali stalno reproduciranje s shranjevanjem odlomka zaščitenega dela. ( 19 ) Če bi bila objava skladb na spletu, na katero se sklicuje predložitveno sodišče, dejanje reproduciranja, se mi zdi, da bi moral biti kraj tega dejanja kraj objave na spletu („upload“). ( 20 )

30.

Iz tega sledi, da so v sporu o glavni stvari upoštevne tri horizontalne izključne avtorske pravice, urejene z Direktivo 2001/29, tako da je podlaga za tožbe proti vsakemu od domnevnih kršiteljev ločena in se določitev kraja dejanj, ki se jim lahko pripišejo, spreminja glede na zadevno pravico.

31.

Avstrijska vlada izpodbija dopustnost celotnega predloga za sprejetje predhodne odločbe, ker ni povezave med predloženima vprašanjema in sporom o glavni stvari, medtem ko se zdi, da je Komisija naklonjena delni dopustnosti, ker razlikuje med vprašanjem kršitve pravice reproduciranja P. Pinckneyja, ki bi jo bilo treba preučiti, in vprašanjem kršitve njegove pravice distribuiranja, ki naj bi bilo nedopustno.

32.

Kar zadeva zatrjevano kršitev pravice reproduciranja, na katero se sklicuje P. Pinckney, sem že pojasnil, da spletna ponudba zgoščenk ali objava vsebin v elektronski obliki na spletu, ki sta edini predmet vprašanj, predloženih Sodišču, spadata v pravico distribuiranja oziroma pravico priobčitve. ( 21 ) Zato menim, da ni treba preučiti meril za opredelitev kraja, na katerem se je zgodil škodni dogodek zaradi kršitve pravice reproduciranja, ker predložitveno sodišče tega ni zahtevalo, čeprav se zdi, da je ta pravica edina izključna pravica, ki bi jo družba Mediatech lahko kršila.

33.

Kar zadeva zatrjevano kršitev pravic distribuiranja in priobčitve, menim, da gre ob upoštevanju elementov, ki jih ima na voljo Sodišče, za zadevo, v kateri zahtevana razlaga prava Unije nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari.

34.

Prvo vprašanje za predhodno odločanje namreč izhaja iz predpostavke, da je bila na spletu objavljena elektronska vsebina, kot poudarja avstrijska vlada. Iz kratkega povzetka dejanskega stanja v predlogu za sprejetje predhodne odločbe in razlage a contrario besedila drugega vprašanja ( 22 ) pa izhaja, da ta primer ne ustreza dejanskemu stanju, zaradi katerega je prišlo do spora, o katerem odloča predložitveno sodišče. V skladu z večkrat ponovljeno sodno prakso torej ni treba odgovoriti na prvo vprašanje. ( 23 )

35.

Odgovor, ki bi ga Sodišče lahko dalo na drugo vprašanje za predhodno odločanje, prav tako ne bi bil koristen za predložitveno sodišče, ker to ne odloča o tožbi v zvezi s spletnim distribuiranjem zgoščenke s spletnega mesta, temveč o tožbi v zvezi z reproduciranjem skladb, ki je posledica snemanja zgoščenke v Avstriji.

36.

Ni namreč sporno, da je do spletne ponudbe zgoščenk, ki je predmet drugega vprašanja za predhodno odločanje, prišlo na pobudo britanskih družb, ki nista stranki v postopku v glavni stvari. ( 24 ) V resnici spis, ki ga ima na voljo Sodišče, ne vsebuje nobenega elementa, na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotoviti, ali in v kolikšnem obsegu naj bi edina tožena stranka v postopku v glavni stvari, to je družba Mediatech, neposredno ali posredno sodelovala pri dejanjih distribuiranja ali priobčitve prek spleta.

37.

V zvezi s tem ugotavljam, da bi bil odgovor, ki bi ga Sodišče lahko dalo na predloženi vprašanji, za predložitveno sodišče koristen le, če bi člen 5, točka 3, Uredbe št. 44/2001 omogočal, da je domnevni storilec zatrjevane kršitve lahko tožen pred sodiščem države članice, v kateri nima stalnega prebivališča, z obrazložitvijo, da bi druga zatrjevana kršitev, ki jo stori tretja oseba, zoper katero ni vložena tožba, povzročila škodni dogodek v tej državi članici in da bi bilo dejanje tožene stranke pogoj za mogoča posledična dejanja navedene tretje osebe.

38.

Sodišče pa je pred kratkim razsodilo, da take pristojnosti, ki temelji na domnevnem protipravnem dejanju tretje osebe, ki ni tožena stranka, ni mogoče določiti na podlagi kraja škodnega dogodka, ki ga stori ta tretja oseba, da bi se odločalo o tožbi, vloženi zoper domnevnega storilca, ki pa v tem kraju ni deloval. ( 25 ) Menim, da taka izvedena pristojnost ne obstaja v kraju nastanka škode, nastale zaradi zatrjevanih dejanj tretjih oseb, ki niso tožene stranke, v taki obliki, kot se obravnava v sporu o glavni stvari, ker se mi zdi, da kraj škode, nastale zaradi kršitve pravice reproduciranja P. Pinckneyja, ni isti kot kraj škode, nastale zaradi kršitve njegovih pravic distribuiranja ali priobčitve.

39.

Ker je vprašanje opredelitve kraja škodnega dogodka v smislu člena 5, točka 3, Uredbe št. 44/2001 v primeru čezmejnega širjenja materialnih nosilcev ali elektronskih vsebin, ki reproducirajo zaščitena dela, prek spleta upoštevno le v okviru tožbe zoper domnevne storilce navedenih dejanj, vprašanji za predhodno odločanje po mojem mnenju ne ustrezata objektivni potrebi za rešitev spora o glavni stvari. ( 26 )

40.

Zato Sodišču predlagam, naj odloči, da predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Cour de cassation, ni dopusten.

41.

Ker Sodišču predlagam, naj zavrne predlog za sprejetje predhodne odločbe, ker je v celoti nedopusten, bom le podredno preučil opredelitev „kraja, kjer je prišlo [do] škodn[ega] dogod[ka]“ za potrebe člena 5, točka 3, Uredbe št. 44/2001.

42.

V zvezi s tem ugotavljam, da je imelo Sodišče od vložitve predloga predložitvenega sodišča priložnost odločiti o podobnih vprašanjih, kot se obravnavajo v tem postopku, na drugih področjih intelektualne lastnine, in sicer prava znamk ( 27 ) in poleg tega pravice „sui generis“ na bazah podatkov ( 28 ). Čeprav so smernice sodne prakse na tem področju zdaj nedvomno jasnejše, pa se še vedno pričakujejo pojasnila, ki bi jih Sodišče lahko dalo v zvezi z določitvijo kraja kršitve avtorskih pravic na spletu za določitev sodne pristojnosti. ( 29 )

43.

Ob upoštevanju nekaterih protislovnih stališč, predloženih Sodišču, ( 30 ) se mi zdi koristno opozoriti na obseg načela teritorialnosti, ki je značilno za to področje, preden bom predstavil konkretne sklepe v zvezi s sodno pristojnostjo v primeru zapletene čezmejne kršitve avtorske pravice, ki vključuje splet, kot v primerih, ki ju omenja predložitveno sodišče.

44.

Načelo teritorialnosti avtorske pravice je temeljni kamen povezave med 27 različnimi nacionalnimi sistemi, ki hkrati varujejo isto delo v Uniji. ( 31 )

45.

To načelo, ki prežema vsako pravico intelektualne lastnine, se kaže v trojni razsežnosti sodne pristojnosti, prava, ki se uporablja, in materialnega prava. Kot izhaja iz zgoraj navedene sodbe Football Dataco in drugi, obstaja na tem področju tesna povezava med vsakim od teh vidikov. ( 32 )

46.

Kar zadeva sodno pristojnost, je po mojem mnenju izhodišče to, da načelo teritorialnosti pomeni, da sodišča države članice lahko odločajo o kršitvah avtorskih pravic le, če gre za ozemlje, na katerem so pristojna. Ta povezava med ozemljem in sodno pristojnostjo se vseeno lahko prekine, če je navedeno sodišče pristojno za celotno zadevo ne glede na kraj elementov spora, na primer če njegova pristojnost temelji na členu 2 Uredbe št. 44/2001. ( 33 )

47.

Kar zadeva kolizijo zakonov, člen 8(1) Uredbe (ES) št. 864/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti (Rim II), ( 34 ) določa, da se „pravo države, za katero se zahteva zaščita,“ izključno in brez odstopanja uporablja za nepogodbeno obveznost, nastalo zaradi kršitve pravic intelektualne lastnine, ki ni „enotna pravica intelektualne lastnine Skupnosti“ ( 35 ). To pravilo, ki temelji na subjektivni navezni okoliščini, ki najprej prepušča izbiro prava, ki se uporablja, osebi, ki zahteva odškodnino, pomeni, da mora biti oseba, ki trdi, da je bila ena od njenih avtorskih pravic kršena, pod varstvom nacionalne zakonodaje, saj ni avtorske pravice zunaj take zakonodaje. ( 36 ) V zvezi s tem navedeno kolizijsko pravilo ni posledica načela teritorialnosti, ampak eden od izrazov njegovega obstoja.

48.

Torej koncept teritorialnosti polno učinkuje na ravni materialnega prava. S tega vidika pomeni, da je zaščita dela z avtorsko pravico odvisna od nacionalne zakonodaje z vidika priznavanja te pravice, ki je podrejeno upoštevanju pogojev, določenih v zadevni zakonodaji, in z vidika njenega obsega, ki je omejen na zadevno ozemlje. ( 37 ) Povedano drugače, obstoj in učinki avtorske pravice so odvisni od mej pravnega reda. ( 38 ) V tej fazi sklepanja je treba določiti ozemeljsko območje uporabe varstva, predvidenega z avtorskim pravom države članice, katere zaščita se zahteva. ( 39 )

49.

Ne zdi se mi sporno, da v sedanjem stanju prava Unije ( 40 ) v sistemu varstva intelektualne lastnine in zlasti avtorske pravice močno prevladuje to načelo teritorialnosti. Vendar je Sodišče v novejši sodni praksi omililo nekatere negativne učinke teritorialnosti avtorske pravice, da bi jo prilagodilo vsakdanji stvarnosti čezmejnega širjenja varovanih del, in to v zvezi z merili sodne pristojnosti ( 41 ) in pogoji obstoja kršitve različnih pravic intelektualne lastnine na materialni ravni ( 42 ).

50.

Zato zaradi neobstoja ustrezne zakonodaje ( 43 ) menim, da kršitve avtorskih pravic, katerih posebnost je, da so storjene z uporabo spleta, ne zahtevajo spremembe tradicionalno ozemeljskega pristopa k tej kategoriji pravic, temveč novejšo opredelitev tega, kako se kaže povezava med virtualnim ravnanjem in danim ozemljem. ( 44 )

51.

Iz razlage člena 2 v povezavi s členom 5, točka 3, Uredbe št. 44/2001 izhaja, da ima oseba, ki zahteva odškodnino, v primeru tožb, vloženih zaradi deliktne odgovornosti, na voljo možnost, ki ji omogoča, da tožbo vloži bodisi pri sodišču države, na območju katerega je stalno prebivališče tožene stranke, bodisi pri sodiščih, na območju katerih je „kraj, kjer je prišlo ali kjer grozi škodni dogodek“.

52.

V skladu z ustaljeno sodno prakso je druga pristojnost razdeljena na dva dela, in sicer, prvič, „kraj nastanka škode“, in drugič, „kraj ravnanja, s katerim se je povzročila ta škoda, tako da je tožena stranka po izbiri tožeče stranke tožena pred sodiščem enega ali drugega kraja“. ( 45 ) V primeru, obravnavanem v sporu o glavni stvari, je treba zaporedoma obravnavati obe navezni okoliščini.

53.

Zgoraj sem navedel, da kršitev avtorjeve pravice reproduciranja načeloma ni čezmejna, saj sta kraj škodnega dogodka in kraj nastanka škode ista. Škoda, ki nastane zaradi kršitve pravice reproduciranja, namreč v celoti nastane samo zaradi uresničitve dejanja reproduciranja in torej v istem kraju, v katerem je prišlo do reproduciranja. ( 46 )

54.

Iz tega sledi, da so načeloma samo avstrijska ali britanska sodišča pristojna za odločanje o pravnih posledicah snemanja zgoščenk v Avstriji oziroma hipotetične objave skladb na spletu v Združenem kraljestvu s snemanjem kopije na gostiteljskem strežniku, povezanem s spletom ( 47 ), ter o škodi, ki nastane zaradi tega.

55.

Kršitev pravic distribuiranja in priobčitve lahko uvede tuj element, ki privede do razpršitve različnih elementov zatrjevane odgovornosti in zato do ločitve različnih naveznih okoliščin zaradi uporabe člena 5, točka 3, Uredbe št. 44/2001. Škoda zaradi kršitev pravic distribuiranja ali priobčitve namreč predvideva potencialnega prejemnika ali javnost, ki je lahko v kraju, ki ni kraj navedenega dejanja.

56.

Vendar se mi v primeru čezmejne kršitve avtorskih pravic na spletu ne zdi, da mora določitev „kraja škodnega dogodka“ upoštevati načela, ki se bistveno razlikujejo glede na to, ali gre za kršitev ene ali druge od teh pravic. ( 48 ) Tako kot stranki v postopku pred Sodiščem torej menim, da bi bilo treba na predloženi vprašanji odgovoriti enako, če bi bili dopustni.

57.

Kar zadeva kraj vzročnega dogodka, ki sodišču, ki odloča o zadevi, dodeljuje pristojnost za celotno utrpelo škodo, ( 49 ) menim, da je treba na področju avtorskih pravic sprejeti enak pristop, kot ga je Sodišče uporabilo v sodbi Wintersteiger na področju prava znamk, ( 50 ) to je podeliti pristojnost sodiščem kraja sedeža domnevnih kršiteljev kot kraja, v katerem je bila sprejeta odločitev o spletni ponudbi zgoščenk – za dejanje distribuiranja – oziroma objave skladb na spletu („upload“) – za dejanje priobčitve.

58.

To merilo v obeh primerih v tej zadevi pomeni, da se za pristojna določijo britanska sodišča v kraju sedeža zadevnih družb, in ima torej le omejen pomen za osebo, ki zahteva odškodnino, glede na splošno pristojnost, ki izhaja iz člena 2(1) Uredbe št. 44/2001.

59.

Ob upoštevanju vseprisotnosti razširjanja ponarejenih glasbenih del po spletu se bistvene težave kažejo v zvezi z določitvijo kraja nastanka škode, ki nastane zaradi dejanj priobčitve ali distribuiranja na spletu. V zvezi s tem številčnost razlag, ki jih Sodišče predlaga v okviru tega postopka, ( 51 ) izraža različne rešitve, ki so jih upoštevala sodišča držav članic, ( 52 ) in številne predloge pravnih strokovnjakov na tem področju ( 53 ).

60.

Vseeno se mi zdi, da načela rešitve teh težav zdaj precej jasno izhajajo iz novejšega razvoja sodne prakse Sodišča.

61.

Kar zadeva materialno pravo, je Sodišče večkrat odločalo o merilih za določitev kraja kršitve različnih pravic intelektualne lastnine na spletu, da bi opredelilo ozemeljsko območje uporabe pravice, katere zaščita se je zahtevala, glede na resničnost povezave med zatrjevano kršitvijo pravic intelektualne lastnine in zadevnim ozemljem. Sodišče je v teh sodbah sistematično dajalo prednost merilu, ki se je nanašalo na usmerjenost dejavnosti zadevnega spletnega mesta k javnosti Unije oziroma države članice. ( 54 ) Pred kratkim je pojasnilo vsebino tega merila, ko je navedlo, da mora dejavnost spletnega mesta razkrivati, „da so bile ciljna skupina storilca dejanja osebe na tem ozemlju“ ( 55 ). Ugotavljam, da se to merilo ciljne usmerjenosti uporablja ne glede na to, ali je bila zatrjevana kršitev storjena na materialnem ali elektronskem nosilcu. ( 56 )

62.

Kar zadeva sodno pristojnost, Sodišču še ni bilo treba neposredno odločati o merilih za določitev kraja nastanka škode za določitev sodišča, ki je pristojno v primeru zatrjevane kršitve pravice intelektualne lastnine, za katero ni potrebno snemanje prek spleta. ( 57 ) Jasno pa je, da rešitev, ki jih je Sodišče uporabilo na ravni materialnega prava, ni mogoče samodejno prenesti na pravila za določitev sodne pristojnosti.

63.

Vseeno bi bile take rešitve lahko koristen zgled za razlago člena 5, točka 3, Uredbe št. 44/2001, ker obstaja poseben interes za to. Zdi se mi, da iz zgoraj navedene sodbe Football Dataco in drugi izhaja prizadevanje za skladnost sodne prakse Sodišča, ki se kaže v usklajevanju meril za določitev kraja za določitev pristojnega sodišča z merili, opredeljenimi za določitev ozemeljskega območja uporabe nacionalnega sistema varstva pravice „sui generis“ na bazah podatkov. Sodišče, ki je bilo vprašano o kraju dejanja pošiljanja podatkov, ki je po mnenju generalnega pravobranilca P. Cruza Villalóna neodvisno od vprašanja sodne pristojnosti, je namreč po navedbi upoštevnih določb Uredbe št. 44/2001 menilo, „da lahko vprašanje kraja dejanj pošiljanja iz postopka v glavni stvari, za katera družba Football Dataco in drugi trdijo, da so povzročila škodo velikim naporom, vloženim v sestavo baze podatkov Football Live, vpliva na pristojnost predložitvenega sodišča“. ( 58 )

64.

Ker je v obravnavanem primeru šlo za zatrjevano kršitev nekaterih izključnih avtorskih pravic z uporabo spleta, se mi zdi, da bi bilo mogoče pristop k določitvi kraja, ki ga je Sodišče razvilo na materialni ravni v zgoraj navedenih sodbah, uporabiti tudi za določitev kraja nastanka škode za uporabo člena 5, točka 3, Uredbe št. 44/2001. Zdi se mi namreč, da to analizo potrjuje narava škode, nastale zaradi kršitve pravic distribuiranja in priobčitve v smislu Direktive 2001/29. Ker gre pri tej škodi za izpad prihodka zaradi nedovoljenega razširjanja vsebin, bi se mi zdelo primerno dati prednost sodišču, ki bi bilo določeno po analizi usmerjenosti dejavnosti k dani javnosti prek zadevnega spletnega mesta, ta pristop pa pravni teoretiki imenujejo „fokusiranje“ ( 59 ). Tako določeno sodišče bi bilo pristojno le za škodo, nastalo na ozemlju, ( 60 ) ki ga je domnevni storilec kršitve ( 61 ) namerno izbral.

65.

Sodišču predlagam še, naj potrdi to usmeritev in jo razširi na avtorske pravice, saj sem že poudaril, da iz načela teritorialnosti izhaja posebna povezava med obsegom ozemeljskega območja uporabe nacionalne zakonodaje, ki se uporablja, in obsegom sodne pristojnosti, čeprav ta vidika ostajata ločena in ju ni mogoče poenostaviti. ( 62 )

66.

Sodišče bi se lahko pri uporabi take navezne okoliščine zgledovalo po neomejevalnih merilih, določenih v sodbi Pammer in Hotel Alpenhof ( 63 ), pri čemer je treba pojasniti, da se mi zdi, da morajo nacionalna sodišča navedena merila uporabljati z določeno prožnostjo predvsem zaradi narave zadevne dejavnosti.

67.

Potrebno je še eno pojasnilo v zvezi s tem, da je treba obseg sodne pristojnosti, ki izhaja iz člena 5, točka 3, Uredbe št. 44/2001, prilagoditi škodi, ki nastane z uporabo spleta. Načeloma pravila o pristojnosti, določena v členu 5 te uredbe, vodijo k določitvi natančno določenega sodišča, ki je posebej pristojno, in ne k določitvi vseh sodišč države članice. ( 64 ) Ker pa je uporabljena navezna okoliščina usmeritev dejavnosti spletnega mesta, menim, da je treba člen 5, točka 3, navedene uredbe razlagati tako, da podeljuje pristojnost vsakemu sodišču države članice, katere javnost je ciljna skupina, ( 65 ) če imajo ta sodišča na podlagi nacionalnih postopkovnih pravil pristojnost ratione materiae za odločanje o sporu o avtorskih pravicah. Poleg tega bi bila taka pristojnost mogoča le ob upoštevanju posebnih nacionalnih pravil, po katerih o sporu o škodi, ki nastane na več krajih, odločajo le nekatera sodišča, na primer sodišča v glavnem mestu države.

68.

Pojasniti moram, da je po mojem mnenju treba zavrniti merilo dostopnosti, po katerem morebitna škoda nastane v vseh krajih, iz katerih si je mogoče ogledati zadevno spletno mesto. Taka navezna okoliščina bi namreč spodbudila izbiranje pristojnosti (forum shopping), kar je v nasprotju s sodno prakso Sodišča, ki je ves čas poskušalo zajeziti to tveganje pri razlagi Uredbe št. 44/2001. Sicer pa ugotavljam, da bi merilo kraja, v katerem se zahteva zaščita, ki ga je poudaril P. Pinckney, pripeljalo do enake razpršitve spora kot merilo dostopnosti, ker je varstvo avtorske pravice samodejno v pravnem redu vseh držav članic. Taki množitvi pristojnih sodišč nasprotujem iz razlogov, ki se nanašajo na načelo teritorialnosti ter na cilja predvidljivosti in učinkovitega izvajanja sodne oblasti iz navedene uredbe. ( 66 )

69.

P. Pinckney predlaga drugo možnost, to je razširitev merila kraja središča interesov oškodovanca, ki izhaja iz zgoraj navedene sodbe eDate Advertising in Martinez, na kršitve materialnih avtorskih pravic, storjenih na spletu, kar bi omogočilo združitev rešitve spora, saj bi bila sodišča tega kraja pristojna za celotno škodo. Zdi se mi, da bi ta odločitev pripeljala do posplošitve pristojnosti forum actoris. Taka razlaga bi lahko odvzela polni učinek členu 2 Uredbe št. 44/2001 in izkrivila namen zakonodajalca, ki se kaže v zahtevi po tesni povezavi med sporom in posebnim sodiščem iz člena 5, točka 3, navedene uredbe.

70.

Morebitna nepremoženjska škoda, nastala zaradi posega v ugled ali zasebnost posameznika, je namreč na splošno večja v kraju, v katerem ima ta posameznik središče svojih interesov, kar se seveda prenese na pravila o pristojnosti. Nasprotno, „ta presoja […] ne more veljati tudi za določitev sodne pristojnosti pri kršitvah pravic intelektualne lastnine“ ( 67 ). Premoženjska škoda, nastala zaradi kršitve ene od zgoraj omenjenih izključnih avtorskih pravic, namreč ni nujno povezana z določitvijo središča interesov avtorja, temveč z določitvijo središča interesov javnosti. ( 68 )

71.

Če bi moralo Sodišče predlog za sprejetje predhodne odločbe razglasiti za dopusten, podredno predlagam, naj na vprašanji za predhodno odločanje odgovori skupaj, in sicer da je treba člen 5, točka 3, Uredbe št. 44/2001 razlagati tako, da lahko oseba, ki meni, da je oškodovana, v primeru spora v zvezi z zatrjevano kršitvijo izključne pravice distribuiranja zaradi spletne ponudbe materialnih nosilcev, s katerimi se reproducira avtorsko varovana vsebina, ali izključne pravice priobčitve zaradi objave elektronske vsebine na spletu, vloži tožbo ali pri sodišču kraja – v katerem imajo sedež osebe, ki so na spletu ponujale zgoščenke oziroma na spletu objavile vsebino – za povrnitev celotne škode ali pri sodiščih države članice – v katero je usmerjena dejavnost zadevnega spletnega mesta – za povrnitev škode, ki jo je utrpela na tem ozemlju.

72.

Zato Sodišču predlagam, naj odloči, da predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Cour de cassation, ni dopusten.

73.

Če bi moralo Sodišče predlog za sprejetje predhodne odločbe razglasiti za dopusten, podredno predlagam, naj na vprašanji za predhodno odločanje, ki ju je predložilo Cour de cassation, odgovori skupaj tako: